109
Otrok in knjiga 113, 2022 | Ocene – poročila
povsem naravno in neizumetničeno. To 
so tudi odlike prevoda slikanice Veveri-
čji prepir, ki najmlajše bralce skozi raz-
burljivo in zabavno pripoved spodbuja k 
razmisleku o prijateljstvu, tekmovalnosti 
in reševanju nesoglasij. Prevajalec vse-
skozi ostaja zvest izvirniku, obenem pa 
s posrečeno uporabo frazemov pripoved 
o požrešnih veveričkih Cirilu in Metodu 
še dodatno razgiba. S simpatičnimi be-
sednimi igrami besedilo v slovenščini 
deluje sveže in sodobno, zaradi česar 
lahko v njem uživajo tako najmlajši kot 
nekoliko starejši bralci.
Dan Brown: Divja simfonija. Ilustrirala 
Susan Batori, prevedla Aleksandra Ko-
cmut. Todraž: Modrijan, 2021 
Avtorja Da Vincijeve šifre in še več 
uspešnih kriminalk, ki so ji sledile, to 
pot spoznavamo kot pisca slikanice 
in celo kot skladatelja. Za slikanico je 
besedilo razmeroma dolgo, saj obsega 
208 verzov (če štejemo tudi naslove), 
porazdeljenih med uvodni nagovor in 
19 pesmi, ki so naslovljene po živalih. 
V njih avtor s simpatijo opisuje pisan 
zverinjak od eksotičnega geparda do 
domače mucke, od morskih živali do 
gozdnega pajka. Na koncu vsake pe-
smice je podan še prozni »nauk«. Vse 
sledijo isti rimani in metrični shemi: 
uporabljena sta – mestoma nekoliko 
svobodnejši – jambski četverec in rima 
aa bb. Isto formo je suvereno uporabila 
prevajalka Aleksandra Kocmut, tako da 
je prevod že formalno zvesta odslikava 
izvirnika. Verodostojno pa je poustva-
rila tudi avtorjevo besedno igrivost in 
inovativnost: poglejmo prvo pesem Pti-
čja dobrodošlica, kjer so ptičji glasovi 
(Honking, hooting, chirping, peeping, / 
Squawking, tweeting, cooing, cheeping) 
označeni s pristnimi slovenskimi izrazi: 
»Petpedi, kuku, čivčiv, / ciciri, krakra, 
pivpiv.« Poigravanja z besedami sicer 
niso poustvarjena povsod, vendar nam 
živo in verodostojno prenesejo okus 
izvirnika. Po drugi strani se prevajalka 
od Brownove ubeseditve občasno tudi 
odmakne, kakor pač v slovenščini na-
rekujejo sobesedilo, čut za duhovitost 
ali rima – toda ti odmiki, čeprav včasih 
drzni, so vselej dobro premišljeni in 
skladni s pomenom izvirnika. Primer je 
pesmica Gepard gre na lov, kjer je an-
gleški odlomek In a heartbeat, she can 
shift / From super­slow to super­SWIFT! 
prepesnjen kot: »V trenutku gepard spre-
meni se / iz čolna z vesli v turbogliser.« 
Sočno, zabavno, brez slehernega nami-
ga, da gre za prevod, obenem pa zvesto 
izvirnemu sporočilu – tako kot celotno 
besedilo.
Prvi dobitnik nove prevajalske nagrade 
je Milan Dekleva za slikanici Lev v srcu 
in Veveričji prepir. Nagrada je bila pode-
ljena na otvoritvi 25. Slovenskih dnevov 
knjige 13. junija 2022 v Mariboru
Pokrovitelja nagrade Vasje Cerarja in 
soorganizatorja dogodkov sta Mladinski 
kulturni center Maribor in festival Slo-
venski dnevi knjige v Mariboru. Častna 
pokroviteljica podelitve nagrade Vasje 
Cerarja je Slovenska nacionalna komisija 
za UNESCO.
Utemeljitve so pripravile članice komi-
sije za nagrado Vasje Cerarja: Mateja 
Seliškar Kenda, Nada Grošelj in Julija 
Potrč Šavli.
1000 UND 1 BUCH 2021
Za prvo številko revije 1000 in 1 knjiga 
v letu 2021 je bil za osrednjo temo pri-
spevkov izbran pojem divje v povezavi z 
mladinsko književnostjo.
