FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA Ex: Razprave razreda za naravoslovne vede Dissertationes classis IV (Historia naturalis) 52/3 2011 SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA Razred za naravoslovne vede – Classis IV: Historia naturalis LJUBLJANA 2011 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA ISSN 1855-7996 Uredniški odbor / Editorial Board Matjaž Gogala, Špela Gorican, Milan Herak (Hrvaška), Ivan Kreft, Ljudevit Ilijanic (Hrvaška), Mario Plenicar, Livio Poldini (Italija) in Branko Vreš Glavni in odgovorni urednik / Editor Mitja Zupancic Pomocnica urednika Špela Gorican Tehnicni urednik / Technical Editor Dušan Merhar Oblikovanje / Design Milojka Žalik Huzjan Prelom / Layout Medija grafi cno oblikovanje Sprejeto na seji razreda za naravoslovne vede SAZU dne 13. januarja 2011 in na seji predsedstva dne 21. februarja 2011 Naslov Uredništva / Editorial Offi ce Address FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA SAZU Novi trg 3, SI-1000 Ljubljana, Slovenia Faks / Fax: +386 (0)1 4253 423, E-pošta / E-mail: sazu@sazu.si; www.sazu.si Avtorji v celoti odgovarjajo za vsebino in jezik prispevkov. The autors are responsible for the content and for the language of their contributions. Zamenjava / Exchange Biblioteka SAZU, Novi trg 3, SI-1000 Ljubljana, Slovenia Faks / Fax: +386 (0)1 4253 462, E-pošta / E-mail: sazu-biblioteka@zrc-sazu.si FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA (Ex Razprave IV. razreda SAZU) je vkljucena v / is included into: Index to Scientific & Technical Proceedings (ISTP, Philadelphia) / Index to Social Sciences & Humanities Proceedings (ISSHP, Philadelphia) / GeoRef Serials / BIOSIS Zoological Record / Internationale Bibliographie des Zeitschriften (IBZ) / Redakcion Homo / Colorado State University Libraries / CABI (Wallingford, Oxfordshire). FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA (Ex Razprave IV. razreda SAZU) izhaja s financno pomocjo / is published with the fi nancial support Javne agencije za knjigo RS / Slovenian Book Agency. © 2011, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli nacin, bodisi elek­tronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugace, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic. / All rights reserved. No part of this publication may be reproduced, stored in a retrieval system or transmitted, in any form or by any means, electronic, mechanical, photocopying, recording or otherwise, without the prior permission of the publisher. Naslovnica / Cover photo: Miocenski ostanek sipine kosti Sepia (sensu lato) sp. iz kamnoloma Plesko nad Trbovljami. Velikost primerka 160 x 37 mm. / The Miocene remain of cuttlefish shell Sepia (sensu lato) sp. from the Plesko quarry above Trbovlje, Slo­venia. Size 160 x 37 mm. VSEBINA CONTENTS RAZPRAVE / ESSAYS Vasja Mikuž & Miloš Bartol 5 Prva najdba sipine kosti (Sepiidae) v miocenskih skladih Slovenije 5 The first find of cuttlefish shell (Sepiidae) in Miocene beds of Slovenia Vasja Mikuž 23 Eocenska rakovica iz Copija v osrednji Istri na Hrvaškem 23 Eocene crab from Copi in central Istria, Croatia Vasja Mikuž 29 Ramenonožci iz miocenskih skladov blizu Šentilja v Slovenskih goricah 29 Brachiopods from Miocene beds near Šentilj in Slovenske gorice, northeast Slovenia Vasja Mikuž 47 Miocenski konolampasi (Echinolampadoida) Slovenije 47 The Miocene conolampases (Echinolampadoida) from Slovenia Vasja Mikuž & Martin Gaberšek 75 Nova najdba miocenskega morskega ježka pri Podgracenem 75 A new find of Miocene sea urchin near Podgraceno, southeast Slovenia COBISS 1.01 PRVA NAJDBA SIPINE KOSTI (SEPIIDAE) V MIOCENSKIH SKLADIH SLOVENIJE THE FIRST FIND OF CUTTLEFISH SHELL (SEPIIDAE) IN MIOCENE BEDS OF SLOVENIA VASJA MIKUŽ1 & MILOŠ BARTOL2 IZVLECEK UDK 564.582:551.782.1(497.4) Prva najdba sipine kosti (Sepiidae) v miocenskih skladih Slovenije V prispevku je obravnavana prva najdba mlajšekenozojske – neogenske sipe na Slovenskem. Najdena je v sivem sredn­jemiocenskem – badenijskem pešcenem laporovcu v izkopih kamnolomov na obmocju med zaselkoma Plesko in Retje nad Trbovljami v osrednji Sloveniji. Ostanek sipine kosti pripada rodu Sepia, ni pa izkljuceno, da nismo našli nove vrste. Kljucne besede: mehkužci, glavonožci, sipa, neogen, sred­nji miocen - badenij, Centralna Paratetida, kamnolomi Plesko, Slovenija ABSTRACT UDC 564.582:551.782.1(497.4) The first find of cuttlefish shell (Sepiidae) in Miocene beds of Slovenia Presented is the first find of Late Cenozoic – Neogene cuttlefish in Slovenia. It was found in grey Middle Miocene – Badenian sandy marlstone in quarry cuts between the settle­ments of Plesko and Retje above Trbovlje, central Slovenia. The remain of the cuttlefish shell belongs to genus Sepia, but the existence of a new species is not excluded? Key words: Mollusca, Cephalopoda, cuttlefish, Neogene, Middle Miocene - Badenian, Central Paratethys, Plesko quar­ries, Slovenia 1 Dr., NTF – Oddelek za geologijo, Privoz 11, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija, vasja.mikuz@geo.ntf.uni-lj.si 2 Dr., Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU, Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija, mbartol@zrc-sazu.si FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 52/3, 5–22, LJUBLJANA 2011 UVOD V soboto 5. junija 2010, smo po osmih letih znova obi-skali kamnolome na ozemlju med krajema Plesko na severovzhodu in Retje na jugozahodu, kakšnih 150 vi-šinskih metrov nad Trbovljami (slika 1). Nekoc smo se lahko ob sobotah in nedeljah z osebnim avtom zapeljali v kamnolom, danes morate avto pustiti pred zapornico, ki je precej nižje od delujocega kamnoloma. Zgoraj je pravi vhod v kamnolom, kjer naletite znova na zaporo, na visoko kovinsko ograjo, ki onemogoca vstop vozilom in pešcem. Na ograji so razne opozorilne table, na dveh mestih z napisom »Lafarge – cement«. Obseg in videz kamnolomov se je od leta 2002 do danes zelo spremenil. Izkopane površine so veliko vecje. Po vec urnem pregledovanju razlicno velikih kosov ka­mnin, smo na levi strani druge etaže kamnoloma (slika 2), kjer so na novo izkopane srednjemiocenske sedimen­tne kamnine, našli vec zanimivih fosilnih ostankov. Najbolj pogostne so školjke, katerih kamena jedra izpa­dajo iz naravnega kamninskega kalupa in ostanejo le njihovi odtisi. Najdejo pa se še poogleneli rastlinski ostanki, foraminifere, ostanki polžev, briozojev, polihe­tov, rakovic, morskih ježkov in rib. Pri pregledovanju kamnin se je moj pogled ustavil na vecjem kosu z dolgo belo liso nenavadne oblike (tab. 1, sl. 2). Ob bolj pozornem in bližnjem pogledu sem spo-znal, da gre najverjetneje za ostanek sipine kosti oziro-ma njihovega notranjega skeleta. Vse okolišne kose sem temeljito pregledal in našel še drugi manjši kos, k sreci tistega dela z odtisom iste sipine kosti (tab. 1, sl. 1). Tako je najdena skoraj celotna sipina kost. Ostanki sip iz drugih terciarnih sedimentacijskihbazenov Schloenbach (1869) predstavlja novo vrsto Sepia vin­dobonensis Schloenbach. Isti avtor še omenja eocensko obliko iz Pariške kotline Sepia vera Deshayes, srednje­miocensko iz Italije Sepia michelottii in pliocensko S. craverii. Bellardi (1872) iz italijanskih najdišc predsta­vlja naslednje vrste sip: Sepia gastaldii Bellardi 1872 (langhij-serravallij), S. michelottii Gastaldi 1868 (lang­hij-serravallij), S. verrucosa Bellardi 1872 (langhij), S. rugulosa Bellardi 1872 (piacencij), S. granosa Bellardi 1872 (piacencij), S. craverii Gastaldi 1868 (piacencij), S. stricta Bellardi 1872 (piacencij), S. sepulta Michelotti (serravallij), S. complanata Bellardi 1872 (piacencij) in S. isseli Bellardi 1872 (piacencij). Sacco (1904) omenja še obliki Sepia lovisatoi Paro­na 1892 (langhij) in S. cf. rugulosa var. miocebana Sacco 1904 (zgornji akvitanij). Sacco (1904) je hkrati revidi­ral vse podatke o starosti plasti, ki jih je leta 1872 nava­jal Bellardi. V Sacco-vem seznamu fosilnih sip so v oklepajih revidirani podatki o starosti. Naef (1922: 92) poroca o fosilnih vrstah rodu Sepia. Izdvaja vrste: Sepia michelottii Gastaldi 1868 iz srednjemiocenskih lapo­rovcev pri Supergi, S. craverii Gastaldi 1868 iz pliocen­skih laporovcev najdišca Brá, S. vindobonensis Schloen­bach 1869 iz neogenskih skladov v okolici Dunaja, S. lovisatoi Parona 1892 in S. calaritana Parona 1892 iz miocenskih laporovcev v okolici Cagliarija na Sardiniji. Omenja še deset sipinih oblik iz miocenskih plasti Itali­je, ki sta jih dolocevala Bellardi 1872 in Sacco 1904. Wagner (1938: 190) je opisal nove vrste: Belosepia szo­renyii iz lutetijskih, Sepia agriensis iz priabonijskih, Sepia kiscellensis iz rupelijskih Madžarske, omenja pa še vrsti Sepia harmati Szörényi, 1933 in Spirulirostra bellardii D`Orbigny, 1842 iz rupelijskih plasti Madžar­ske. Iz miocenskih plasti Andaluzije v Španiji predsta­vljata Alvarez Ramis & Meléndez (1966: 200) ostan­ke sipe Sepia (Parasepia) orbignyana betica. Hewitt & Pedley (1978) omenjajo iz srednjemiocenskih – serra­vallijskih plasti Malte vrste Sepia sp., S. sepulta in S. c. harmati. Baluk (1977: 170) in (1984: 295) poroca o najdbi nove sipine vrste Sepia sanctacrucensis iz bade-nijskih plasti Poljske. Cavallo & Repetto (1992) pred- stavljata zgornjemiocenske - tortonijske in pliocenske Fozy & Szente (2007: 242) predstavljata ostanek eo­sipe: Sepia complanata Bellardi 1872, S. craverii Gastal-censke sipe (Belosepia) in vrsto Sepia harmati iz oligo­di 1868, S. rugulosa Bellardi 1872, S. stricta Bellardi censkih plasti Madžarske. Okan & Hosgör porocata, 1872, S. verrucosa Bellardi 1872 in Sepia sp.. Mayoral da so našli v spodnjemiocenskih plasteh Turcije tudi & Muńiz (1994: 166) sta opisala novo vrsto Sepia (Para-ostanke glavonožcev Sepia sp.. sepia) melendezi iz tortonijsko-messinijskih plasti juž-Preglednica stratigrafske razširjenosti navedenih nozahodnega dela Španije, blizu meje s Portugalsko. vrst je prikazana tudi v tabeli 1. Tabela 1. Sipe iz terciarnih skladov Španije (E), Francije (F), Italije (I), Avstrije (A), Madžarske (H), Poljske (PL), Tur-cije (TR) in Slovenije (SLO). Table 1. Cuttlefishes from Tertiary beds of Spain (E), France (F), Italy (I), Austria (A), Hungary (H), Poland (PL), Turkey (TR) and Slovenia (SLO). NEKAJ VRST IN PODVRST TERCIARNIH SIP SOME SPECIES AND SUBSPECIES OF TERTIARY CUTTLEFISH EOCENEOCENE OLOGOCENOLIGOCENE MIOCEN MIOCENE PLIOCENPLIOCENE SpodnjiEarly SrednjiMiddle ZgornjiLate Belosepia szorenyii Wagner, 1938 (H) X Sepia agriensis Wagner, 1938 (H) X Sepia calarinata Parona, 1892 (I) X? Sepia complanata Bellardi, 1872 (I) X Sepia craverii Gastaldi, 1868 (I) X Sepia gastaldii Bellardi, 1872 (I) X Sepia granosa Bellardi, 1872 (I) X Sepia harmati Szörényi, 1933 (H) X Sepia isseli Bellardi, 1872 (I) X Sepia kiscellensis Wagner, 1938 (H) X Sepia lovisatoi Parona, 1892 (I) X Sepia (Parasepia) melendezi Mayoral & Muńiz, 1994 (E) X Sepia michelottii Gastaldi, 1868(I) X Sepia (Parasepia) orbignyana betica Alvarez Ramis & Meléndez, 1966 (E) X Sepia rugulosa Bellardi, 1872 (I) X Sepia cf. rugulosa var. miocebana Sacco, 1904 (I) X Sepia sanctacrucensis Baluk, 1977 (PL) X Sepia sepulta Michelotti, 1861 (I) X Sepia stricta Bellardi, 1872 (I) X Sepia vera Deshayes, 1835 (F) X Sepia verrucosa Bellardi, 1872 (I) X Sepia vindobonensis Schloenbach, 1869 (A) X Sepia sp. (TR) X Sepia (sensu lato) sp. (SLO) X GLAVONOŽCI IZ MIOCENSKIH PLASTI SLOVENIJE Med glavonožci so bili v Sloveniji dosedaj najdeni samo ostanki miocenskih navtilidov, ostanki glavonožcev z zunanjim skeletom oziroma s hišicami. O njihovih najd-bah so že porocali Mikuž & Podgoršek (1997), Žalo­har & Zevnik (1998), Preisinger (2000: na razstavah) in Mikuž (2008). Vecinoma so omenjani ostanki, ki pripa­dajo akvitanijski oziroma po reki Adour imenovani Ba-sterot-ovi (1825: 17) vrsti Aturia aturi. Križnar & Preisinger (2010) porocata o prvih najdbah miocen­skega navtilida rodu Euciphoceras iz Tunjiškega gricev­ja. O ostankih drugih glavonožcev ni nobenih podat­kov. Tokrat porocamo o prvi najdbi miocenskega glavo­nožca z notranjim skeletom iz družine Sepiidae, pri ka­terih se v fosilnem stanju ohranja predvsem tako imeno­vana “sipina kost”. PALEONTOLOŠKI DEL Sistematika po: Müller 1965 in Doyle, Donovan & Nixon 1994 Classis Cephalopoda Cuvier, 1794 Subclassis Coleoidea Bather, 1888 Superordo Decabranchia Boettger, 1952 Ordo Sepiida Zittel, 1895 Familia Sepiidae Keferstein, 1866 Genus Sepia Linné, 1758 Doyle, Donovan & Nixon (1994: 6) pišejo, da mehkužci iz skupin Decabranchia in Sepiida nastopajo od krede dalje, številne družine in njihovi predstavniki pa so se ohranili vse do današnjih dni. Naef (1922: 78­ 84) opisuje družino Sepiidae Keferstein 1866, ki jo deli v dve poddružini: Belosepiinae Naef 1921 in Sepiinae Naef 1921. Predstavniki prve poddružine Belosepiinae so se pojavili v eocenu, druge poddružine Sepiinae pa v mio­cenu. Bellardi (1872: 14) pripisuje avtorstvo rodu Sepia Linné-ju z letnico 1740. Müller (1965: 311) piše, da je rod Sepia prvi opisal Lamarck, 1801 in da predstavniki tega rodu nastopajo od eocena do danes. Isti avtor še piše, da so fosilne sipine kosti najdene v miocenskih in plio­censkih skladih Italije, na Madžarskem so jih ugotovili v srednjeeocenskih, oligocenskih in miocenskih plasteh. Riedl (1983: 383) predstavlja z obmocja Mediteran­skega morja tri vrste sip: Sepia officinalis Linné, S. orbi­gnyana Ferussac in S. elegans d`Orbigny. Grubišic (1988: 164-167) piše, da v Jadranu živijo tri oblike sip, sipa Sepia officinalis, ki je najvecja in dve veliko manjši sipici Sepia elegans ter S. orbignyana. Abbott & Dance (1990: 376-377) omenjata in predstavljata iz drugih morij še dve vrsti Sepia incerta E. A. Smith in Sepia pappilata Quoy & Gaimard. V današnjih morjih in oceanih živi vec kot 100 vrst rodu Sepia s šestimi podrodovi: Sepia, Metasepia, Acanthosepion, Doratosepion, Hemisepius in Rhombose-pion (http://en.wikipedia.org/wiki/Sepiidae, 2010). Torej je pestrost med današnjimi sipami razmeroma velika, mislimo pa, da je bila v geološki preteklosti še bistveno vecja, le da se sipini ostanki težko ohranijo. Slika 2. Kamnolom Plesko nad Trbovljami (Lafarge cement) Figure 2. Plesko quarry above Trbovlje (Lafarge cement) Foto (Photo): Vasja Mikuž, 31. julij 2010 Sepia (sensu lato) sp. Tab. 1, sl. 1-2; tab. 2, sl. 1a-1b; tab. 3, sl. 1a-1b Material: Najdeni sta dve polovici iste sipine kosti, zunanji površini dorzalnega in ventralnega dela primer-ka sta ostali v kamnini. Gre za odlom sipine kosti blizu dorzalne ali hrbtne površine po celotni dolžini primerka (tab. 1, sl. 1, 2). Primerka sta najdena 5. junija 2010 na drugi etaži novejšega izkopa “Lafarge – cement” (ka­mnolomov Plesko - Retje). Najditelj sipinih ostankov je avtor prispevka. Nahajališce: Kamnolomi Plesko - Retje oziroma kamnolom “Lafarge – cement” (slika 2), kjer izkorišcajo srednjemiocenske – badenijske pešcene laporovce, apnenceve pešcenjake, konglomerate in litotamnijske apnence za cementarno v Trbovljah. Ponekod plasti leži­jo skoraj vodoravno, vecinoma so nagnjene pod majh­nim naklonskim kotom 10o do 20o proti vzhodu in jugo­vzhodu. Na nekaterih mestih so opazni tudi manjši tek­tonski premiki. Opis: Apnencasta ostanka sipine kosti sta znacilne ovalno-elipticne oblike, ozka in dolga (tab. 1, sl. 1, 2;). Bela barva sipine kosti je ostala skoraj nespremenjena in je takšne barve kot jo ima recentna sipina kost (tab. 4, sl. 1a-1c). Sprednji ali anteriorni rob je ozek in polkrožen (tab. 2, sl. 1a-1b), zadnji ali posteriorni je širši in podalj­šan v 7 mm dolg rostralni trn (tab. 3, sl. 1a-1b). Po sredi­ni sipine kosti potekajo vzdolžno tri linije, osrednji izbo-ceni sifonalni greben in na vsaki strani po ena plitva brazda (tab. 2, sl. 1a-1b). Po celotni površini fragmokona potekajo navspred ukrivljene prirastnice oziroma sep­talne linije. Na levi in desni strani posteriornega dela sipine kosti se vidijo ostanki zelo tankih stranskih krilc oziroma nekakšnih peruti. V osrednjem delu sipine kosti so vidni prerezi osnovnega mrežastega in spužva­stega tkiva. Sestavine fosilne sipine kosti zelo burno reagirajo z ustrezno razredceno klorovodikovo kislino, reakcija ka­mnine s kislino je precej mirnejša. Zelo podobno sesta­vo, površinsko ornamentacijo in spužvasto strukturo tkiva opažamo pri sipinih kosteh recentne vrste Sepia officinalis Linnaeus (tab. 4, sl. 1a-1c), ki živi v Medite­ranskem in Jadranskem morju ter drugod. Reakcija s klorovodikovo kislino je na površju recentnih sipinih kosti zelo podobna odzivu na fosilni sipini kosti. Velikost najdb (Size of finds): velikost vecjega kosa = 400 x 370 x 300 mm (Size of bigger piece) (tab. 1, sl. 2) debelina istega kosa (Thickness of the same piece) = 50 mm velikost manjšega kosa = 290 x 190 mm (Size of smaller piece) (tab. 1, sl. 1) debelina istega kosa (Thickness of the same piece) = 30 mm dolžina sipine kosti (Length of cuttlefish shell) = 160 mm širina sipine kosti (Width of cuttlefish shell) = 37 mm Primerjava: Ostanka primerka iz badenijskih ka­mnin kamnolomov nad Trbovljami sta po obliki, ro­stralnem trnu in drugih znacilnostih podobna primer-kom “dunajske sipe” oziroma vrste Sepia vindobonensis Schloenbach, 1869, ki jih predstavljajo Schloenbach (1869: 289, Taf. 7, Figs. 1, 1a-1b, 2, 2a-2c), Schaffer (1958: 142, Abb. c-d) in Hiden (1996: 116, Abb. 4 A-B). Delno podobnost sipine kosti vidimo tudi pri obliki pri­merka vrste Sepia michelottii (Bellardi 1872: Tav. 1, Fig. 4) iz zgornjemiocenskih plasti Italije. Sacco (1904: 3)piše, da so primerki vrste Sepia michelottii v najdišcu Valle dei Ceppi nei Colli torinesi redki, in da tamkajšne kamnine niso zgornjemiocenske temvec zgornjehelve­tijske po starem, oziroma langhijsko-serravallijske po novem, kar ustreza srednjemu miocenu in badeniju v Paratetidi. Stratigrafska in geografska razširjenost: Schloe­nbach (1869: 291) “dunajsko vrsto” Sepia vindobonensis predstavlja iz neogenskih pešcenih glin najdišca Baden blizu Dunaja. Schaffer (1958: 142) jo omenja iz mio­censkih pešcenih glin istega najdišca Baden pri Dunaju. Stojaspal (1975: A191) med navedenimi glavonožci omenja tudi vrsto Sepia vindobonensis Schloenbach 1869 iz badenijskih skladov najdišca Baden (Niederösterre­ich). Hiden (1996: 120) piše, da so ostanki vrste Sepia vindobonensis zanesljivo razširjeni v badenijskih plasteh po vsej Centralni Paratetidi, v Avstriji pa so registrirani v lagenidni coni najdišc Baden, Grund in Retznei. Nanoplankton Nanoplanktonska združba šteje 17 vrst, kar je v pri­merjavi z znanimi srednjemiocenskimi združbami iz severozahoda Centralne Paratetide in iz Mediterana (Bartol 2009, Fornaciari et al. 1996) razmeroma malo. Nanofosili so slabo do srednje dobro ohranjeni, dolocanje vrst oteženo, a v vecini primerov še mogoce. Starost je dolocena na podlagi prisotnosti redkih primerkov vrst R. pseudoumbilicus (>7µm) in Sphenolit­hus heteromorphus. Izginotje S. heteromorhus je biostra-tigrafski marker meje standardnih nanoplanktonskih biocon NN5 in NN6 (Martini 1971). Ta dogodek je glo­balno dobro koreliran in je bil na razlicnih delih sveta datiran med 13,4 in 13,6 milijoni let p.d. (Bartol 2009). Pojav R. pseudoumbilicus (>7µm) globalno ne poteka sinhrono in je v nizkih geografskih širinah opazen prej kot v višjih. Na obmocju Centralne Paratetide in Medi­terana (Horvat et al., v pripravi) je dogodek opazen v zgornjem delu NN5, ko se pojavijo prvi posamicni pri­merki te vrste, pogostejša pa vrsta postane šele v bioconi NN6. Skupna prisotnost redkih primerkov vrst S. hete­romorphus in R. pseudoumbilicus (>7 µm) torej kaže na starost zgornjega dela biocone NN5, kar lahko korelira-mo z zgornjim langhijem v Mediteranu in zgornjim delom srednjega badenija v Centralni Paratetidi. Vrstna pestrost združbe je nizka, dominirajo vrste Coccolithus pelagicus, Cyclicargolithus floridanus in Re-ticulofenestra spp., vse druge