GOSPODAR LETO 1942-XX 20. MAJA Do skrajnosti povečajmo naše pridelke! Zemlja je temelj vsega kmetijskega delovanja in torej prvi pogoj vsakega uspešnega prehranjevalnega gospodarstva. Vsak lastnik zemlje se mora zavedati, da mora njegova zemlja nuditi hrano ne samo njemu in njegovi družini, ampak tudi vsem drugim, ki nimajo lastne zemlje. V naši pokrajini, ki ima približno 300.000 prebivalcev in okrog 235.000 ha kmetijske površine, mora od 1 ha kmetijske zemlje živeti 1.5 prebivalec. Če primerjamo to razmerje z drugimi državami, kjer mora do 20 ljudi živeti od 1 ha kmetijske zemlje, pridemo do zaključka, da bi morala kmetijska zemlja v naši pokrajini za skrajno silo preživljati vse svoje prebivalce. Odločilno pri tem je, da se površina obdelane zemlje poveča. Geslo 'v sedanjih časih mora biti: vsa zemlja, ki je za obdelavo primerna, se mora obdelati, noben košček zemlje ne sme ležati zanemarjen. Bolj nazorno kakor statistika pokaže kratek sprehod po naših vaseh, trgih in mestih, koliko zemlje je še neizrabljene in neobdelane. Ne mislimo le na velike površine zamočvirjene zemlje in na steljnike, kjer je treba več denarja za melioracijo. Veliko je še zemlje, ki se more obdelati brez vsake večje melioracije samo z nekaj dobre volje in pridnosti. To je predvsem tis'a zanemarjena zemlja blizu kmetskih domov, sredi vasi, blizu gozdov, mimo katere vsak dan brezbrižno hodimo in se' niti ne zavedamo, da bi se z vestno obdelavo te zemlje moglo prehra-niti mnogo ljudi, ki so dozdaj živeli v pomanjkanju. To so obsežne zelene trate po parkih večjih trgov in mest, ki sicer razveseljujejo oko sprehajalcev, ki pa bi skupnosti mnogo več koristile, ko bi se pre-orale, zasejale in prinašale hrane siromašnim, ki nimajo svoje zemlje. Posebno v mestih, kjer je največ ljudi brez zemlje, obenem pa sorazmerno največ neobdelane zemlje po raznih vrtovih premožnejših posestnikov, po parkih in nezazidanih parcelah, mora obveljati zapoved, vsako ped zemlje je treba do skrajnosti izrabiti. Kdor noče ali ne more sam obdelovati zemlje, naj jo odstopi ljudem, ki bodo to z vese- ljem storili. Le tako se bo izboljšalo prehranjevalno gospodarstvo naše pokrajine, le tako se bo omilila socialna beda ljudi. V kolikor naša zemljišča niso zarasla z dobro oskrbovanim gozdom ali s travnikom in dozdaj niso bila sposobna za obdelovanje, ker so n pr. preveč skalovita ali ker so bila zanemarjena ter je na njih raslo grmovje, redko drevje in plevel, je zdaj čas, da to popravimo. Tako zemljišče zboljšajmo, kakor je pač potrebno, s tem, da ga n. pr. otrebimo grmovja in očistimo plevela, nato pa ga temeljito zagnojimo in preorjemo ter ga posejemo s katero koli kmetijsko rastlino. Omenjeno bodi, da nekatere rastline ravno na noviščih prav dobro uspevajo, zlasti oves in proso, pa tudi krompir in deloma koruza. Zlasti izdatno bomo povečali svoje pridelke na njivi in na vrtu, če bomo zemljo zadostno in pravilno gnojili. Predvsem moramo opozoriti na domača gnojila. Če poudarjamo, da ne sme ostati nobena ped zemlje neobdelana, moramo prav tako poudarjati, da je treba z gnojili skrajno skrbno ter gospodarsko ravnati in poiskati vse možnosti, da si teh gnojil kolikor mogoče veliko pripravimo in da so čim boljše kakovosti. Zato bomo redno in pogosto