Christine Lötscher, ki poklicno za-
sleduje popularno literaturo in medije, 
je v svojem prispevku Abenteuer (Pu-
stolovščine) pregledala in zapisala nekaj 
110
Otrok in knjiga 113, 2022 | Ocene – poročila
svojih ugotovitev, kako se pojavlja div-
jost v novejši pustolovski mladinski li-
teraturi in drugih medijih. Priljubljenost 
in zanimanje za pustolovske romane 
tudi danes nista upadli. Spremenilo pa 
se je prizorišče, ki ni več nekje daleč 
in popolnoma neznano, spremenil se je 
odnos do narave in živih bitij in okrepilo 
se je zavedanje, da človek ni nad vsem, 
ampak je del narave, je z njo povezan in 
od nje odvisen. Spremenile so se tudi 
pustolovske dogodivščine, v katerih ni 
treba z močjo in s silo premagovati na 
primer živali, ampak pogojujeta rešitev 
iz neke situacije predvsem iznajdljivost 
in improvizacija. Pri vsem tem sta po-
membna tudi spoznavanje samega sebe 
in oblikovanje pogleda na okolje in svet.
Silke Rabus v prispevku Inseln, Gär-
ten & Wälder (Otoki, vrtovi & gozdovi) 
opiše pojav divjine v slikanicah. V sli-
kanici Maurica Sendaka Wo die wilden 
Kerle wohnen (Where the wild things 
are / Tja, kjer so zverine doma) ima vlogo 
sprostitve, v slikanici Petra Sisa Robin-
son je divjina dogodivščina. V slikanici 
Thomasa Rosenlöcherja in Verene Hoch-
leitner Das Gänseblümchen, die Katze & 
der Zaun (Marjetica, mačka & ograja) 
gre za mejo med divjino in civilizacijo, 
Shaun Tan pa v slikanici Zikade (Škržat) 
prikaže divjino kot nekaj obetavnega.
V prispevku Von Ausgangspunkt bis 
Zielort (Od izhodišča do cilja) Anna 
Stemmann predstavi nekaj knjig, ki opi-
sujejo, kam se zatečejo mladi v urbanem 
okolju in zakaj. Nerazumevanje doma-
čih, bolezen ali smrt enega od družinskih 
članov, iskanje prostora, ki sprejema 
istospolno usmerjene, iskanje prostora, 
kjer se lahko srečuje z mladimi, ki tudi 
odstopajo od norm (heterotopija), in ne 
nazadnje iskanje samega sebe, so raz-
logi, da iščejo svojo pot. Heidi Lexe v 
prispevku Das wilde Kind (Divji otrok) 
opiše nekaj starejših in novejših zgodb, v 
katerih mladi literarni in filmski junaki 
v divjini ne iščejo pustolovščin, ampak v 
divjini odraščajo. Po srečanju s civiliza-
cijo spoznajo, da ne sodijo ne v divjino in 
ne v civilizacijo. 
Peter Rinnerthaler nas v prispevku 
Illustropolis s številnimi slikanicami 
uglednih ilustratorjev popelje skozi raz-
lična mesta, ena idilična, druga betonske 
džungle, mesta, v katerih se nam razkri-
vajo znamenitosti vseh vrst in nas vodijo 
od doživljanja mest ob jutrih, preko raz-
ličnih možnosti, ki jih nudijo mesta za 
preživljanje dneva, do občutja čarobnosti 
in vzdušja, ko mesta zagrne noč.
Da so liki v knjigah za otroke že od 
nekdaj prepričljivi »slow traveller« in ne 
le v danes trendovskem Slow Travellin-
gu, kar pomeni, da potujejo peš ali na 
kolesu ali z uporabo javnega prevoza, 
prikaže z izbranimi knjigami Andrea 
Kromoser v prispevku Die Wildnis ne-
benan (Divjina v bližini). Mlade ženejo 
od doma žel je po pustolovščinah ali da 
se dokažejo, se preprosto umaknejo in so 
nekje kratek čas sami. 
V prispevku Drachen zähmen (Ukro-
titi zmaja) opiše Kathrin Wexberg nekaj 
slikanic, v katerih so divja bitja na različ-
ne načine ukročena. Lahko se jih ukroti 
s pogledom, lahko s kričanjem, lahko na 
prefinjen način, lahko pa je knjiga sama 
tako zasnovana, da bralec najde rešitev, 
če knjigo trese ali pa zvrača. 