pa so mocno podrejene, kar nakazuje okolje bogato s hranili. Odsotnost tipicnih pelagicnih vrst nakazuje majhno globino ali bližino obale. V odvzetem vzorcu s kosa pešcenega laporovca z ostankom sipine kosti, so dolocene naslednje vrste na­noplanktona: Braarudosphaera bigelowii, Coccolithus miopelagicus, C. pelagicus, Cyclicargolithus floridanus, Helicosphaera carteri, H. intermedia, Reticulofenestra gellida, R. haqui, R. minuta, R. minutula, R. pseudoum­bilicus (> in < 7 µm), R. scrippsae, Rhabdosphaera sicca, Sphenolithus heteromorphus, S. moriformis in Syraco­sphaera pulchra. ZAKLJUCKI Predstavljena je prva in zaenkrat edina najdba neogen­skega koleoidnega glavonožca na Slovenskem (tab. 1 – tab. 3). Sipin ostanek smo pripisali taksonomski enoti Sepia (sensu lato) sp., ceprav je naša sipina kost v marsi-cem precej podobna že znani “dunajski sipi” oziroma vrsti Sepia vindobonensis Schloenbach, 1869. Velika ver­jetnost je, da tudi sipin ostanek iz kamnolomov nad Tr-bovljami, pripada že omenjeni Schloenbach-ovi “du-najski vrsti” iz leta 1869. Dolocevanje fosilnih sip s pomocjo njihovih skele­tnih ali opornih delov ni preprosto. Primerjalnega ma-teriala je malo in še ta je najpogosteje poškodovan. Tudi slovenski primerek sipine kosti ni ohranjen v celoti. Razen tega ne vemo, kakšno vlogo ima za glavonožce zelo znacilen spolni dimorfizem pri oblikovanosti sipi­nega “skeleta”, najverjetneje so pri samicah in samcih dolocene razlike tudi v velikosti in oblikovanosti njiho­vih skeletnih delov. Sipina kost je najdena v srednjemiocenskem, tocneje v badenijskem sivem pešcenem laporovcu kamnolomov, ki so na ozemlju med krajema Plesko in Retje nad Trbo­vljami (slika 2). Kamnolomi so zdaj v upravljanju fran­coskega podjetja “Lafarge – cement”. Nanoplanktonska združba 17-ih vrst doloca vzorcu s sipino kostjo badenijsko starost, tocneje zgornji del cone NN 5. CONCLUSIONS The first find of cuttlefish shell (Sepiidae) in Mi­ocene beds of Slovenia Presented is the first and up to now the only find of Ne­ogene coleoidal cephalopod in Slovenia (pl. 1-3). We at­tribute the cuttlefish remain to taxonomic unit Sepia (sensu lato) sp., although our cephalopod shell is rather similar in a number of points to the known “Viennese sepia”, resp. species Sepia vindobonensis Schloenbach, 1869. It is highly probable that also the cuttlefish remain from quarries above Trbovlje belongs to the already mentioned Schloenbach`s “Viennese species” descri­bed in 1896. Determination of fossil sepias on ground of their skeletal or supporting parts is not simple. The compa­ring material is scarce, and even the existing one is most often damaged. Also the Slovenian specimen of the cut­tlefish shell is only partly preserved. In addition, we do not know the role of sexual dimorphism, so characteri­stic for cephalopods, in shaping of the cuttlefish “skele­ton”. Most probably exist between males and females certain differences also in size and shape of their skeletal parts. The cuttlefish shell was found in Middle Miocene, more exactly Badenian grey sandy marlstone in one of quarries situated between Plesko and Retje above Trbo­vlje (figure 2). The quarries are presently run by the French company “Lafarge – Cement”. The nannofossils are poorly to moderately preserved and in comparison to contemporaneous assemblages from Central Paratethyan and Mediterranean localities (Bartol 2009; Fornaciari et al. 1996) the diversity is rather low. The assemblage contains 17 species, among which Coccolithus pelagicus, Cyclicargolithus floridanus and small Reticulofenestra spp. are the most abundant. The age was determined on the basis of rare speci­mens of Sphenolithus heteromorphus and Reticulofene­stra pseudoumbilicus (>7 µm) in the sample. The last oc­currence of S. heteromorphus is a biostratigraphic mark­er of the NN5/NN6 boundary (Martini 1971). This event is globally well correlated and takes place in vari­ous parts of the globe between 13.4 and 13.6 Ma (Bar-tol 2009). The first occurrence of R. pseudoumbilicus (>7 µm) is a latitudinally controlled event that occurs later in mid-latitudes than in the tropical regions (For­naciari et al. 1993; Raffi et al. 1995). In the Medi­terranean (Fornaciari et al. 1996; Di Stefano et al. 2008) and in the western Central Paratethys (Bartol 2009) this event occurs in the upper part of NN5. The joint presence of S. heteromorphus and R. pseudoumbili­cus (>7 µm) allows the assignement of the age to the upper part of NN5. This corresponds to the uppermost Langhian in the Mediterranean and the upper part of the Middle Badenian in the Central Paratethys. ZAHVALE Za fotografsko ter drugo tehniško in racunalniško monu Pircu. Zahvaljujemo se tudi prijatelju mag. Matiji pomoc se zahvaljujemo sodelavcu Marijanu Grmu, za Križnarju za posredovane kopije ustreznih in zelo zaže­prevode v anglešcino pa zaslužnemu profesorju dr. Si-ljenih strokovnih virov. LITERATURA – REFERENCES Abbott, R. T. & S. P. Dance, 1990: Compendium of Seashells. A Color Guide to More then 4,200 of the World`s Mari­ne Shells. Charles Letts & Ltd. (London): IX, 1-411. Alvarez Ramis, C. & Meléndez, B., 1966: Hallazgo de una sepia fósil en el Mioceno de Andalucía. Boletin R. Soc. Espańola Hist. Nat. Geol. (Madrid) 64: 199-202. Baluk, W., 1977: A new species of the cuttlefish from the Korytnica Clays (Middle Miocene; Holy Cross Mountains, Poland). Acta Geologica Polonica (Warszawa) 27 (2): 169-176 + Pl. 1-2. Baluk, W., 1984: Additional data on chitons and cuttlefish from the Korytnica Clays (Middle Miocene; Holy Cross Mountains, Central Poland). Acta Geologica Polonica (Warszawa) 34 (3-4): 281-297 + Pl. 1-17. Bartol, M. 2009: Middle Miocene calcareous nannoplankton of NE Slovenia (Western Central Paratethys). Založba ZRC, Ljubljana, 136 str. Basterot, M. B., 1825: Description géologique du bassin Tertiaire du sud-ouest de la France. Mém. Soc. Hist. Natur. Paris (Paris) T. 2: 1-100 + Pl. 1-7. Bellardi, L., 1872: I Molluschi dei terreni terziari del Piemonte e della Liguria. Parte 1, Cephalopoda, Pteropoda, Heteropoda, Gasteropoda (Muricidae et Tritonidae). Stamparia Reale (Torino): 1-364, (14-19 + Tav. 1-2). Cavallo, O. & G. Repetto, 1992: Conchiglie fossili del Roero. Atlante iconografico. Associazione Naturalistica Pie-montese e Associazione Amici del Museo “Federico Eusebio”, Memorie (Alba) 2: 1-251. Di Stefano, A. Foresi, L.M., Lirer, F., Iaccarino, S.M., Turco, E., Amore, F.O., Morabito, S., Salvatorini, G., Mazzei, R., Abdul Aziz, H., 2008: Calcareous plankton high resolution bio-magnetostratigraphy for the Langhi-an of the Mediterranean area.- Rivista Italiana di Paleontologia e Stratigrafia (Milano) 114: 51-76. Doyle, P., Donovan, D. T. & M. Nixon, 1994: Phylogeny and systematics of the Coleoidea. The University of Kansas Paleontological Contributions (Lawrence) 5: 1-15. Fornaciari, E., Backman, J., Rio, D., 1993: Quantitative distribution patterns of selected Lower to Middle Miocene calcareous nannofossils from the Ontong Java Plateau. – In: Berger, W.H., Kroenke, L.W., Mayer, L.A. (eds.), Pro­ceedings of the Ocean Drilling Program, Scientific Results, College Station, 130: 245-256. Fornaciari, E, Di Stefano, A., Rio, D., Negri, A. 1996: Middle Miocene calcareous nannofossil biostratigraphy in the Mediterranean region. Micropaleontology, 42/1: 37-62. Fozy, I. & I. Szente, 2007: A Kárpát – medence osmaradványai. Gondolat Kiadó (Budapest): 1-456. Grubišic, F., 1988: Ribe, rakovi i školjke Jadrana. ITRO “Naprijed” (Zagreb): 1-239. (Posebna izdanja) Hewitt, R. A. & H. M. Pedley, 1978: The preservation of the shells of Sepia in the middle Miocene of Malta. Proceed­ings of the Geologists` Association (London) 89 (3): 227-237. Hiden, H. R., 1996: Sepia vindobonensis (Cephalopoda, Coleoida) aus dem Mittel-Miozän von Retznei (Steiermark, Österreich). Mitt. Abt. Geol. Paläont. Landesmuseum Joanneum Graz, 1994/1995 (Graz) 52/53: 111-124. Križnar, M. & D. Preisinger, 2010: Navtilida iz miocenskih plasti Tunjiškega gricevja. Kamniški zbornik (Kamnik) 20: 231-235 + (Tab. 1-2). Martini, E., 1971: Standard Tertiary and Quaternary Calcareous Nannoplankton Zonation. In: A. Farinacci, (ed.), Proceedings of the II Planktonic Conference, Roma , 1970, Ed. Tecnoscienza, p. 739 – 785. Mayoral, E. & F. Muńiz, 1994: Presencia de un nuevo Cefalópodo Sepioideo en el Neógeno superior de la Cuenca del Guadalquivir (Lepe, Huelva, Espańa). Coloquios de Paleontología (Madrid) 46: 161-174. Mikuž, V., 2008: Miocenski navtilidi Slovenije. (Miocene nautilids from Slovenia). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 49 (2): 5-19 + (Tab. 1-2). Mikuž, V. & V. Podgoršek, 1997: Paleontološke zanimivosti badenijskih plasti pri Šentilju. 13. posvetovanje sloven-skih geologov, NTF-Oddelek za geologijo (Ljubljana) (poster). Müller, A. H., 1965: Lehrbuch der Paläozoologie. Band II, Invertebraten, Teil 2, Mollusca 2 – Arthropoda 1. VEB Gustav Fischer Verlag (Jena): XII, 1-502. Naef, A., 1922: Die fossilen Tintenfische. Eine paläozoologische Monographie. Verlag von Gustav Fischer (Jena): 1-322. Okan, Y. & I. Hosgör, : The Coleoid Cephalopod from the Early Miocene of Eastern Mediterranean (Diyarbakir, Tur­key). http://www.jmo.org.tr/resimler/ekler/cd32d6e6c24dad2_ek.doc - 21. 7. 2010 Raffi, I., Rio, D., d'Atri, A., Fornaciari, E., Rocchetti, S., 1995: Quantitative distribution patterns and biomagne­tostratigraphy of Middle and Late Miocene calcareous nannofossils from equatorial Indian and Pacific Oceans (legs 115, 130, and 138).- In: Pisias, N.G., Mayer, L.A., Janecek, T.R., Palmer-Julson, A., and van Andel, T.H. (Eds.), Proceedings of the Ocean Drilling Program, Scientific Results, College Station, 138: 479-502. Riedl, R., 1983: Fauna und Flora Mittelmeeres. Ein systematischer Meeresführer für Biologen und Naturfreunde. Ver­lag Paul Parey (Hamburg und Berlin): 1-836. Sacco, F., 1904: I molluschi dei terreni terziarii del Piemonte e della Liguria. Parte 30. Aggiunte e correzioni. Carlo Clausen (Torino): 3-5 + Tav. 1. Schaffer, H., 1958: Ein neues Vorkommen von Sepia vindobonensis Schlb. in Niederösterreich. Anz. mathem.-natur­wiss. Kl. Akad. Wiss. (Wien): 141-148. Schloenbach, U., 1869: Ueber Sepia vindobonensis Schloenb. sp. nov. aus dem neogenen Tegel von Baden bei Wien. Jb. Geol. R. A. (Wien) 18 (3): 289-291 + Taf. 7. Sepiidae – Wikipedia, the free encyclopedia (http://en.wikipedia.org/wiki/Sepiidae - 28. 9. 2010) Stojaspal, F., 1975: Katalog der Typen und Abbildungsoriginale der Geologischen Bundesanstalt. 1. Teil: Wirbellose des Kaenozoikums. Verh. Geol. B. A. 1975 (Wien) 1: A159-A193. Wagner, J., 1938: A kiscelli közép-oligocén (Rupélien) rétegek kétkopoltyús Cephalopodái és új Sepia-félék a Magyar eocénból. Annales Mus. Nation. Hung. (1937-38) Pars Min., Geol., Paleont. (Budapest) 31: 179-199. Žalohar, J. & J. Zevnik, 1998: Terciarne plasti v okolici Kamnika. Kamniški zbornik (Kamnik) 14: 96-101. TABLE – PLATES TABLA 1 – PLATE 1 Sl. 1 Fig. 1 Manjši kos badenijskega pešcenega laporovca s sipino kostjo; kamnolomi Plesko (Lafarge) nad Trbov­ljami, x 0,35 Smaller piece of Badenian sandy marl with cuttlefish shell; Plesko (Lafarge) quarries above Trbovlje, x 0,35 Sl. 2 Fig. 2 Drugi del iste sipine kosti v vecjem kosu pešcenega laporovca; kamnolomi Plesko (Lafarge) nad Trbovljami, x 0,35 The second part of the same cuttlefish shell in bigger piece of sandy marl; Plesko (Lafarge) quarries above Trbovlje, x 0,35 TABLA 2 – PLATE 2 Sl. 1a Fig. 1a Sepia (sensu lato) sp.; spodnji odlomek sipine kosti, kamnolomi Plesko nad Trbovljami, naravna velikost Sepia (sensu lato) sp.; lower fragment of cuttlefish shell, Plesko quarries above Trbovlje, natural size Sl. 1b Fig. 1b Sepia (sensu lato) sp.; zgornji odlomek istega primerka, kamnolomi Plesko nad Trbovljami, naravna velikost Sepia (sensu lato) sp.; upper fragment of the same specimen, Plesko quarries above Trbovlje, natural size TABLA 3 – PLATE 3 Sl. 1a Sepia (sensu lato) sp.; rostralni del zgornjega odlomka, kamnolomi Plesko nad Trbovljami, x 3,3 Fig. 1a Sepia (sensu lato) sp.; rostral part of upper fragment, Plesko quarries above Trbovlje, x 3,3 Sl. 1b Sepia (sensu lato) sp.; rostralni del spodnjega odlomka, kamnolomi Plesko nad Trbovljami, x 2 Fig. 1b Sepia (sensu lato) sp.; rostral part of lower fragment, Plesko quarries above Trbovlje, x 2 TABLA 4 – PLATE 4 Sl. 1a Sipin skelet (fragmokon) vrste Sepia officinalis Linnaeus iz Jadranskega morja blizu mesteca Novi- grad (Hrvaška); dorzalna stran sipine kosti, velikost 94 x 36 x 9 mm Fig. 1a Cuttlefish shell (Phragmocone) of Sepia officinalis Linnaeus from Adriatic sea near Novigrad (Istria, Croatia); dorsal side of cuttlefish shell, size 94 x 36 x 9 mm Sl. 1b Ventralna stran istega primerka, velikost 94 x 36 x 9 mm Fig. 1b Ventral side of the same specimen, size 94 x 36 x 9 mm Sl. 1c Rostralni del istega primerka, x 3 Fig. 1c Rostral part of the same specimen, x 3 Fotografije (Photos): Marijan Grm TABLA 5 – PLATE 5 Sl. 1 Braarudosphaera bigelowii / Fig. 1 Braarudosphaera bigelowii Sl. 2 Coccolithus miopelagicus / Fig. 2 Coccolithus miopelagicus Sl. 3, 4 Cyclicargolithus floridanus / Figs. 3, 4 Cyclicargolithus floridanus Sl. 5 Reticulofenestra gellida / Fig. 5 Reticulofenestra gellida Sl. 6, 7 a, b Reticulofenestra pseudoumbilicus (>7 µm) / Figs. 6, 7 a, b Reticulofenestra pseudoumbilicus (>7 µm) Sl. 8, 9 Sphenolithus heteromorphus / Figs. 8, 9 Sphenolithus heteromorphus Sl. 10 Sphenolithus moriformis / Fig. 10 Sphenolithus moriformis Merilo / (Measure) – 10 µm. Fotografije (Photos): Miloš Bartol COBISS 1.01 EOCENSKA RAKOVICA IZ COPIJA V OSREDNJI ISTRI NA HRVAŠKEM EOCENE CRAB FROM COPI IN CENTRAL ISTRIA, CROATIA VASJA MIKUŽ1 IZVLECEK UDK 565.3:551.781.4(497.571) Eocenska rakovica iz Copija v osrednji Istri na Hrvaškem V prispevku je dokumentiran rakovicin karapaks, ki je bil najden v srednjeeocenskih – lutetijskih apnencevih skladih blizu Copija v osrednji Istri na Hrvaškem. Karapaks z raz­meroma lepo ohranjeno morfologijo lobusov oziroma regij smo pripisali vrsti Lobonotus? euglyphos (Bittner, 1875). Kljucne besede: rakovica, Decapoda, srednji eocen, lutetij, Copi, Istra, Hrvaška ABSTRACT UDC 565.3:551.781.4(497.571) Eocene crab from Copi in central Istria, Croatia A crab carapace is documented that was found in Middle Eocene – Lutetian limestone beds near Copi in central Istria, Croatia. We attributed the carapace having a relatively well preserved morphology of lobes or regions to the species Lobo­notus? euglyphos (Bittner, 1875). Key words: crab, Decapoda, Middle Eocene, Lutetian, Copi, Istria, Croatia UVOD Pred sedmimi leti, tocneje 2. maja 2004 smo pregledova­li kamnine ob cesti, ki povezuje zaselek Kukurini z višje ležecim zaselkom Copi (slika 1). Na blagem«S« ovinku, kakšnih 400 m od prvih hiš, je vecji izdanek apnenca (slika 2), ki sodi v horizont »prehodnih plasti« srednje do zgornjelutetijske starosti (Cosovic et al. 2008: 59, 63). Na vecji prepereli površini tega apnenca smo našli vec foraminifer, morskih ježkov, nekaj kamenih jeder mehkužcev in nekaj ostankov loforanin. Izstopala je najdba rakovice (Cr-26) z razmeroma dobro ohranjenim karapaksom in zanimivimi površinskimi morfološkimiznacilnostmi. Še istega leta smo primerek fotografirali in vse do zdaj iskali ustrezno literaturo za njegovo dolo-citev. Medtem smo primerek založili in ga trenutno ne najdemo, tako da so nam ostale samo njegove fotografi­je. Ker rakovice takšne vrste nismo vec našli, se moramo zadovoljiti s slikami in podatki o velikosti primerka iz Copija. Takšni razmeroma dobro ohranjeni ostanki eocen­skih rakovic so v Istri zelo redki. Zato smo se odlocili za predstavitev karapaksa iz Copija. V tem najdišcu so ugotovljene še nekatere druge oblike dekapodnih rako­vic. Mislimo, da je smiselno predstaviti vse boljše najdbe artropodov. PALEONTOLOŠKI DEL Sistematika po: Schweitzer et al., 2007a,b Classis Malacostraca Latreille, 1806 Ordo Decapoda Latreille, 1802 Subordo Brachyura Latreille, 1802 Sectio Heterotremata Guinot, 1977 Superfamilia Xanthoidea Mac Leay, 1838 Familia Tumidocarcinidae Schweitzer, 2005 Genus Titanocarcinus A. Milne-Edwards, 1864 Bittner-jev primerek (1875: Taf. 2, Figs. 6a-6b) je opisan kot Titanocarcinus euglyphos zato je prav, da za­pišemo tudi nekaj o rodu Titanocarcinus. Glaessner­jevi (1969: R522) zapisi kažejo, da je rod Titanocarcinus ugotovljen samo v Evropi, v zgornjekrednih, eocenskih in miocenskih skladih. Via (1970: 420) navaja razlicne vrste iz raznih geoloških obdobij: Titanocarcinus serra­tifrons A. Milne-Edwards, 1864 iz zgornjekrednih pla­sti Belgije, T. euglyphos Bittner, 1875 iz lutetijskih plasti Benecije v Italiji, T. raulinianus A. Milne-Edwards, 1864 iz lutetijskih Italije, Francije in Madžarske, T. ver­rucosus (Schafhäutl, 1851) iz lutetijskih Nemcije (Ba­varske), T. elegans Lörenthey-Beurlen, 1929 iz zgornje­eocenskih skladov Madžarske in T. kochi Lörenthey, 1898 iz enako starih plasti Madžarske in Italije (Sicili­je). Schweitzer et al. (2007a: 281) pišejo, da lahko k rodu Titanocarcinus, ki je živel od krede do eocena, prištevamo samo šest vrst: T. serratifrons, T. briarti, T. decor, T. faxeensis, T. raulinianus in T. subellipticus. Vse ostale vrste, ki so bile pripisane temu rodu, sodijo drugam. Genus Lobonotus A. Milne-Edwards, 1864 Lobonotus? euglyphos (Bittner, 1875) Tab. 1, sl. 1a-1b 1875 Titanocarcinus euglyphos nov. spec. – Bittner, 35 (95), Taf. 2, Figs. 6a-6b 1983 Titanocarcinus euglyphos Bittner, 1875 – Busuli­ ni et al., 66, Tav. 3, Fig. 1 1994 Titanocarcinus euglyphos Bittner, 1875 – Beschin et al., 189, Tav. 9, Fig. 2 2007a »Titanocarcinus« euglyphos – Schweitzer et al., 282-283, Figs. 1A, B, D Material: En primerek Cr-26 (tab. 1, sl. 1a-1b) iz lu­tetijskih apnencev blizu Copija (slika 2) v osrednji Istri. Ohranjena je hrbtna stran karapaksa. Opis: Karapaks je plošcat, subkvadratne do krogla­ste oblike, dolžina in širina karapaksa sta približno enakih velikosti. Frontalni rob je kratek, raven do pol-krožen s štirimi trnastimi izrastki. Na levi in desni po­lovici anterolateralnega robu je videti še nekaj trnov, morda so bili po štirje. Orbite so slabo ohranjene in ne­izrazite. Površinske morfološke regije so na karapaksu kar izrazite in dobro ohranjene. Zelo izrazita je cervi­kalna brazda. Trapezoiden mezogastricni del se zajeda med oba protogastricna dela, na katerih je vec grbin in izrastkov. Na kratkem in ravnem posteriornem ali ab-dominalnem robu so v vrsti nanizani enako veliki voz-licasti izrastki. Tabela 1. Velikost primerka (Cr-26) vrste Lobonotus? euglyphos iz Copija in primerjava s primerki iz Benecije v Italiji Table 1. Size of specimen (Cr-26) of Lobonotus? euglyphos from Copi and comparison with specimens from Veneto in Italy Primerek Specimen Dolžina Length mm Širina Width mm Avtorji Authors Cr - 26 35 37 ta prispevek this study Taf. 2, Figs.6a-6b 18 22 Bittner 1875 Tav. 3, Fig. 1 13 max. 26 15 max. 23 Busulini et al. 1983 Tav. 9, Fig. 2 12,6 max. ? 