Priproste misli o narodnosti in kmetski izobrazbi. (Konec.) Ko bi bilo ljudstvo aravao izobražeao, v pravem pomeau te besede, bi ne bilo strašnih kletev, pobojev, pijaučevaaja, vlačugarstva, aurovega obaašaaja in druzih hudobij ; vladala bi krščaaaka krepoat ia bratovska ljubezea; z eao beaedo: tužaa zemlja bi ae premeaila v vrt pravega veselja ia zadovoljaoati. Iz aevedaosti ia dušae alepote pa pride, da je človeštvo večjidel popolaoma v materijalizem zakopaao, da aima druzega aameaa, kakor ediao skrbeti za obstaaek tega zaeasaega življeaja, za poavetno čaat ia premožeaje, ia tako zaslepljeao drvi v večao pogubo. Iz aavedenih razlogov je torej razvidao, da krščaaska omika je aeprecealjiva dobrota za kmetaki staa ia vsak domoljub ai pridobi velike zasluge, kateri po avoji moei pripomore k izobrazbi kmetakega ljudstva. Kakor pa je aravaa prosveta ali izomika velika areča ia dobrota za človeka, istotako mu je pa novodobaa, mestua ali brezverna omika v resaici silao aevarna ia pogubljiva. Ako člo vek opazuje ia premišljuje meatao življeajt pač sme po pravici reči: take omike aaa Boj varuj! Kaj pomaga človeku, ako si pridobi vsi svetovao znaaoat ia učeaoat, ako pa pri ten pozabi ua Boga ia aa pribodaje večao življeaje Vsa učeaost je puhla, ostudna ia aičvredaa ako ni združeaa z duliom sv. vere ia pa s pri proatoatjo. Velike ljubezai ia aajvečjega apoštovaaja so vredui možje, pri katerih je združeaa večnoat, vera, blagodušaost ia pa priproatoat ali poaižaoat, oai ao aajlepši vzori človeatva. Zalibog pa maogoteri izobražeai ljudje mialijo v avojej ošabaoati ia aapuhu, da se ločijo, kakor bogovi, od druzib priproatib. ljudi, ia veadar so v moralaem oziru aajveoji reveži. Kdor ima po božji miloati veo duševaih zmožaoati, tak bi pač aioral biti zato Bogu hvaležea ter jih v dobro porabljati, aikakor pa ae biti uapuknjea ia prevzetea ter zaaičljivo prezirati druge priproate Ijudi. Napub je atrašaa gajuaoba ia največja aesreča za človeka, ker takemu Bog Ie redko kedaj da miloat apoznaaja ia zato je večno izgubljea. Kako veaelo bi bilo življeaje, ko bi ljudje poleg učeuosti imeli ljubo priproatost, ae bilo bi take razlike med kmetom ia gospodom. Ubogi ktnet se kar atrahu treae, kedar ima opraviti s kakim mogočnim uradaikom, oaobito ee je ta aemško-liberalaega duaa. Rbdoatuo pa araem priznati, da aarodai uradniki, advokati ia trgovci so veliko bolj prijazai, blagodušni ia potrpežljivi do kmeta, kakor pa aemakutarji ia liberalci. Zatoraj je vsak kaiet silao aeumea ia bedast, kateri podpira, aa kateri koli aačia, obole aovražaike in izdajalce aloveaskega aaroda. Kako potrebaa je tedaj kmetu omika ia aarodna zavedaost, da bo vedel, kaj se pravi: ,,Svoji k svojim", potem bi ne sedel več tujec pri obložeai mizi, doaiačia pa za vratmi aliue požiral Gospodatvo aemškutarakih velikaaev bi bilo kmalo pri kraji. Pa aaj zadoatuje o tej atvari. Da pridem zopet aa prvotni aamea tem črticam, še dostavim: Po aiojih mislih aikakor ae škoduje, če ae kmet o prostem čaau z literaturo ia politiko peča, samo da le pri tem svojih dolžaosti pri goapodaretvu ia družiai ae zanemari. Ako umao gospodari ia v redu živi, ob delavaih daevih pridao dela, ob aedeljah po božji alužbi pa kajige ia čaaopiae prebira, da ai blaži um iu arce, je pač labko časno ia večao arečea. D—č.