Franz Lettner v prispevku Packlisten 
für Abenteurer*innen (Seznam prtljage 
za avanturiste in avanturistke) predstav-
lja nekaj knjig, v katerih so navedene 
stvari, ki so potrebne na različnih pusto-
lovščinah. 
Natalie Tornai v prispevku Das ge-
meinsame Schürfen im Textbergwerk 
(Skupno raziskovanje besedila) opiše 
delo lektorja, ki je odgovorno, zanimivo, 
raziskovalno in ustvarjalno. Lektoriranje 
je po avtoričinem prepričanju najbolj 
diskretna in prikrita naloga v procesu 
nastajanja knjige. 
Klaus Nowak spodbuja bralce z ugan-
ko Wer hockt denn da im Baum? (Kdo 
111
Otrok in knjiga 113, 2022 | Ocene – poročila
neki čepi na drevesu?) k branju knjig, v 
katerih imajo pomembno vlogo drevesa, 
in k rešitvi literarne uganke.
V drugi številki, poimenovani sme-
jalna, so obravnavane knjige, ki bralce 
spravijo v smeh, čeprav ne sodijo med 
humoristično literaturo.
Silke Rabus opiše predrzen likovni 
pristop ilustratorke Anke Kuhl v knjigi 
Alle Kinder lieben Piranhas (Vsi otroci 
imajo radi piranhe) iz serije knjig Alle 
Kinder. Ein ABC der Schadenfreunde 
(Vsi otroci. ABC knjiga za škodoželjne-
že), za katere je verze prispeval Martin 
Schmitz-Kuhl. Prizoru deklice, ki je 
padla v bazen, v katerem jo obkrožijo 
piranhe, in je v smrtni nevarnosti, se 
otroci škodoželjno smejijo. 
Susan Kreller spremljajo knjige Otto-
karja Domma, ki je v seriji knjig (prva 
knjiga je izšla leta 1967, zadnja pa leta 
2003) z glavnim junakom, dvanajstlet-
nim dečkom Otokarjem, opisoval po-
polnoma resne vsakodnevne situacije 
in jih skušal prikazati kot dogodivščine. 
In prav opisi teh situacij ji vedno znova 
privabijo nasmeh in spomine na življenje 
v nekdanji NDR. O tem piše v prispevku 
Seit meiner Geburt bin ich mit meinen 
Eltern verwandt (Od rojstva sem v soro-
du z mojimi starši).
V prispevku Hihi-Haha-Hoho piše 
Ines-Bianca Vogdt splošno o smehu. 
Pisatelji različno povežejo svoje knjižne 
junake s smehom, lahko se smejijo tudi 
pošasti ali pa junake spravijo v smeh nji-
hova drzna dejanja. Ob nekaterih knjigah 
Michaela Endeja, A. A. Milneja, Marka 
Twaina, Astrid Lindgren in drugih se 
smejemo tudi bralci. 
Sodobna serija knjig o govorečem 
kenguruju Die Känguru­Chroniken 
(Kengurujeve kronike) nasmeji tudi lju-
bitelja teh zgodb Klausa Nowaka. V 
svojem prispevku Kling-Klang (Žvenket) 
piše o avtorju Marc-Uwe-Klingu in o 
zgodbah, ki jih je avtor najprej napisal 
za radio in še posebej dobro zvenijo na 
zvočnih knjigah. Prispevku je dodal še 
anotiran seznam knjig in zvočnih knjig 
različnih avtorjev o živalih ki govorijo. 
Peter Rinnerthaler v prispevku Zum 
Lachen kann man in den Keller gehen 
oder in die Schweiz (Smejati se greš lah-
ko v klet ali pa v Švico) piše o slam teks-
tu Hazel Bruggerjeve Diese verdammte 
Jugend (Ta preklemanska mladost). Za 
ameriško Švicarko je mladost vse prej 
kot sicer opevano lepa.
Eli Wildberger se znova nasmiha ob 
obujenih zgodbah in slikah iz nekaterih 
knjig, kar opiše v prispevku Auf der 
Suche nach dem verlorenen Lachen (Is-
kanje izgubljenega smeha).