14,4 max. 21 Beschin et al. 1994 Pripombe: Primerki, ki jih predstavljajo Bittner (1875), Busulini et al. (1983) in Beschin et al. (1994) so precej manjši od primerka iz Copija. Schweitzer et al. (2007a: 283) pišejo, da ima Bittner-jev primerek (1875) vrste Titanocarcinus euglyphos šest frontalnih trnov, kar ni znacilnost rodu Titanocarcinus. Nobena oblika tega rodu nima šest trnov na frontalnem delu ka­rapaksa, vse imajo po štiri trne. Isti avtorji (Schweitzer Slika 2. Najdišce rakovicinega ostanka blizu vasi Copi v Istri Figure 2. The site of crab remain near village Copi in Istria Fotografija (Photo): V. Mikuž, 5. december 2006 et al. 2007a) še mislijo, da vrsta T. euglyphos ne pripada rodu Titanocarcinus in da sodi k drugemu rodu, najver­jetneje iz družine Pilumnidae. Karapaks iz Copija je v nekaterih morfoloških ele­mentih, predvsem po oblikovanosti anteriorno-lateral­nega dela in razporeditvi lobnih regij na karapaksu po­doben vrsti Titanocarcinus aculeatus Busulini, Tessier in Visentin, 1984, ki so jo ugotovili v eocenskih skladih Benecije. Zelo opazna razlika med njima je v številu iz­rastkov oziroma trnov v anteriornem delu karapaksa in v razmerju med širino in dolžino karapaksa. Karapaks italijanske vrste je bistveno širši, pri primerku iz Istre sta širina in dolžina karapaksa skoraj enaki. Schweitzer et al. (2007a: 293) pišejo, da italijanska vrsta rakovice T. aculeatus (Busulini, Tessier & Visentin 1984) zaradi dolocenih morfoloških znacilnosti izstopa in ne pripada rodu Titanocarcinus, temvec najverjetneje k povsem no-vemu rodu. Busulini, Tessier in Visentin (1984: 109) pišejo, da je najvecja razlika med rodovoma Titanocarcinus in Lobonotus prav v razmerju med širino in dolžino kara­paksa, ki je pri rodu Titanocarcinus zelo ocitna, pri rodu Lobonotus pa je skoraj ni. Ker smo prav to opazili pri karapaksu iz Copija, potem istrska rakovica najverjetne­je pripada rodu Lobonotus? Ce primerjamo primerek vrste Lobonotus mexicanus Rathbun, 1930, ki ga prika­zujejo Schweitzer et al. (2007b: 11, Figs. 4F-4G) s pri­merkom iz Copija , lahko opazimo tudi dolocene podob­nosti karapaksov obeh rakovic. Karapaks iz Copija je v marsicem podoben tudi primerku vrste Titanocarcinus raulinianus Milne Edwards, ki ga prikazuje Lörenthey (1903: 113, Taf. 2, Figs. 1a-1b). Stratigrafska in geografska razširjenost: Bittner (1875: 35) je opisal novo vrsto kot Titanocarcinus eu­glyphos. Bittner (1875: 46) predstavlja primerek iz eo­censkih tufov najdišca Val Ciupio, zahodno od Vicenze. Busulini et al. (1983: 67) opisujejo primerke iz srednje­eocenskih skladov najdišca Cava Main (Arzignano) na obmocju Benecije (Veneta). Beschin et al. (1994: 189) jo predstavljajo iz najdišca Cava “Boschetto” di Nogarole Vicentino, primerki so bili najdeni v zgornjem delu spo­dnjelutetijskih plastnatih tufov, v coni z vrsto Nummuli­tes obesus in v spodnjem delu srednjelutetijskega clena, v coni z Nummulites beneharnensis. Po podatkih istih av-torjev je bila ta rakovica najdena še v dveh najdišcih Ci-upio di San Giovanni Ilarione in Cava “Main” di Arzi­gnano v Venetu, torej je najdena samo v Beneciji. ZAKLJUCKI Primerek iz Copija smo pripisali obliki Lobonotus? eu­glyphos (Bittner, 1875). Zavedamo se, da je rodovna uvr­stitev dvomljiva in nezanesljiva. Morda rakovica celo ne pripada Bittner-jevi (1875) vrsti euglyphos. Karapaks istrske rakovice je precej vecji (tabela 1) in nekoliko dru-gacen od prvoopisane Bittnerjeve vrste euglyphos. Mor­fologija lobusov in regij na karapaksu istrske rakovice je podobna še nekaterim drugim eocenskim dekapodnim oblikam. Ker smo našli samo en nepopoln primerek ta­kšnega rakovicinega karapaksa in ker nimamo ustre­znega primerjalnega materiala, je tocnejša determinacija prakticno nemogoca. Vseeno pa mislimo da je prav, da strokovna javnost izve, kakšne oziroma katere rakovice so se že našle v sre­dnjeeocenskih – lutetijskih apnencevih skladih Istre in da jih ne hranimo anonimne ter skrite v zaprašenih pre­dalih šolskih, muzejskih ali zasebnih paleontoloških zbirk. CONCLUSIONS Eocene crab from Copi in central Istria, Croatia We attributed the Copi specimen to the form Lobono­tus? euglyphos keeping in mind that the taxonomic attri­bution is questionable. It is possible that the crab does not even belong to Bittner's (1875) species euglyphos. The carapace of Istrian crab is considerably larger (plate 1)and somewhat different from the firstly described Bittner`s euglyphos species. Morphology of lobes and re­gions on carapace of the Istrian crab resembles also some other Eocene decapod forms. As only a single in­complete specimen of the crab carapace was found, and we do not have at disposition the appropriate compara­tive material, a more detailed determination has not been possible. In spite of this we consider appropriate to keep the professional public informed on crabs found in Middle Eocene – Lutetian limestone beds of Istria, and not keep the material anonymous and hidden in dusty drawers of school, museum or private paleontological collections. ZAHVALE Zahvaljujemo se mag. Matiji Križnarju za posredovanje Simonu Pircu za prevode v anglešcino, sodelavcu Mari­dolocene strokovne literature, zaslužnemu profesorju dr. janu Grmu pa za tehniško in racunalniško podporo. LITERATURA - REFERENCES Beschin, C., Busulini, A., De Angeli A. & G. Tessier, 1994: I Crostacei Eocenici della cava »Boschetto« di Nogarole Vicentino (Vicenza – Italia settentrionale). Lavori – Soc. Ven. Sc. Nat. (Venezia) 19: 159-215 + (Tav. 1-11). Bittner, A., 1875: Die Brachyuren des Vicentinischen Tertiärgebirges. Denkschriften mathem.-naturwiss. Cl. Akad. Wiss. (Wien) 34: 3–46 (63-106) + Taf. 1-5. Busulini, A., Tessier, G., Visentin, M., Beschin, C., De Angeli, A. & A. Rossi, 1983: Nuovo contributo alla cono­scenza dei Brachiuri eocenici di Cava Main (Arzignano) – Lessini Orientali (Vicenza) (Crustacea, Decapoda). La-vori – Soc. Ven. Sc. Nat. (Venezia) 8: 55-73 + (Tav. 1-3). Busulini, A., Tessier, G. & M. Visentin, 1984: Titanocarcinus aculeatus nuova specie di Brachiuro nell`Eocene del Veneto (Crustacea, Decapoda). Lavori – Soc. Ven. Sc. Nat. (Venezia) 9 (1): 107-117 + (Tav. 1-3). Cosovic, V., T. Marjanac, A. Moro & V. Premec-Fucek, 2008: Paleogenski sedimenti Istre i podmorja, njihova ra­znolikost i rasprostranjenost. Acta Bullearum (Buje) 2: 57-66. Glaessner, M. F., 1969: Decapoda. In: R. C. Moore (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part R, Arthro­poda 4. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas (Lawrence): R399-R533. Lörenthey E., 1903: Neuere Beiträge zur Tertiären Decapodenfauna Ungarns. Math. Naturwiss. Berichten Ungarn (Leipzig) 18: 98-120 + Taf. 1-2. Schweitzer, E., Artal, P., Bakel, van B., Jagt, J. W. M. & H. Karasawa, 2007a: Revision of the genus Titanocarci-nus (Decapoda: Brachyura: Xanthoidea) with two new genera and one new species. Journal of Crustacean Biology (Lawrence) 27 (2): 278-295. Schweitzer, C. E., Feldmann, R. M., González-Barba, G. & V. Cosovic, 2007b: Decapod crustaceans (Brachyura) from the Eocene Tepetate Formation, Baja California Sur, Mexico. Annals of Carnegie Museum (Pittsburgh) 76 (1): 1-14. TABLA 1 – PLATE 1 Sl. 1a Lobonotus? euglyphos (Bittner, 1875); hrbtna stran karapaksa, Copi, x 1,3 Fig. 1a Lobonotus? euglyphos (Bittner, 1875); dorsal view of carapace, Copi, x 1,3 Sl. 1b Isti primerek slikan pod drugacnim kotom in umetni osvetlitvi, Copi, x 1,4 Fig. 1b The same specimen photographed under different angle and artificial lighting, Copi, x 1,4 Foto (Photos): V. Mikuž COBISS 1.01 RAMENONOŽCI IZ MIOCENSKIH SKLADOV BLIZU ŠENTILJA V SLOVENSKIH GORICAH BRACHIOPODS FROM MIOCENE BEDS NEAR ŠENTILJ IN SLOVENSKE GORICE, NORTHEAST SLOVENIA VASJA MIKUŽ1 IZVLECEK UDK 564.8:551.782.1(497.41)Ramenonožci iz miocenskih skladov blizu Šentilja v Sloven-skih goricah V prispevku so obravnavani in predstavljeni miocenski ramenonožci iz okolice Šentilja v Slovenskih goricah. Vsi pri­padajo redu Terebratulida, štiri oblike sodijo v podred Tere­bratulidina, ena v podred Terebratellidina. Ugotovljeni so: Terebratula styriaca, Terebratula sp., Gryphus cf. miocaenicus, Terebratulina retusa, Argyrotheca cf. subcordata in Megerlia truncata. Kljucne besede: ramenonožci, Terebratulida, miocen, Centralna Paratetida, Šentilj, Slovenija ABSTRACT UDC 564.8:551.782.1(497.41)Brachiopods from Miocene beds near Šentilj in Slovenske gorice, northeast Slovenia A Miocene brachiopods from surroundings of Šentilj in Slovenske gorice are presented. They all belong to order Tere­bratulida, four forms are attributed to suborder Terebratulid­ina, one to suborder Terebratellidina. Recorded were: Terebra­tula styriaca, Terebratula sp., Gryphus cf. miocaenicus, Tere­bratulina retusa, Argyrotheca cf. subcordata and Megerlia truncata. Key words: brachiopods, Terebratulida, Miocene, Central Paratethys, Šentilj, Slovenia UVOD V letih 1994 in 1995 so bili narejeni dolgi in globoki iz­kopi v manjše grice južno od Šentilja v Slovenskih gori­cah na trasi takrat novega avtocestnega odseka Pesnica­Šentilj (slika 1). Ti grici sestoje iz miocenskih kamnin, mestoma iz konglomeratov, pretežno pešcenjakov, lapo­rovcev in litotamnijskega apnenca (slika 2). Izkope inizkopane kamnine pri Zgornjem Štrihovcu, ZgornjihDobrenjah, Spodnjem Štrihovcu, Cirknici in Spodnjih Dobrenjah so pogostokrat pregledovali štajerski zbiralci fosilov in mineralov gospodje Viljem Podgoršek in Fran-ci Golob s Ptuja ter Franc Pajtler s Pragerskega. Našli so veliko najrazlicnejših fosilnih ostankov, nekatere mio­censke okamnine so v Sloveniji najdene samo tam. To so oktokorale, nekateri morski ježki, rakovice, navtilidi in brahiopodi. Iz okolice Šentilja so bile nekatere fosilne skupine že raziskovane, oktokorale (Mikuž 1997, 2008 b), školjke­pektinide (Mikuž 1998), morski ježki-klipeastri (Mikuž & Mitrovic-Petrovic 2001), rakovice (Mikuž 2003) in navtilidi-aturije (Mikuž 2008 a). Ker je bilo v okolici Šentilja najdenih tudi vec mio­censkih ramenonožcev razlicnih oblik in ko smo zbrali dovolj ustrezne strokovne literature, smo se odlocili, da jih predstavimo naši in tuji strokovni srenji. DOSEDANJE RAZISKAVE MIOCENSKIH RAMENONOŽCEV V SLOVENIJI O raziskavah miocenskih ramenonožcev v Sloveniji ni veliko podatkov. Sistematicno jih dosedaj ni iskal ter raziskoval nihce. V razlicnih clankih, razpravah, mono-grafijah in ucbenikih lahko preberemo posamezne po-datke o najdenih ramenonožcih. Izkljucno se omenjajo najdbe primerkov rodu Terebratula. Med prvimi omenja miocenske ramenonožce Bittner (1884: 560) iz obmo-cja zahodno od Zagorja. Blizu Medijskega gradu so našli ostanke vrste Terebratula aff. grandis Blumenbach. Iz miocenskih laporovcev Posavskih gub jih omenjata tudi Rakovec (1933: 166) in Ramovš (1974: 167). Rakovec (1952: 40) omenja ostanke brahiopodov iz laških plasti. Iz litotamnijskega apnenca mlajšega terciarja na Štajer­skem jih omenja Pavšic (1995: 26). Ramenonožci rodu Terebratula so najdeni tudi v plasteh laške formacije v Tunjiškem gricevju (Žalohar & Zevnik 2006: 295). Rod Terebratula je pretežno terciarni rod, ki je v Sloveni­ji omenjan tudi iz starejših plasti, kar je posledica hitrih in nekriticnih dolocitev meni Pavšic (2009: 356). Rame­nonožci rodu Terebratula so bili najdeni tudi v miocen­skih plasteh v najdišcu Varda blizu Jurovskega dola v Slovenskih goricah. Primerki iz tega najdišca so shranje­ni v zasebnem geološko-paleontološkem muzeju “Pan-gea” Viljema Podgorška v Dragonji vasi pri Cirkovcah. Ramenonožce iz omenjene lokacije smo si ogledali 10. avgusta 2009. PALEONTOLOŠKI DEL Sistematika po: Williams in sod., 1965 in Ager in Subordo Terebratulidina Waagen, 1883 sod., 1965 Superfamilia Terebratulacea Gray, 1840 Familia Terebratulidae Gray, 1840 Phyllum Brachiopoda Dumeril, 1806 Subfamilia Terebratulinae Gray, 1840 Classis Articulata Huxley, 1869 Genus Terebratula Müller, 1776 Ordo Terebratulida Waagen, 1883 Lee in sod. (2001) predstavljajo drugacno sistemati­ko rodu Terebratula. Uvršcajo ga k podddružini Tere­bratulinae Gray, 1840 in v družino Terebratulidae Gray, 1840, dalje v naddružino Terebratuloidea Schuchert, 1913 in red Terebratulida Moore, 1952. Terebratula styriaca Dreger, 1889 Tab. 1, sl. 1a-1b 1889 Terebratula Styriaca n. sp. – Dreger, 187, Taf. 3, Figs. 1-6 1902 T. sinuosa var. pedemontana Lk. – Sacco, 15, Tav. 3, Figs. 10-15 1957 Terebratula sinuosa constricta Kochansky, 1944 – Kochansky-Devidé, 44, Tab. 1, Figs. 8, 8a 1977 Terebratula styriaca Dreger, 1889 – Barczyk & Popiel-Barczyk, 160, Pl. 2, Fig. 10 1990 Terebratula styriaca Dreger, 1889 – Popiel-Bar­czyk & Barczyk, 165, Pl. 3, Figs. 6-9 1998 »Terebratula« styriaca Dreger – Schultz, 116­117, Taf. 52b, Fig. 2 2004 Terebratula styriaca Dreger – Bitner & Dulai, 74, Pl. 2, Figs. 1-6 Material: En primerek z oznako E-155, velikost pri­merka 34 x 30 x 15 mm. Shranjen je v zbirki Viljema Podgorška. Opis: Lupini sta bikonveksni, srednje veliki, tanki in poškodovani. Sprednja komisura je nagubana-sulci­plikatna, površino lupin prekrivajo številne tanke prira­stnice. Umbonalni del je deformiran, zato je foramen na pecljevi lupini ovalen. Pripombe: Primerek iz Šentilja je zelo podoben tudi primerku vrste Terebratula terebratula (Linné), ki ga prikazujejo Muir-Wood in sod. (1965: H774, Fig. 635.1a-1c). V stari literaturi zasledimo imena terebratul Anomia sinuosa ali Terebratula sinuosa (Brocchi, 1814), T.calabra Seguneza, 1871 in T. costae Seguenza, 1871, ki so po prepricanju avtorjev Lee in sod. (2001: 89) sinoni-mi vrste Terebratula terebratula (Linné, 1758). Po njiho­vih podatkih je T. terebratula ugotovljena v zgornjemio­censkih in pliocenskih plasteh Italije in Španije. Stratigrafska in geografska razširjenost: Dreger (1889: 188) predstavlja primerke opisane vrste, ki so naj­deni v laporovcih, v stiku z litotamnijskimi apnenci, v najdišcu Höflein pri kraju Eisenstadt v Dunajski kotlini. Dreger (1889: 181) še piše, da so primerki vrste Terebra­tula styriaca pogostni, našli pa so jih tudi na Štajerskem v najdišcih Kochmühle, Ehrenhausen, Dexenberg in pri gradu Flamhof. Barczyk & Popiel-Barczyk (1977: 161) jo omenjata iz miocenskih plasti Dunajske kotline in Romunije ter srednjemiocenskega litotamnijskega apnenca Poljske. Popiel-Barczyk & Barczyk (1990: 167)jo omenjata iz miocenskih skladov Avstrije in Ma-džarske ter badenijskih plasti Poljske. Schultz (1998: 116)jo omenja iz badenijskih litotamnijskih apnencev najdišca Grosshöflein v Avstriji. Bitner & Dulai (2004: 74) jo predstavljata iz karpatijskih in badenijskih plasti Madžarske. Terebratula sp. Tab. 1, sl. 2a-2b Material: Primerek z oznako E-140, velikost 22 x 17 x 7 mm, shranjen je v zasebni zbirki Viljema Podgor­ška. Opis: Primerek je deformiran, lupini sta majhni, bi-konveksni in precej tanki. Anteriorni del je rahlo uslo-cen-uniplikaten. Pecljeva lupina je bolj izbocena od ra­menske. Umbonalni del je neizrazit in erekten, foramen okrogel. Obe lupini prekrivajo številne zelo tanke pol-krožne prirastnice. Terebratula sp. Tab. 1, sl. 3 Material: Primerek ima oznako G-2, našel ga je Franci Golob s Ptuja. Velikost primerka 22 x 20 mm. Opis: Ohranjena je pecljeva lupina, polkrožne do okrogle oblike. Izbocenost lupine je slaba do neizrazita, površina je prekrita s številnimi tankimi prirastnicami. Genus Gryphus Megerle von Muhlfeld, 1811 Po podatkih Bitner & Dulai (2004: 74) je rod Gryphus poznan od eocena do danes. Zelo pogosto je registriran v pliocenskih plasteh Mediterana. Danes živi v Mediteranskem morju in Atlantskem oceanu na globi­nah od 70 do 2663 m. Gryphus cf. miocaenicus (Michelotti, 1847) Tab. 1, sl. 4 cf. 1865 Terebratula vitrea. – Seguenza, 17, Tav. 1, Figs. 6, 7 cf. 1871 Terebratula minor – Seguenza, 37, Tav. 1, Fig. 13 cf. 1902 Liothyrina miocenica Micht. – Sacco, 21, Tav. 4, Figs. 37-39 cf. 1902 Liothyrina miocenica var. rotundulina Sacc. – Sacco, 21, Tav. 4, Figs. 40-41 cf. 1985 Gryphus minor Philippi, 1836 – Gaetani & Sacca, 10, Tav. 5, Figs. 5a-5d cf. 2004 Gryphus miocaenicus (Michelotti, 1847) – Bi-tner & Dulai, 74, Pl. 2, Figs. 19-26 Material: En primerek velikosti 12 x 10 x 7 mm, z oznako G-1 iz zbirke Francija Goloba. Opis: Ohranjeni sta obe lupini, ki sta majhni, bi-konveksni in skoraj okrogli. Anteriorna komisura je uniplikatna, površina lupin gladka z neizrazitimi prira­stnimi linijami. Umbonalni del je poškodovan. Stratigrafska in geografska razširjenost: Sacco (1902: 21) opisuje vrsto Liothyrina miocenica oziroma Gryphus miocaenicus (Michelotti, 1847) iz srednjemio­censkih skladov Italije. Bitner & Dulai (2004: 74) jo predstavljata iz karpatijskih skladov Madžarske. Familia Cancellothyrididae Thomson, 1926 Subfamilia Cancellothyridinae Thomson, 1926 Genus Terebratulina d`Orbigny, 1847 Terebratulina retusa (Linné, 1758) Tab. 2, sl. 1a-1b, 2-7; tab. 3, sl. 1a-1b, 2 1865 Terebratulina caput-serpentis – Seguenza, 44-46 1902 Terebratulina caputserpentis (L.). – Sacco, 23, Tav. 5, Fig. 2 1902 Terebratulina caputserpentis var. tauremarginata Sacc. – Sacco, 24, Figs. 7-8 1902 Terebratulina caputserpentis var. flabelloides Sacc. – Sacco, 24, Tav. 5, Figs. 9-11 1902 Terebratulina caputserpentis var. perstricta Sacc. – Sacco, 24, Tav. 5, Fig. 12 1977 Terebratulina retusa (Linné) – Pajaud, 5, Pl. 2, Fig. B 1985 Terebratulina retusa (Linneo, 1758) – Gaetani & Sacca, 15, Tav. 7, Figs. 5-10 1994 Terebratulina retusa (Linnaeus, 1758) – Taddei Ruggiero, 208, Pl. 2, Figs. 1a-1b, 2a-2b, 3 2004 Terebratulina retusa (Linnaeus, 1758) – Bitner & Dulai, 74, Pl. 3, Fig. 1 Material: Devet primerkov, ki se med seboj precej razlikujejo predvsem v oblikovanosti lupin. Primerki z oznako E so iz zasebne zbirke Viljema Podgorška, z oznako G iz zbirke Francija Goloba na Ptuju. Terebratulina retusa (Linné) forma 1: primerki – E-164 Terebratulina retusa (Linné) forma 2: E-162, E-100, E-163 in E-97 Terebratulina retusa (Linné) forma 3: primerki – G-3 Terebratulina retusa (Linné) forma 4: primerki – E-123, E-161 in E-141 Opis: Lupine so bikonveksne, solzaste do subpenta­gonalne oblike. Vse lupine imajo dolžino vecjo od širine. Anteriorna komisura je drobno nazobcana in rektimar­ginatna do uniplikatna. Umbonalni del je suberekten z nepopolnim foramnom. Pri nekaterih je pecljev del lu­pine kratek, pri drugih dolg. Površina lupin je prekrita s številnimi, precej enakomerno poudarjenimi radialni-mi rebrci in ovalnimi prirastnicami. Pripombe: Ramenonožci vrste Terebratulina retusa so v miocenskih plasteh blizu Šentilja najštevilnejši, naj­denih je devet primerkov. Po oblikovanosti lupin so tudi zelo razlicni. Postavili smo štiri razlicne oblike, forma 1 do forma 4. Razlike so v morfologiji in ornamentirano­sti lupin ter v razmerjih med dolžinami in širinami lupin. Najverjetneje gre za isto obliko z izrazitim poli­morfizmom. Podobno polimorfijo vrste Terebratulina retusa prikazujejo Sacco (1902) in Gaetani & Sacca (1985: 35, Tav. 7, Figs. 5-10). Stratigrafska in geografska razširjenost: Sacco (1902: 23-24) opisuje številne variacije vrste Terebratuli­na caputserpentis, ki danes sodijo k Linnéjevi vrsti Tere­bratulina retusa. V Italiji so jih našli v skladih od oligo­cena do pleistocena in v tamkajšnjih morjih živi še danes. Pajaud (1977: 63) omenja vrsto Terebratulina retusa iz spodnje pliocenskih skladov Španije. Nadalje še piše, da je najdena v neogenskih kamninah Mediterana, danes živi ob obalah Norveške, Bretanije in ponekod ob obali Alžirije. Taddei Ruggiero (1994: 208) navaja, da je vrsta Terebratulina retusa na obmocju Salenta v Italiji najdena samo v pleistocenskih sedimentih, sicer pa je vrsta po­znana od miocena do danes. Danes živi v Mediteranu in Atlantiku v cirkalitoralu na globinah okrog 100 do 150 m in zgornjem batialu. Bitner & Dulai (2004: 74) jo omenjata iz badenijskih skladov Madžarske. Familia Megathyrididae Dall, 1870 Genus Argyrotheca Dall, 1900 Argyrotheca cf. subcordata (Boettger, 1901) Tab. 3, sl. 3 cf. 1934 Cistella subcordata Boettger – Zilch, 198, Taf. 1, Figs. 12a-12b cf. 1977 Argyrotheca subcordata (Boettger, 1901) – Bar- czyk & Popiel-Barczyk, 162, Pl. 2, Figs. 9 cf. 1990 Argyrotheca subcordata (Boettger, 1901) – Po- piel-Barczyk & Barczyk, 175, Pl. 2, Figs. 9-10, 12, 21 Material: En primerek z oznako E-106. Velikost 8,5 x 10 x 3,5 mm, hrani se v zbirki Viljema Podgorška s Ptuja. Opis: Ohranjena je ramenska lupina, ki je ponavadi manj ornamentirana. Lupina je konveksna in široka. Na površini lupine so številne polkrožne prirastnice, bolj izrazite na anteriornem delu. Ponekod se vidijo tudi ra­dialno potekajoca rebra. Celotna površina lupine je po­suta z zelo drobnimi vdolbinicami, ki se vidijo pri vecji povecavi kot cipkasta struktura. Stratigrafska