Poštnina plačana v gotovini. Vsebina 4. št.: Velikonočna 97. — Živimo s Cerkvijo! 98. — Krščanska družina 101. — Kaj je krivo, da se naša duša ne razcvete v vsej polnosti? 103. — Brat Frančišek v naši dobi 104. — Pa recimo eno o prestah 107. — Blaženi tovariši svetega Frančiška 108. — Kako se gibljejo tretjeredne skupščine 111. — Frančiškanska znanost 113. — Frančiškova mladina 115. — Vzrok slabih uspehov v šoli 117. — S. Marija Celina od Darovanja 118. — Misijonska poročila s Kitajskega 120. — Razgled po svetu 122. — Pax et bonum 123. — In naj molijo za mrtve . . . 125. Apostoli Cvetja 125. — Nove knjige 114, 121, 126. — Tretjeredni kongres v Zagrebu 128. — Zahvale 128. — Celoletna naročnina »Cvetja« za leto 1941 Za Jugoslavijo 18 din; za Italijo 10 lir; za Nemčijo 1.50 m.; za Ameriko 1 dol; za druge države protivrednost 24 din. — Posamezna številka 2 din. — Izhaja mesečno-Z dovoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti izdaja Franč. prov. sv. Križa. — Zastopnik dr. p. Stanko Marija Aljančič, O. F. M. prov. prokurator. — Urednik p. Odilo Hajnšek, O. F. M. — Uredništvo in upravništvo »Cvetja« Ljubljana, Frančiškanski samostan. — številka ček. računa za Jugoslavijo: 11.495. Natisnila frančiškanska tiskarna, Ročno, p. št. Vid nad Ljubljano (P. B. Markelj)- Rimsko serafinski koledar za leto 1941 April 1 T Od dneva 2 S jLeopold sp., S. Franč. Pav. 3 Č jGandulf in Janez sp. 4 P PO. S. Benedikt, M. 7 žal., S. Izid 5 S S. Vincencij Fer. sp. 6 N VO. 6. postna (cvetna) nedelja Marija-Krescencija dev. 7 P VO. Od dneva; Viljem Sicilski 8 T VO. Od dneva; Julijan sp. 9 S VO. jOd dneva; Tomaž Tolent. 10 Č VO.PO.V e 1 i k i četrtek 11 p VO. Veliki petek 12 s VO. Velika sobota 13 N VO. PO. Velika noč - Vstajenje Gosp. 14 P Velikonočni ponedeljek 15 T Velikonočni torek 16| S PO. Med osm., Spomin s. Franč. 17 Č Med osm., S. Anicet p. m. 18 P Med osm., Andrej H. sp. 19 S Med osm., Konrad Ausk. sp. 20 N 1. povelikonočna (bela) n. 21 P PO. S. Konrad sp., S. Anzelm uč- 22 T Cm. Frančišek, S. Soter in Kaj 23 S Cm.PO. Egidij As., S. Jurij m. 24 Č PO. S. Fidel Sigmarinški m. 25 p S. Marko evangelist 26 s Cm. S. Klet in Marcelin pp. mm- 27 N 2. povelikonočna nedelja S. Peter Kanizij uč. 28 P PO. Lukezij, S. Pavel, S. Vital 24 T S. Peter muč. 30 S PO. Varstvo S. Jož., S. Jož.-Ben. Razlaga kratic: VO. = vesoljna odveza. PO. = popolni odpustek. Cm. — črna maša, ki je dotični dan dovoljena. Ljudska posojilnica v Ljubljani T. z. z neom. z. Ljubljana, Miklošičeva cesta 6 (v lastni palači) Obrestuje hranilne vloge najugodneje * Nove in stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive, obrestuje po 4%, proti odpovedi 5% Letnik LVIII Ljubljana, april 1941 Številka 4 L EVSTAHIJ: Velikonočna ' pozdravljen, Kristus, naš Gospod! višav Očetu večni Sin, * božjih rojen globočin, Podoba živa in zrcalo Izvora nerojenega, Odsev Obličja sončnega, .* z rojstvom mu prepevaš hvalo, ljubezni Tvoje silni žar Praviru je najljubši dar. — Aleluja! — Pozdravljen, Kristus, naš Gospod! — brezmejne vreden je časti dobrotni Stvarnik vseh reči. ti, o Sin Njegove slave, Pi cvet v Očetu bivajoč, J" _na vek otrok, a božja moč, !n iste kakor On narave — *zrekaš Mu neskončno čast, Priznavajoč Njegovo last! — — Aleluja! — 3. Pozdravljen, Kristus, naš Gospod! — Morje svetlobe, Luč višin, ponižaš se na dno nižin, v trpljenje stopiš med zemljane, privzameš si telo, o Bog, da v njem Adamovih otrok s Krvjo zaceliš dušne rane--------- — izdihneš — zajdeš v grob teman, -zasiješ znova v zmage dan ... — Aleluja! — 4. Pozdravljen, Kristus, naš Gospod! — Ti s križem zmagaš moč temin. Telo je vstalo, soj jasnin! — Pozdravlja Te deviška Mati, poprej — v sočutju — bičana — — zdaj s Tabo poveličana ... O da tako bi mogli vstati, — — Zveličar svojo daj pomoč! — ko zadnja bo Velikanoč! — Aleluja! — 5. Pozdravljen, Kristus, naš Gospod! — Ti božji in človekov Sin, središče rajskih visočin, po Tebi vsi nebeški zbori Očeta — Stvarnika časte, v Obeh se Duhu vesele, na blaženi Sinajski gori. Tja vernim nam dospeti daj, da peli bomo vekomaj: — Aleluja! — P. TARZICIJ: Živimo s Cerkvijo! V prvih tednih postnega časa ni v cerkvenih bogoslužnih opravilih najti mnogo sledi o Jezusovem trpljenju. Pač pa so zadnji dnevi posvečeni izključno le Jezusu, možu bolečin, ki trpi, a istočasno tudi zmaguje. Misel na Jezusovo ponižanje in trpljenje je v teh zadnjih dneh posta tesno spojena z mislijo na njegovo zmago nad satanom. V Kristusov boj s satanom smo pritegnjeni vsi. Zmaguje pa le tisti, kdor s svetim Pavlom ne pozna drugega kot Jezusa Kristusa, in to križanega, in se ne hvali z drugim razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, s katerim je njemu svet križan in on svetu. Zadnje dni posta, ki se imenujejo tudi dnevi trpljenja, skazuje sveta Cerkev prav posebno čast svetemu križu, ki je na njem viselo Odrešenje sveta. Sicer ga z vijoličnimi prti zastira in prikriva našim telesni^1 očem, a ga tem bolj odkriva našim duhovnim očem. Križ, nekdaj znamenje sramote, je postal znamenje časti, kraljevski prestol, s katerega je Kristus zavladal kot večni kralj milijonom duš. Zato sveta Cerkev poje: »Pozdravljen, križ, edino upanje v trpljenju! Naj po tebi dobe pravični milost, grešniki pa odpuščenje.« Kaj rada primerja sveta Cerkev med seboj dvoje dreves: drevo, ki smo bili na njem pogubljeni in drevo, ki smo po njem prejeli zveličanje-Prvo drevo je drevo spoznanja dobrega in hudega, pri katerem sta Adam in Eva pahnila v nesrečo ves človeški rod. Drugo drevo je pa les svetega križa, na katerem je umiral Kristus in izpral Adamov greh. »Večni Bog je namreč rešenje človeškega rodu postavil na les križa, da odondot vstane življenje, odkoder je izšla smrt, in da bi ta, ki je na lesu zmagal, bil na lesu tudi premagan, po Kristusu Gospodu našem.« Z Gospodovim trpljenjem je nerazdružno združeno tudi Mariju10 trpljenje. Zato je sveta Cerkev v dni trpljenja vpletla praznik žalostne Matere božje, na cvetni petek. Pobudo za češčenje žalostne Matere božje so dali sedmeri ustanp' vitelji reda servitov. Ta red si je določil za poglavitno nalogo gojiti širiti to češčenje. Poseben praznik v čast Marijinih žalosti je predpis®1, papež Benedikt trinajsti leta 1727. in sicer za cvetni petek. Papež P1! sedmi pa je enak praznik določil za 15. september. Besede preroka Jeremija: »O vi vsi, ki greste mimo po poti, P°' glejte in presodite, ali je katera bolečina, kakor je bolečina moja«, obrača sveta Cerkev na našo nebeško Mater, pod križem v žalost potopljen0-Ko jo gledamo prebodeno s sedmerimi meči, pač doživljamo, kar je zapisal sveti pesnik: »Komu potok solz ne lije, ko bridkosti zre Marije’ grenke nad morja bridkost? — Kdo prisrčno ne žaluje, ko to Mate1 premišljuje, njenih boli velikost?«----In nehote nam pri tem vstajaj0 v duši spomini na besede apostola svetega Pavla: »O globočina bogf' stva, modrosti in vednosti božje! Kako nerazumljive so božje sodbe 111 kako neizsledna so božja pota« (Rim 11, 33). Glejte, bratje in sestre, kaj ni to skrivnost: Brezmadežna je Marij®: po neskončni božji dobroti je bila obvarovana tistega greha, ki je žara01 njega vse človeštvo kakor pokopano v brezdanje brezno gorja in trpljf nja, prosta je izvirnega greha, pa vendar trpi, trpi, da ji je življenj® trpljenje in da ji je trpljenje življenje. In dalje: Marija je prosta tud1 osebnega greha, njeno življenje je sama svetost. Pa kljub temu trp1’ trpi kot ne trpi nobena druga žena. Pač bi Marija mogla z vso upravičenostjo reči: Zakaj, čemu trpim! Ključ do te božje uganke najdemo v tem: čim bližje je kdo Jezusu, tem bližje mora biti njegovemu križu. Zato je Marija, Jezusu kot mati najbližja, okusila Jezusovo trpljenje in smrt v najvišji meri. Za nas je v tem velika tolažba. Krščanska, prava pobožnost vključuje tudi potrpežljivo in voljno prenašanje trpljenja v zvezi s Kristusom in po moči njegove nekrvave daritve. Apostol sveti Pavel je Filipijanom zapisal: »Dama vam je zaradi Kristusa milost, ne samo, da vanj verujete, marveč da zanj tudi trpite« (Flp 1, 29). Fra Bartolomeo di San Marko: žalostna Mati božja. Naj nam bo, bratje in sestre, žalostna Mati božja res mati! Bo nam, če ji bomo mi otroci. Ponavljajmo večkrat: »Varuj me, o Mati ljuba, da 'boj del ne bo poguba, kadar pride sodnji dan.