Avtorja Oren Lavie in Wolf Erlbruch 
sta s svojo knjigo Der Bär, der nicht da 
war (Medved, ki ga ni bilo tu) spravila v 
dobro voljo Leno Raubaum, ki v prispev-
ku Ich-Findung mit Juckreiz (Najdba 
sebe, ki zasrbi) opiše zgodbo o medvedu, 
ki je nenadoma tu in ker je sam, skuša 
ugotoviti, ali je prvi ali je zadnji. Tekst in 
ilustracije Raubaumovo zmeraj nasmeji-
jo, smeh pa je še slajši, če knjigo prebira 
še s kom. 
Manuela Kalbermatten v prispevku 
Kichern vor Mordors Toren (Hihita-
nje pred vrati Mordorja) opiše zgodbo 
Alexa Wheatleja Wer braucht ein Herz, 
wenn es gebrochen werden kann (Kdo 
potrebuje srce, če bo morda zlomljeno) 
in zgodbo Laure Zimmermann Meine 
Augen sind hier oben (Moje oči so tu 
zgoraj), v katerih se junakinji znata s 
humorjem odzvati na nasilje nad žen-
skami. 
Christoph Mauz nam v prispevku 
Lachtränen der Rührung (Smeh do solz 
zaradi ganjenosti) opiše svoje navdušenje 
(od otroštva do danes) ob gledanju fil-
mov, v katerih nastopata Stan Laurel in 
Oliver Hardy in doda še seznam desetih 
svojih najbolj priljubljenih humornih fil-
mov. Heidi Lexe pa doda še svoj kratek 
seznam komičnih filmov za otroke. 
112
Otrok in knjiga 113, 2022 | Ocene – poročila
V knjigi Anke Kuhl Manno! Alles 
genau so in echt passiert (Za božjo voljo! 
Tako kot zares) iz leta 2020, ki govori 
o boju in ljubezni med sestrama, najde 
Anna Stemmann številne humorne si-
tuacije in besede, ki opisujejo odnose 
med starejšo in mlajšo sestro in v dru-
žini na sploh, odnose, ki so vsakdanji 
in jih poznamo. Ob tekstu in slikah se 
nasmejimo, starejši bralci pa začutimo 
tudi nostalgijo po dogodkih iz našega 
otroštva. Svoje vtise o knjigi je zapisala v 
prispevku Manno! Zwischen Geschwis-
terkampf und –Liebe (Manno! Med bo-
jem in ljubeznijo sorojencev). 
Na osrednjo temo sta se Nils Mohl 
in Katharina Greve odzvala s pesmijo 
in ilustracijo Fiese fische (zoprne ribe). 
Heidi Lexe je napisala svoje vtise o knjigi 
Kate diCamillo in o filmu Lene Khan 
Flora & Ulysses, o ponorelemu veverič-
ku in cinični deklici. Christina Pfeiffer-
-Ulm se posveti spletnim memom. Peter 
Rinnerthaler priporoča nekaj knjig, v 
katerih se pojavljajo smešni stranski liki. 
Andrea Kromoser navede deset razlogov, 
zakaj jo razvedri knjiga Nadije Budde 
Flosse, Fell und Federbett (Plavutka, ko-
žuh in pernica). Jens Rassmus ob knjigi 
Williama Goldmana Die Brautprinzes-
sin (Princesa nevesta) navede avtorjeve 
oblike humorja, kot so pretiravanje, mi-
selni obrati in iznajdljivost, s katerimi je 
prepričal tudi njega. Nicole Kalteis piše 
o knjigi Das Buch über uns (Knjiga o 
nas) ameriškega pisatelja Mo Willemsa 
in njeni metafikcijski komiki.
Franz Lettner opiše nekaj knjig, v 
katerih nastopajo komični medvedi, nato 
navede še izbor smešnih knjig za mlado-
stnike in se razpiše o kriminalki Paula 
Shiptona Die Wanze. (Stenica), v kateri 
nastopajo insekti. Seznam petih šaljivih 
knjig za začetnike branja je pripravila 
Heidi Lexe. Naveden je tudi seznam treh 
naj- knjig za smejanje Michaela Roherja, 
prvega prejemnika nagrade Christine-
-Nöstlinger-Preis, podeljene leta 2021, 
in seznam knjig, v katerih nastopajo 
smešne živali v vlogi preiskovalcev.