in geografska razširjenost: Iz najdi-šca Kostej v Romuniji jo prikazuje Zilch (1934: 198). Barczyk & Popiel-Barczyk (1977: 163) vrsto Ar-gyrotheca subcordata predstavljata iz srednjemiocenskih skladov Poljske, omenjata jo tudi iz miocenskih plasti Romunije. Subordo Terebratellidina Muir-Wood, 1955 Superfamilia Terebratellacea King, 1850 Familia Kraussinidae Dall, 1870 Genus Megerlia King, 1850 Po podatkih Luther & Fiedler (1961: 202) živi v Sredozemskem morju ramenonožec Megerlia truncata, obicajno pritrjen na posamezne kamne ali korale, tudi na gorgonije v globinah 30 do 50 m. Péres & Gamulin Brida (1973: 381) pišeta, da ramenonožec vrste Megerlia truncata živi tudi v Jadranskem morju v obmocju cirka­litorala. Megerlia truncata (Linné, 1767) Tab. 3, sl. 4a-4b 1865 Megerlea truncata. – Seguenza, 63, Tav. 8, Figs. 4, 4a-4e 1889 Megerlea oblita Mich. – Dreger, 190, Taf. 2, Figs. 6a-6b 1902 Mühlfeldtia truncata (L.) – Sacco, 27, Tav. 5, Fig. 40 1902 M. truncata var. rotundatula Sacc. – Sacco, 27, Tav. 5, Fig. 45 1902 M. truncata var. serravallensis Sacc. – Sacco, 28, Tav. 5, Fig. 53 1921 Mühlfeldtia truncata L. – Friedberg, 10, Tabl. 2, Figs. 3-7, 10 1921 Mühlfeldtia truncata L. var. oblita Micht. – Fri-edberg, 12, Tabl. 2, Figs. 8-9 1960 Megerlea truncata (Linnaeus 1758) – Kojumdži­eva, 26, Tabl. 9, Fig. 3a-3d 1964 Megerlea orientalis n. sp. – Stevanovic, 34, Taf. 1, Figs. 3a-3b 1977 Megerlia truncata (Linné) – Pajaud, 5, Pl. 1, Figs. Da-Dc 1985 Megerlia truncata (Linneo, 1767) – Gaetani & Sacca, 16, Tav. 10, Figs. 10a-10b 1990 Megerlia truncata (Linnaeus, 1767) – Bitner, 145, Pl. 2, Figs. 1-9; Pl. 8, Figs. 1-7 1990 Megerlia truncata (Linnaeus, 1767) – Popiel-Barczyk & Barczyk, 170, Pl. 5, Figs. 1-7 1994 Megerlia truncata (Linnaeus, 1767) – Taddei Ru­ ggiero, 210, Pl. 3, Figs. 3a-3c, 4 2004 Megerlia truncata (Linnaeus, 1767) – Bitner & Dulai, 76, Pl. 4, Figs. 11-15 Material: Primerek ima oznako E-142, velik je 12 x 13,5 mm, shranjen v zasebni zbirki Viljema Podgorška. Opis: Ohranjen je cel primerek, pecljeva lupina je bolj izbocena kot ramenska. Lupini sta majhni in pravo­kotnega obrisa. Pecljev del je poškodovan. Površina obeh lupin je prekrita s številnimi in zelo drobnimi radi­alnimi rebri. Izrazite so tudi polkrožne do ovalne prira­stnice. Notranja struktura lupin ni vidna. Pripombe: Pri vrsti Megerlia truncata je ugotovljen izrazit polimorfizem (Gaetani & Sacca 1985), ki ga lahko opazujemo tudi pri treh primerkih iz Jadranskega morja (tab. 4, sl. A-C). Stratigrafska in geografska razširjenost: Seguen­za (1865: 81-82) poroca, da so vrsto Megerlia truncata našli v miocenskih plasteh na obmocju Messine (Ro-metta, Gravitelli, Scoppo, Trapani) ter v drugih najdi-šcih Italije (Colline di Torino, Tortona, Monte Gibio). Nadalje piše, da je ugotovljena tudi v pleistocenskih pla­steh najdišc Arcile, Palermo, Nasiti in Taranto, recentne so v Mediteranu in ob obalah Amerike. Sacco (1902: 27­ 28) prikazuje številne variacije vrste Mühlfeldtia trunca­ta, ki naj bi jih našli v srednje in zgornjemiocenskih ter pliocenskih skladih Italije. Kochansky (1944: 214-215) omenja vrsto Mühlfeldtia truncata oziroma variacijo ob-lita Micht. iz spodnjemiocenskega pešcenjaka najdišca Cucerje-Plaz in badenijskega litotamnijskega apnenca v kamnolomu pri kraju Vrapce na Hrvaškem. Pajaud (1977: 63) piše, da je vrsta znacilna za neogen Meditera­na, sicer pa je najdena tudi v spodnje pliocenskih plasteh Španije. Gaetani & Sacca (1985: 16) pišeta, da je vrsta registrirana v miocenskih plasteh Malte. V pliocenu in pleistocenu se je razširila na ves Mediteran, saj so jo našli v Franciji, Italiji (Ligursko-Piemontska kotlina, Sardini­ja, Kalabrija, Sicilija) in v Alžiriji. Ista avtorja še navaja­ta, da je pri vrsti Megerlia truncata opazen velik poli­morfizem, današnji predstavniki vrste živijo na globi­nah od 16 do 550 m, pretežno na cvrstih tleh. Bitner­jeva (1990: 147) jo opisuje iz badenijskih plasti Poljske. Ista avtorica še piše, da so jo našli tudi v miocenskihskladih Italije, Avstrije, Ukrajine, Bolgarije in Španije ter v pliocenskih plasteh Italije in Španije. Ramenonožec vrste Megerlia truncata živi še danes v Mediteranskem morju, Atlantskem in Indijskem oceanu. Taddei Ru­ggiero (1994: 210) piše, da je na obmocju Salerna v juž­novzhodni Italiji najdena v pleistocenskih sedimentih, sicer pa izvira iz miocena in danes živi v Mediteranu in vzhodnem Atlantiku od infra-cirkalitorala do zgornjega batiala. Taddei Ruggiero (1996: 202-203) navaja, da je ta vrsta registrirana v miocenskih, pliocenskih in plei­stocenskih plasteh, prisotna je še v današnjih morjih na globinah od nekaj metrov do 200 m globoko. Bitner & Dulai (2004: 78) jo prikazujeta iz karpatijskih in bade-nijskih plasti na Madžarskem. ZAKLJUCKI Na Slovenskem izdanjajo številne razlicne miocenske kamnine na razmeroma veliki površini, vendar imajo le nekatere kamnine vecje število makrofosilov. Miocenski makrofosili so še vedno neraziskani, celovitih makro­favnisticnih in makrofloristicnih združb ne poznamo.Žal so ostanki miocenskih ramenonožcev izredno redki in obicajno slabo ohranjeni. Omejeni so le na nekaj do-sedaj poznanih najdišc, v severnovzhodni Sloveniji v okolici Šentilja blizu meje z Avstrijo in v Vardi blizu Jurovskega dola, v osrednjem delu države v kamnolomu Lipovica ter Tunjiškem gricevju. Na vseh omenjenih ob-mocjih so registrirani primerki rodu Terebratula. Pri izgradnji avtocestnega odseka Pesnica – Šentilj so v letih 1994 in 1995 naredili široke in globoke izkopev posamezne grice v neposredni bližini Šentilja v Slo­venskih goricah. Izkopi so bili narejeni v srednjemio­censkih pešcenjakih, laporovcih in litotamnijskih apnencih. Narejene izkope in nagrmadene kose kamnin so pogostokrat pregledovali zbiralci fosilov iz bližnjih krajev. Zbrali so številne fosilne ostanke, med njimi tudiramenonožce. Samo v okolici Šentilja v Slovenskih gori­cah so ugotovljeni ramenonožci petih razlicnih rodov Terebratula, Gryphus, Terebratulina, Argyrotheca in Me-gerlia. Ker so ramenonožci iz Šentilja vecinoma defor­mirani, so podatki o velikostih približni. Za mnoge vrste ramenonožcev je znacilen tudi polimorfizem tako, da so tudi njihove sedanje in nekdanje dolocitve nezanesljive. Njihov položaj v profilu tamkajšnjih miocenskih ka­mnin je zelo vprašljiv, saj so vsi primerki najdeni v kosih kamnin na sekundarnih mestih. Najditelji, zbiralci fosi­lov niso poznali geoloških razmer v okolici Šentilja, zato potrebnih podatkov povezanih z najdbami niso opazo­vali in zapisovali na ustrezen nacin. Zaradi premajhne­ga števila primerkov in njihovega nezanesljivega strati-grafskega položaja, so za tamkajšnje geološke razmere onemogocene vsakršne sestavljene razlage o paleoekolo­ških razmerah. V miocenskih plasteh v okolici Šentilja je najdenih 15 ramenonožcev. Ugotovljenih je vec razlicnih oblik, ki so predstavljene v tabeli 1 in na tablah 1 do 3. Najvec primerkov pripada rodovoma Terebratulina in Terebra­tula. Tabela 1: Miocenski ramenonožci iz okolice Šentilja v Slovenskih goricah.Table 1: Miocene brachiopods from neighbourhood of Šentilj in Slovenske gorice. Vrsta Species Dolžina Length mm Širina Width mm Oznaka Design. Tab., sl. Pl., figs. Terebratula styriaca 34 30 E-155 1, 1a-1b Terebratula sp. 22 17 E-140 1, 2a-2b Terebratula sp. 22 20 G-2 1, 3 Gryphus cf. miocaenicus 12 10 G-1 1, 4 Terebratulina retusa forma 1 17 12 E-164 2, 1a-1b forma 2 13 10 E-162 2, 2 forma 2 9 8 E-100 2, 3 forma2 13 10 E-163 2, 4 forma 2 15 12 E-97 2, 5 forma 3 15 10 G-3 2, 6 forma 4 13 12 E-123 2, 7 forma 4 18 15 E-161 3, 1a-1b forma 4 14 13 E-141 3, 2 Argyrotheca cf. subcordata 8,5 10 E-106 3, 3 Megerlia truncata 12 13,5 E-142 3, 4a-4b Primerki z oznako E in številkami 97–164 so iz zbirke Viljema Podgorška, shranjeni so v zasebnem geološko­paleontološkem muzeju Pangea v Dragonji vasi. Primerke z oznakami G-1 do G-3 je našel Franci Golob s Ptuja, shranjeni so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. CONCLUSIONS Brachiopods from Miocene beds near Šentilj inSlovenske gorice, northeast Slovenia In Slovenia are exposed numerous distinct Miocene beds on relatively large areas, but only a few of them contain larger numbers of macrofossils. The Miocene macrofossils are still poorly investigated, and complete macrofaunistic and macrofloristic assemblages are not known. The remains of Miocene brachiopods are unfor­tunately extremely rare and usually poorly preserved. They are limited to only a few presently known localiti­es, in northeastern Slovenia in surroundings of Šentilj near the Austrian border and at Varda near Jurovski dol, in central part of the country in the Lipovica quarry, and in the Tunjice hills. In all mentioned areas speci­mens of genus Terebratula were registered. During construction of the motorway section Pesni-ca – Šentilj in years 1994 and 1995 broad and deep road-cuts in rises of the immediate vicinity of Šentilj in Slo­venske gorice were made in Middle Miocene sandstones, marlstones and lithothamnian limestones. The cuts and excavated rocks were often visited by local fossil collec­tors. They collected numerous fossil remains, among other also of brachiopods. Only in the surroundings ofŠentilj brachiopods of five distinct genera Terebratula, Gryphus, Terebratulina, Argyrotheca in Megerlia were determined. Since the brachiopods of Šentilj are mostly deformed, data on their dimensions are only approxima­te. In addition, for numerous brachiopod species polymorphism is characterstic, resulting into uncertain­ty in their present and earlier determinations. Their exact position in the succession of Miocene beds is quite questionable, as all collected specimens were found in rock fragments at secondary places. The fossil collectorsdid not know the geology in the Šentilj area, therefore the required data on sample sites were not adequately re­gistered. Owing to low numbers of specimens and their uncertain stratigraphic position no detailed conclusions on paleoecologic circumstances could be made. In Miocene beds in vicinity of Šentilj 15 brachio-pods were found. Determined were several distinct forms that are presented in table 1 and plates 1 to 3. Most of specimens belong to genera Terebratulina and Tere­bratula. ZAHVALE Za izposojeni fosilni inventar iz okolice Šentilja v Slo-Za tehniško dokumentacijo se zahvaljujemo sodelavcu venskih goricah in posredovanje podatkov o novih najd-Marijanu Grmu, za prevode v anglešcino pa zaslužnemu bah ramenonožcev na Štajerskem, se zahvaljujemo go-profesorju dr. Simonu Pircu. spodoma Viljemu Podgoršku in Franciju Golobu s Ptuja. LITERATURA - REFERENCES Ager, D. V., Amsden, T. W., Biernat, G., Boucot, A. J., Elliot, G. F., Grant, R. E., Hatai, K., Johnson, J. G., Mc Laren, D. J., Muir-Wood, H. M., Pitrat, C. W., Rowell, A. J., Schmidt, H., Staton, R. D., Stehli, F. G., Wil­liams, A. & A. D. Wright, 1965: Systematic Descriptions. – In: R. C. Moore (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part H, Brachiopoda 1 (2). The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas Press (Lawrence): H256-H259. Arduini, P. & G. Teruzzi, 1986: Fossili. Arnoldo Mondadori Editore (Milano): 1-319. Barczyk, W. & E.- Popiel-Barczyk, 1977: Brachiopods from the Korytnica basin (Middle Miocene; Holy Cross Mo­untains, Poland). Acta Geol. Polonica (Warszawa) 27 (2): 157-167 + Pl. 1-2. Bitner, A., 1990: Middle Miocene (Badenian) brachiopods from the Roztocze Hills, sout-eastern Poland. Acta Geol. Polonica (Warszawa) 40 (3-4): 129-157 + Pl. 1-8. Bitner, M. A. & A. Dulai, 2004: Revision of Miocene brachiopods of the Hungarian Natural History Museum, with special regard to the Meznerics collection. Fragmenta Palaeont. Hungarica (Budapest) 22: 69-82 + (Pl. 1-4). Bittner, A., 1884: Die Tertiär-Ablagerungen von Trifail und Sagor. Jb. Geol. R. A. (Wien) 34: 433-600, Taf. 10. Dreger, J., 1889: Die Tertiären Brachiopoden des Wiener Beckens. Beiträge Paläont. Österr. Ungarns Orients, 1888 (Wien) 7: 179-192 + Taf. 5-7. Friedberg, W., 1921: Ramienionogi miocenskie zachodniego Podola. (Les brachiopodes miocenes de la Podolie occi­dentale). Prace naukowe Uniw. Poznanskiego, Sekc. matem.-przyrod. (Poznan) 2: 1-20 + Tabl. 1-3. Gaetani, M. & D. Sacca, 1985: Brachiopodi neogenici e pleistocenici della Provincia di Messina e della Calabria me-ridionale. Geologica Romana (1983) (Roma) 22: 1-43 + Tav. 1-11. Kochansky, V., 1944: Fauna marinskog miocena južnog pobocja Medvednice (Zagrebacke gore). Vjestnik hrv. drž. geol. zavoda i muzeja (Zagreb) sv. 2-3: 171-280 + Tab. 11-15. Kochansky-Devidé, V., 1957: O fauni marinskog miocena i o tortonskom »šliru« Medvednice (Zagrebacke gore). Geol. vjesnik (1956) (Zagreb) 10: 39-50 + Tab. 1-2. Kojumdžieva, E., 1960: Fosilite na B`lgarija. Iskopaemaja fauna Bolgarii. VII Torton. Bolgarskaja akademija nauk (Sofija): 1-317 + Tabl. 1-59. Lee, D. E., Brunton, C. H. C., Taddei Ruggiero, E., Caldara, M. & O. Simone, 2001: The Cenozoic Brachiopod Terebratula: its type species, neotype, and other included species. Bull. Nat. Hist. Mus. Lond. (Geol.) (London) 57 (2): 83-93. Luther, W. & K. Fiedler, 1961: Die Unterwasserfauna der Mittelmeerküsten. Verlag Paul Parey (Hamburg und Ber­lin): 1-253 + Taf. 1-46. Mikuž, V., 1997: Roževinasta korala Keratoisis melitensis (Goldfuss, 1826) (Octocorallia) iz badenijskih plasti pri Šen­tilju (SV Slovenija). (Horny coral Keratoisis melitensis (Goldfuss, 1826) (Octocorallia) from Middle Miocene (Bade-nian) beds near Šentilj (NE Slovenia)). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 38 (3): 73-81 + (Tab. 1). Mikuž, V., 1998: Srednjemiocenske pektinide iz bližnje okolice Šentilja (SV Slovenija). (Middle Miocene Pectinids from vicinity Šentilj (NE Slovenia)). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 39 (3): 81-135 + (Tab. 1-10). Mikuž, V., 2003: Miocenske rakovice iz okolice Šentilja v Slovenskih goricah. (The Miocene crabs from vicinity Šentilj in Slovenske gorice, Slovenia). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 44 (1): 187-199 + (Tab. 1-2). Mikuž, V., 2008 a: Miocenski navtilidi Slovenije. (Miocene nautilids from Slovenia). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 49 (2): 5-19 + (Tab. 1-2). Mikuž, V., 2008 b: Ostanki gorgonarijskih koral (Octocorallia) iz srednjemiocenskih skladov blizu Šentilja v Slovenskih goricah. (The gorgonacean coral remains (Octocorallia) from the Middle Miocene beds near Šentilj in Slovenske gorice, NE Slovenia). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 49 (2): 79-93 + (Tab. 1). Mikuž, V. & J. Mitrovic-Petrovic, 2001: Miocenski morski ježki iz okolice Šentilja v Slovenskih goricah. 1. Clypea­steridae. (Miocene sea urchins from surroundings Šentilj in Slovenske gorice, NE Slovenia. 1. Clypeasteridae). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 42 (1): 47-77 + (Tab. 1-6). Muir-Wood, H. M., Stehli, F. G., Elliot, G. F. & K. Hatai, 1965: Terebratulida. In: R. C. Moore (Edit.), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part H, Brachiopoda 2 (2). The Geological Society of America, Inc. and The Univer­sity of Kansas Press (Lawrence): H728-H857. Pajaud, D., 1977: Les Brachiopodes du Pliocene inférieur de la région d`Aguilas (sud d`Almeria, Espagne). Annales Paléont. (Invert.) (Paris) 63 (1): 59-75. Pavšic, J., 1995: Fosili. Zanimive okamnine iz Slovenije. Tehniška založba Slovenije (Ljubljana): 1-139. Pavšic, J., 2009: Paleontologija. Paleobotanika in nevretencarji. Druga dopolnjena in popravljena izdaja. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo (Ljubljana): 1-460 + Table A-K. Péres, J. M. & H. Gamulin Brida, 1973: Biološka oceanografija. Bentos. Bentoska binomija Jadranskog mora. “Školska knjiga” (Zagreb): XVI, 1-493. Popiel-Barczyk, E. & W. Barczyk, 1990: Middle Miocene (Badenian) brachiopods from the southern slopes of the Holy Cross Mountains, Central Poland. Acta Geol. Polonica (Warszawa) 40 (3-4): 161-181 + Pl. 1-7. Rakovec, I., 1933: Geološko-paleontološki oddelek. V: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Prirodop­isni del. Narodni muzej v Ljubljani (Ljubljana): 119-185. Rakovec, I., 1952: Naši kraji v miocenski dobi II. Proteus, (1952/1953) (Ljubljana) 15: 38-41. Ramovš, A., 1974: Paleontologija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo (Ljubljana): XIII, 1-304 + ilustr. 1-155. Sacco, F., 1902: I Brachiopodi dei terreni terziarii del Piemonte e della Liguria. Carlo Clausen (Torino): 1-50 + Tav. 1-6. Schaffer, F. X., 1912: Die Gastropoden der Miocänbildungen von Eggenburg. Mit einem Anhang über Cephalopoden, Crinoiden, Echiniden und Brachiopoden. Die Brachiopoden der Miocänbildungen von Eggenburg. In: Schaffer, F. X., Das Miocän von Eggenburg. Die Fauna der ersten Mediterranstufe der Wiener Beckens und die geologischen Verhältnisse der Umgebung des Manhartsberges in Niederösterreich. Abh. Geol. R. A. (Wien) 22 (2): 127-193 + Taf. 49-60. Schultz, O., 1998: Tertiärfossilien Österreichs. Wirbellose, niedere Wirbeltiere und marine Säugetiere. Goldschneck-Verlag (Korb): 1-159 + (Taf. 1-65). Seguenza, G, 1865: Paleontologia malacologica dei terreni terziarii del distretto di Messina. Mem. Soc. Italiana Sci. Nat. (Milano) 1 (4): 1-88 + Tav. 1-8. Sirna, G., 1966: Brachiopodi miocenici dei dintorni di Scanno e della Maiella. Bolletino Soc. Paleont. Italiana (Mode­na) 5 (2): 184-196 + Tav. 48. Stevanovic, P. M, 1964: Marines und marin-brakisches Miozän des vorkarpatischen Hügellandes in Ostserbien. Bull. Acad. Serbe Sci. Arts, 33, Sci. natur., Nouv. sér. (Beograd) 10: 31-41 + Taf. 1-2. Taddei Ruggiero, E., 1994: Neogene Salento brachiopod palaeocommunities. Boll. Soc. Paleont. Italiana (Pisa) 33 (2): 197-213 + (Tav. 1-3). Taddei Ruggiero, E., 1996: Biostratigrafia e paleoecologia Calcareniti di Gravina nei dintorni di Cerignola (Brachio­podi e foraminiferi). Mem. Soc. Geol. Italiana (Roma) 51: 197-207. Walker, C. & D. Ward, 1995: Fossils. The visual guide to over 500 fossil genera from around the world. Dorling Kindersley (London, New York, Stuttgart): 1-320. Williams, A., Rowell, A. J., Muir-Wood, H. M., Pitrat, C. W., Schmidt, H., Stehli, F. G., Ager, D. V., Wright, A.D., Elliot, G. F., Amsden, T. W., Rudwick, J. S., Hatai, K., Biernat, G., Mc Laren, D. J., Boucot, A. J., Johnson, J. G., Staton, R. D., Grant, R. E. & H. M. Jope, 1965: Brachiopoda. Vol. 1 of 2. In: R. C. Moore (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part H, Brachiopoda, 1 (2). The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas Press (Lawrence): XXXII+H1-H521. Zilch, A., 1934: Zur Fauna des Mittel-Miozäns von Kostej (Banat). Typus-Bestimmung und Tafeln zu O. Boettger`s Bearbeitungen. Senckenbergiana (Frankfurt a. M.) 16: 193-302 + Taf. 1-22.