ter temeljito tlačili gnoj na gnojišču in ga v suhih dobah škropili z vodo. Potem ko ga razvozimo po njivi, ga takoj raztrosimo in čim prej podorjimo, da ne izhlapevajo v zrak dragocene dušične snovi. Posebna pozornost mora veljati tudi gnojnici, ki jo skrbno zbirajmo ter redno in pravočasno razvažajmo, in sicer poleti, če mogoče, le ob * mokrem vremenu. Dajajino jo onim rastlinam, ki potrebujejo veliko dušika in kalija in pri katerih gre za bujno rast; to so travniki, zelje, pesa, krmska koruza in druge krmske zmesi. Zek» veliko je vreden kompost, ki ga naši kmetovalci vse premalo cenijo. Koliko je odpadkov, ki jih mnogo boljše izkoristimo na kompostišču, kakor pa na gnojišču, n. pr. odpadki iz drvarnic, smeti iz stanovanj, zemlja iz osuševalnih jarkov itd. Vse to in še drugo spada na kompostni kup, ki ga večkrat prelopatimo in potrosimo z žganim apnom, da hitrejše dozori. Od časa do časa dene-mo nanj gnojnico ali straniščnik in tako dobimo izvrstno gnojilo za vse kulture, posebno pa za travnike. Ravno kompost bi nam mogel zelo povečati pridelke, ako bi mu naši kmetovalci posvečali več skrbnosti. Z nobeno drugo stvarjo pa ne bomo svojih pridelkov ta*o močno in naglo dvignili, kakor s pravilno uporabo umetnih gnojil, ki so danes potrebnejša, pa tudi renta-bilnejša, kakor kdaj koli prej. Kdor ni dosti poučen, kako ae ta gnojila pravilno uporabljajo, naj si kupi brošurico »Uspeh z umetnimi pojili« od inž. Mucka, ki je izšla pri Kmetijski zbornici. To knjižico pazljivo prečitajte, pa boste lahko dobili jasnost v vseh glavnih vprašanjih, ki se tičejo umetnih gnojil. Sveta dolžnost nas vseh, ki imamo s pridelovanjem hrane kakor koli opravka, je, da storimo vse, kar je v naši moči, da se bo pridelalo kolikor mogoče veliko hrane in da do skrajnih mej izrabimo vsa sredstva, ki so v ta namen potrebna. ■ti PRI ČEBELICAM E< 0 rajih Kadar čebele rojijo, je praznik zar.je, pa tudi praznik za pravo čebelarsko srce. Mislim posebno za srce kmečkega čebelarja, ki še kaj da na staro čebelarsko vprašanje: >Ko-liko si imel rojev?« Roji bodo pomenili praznik za naše čebelarje še prav posebej letos, ko nam je ostra zima in prepičla zaloga medu tako usodno razredčila panje v čebelnjaku, razredčila pa tudi čebelnjake. Ce je bil o kdaj vredno posvetiti vrso pozornost in skrbnost ra/vno rojenju in rojem, je to bree vsakega dvoma vredno storiti letos in v bodočih letih. Zakaj tako, smo na tem mestu razmotrivali že zadnjič. Dane« se pa hočemo nekoliko pobliže seznaniti z roji samimi in z najnujnejšimi opravki za čas rojenja. Roje uvrščamo v dve skupini. Pri razvrstitvi se ravnamo po matici : važno je namreč, ali je rojeva matica stara, torej oplemenjena, ali pa mlada, torej neoplemenjena. Ta stvar je velikega pomena že za čebelarja samega, ki ogreba in oskrbuje roje; pri stari, sprašeni matici se ni treba brigati, ali je družina za-stran matice v redu ali ne. Stara matica začne takoj zalegati in roj ee — če so ostali pogoji ugodni — lepo normalno razvija. Vse drugačna je zadeva z mlado matico, ki mora šele na praho, da se oplemeni. Prav dostikrat se primeri, da roj ostane naenkrat brez matice; kajti mlada kraljica ee e snubnega poleta (prahe) ni vrnila in panj osiroti tet je zgubljen, če mu čebelar ne pomaga in