« Radi tudi molimo molitev k žalostni Materi božji: O Bog, pridi mi na pomoč. Gospod, hiti mi pomagat. Čast bodi... 1. Žalujem s teboj, o žalostna Mati Marija, zaradi one bridkosti, ti jo je tvoje nežno srce trpelo, ko si slišala prerokovanje svetega starčka Simeona. O preljuba Mati, s tem svojim užalostenim srcem mi izprosi krepost ponižnosti in dar svetega strahu božjega. Zdrava Marija ... 2. Žalujem s teboj, o žalostna Mati Marija, zaradi onih stisk, ki jih je tvoje čuteče srce prestalo, ko si bežala v Egipt in tam prebivala. D preljuba Mati, s tem svojim tako stiskanim srcem mi izprosi krepost dobrotljivosti posebno do ubogih in dar pobožnosti. Zdrava Marija .. . 3. Žalujem s teboj, o žalostna Mati Marija, zaradi one bridkosti, ki jo je tvoje skrbi polno srce čutilo, ko si iskala svojega ljubega dvanajstletnega Jezusa. O preljuba Mati, s tem svojim tako vznemirjenim srcem mi izprosi krepost čistosti in dar vednosti. Zdrava Marija ... 4. Žalujem s teboj, o žalostna Mati Marija, zaradi one groze, ki je prevzela tvoje materinsko srce, ko si srečala s križem obloženega Jezusa. O preljuba Mati, s tem svojim bolečim srcem mi izprosi krepost potrpežljivosti in dar moči. Zdrava Marija ... 5. Žalujem s teboj, o žalostna Mati Marija, zaradi onega mučeništva, ki ga je tvoje velikodušno srce okušalo, ko si gledala svojega Sina Je' zusa v smrtnih težavah. O preljuba Mati, s tem svojim mučenim srcem mi izprosi krepost zmernosti in dar sveta. Zdrava Marija ... 6. Žalujem s teboj o žalostna Mati Marija, zaradi rane, ki je bila vsekana tvojemu rahločutnemu srcu, ko je sulica Jezusu odprla sveto stran in prebodla njegovo preljubeznivo Srce. O preljuba Mati, s tem svojim tako ranjenim srcem mi izprosi krepost bratske ljubezni in dar umnosti. Zdrava Marija ... 7. Žalujem s teboj, o žalostna Mati Marija, zaradi dušne muke. ki jo je tvoje ljubeče srce občutilo, ko so v grob polagali mrtvega Je' zusa. O preljuba Mati, s tem svojim tuge polnim srcem mi izprosi krepost gorečnosti in dar modrosti. Zdrava Marija ... Prosi za nas, Devica prežalostna. Da postanemo vredni obljub Kristusovih. Molimo: Prosimo te, Gospod Jezus Kristus, naj preblažena Devica Marija, tvoja Mati, ki je njeno presveto dušo ob uri tvojega trpljenja presunil meč bolečin, prosi za nas tvojega usmiljenja — zdaj in ob naši smrtni uri: po tebi, Jezus Kristus, Odrešenik sveta, ki z Očetom m Svetim Duhom živiš in kraljuješ Bog na vse veke vekov. Amen. S cvetno nedeljo se začenja veliki ali sveti teden. Je pač nad vse velika drama Kristusovega trpljenja, ki ta teden stopi čisto v ospredje’ In sveto je trpljenje Gospodovo, presveta skrivnost odrešenja, ki je vanjo ta teden Cerkev vsa zatopljena. Nekdaj so kristjani veliki teden preživeli v strogem postu, ob kruhu, soli, sočivju in vodi. Nekateri celo dva ali več dni brez vsake hrane. Je pač bila Velika noč nekdaj pogin; vitni krstni dan, dan vstajenja duše iz smrti greha v življenje milosti; Zato so se na njo tako resno pripravljali in jo potem tudi doživljal’ v vsej sreči in veselju. Tudi mi ne pozabimo: Pri svetem krstu, po kopeli prerojenja ’n prenovljenja po Svetem Duhu, smo prejeli milost, da smo udje Kristusovega kraljestva, člani Cerkve. Prejeli smo takrat nadnaravno dostojanstvo, prejeli pa tudi dolžnost živeti vredno tega dostojanstva kot pravi kristjani, duhovni ljudje. Prenovimo se torej v duhu svojega mišljenja, da bo Velika noč, praznik Kristusove zmage, tudi za nas praZ' nik zmage nad samim seboj, nad svetom in nad satanom, da bo Velika noč tudi za nas dan notranjega veselja in sreče, dan, ki ga je nared’1 Gospod. Kristus je res vstal. Aleluja! P- HUGO: Krščanska družina Oče. Kakor se telo čez nedeljo pomladi in poživi, da zopet lahko krepko Poprime za delo — seveda, če jo je kdo prav preživel, — tako se duša PH nedeljski sv. maši, — ako ji je spodobno in požrtvovalno prisostvovala — junaško vrača na fronto zoper svoje sovražnike. A še vse bolj junaška je, da kar poje: Kaj nam pa morejo..., če kdo od angelske mize odide na duhovno fronto vsakdanjih duhovnih bojev. . v Oče! Bojim se, da bom že s tem namigom pri tebi in tvojih dorašča-jočih sinovih slabo naletel, že vem, kaj imaš na jeziku, da bi mi usta zamašil, še preden jih bolj široko odprem. Tega pa ne, bi me rad prekinil, da bi vsak teden letal k angelski mizi. To je za ženske in za otroke. Ce so bili nekdaj dobri kristjani, čeprav So le enkrat na leto hodih, zakaj ui ne mogli biti danes! No, pa le mimo kri ohraniva, bova lažje kaj Pametnega uganila. Ti praviš, da je pogosto, recimo tedensko sv. obhajilo samo za ženske in otroke. Kaj misliš, da je ženska in otroška duša bolj potrebna večkratne angelske hrane kot moška? Po mojem bo prej narobe. Poprečno imajo ženske, zlasti pa še otroci, več božjega življenja v sebi kot moški, ker imajo več žive vere. Zato bi bila za moške •zdatnejša dušna prehrana bolj potrebna, kot za ženske in otroke. Pa tudi radi tega, ker se oni kot reditelji družin več zunaj doma gibljejo, JJ bogopozabnem ozračju naših dni, prenasičenem raznih smrtonosnih bacilov za dušo, zoper katere ni učinkovitejšega seruma, kot je pogosto Prejemanje božje hrane. Sicer pa, oče, kar odkrito priznaj, da tega ugovora proti pogostemu sv- obhajilu moških sam ne smatraš za resnega. To je ena takih nejasno mišljenih pretvez, kakor so jih navajali oni svetopisemski povabljenci na ženitnino, o katerih 19. pobinkoštno nedeljo v cerkvi slišiš. Izgovarjali so se: Pristavo sem kupil in jo moram iti pogledat, jarem volov sem kupil in jih moram preizkusiti, oženil sem se, ne morem priti, 'Klej me za izgovorjenega! Ko bi bili odkritosrčni, bi bili rekli: Naravnost povemo, nočemo priti! Tako bi tudi današnji moški, mesto da se jjn vse mogoče načine izgovarjajo, zakaj se pogosteje ne odzovejo vabilu na angelsko ženitnino, rajši priznali: Ne maramo hoditi! Pa v njihov kredit bodi povedano, da jim tudi to ne pride ravno jz srca, vsaj takim ne, ki so drugače še dobri kristjani. Njihova srca bi ne imela nič proti pogostemu sv. obhajilu. Nasprotno, še rada bi jjledila temu vabilu, prav kakor vabilu na ženitnino, da bi le teh preklicanih človeških ozirov ne bilo, kaj bodo drugi rekli, če jih bodo med samimi ženskami in otroki gledali pri angelski mizi. Čudno, prečudno, 'hugače se moški tako radi gibljejo med ženskami in smučejo okrog bjih in prav nič jih ni sram. Še nekam ponosni so kot petelin na dvorišču •hcd kokošmi. Ko gre pa za kake pobožne vaje, takrat jim pa srce v hlače pade. Glede teh nočejo biti kurja družina na dvorišču s pete-bnom na čelu, ampak čebeljna v panju, kjer je ženska komanda. Častno jjo za moške gotovo ni; za iztreznjene zakonske može in družinske očete, ** jih jo fantovska objestnost že minila, vsaj morala bi jih, še posebno ne. v. Oče, ne bi te rad videl med takimi krščenimi zajci. Bodi svoji dru- tudi glede pogostega prejemanja sv. zakramentov živ kažipot. Če ze ne greš tako pogosto, kot morda tvoja žena in otroci, vsaj ne bodi med enoletnimi neprostovoljnimi prostovoljci in še to med kobilarji, ki tam okrog Vnebohoda pojo: Al’ si bil? Al’ si bil? ter dramijo zaspance, da je zadnji čas za rdeč listek. Ta že sam ni najboljše znamenje globoke verske zavesti. Zavednemu kristjanu duša pove, kdaj je potrebna oživljajoče kopeli in močne božje hrane, ne pa šele kak dregljaj od zunaj, v podobi listka za velikonočno spoved. Oče, vem, kaj bi mi rad rekel. Saj k sv. obhajilu bi še hodil, če že morda ne ravno vsako nedeljo, pa vsaj vsako prvo nedeljo, ko bi ne bilo treba hoditi k spovedi. Na to bi ti odgovoril: Mi li verjameš, da je lažje iti dvanajstkrat na leto k sv. spovedi kot enkrat, dva in petdesetkrat pa še lažje kot enkrat. Sicer pa ni nikjer rečeno, da bi moral iti vsakokrat k sv. spovedi, kadar hočeš iti k sv. obhajilu. Le to je rečeno, da moraš iti prej k spovedi, preden greš k sv. obhajilu, če ti vest kak smrten greh očita. Pogosteje sv. obhajilo ti bo samo kmalu pregnalo apetit po smrtnem grehu. Potem si boš pa lahko s samim kesanjem pomagal pred sv. obhajilom, da svoje srce primemo opremiš za Božjega gosta. Le od časa do časa boš potem svoje račune predložil spovedniku, da ne boš kako samega sebe goljufal, ker človek ni prvovrstni sodnik samega sebe. O kako bo pri otrocih zrasel tvoj ugled, kako se bo dvignilo pri njih spoštovanje do