Žalohar, J. & J. Zevnik, 2009: Miocenske plasti v Tunjiškem gricevju. Kamniški zbornik (Kamnik) 18: 289-301. TABLA 1 – PLATE 1 Sl. 1a Terebratula styriaca Dreger, 1889; primerek E-155, ventralna ali pecljeva lupina, Šentilj v Slovenskih goricah, x 2,4 Fig. 1a Terebratula styriaca Dreger, 1889; specimen E-155, ventral or pedicle valve, Šentilj v Slovenskih goricah, x 2,4 Sl. 1b Isti primerek, dorzalna ali ramenska lupina, x 2,4 Fig. 1b The same specimen, dorsal or brachial valve, x 2,4 Sl. 2a Terebratula sp.; primerek E-140, ventralna ali pecljeva lupina, x 3 Fig. 2a Terebratula sp.; specimen E-140, ventral or pedicle valve, x 3 Sl. 2b Isti primerek, dorzalna ali ramenska lupina, x 3 Fig. 2b The same specimen, dorsal or brachial valve, x 3 Sl. 3 Terebratula sp.; primerek G-2, pecljeva lupina, x 3 Fig. 3 Terebratula sp., specimen G-2, pedicle valve, x 3 Sl. 4 Gryphus cf. miocaenicus (Michelotti, 1847); primerek G-1, ramenska lupina, x 4,8 Fig. 4 Gryphus cf. miocaenicus (Michelotti, 1847); specimen G-1, brachial valve, x 4,8 TABLA 2 – PLATE 2 Sl. 1a Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 1; primerek E-164, zunanjost pecljeve lupine, x 4,4 Fig. 1a Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 1; specimen E-164, exterior of pedicle valve, x 4,4 Sl. 1b Ista lupina z notranje strani, x 4,4 Fig. 1b The same valve, interior view, x 4,4 Sl. 2 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 2; primerek E-162, ramenska lupina, x 4,9 Fig. 2 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 2; specimen E-162, brachial valve, x 4,9 Sl. 3 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 2; primerek E-100, pecljeva lupina, x 6 Fig. 3 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 2; specimen E-100, pedicle valve, x 6 Sl. 4 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 2; primerek E-163, ramenska lupina, x 4.8 Fig. 4 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 2; specimen E-163, brachial valve, x 4,8 Sl. 5 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 2; primerek E-97, pecljeva lupina, x 2,8 Fig. 5 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 2; specimen E-97, pedicle valve, x 2,8 Sl. 6 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 3; primerek G-3, pecljeva lupina, x 4,5 Fig. 6 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 3; specimen G-3, pedicle valve, x 4,5 Sl. 7 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 4; primerek E-123, pecljeva lupina, x 4,9 Fig. 7 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 4; specimen E-123, pedicle valve, x 4,9 TABLA 3 – PLATE 3 Sl. 1a Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 4; primerek E-161, pecljeva lupina, x 4,3 Fig. 1a Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 4; specimen E-161, pedicle valve, x 4,3 Sl. 1b Isti primerek, ramenska lupina, x 4,3 Fig. 1b The same specimen, brachial valve, x 4,3 Sl. 2 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 4; primerek E-141, pecljeva lupina, x 4,8 Fig. 2 Terebratula retusa (Linné, 1758) forma 4; specimen E-141, pedicle valve, x 4,8 Sl. 3 Argyrotheca cf. subcordata (Boettger, 1901); primerek E-106, pecljeva lupina, x 5,5 Fig. 3 Argyrotheca cf. subcordata (Boettger, 1901); specimen E-106, pedicle valve, x 5,5 Sl. 4a Megerlia truncata (Linné, 1767); primerek E-142, pecljeva lupina, x 5 Fig. 4a Megerlia truncata (Linné, 1767); specimen E-142, pedicle valve, x 5 Sl. 4b Isti primerek, ramenska lupina, x 5 Fig. 4b The same specimen, brachial valve, x 5 TABLA 4 – PLATE 4 Sl. A-C Lupine treh ramenonožcev vrste Megerlia truncata (Linné, 1758) iz Jadranskega morja. Figs. A-C Brachiopod shells of three specimens of Megerlia truncata (Linné, 1758) from Adriatic sea. A1 – prvi primerek, zunanjost pecljeve lupine (1st specimen, exterior of pedicle valve), x 1,7 A2 – notranjost iste lupine (interior of the same valve), x 1,7 A3 – zunanjost ramenske lupine (exterior of brachial valve), x 1,7 A4 – notranjost iste lupine (interior of the same valve), x 1,7 B1 – drugi primerek, zunanjost ramenske lupine (2nd specimen, exterior of brachial valve), x 1,7 B2 – notranjost iste lupine (interior of the same valve), x 1,7 C1 – tretji primerek, zunanjost pecljeve lupine (3rd specimen, exterior of pedicle valve), x 1,8 C2 – notranjost iste lupine (interior of the same valve), x 1,8 Fotografije (Photos): Marijan Grm COBISS 1.01 MIOCENSKI KONOLAMPASI (ECHINOLAMPADOIDA) SLOVENIJE THE MIOCENE CONOLAMPASES (ECHINOLAMPADOIDA) FROM SLOVENIA VASJA MIKUŽ1 IZVLECEK UDK 563.95:551.782.1(497.4) Miocenski konolampasi (Echinolampadoida) Slovenije V nekaterih miocenskih skladih Slovenije so morski ježki še kar pogostni. Konolampasi so bili pogostni samo v enem slovenskem najdišcu srednjemiocenskih morskih ježkov. Obravnavani primerki pripadajo nepravilnim morskim jež­kom iz družine Echinolampadidae in redu Echinolampadoida, so zelo lepo oblikovani, zanimivi in še vedno zagonetni. Zaen­krat smo jih registrirali le na treh lokacijah (slika 1), v okolici Šentilja v Slovenskih goricah (1), v kamnolomu Lipovica nad Brišami (2) in v Pavlovi vasi pri Podsredi (3). Ohranjenost nji­hovih koron je razlicna v vseh najdišcih, vecina koron je bolj ali manj deformiranih, pogosto v aboralno-oralni in lateralni ter redkeje v anteriorno-posteriorni smeri. Vse naše primerke smo dolocili kot vrsto Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), ceprav je veljavnost te vrste po našem mnenju nezane­sljiva in vprašljiva, predvsem zaradi spregledane vrste Cono­lampas conoideus s Fruške gore, ki jo je opisal Pávay že leta 1873. Kljucne besede: morski ježki, Conolampas, Echinolampa­doida, neogen, srednji miocen, badenij, Centralna Paratetida, Slovenija ABSTRACT UDC 563.95:551.782.1(497.4) The Miocene conolampases (Echinolampadoida) from Slo­venia In certain Miocene beds in Slovenia the sea urchins are quite abundant. Conolampases have been found abundant in a sin­gle Slovenian locality of the Middle Miocene urchins. The here described specimens belong to the irregular sea urchins of Echinolampadidae family, order Echinolampadoida. They are very nicely shaped, interesting and still mysterious. For the time being we registered them in only 3 localities (Figure 1), in environs of Šentilj in Slovenske gorice (1), in Lipovica quarry above Briše (2) and in the Pavlova vas near Podsreda (3). State of preservation of their coronas varies from locality to locality, most coronas are more or less deformed, often in aboral-oral and lateral, more rarely anterior-posterior direc­tions. We attributed all our specimens to the form Conolam-pas subpentagonalis (Gregory, 1891), although the validity of this species is, according to our opinion, uncertain and ques­tionable, especially due to the overlooked species Conolampas conoideus from Fruška gora, described by Pávay already in 1873. Key words: sea urchins, Conolampas, Echinolampadoida, Neogene, Middle Miocene, Badenian, Central Paratethys, Slovenia UVOD V Sloveniji poznamo samo tri najdišca konolampasov (slika 1). O konolampasih iz najdišca v neposredni bliži­ni Šentilja v Slovenskih goricah so že pisali Pavšic, Mikuž in Podgoršek (1997), Mikuž & Horvat (2003) in Mikuž (2006). Omenjeni raziskovalci so šentiljske konolampase primerjali z Laube-jevim (1871) primer-kom, prvikrat z imenom Conoclypus plagiosomus, dru­gic kot Echinolampas subpentagonalis in tretjic z vrsta-mi Conolampas subpentagonalis, C. elegans in C. conoi-deus. Kroh (2005) pa je omenjeni poimenovanji uvrstil med sinonime tretjega rodu že omenjene vrste Cono­lampas subpentagonalis (Gregory, 1891). V zadnjem casu smo zbrali tudi nekaj konolampasov iz kamnoloma Li-povica v Zasavju, en primerek pa je iz Pavlove vasi pri Podsredi (inv. št. 1615), ki je že dalj casa shranjen v pale-ontološki zbirki Oddelka za geologijo. V letu 2005 je izšla monografija Kroh-a o neogen­skih morskih ježkih Avstrije in ostalih predelov nekda­nje Paratetide. Seveda so v raziskave vkljuceni tudi pri­merki iz sosednjih držav, iz Slovenije, Hrvaške, Madžar­ske itd., ki so bili pridobljeni še v casu Avstroogrske monarhije. Danes so shranjeni v geoloških zbirkah ne­katerih avstrijskih inštitucij. Med mnogimi regularnimi in iregularnimi oblikami so obravnavane še zelo zani­mive hlebcaste oblike miocenskih morskih ježkov, ki so bile v daljnji in bližnji preteklosti pripisovane najrazlic­nejšim rodovnim imenom: Conoclypus, Conoclypeus, Heteroclypeus, Heteroclypus, Echinolampas, Hypsoclypus in Hypsoheteroclypus. Kroh (2005) je vecino omenjenih rodovnih imen uvrstil med sinonime dveh vrst enega do sedaj samo recentnega rodu Conolampas. Izpostavlja pa predvsem dve konolampasovi obliki: Gregory-jevo (1891) vrsto Conolampas subpentagonalis in Airaghi­jevo (1900) C. elegans. Po podatkih Pávay-a (1873: 219) je A. Koch v letu 1871 našel morskega ježka v srednjemiocenskih skladih v kamnolomu na Fruški gori v Srbiji. Dve leti pozneje je Pávay o najdbi napisal clanek, v katerem je opisal novo vrsto iregularnega morskega ježka in ga poimenoval Echinolampas conoideus. Primerek s Fruške gore in nje-gov opis na novo opisane Pávay-eve vrste, sta v marsicem zelo blizu že veckrat omenjenima vrstama Conolampas subpentagonalis in C. elegans. Pricakovali smo, da bomo v monografiji o geologiji Fruške gore (Petkovic in sod. 1976) našli podatek o Pávay-evi vrsti Echinolampas co-noideus. Žal se v tej monografiji ta vrsta morskega ježka sploh ne omenja, kar je tudi razumljivo, saj v seznamu uporabljene literature ni Pávay-evega dela iz leta 1873. Slika 1. Položaj najdišc miocenskih konolampasov v Sloveniji Figure 1. Location of the sites of Miocene Conolampases in Slovenia Tako Gregory (1891) kot tudi Airaghi (1900) pri dolocanju njunih novih vrst, najverjetneje nista pozna-la ali pa nista hotela? upoštevati Pávay-eve (1873) vrste Conolampas conoideus, ki je bila postavljena 18 let pred Gregoryjevo oziroma 27 let pred Airaghijevo vrsto. Kroh (2005) med svojimi referencami prav tako ne na­vaja clanka madžarskega raziskovalca iz leta 1873. Iz tega sledi, da je taksonomska uvrstitev omenjenih pri­merkov zelo vprašljiva, saj bi potemtakem morali upo­števati prioriteto prvega veljavnega in najstarejšega vr­stnega imena ter dolocene oblike pripisati vrsti Cono­lampas conoideus (Pávay, 1873), Gregoryjevo in Airag­hijevo obliko pa uvrstiti med sinonime Pávayeve vrste? Po pregledu clankov Gregory-ja (1891) in Airag­hi-ja (1900) ugotavljamo, da v njunih seznamih upora­bljenih virov ne navajata dela Pávay-a iz leta 1873, torej njegove vrste Conolampas conoideus s Fruške Gore, nista poznala. Tudi Gregory-jev (1891: 599-600) opis nove vrste Heteroclypeus subpentagonalis je po našem mnenju nekorekten ali pa morda celo neveljaven, torej gre za »nomen nudum«, saj v omenjenem clanku nima podane diagnoze nove vrste, prav tako nima ustrezne in zahtevane dokumentacije, torej ne ustreza predpisom zoološke nomenklature. Razen naštetega je Gregory (1891) dolocil novo vrsto H. subpentagonalis na podlagi avstrijskega primerka, ki je predstavljen z risbo v clanku Laube-ja (1871: Taf. 19, Fig. 3). Laubejev primerek je v bistvu holotip Gregoryjeve nove vrste, za katerega pa Kroh (2005: 126-127) navaja, da ga ni v seznamu Kata-loga avstrijskega Geološkega zavoda na Dunaju in da je primerek najverjetneje izgubljen. V starejši literaturi so problematicne tudi risbe opi­sanih fosilov, ki so sicer zaželjene in so vcasih zelo dobre, vendar pa so lahko tudi zelo subjektivne in ne predsta­vljajo prave podobe obravnavanega fosilnega ostanka. Velikokrat fosilnih ostankov ne rišejo sami raziskovalci ampak drugi, nepaleontologi. Prav risba Laube-jevega (1871: Taf. 19, Fig. 3) primerka na že omenjeni tabli ni korektna, predvsem pri predstavitvi peristoma. Na risbi izgleda, kot da so filodi kratki in da se koncujejo pred peristomom. Zato je peristom videti zvezdaste oblike. V resnici se filodi koncujejo globlje v peristomu, ki je po­globljen in je dejansko peterokotne oblike. Tudi risba ovalnega periprokta ni povsem realna, ker je dejansko polkrožne oblike. Prav tako so lahko risbe Pávay-evega (1873: Tab. 1, figs. 1-3) primerka zelo subjektivne in morda zavajajoce? Po našem prepricanju so si miocenski primerki vseh omenjenih “razlicnih vrst” rodu Conolampas zelo blizu in gre najverjetneje za eno in isto vrsto, saj so njihove korone podobnih oblik in velikosti, z enako oblikova­nim peristomom, periproktom, ambulakri, vbocenostjo oralne strani itd. Ocitno je bila ta vrsta konolampasa v dolocenem obdobju miocena zelo razširjena tako v ob-mocjih nekdanje Tetide oziroma po Kroh-u (2005) v Protomediteranu kakor tudi v nekaterih predelih Cen­tralne Paratetide. SISTEMATSKA PALEONTOLOGIJA Sistematika po: Kier 1966, Kroh 2005 in Kroh & Smith 2010 Ordo Cassiduloida Claus, 1880 Familia Echinolampadidae Gray, 1851 Smith (1984: 171) in Kroh & Smith (2010: 171-172) predstavljajo nekoliko prenovljeno sistematsko uvrsti­tev družine Echinolampadidae. Ta družina nepravilnih morskih ježkov sodi k novemu redu Echinolampadoida, ki sta ga postavila Kroh in Smith (2010). Irregularia Latreille, 1825 Microstomata Smith, 1984 Neognathostomata Smith, 1981 Ordo Echinolampadoida Kroh & Smith, 2010 Familia Echinolampadidae Gray, 1851 Po podatkih Kroh-a (2005: 125) je vrsta Conoclypus sigs bei Agassiz, 1878 “tipicna vrsta” za rod Conolampas. Ekologija: Po podatkih Kroh-a (2005: 126) živijo danes v svetu štiri konolampasove vrste. Tri so v Indo-Pacifi­ku, Conolampas murrayana ob Maldivih na globini 229 m, C. diomedeae na globinah od 181 do 265 m ob obalah Filipinov in vzdolž Malajskega polotoka živi na globinah od 245 do 400 m vrsta C. malayana. Cetrta oblika Cono­lampas sigsbei živi v Karibskem morju na globinah od 120 do 800 m. Konolampasi so epibentoški in se pasejo po zelo drobnozrnatem substratu, ki sestoji iz karbona­tnega mulja in hišic malih foraminifer. Pogostokrat so na njihovih koronah opazne poškodbe v obliki okroglih vdolbinic in luknjic, ki so jih naredili polži iz družine Cassididae. Fosilni konolampasi so najveckrat najdeni v apnencih in apnencevih pešcenjakih. Genus Conolampas A. Agassiz, 1883 Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891) Table 1 – 8 1847 Conoclypus plagiosomus Agass. – Agassiz & Desor, 167-168 1869 Conoclypus plagiosomus Ag. – Laube, 183 1870 Conoclypus plagiosomus Ag. – Laube, 314 1871 Conoclypus plagiosomus Agassiz (Teste Wright) – Laube, 67, Tab. 19, Fig. 3 1873 Echinolampas conoideus. Páv. n. sp. 1873. – Pávay, 223, Tab. 1, Figs. 1-3 1891 Heteroclypeus subpentagonalis, n. sp. – Gregory, 599 1900 Heteroclypus subpentagonalis (Lb.), Greg. – Ai­raghi, 174 1900 Conoclypus Pignatarii, n. f. – Airaghi, 174, Tav. 1, Figs. 1, 2 1900 Heteroclypus elegans, n. f. – Airaghi, 176, Tav. 1, Figs. 3, 4 1900 Heteroclypus Nevianii, n. f. – Airaghi, 177, Tav. 1, Figs. 5, 6 1926 Hypsoclypus plagiosomus Agassiz. – Checchia-Rispoli, N.17, 2, Tav. 1, Fig. 1; Tav. 2, Figs. 1-2; Tav. 3, Fig. 2 1938 Heteroclypeus cotteaui Lambert 1907 – Poljak, 194, Tab. 9, sl. 1, 1a 1961 Heteroclypeus semiglobus (Lamarck) Cotteau – Veiga Ferreira, 549, Est. 9, Fig. 57; Est. 16, Figs. 72-73 1965 Echinolampas conoidea Pavay 1873 – Roman, 275 1965 Hypsoclypus plagiosomus Agassiz 1840 – Roman, 307 1972 Echinolampas doma (Pomel) – Comaschi Caria, 46, Tav. 1, Figs. 5-6 1997 Conoclypus plagiosomus – Pavšic, Mikuž & Pod-goršek, 33 1998 Echinolampas subpentagonalis (Gregory) – Sc­hultz, 118-119, Taf. 53, Fig. 3 1998 Echinolampas (Hypsoclypus) plagiosoma (Agas­siz, 1840) – Philippe, 98, Pl. 18, Figs. 10-11 2003 Echinolampas subpentagonalis (Gregory) – Mikuž & Horvat, 116 2005 Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891) – Kroh, 126, Pl. 58, Figs. 1, 3; Pl. 59, Figs. 1a-b; Pl. 60, Figs. 1-2 2005 Conolampas elegans (Airaghi, 1900) – Kroh, 130, Pl. 57, Figs. 1-2; Pl. 58, Figs. 2, 4 Opis: Hišica je velika, konicno-hlebcasta, srednje visoka in v obodu ali ambitusu ovalna do subpentago­nalna. Ambulakri so petaloidni, ravni, od vrha proti spodnjemu robu se širijo, ob robu so najširši, proti ustom ali peristomu se znova ožajo in koncajo s poglobljenimi ter bocno perforiranimi žlebici ali filodi (phyllode). Sprednji trije ambulakri so krajši, vendar enakih dolžin, zadnja dva sta za 9% daljša. Na vsaki strani ambulakrov potekajo nizi drobnih okroglih parnih in vzporednih por. Koti med ambulakri II in III, III in IV ter V in I so enaki in znašajo 700, kota med ambulakroma I in II ter IV in V sta vecja in merita po 750. Interambulakralna polja aboralnega dela so široka in sestavljena iz dveh nizov 14 do 15 plošcic, ob vrhu so štiri manjše nepravil-no oblikovane plošcice, sledi 11 pravokotnih in razlicno velikih plošcic. V spodnjem oralnem delu hišice sta v nadaljevanju interambulakralnih polj še po dva niza s 6 do 7 razlicnih plošcic. Interambulakralna polja se na oralni strani koncajo s petimi plošcastimi in nekoliko štrlecimi zakljucki (bourrelet), ki so razlicnih velikosti, trije manjši in dva vecja. Šivi ali suture med plošcicami interambulakralnih polj potekajo v cik-cakasti crti. Vrh hišice ali apeks na dorzalni in usta ali peristom na ven­tralni strani korone, ne ležita povsem na sredini, ampak sta subcentralna in nekoliko pomaknjena proti spre­dnjemu robu. Ob vrhu so lepo vidne okrogle gonopore. Spodnja stran hišice je rahlo vbocena (konkavna), peri­stom je velik in meri 9 x 7 mm, poglobljen ter pentago­nalne oblike. Periprokt ali analna odprtina leži ob poste­riornem robu 5. interambulakra (inframarginalno), je subtrigonalne oziroma polkrožne oblike in usmerjen transverzalno. Velikost periprokta 12 x 8 mm. Celotna površina hišice je posuta s številnimi drobnimi in okro­glimi nastavki ali tuberkli za bodice. Tabela 1. Velikost obravnavanih konolampasov iz Slovenije (D = dolžina, Š = širina in H = višina) Table 1. Measurements of conolampases from Slovenia (L = Length, W = Width and H = Height) Primerek Specimen D (L) mm Š (W) mm V (H) mm Najdišce Site E – 204 (tab. 1, sl. 1a-1c) 110 117 68 Šentilj E – 302 (tab. 1, sl. 2a-2c) 101 96 58 Šentilj SB/10 (tab. 2, sl. 1, 1a-1c) 122 117 62 Šentilj SB/11 (tab. 2, sl. 2a-2c) 114 111 60 Šentilj SB/12 (tab. 3, sl. 1a-1c) 82 80 47 Šentilj E – 305 (tab. 3, sl. 2a-2c) 104 102 67 Šentilj E – 303 (tab. 4, sl. 1a-1c) 108 104 68 Šentilj E – 304 (tab. 4, sl. 2a-2b) 99 93 53 Šentilj E – 278 (tab. 4, sl. 3a-3b) 112 111 65 Šentilj SB/9 (tab. 5, sl. 1a-1b) 127 119 70 Šentilj E – 203 (tab. 5, sl. 2a-2b) 115 106 67 Šentilj SB/13 (tab. 5, sl. 3a-3b) 99 104 61 Šentilj Š (tab. 6, sl. 1a-1c) 118 112 58 Šentilj Lip-1 (tab. 6, sl. 2a-2c) 116 105 57 Lipovica Lip-2 (tab. 7, sl. 1a-1b) ? 