ga reši. Na te stvari mora čebelar skrbno gledati in jih imeti v evidenci, če se hoče izogniti znatnim škodam. Toda roje uvrščamo v dve skupini tudi zaradi čebel samih. Vsak čebelar mora, ali bi vsaj moral vedeti, da ee roji e starimi (ople-menjenimi) in mladimi (neoplemenjenimi) maticami nikakor ne trpijo. Čebele iz roja s staro matico so naravnost divje na one iz roja z mladico; ravno tako je obratno. Iz čebelarske skušnje pa vemo, kako je izlet roja nalezljiva stvar. Če dva panja sedeta na roj, je kaj verjetno, da bo rajajoče šumenje ene družine, ki roji, izvabilo tudi drugo družino, da bo začela rojiti, in sicer preden ee je prvi roj zbral in usedel. Poele-dica? Oba roja se med seboj začneta mešati, ee docela pomešata in končno бкир usedeta, če imata oba roja recimo opleonenjeni (stari) matici, ni nobene nesreče; ravno tako ni nesreče, če sta matici obeh rojev mladi. Čebelarji вшо večkrat celo veseli, če se taikole dva šibka rojiča kar sama združita, si »sporazumno« odbereta eno od matic in ostaneta skupaj kot ena družina. Joj in gorje pa, če izletita istočasno dva roja z različnima maticama (oplojeno in neoplojeno), pa se pomešata in skupaj usedeta. Čebele se začno med seboj klati in ee bojujejo na življenje in smrt tako dolgo, dokler ni zemlja, nad katero je roj visel, na debelo pokrita z mrtvimi in ohromelimi čebelami, a roja ni več na veji. Da se ta največja nesreča pri rojenju prepreči, je treba predvsem, da je čebelar na tekočem glede tega, ali ta in oni panj roji prvič ali že drugič oz. tretjič. Samo prvi roji (prvci) imajo oplemenjene matice, vsi ostali roji pa mlade. Prvci smejo sedati skupaj, ravno tako pa tudi vsi ostali roji skupaj, ne pa prvec pa drugec, ali pa prvec in tretjevec. Čebelar torej, ki hoče vestno skrbeti za svojo živalco, mora za čas rojenja imeti ob urah rojenja »stražo« pri čebelnjaku, ki si zapomni, kateri panj je rojil. To je treba z datumom zapisati in dostaviti, da je roj prvec. Ko pa postane nevarno, da začno istočasno rojiti prvci in dru^ci oz. tretjevci, je treba »stražnika« izmenjati kar e čebelarjem samim, ki mora odločno poseči v rojilno samovoljo čebel in en roj (n. pr. drugca) zaustaviti toliko časa v panju, da se medtem oni roj (n. pr. prvec). ki je že zunaj, usede in ogrebe. Nato šele ee odpre prosta pot naslednjemu roju. — Pa še prihodnjič kajl »-»d*: C ît nt П}НПГ::. iiiiiiii m ,f i •lili!». JH> K: IlUîffl ::: mm ■il 'f iiiiii Kakšna naj bosta deblo in krona V naprednejših deželah, kjer gojijo sadje, predvsem jablane, kakor n. pr. v južni Afriki, Avstraliji, Kaliforniji, Lombardiji itd., so si eadjarji na jasnem bodisi glede visokosti debla, bodisi glede prave oblike krone. Pred leti v razgovoru z nekim Američanom-sadjar-jem o naših krajih in o sadjarstvu, se ta ni mogel načuditi, kako je mogoče, da vzgajamo drevje s tako visokimi debli. Naštel je vse razloge, pa tudi prednosti nizkodebelnega drevja, pripomnil pa je tudi, da z vieoko-debelnim drevjem ni mogoče misliti na bogve kako intenzivno sadjarjenje. Ako primerjamo sadovnjake v vseh severnih provincah države z našimi, potem moramo priznati, da je intenzivno sadjarstvo (in-dustrijsko-špekulativno sadjarstvo n. pr. v Lombardiji) osredotočeno na poldebelne oblike. Visokodebelno drevje je