tebe, če te bodo pogosteje videli pri angelski mizi-Tvoji opomini bodo našli vse drugačen odmev; opomini jim bodo sv-očeta družine. In tvoja žena bo hodila okrog tebe kakor okrog živega tabernaklja. Zato, oče, kakor strupeno kačo pohodi vse človeške pomisleke, ki ti zavirajo pot k angelski mizi. Jaz vsaj mislim, da se to od zavedno krščanskega moža in očeta po vsej pravici pričakuje. Krščanski družini mora biti pa sveta tudi postna postava. In ti, oče, si prvi poklican, da za to skrbiš. Ti si glede nje odredilna, mati gospodinja izvršilna oblast v družini. Drugi, ki sede okrog družinske mize, nimajo besede, razen onega, ki ga ta postava morda radi kakega tehtnega vzroka ne veže, za kar morajo pa ostali družinski člani vedeti, da jim ne bo v spotiko. A koliko mater - gospodinj toži, kak križ imajo ob petkih in druge postne dni, če pošljejo postno jed na mizo. Mož in starejši sinovi začno nosove vihati in zdaj ta, zdaj oni zabrunda, da take hrane ne more prenašati, da ne more svojega težkega dela ob njej vršiti itd-Ko bi bilo to res, bi ne rekel. A kolikokrat so le prazni izgovori. Smisla ni več za to, itak malenkostno telesno zatajevanje. To je glavni vzrok-Saj je naša katoliška postna postava danes vendar tako omiljena, da se mohamedani norčujejo iz nje in nas. Oni se pač vse drugače postijo kot mi. Ko sem hodil po Bosni, sta slučajno skupaj padla naš katoliški 40 danski post in turški strogi post, ramazan imenovan. Opozorjen seiu bil, naj se ne ustrašim zjutraj in zvečer ob 6 topovskega strela. S tem dajejo mohamedani med postom ramazanom ob 6 zjutraj znamenje, da se je post začel, ob 6 zvečer pa, da se je končal. Cel dan jim je prepovedano uživati kakršno koli hrano ali pijačo in tudi kaditi. Kdor more dan prespati, kar imoviti in tisti, ki hočejo Mohameda malo ogoljufati seveda tudi delajo, mu tega posta ni težko držati. A za versko zavedno, zlasti delovno ljudstvo, ki mora čez dan za vsakdanjim kruhom, je to velika žrtev. A jo tudi z veliko požrtvovalnostjo prenašajo. Preko zasnežene planine je mene in mojega spremljevalca ,s kolima’ vozil nek musliman. Kakih pet ur smo počasi lezli navzgor in na drugi strani zopet doli. Za okrepčilo sva midva imela dobro bosensko slivovko s se- boj. Pa tudi vozniku jo je moj spremljevalec ponudil. V tistem trenutku je čisto pozabil, da ima vernega muslimana pred seboj, ki ima svoj strogi Post ramazan. Šele, ko je ponudbo odločno odklonil, se je spomnil. Mož ves čas ni pokusil ničesar in nobene cigarete pokadil, ki bi jo morda fajši, kot jedel ali pil. Da, to je post, ob katerem pa možak ni brundal, da. ga mora držati. Tudi kristjani so se nekdaj take poste šele po sončnem 2ahodu podprli. Današnji post je le skromen spomin na tiste čase verske vneme in spokornosti. Kljub temu mnogi še ta skromen spomin odklanjajo. Če le vidijo postno hrano, jih začne črvičiti. To je znamenje medle vere. Oče! Da boš enkrat za vselej naredil konec tistemu jadikovanju in brundanju ter kislim obrazom postne dni ob postni hrani, zbrani družini tole povej: Dokler bom jaz gospodar, se bo postna postava v naši biši tako držala, kakor Cerkev ukazuje, katere otroci smo vsi. Mi drugi moramo sicer tisto jesti, kar nam mati - gospodinja na mizo postavi. Zato naj pa ona pazi na to, kdaj je kak post. Nikar ji ne delajmo težav glede tega. Saj s tem skrbi ne le za naše želodce ampak tudi za naše duše. Sramota za vsakega kristjana, ki bi za kos mesa svojega Gospoda m njegovo milost prodal. Slabši je z enega stališča kot Judež Iškarijot, ki je vsaj 30 srebrnikov dobil zanj. Take' prodane duše ne bi imel rad Pod svojo streho. Pa tudi, ko boste enkrat sami svoji, spolnjujte to zapoved, da bo božji blagoslov z vami! P. SALEZIJ: Kaj je krivo, da se naša duša ne razcvete v vsej polnosti ? Gotovo že to, ker naša vzgoja z doma in šole večkrat ni bila usmerjena v to smer. Tudi zato ne, ker se dovolj ne potrudimo ali pa morebiti celo obupavamo, ko gledamo obilico svojih napak. Predvsem pa je krivo, da se naša duša ne razcvete v vsej polnosti to, ker trpimo pri sebi mali greh. Kdor koli količkaj pozna nauk o duhovnem življenju, bo vedel, da zamoremo ločiti tri stopnje ljubezni božje v nas: prva stopnja bo dosežena, če se bomo iz ljubezni do Boga varovali vsaj smrtnega greha, druga, če se iz tega ozira varujemo prostovoljnega malega greha, tretja Pa, če se tako poglobimo v Boga, da se bomo, kolikor se pač da, ogibali tudi raznih slabosti in nepopolnosti. Kdor nima toliko ljubezni do Boga, da bi se varoval vsaj smrtnih grehov, je mrtev za Boga in za lepo življenje. Zato moramo reči, da je to najmanj, kar se zahteva od vsakega kristjana: varovati se vsaj smrtnega greha. Torej je prva stopnja popolnosti za vse obvezna. In še to Jo prav za prav le ljubezen začetnikov, abecedarjev v hoji za Kristusom. Koliko kristjanov je, ki niti na to stopnjo ne pridejo, zato pa je krščanstvo tako malo dejavno, zato tudi tako malo odrešilno vpliva na življenje Ul dogajanje v Evropi in drugod po svetu. Če že navadni kristjani, bi se morali tem bolj tretjeredniki potruditi, da bi dospeli vsaj do druge stopnje krščanske popolnosti, ki se Unenuje stopnja napredujočih. Ti se bodo po možnosti varovali malih grehov ter seveda s pomočjo nadnaravnih in tudi naravnih sredstev ^oblikovali svojo dušo. Toda pri tem je treba vzeti v obzir tole: Na eni strani je resnični da se je nemogoče vzdržati vseh malih grehov. Na drugi strani pa stoji resnica, da je mali greh največ kriv, če se duša ne razcvete v svetosti in čistosti ter tako rekoč neprestano hira in boleha. Kako spraviti to dvoje v sklad? Kako priti preko tega prepada? V to nam služi poseben most, ki si ga moramo zgraditi. Vedeti treba, da ne zaostajamo zato v hoji za Kristusom, ker grešimo, ampak zato, ker greh pri sebi trpimo■ Ker se ga čimprej ne znebimo. Ako je namreč zašel v dušo, ga je treba iz nje takoj odpraviti. Če,se to zgodi, nam prestopek ne škoduje. Kako pa moramo mali greh iz naše duše čim prej odpraviti? Rekli boste: s spovedjo. Prav pravite. Najbolj gotovo se to res zgodi pri spovedi in je tudi združeno s kar največjimi milostmi. Toda to, da se znebimo malih grehov, zmoremo storiti tudi izven spovedi. (Saj se v prvi kršč. dobi malih grehov niti spovedovali niso.) Takoj, ko smo padli, moremo in moramo vstati. Tudi Mala Terezika je n. pr. padla v sla; bosti, kar je sama priznavala in to jo je zelo vznemirjalo, ko še m vedela, da zamore ravno tako hitro, sproti torej, tudi vstajati. V knjigi »Spoved malih grehov« beremo: »Tisočkrat imamo na dan priliko, s po; božno molitvijo, s kratkim obiskom Gospoda v cerkvi, s pogledom proti nebu, s kratkim vzdihljajem obnoviti božjo ljubezen, ki po besedah sv. Tomaža Akvinskega požge male grehe, kakor ogenj pleve.« Obujanje božje ljubezni je najkrepkejše sredstvo, da se tudi izven spovedi otresemo malih grehov. Pa je tudi še več drugih sredstev, n. pr.: ne samo popolno, ampak tudi nepopolno kesanje, spokorna dela, izvrševanje kreposti, kakor so tudi telesna in duhovna dela usmiljenja; potem molitev, pobožna raba blagoslovljenih reči, sv. Rešnje Telo kot daritev in zakrament (t. j; sv. obhajilo), pa tudi obujanje čednosti, ki je grehu nasprotna. Spolniti pa je treba še en pogoj: V duši ne sme biti radovoljnega nagnjenja niti do malih grehov. Radovoljnega, smo rekli, zakaj neradovoljnega nagnjenja se bomo težko rešili. Zato pa le glejmo na to, da se bomo čim prej znebili ne samo vsakega smrtnega, ampak tudi malega greha. Nekateri se smrtnega greha že še varujejo, za male grehe jim pa ni mar. Toda tudi malih reči ne smemo prezirati, če hočemo velikih biti vredni. Podelimo torej vsem svojim delom z gorečo ljubeznijo, s spokornim duhom in namenom očiščujočo moč in povzdignimo življenje v drugi zakrament spra; ve in odpuščanja! Tedaj se bo tudi naša duša zamogla razcvesti v vsej polnosti. Za naše hude in nestalne čase nam bo to v veliko notranjo tolažbo in dušni mir. Rešimo pri vsem današnjem kaosu vsaj to. kat se rešiti da, svojo dušo. Vzgojimo jo do kar najlepšega razcveta! HANS WIRTZ — K. R.: Brat Frančišek v naši dobi Skrivnostni zarotniki! Družba njegovih učencev je sedaj — čisto proti njegovi volji — združena v trdnem samostanskem redu. In tudi delo sv. Klare je v svoji notranji stavbi zaključeno. Toda Frančišek s tem še ni zadovoljen. Še