92 ? Lipovica Lip-3 (tab. 7, sl. 2a-2b) 102 93 38 Lipovica 1615 (tab. 8, sl. 1a-1b) 145 114 67 Pavlova vas Lip-4 (tab. 8, sl. 2a-2c) 103 78 38 Lipovica Lip-5 (V. R.) 90 90 48 Lipovica Oznake primerkov iz slovenskih najdišc: Š (bližnja okolica Šentilja v Slovenskih goricah), Lip-1 – Lip-4 (ka­mnolom Lipovica pri Brišah) paleontološka zbirka Od­delka za geologijo, Lip-5 (kamnolom Lipovica) zbirka V. Rakovca in inv. št. 1615 (Pavlova vas južnovzhodno od Podsrede) so iz paleontološke zbirke – Oddelka za geo­logijo, primerki z oznakami E in SB so iz okolice Šenti­lja, z oznako E so iz zbirke V. Podgorška s Ptuja in z oznako SB pa iz zbirke na Gradu Slovenska Bistrica. Pripombe: Kroh-ovo (2005) locevanje oblik rodu Conolampas se nam zdi neupraviceno in precej neuteme­ljeno, saj razmerja med dolžino in višino koron ne morejo biti zadosten in odlocujoc razlog za postavitev dveh raz­licnih vrst: Conolampas subpentagonalis in C. elegans! Upoštevanje teh razmerij pomeni le, da ima ena oblika višjo in v profilu bolj strmo, druga pa nižjo in v profilu bolj položno hišico. Ne moremo pa spregledati dejstva, da je vecina koron rodu Conolampas po višini v dorzo-ven­tralni oziroma aboralno-oralni smeri nekoliko ali zelo deformiranih ali potlacenih. Tako, da podatki meritev višin in drugih parametrov nikoli niso tocni in so le pri­bližni. Druge morfološke znacilnosti koron kot so ambu­lakralni in interambulakralni sistem, peristom, periprokt etc. obeh oblik so skoraj enake ali pa so razlike zanemar­ljive. Vprašamo se lahko tudi, ali je pri teh oblikah dovolj raziskana vrstna pestrost oziroma njihova diverziteta in ali ne gre pri rodu Conolampas morda tudi za spolni di­morfizem? Hkrati pa so raziskovalci spregledali že davno doloceno Pávay-evo (1873) vrsto Conolampas conoideus s Fruške gore, ki predstavlja najverjetneje isto obliko? Seve­da, vsa naša sklepanja temeljijo na opisih in risbah v delu Pávaya, za zanesljivo opredelitev pa bi si morali ogledati primerek s Fruške gore in ga primerjati z drugimi podob­nimi ali enakimi oblikami. Ne vemo pa, kje je konolam-pas s Fruške gore shranjen oziroma ali sploh še obstaja? Nenazadnje so tudi primerki Philippe-ja (1998: Pl. 18, Figs. 10-11) vrste Echinolampas (Hypsoclypus) plagi­osoma (Agassiz, 1840) po obliki precej blizu v tekstu že omenjenim oblikam konolampasov. Po velikosti so ne­koliko manjši. Žal ne vidimo položaja in oblikovanosti peristoma in periprokta na spodnji oralni strani primer-kov. Tudi Airaghi-jeve (1900) nove oblike morskih jež­kov Conoclypus pignatarii, Heteroclypus nevianii in He-teroclypus elegans so zelo podobne vrsti Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891). Stratigrafska in geografska razširjenost miocen­skih konolampasov: Laube (1869, 1870 in 1871) omenja ostanke miocenskega morskega ježka vrste Conoclypus plagiosomus iz najdišc Gross-Höflein in Zirknitz. Aira­ghi (1900: 174) omenja tudi stratigrafske podatke o ne­katerih konolampasih. Vrsta Conolampas subpentago­nalis je bila najdena v nekdanjih helvetijskih oziroma v danes veljavnih burdigalijskih plasteh na Malti, C. pi-gnatarii je ugotovljena v srednjemiocenskih skladih naj­dišca Vena na Kalabriji, C. elegans v miocenskih skladih v najdišcu Porto Torres na Sardiniji in C. nevianii v sre­dnjemiocenskih plasteh v najdišcu Vena na obmocju Kalabrije. Vrsta Conolampas subpentagonalis je po po­datkih Kroh-a (2005) v miocenskih skladih kar pogo-stna, saj je ugotovljena na vec mestih v Paratetidi, v ba­denijskih skladih Avstrije ter v ottnangijskih do bade-nijskih skladih Hrvaške, Madžarske, Srbije, Romunije in Ukrajine. V Mediteranu so jo našli v srednjemiocen­skih skladih Italije (Kalabrija) in na otoku Malti. Kroh (2005: XVIII) na tabeli 2 prikazuje, da je vrsta registrira­na že v karpatiju, sicer pa pogostna v spodnjem in sre­dnjem badeniju, v zgornjebadenijskih skladih pa je niso našli. Soklic (2001) jo navaja iz badenijskih plasti Bogu­tovega Sela, južnozahodno od Ugljevika v Bosni in Her-cegovini. Vrsto Conolampas elegans so v Paratetidi (Kroh 2005) registrirali v badenijskih skladih Avstrije, Hrvaške, Madžarske, Poljske in Ukrajine, v obmocju Mediterana prav tako v srednjemiocenskih skladih Francije (Korzika) in Italije (Sardinija). Že nekaj casa je ena od omenjenih konolampasovih vrst najdena tudi v badenijskih skladih v Sloveniji, ven­dar še ni bila objavljena. Primerek, ki ga omenja Laube (1871) iz najdišca Zirknitz na Štajerskem, je morda celoiz naših krajev, ker je med Šentiljem in Štrihovcem potok z enakim imenom Cirknica, nekoliko južneje od Štri­hovca pa še zaselek Cirknica. Najbližje najdišce slovenskim predvsem pa šentilj-skim konolampasom je v južnovzhodnem predelu Av-strije, v najdišcu Kainberg na Štajerskem, nekaj kilome­trov severnozahodno od Lipnice (Leibnitz), ki ga omenja Hilber (1878: 563). Tam so jih našli v litotamnijskem apnencu. Hilber (1878) navaja vrsto Conoclypus plagio­somus Ag., ki jo ima Kroh (2005: 126) med sinonimi vrste Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891). DISKUSIJA IN SKLEPI V okolici Šentilja v Slovenskih goricah blizu Štrihovca morski ježki razmeroma redki. Predvsem so zelo redki (najdišce 1), kjer so ostanki mehkužcev zelo pogostni, so spatangidni morski ježki, pogostnejši so klipeasteridi, šizasteridi, ehinolampadidi in nekateri regularni morski ježki. Med ehinolampadidi so razmeroma pogostni pri­merki rodu Conolampas. Najdeni so pretežno v zelenka­stosivem apnencevem pešcenjaku ali kalkarenitu s slju-do in v drobnozrnatem konglomeratu ali kalkruditu. V kamnolomu Lipovica (najdišce 2) je situacija pov­sem drugacna, saj so morski ježki razmeroma pogostni. Najdeni so v dveh badenijskih horizontih, v sivih in rjavkastih laporastih apnencih ter laporovcih. V spo­dnjem so bolj pogostni regularni, v višjem horizontu kamnoloma pa iregularni morski ježki. Med iregularni-mi prevladujejo spatangidne oblike, zelo redki so kono­lampasi. Šizastrov nismo našli, klipeastri so izredno redki. Najdeni so tudi deli skutelidnih morskih ježkov. V laporastih apnencih in laporovcih je najdena še števil­na druga makrofavna, ki kaže na bolj plitvo morje. V li­totamnijskih apnencih, kjer so pogostne velike pekteni­de vrste Macrochlamis nodosiformis, nismo ugotovili nobenih ostankov morskih ježkov. Pri Podsredi so konglomerati, laporovci in litota­mnijski apnenci z razlicnimi mikro in makrofosilnimi ostanki (najdišce 3). Med morskimi ježki prevladujejo klipeastri, vse druge oblike so zelo redke. Mikuž (2010) poroca, da je pri Podsredi najden tudi najvecji morski ježek na Slovenskem vrste Clypeaster campanulatus forma pyramidalis Micehlin, 1861. Pri Podsredi so mor-ski ježki najdeni pretežno v konglomeratih in litota­mnijskem apnencu. Zaenkrat je tam najden samo en konolampas. Vse naše konolampase smo pripisali obliki Cono­lampas subpentagonalis (Gregory, 1891). Ce primerjamo konolampase iz slovenskih najdišc ugotavljamo, da sonajdeni v treh litoloških razlickih. V Šentilju so ohranje­ni v apnencevih klastitih, pešcenjakih in konglomeratih, v Lipovici v laporastih apnencih in laporovcih, pri Pod-sredi v litotamnijskem apnencu. Vsled tega opazujemo tudi razlicno ohranjenost njihovih koron. Najlepši pri­merki so iz Šentilja, v drugih dveh najdišcih je njihova ohranjenost precej slabša. Mislimo, da je vrstna uvrstitev miocenskih morskih ježkov rodu Conolampas še vedno problematicna. Vrsti Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891) in C. ele­gans (Airaghi, 1900) sta si zelo blizu in po našem prepri-canju med njima ni vecjih ter odlocujocih razlik. Obe omenjeni obliki pa mocno spominjata na opis vrste Echinolampas conoideus (Pávay, 1873) iz srednjemio­censkih litotamnijskih skladov Fruške gore. Ker je holo-tip Gregoryjeve vrste izgubljen, bi morali dolociti nov tip vrste oziroma neotip. Zelo zanimivo je tudi razmi­šljanje Philippe-ja (1998: 98), ki Gregoryjevo obliko He-teroclypeus subpentagonalis in Airaghijevo H. elegans uvršca med sinonime vrste Echinolampas (Hypsoclypus) plagiosoma (Agassiz, 1840). Rodovno ime Hypsoclypus je danes neveljavno. Kroh (2005: 130) se s Philippe-je­vo (1998) odlocitvijo ne strinja ceš, da ni upošteval Lau­be-jevega (1871) primerka, ki naj bi bil “tipicna vrsta” za Gregoryjevo obliko H. subpentagonalis. Za Agassiz-evo (1840) obliko C. plagiosomus pa Kroh (2005) smatra, da predstavlja le “nomen nudum”. Vsekakor gre za nerešene probleme in zelo subjektivne ocene. Vrsti Conolampas subpentagonalis in C. elegans se razlikujeta predvsem po višini korone, kar predvsem poudarja Kroh (2005). Prepricani smo, da to ni zado­sten razlog za locevanje in izdvajanje dveh razlicnih vrst. Razen tega so vsi primerki opisanih oblik navadno malo ali plasticno deformirani v vseh smereh, pogosto­krat prav po višini, torej v aboralno-oralni oziroma dor­zalno-ventralni smeri. Lepi primeri takšnih deformacij na koronah vrste Conolampas subpentagonalis so pred­stavljeni prav v razpravah Kroh-a (2005: Pl. 58, Figs.1, 3) in Airaghi-ja (1900: Tav. 1, Figs. 5, 6) pri vseh treh novih oblikah, ki so na tabli 1. Pogostokrat pri konolampasih opazujemo tudi deformacije v anteriorno-posteriorni, kakor tudi v bocni ali lateralni smeri, kar tudi zelo vpli­va na zunanji videz koron in na vse med seboj primerlji­ve merske parametre. Prav vse takšne deformacije koron smo opazili tudi pri slovenskih primerkih. Moramo pri­znati, da intaktnih koron miocenskih konolampasov pri nas nimamo. Zaradi tega so vsi merski parametri le pri­bližni in kakršnakoli statisticna obdelava ni priporoclji­va, saj bi se tako še bolj oddaljili od najboljše rešitve. Po temeljitem pregledu literaturnih podatkov in pregledu slovenskih konolampasov smo mnenja, da pri­merki vrst Conoclypus plagiosomus (Agassiz), C. pigna­tarii Airaghi, Echinolampas conoideus Pávay, Conolam-pas subpentagonalis (Gregory), C. elegans (Airaghi) in C. nevianii (Airaghi) pripadajo najverjetneje isti vrsti. Ostane pa dilema, katera od navedenih oblik je priorite­tno veljavna? Po zooloških nomenklaturnih pravilih je od omenjenih vrst pravilno opisanih in dokumentira­nih vec vrst. Glede na to, da je Airaghi (1900) dolocil tri nove vrste oziroma nove forme le s po enim primerkom, je malo verjetno, da gre zares za tri razlicne oblike. Vsi predstavljeni primerki so tudi bolj ali manj poškodovani in deformirani. Razen tega so Airaghi-jeve (1900) nove vrste dolocene z enim primerkom, kar je neresno, neza­dovoljivo in neustrezno za postavitev novih nevreten-carskih vrst. Vprašljiva je tudi njihova starostna primer-ljivost, saj starost kamnin v katerih so ti primerki najde­ni, v literaturi ni tocneje definirana. Zanimive so tudi okoljske razmere miocenskih ko­nolampasov. Na koronah konolampasov iz Lipovice naj-demo pogostokrat pritrjene anelide, balanide in briozo­je. Ali so se nanje naselili še za casa njihovega življenja kot epizoji ali pa po njihovem poginu, je težko ugotoviti. Morda so bili balanidi zares epizoji, ker so praviloma pritrjeni na zgornji strani koron, briozoji pa prekrivajo tako balanidne stožce kot tudi druge dele koron in so se najverjetneje naselili zadnji? Sledove podobnih naseljen­cev smo ugotovili tudi na primerkih iz Šentilja v Sloven-skih goricah. Na nekaterih primerkih so opazne tudi okrogle lijakaste jamice, ki so posledica zacetkov »vrta­nja« predatorskih polžev, najverjetneje iz družine Cassi-didae? Po mnenju Pavšica (2011: ustno) so se epizoji na­selili postmortalno na korone morskih ježkov, izvrtine na koronah pa so lahko tudi poskusi vrtanja litofagov. Primerki iz Šentilja, ki so najdeni v drobnozrnatih konglomeratih in pešcenjakih pricajo o takratnem raz­meroma plitvem morju in kažejo na bližino obale, kar pa ni v skladju z življenjskimi okolji recentnih konolam­pasov. Morda tudi pritrjeni balanidi in anelidi na koro­nah konolampasov iz Lipovice potrjujejo njihovo bolj plitvo življenjsko okolje? Na koncu lahko celo podvomi-mo o pravilni taksonomski pripadnosti miocenskih ko-nicno - hlebcastih morskih ježkov, saj Kier (1966: U508) in Kier & Hurd Lawson (1978: 82) omenjajo samo re-centne konolampase, fosilnih pa ne. Morda tudi revizija in uvrstitev morskih ježkov takšnega videza in tipa k rodu Conolampas, ni vmestna ali celó ni pravilna? Ce upoštevamo masivnost, debelino sten njihovih koron in posledicno precejšnjo trdnost, potem je bolj verjetno, da so bili “miocenski konolampasi” specializirani na plitvo morsko okolje z vecjim energijskim indeksom. Hkrati tudi ne verjamemo, da so v miocenu konolampasi živeli v bistveno drugacnih okoljih, torej v plitvejših kot dana­šnje štiri vrste, ki prebivajo v morskih globinah od 120 do 800 m. Recentni konolampasi imajo navidezno tudi bolj gracilne in najverjetneje za to manj trdne korone od fosilnih primerkov, ki imajo bolj robustne, višje in bolj obokane korone. DISCUSSION AND CONCLUSIONS The Miocene conolampases (Echinolampadoida)from Slovenia In the surroundings of Šentilj in Slovenske gorice atŠtrihovec (locality 1), where remains of molluscs are very abundant, the sea urchins are relatively rare. Espe­cially rare are the spatangid urchins, somewhat more frequent are clypeasterids, shizasterids, echinolampa­dids and certain regular sea urchins. Among the echi­nolampadids are relatively frequent representatives of genus Conolampas. They have been found prevailingly in greenish grey calcareous sandstone or calcarenite with mica, and in fine grained conglomerate or calcru­dite. In the Lipovica quarry (locality 2) situation is com­pletely different, the sea urchins there being relativelys frequent. They have been found in two Badenian hori­zons, in grey and brownish marly limestones and marl-stones. In the lower horizon are more abundant regular sea urchins, and in the upper horizon of the quarry the irregular ones. Among the irregular urchins prevail spa-tangid forms, whereas the conolampases are very rare. Shizasterid forms were not found and clypeasters are ex­tremely rare. Found were also parts of scutelidic sea ur­chins. In marly limestones and marlstones also abun­dant other macrofauna was found indicating a rather shallow sea. In lithothamnion limestones in which are frequent large pectenid species Macrochlamis nodosi­formis no remains of sea urchins were found. At Podsreda occur conglomerates, marlstones and lithothamnion limestones containing various micro and macrofossil remains (locality 3). Among the sea urchins predominate clypeasters, while the remaining forms are very rare. Mikuž (2010) reports at Podsreda the find of the largest sea urchin in Slovenia, of species Clypeaster campanulatus forma pyramidalis Micehlin, 1861. At Podsreda the sea urchins were found prevailingly in conglomerates and lithothamnion limestone. For the time there only a single conolampas was found. All our conolampases were attributed to the form Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891). Compari­son of conolampases from Slovenian localities reveals they were found in three lithological varieties. At Šentilj they are preserved in calcareous clastites, limestones and conglomerates, at Lipovica in marly limestones and marlstones, and at Podsreda in lithothamnion lime­stone. Due to this diversity the preservation state of co­ronas varies considerably. The best preserved are speci­mens from Šentilj, the preservation state of those from the other two localities is much worse. We believe that the specific attribution of Miocene sea urchins of genus Conolampas is still problematic. The species Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891) and C.elegans (Airaghi, 1900) are very close, and there are, according to our opinion no larger and decisive differ­ences between them. Both mentioned forms, however, very closely remind the description of species Echinolam-pas conoideus (Pávay, 1873) from Middle Miocene lithoth-amnion beds of Fruška gora (Serbia). Since the holotype of Gregory’s species is lost, a new type, resp. neotype for species should be determined. Very interesting is also the consideration by Philippe (1998: 98) who attributed Gre- gory’s form Heteroclypeus subpentagonalis and Airaghi’s H. elegans within the synonyms of species Echinolampas (Hypsoclypus) plagiosoma (Agassiz, 1840). The generic name Hypsoclypus is at present invalid. Kroh (2005: 130) does not agree with Philippe’s (1998) decision, reproach­ing him not to consider Laube’s (1871) specimen that was presumingly the ‘type species’ for Gregory’s form H. sub-pentagonalis. Agassiz’s (1840) form C. plagiosomus is understood by Kroh (2005) to represent only a “nomen nudum”. By all means the problems are not solved, and the estimations are very subjective. The species Conolampas subpentagonalis and C. el-egans differ especially in height of corona, which has been especially emphasized by Kroh (2005). We are convinced that this is not a sufficient reason for distin­guishing and separating these two species. In addition, all specimens of the mentioned species are usually more or less deformed in all directions, and quite often so along height, i.e. in the aboral-oral resp. dorsal-ventral direction. Good examples of such deformations on co­ronas of species Conolampas subpentagonalis are shown in treatises by Kroh (2005: Pl. 58, Figs.1, 3) and Air-aghi (1900: Tav. 1, Figs. 5, 6) with all three new forms shown on plate 1. At conolampases often also deforma­tion in anterior-posterior as well as lateral directions can be observed which has also considerable influence on external appearance of coronas and on all intercom-parable measurements. All such deformations of coro­nas were recorded also on the Slovenian specimens. It must be admitted that intact coronas of Miocene conol­ampases are not known in Slovenia. For this reason all measurements are only approximate, and their statistic treatment is not recommendable because it may be mis­leading. After careful study of literature data and inspection of Slovenian conolampases we believe that the individu­als of species Conoclypus plagiosomus (Agassiz), C. pig-natarii Airaghi, Echinolampas conoideus Pávay, Conol­ampas subpentagonalis (Gregory), C. elegans (Airaghi) and C. nevianii (Airaghi) belong most probably to the same form. Remains the dilemma which of the listed forms has the priority validity? According to the zoo­logical nomenclature rules several of their species have been correctly described and documented. Considering the fact that Airaghi (1900) determined three new spe­cies respectively new forms on the basis of a single indi­vidual each, it is little likely that these were indeed three distinct forms. All presented Airaghi’s specimens are also more or less damaged and deformed. In addition, the Airaghi’s (1900) new forms have been determined on a single specimen each, which is not sufficiently rig­orous, not satisfactory nor adequate for establishing new nonvertebrate species. Questionable is also their tempo­ral comparability, as the age of rocks in which these specimens were found has not been sufficiently docu­mented in the literature. Interesting are also environmental conditions of Miocene conolampases. On coronas of conolampases from Lipovica often fixed annelides, balanides and bry­ozoans can be found. It is not easy to establish whether they settled there at time of their living, as epizoans, or after their death. Perhaps balanides were genuine epiz­oans, since they are as a rule fixed on upper side of coro­nas, while the bryozoans cover the balanid conuses as well as other parts of coronas, and most probably settled there last? Traces of similar settlers were found also on individuals from Šentilj in Slovenske gorice. On certain specimens also roundish funnel-like hollows can be seen, resulting from initial »boring« of predator gastro­pods, most probably of the Cassididae family? Specimens from Šentilj, found in fine grained con­glomerates and sandstones, indicate a relatively shallow sea and proximity of shore which, however, is not con­sistent with living environment of the recent conolam-pases. Perhaps also the balanides and annelides fixed on coronas of conolampases from Lipovica suggest their rather shallow living environment? Finally, it is also possible to express doubt about correct taxonomic at­tribution of Miocene conical-loafly sea urchins, since Kier (1966: U508) and Kier & Hurd Lawson (1978: 82) mention only the recent conolampases, but no fossil ones. Perhaps even the revision and attribution of sea urchins of this appearance morphology and type to genus Conolampas is not appropriate, or even not cor­rect? If taken in consideration the massiveness, thick­ness of walls of coronas and consequently their consid­erable resistivity it seems more likely that the “Miocene conolampases” were specialized to shallow sea environ­ment of a higher energy index. At the same time we also hardly believe that in Miocene conolampases did live in essentially different environments, so in more shallow depths as than recent four species that live in sea depths from 120 to 800 m. The recent conolampases have ap­parently also more gracile, and thus also less solid coro­nas than the fossil specimens whose coronas are more robust, higher and more vaulted. ZAHVALE Za najnovejše literaturne podatke o sistematiki morskih dišniku iz Slovenske Bistrice oziroma nekdanjim in seda­ježkov se zahvaljujem gospodu dr. Andreasu Krohu z Du-njim skrbnikom Pajtlerjeve paleontološke zbirke v Gradu naja (Naturhistorisches Museum in Wien). Za posredo-Slovenska Bistrica. Za primerek iz Lipovice se zahvalju-vane in posojene primerke morskih ježkov iz okolice Šen-jem Viliju Rakovcu iz Kranja, za prevode v anglešcino tilja se zahvaljujem Viljemu Podgoršku s Ptuja, svojcem zaslužnemu profesorju dr. Simonu Pircu ter Marijanu pokojnega Franca Pajtlerja s Pragerskega in Stanetu Gra-Grmu za fotografsko in racunalniško dokumentacijo. LITERATURA – REFERENCES Agassiz, L. & E. Desor, 1847: Catalogue raisonné Échinides. Catalogue raisonné des especes, des genres et des familles d`Échinides. Annales des Sciences Naturelles, Troisieme Série, Zoologie (Paris) 7: 129-168. Airaghi, C., 1900: Di alcuni Conoclipeidi. Boll. Soc. Geol. Italiana (Roma) 19: 173-178 + Tav. 