Avstrijskemu pesniku in pisatelju 
Heinzu Janischu, ki je leta 2020 prejel 
veliko nagrado Nemške akademije za 
mladinsko literaturo - Grosser Preis der 
Deutschen Akademie für Kinder- und 
Jugendliteratur, je posvetil svoj prispe-
vek Arne Rautenberg. V prispevku z 
naslovom Auf samtenen Pfoten um die 
Welt (Na žametnih tačkah okrog sveta) 
je med knjigami, ki jih izpostavlja, tudi 
knjiga Hans Christian Andersen. Die 
Rei se seines Lebens (Pravljično potova-
nje Hansa Christiana Andersena), ki jo je 
ilustrirala slovenska akademska slikarka 
in ilustratorka Maja Kastelic.
Med novejšimi knjigami so predstav-
ljene in ocenjene tudi poučne knjige 
za mlade o mikrobih in virusih, tudi o 
korona virusu. 
S slikami naslovnic na notranji strani 
platnic revije so predstavljene knjige, ki 
so prejele nagrado Ősterreichischer Kin-
der- und Jugendbuchpreis 2021. Nagra-
jenci so: Franz Orghandl za Der Katze 
ist es ganz egal, Elisabeth Steinkellner 
in Anna Gusela za Papierklavier, Linda 
Wolfsgruber za Die kleine Waldfibel ter 
Heinz Janisch in Michael Roher za Jagu-
ar Zebra Nerz. 
Pošasti in druga magična bitja so tudi 
v mladinski literaturi. Kako in v kakšnih 
vlogah se pojavljajo, razkrivajo osrednji 
prispevki tretje številke.
Razširjenost teh nenavadnih bitij po 
svetu sistemizira s pomočjo pesmi Heidi 
Lexe v prispevku Monster von A bis Z 
(Monstrumi od A do Ž). 
Julia Boog-Kaminski piše v prispev-
ku A time of monsters (Čas pošasti) o 
pogosti pojavnosti pošasti v otroški in 
mladinski literaturi, ki se iz dvajsetega 
stoletja nadaljuje tudi v enaindvajseto. 
Nekatere pošasti so razpoznavne že po 
njihovi zunanji podobi, druge pa zazna-
muje njihova zloba. Pokaže tudi na to, da 
113
Otrok in knjiga 113, 2022 | Ocene – poročila
so Sendakove pošasti v otroški literaturi 
prve, ki so (ne tako kot njihove predhod-
nice, ki zastrašujejo) identifikacijski liki, 
ki pa ostajajo ambivalentni. 
Zasmehovanje in nesprejemanje te-
lesa, ki ni v skladu z normami, je zelo 
boleče. To opisujejo knjige Wunder (Ču-
dež) Raquel J. Palacio, Eins (Eno) Sarah 
Crossan in Der Tag, an dem Marie ein 
Ungeheuer war (Dan, ko je bila Marija 
pošast) Lotte Kinskofer in Verene Ball-
haus, ki jih analizira Kathrin Wexberg. 
V prispevku Monster Mensch? (Človek 
pošast?) se sprašuje, kdo je pravzaprav 
pošast? Ali tisti, katerega zunanjost ne 
ustreza normam, ali tisti, ki drugačnosti 
ne sprejema ali celo meni, da ljudje izven 
norm niso vredni, da bi živeli. 
Maike Paiska in Anna Stemmann se 
v prispevku Gefährliche Blutsauger & 
niedliche Plüschkugeln (Nevarni krvo-
sesi & ljubke plišaste krogle) posvetita 
pošastnim, a priljubljenim stvorom, ki 
se pogosto pojavljajo v različnih me-
dijih. 
Med pošasti je v literaturi zašlo tudi 
nekaj porednih otrok. Gabriele von Gla-
senapp se v prispevku Anders sein (Biti 
drugačen) posveti nekaterim takšnim 
literarnim likom.
Simone Weiss v prispevku Von Mon-
stern & Menschen (O pošastih & ljudeh) 
na primerih pokaže, da so v sodobnih 
knjigah za otroke pošasti v svojih de-
janjih in v svojem izgledu izgubile na 
srhljivosti in pridobile na prijaznosti.
Christina Pfeiffer-Ulm v prispevku 
Horror, Slasher, Gore (Groza, rezanje, 
kri) opredeli grozljivke in podskupine 
tega žanra v mladinski literaturi.