več je treba pridobiti in osvojiti za njegovega »najljubšega Gospoda«. In tako dozori v njegovi stvariteljski duši edinstvena zamisel, da bi se vsi kristjani, ki so pripravljeni in poklicani, da v svetu žive življenje popolnosti, sklenili v sveto bratovščino- Vsi naj pripadajo njegovi družini in naj bodo tako deležni duhovnih darov serafske občine. Saj mu ne gre za obleko in vrv in pravila, marveč za uboštvo v duhu, za ljubezen dejanja, za ponižnost in preprostost srca. Kdor se je tako skrivaj zaprisegel svojemu Bogu, je njegov učenec in manjši brat. Naj ostane v svetu, kjer je; le da ni — od tega sveta! ' ' J Ta »spokorna bratovščina« je vsem odprta; 238 možu in ženi, proletarcu m aristokratu, duhovniku in laiku. Le preprosto in naravno morajo živeti, izogibati se vsakega razkošja, odreči se javnim zabavam in svoj čas porabiti za molitev, delo in upravljanje dobrih del. Dovolj rano morajo napraviti oporoko, da preprečijo spore med dediči; ne smejo prisegati, samo v prav izrednih primerih smejo nositi orožje in nosnih javnih služb ne smejo prevzemati. Vsako nepravično pridobljeno blago morajo vrniti, predvsem pa morajo gojiti ljubezen do Boga in do soljudi. Posebne politične in socialne daljnosežnosti je Prepoved nošnje orožja. Naperjena je proti srednjeveškim pobojem, ki so Se razpasli v pravo kugo. re razprtije in roparski Pohodi velikih gospodov so šli skoraj zmerom na račun malega človeka ali Preprostega ljudstva. Borisi vitez bodisi navaden Vojak: vazal ali podložnik se mora na povelje svojega gospoda bojevati, mora ropati ali pustošiti m tako širiti moč in posest gospodarjevo. In prav zdaj spet divja boj med cesarskimi gibelini in papeževimi gvelfi, pri čemer se oni opirajo v glavnem na italijansko plemstvo in na meščanstvo. > ^ w ' W: - %- ■ t- y * /K •• - , - ■ ■ i' % Vsi naj pripadajo njegovi družini. Tu je morala frančiškanska prepoved nošenja orožja zares — revolucionarno učinkovati. In tako je tudi učinkovala! Prepoved je utemeljila ali pospešila nov socialnopolitični in cerkvenopolitični red največje daljnosežnosti • Frančišek je tu neustrašeno nastopil za pravice zatiranega ljudstva in nič se ni zmenil za besne proteste tistih, ki so živeli °d ropa in vojske. S tem je tudi obenem položil duhovni temeljni kamen za osvobojenje naroda izpod političnega absolutizma in vsake vrste svetne tiranije v smislu resnično krščanske demokratične ideje. Dejstvo, ki je — do današnjih dni — mnogo premalo znano in cenjeno. Papež Honorij Ulje dal tej novi misli mogočen zagon, ko je v decembru 1221 oprostil vse ude III. reda vazalne prisege. Seveda Frančišek s tem socialnim in političnim pomenom svojega novega gibanja ni niti računal, niti ga ni nameraval. Njegova sveta pre-prostost je imela pri vsem v mislih samo — kraljestvo božje. Toda tudi tu velja — kot vedno je in bo veljalo —: najbližja pot k Bogu je tudi najvarnejša pot k miru, pravičnosti in blaginji med ljudmi. Ni čuda, da so se osnovna načela III. reda že kmalu zaplela v spor s koristmi fevdnih gospodov in tudi z nekaterimi predpisi mestnih oblasti. Spokornim bratom so naložili poseben davek kot neke vrste kazen in jim prepovedali deliti svoje imetje ubožcem. Niti ni dolgo trajalo in že so v vseh mestih Italije po predpisih zasledovali III. red. Da zasledovanje ni dobilo resnejših oblik, ni najzadnja zasluga Cerkve ki je že skraja držala nad redom svojo varujočo roko. In tako se razširja III. red — kakor tudi prva dva — vedno hitreje, vedno bolj na široko in se izprevrže v resnično versko ljudsko gibanje njegovega stoletja. Kjer koli pa kdo skrivno nosi pas asiškega ubožca ali kjer nastajajo cele družbe, tam nastane tudi kmalu frančiškanska atmosfera: hiša se izpremeni v samostan, bodisi da je ubožna koča proletarca ali pa imenitna palača bogataša; in izba ali velika dvorana v njej se spremeni v sveto celico molitve in vseh del ljubezni in usmiljenja. In iz frančiškanskega duha prave ljubezni do Boga in do bližnjega zraste novo krščansko zadržanje dobrotljivega bratstva in sestrstva z vsemi ljudmi, pa naj so podložniki ali baroni, gibelini ali gvelfi, duhovniki ali laiki. Vsak ostane v svojem stanu, ostane, kjer je; toda svoje delo in svoj trud, svoje skrbi in trpljenje, svoje uspehe in razočaranja in vse podarke in usodo življenja spreminja — v božjo službo, prostovoljno službo v zavestni hoji za Gospodom. In to sveto službo opravlja z isto zvestobo nepoznani vernik kakor vse visoko plemstvo papežev, škofov, kraljev, knezov, umetnikov iu učenjakov, ki so v teku stoletij — pred svetom skrito — nosili obleko asiškega norca. Med njimi so imena najboljšega zvoka: Dante, sv. Elizabeta Turingijska, Ludovik IX., Bela IV., Karel II. in Robert Sicilski, Francesco Petrarca, Giotto, Kolumb, Rafael, Michelangelo, Galilei, Volta... Velika večina je seveda — izza dni sv. Frančiška — prihajala iz brezimene globine ljudstva: iz infema stiskanih, zatiranih in obteženih; iz neslavnega malega sveta značajnih in neuklonljivih, ki ne upognejo kolena pred Baalom, čeprav s tem vse postavijo na kocko; iz zaničevane arene, ki se v njej tihi borci bore in padajo za kraljestvo božje in božjo čast med ljudmi. Zato pa je neizmerni blagoslov tega serafskega življenja, ki se izza prvih dni Assisija in Alverne do danes v nepretrganem toku izliva nad zemljo, koristil predvsem krščanskemu ljudstvu — ljudstvu, ki veruje, trpi, snuje, greši, se pokori in moli! Tega ni mogoče prikazati v številkah, popisati v kronikah in ohraniti v statistikah. Toda navzlic temu je božji blagoslov ubogega brata Frančiška vseeno tu. In mi ljudje — mi kristjani — bi strmeli: koliko revnejše in trše bi bilo življenje, ko bi ta tok blagoslova kdaj usahnil. Usahnil ? ... Še mora liti, obilneje liti! Zakaj svet ga je redko tako potreboval kot v tem času, ki je v mnogih stvareh tako podoben dnem velikega manjšega brata, v drugih stvareh pa še mnogo hujši in slabši. .. P. HUGO: Pa recimo eno o prestah Postni čas je sezona prest. Res, da danes marsikje že nimajo več sezone, ker sta njih zgodovina in pomen že v pozabo prešla. Ponekod jih v miniaturi, v pomanjšani obliki, leto in dan rabijo mesto slanikov, kot temelj za pivo, katerega se mnogi ne pozimi ne poleti ne branijo. Prvotno pa so imele preste svoj čas in to je bil postni čas, ker je njih zgodovina in pomen v zvezi z Gospodovim trpljenjem. Jaz se iz svojih mladih let še spominjam, kako težko smo otroci čakali vrnitve starejših od postne pobožnosti na znamenitem Slemškem nad Vačami, kjer je podružnica sv. Križa. Kdor se je namreč te pobožnosti udeležil, udeleževali so se jih pa iz vseh okoliških župnij, ta ni smel priti domov brez prest. Nekateri so jih kar na palici nosili, kot klobase v dimnik. Že davno prej kot smo mogli po pravici pričakovati povratka teh romarjev s Slemškega, smo otroci hodih na griček za hišo oprezovat kdaj se bodo v dalji prikazali prvi romarji s prestami. Seve, za nas je bilo glavno, da smo dobili nekaj posebnega in boljšega pod zobe, kot je bil vsakdanji ajdov kruh, katerega nismo stradali. Bela, oz. lepo rumena presta, v podobi take orjaške osmice, da bi bili lahko skozi vsako njeno okno glavo pomolili, to je bila za nas dobrota iz devete dežele. Saj navadno niso bile sveže. Kdo je pa po tem vprašal. Čim bolj je hrustalo pod močnimi, zdravimi zobmi, tem večji užifek je bil. Da bi Preste ne le za želodec, ampak tudi za srce kaj pomenile, tega najbrž uiti oni niso vedeli, ki so nam jih nosili. In vendar imajo tudi preste lep duhovni pomen, ki je pa danes žal celo v njihovi zunanji podobi že zabrisan in je zato tem lažje prešel v pozabo. Preste spadajo med tiste krščanske navade, s katerimi je Cerkev spodrivala poganske razvade, s tem, da jih ni kratkomalo zatirala, ampak s krščanskimi cepiči cepila. Mnogi jo radi tega napadajo, češ, da marsikatera njena navada ni pristno krščanska, ampak poganskega izvora. V gotovem smislu tega ona ne taji in ji ni treba. V čast ji je kot pametni vrtnarici, ki zna tudi divjake cepiti in jih spreminjati v plemenito drevje. Pravijo, da so preste v zvezi z nekim češčenjem starogermanske Pomladne boginje Fraje. Za njeno »žegnanje« so pekli nekake kolačke iz najfinejše moke. Nekaj so jih boginji darovali, da si naklonijo njeno Varstvo pri pomladni setvi, druge so pa sami pojedli in se