le bolj izjemno. Višina debla znaša od 0.50 do 1.30 m. Izjema so češnje, orehi, kostanji in mandeljni, ki se vzgajajo v visokih oblikah. Sad.iar v Lombar- diji sploh ne pozna druge oblike za hruške, jablane, marelice, breskve, kakor nizke oblike. Važen pogoj uspeha pa je predvsem, da uporablja samo šibko rastoče selekcionirane podlage in da goji samo malo 6ort, ki se v tistem kraju najbolj sponašajo. Obdelovanje sadovnjakov pa je vseskozi intenzivno, pa prav v vseh pogledih, kakor v vinogradih. Za te nasade se zemlja običajno rigola približno 60—70 om globoko, med letom se zemlja obdeluje in gnoji po načrtu, drevesa se škropijo po vseh predpisih itd.. Ako se povrnemo k naslovnemu vprašanju, bomo morali tudi pri nas pričeti vzgajati bolj široke krone v lajasti obliki. Lijasta krona brez srednjega vrha ima precejšne prednosti: 1. veje v kroni so enakomernejše in zastavnejše raščene, ш jih treba podpirata; 2. vse oskrbovanje, kako- obrezovanje, škropljenje, razredčevanje plodov, obiranje sadja je lažje izvedljivo; 3. sadje ee v takšni kroni lepše razvija v vseh pogledih. S tem pa ni povedano, da se priporoča kotlasta oblika krone, ki se je pa moramo izogibati. Kako vzgajamo široke lijaste oblike dreves, pa ob drugi priliki. Fr. K. VINOGRAD Ш Na trti zatirajmo oidij Za peronoeporo je trtna bolezen oidij (pe-lež), ki povzroča v bolj vročih letih pri nas precejšno škodo in je tudi tu pravočasno zatiranje te bolezni na mestu. Oidij napada tudi vse zelene dele trte, posebno pa zelene jagode. Razmnožuje se kakor peronospora — s trosi. Tkivo te bolezni prezimi na enoletnih rozgah in spomladi, ko nastopi zračna toplota 20 do 35° C, napadejo trosi zelene dele. Pri tem se napravi bela prevlaka, ki je na listu na zgornji in spodnji strani (pri peronospori samo na spodnji strani). Tkivo te bolejni uničuje le zgornjo kožico delov in ne tudi notranjosti kakor peronospora. Močno napaden» listi ovenejo in se osušijo, mladice dobi jo pozneje rjave madeže, jagode pa razpokajo in gnijejo. Da morejo trosi oidija skaliti, je potrebna toplota 20 do 30° C, ni pa potreben dež; zadostuje že nekoliko vlažen zrak, da ti trosi skalijo in napadejo zelene dele. Ker rabijo trosi za skalitev precej visoko toploto, se pokaže pri nas bolezen navadno po cve- tenju, zelo močno pa v juliju do avgusta. Bolezen pa preneha potem, ko se jagode začno mehčati. Tudi to bolezen moramo pravočasno zatirati. Najboljše sredstvo je žvepleni prah. V krajih, kjer močno nastopa, žveplamo prvič takoj po prvem škropljenju, in sicer liste in cvetne grozdke, drugič ob cvetenju in tretjič, ko je trta ocvetela. Tedaj moramo posebno grozde dobro žveplati. Žveplati ne smemo zjutraj, ko je rosa in tudi ne ob veliki vročini, da grozdja ne ožgemo. Tudi ne smemo premočno žveplati, temveč mora priti žvepleni prah iz žveplalnika kakor fin dim. V bolj mokrih letih žveplo ne učinkuje zaradi pomanjkanja toplote. Tedaj uporabljamo žvepleno apneno brozgo, in sicer 1.5%. Vendar tretje žveplanje izvršujemo z žveplom. Ako so v vinogradih mesta, kjer oidij vsako leto močno nastopa, si bomo olajšali zatiranje te bolezni s tem, da spomladi po rezi očistimo trse tega mesta starega lubja in ga eežgemo, trse pa poškropimo z 10—1 žvepleno brozgo. POLJE IN TRAVNIK Kako