Pošasti so lahko v našem okolju ali pa 
v nas samih. S tem problemom se spo-
primeta dve dekleti, ena v knjigi Willa 
Hilla After the Fire (Po požaru) in druga 
v knjigi Megan Cooley Petersohn Lügen-
tochter (Lažniva hči). Njuni življenji 
sta bili od začetka vezani na življenje v 
okviru verske sekte in podrejeni strogim 
pravilom, ki jih je postavljal in zahteval 
vodja sekte, lahko bi rekli neke vrste 
pošast. Osvoboditev iz sekt pa za obe 
dekleti ni pomenila osvoboditve tem-
več izkoreninjenje. Preteklo življenje 
in življenje, ki je pred njima, jima pov-
zročata težave in strahove. Alexandra 
Hofer predstavi obe knjigi v prispevku 
Innere und aussere Monster (Pošasti v 
in zunaj nas). 
Tudi v mladinski literaturi zasledimo 
knjige, v katerih nastopajo liki, ki po 
ustaljenih normah veljajo za grde. Clau-
dia Sackl je za svoj prispevek Normen 
des Hässlichen (Norme grdega) izbrala 
nekaj knjig, v katerih se prizadeti liki 
uprejo tem oznakam. Pri tem opozori na 
poučno knjigo Katharine von der Gathen 
in Anke Kuhl AnyBody, v kateri je go-
vora o človeškem telesu in o pravilnem 
ter nepravilnem delovanju organov, kar 
lahko povzroči razne telesne anomalije. 
Tamara Kurzbauer nam v prispevku 
Von Harpyie bis Vampir (Od harpije do 
vampirja) predstavi in opiše svoje naj-
ljubše pošasti. To so po vsej Evropi raz-
širjeni duhovi, v severni Evropi npr. troli 
in oceanska kača velikanka Midgard, 
harpije in Kerberos iz Grčije, sirene in 
morske deklice, znane širom po svetu, in 
dhampirji, moroji in strigoji iz Romunije 
in V Evrope. 
Kakšna so pričakovanja v mladinski 
literaturi in kako so opisana, je osrednja 
tema prispevkov četrte številke.
Michael Ritter v svojem prispevku 
Grosse Erwartungen (Velika pričakova-
nja) opiše, kako pisatelji in ilustratorji v 
slikanicah in poučnih knjigah posreduje-
jo mladim pričujočo ekološko tematiko. 
Zdi se mu pomembno, da so problemi 
pokazani konkretno, da se mladim pove, 
kaj je bilo v preteklosti narejeno narobe 
in da se pokaže, kaj je treba storiti za 
prihodnost, za dobro ljudi in našega 
planeta. Knjige z okoljevarstveno tema-
tiko morajo biti napisane in ilustrirane 
tako, da vzbudijo pri mladem bralcu 
114
Otrok in knjiga 113, 2022 | Ocene – poročila
zanimanje in posledično odločitev za 
ukrepanje.
Prazen prostor, lahko kar cela stran, 
posebna razporeditev strani, mesto teks-
ta in mesto ilustracije, posebna črta ali 
poteza s čopičem v knjigah za otroke in 
za mladostnike so premišljena sporočila 
pisateljev in ilustratorjev, ki jih pozoren 
bralec zazna, spodbudijo ga in aktiv-
no vključijo v razkrivanje simbolov. O 
pripovedovanju med in s presledki piše 
Marlene Zöhrer v prispevku Da zwi-
schen (Tu vmes). 
Manuela Kalbermatten se v prispevku 
All was well. Was it? (Vse je bilo dobro. 
Je res bilo?) posveti serijam in njihovim 
koncem. Nekatere se končajo v skladu 
s pričakovanji gledalcev, nekatere se 
končajo tako, da si gledalec sam lahko 
predstavlja konec, nekatere serije s kon-
cem gledalca razočarajo, nekatere pa se 
preprosto končajo brez konca. 
Vizualen prolog, na platnicah, ščit-
nem ovitku ali naslovnici ni le vabilo k 
branju zgodbe, ampak je že del zgodbe. 
Nekaj slikanic z zanimivimi besedni-
mi in slikovnimi uvodi predstavlja Ines 
Galling v prispevku Die guten Vorsätze 
(Dobri predpapirji). 
Ob ponovnem branju ali gledanju ne-
kega filma po več letih se zgodi, da naša 
pričakovanja niso izpolnjena, da smo 
lahko celo razočarani. Christina Pfeiffer-
-Ulm piše o tem v prispevku Nichts mehr 
zu erwarten (Ni več kaj pričakovati). 
Pričakovanja in radovednost spodbu-
dijo pri bralcih domiselno oblikovane 
kartonke, pop-up in trodimenzionalne 
knjige, pa knjige, ki nas začudijo z la-
serskimi in drugačnimi posegi. Nekaj 
takih je izbrala in opisala Silke Rabus v 
prispevku Haptische Űberraschungen! 