1. Checchia-Rispoli, G., 1926: Illustrazione degli Echinidi Cenozoici della Cirenaica raccolti dall`ing C. Cremai. Bol­ letino R. Ufficio geol. Italia (Roma) 51, N. 17: 1-13 + Tav. 1-4. Comaschi Caria, I., 1972: Gli Echinidi del Miocene della Sardegna. Ist. Geol. Paleont. Univ. Cagliari. – S. T. E. F. S. p.A. (Cagliari): 5-95 + Tav. 1-50. Gregory, J. W., 1891: The Maltese Fossil Echinoidea, and their Evidence on the Correlation of the Maltese Rocks. Transactions of the Royal Society of Edinburgh (Edinburgh) 36 (3): 585-639 + Pls. 1-2. Hilber, V., 1878: Die Miocän-Ablagerungen um das Schiefergebirge zwischen den Flüssen Kainach und Sulm in Steier-mark. Jb. Geol. R. A. (Wien) 28: 505-580 + Taf. 15. Kier, P. M., 1966: Cassiduloids. In: Moore, R. C. (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part U, Echinoder­mata 3/2. The Geological Society of America Inc. and The University of Kansas Press (Lawrence, Kansas): U492­U523. Kier, P. M. & M. Hurd Lawson, 1978: Index of Living and Fossil Echinoids 1924 - 1970. Smithsonian Contribution to Paleobiology (Washington) 34: 1-147. Kroh, A., 2005: Echinoidea neogenica. In: W. E. Piller (Edit.), Catalogus Fossilium Austriae, Band 2. Verlag Öster­reich. Akad. Wiss. (Wien): I-LVI+1-210 + Pl. 1-82. Kroh, A. & A. B. Smith, 2010: The phylogeny and classification of post-Palaeozoic echinoids. Journal of Systematic Palaeontology, 8 (2): 147-212. Laube, G. C, 1869: Die Echinoiden der österreichisch-ungarischen oberen Tertiärablagerungen. Verh. Geol. R. A. (Wien) 3 (9): 182-184. Laube, G. C., 1870: Die Echinoiden der österreichisch-ungarischen oberen Tertiärablagerungen. Verh. Geol. R. A. (Wien) 16: 313-314. Laube, G. C., 1871: Die Echinoiden der oesterreichisch-ungarischen oberen Tertiaerablagerungen. Abh. Geol. R. A. (Wien) Bd. 5 (3): 55-74 + Tab. 16-19. Mikuž, V. 2006: Konolampasi slovenskih nahajališc. V: B. Režun (urednik), 2. slovenski geološki kongres Idrija, Zbornik povzetkov. Rudnik živega srebra v zapiranju (Idrija): 49-50. Mikuž, V. 2010: Najvecja korona fosilnega morskega ježka na Slovenskem. (The largest corona of fossil sea urchin in Slovenia). Geologija (Ljubljana) 53 (2): 153-164. Mikuž, V. & A. Horvat, 2003: Miocenski morski ježki Slovenije. Geološki zbornik, 17, (16. posvetovanje slovenskih geologov) (Ljubljana): 115-119. Pávay, E., 1873: Egy uj Echinolampas – faj a Tüskönczök (Échinides) rendjébol (Eine neue Echinolampas Art aus Or-dnung der Seeigel (Echinoidea). Földtani Közlöny (Budapest) 11 és 12: 219-230 + 1 Tab. Pavšic, J., Mikuž, V. & V. Podgoršek, 1997: Kamniti hlebci. Gea (Ljubljana) 7 (1): 33. Petkovic, K., M. Ciculic-Trifunovic, M. Pašic & M. Rakic, 1976: Fruška gora. Monografski prikaz geološke gradže i tektonskog sklopa. Matica srpska (Novi Sad): 1-267, prilog 1-7. (In: B. Bukurov (glavni i odgovorni urednik), Monografije Fruške gore. Matica srpska, Novi Sad). Philippe, M., 1998: Les Échinides miocenes du Bassin du Rhône: révision systémtaique. Prem et deux. part. Nouv. Arch. Mus. Hist. nat. Lyon (Lyon) fasc. 36: 1-441 + (Pl. 1-26). Poljak, J., 1938: Prilog poznavanju miocenskih Echinoidea Hrvatske i Slavonije. Vesnik geol. inst. kralj. Jugoslavije (Beograd) 7: 167-203 + Tab. 2-10. Roman, J., 1965: Morphologie et évolution des Echinolampas (Echinides Cassiduloides). Mém. Mus. Nat. Hist. Natur., sér. C, Sci. terr. (Paris) 15: 1-341 + Pl. 1-12. Schultz, O. 1998: Tertiärfossilien Österreichs. Wirbellose, niedere Wirbeltiere und marine Säugetiere. Goldschneck-Verlag (Korb): 1-159. Soklic, I., 2001: Fosilna flora i fauna Bosne i Hercegovine. In: (Matic, B., editor), Djela , knj. 74, ANU Bosne i Herce­govine, Odj. tehn. nauka (Sarajevo) 9: 1-585. Smith, A. 1984: Echinoid Palaeobiology. George Allen & Unwin (London): I – XII, 1-190. Veiga Ferreira, da O., 1961: Equinídeos do Miocénico de Portugal Continental e Ilhas Adjacentes. Com. Serv. Geol. Portugal (Lisboa) 45: 529-564 + Est. 1-17. TABLE – PLATES TABLA 1 – PLATE 1 Sl. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek E-204, zbirka V. Podgorška,primerek je deformiran v anteriorno-posteriorni smeri, Šentilj v Slovenskih goricah, x 0,60 Fig. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral or dorsal view, specimen E-204, collection of V.Podgoršek, specimen deformed in anterior-posterior direction, Šentilj in Slovenske gorice, x 0,60 Sl. 1b Isti primerek z bocne strani, x 0,60 Fig. 1b The same specimen, lateral view, x 0,60 Sl. 1c Isti primerek s spodnje strani, x 0,60 Fig. 1c The same specimen, oral view, x 0,60 Sl. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek E-302, zbirka V. Podgorška,Šentilj v Slovenskih goricah, x 0,65 Fig. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen E-302, collection of V.Podgoršek, Šentilj v Slovenskih goricah, x 0,65 Sl. 2b Isti primerek z bocne strani, x 0,65 Fig. 2b The same specimen, lateral view, x 0,65 Sl. 2c Isti primerek s spodnje strani, x 0,65 Fig. 2c The same specimen, oral view, x 0,65 TABLA 2 – PLATE 2 Sl. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek SB/10, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka Grad Slovenska Bistrica, x 0,56 Fig. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen SB/10, Šentilj v Slovenskih gor­icah, collection of Grad Slovenska Bistrica, x 0,56 Sl. 1b Isti primerek z bocne strani, x 0,56 Fig. 1b The same specimen, lateral view, x 0,56 Sl. 1c Isti primerek s spodnje strani, x 0,56 Fig. 1c The same specimen, oral view, x 0,56 Sl. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek SB/11, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka Grad Slovenska Bistrica, x 0,60 Fig. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen SB/11, Šentilj v Slovenskih gor­icah, collection of Grad Slovenska Bistrica, x 0,60 Sl. 2b Isti primerek z bocne strani, x 0,60 Fig. 2b The same specimen, lateral view, x 0,60 Sl. 2c Isti primerek s spodnje strani, x 0,60 Fig. 2c The same specimen, oral view, x 0,60 TABLA 3 – PLATE 3 Sl. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek SB/12, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka Grad Slovenska Bistrica, x 0,85 Fig. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen SB/12, Šentilj v Slovenskih goricah, collection of Grad Slovenska Bistrica, x 0,85 Sl. 1b Isti primerek z bocne strani, x 0,85 Fig. 1b The same specimen, lateral view, x 0,85 Sl. 1c Isti primerek s spodnje strani, x 0,85 Fig. 1c The same specimen, oral view, x 0,85 Sl. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek E-305, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka V. Podgorška, x 0,58 Fig. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen E-305, Šentilj v Slovenskih goricah, collection of V. Podgoršek, x 0,58 Sl. 2b Isti primerek z bocne strani, x 0,58 Fig. 2b The same specimen, lateral view, x 0,58 Sl. 2c Isti primerek s spodnje strani, x 0,58 Fig. 2c The same specimen, oral view, x 0,58 TABLA 4 – PLATE 4 Sl. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek E-303, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka V. Podgorška, x 0,56 Fig. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen E-303, Šentilj v Slovenskih goricah, collection of V. Podgoršek, x 0,56 Sl. 1b Isti primerek z bocne strani, x 0,56 Fig. 1b The same specimen, lateral view, x 0,56 Sl. 1c Isti primerek s spodnje strani, x 0,56 Fig. 1c The same specimen, oral view, x 0,56 Sl. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek E-304, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka V. Podgorška, x 0,60 Fig. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen E-304, Šentilj v Slovenskih goricah, collection of V. Podgoršek, x 0,60 Sl. 2b Isti primerek z bocne strani, x 0,70 Fig. 2b The same specimen, lateral view, x 0,70 Sl. 3a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek E-278, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka V. Podgorška, x 0,70 Fig. 3a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen E-278, Šentilj v Slovenskih goricah, collection of V. Podgoršek, x 0,70 Sl. 3b Isti primerek z bocne strani, x 0,70 Fig. 3b The same specimen, lateral view, x 0,70 TABLA 5 – PLATE 5 Sl. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek SB/9, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka Grad Slovenska Bistrica, x 0,57 Fig. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen SB/9, Šentilj v Slovenskih gor­icah, collection of Grad Slovenska Bistrica, x 0,57 Sl. 1b Isti primerek s strani, x 0,57 Fig. 1b The same specimen, lateral view, x 0,57 Sl. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek E-203, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka V. Podgorška, x 0,58 Fig. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen E-203, Šentilj v Slovenskih goricah, collection of V. Podgoršek, x 0,58 Sl. 2b Isti primerek z bocne strani, x 0,58 Fig. 2b The same specimen, lateral view, x 0,58 Sl. 3a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), spodnja stran, primerek SB/13, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka Grad Slovenska Bistrica, x 0,71 Fig. 3a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), oral view, specimen SB/13, Šentilj v Slovenskih goricah, collection of Grad Slovenska Bistrica, x 0,71 Sl. 3b Isti primerek s strani, x 0,71 Fig. 3b The same specimen, lateral view, x 0,71 TABLA 6 – PLATE 6 Sl. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek Š, Šentilj v Slovenskih goricah, zbirka Oddelka za geologijo, x 0,55 Fig.1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, Š, Šentilj in Slovenske gorice, collection of Department of Geology, x 0,55 Sl. 1b Isti primerek z bocne strani, x 0,55 Fig. 1b The same specimen, lateral view, x 0,55 Sl. 1c Isti primerek s spodnje strani, x 0,55 Fig. 1c The same specimen, oral view, x 0,55 Sl. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek Lip-1, kamnolom Lipovica, zbirka Oddelka za geologijo, x 0,60 Fig. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen Lip-1, Lipovica quarry, collection of Department of Geology, x 0,60 Sl. 2b Isti primerek z bocne strani, x 0,60 Fig. 2b The same specimen, lateral view, x 0,60 Sl. 2c Isti primerek s spodnje strani, x 0,60 Fig. 2c The same specimen, oral view, x 0,60 TABLA 7 – PLATE 7 Sl. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek Lip-2, kamnolom Lipovica, zbirka Oddelka za geologijo, x 0,92 Fig. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen Lip-2, Lipovica quarry, collec­tion of Department of Geology, x 0,92 Sl. 1b Isti primerek z bocne strani, x 0,92 Fig. 1b The same specimen, lateral view, x 0,92 Sl. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek Lip-3, kamnolom Lipovica, zbirka Oddleka za geologijo, x 0,92 Fig. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, specimen Lip-3, Lipovica quarry, collection of Department of Geology, x 0,92 Sl. 2b Isti primerek z bocne strani, x 0,92 Fig. 2b The same specimen, lateral view, x 0,92 TABLA 8 – PLATE 8 Sl. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), zgornja stran, primerek z inv. št. 1615, Pavlova vas pri Podsredi, zbirka Oddelka za geologijo, x 0,65 Fig. 1a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891), aboral view, inv. no. 1615, Pavlova vas pri Podsredi, collection of Department of Geology, x 0,65 Sl. 1b Isti primerek z bocne strani, x 0,65 Fig. 1b The same specimen, lateral view, x 0,65 Sl. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891) s ciripednim rakom rodu Balanus, zgornja stran, primerek Lip-4, zbirka Oddelka za geologijo, x 0,74 Fig. 2a Conolampas subpentagonalis (Gregory, 1891) with barnacles Balanus, aboral view, specimen Lip-4, Lipovica quarry, collection of Department of Geology, x 0,74 Sl. 2b Isti primerek s spodnje strani, x 0,74 Fig. 2b The same specimen, oral view, x 0,74 Sl. 2c Isti primerek z bocne strani, x 0,74 Fig. 2c The same specimen, lateral view, x 0,74 Fotografije (Photos): Marijan Grm (Tab. 1-5) in Vasja Mikuž (Tab. 6-8) COBISS 1.01 NOVA NAJDBA MIOCENSKEGA MORSKEGA JEŽKA PRI PODGRACENEM A NEW FIND OF MIOCENE SEA URCHIN NEAR PODGRACENO, SOUTHEAST SLOVENIA VASJA MIKUŽ1 in MARTIN GABERŠEK2 IZVLECEK UDC 563.95:551.782.1(497.4) Nova najdba miocenskega morskega ježka pri Podgracenem V prispevku je za slovenske fosilne ostanke in za najdišce Podgraceno obravnavana razmeroma dobro ohranjena najdba miocenskega klipeastra, ki najverjetneje pripada eni izmed oblik vrste Clypeaster campanulatus (Schlotheim, 1820). Primerek je najden v badenijskem litotamnijskem apnencu, kjer prevladujejo debelolupinaste ostrige. Med makrofavno so razen ostrig registrirane še spondilidne in pektenidne ter druge oblike školjk, zelo redki so polži in morski ježki iz družine klipeastrov. Relativno pogostni so ostanki ciripednih rakov iz rodu Balanus. Kljucne besede: morski ježek, Clypeasteridae, srednji mi-ocen – badenij, Centralna Paratetida, Podgraceno, Slovenija ABSTRACT UDC 563.95:551.782.1(497.4) A new find of Miocene sea urchin near Podgraceno, south­east Slovenia In contribution a relatively well preserved – as for Slove­nian fossil remains and for the Podgraceno locality – find of a Miocene clypeaster is described. It belongs most probably to one of the forms of species Clypeaster campanulatus (Schlothe­im, 1820). The specimen was found in a Badenian lithotham­nion horizon in which thick valved oysters prevail. Among macrofauna next to oysters also spondylid and pectenid as well as other bivalves were recorded, very rare gastropods and sea urchins of clypeaster family. Relatively frequent are re­mains of cirripede crabs of genus Balanus. Key words: sea urchin, Clypeasteridae, Middle Miocene – Badenian, Central Paratethys, Podgraceno, Slovenia 1 Dr., NTF – Oddelek za geologijo, Privoz 11, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija, vasja.mikuz@geo.ntf.uni-lj.si 2 Hrastnik pri Trojanah 1A, SI – 1222 Trojane, Slovenija, martin.gabersek@siol.net FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 52/3, 75–80, LJUBLJANA 2011 UVOD V Sloveniji je nekaj perspektivnih najdišc z miocenski-mi morskimi ježki. Registrirani so v Slovenskih goricah, na obmocju vzdolž Posavskega hribovja, na Kozjan­skem, v Tunjiškem gricevju, na Dolenjskem predvsem na obrobju Krške kotline in drugod. Na omenjenih ob-mocjih se najdejo vecinoma razlicni morski ježki, v ne­katerih najdišcih pa so zaenkrat najdeni samo klipeastri. Takšno mesto z najdbami miocenskih klipeastrov je Podgraceno. Podgraceno leži južno od Save, med zasel­koma Prilipe na severozahodu in Ribnico na jugovzho­du (slika 1). Horizont badenijskega litotamnijskega apnenca je ponekod zelo cvrst in sestoji pretežno iz lito­tamnij, kjer smo opazili tudi manjša zakrasevanja. Na nekaterih mestih je bolj pešcen ali laporast z manj litota­mnij in z vec ostanki drugih organizmov. Na teh mestih tudi hitreje razpada, vsled tega je mogoce najti najrazlic­nejše makrofavnisticne ostanke. V litotamnijskem hori­zontu so še nakopicenja velikih debelolupinastih ostrig, ki so znacilnost tega najdišca. V najdišcu Podgraceno so klipeastri zelo redki in vecinoma poškodovani. Klipeaster, ki smo ga našli 9. maja 2011 se nekoliko razlikuje od dosedanjih najdb, zato ga predstavljamo v pricujocem prispevku. O najdbah miocenskih morskih ježkov v bližnji oko­lici zaselka Podgraceno, ki se nahaja v južnovzhodnem delu Slovenije blizu slovensko-hrvaške meje, so že poroca­li Mikuž (1999), Horvat & Mikuž (2003), Mikuž (2003), Mikuž & Horvat (2003) in Mikuž & Vesel (2008). PALEONTOLOŠKI DEL Sistematika po: Durham 1966, Smith 1984 in Kroh & Smith, 2010 Classis Echinoidea Leske, 1778 Subclassis Euechinoidea Bronn, 1860 Infraclassis Acroechinoidea Smith, 1981 Cohort Irregularia Latreille, 1825 Superordo Microstomata Smith, 1984 Seria Neognathostomata Smith, 1981 Ordo Clypeasteroida L. Agassiz, 1835 Subordo Clypeasterina L. Agassiz, 1835 Familia Clypeasteridae L. Agassiz, 1835 Genus Clypeaster Lamarck, 1801 Clypeaster campanulatus (Schlotheim, 1820) Tab. 1, sl. 1; tab. 2, sl. 1a-1b 1913 Clypeaster altus Klein var. alticostatus Mich. – Cottreau, 190, Pl. 9, Fig. 5 1915 Clypeaster subconoideus n. sp. – Vadász, 165, Textfigs. 56-57 1938 Clypeaster crassicostatus Sismonda 1841 – Po-ljak, 180, Tab. 4, sl. 1-1a 1949 Clypeaster campanulatus partschii Michelin, 1861. – Kalabis, 47, Tab. 4, obr. 1-2 1949 Clypeaster campanulatus acuminatus Desor, 1847. – Kalabis, 49, Tab. 4, obr. 3-5 1958 Clypeaster altus Klein – Imbesi Smedile, 28, Tav. 10, Figs. 1-1a, 2, 2a-2b 1960 Clypeaster alticostatus Michelin – Roman, 77, Pl. 7, Figs. 1-1a 1972 Clypeaster campanulatus acuminatus Desor – Comaschi Caria, 18, Tav. 27, Figs. 1-3 2001 Clypeaster tyrrenicus Checchia Rispoli 1925 – Ventura & Zanfrŕ, 67, Tav. 8, Figs. 1-3 2005 Clypeaster campanulatus forma campanulatus (Schlotheim, 1820) – Kroh, 53, Pl. 22, Figs. 1a-1c Material: Nekoliko poškodovana korona klipeastra, ki je pritrjena na kosu litotamnijskega apnenca. Prime-rek morskega ježka iz Podgracenega je shranjen v zbirki najditelja Martina Gaberška. Nahajališce: Položna grapa pri Podgracenem je usmerjena južno od ceste Podgraceno – Velika Dolina. V grapi je razkrit precej debel horizont badenijskega li­totamnijskega apnenca s številnimi debelolupinastimi ostrigami. Razen ostrig so še ostanki drugih školjk, red-kih polžev, balanidnih rakov in morskih ježkov. Opis: Korona je srednje velika, srednje visoka in s spodnjo površino leži še v kosu litotamnijskega apnenca (tab. 2, sl. 1a-1b). Sprednji ali anteriorni rob je dobro ohranjen, polkrožno odebeljen in oblikovan v široko razprti “crki A”. Desni stranski ali lateralni rob je deloma ohranjen, levi je odlomljen. Povsem poškodovan je za­dnji ali posteriorni rob korone (tab. 1, sl. 1). Z bocne stra­ni je sprednji del korone položen, zadnji pa bolj strm (tab. 2, sl. 1a-1b). Petali so dolgi in široki, sprednji petal (III) je najdaljši in meri v dolžino 82 mm, širino 33 mm, ostali štirje petali I, II, IV in V so krajši, vendar podobnih širin. Na vsaki strani petalov je okrog 80 perforiranih ambula­kralnih kanalv sestavljenih iz ozkih in rahlo vbocenih plošcic. Vsaka plošcica ima na vsaki strani po eno poro. Apikalni disk manjka, vrh korone leži subcentralno ozi­roma je pomaknjen proti zadnjemu delu korone. Celotna aboralna površina korone je posuta s številnimi drobni-mi nastavki za bodice. Znacilnosti na spodnji ali oralni strani korone zaenkrat niso dostopne in vidne. Dimenzije (Dimensions): dolžina korone (Length of corona) = 144 mm širina korone (Width of corona) = 133 mm višina korone (Height of corona) = ~ 62 mm Pripombe: Po podatkih, ki so navedeni v sinonimi­ki lahko sklepamo, da je vrsta Clypeaster campanulatus (Schlotheim, 1820) zelo do izredno variabilna. Ali je to res, nismo povsem prepricani. Mnogi podatki so neza­nesljivi in težko primerljivi. Stratigrafska in geografska razširjenost: Coma-schi Caria (1972: 19) piše, da je podvrsta Clypeaster campanulatus acuminatus Desor najdena v spodnjemi­ocenskih (helvetijskih) skladih v Kalabriji in na Sardini­ji. Našli pa so jo še v srednjemiocenskih plasteh na Ma-džarskem, Ceškem, Malti, Korziki ter v Alžiriji, Španiji, Siriji in Romuniji. Po podatkih Kroh-a (2005: 54) naj bi bila vrsta Clypeaster campanulatus najdena v badenijskih oziroma srednjemiocenskih (langhijsko-serravallijskih) plasteh Avstrije. Forma Clypeaster campanulatus campanulatus (Schlotheim, 1820) je ugotovljena v badenijskih skladih Avstrije in Romunije. POVZETEK Zaselek Podgraceno leži v južnovzhodnem predelu Slo­venije (slika 1). Južno od zaselka izdanjajo skladi sre­dnjemiocenskega – badenijskega litotamnijskega apnen-ca, ki so prava zakladnica razlicnih mikro in makrofosi­lov. Do sedaj smo med iglokožci registrirali le sedem morskih ježkov, vsi pripadajo družini Clypeasteridae. Dve najdbi smo pripisali vrsti Clypeaster scillae, drugi primerki pripadajo najverjetneje