med seboj z njimi obdarjali. Kar jim jih je čez »žegnanjsko« dobo ostalo, teh pa uiso smeli več pojesti, ampak so jih prihranili do pomladne setve. Takrat so jih zmleli, jih med semensko žito pomešali in z njim vsejali ter tako setev blagoslovili. Ker je bila ta navada globoko vkoreninjena, nekaka narodna svetinja., je Cerkev, kot rečeno, ni izkoreninila, ampak samo krščansko cepila. Dovolila je kristjanom, da so tudi oni v istem času smeli peči take kolačke, a ne boginji Fraji na čast, ampak Kristusu. To so tudi tisti kolački nazorno izražali, ne da bi pogani vedeli, ker je bil razloček med njihovimi in krščanskimi kolački v resnici majhen. V sredi, kjer se oba konca stikata, so ju oblikovali v mal križec. Obod kolačka pa naj bi pomenil nekako gloriolo, ožarjenje križa. Tako je kolaček dobil čisto krščansko podobo in krščanski pomen. Kdaj so ti kolački postali dvojni in dobili podobo osmice, zgodovina ne pove. Da smo jih mi Slovenci od Nemcev dobili, je gotovo. Tudi naše ime preste je očividno po nemškem Bretzeln prikrojeno, obojno pa je v sorodu z latinskim pretiolum, kar pomeni mala odkupnina, ali kot drugi menijo z braccellum, kar znači rokca. Smo jih h mi že v tej obliki in še vedno z znamenjem križa dobili od Nemcev, bi bilo treba šele dokazati. Vsekako se njihov krščanski pomen še ni zgubil, ko smo jih prejeli, kar priča njih postna sezona. Moje mnenje je, naj bi preste ostale, oz. se zopet vpeljale, ko se bodo karte, ta žalostna priča poganskega vojnega boga Marsa, umaknile. Pa svoje krščansko znamenje križec in svojo sezono naj nazaj dobijo-Tako ne bodo le drag spomin na otroško dobo, ampak tudi svet spomin za vsakega na dragoceno odkupnino, ki jo je naš Gospod plačal za naše duše. BIERBAUM — Fr. BRUNO: Blaženi tovariši svetega Frančiška spoznavalci serafinskega reda. (16. april) Dobrih 700 let je že preteklo, odkar se je v večnem Rimu odigral svetovno zgodovinski dogodek, za katerega širni svet ni prav nič vedel. V lateranski palači je 16. aprila 1209. stal pred velikim papežem Ino-cencijem neznaten asiški ubožec s svojimi prvimi dvanajstimi tovariši in prosil za apostolsko potrjenje svojega načina življenja in svojega redovnega vodila. Inocencij se je spočetka obotavljal toda po skrivnostni prikazni je vendar dal svoje privoljenje. Frančišek in njegovi dvanajsteri tovariši so pred papežem slovesno obljubili, da se bodo natanko držali svetega vodila; nato so se pa vsi veseli vrnili v Assisi-Frančiškanski red je bil postavljen na trdne temelje, na blagoslov in privoljenje svete Cerkve. V spomin na to slovesnost obnavlja na današnji dan vsak Frančiškov otrok vseh treh redov redovne zaobljube-Pri tem se nekako nehote spominja tudi prvih in najboljših nosilcev frančiškanskega duha ,in si na tihem želi, da bi jim bil vsaj malo podoben. — Prvi med temi dvanajstimi tovariši je bil brat Bernard pl. Quin-tavalle, asiški grof, ki je svetega Frančiška večkrat v goste vabil. Umrl je okoli leta 1245. Pokopali so ga v cerkvi svetega Frančiška; na njegO' vem grobu se je zgodilo mnogo čudežev. Drugi je bil brat Peter Catari, izkušen pravnik. Živel je tako čednostno življenje, da ga je sveti redovni ustanovnik določil za svojega naslednika v vodstvu reda. Pokopan je v Porcijunkuli. Tretji je bil brat Egidij, ki so mu zaradi izrednih milosti rekli: »Zamaknjenec«. Četrti tovariš je bil brat Sebastijan, dom& iz Assisija. Deloval je v Rimu in umrl leta 1250. v samostanu Aracoeli (beri: Aračeli). Peti je bil brat Mavricij, o katerem je pa le malo znano. Sedmi je bil brat Viljem, iz Angleškega doma, ki je bil nekak Matija serafinskega reda. Stopil je namreč na mesto šestega, Janeza pl. Capella, ki je bil kakor nesrečni Judež nezvest svojemu poklicu. Brat Viljem je s svojimi čudeži malone zatemnil slavo svojega svetega ustanovnika. Zato mu je redovni general na njegovem grobu v cerkvi svetega Frančiška pod pokorščino prepovedal delati čudeže. In res, od tedaj naprej Veselo Veliko noč želita vsem sotrudni-kom in naročnikom Uredništvo in uprava Cvetja. ni bilo na njegovo priprošnjo nobenega čudeža več. Osmi tovariš svetega Frančiška je bil brat Filip iz Atrije, izredno pobožen, nedolžna duša s pisateljsko žilico, ki se je posebno zavzemal za sveto Klaro in njene duhovne hčere. Umrl je baje leta 1259. v Peruggii (beri: Perudži). Deveti je bil brat Barbar, deseti brat Bernard. Prvi je umrl v Assisiju, drugi je bil pokopan v Porcijunkuli. Enajsti je bil brat Angel, hraber vitez. Umrl je leta 1258. in bil pokopan prav blizu svetega Frančiška. Dvanajsti je bil brat Silvester, prvi mašnik serafinskega reda. Povzpel se je do take stopnje zrenja, da se je zdelo, da govori z Bogom od obličja do obličja. Umrl je leta 1240. in bil pokopan v cerkvi svetega Frančiška. — Poleg teh dvanajsterih je imel sveti Frančišek še štiri prijatelje. Prvi je bil brat Masej, blizu Assisija doma. Njega je navadno sveti usfa-novnik postavljal drugim za zgled v redovnem življenju, znanju, ljubeznivosti in duhovni zgovornosti. Umrl je v Assisiju. Drugi je bil brat Rutin, sorodnik svete Klare. O njem je rekel sveti Frančišek: »Njegova duša se že zdaj raduje nebes!« Umrl je v Assisiju. Tretji prijatelj je brat Leon, svetnikov tajnik in spovednik. Bil je iz Viterba. Zaradi njegove mile krotkosti so ga vsi klicali za »ovčico božjo«. Četrti pa je bil brat Juniper. O njem je zatrjeval sveti očak: »Samo tisti, ki tako premaga svet in samega sebe kot brat Juniper, je pravi Manjši brat!« Umrl je leta 1258. v Rimu in bil pokopan v samostanu Aracoeli. Teh šestnajst prvih serafinskih vitezov so že od nekdaj prištevali med svetnike. Sedaj se Manjši bratje trudijo, da bi jim sveta Stolica ta naslov priznala in potrdila. Prav gotovo jih že sedaj lahko častimo kot prve in najzvestejše učence serafinskega svetnika. Premišljevanje: O redovnih zaobljubah. 1. Zaobljuba uboštva obstoji v tem, da se Bogu na ljubo vsemu odpovemo, preziramo vse zemeljsko in vsako stvar vestno in varčno uporabljamo. Kako velikodušno so se Frančišek in njegovi tovariši vsemu odpovedali! Vedeli so, da je uboštvo temelj popolnosti. Saj je Gospod sam dejal: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim!« (Mt 19, 21). — Bodi vsaj v duhu ubog, to je: ne hlastaj preveč po zemeljskih dobrinah, saj boš ob smrti moral vse pustiti. 2. Zaobljuba čistosti obstoji v tem, da zaradi Boga ne maramo za poželenje mesa, da, celo zakonski stan ne. Tudi v tem so nam lep zgled Frančiškovi tovariši, ki so bili prav posebni ljubljenci nebes, ker so živeli kot lilije čisto življenje. Gospod Jezus je hvalil zaobljubo sve+e čistosti z besedami: »Ne ume jo teh besed vsi ampak, katerim je dano .. -So nekateri samski, ker so si samski stan izvolili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more, naj razume!« (Mt 19, 11 sl.). — Glej, da boš vsaj v svojem stanu težil za idealom in dosegel ideal svete čistosti. 3. Zaobljuba pokorščine obstoji v tem, da se Bogu na ljubo odpovemo svoji volji in jo položimo v roke svojega predstojnika z namenom, da ga bomo ubogali v vsem, kar se nanaša na tri redovne zaobljube in sveto vodilo, to je na sredstva k popolnosti. To je ena najimenitnejših zaobljub. Zakaj z zaobljubo uboštva darujemo časne dobrine, z zaobljubo svete čistosti telesne dobrine, z zaobljubo pokorščine pa dušne dobrine, svojo voljo in svojo svobodo. Tudi v tem nam je najlepši zgled sam Gospod Jezus Kristus. O njem piše apostol: »Kristus je bil pokoren do smrti« (Fil 22, 8). — Bodi tudi ti pokoren Bogu in njegovim namestnikom. če si pa v katerem izmed njegovih treh redov, tedaj obnovi danes, ko je že sedemsto let od tega, kar je sveti Frančišek s svojimi tovariši položil slovesne zaobljube v roke svetega očeta, svoje redovne zaobljube. Vsem, ki to storijo, je sveta Cerkev naklonila popolni odpustek. — Prosi svetega Frančiška in njegove tovariše za pravega serafinskega duha in za zvestobo do konca. Cerkvena molitev Molimo. Ti, o Bog, si se sklonil k nam in nam v hoji za Tvojim Edinorojenim dal za vodnika in učenika svetega Frančiška; podeli nam danes, ko se ga spominjamo, da bomo nekoč z njim delili večno slavo v nebesih. Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen. Kako se gibljejo tretjeredne skupščine Ljubljanski tretji red v letu 1940. Še vedno v vojnem razpoloženju smo prestopili prag novega leta. Vse okoli nas je divjala vojna vihra, po posebnem usmiljenju božjem smo bili mi v pretečenem letu obvarovani grozote vojne. In še več! Medtem, ko je bilo mnogim katoličanom otežkočeno izvrševanje verskih dolžnosti, smo bili mi toliko srečnejši, da smo se lahko udeležili pobožnih vaj in se okoristili z vsemi dobrotami in milostmi, ki nam jih daje tretji red. Imeli smo redno vsak mesec skupni shod, v oktobru celo v svetišču, ki je posvečeno našemu sv. očetu Frančišku. Pri shodih smo premišljevali življenje zglednih tretjerednikov, ki so z vestnim izpolnjevanjem vodila tretjega reda dosegli visoko stopnjo popolnosti. S posebno zahvalo do prečastitega p. voditelja mi je omeniti zadnje liturgične duhovne vaje, ki smo jih opravljali od 8. do 11. februarja. Vodil jih je preč. g. Anton Karo, spiritual iz Maribora. Imeli smo dnevno dva govora, ki sta imela namen poglobiti našo skupščino v življenje po duhu sv. Cerkve, katere središče je sv. maša. Dve misli naj navedem na kratko iz teh govorov: 1. s pobožno pričujočnostjo pri sv. maši dajemo Bogu največjo čast in slavo, 2. pa obenem pridobimo zase in za druge veliko milosti. Zelo nam je priporočal preč. govornik, naj darujemo sv. mašo večkrat za spreobrnjenje grešnikov in za duše v vicah. Nadalje smo prejeli vse vesoljne odveze in papeževa blagoslova. Vse pobožnosti, vpeljane v naši skupščini že izza prejšnjih let, kakor tedensko dve sv. maši, molitev za žive in mrtve duhovnike naše škofije, sv. maša za umrle člane, zadostilno sv. obhajilo po posameznih župnijah smo vestno izpolnjevali. Ob smrti vsakega člana smo skupno v cerkvi zmolili zanj serafinski rožni venec. Silvestrova zahvalna pobožnost se je tudi opravila kakor običajno vsako leto. V letu 1940. je vstopilo 44 novih članov, med njimi 4 moški; obljube je napravilo 25 novincev, med njimi 1 moški. Skupni sprejem in obljube smo imeli dvakrat in to 7. jan. in 27. sept. Iz naše skupščine jih je odšlo v večnost 43. Po določilih našega vodila je naša skupščina tudi v pretečenem letu skrbela in podpirala svoje ubožne člane ter deloma skrbela za vzgojo enega dijaka v serafinskem kolegiju. 16. januarja 1940 se je predstojništvo poklonilo bivšemu provin-cialu p. Gvidonu Rantu, nekdanjemu svojemu voditelju, ter mu čestitalo k njegovi 60-letnici. Visoki slavljenec je bil nad to pozornostjo vidno razveseljen ter je pripomnil, da mu je bilo delo za tretji red največje veselje in mu je ostal ta čas v najlepšem spominu. (Konec prihodnjič.) Letno poročilo mariborske tretjeredne skupščine. Shod imamo vsako prvo nedeljo v mesecu. Obiskani so shodi zelo dobro, saj je bazilika vsakikrat polna. Je pa nekaj tretjerednikov, ki niso bili preteklo leto niti enkrat pri shodu in to neopravičeno. Komur je vse drugo važnejše ko tretjeredni shod, ki je po vodilu zapovedan, ni več član, ker ne spolnjuje bistvene dolžnosti; zato bomo končno izpeljali tudi v Mariboru to, kar so drugod že davno: Črtah jih bomo iz imenikov. Razveseljivo je bilo med nami zanimanje za misijone. Ker nimam0 jurjev, smo zbirali po parah in poslali za misijone 5000 din, za Armado Sv. Križa pa 2000 din. V tem niso všteti naši darovi za kitajskega misijonarja. Posebno pohvalo in priznanje zasluži g. Kotnik Anton za nabiranje za misijone, neimenovana pa za darove za kitajskega misijonarja. Trudili smo se tudi, da bi lajšali trpljenje naših revnih članov. Mesečno darovanje pri shodu smo jim razdelili, nekaj izrednih dobrotnikov se jih je spomnilo in tako smo razdelili med nje denarja in blaga v vrednosti 10.000 din. Lahko bi pa najmanj trikrat toliko, ko bi daroval vsak tretjerednik, mesečno vsaj en dinar in ga ne bi prav nič pogrešal v svoji blagajni. Tako pa nekateri prav veliko, drugi pa nič! Glede »Cvetja« še vedno nismo tam, kjer bi lahko bili in bi morali biti. Res je, da imamo družine, ki imajo tri, štiri in pet tretjerednikov in zato seveda samo en izvod Cvetja; res je, da imamo mnogo revnih, ki živijo od podpor in si zato tudi Cvetja ne morejo plačati, a vkljub temu bi se naše število Cvetja vsaj za sto moralo zvišati. Iz neke fare so pisali, da imajo ženine na karte, menda so hoteli reči, da se bojijo zakonskega jarma. Pri nas pa imamo tretjerednike na karte, to se pravi, premalo jih je; lani število novih tretjerednikov ni doseglo števila umrlih. Se bojijo tretjerednega jarma? Duha gorečnosti manjka, duha zatajevanja, duha ljubezni, duha Frančiškovega, duha Kristusovega. Kaj so le hoteli sveti oče, ko so postavili sv. Frančiška za patrona Katoliški akciji? Rekli smo in zdaj bomo začeli in v novem letu zboljšali, kar j® zboljšanja potrebno, da nas bo pohvalilo Cvetje v prihodnjem letu. Kamnik. Pri shodu zadnjo nedeljo meseca aprila bomo obnovili tretjeredniške obljube. Obenem bomo proslavili tudi zlati jubilej nekaterih članov in članic. Vseh jubilantov je štirinajst, ena med njimi je celo biserna jubilantinja; toda sedem jih je že slavilo svoj jubilej pred par Tretjeredna zlata jubilanta iz Kamnika : Dekan Matej Rihar. Aleš Jenčič. leti. Ostane jih še sedem. Seveda se ne bodo mogli slavnosti vsi udeležiti. Nad vse veseli bomo navzočnosti in bodrilnih besed preč. g. kanonika in dekana Mateja Riharja, tudi zlatega tretjerednega jubilanta. Drugi jubilanti oz. jubilantinje so: Jenčič Aleš, br. Jožef; Zarnik Marijana, s. Neža; Podbevšek Marija, s. Koleta; Rems Marija, s. Jožefa; Lovšin Marija, s. Elizabeta; Rems Rotija, s. Veronika; Škerjanec Alojzija, s. Terezija. Bog jih ohrani do skrajnih mej človeškega življenja! Vsi so nam živa priča, da mora človek mlad vstopiti v III. red, če hoče dočakati zlati jubilej. Zato ne dovoljujejo zaman cerkveni predpisi, da more vsak dober in zgleden kristjan že po izpolnjenem 14. letu stopiti v III. red. Zopet sta se dve iz kamniške skupščine preselili v večnost: Čebašek barija, s. Elizabeta iz Duplice in devetdesetletna Vrhovnik Marijana, s. Alojzija iz Tunjic, mati inženirja. Priporočam ju v molitev. Molite tudi za bolne tretjerednice! V nadomestilo za umrle pa pridobivajte nove: Za našo osemdesetletnico 80 novih! Iz skupščine pri sv. Lovrencu na Dravskem polju je v 1. 1940. odšlo v večnost petero udov: Vidovič Štefan, tesar, vdovec v Apačah, star 65 let; Pernat Marija, kmetica v Sv. Lovrencu, 66 let; Predikaka Marija v Pleterjah, 72 let; Sagadin Ana, uboga vdova, ki je z 71 leti umrla v hiralnici v Ptuju po mukapolni bolezni. Kozoderc Ana, zgledna krščanska žena cestarja v Sv. Lovrencu, vzorna vzgojiteljica svojih °trok, od katerih sta 2 šolski sestri, ena svetna učiteljica in še ostalih 5 dobrih otrok. V dolgi bolezni jo je najbolj žalostilo, da ni mogla več v cerkev, kjer si je poprej znala izprositi toliko milosti sebi in svoji družini; po 34 letih zglednega življenja v III. redu nas je zapustila, Mara 65 let. — Počivajte v Gospodu! *>R. P. HILARIN FELDER O. CAP. — ATOM: Frančiškanska znanost Za to znanje se je imel v resnici zahvaliti, če ne neposrednemu božjemu razodetju, vendarle svoji živi veri in goreči ljubezni, s pomočjo katerih včasih preprosti ljudje najtežje stvari jasno in globoko zapo-Padejo, medtem ko veliki učenjaki ne vidijo drugega kot temo. Že kardinal Hugolin je to znanje svojega svetega prijatelja pripisoval nadnaravnemu razsvetljenju. Tudi Tomaž Čelanski nas zagotavlja, da mu ni človeški študij, ampak božja luč dala pojasnilo o skrivnostih bogoslovja, *n da je pri njem gorečnost njegovega Boga ljubečega srca prodrla tja, kjer je modrost učenikov ostala zunaj. To na eni strani Boga ljubeče gledanje, in z druge strani oni od Boga prihajajoči pouk sta ga napolnila 2 modrostjo, ki je bila vzvišena od one največjih učenjakov njegovega časa. Vsled tega iz nadnaravnega vira črpanega znanja zavzema naš očak y umetniških delih preporoda svoje častno mesto med učeniki sv. Cerkve ift ga vidi kralj pesnikov (Dante) v sončnem okrožju rajati poleg Tomaža ih Bonaventure. Vse, kar v življenju svetnikovem kaže na visoko znanstveno izobrazbo, mora prihajati iz tega vira. Čeprav kdo oba redovna Ustanovitelja Frančiška in Dominika po izrazu dveh njihovih velikih Uaslednikov imenuje z znanostjo razsvetljena kerubina, moramo vendar riianost prvega izvajati iz seraf inskega vira goreče ljubezni do Boga, drugemu pa priznati palmo kerubinske modrosti. »Ljubezen je v ene® serafska plamtela, modrost je s cela drugemu sijala in s kerubov svetlobo mu žarela« (Dante, Raj XI spev 37—39 vrsta). Predvsem je to prišlo prav o pridigi svetega Frančiška. Kakor koli že poudarjajo sodobniki njegov naravni dar govorništva, vendar praV; tako odločno poudarjajo: »Najhrabrejši Kristusov vitez Frančišek ® oznanjal kraljestva božjega s prepričujočimi besedami človeške modro; sti, ampak z naukom in močjo Svetega Duha.