(Haptična presenečenja). 
Pričakovanja ob knjigi imajo tudi 
avtorji. Pisateljica Susan Kreller se v 
času pisanja, kot piše v prispevku Dear 
Reader (Dragi bralec), posveti pred-
vsem zgodbi in literarnim likom, ko pa 
je knjiga izdana, se njena pričakovanja 
usmerijo k bralcem, saj si želi, da bi jih 
čim več prebralo njeno knjigo.
Svoje vtise in pričakovanja ob ponov-
nem branju knjig iz svojega otroštva so 
zapisali člani uredništva revije. Objavlje-
ni so pod naslovom Wi(e)derErwarten 
(Proti /znova/ pričakovanje). 
Zabave so zelo pomemben del v živ-
ljenju mladostnikov. Res je, da nekaj 
posameznikov zabav ne mara, a večina 
jih pričakuje z vznemirjenjem, načrti 
in upi. Tudi vse zabave niso dobre, na 
njih se zgodijo lahko tudi neprijetne 
stvari. Simone Kremsberger v prispevku 
Schlechte Gäste, gecrashte Feste (Slabi 
gosti, uničeno praznovanje) predstavi 
nekaj knjig, v katerih je mladim prav na 
zabavi uspelo pridobiti samozavest. 
V prispevku Aus Liebe lügen? (La-
ganje iz ljubezni?) obravnava Kathrin 
Wexberg nekaj knjig, v katerih starši ali 
pa stari starši lažejo otrokom. Razkritje 
laži ali prikrivanja (o smrti staršev, o pol-
sestri, o ločenem očetu ipd.) se zgodi za 
mlade like prepozno. Ostaja vprašanje, 
zakaj so odrasli lagali ali pa molčali. Za-
radi samozaščite, nečimrnosti ali morda 
zaradi ljubezni? 
Po mnenju pisatelja Alberta Wendta 
imajo bralke in bralci vso pravico do 
pričakovanja dobre zgodbe. V prispevku 
Eine gute Geschichte (Dobra zgodba) je 
iz Wendtovih zapiskov objavljenih več 
misli o tem, kaj je dobra zgodba. Med 
drugimi tudi ta: Kar pišem, mora biti 
tako pomembno, da zanima tudi otroke. 
Naslovnico te številke revije krasi 
ilustracija Kathrin Schärer. S švicarsko 
ilustratorko, ki je skupaj s švicarskim 
pisateljem Lorenzom Paulijem leta 2017 
prejela nagrado Schweizer Kinder- und 
Jugendmedienpreis za knjigo Rigo & 
Rosa, se je pogovarjal Antje Ehmann. 
V prispevku Illustrationen mit Emotio-
nen (Ilustracije s čustvi), v katerem jo 
Ehmann poimenuje za kraljico slika-
niških živali, sta govorila predvsem o 
115
Otrok in knjiga 113, 2022 | Ocene – poročila
ilustratorkinemu delu in poti do uspeha. 
Nagrajeno zgodbo pa opiše Franz Lett-
ner v prispevku Jede Richtung ist ein 
Weg (Vsaka smer je pot). 
Leta 2021 so v Avstriji prvič podelili 
nagrado Christine Nöstlinger-Preis für 
Kinder- und Jugendliteratur. Prejel jo 
je pisatelj in ilustrator Michael Roher. 
Prispevek Die Gedanken sind frei! (Misli 
so svobodne!) je slavnostni govor članice 
žirije za nagrado Karin Haller ob pode-
litvi nagrade.
Na drugi strani platnic te številke 
je opazno opozorilo na poučno knjigo 
Melanie Laibl in Lukasa Vogla Schau 
wie schlau. Bionik: wenn Natur die Tech-
nik beflügelt (Glej kako zvito. Bionika: 
ko narava podžge tehniko) za bralce od 
9. leta starosti naprej. 
V vseh številkah revije je bogat izbor 
ocen novejših domačih in v nemščino 
prevedenih otroških in mladinskih ter 
strokovnih knjig. Marlene Zöhrer pa v 
vsaki številki, v rubriki Zur Sache (K 
stvari) predstavi novejše poučne knjige, 
ki se nanašajo na osrednjo temo po-
samez ne številke. 
Tanja Pogačar