eni izmed oblik vrste Clypeaster campanulatus, ceprav se medsebojno bolj ali manj razlikujejo. Zadnjo najdbo (tab. 1-2), ki je bila odkrita letos v sklopu terenskih vaj, smo pripisali že omenjeni najverje­tneje precej variabilni miocenski vrsti klipeastrov Clype-aster campanulatus (Schlotheim, 1820). Spodnji ali oral-ni del primerka je v kamnini (tab. 2, sl. 1a-1b), zgornji ali aboralni je razmeroma dobro ohranjen (tab. 1, sl. 1). Pre­cej konicna korona je poškodovana v levem lateralnem SUMMARY A new find of Miocene sea urchin near Podgra-ceno, southeast Slovenia The settlement Podgraceno is situated in southeastern part of Slovenia (figure 1). South of it are exposed beds of Middle Miocene – Badenian lithothamnion limestone which is a real treasury of various micro- and macrofos­sils. Until now among the echinoderms only seven sea urchins were recorded, all belonging to family Clypeas­teridae. Two finds were attributed to species Clypeaster in predvsem v njenem posteriornem delu (tab. 2, sl. 1a). Sprednji del korone je daljši in položen, zadnji je krajši in bolj strm (tab. 2, sl. 1a-1b). Vrh korone leži subcentral-no in ima poškodovan apikalni disk. Ovalno do solzasto oblikovani petali so dolgi in široki (tab. 1, sl. 1). scillae, while the remaining specimens belong most probably, in spite of differences between them, to one of forms of the species Clypeaster campanulatus. The last find (pls. 1-2), made this year in the frame of students’ field work, was ascribed to the mentioned probably rather variable Miocene clypeaster species Clypeaster campanulatus (Schlotheim, 1820). The lower or oral part of the individual is embedded in rock, and the upper or aboral one is relatively well preserved. The quite conical corona is damaged in the left lateral part, and especially in its posterior part. The frontal part of corona is longer and softly inclined, and the posterior part shorter and steeper (pl. 2, figs. 1a-1b). The apex of corona is situated subcentrally, and its apical disc is damaged. Oval to tear-shaped petals are long, broad and a slightly convex (pl. 1, fig. 1). ZAHVALE Zaslužnemu profesorju dr. Simonu Pircu se zahvaljujemo za prevode v anglešcino, sodelavcu Marijanu Grmu pa za slikovno in racunalniško podporo. LITERATURA – REFERENCES Comaschi Caria, I. 1972: Gli Echinidi del Miocene della Sardegna. Stabilimento Tipografico Editoriale Fossataro (Cagliari): 1-95 + Tav. 1-50. Cottreau, J. 1913: Les Échinides Néogčnes du Bassin Méditerranéen. Annales Inst. Océanographique Monaco (Mo­naco) 6 (3): 1-192 + Pl. 1-15. Durham, J. W., 1966: Clypeasteroids. In: R. C. Moore (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part U, Echi­nodermata 3/2. The Geological Society of America and The University of Kansas Press (Lawrence): U450-U491. Horvat, A. & V. Mikuž, 2003: Miocenski morski ježki Slovenije. Geološki zbornik (Ljubljana) 17: 115-119. Imbesi Smedile, M. 1958: Clipeastri Aquitaniani, Elveziani e Tortoniani della Calabria. Palaeontographia Italica (Pisa) 53, N. S. 23: 1-47 + Tav. 1-22. Kalabis, V. 1949: Monografie Clypeasteru z Ceskoslovenského Miocénu. Rozpravy Stát. Geol. Ústav. R. Ceskoslov. (1948) (V Praze) 11: 1-115 + Tab. 1-8. Kroh, A., 2005: Echinoidea neogenica. In: W. E. Piller (editor), Catalogus Fossilium Austriae. Band 2. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften (Wien): LVI+1-210 + Pl. 1-82. Kroh, A. & A. B. Smith, 2010: The phylogeny and classification of post-Palaeozoic echinoids. Journal of Systematic Palaeontology (Cambridge) 8 (2): 147-212. Mikuž, V., 1999: Clypeaster scillae Desmoulins, 1837 iz miocenskih plasti pri Podgracenem (Clypeaster scillae Desmo­ulins, 1837 from Miocene beds near Podgraceno, Eastern Slovenia). Geologija (Ljubljana 1998) 41:109-116. Mikuž, V. 2003: Fosilna dedišcina Dolenjske v sliki in besedi. V: A. Smrekar (urednik), Vekov tek Kostanjevica na Krki 1252 – 2002, Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta. Krajevna skupnost Kostanjevica na Krki (Kostanjevica na Krki): 302-314. Mikuž, V. & A. Horvat, 2003: Paleobiogeografija klipeastrov (Echinoidea). Geološki zbornik (Ljubljana) 17: 119-123. Mikuž, V. & M. Vesel, 2008: Nova najdba klipeastra v badenijskih plasteh pri Podgracenem. (A new find of Clypeaster in Badenian beds near Podgraceno). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 49 (2): 95-105 + (Tab. 1). Poljak, J. 1938: Prilog poznavanju miocenskih Echinoidea Hrvatske i Slavonije. Vesnik geol. inst. kralj. Jugosl. (Be­ograd) 7: 167-203 + Tab. 2-10. Roman, J. 1960: Echinides (Clypeaster, Scutella, Schizaster) de l`Helvétien du bassin de Karaman (Turquie). Bull. Min. Res. Expl. Inst. Turkey (Ankara) 55: 64-96 + (Pl. 1-8). Smith, A., 1984: Echinoid Palaeobiology. George Allen & Unwin (Boston, Sydney): 1-190. Ventura, G. & S. Zanfrŕ, 2001: Stato attuale dei Clypeaster della Collezione Checchia Rispoli (1925) conservati pres-so il Servizio Geologico Nazionale. (An update of the status of the Clypeaster specimens at Geological Survey of Italy). Bollet. Serv. Geol. Italia (1997) (Roma) 116: 55-81 + (Tav. 1-10). TABLA 1 – PLATE 1 Sl. 1 Clypeaster campanulatus (Schlotheim, 1820), zgornja stran korone, litotamnijski apnenec, srednji miocen, Podgraceno, x 1 Fig. 1 Clypeaster campanulatus (Schlotheim, 1820), aboral view, lithothamnion limestone, Middle Miocene, Podgraceno, x 1 TABLA 2 – PLATE 2 Sl. 1a Fig. 1a Clypeaster campanulatus (Schlotheim, 1820), leva stran korone, litotamnijski apnenec, srednji mio­cen, Podgraceno, x 1 Clypeaster campanulatus (Schlotheim, 1820), left lateral view, lithothamnion limestone, Middle Miocene, Podgraceno, x 1 Sl. 1b Fig. 1b Isti primerek z desne strani, Podgraceno, x 1 The same specimen, right lateral view, Podgraceno, x 1 Fotografije (Photos): Marijan Grm NAVODILA AVTORJEM Folia biologica et geologica so znanstvena revija IV. razreda SAZU za naravoslovne vede. Objavljajo naravoslovne znanstvene razprave in pregledne clanke, ki se nanašajo predvsem na raziskave v našem etnicnem obmocju Slovenije, pa tudi raziskave na obmocju Evrope in širše, ki so pomembne, potrebne ali primerljive za naša preucevanja. 1. ZNANSTVENA RAZPRAVA Znanstvena razprava zajema celovit opis izvirne raziskave, ki vkljucuje teoreticni pregled tematike, po­drobno predstavlja rezultate z razpravo in zakljucki ali sklepi in pregled citiranih avtorjev. V izjemnih primerih so namesto literaturnega pregleda dovoljeni viri, ce to za­hteva vsebina razprave. Razprava naj ima klasicno razclenitev (uvod, ma­terial in metode, rezultati, diskusija z zakljucki, zahvale, literatura idr.). Dolžina razprave, vkljucno s tabelami, grafi koni, tablami, slikami ipd., praviloma ne sme presegati 2 av-torskih pol oziroma 30 strani tipkopisa. Zaželene so razprave v obsegu ene avtorske pole oziroma do dvajset strani tipkopisa. Razpravo ocenjujeta recenzenta, od katerih je eden praviloma clan SAZU, drugi pa ustrezni tuji strokovnjak. Recenzente na predlog uredniškega odbora revije Folia biologica et geologica potrdi IV. razred SAZU. Razprava gre v tisk, ko jo na predlog uredniškega odbora na seji sprejmeta IV. razred in predsedstvo SAZU. 2. PREGLEDNI CLANEK Pregledni clanek objavljamo po posvetu uredniškega odbora z avtorjem. Na predlog uredniškega odbora ga sprejmeta IV. razred in predsedstvo SAZU. Clanek naj praviloma obsega najvec 3 avtorske pole (tj. do 50 tip-kanih strani). 3. NOVOSTI Revija objavlja krajše znanstveno zanimive in aktu­alne prispevke do 7000 znakov. 4. IZVIRNOST PRISPEVKA Razprava oziroma clanek, objavljen v reviji Folia biologica et geologica, ne sme biti predhodno objavljen v drugih revijah ali knjigah. 5. JEZIK Razprava ali clanek sta lahko pisana v slovenšcini ali katerem od svetovnih jezikov. V slovenšcini zlasti tedaj, ce je tematika lokalnega znacaja. Prevod iz svetovnih jezikov in jezikovno lektor­iranje oskrbi avtor prispevka, ce ni v uredniškem odboru dogovorjeno drugace. 6. POVZETEK Za razprave ali clanke, pisane v slovenšcini, mora biti povzetek v anglešcini, za razprave ali clanke v tujem jeziku ustrezen slovenski povzetek. Povzetek mora biti do-volj obširen, da je tematika jasno prikazana in razumljiva domacemu in tujemu bralcu. Dati mora informacijo o na-menu, metodi, rezultatu in zakljuckih. Okvirno naj pov­zetek zajema 10 do 20 % obsega razprave oziroma clanka. 7. IZVLECEK Izvlecek mora podati jedrnato informacijo o na-menu in zakljuckih razprave ali clanka. Napisan mora biti v slovenskem in angleškem jeziku. 8. KLJUCNE BESEDE Število kljucnih besed naj ne presega 10 besed. Pred­staviti morajo podrocje raziskave, podane v razpravi ali clanku. Napisane morajo biti v slovenskem in angleškem jeziku. 9. NASLOV RAZPRAVE ALI CLANKA Naslov razprave ali clanka naj bo kratek in razum­ljiv. Za naslovom sledi ime/imena avtorja/avtorjev (ime in priimek). 10. NASLOV AVTORJA/AVTORJEV Pod kljucnimi besedami spodaj je naslov avtorja/ avtorjev, in sicer akademski naslov, ime, priimek, ustano­va, mesto z oznako države in poštno številko, država, ali elektronski poštni naslov. 11. UVOD Uvod se mora nanašati le na vsebino razprave ali clanka. 12. ZAKLJUCKI ALI SKLEPI Zakljucki ali sklepi morajo vsebovati sintezo glavnih ugotovitev glede na zastavljena vprašanja in razrešujejo ali nakazujejo problem raziskaue. 13. TABELE, TABLE, GRAFIKONI, SLIKE IPD. Tabele, table, grafikoni, slike ipd. v razpravi ali clanku naj bodo jasne, njihovo mesto mora biti ned­voumno oznaceno, njihovo število naj racionalno ust­reza vsebini. Tabele, table, slike, ilustracije, grafi koni ipd. skupaj z naslovi naj bodo priloženi na posebnih listih. Ce so slike v digitalni obliki, morajo biti pripravljene u za­pisu .tiff v barvni skali CMYK in resoluciji vsaj 300 DPI/ inch. Risane slike pa v zapisu .eps. Pri fitocenoloških tabelah se tam, kjer ni zastopana rastlinska vrsta, natisne pika. 14. LITERATURA IN VIRI Uporabljeno literaturo citiramo med besedilom. Citirane avtorje pišemo v kapitelkah. Enega avtorja pišemo » (Priimek leto)« ali »(Priimek leto: strani)« ali »Priimek leto« [npr. (Bukry 1974) ali (Oberdorfer 1979: 218) ali ... Poldini (1991) ...]. Ce citiramo vec del istega avtorja, objavljenih v istem letu, posamezno delo oznacimo po abecednem redu »Priimek leto mala crka« [npr. ...Horvatic (1963 a)... ali (Horvatic 1963 b)]. Av-torjem z enakim priimkom dodamo pred priimkom prvo crko imena (npr. R. Tuxen ali J. Tuxen). Vec avtorjev istega dela citiramo po naslednjih nacelih: delo do treh avtorjev »Priimek, Priimek & Priimek leto: strani« [npr. (Shearer, Papike & Simon 1984) ali Pearce & Cann (1973: 290-300)...]. Ce so vec kot trije avtorji, citiramo »Priimek prvega avtorja et al. leto: strani« ali »Priimek prvega avtorja s sodelavci leto« [npr. Noll et al. 1996: 590 ali ...Meusel s sodelavci (1965)]. Literaturo uredimo po abecednem redu. Imena av-torjev pišemo v kapitelkah: – Razprava ali clanek: Dakskobler, L, 1997: Geografske variante asoci­acije Seslerio autumnalis-Fagetum (Ht.) M. Wraber ex Borhidi 1963. Razprave IV razreda SAZU (Ljubljana) 38 (8): 165–255. Kajfež, L. & A. Hocevar, 1984: Klima. Tlatvorni cinitelji. V D. Stepancic: Komentar k listu Murska Sobota. Osnovna pedološka karta SFRJ. Pedološka karta Slovenije 1:50.000 (Ljubljana): 7–9. Le Loeuff, J., E. Buffeaut, M. Martin & H. Tong, 1993: Decouverte d’Hadrosauridae (Dinosauria, Ornithischia) dans le Maastrichtien des Corbieres (Aude, France). C. R. Acad. Sci. Paris, t. 316, Ser. II: 1023–1029. – Knjiga: GORTANI, L. & M. GORTANI, 1905: Flora Friuliana. Udine. Ce sta razlicna kraja založbe in tiskarne, se navaja kraj založbe. – Elaborat ali porocilo: PRUS, T., 1999: Tla severne Istre. Biotehniška fakulteta. Univerza v Ljubljani. Center za pedologijo in varstvo okolja. Oddelek za agronomijo. Ljubljana. (Elabo-rat, 10 str.). – Atlasi, karte, nacrti ipd.: KLIMATOGRAFIJA Slovenije 1988: Prvi zvezek: Temperatura zraka 1951–1980. Hidrometeorološki zavod SR Slovenije. Ljubljana. LETNO porocilo meteorološke službe za leto 1957. Hidrometeorološki zavod SR Slovenije. Ljubljana. Za vire veljajo enaka pravila kot za literaturo. 15. LATINSKA IMENA TAKSONOV Latinska imena rodov, vrst in infraspecifi cnih tak­sonov se pišejo kurzivno. V fi tocenoloških razpravah ali clankih se vsi sintaksoni pišejo kurzivno. 16. FORMAT IN OBLIKA RAZPRAVE ALI CLANKA Clanek naj bo pisan v formatu RTF z medvrsticnim razmikom 1,5 na A4 (DIN) formatu. Uredniku je treba oddati izvirnik in kopijo ter zapis na disketi 3,5 ali na CD-ROM-u. Tabele in slike so posebej priložene tekstu. Slike so lahko priložene kot datoteke na CD-ROM-u, za podrobnosti se vpraša uredništvo. 17. SEPARATI Po objavi prejme avtor 50, ce sta dva ali vec avtorjev pa po 35 brezplacnih izvodov. INSTRUCTIONS FOR AUTHORS Folia biologica et geologica is a scientific periodical of the Classis IV: Natural history that publishes natural sci­entific proceedings and review articles referring mainly to researches in ethnic region of ours, and also in Europe and elsewhere being of importance, necessity and comparison to our researches. 1. SCIENTIFIC TREATISE It is the entire description of novel research includ­ing the theoretical review of the subjects, presenting in detail the results, conclusions, and the survey of literature of the authors cited. In exceptional cases the survey of literature may be replaced by sources, if the purport re­quires it. It should be composed in classic manner: introduc­tion, material and methods, results, discussion with con­clusions, acknowledgments, literature, etc. The treatise should not be longer than 30 pages, in­cluding tables, graphs, figures and others. Much desired are treatises of 20 pages. The treatises are reviewed by two reviewers, one of them being member of SASA as a rule, the other one a foreign expert. The reviewers are confirmed by the Classis IV SASA upon the proposal of the editorial board of Folia biologica et geologica. The treatise shall be printed when adopted upon the proposal of the editorial board by Classis IV and the Presidency SASA. 2. REVIEW ARTICLE On consultation with the editorial board and the author, the review article shall be published. Classis IV and the Presidency SASA upon the proposal of the edito­rial board adopt it. It should not be longer than 50 pages. 3. NEWS The periodical publishes short, scientifi caly relevant and topical articles up to 7000 characters in lenght. 4. NOVELTY OF THE CONTRIBUTION The treatise or article ought not to be published previously in other periodicals or books. 5. LANGUAGE The treatise or article may be written in one of world language and in Slovenian language especially when the subjects are of local character. The author of the treatise or article provides the translation into slovenian language and corresponding editing, unless otherwise agreed by the editorial board. 6. SUMMARY When the treatise or article is written in Slovenian, the summary should be in English. When they are in foreign language, the summary should be in Slovenian. It should be so extensive that the subjects are clear and understandable to domestic and foreign reader. It should give the information about the intention, method, result, and conclusions of the treatise or article. It should not be longer than 10 to 20% of the treatise or article itself. 7. ABSTRACT It should give concise information about the inten­tion and conclusions of the treatise or article. It must be written in English and Slovenian. 8. KEY WORDS The number of key words should not exceed 10 words. They must present the topic of the research in the treatise or article and written in English and Slovenian. 9. TITLE OF TREATISE OR ARTICLE It should be short and understandable. It is fol­lowed by the name/names of the author/authors (name and surname). 10. ADDRESS OF AUTHOR/AUTHORS The address of author/authors should be at the bot­tom of the page: academic title, name, surname, institu­tion, town and state mark, post number, state, or e-mail of the author/authors. 11. INTRODUCTION Its contents should refer to the purports of the trea­tise or article only. 12. CONCLUSIONS Conclusions ought to include the synthesis of the main statements resolving or indicating the problems of the research. 13. TABLES, GRAPHS, FIGURES, ETC. They should be clear, their place should be marked unambiguously, and the number of them must ration­ally respond to the purport itself. Tables, fi gures, illus­trations, graphs, etc. should be added within separated sheets. In case that pictures in digital form, TIFF format and CMYK colour scale with 300 DP1/inch resolution should be used. For drawn pictures, EPS format should be used. In cases, when certan plant species are not repre­sented, a dot should be always printed in phytocenologic tables. 14. LITERATURE AND SOURCES The literature used is to be cited within the text. Th e citation of the authors is to be marked in capitals. One writes the single author as follows: “(Surname year)” or “(Surname year: pages)” or “Surname year” [(Bukry 1974) or (Oberdorfer 1979: 218) or ... Poldini (1991)...]. Th e works of the same author are to be cited in alphabeti­cal order: “Surname year small letter” [...Horvatic (1963 a)... or (Horvatic (1963 b)]. Th e first letter of the au­thor’s name is to be added when the surname of several authors is the same (R. Tuxen or J. Tuxen). When there are two or three authors, the citation is to be as follows: “Surname, Surname & Surname year: pages” [(Shearer, Papike & Simon 1984) or Pearce & Cann (1973: 290­300)...]. When there are more than three authors, the ci­tation is to be as follows: “Surname of the fi rst one et al. year: pages” or “Surname of the first one with collabora­tors year” [Noll et al. 1996: 590 or Meusel with collabo­rators (1965)]. The literature is to be cited in alphabetical order. The author’s name is written in capitals as follows: – Treatise or article: Dakskobler, L, 1997: Geografske variante asoci­acije Seslerio autumnalis-Fagetum (Ht.) M. Wraber ex Borhidi 1963. Razprave IV. Razreda SAZU (Ljubljana) 38 (8): 165-255. Kajfež, L. & A. Hocevar, 1984: Klima. Tlatvorni cinitelji. V D. Stepancic: Komentar k listu Murska Sobota. Osnovna pedološka karta SFRJ. Pedološka karta Slovenije 1:50.000 (Ljubljana): 7–9. Le Loeuff, J., E. Buffeaut, M. Martin & H. Tong, 1993: Déecouverte d’Hadrosauridae (Dinosauria, Ornithis­ chia) dans le Maastrichtien des Corbieres (Aude, France). C. R. Acad. Sci. Paris, t. 316, Ser. II: 1023-1029. – Book: GORTANI, L. & M. GORTANI, 1905: Flora Friuliana. Udine. In case that the location of publishing and printing are different, the location of publishing is quoted. – Elaborate or report: PRUS, T., 1999: Tla severne Istre. Biotehniška fakulteta. Univerza v Ljubljani. Center za pedologijo in varstvo okolja. Oddelek za agronomijo. Ljubljana. (Elabo-rat, 10 str.). – Atlases, maps, plans, etc.: KLIMATOGRAFIJA Slovenije 1988: Prvi zvezek: Temperatura zraka 1951-1980. Hidrometeorološki zavod SR Slovenije. Ljubljana. LETN0 porocilo meteorološke službe za leto 1957. Hidrometeorološki zavod SR Slovenije. Ljubljana. The same rules hold for sources. 15. LATIN NAMES OF TAXA Latin names for order, series, and infraspecifi c taxa are to be written in italics. All syntaxa written in phyto­coenological treatises or articles are to be in italics. 16. SIZE AND FORM OF THE TREATISE OR AR­TICLE The contribution should be written in RTF format, spacing lines 1.5 on A4 (DIN) size. The original and copy ought to be sent to the editor on diskette 3.5 or on CD-Rom. Tables and figures are to be added separately. Figures may be added as files on CD-Rom. The editorial board is to your disposal giving you detailed information. 17. OFFPRINTS The author will get 50 offprints, and two or more authors 30. 18. THE TERM OF DELIVERY The latest term to deliver your contribution is May 31.