« »Črpal je iz polnosti srca, kar mu je navdihnil Sveti Duh.« Za Frančiška je torej povseffl odveč vprašanje, če in koliko se je za pridigarsko delo izobraževal 1 znanstvenimi študijami. Isto velja glede njegovih najstarejših učencev. Oni so bili, kakor že vemo, skoro sami laiki, torej »idioti« brez znanstvene izobrazbe. Pac so se bali pred prevzemom pridigarske službe, toda Frančišek jih je kljub temu poslal venkaj s tolažijivim opominom: »Ne bojte se, ker boste napravili vtis malih, zaničevanih in neukih ljudi, ampak zaupno oznanjajte pokoro, zaupajoč, da bo Gospod, ki je svet premagal, s p°' močjo svojega Duha po vas in v vas govoril.« Odkar pa se je število bratov pomnožilo, je sveti us+anovnik pustil seveda le onim pridigati ki so bili zato posebno sposobni, najsi so bili že laiki ali kleriki, toda izbor se ni vršil z ozirom na znanstveno usposobljenost, temveč je bil° odločilno, če so imeli Duha božjega in primerni dar govorništva. To je šlo, dokler so se bratje pečali le s spokorno pridigo ali s pri' digo o nravnosti v ožjem pomenu besede. Ta je bila, kakor nam je znano, že pred Frančiškom posameznim laiškim udruženjem dovoljena in Frančišek sam je dobil pooblastilo za spokorno pridigo zase in za svoje učence, ne da bi bila omenjena kaka dolžnost študija. Zdi se, da bogoslovna predizobrazba proti koncu 12. in v začetku 13. stoletja zato ni bila neogibno potrebna. Čisto druga stvar pa je bila, ko je šlo za pridigo v polnem pomenil besede. Kdor je hotel pridigati »sv. pismo«, to se pravi razlagati celotno razodetje, tako iz moralne kakor iz dogmatične strani na podlagi svetih knjig, ta je moral »sv. pismo«, ali kakor dandanes pravimo, bogoslovje študirati. Vsi tedanji pridigarji to poudarjajo. Tako izjavlja Alan Lila (f 1202): »Za pridigarja je znanost potrebna, poznati namreč morajo oba testamenta in vajeni morajo biti v uporabi svetopisemskih mest.« Sinodalni štatuti Odona de Sully, pariškega škofa (ok. 1197) prepovedujejo pod grožnjo izobčenja neizobraženim potujočim pridiga?' jem nastopati v cerkvi ali izven nje ali pa jih poslušati. Provincialna sinoda trierska (1227) prepoveduje pridiganje vsem neizobraženim du; hovnikom, da ne bi postali »učeniki zmot«, in zapoveduje »oznanjati besedo božjo kolikor mogoče pogosto po sposobnih možeh«. Četrti late; ranski cerkveni zbor (1215) zabiČuje vsem škofom povsod nastavljati sposobne može kot oznanjevalce božje besede in zahteva za izvrševanje pridigarske službe znanost tudi od prelatov. HALO — HALO! »Nepoznani znanci« vas čakajo, da jih spoznate. Čudili se boste, strmeli boste, kesali se boste, da jih spoznavate šele zdaj. — Kdo so in kje? — Samo 10 din vam je treba, pa boste zvedeli vse. Ne odlašajte-Nemudoma si naročite »Nepoznane znance« pri naslovu: Samostan o°-trapistov — Rajhenburg ob Savi. v—- --V FRANČIŠKOVA ALADINA Višja skupina ZVFK v Ljubljani. Že zopet smo izpopolnili našo organizacijo: poleg pevskega, dra-Matskega, šahovskega in literarnega krožka, smo ustanovili še glasbeni krožek. Pokazalo se je, da nam glasbeno polje nikakor ni deveta dežela, friglasilo se nas je kar lepo število. Ker nimamo v svojih vrstah izur-Jenega dirigenta, smo naprosili g. p. Julijana, ki je v glasbi doma, in k nas vadi in se muči z nami vsako soboto zvečer. Uspeh se je že pokazal. Za nastop v Frančiškanski dvorani, ki smo ga preložili z marca na aPril, je ves stroj v polnem teku: igralci se trudijo, da se dobro pripravo in pevci vadijo vsak torek po sestanku svoja mlada grla. Vsi pa skrbno pazimo, da bomo kar najbolj dostojno predstavili svoje delo tršemu občinstvu. Kronika: V ponedeljek 17. februarja smo imeli drugo misijonsko predavanje. Predavatelj, g. misijonar Lenček, nam je opisal življenje in delo naših Misijonarjev in misijonark v Prednji in Zadnji Indiji. Predavanje, ki so §av spremljale lepe skioptične slike, je bilo izredno zanimivo in ni prav Mč zaostajalo za prejšnjim, ko smo slišali o kitajskih in japonskih misijonih. G. Lenčku smo za njegov trud iz srca hvaležni. K predavanju sta prišli obe skupini. Na prvi petek v marcu smo imeli skupno sv. obhajilo. Udeležba je Mia zelo lepa in vredna posnemanja. Da bi bilo vedno tako! Seveda so Mie dve, tri izjeme, toda teh ne bomo mogli več šteti med ude naše dru-2Me, če se ne bodo poboljšali. Na pustni torek smo priredili družabni večer. Na sporedu je bila ^atka komedija in čajanka. V odmorih je igral in godel naš orkester. Prireditev je bila izvrstna, za kar gre zlasti priznanje dramatskemu in glasbenemu krožku. Seveda zasluži največjo zahvalo g. p. voditelj, ki je Poskrbel za čaj in krofe in nas s tem spravil v pustno razpoloženje. y V torek 4. III. smo gledali zanimivo lutkovno igrico, ki jo je vodil, fežiral in igral — vse obenem — naš neutrudljivi g. župnik, p. Kri-Mstom. Izvrstno nas je zabaval in na tem mestu se mu najlepše zahva- ‘lUjemo. In še nekaj! Naš odbor je določil za »Cvetje« posebnega poroče-valca, ki mora vsak mesec poslati svoj prispevek v našo rubriko. Posnemajte, saj je vendar »Cvetje« naše glasilo! Križar. Nahajamo se v težkih časih, časih v katerih nam je treba mnogo poguma. Ko butajo mnogi viharji ob skalo, na katero je Kristus sezidal svojo Cerkev. In ta skala smo mi, v katero so se zarili mnogi nasprotnik'; zato nam je treba mnogo poguma in trdne volje, če hočemo kljubovati vsem, ki nasprotujejo naši veri. Treba je, da s svojim zgledom dajem0 luč tistim, s katerimi občujemo v vsakdanjem življenju. Zato je posebno nam, sestre, dana naloga, da izvršujemo delo katoliške mladine, da vzdj-gujemo padle zopet k Bogu, da jim pomagamo priti iz teme zopet k luči-Ako znamo same gledati življenje v pravi luči, potem smo mojstri življenja. Nismo več sužnji tiste duhomome vsakdanjosti, ki nas tako 'z' žema, ampak bomo gospodarji nad njo. Saj ni vrednost v delu, ki ga opravljamo, ampak v duhu, s katerim ga opravljamo. Skrivnost, ki nas dela gospodarje nad vsakdanjostjo, je vera. Kdor ima pravo vero, ta najde v njej vse, kar potrebuje sredi vsakdanjega hrupa. Vera nam daj® luč, da v njeni svetlobi gledamo pravo življenje. Ne pa življenje, ki ii®a za nas pomen le, dokler nam obeta le zemeljsko srečo. Ko pa tega i" več, nam postaja neznosno breme, ki ga dan za dnem prisiljeno nosim0, ali pa v obupu prisiljeno odvržemo. Vse drugače pa je, ako življenj6 gledamo v luči vere, to je onih resnic, ki nas jih Cerkev uči, Ni zadosti-da gledamo vsakdanje življenje v luči vere, moramo tudi živeti po veri-To se pravi živeti tako, da res izpolnjujemo voljo božjo in se ohranim0 v milosti božji, iz katere naša dobra dela dobivajo življenje pri Bog"- Vera nam daje moč, da moremo življenje usmeriti v vestnost in P°' trpežljivost. Krepko nas podpira, ako nam je njegovo breme težko. Pošilja nam vedno žarke notranjega veselja, ki nas bodre posebno v preizkušnjah in trpljenju. Vero imamo, ali vera mora postati v nas življenj6-ne kaj postranskega, tudi ne samo mrzlo izpolnjevanje nekaterih dolžnosti. Prežeti nas mora tako, da živimo, delamo in trpimo v zvezi z Bogom-Zato pa je potrebno, da vero gojimo in jo ohranimo v svojih dušah-Kristus je trta in me zdrave mladike, ki rode lep sad, to bodi naš sklep- Vero pokažemo najbolj v trpljenju. Včasih nas silno muči mišek »Zakaj moram prav jaz toliko trpeti? Zakaj ravno mene Bog tako tep6; Zakaj mi v vsako čašo veselja daje grenke kaplje pelina?« Kristus P? nam pravi: »Katere ljubim, te pokorim.