Janezkov klobuček
^M?|esto je vrvelo polno življenja. Vozovi vsake ^$S* vrste so drdrali semintja in delali ne baš pri-jeten ropot. Vmes so pa bliskoma švigali avtomobili in motorji različne kakovosti. Čul se je zvonec elek-trične železnice in vsakovrstno piskanje. Od tlaka pa so odmevale stopinje tisočere množice, ki je hitela po opravkih.
Jernačev Janezek je gledal in se čudil. Kar je videl, vse mu je bilo novo in malone nerazumljivo. Prvič je prišel ta dan s svojo mamico v mesto, in zdelo se mu je, da je danes na drugem, popolnoma neznanem svetu. Držal se je krčevito materinega krila, ker se mu je bilo drugače bati, da se izgubi v vrvežu. Že cel teden se je veselil današnjega dne, toda ne toliko radi mesta samega kakor radi novega klobuka, ki mu ga je imela kupiti mama. Prišedši v mesto pa je videl toliko znamenitih in privlačnih reči, da bi bil skoro kmalu pozabil na klobuček. K sreči sta pa prišla z materjo ravno mimo lepe klobu-čarske izložbe, in vse Janezkove želje so se zbrale zopet v celoto. Prišla je vrsta nanj, da se mu izpolni nekaj, po čemer je že davno, davno hrepenel.
Stopila sta z mamico v trgovino. Mlad gcspod, ki je stregel kupcem, je nanosil takoj polno mizo popolnoma novih klobukov. Vsi so bili lepi seveda, saj so bili še nerabljeni in varno shranjeni. Janezek je imel sedaj težko nalogo: odločiti se je moral za eno pokrivalo, in to ni bilo ravno tako lahko spričo tolikega  števila  lepih  klobukov.    Saj   je   imel   vsak
155
klobuček kaj posebnega. Slednjič je pa moral ven-darle izreči odločilno besedo. Izvolil si je sivkast klobuček z rdečebarvanimi peresi zadaj. Seveda ga je posadil takoj na glavo, in stari, oguljeni dosluženec brez peres je romal v materin jerbašček. In s tem lepim novim klobukom na glavi je prišel potem Jane-zek domov, nazaj v domačo vas.
To vam je bilo v naslednjih nedeljah vrišča in zavidanja pri njegovih sovrstnikih! Vsak je kaj za-pazil na klobuku. Glede rdečih peres so si bili pač vsi že precej edini: želeli so si jih od prvega do zad-njega vsi. Kordinov Drejče, ki je bil najglasnejši v družbi, pa je celo glasno sklenil, da ne odneha preje, da bo imel tudi taka peresa za klobukom. Neradi so se razšli vaški šolarčki in ločili so se cd Janez-kovega klobučka šele tedaj, ko so jih opetovano kli-cale skrbne mamice. Janezek pa je še dolgo hodil pokrit po dvorišču pred hišo, in ako je šel od sose-dovih kdo mfmo, tedaj je stopil nalašč malo bližje, da se je pokazal s svojim dragocenim pokrivalom. Toda hudo se mu je maščevalo prevzetno bahanje.
Jernačev kužek Pazi je bil pravi porednež in nagajivček. Vse mu je bilo dobro za igranje, in nič čudnega ni bilo, če tudi Janezkovih peres za klo-bučkom ni pustil pri miru. Nekega večera je pozabil Janezek svoje novo pokrivalo v vrtni lopi, kjer ga je pa kmalu iztaknil poredni Pazi. Neusmiljeno ga je obdelaval, da od rdečih peres kmalu ni bilo več nobene podobe. Janezek je pogrešil sicer kmalu svoj klobuček, toda bilo je že prepozno. Nič mu ni pomagal jok, nič karajoče besede, ki jih je moral slišati nagajivi Pazi: klobuček jc bil in je ostal brez krasu, brez rdečih peres. Ohranil je sicer še svojo uporabnost, toda v očeh vaških malčkov je izgubil vso prejšnjo privlačnost in vrednost.
Tako je žalostno zatemnela slava Janezkovega klobučka. Mogoče mu kupi mama kmalu drugega. Tistega pa Pazi ne bo dobil več v kremplje, razen če ga Janezek — seveda — spet pozabi v tisti uti.
A. Šavelj