zatiramo plevel Toplo in vlažno vreme v tem mesecu zelo ugodno vpliva na rast in razvoj vseh rastlin. OzimLne kakor tudi spomladanski poeevki ob takem vremenu lepo uspevajo. Še lepše in bujneje uspeva plevel. Hitro je kalil in oze-lenel ter tako preraetel kulturne rastline. Vedno, še posebno pa letos, se mora plevel vztrajno zatirati. Najbolj uspešno bo zatiranje plevela sedaj, ko še ni popolnoma zakoreninjen in še ne semeni. Plevel je zelo velik škodljivec vseh naših kmetijskih (kulturnih) rastlin. Živi tako rekoč na račun posevkov: prikrajša jih za prostor, hrano, vodo in svetlobo. Na njem se razvijajo razne rastlinske bolezni, ki od tu napadajo kulturne raetline. Rastlinski škodljivci najdejo na plevelu varno skrivališče. Močno zapleveljeni poeevki so gotovo za polovico slabotnejši, zaradi tega je pa tudi pridelek toliko manjši. Ne more pač rasti nežna in neodporna kulturna rastlina tam, kje» se je razbohotil mogočen plevel. Razlikujemo dve skupini plevela, in sicer: 1. plevel, ki se širi in razmnožuje iz korenin in zelenih podzemnih stebelc, in 2. plevel, ki se razmnožuje s semenom. Važno je razlikovati ti dve posamezni vrsti plevela, ker se drugače zatira prva in drugače druga skupina plevela. Plevel, ki se razmnožuje iz korenin, je v zemlji globoko zakoreninjen. Uspešno ga moreš zatirati z globoko obdelavo zemlje (globoko oranje in okopavanje itd.). Najprimernejši čas za to je po žetvi, odnosno spomladi pred setvijo. V ta namen njivo preorjemo in dobro pobranamo. Plevel, ki ga je brana izvlekla iz zemlje, se bo na soncu osušil. Ce je še do žetve čas, plitvo preorjemo in pobranamo njivo, ko je plevel ponovno ozelenel. Uspešno zatiramo plevel tudi s pravilnim kolobarjenjem. Tako n pr. gojimo na zelo zapleveljenih njivah 2 do 3 leta zaporedoma okopavine (koruza, krompir, pesa in dr.). Osat uničujemo posamezno, i j. vsako rastlino posebej izkopljemo s korenino vred. Plevel, ki se razmnožuje s semenom, moramo odstraniti z njive še preden ee mu seme razvije. Pred setvijo kulturnih rastlin uničujemo to vrsto plevela enako, kakor je bilo to že prej omenjeno. Med rastjo, t. j. v posevku, pa ničujemo ta plevel z brano in oko-palnikom. Navadno kali plevelno seme prej kot seme kulturnih rastlin. Zato bo' že nekaj dni po setvi kulturnih rastlin na njivi vse polno plevela, medtem ko seme posevka še ni niti kalilo. Da zatremo plevel, njivo pobranamo. Ne smemo pa branati, ko je posevek že ozelenel, kar bi posebno škodovalo jaremu ječmenu. Branamo pa ponovno, ko je posevek nekoliko odrastel. Edino, če je zemlja prevlažna, ne smemo branati, ker bi s tem pokvarili strukturo zemlje in poškodovali posevek. Za zatiranje plevela v času pred setvijo kulturnih rastlin so primerne eamo težke brane in kultivatorji. Nasprotno so priporočljive za brananje posevkov samo lahke brane z ostrimi zobmi, ki ne kvarijo posevkov in ne rujejo rastlin iz zemlje. Med okopavinami zatiramo plevel z rednim okopavanjem. Najprimernejše orodje za to delo je okopalnik z ostrimi motičicami. Česar ne dosežemo z okopalnikom, naknadno izkopljemo z motiko. S tem, da zemljo redno in pravilno rahljamo (okopavamo ali branamo), pospešujemo rast posevka in obenem uničujemo škodljivi plevel. Pozneje, ko posevek že dobro odraste, se plevel ne m