« Nič ne bodimo žalostni, °e gre drugim vse po sreči, nam pa tako težko. Hodimo po poti, ki nam j? je Bog določil. Vedimo, da Bog rani in celi, On udarja, njegove rok6 pa ozdravljajo. Marija, ponižna dekla Gospodova, je ponižno služila Bogu in vendar koliko bolečin in preizkušenj ji je poslal. Prestala je vse-Zakaj? Ker je Jezusa v naročju nosila. Tudi me bomo vedno in junašk0 prenašale svoje breme, ako bomo nosile Njega v duši. Zamislimo se vas6 in bodimo iskrene. Morale bomo priznati, da smo slabe. Imamo dobr° voljo, ampak slabosti so velike. Večkrat duša v boju s telesom podlež že njegovim željam. Nismo bile dovolj previdne, pa smo padle. MoJa krivda, grešila sem, tako moramo večkrat priznati. Vsakdanja skušnja pa nas uči, da komur trajno sije sonce sreče i" živi v izobilju ter ne pozna grenkih solz trpljenja, ta pozabi na Boga in njegova duša trpi veliko škodo. Mnogo nadlog je na svetu. Številu1 trpini zdihujejo v tej solzni dolini, a žal, le malokateri odkrivajo v božjih šibah ljubeče in usmiljeno Gospodovo Srce. P. Z.: Vzrok slabih uspehov v šoli Ob sklepu semestra so časopisi iskali vzroke slabim uspehom v šoli. Največ, pravijo, so krive razmere, v katerih živimo. Prav gotovo je aekaj resnice v tem. Morda se je temu ali onemu dijaku zgodila kaka krivica. Razpravljanje o tem je za dijaka brez pomena. Vsak se mora danes vživeti v razmere, kakršne so, in brez ozira na dogodke vršiti svoje dolžnosti. Kar smo doživeli v zadnjih letih, je prišlo nad nas nepričakovano. Nepričakovano zato, ker je bil svet gluh in ni maral poslušati tistih, ki so opozarjali, da drvi v pogubo, ker se je odvrnil od Boga. »Ker je Evropa zapustila Boga, bo tudi Bog zapustil Evropo,« je svaril že naš veliki Mahnič, a njegove besede so bile »klic vpijočega v puščavi«. Versko življenje je propadalo, mladino so vzgajali ne samo v indiferentnem, ampak tudi v popolnoma protiverskem duhu. Zato ni čudno, da je sedaj Povsod takšna zmešnjava. Učili so mladino: veseli se, uživaj! Kar je Po vseh naravnih in božjih postavah zabranjeno, so proglašali za dovoljeno. človeški naravi, ki je k slabemu nagnjena, so ugajali taki nauki, klase so planile za uživanjem, pa je prišla vojska tako nenadoma, da saio komaj samim sebi verjeli. Tisoči in tisoči popolnoma odtrgani od Boga, v verskih zadevah nepoučeni, tisoči in tisoči v izživljanju, vse samo za telo, vse le za to življenje; če je po smrti kaj, na to niti mislili riso če pa so, pa le s prezirom in pomilovanjem tistih, ki verujejo v Posmrtnost. Vsi ti tisoči so danes brez tolažbe, njihovo življenje je brez smisla, brez cilja, iz njihovih ust slišiš le kletev in kritiziranje. Valovi verske brezbrižnosti in verske sovražnosti so butali tudi v naše šole in brez uspehov. Lahko rečemo, da so posledica tega tudi slabi uspehi. Verouk je bil čisto osamljen predmet. Zgodovina, etnografija in naravoslovni predmeti so se poučevali včasih popolnoma nasprotno kot verouk. Nedokazane in že zdavnaj zavržene hipoteze so se podajale kot čista resnica. To je dejstvo, ki ga nihče ne more ovreči. Niso redki slučaji, da so profesorji tendencijozno nastopali proti nauku Cerkve in vsiljevali dijakom hipoteze s tem namenom, da bi jih prepričali, da so le bajke, kar uči katehet. To ni bilo brez posledic. Dijaki, ki od doma niso imeli verske vzgoje — in teh ni bilo malo — so vse verjeli. Kar je učil katehet, so jim je zdelo preotročje. Tudi pri drugih niso bili ti nauki brez kvarkih posledic. Dijake so tako odtujevali Cerkvi in verskemu življenju. Vzeli so jim ideale, brez katerih je mlademu človeku življenje pusto in Prazno. Ako mladina nima idealov, ki so res pravi ideali, išče surogatov, ki jih ji danes naravnost vsiljujejo v umazanih knjigah, v časopisih, ^ gledališču, v kinu, kjer večkrat proslavljajo, kar bi morali obsojati, kjer greh povzdigujejo v čednost, umazanost proglašajo za lepoto, strah Pred življenjem za junaštvo. To je bila duševna hrana našega dijaštva v preteklem desetletju in je še danes. Na ta način zamira versko življenje, borba s pokvarjeno naravo slabi, čut odgovornosti in dolžnosti ‘zginja, volja do dela peša, življenje brez izživljanja je nemogoče. Dijak, ki zaide na to pot, opušča svoje dolžnosti, zanemarja učenje. Koliko jhamic je, ki niti ne vedo, kaj je s sinčkom; ne vedo, da sinček sprehode ‘n »učenje« pri prijatelju večkrat spremeni v promenado, v obisk kina ali celo v rendez-vous. V šoli pa »vedno zna«, ko pa pride semester, se re morejo načuditi, odkod tako slabe ocene. . In Ti ? Ali Tebe ne zadenejo te besede ? Ali nisi tudi Ti izgubil zaradi raznih vplivov volje do učenja ? So tudi Tebi ukradli ideale, ki Ti kažejo lepoto življenja v odpovedi, v samopremagovanju, v izpolnjevanju dolžnoti? Tvoje življenje bo tako, kakor si ga boš uredil. Lahkomiselna mladost, zanemarjanje učenja, vse to Te bo privedlo v življenje, ki res ne bo vredno življenja, v življenje brez idealov, v življenje brez ciljev — kaj pravim, v življenje! — v hiranje, v počasno umiranje, v propast, v smrt. A vedi, da ideali ne obstojajo v čustvih, v solzah in v jokavi lju'. bežni. Pravi ideali so tisti, za katere se trudiš in žrtvuješ. Hočeš nekaj postati, hočeš na goro, k soncu? Prav imaš, saj zato živiš, toda brez truda ni uspehov; vsaka pot na goro je strma, zmogel jo boš le z voljo-z vztrajnim učenjem in šolanjem svojega značaja. KOCMUR JANEZ: S. Marija Celina od Darovanja (Njeno življenje in blažena smrt.) Nekoč jo je spraševala mati voditeljica, česa bi si želela, toda Celina je odgovorila, da je brez pomena, tudi če pove svojo željo. Šele na prigovarjanje je končno povedala, da si že dva meseca želi par jagod-Mati opatinja je naročila, naj jih iščejo po celem mestu, naj veljajo kolikor hočejo, in res so mogli zvečer ponuditi bolnici pet lepih, velikih jagod. Celina se ni mogla načuditi in ni vedela, kako naj se zahvali. Nehote pa je zvedela za ceno teh prvih spomladnih jagod — plačali so jih približno po 3 dinarje. Silno je bila užaloščena: V vice bom morala za te jagode, ne morem jih mimo pojesti. Komaj so jo pomirili, ko so jj rekli, da je svoje želje morala povedati iz pokorščine in da jih zaradi nje mora tudi použiti. Mati opatinja pa je še dostavila, da bi brez pre-mišljanja prodala tudi posvečene posode, če bi bilo potrebno, da bi le mogla postreči bolnikom. Lepota čednosti. V bolezni je Celina preživljala včasi svoje getsemanske ure, prihajali pa so tudi trenutki nebeške tolažbe. Njim, ki so bili okrog nje, se je dozdevalo, da občutijo odsev nebes-O tem nam priča tole pismo njenega spovednika p. Gabbarda materi opatinji, kjer piše o svojem vtisu, ki ga je doživel, ko je obhajal Celino'-Častita mati! .. . Zdi se mi, da stopam z gore Tabor. Živo ganotje se® čutil, ko sem prestopil prag vašega blagoslovljenega samostana, posvečenega po vaših večnih obljubah — ko sem videl svete redovnice, rekel bi kot svete duhove, bose in zagrnjenih obrazov s svečami v rokah iti pred Jezusom. Še bolj sem bil ganjen, ko sem videl našo ubogo bolnico, ko angel počivajočo na revnem ležišču, kako je s sklenjenimi rokai® in povešenih oči v češčenju in molitvi pričakovala Ljubega.. . Obšla me je misel in se mi spet vrača: Obhajal sem svetnico. Ponavljam znova, častita mati, zdi se mi, da prihajam z gore Tabor! Prvi skrivnostni vonji. Že so se začeli javljati prvi znanilci poznejših čudovitih pojavov, zaradi katerih so ji dali ljubko ime svetnica vonjav. Nekega dne, ko se je počutila boljše, se je udeležila duhovnega branja v samostanski dvorani. Brali so ravno o pogrebu Filipe iz Gel-drije in ko je bralka prišla do mesta: Zgodilo se je nekaj čudovitega: Srob in krsta, kamor je bila položena, sta razlivala tako močan, ljubek bi prijeten vonj, da se vonj vrtnic ali vijolic ne more primerjati z njim, je začutila Celina za nekaj trenutkov ljubek vonj, kot bi držala v rokah velik šopek močno dišečih vijolic. Ne vedoč odkod vonj prihaja, je menila, da drži katera sester šopek teh cvetlic v rokah. Ozre se neopazno okrog in vidi, da vse delajo ter da vijolic ni v dvorani Zato si je rekla čudovito preprosto: Gotovo je vonj, ki ga čutim odtod, ker beremo o Vonju v življenju Filipe iz Geldrije. To je bil prvi onih vonjev, ki jih je 2ačelo nebo razsipati nad samostanom. Kmalu je sledil drugi čudoviti dogodek. Na veliko sredo 14. aprila Je bil oddan pri samostanskih vratih šopek belih vrtnic in oranžnega cvetja za oltar bolniške sobe. Mati voditeljica je prinesla cvetje Celini, bi je rože zelo ljubila ter ji nasvetovala, naj pošlje vejico oranžnega cvetja iz tega šopka svoji duhovni prijateljici v Pariz. Na skrivnosten način je bila javljena ta pošiljka, še preden je dospela. Takole je pisala mati mlade Celinine prijateljice: Pariz, na veliki četrtek 15. aprila 1897. Predraga sestra in mati! Vmivši se ravnokar °