Kuga cebelne zalege Kuga čebelne zalege (gnlloba, usmrajenost) je nalezljiva bolezen, ki dostikrat izprazni cele čebelnjake. Vendar se ji da priti do živega, ako jo pravočasno opazimo. Bolezen spoznamo po udrtih pokrovcih, s katerimi je pokrita zalega. Največkrat so ti pokrovci tudi v sredi preluknjani. Če vtaknemo v celico, pokrito s takim pokrovcem, šibico in' malo pomešamo ter nato potegnemo šibico iz celice, se vlečejo ostanki zalege kot gost klej do 2 cm na dolgo. Če doženemo kaj takega, potein je gotovo, da je bolezen tu. V dvomljivih primerih pošljimo kos zaleženega sata v preiskavo Državnemu veterinarskemu bakteriološkemu zavodu v Ljubljano. Vsak primer obolenja moramo javiti županstvu, oziroma okrajnemu načelstvu. Ozdraviti se ta bolezen ne da. Da preprečimo njeno razširjenje, moramo okužene plemenjake uničiti. Pozno zvečer ali zgodaj zjutraj, ko čebele ne izletavajo, zamašimo obolelemu panju žrelo, zamažemo morebitne špranje pri okencu z ilovico ter ga zažveplamo. Vso vsebino panja, to je čebele, satovje, med, tudi satnike, sežgimo ali zakopljimo en meter globoko v zemljo. Če je panj slab in malo vreden, tudi tega sežgimo. Ako je še dober in ga hočemo ohraniti, ga znotraj dobro ostrgajmo in nato celega temeljito umijemo z vročim lugom: 2kg sode na 10 litrov vode. Ko se posuši, ga še precej močno obžgimo z bencinsko spajalno svetilko. Vse orodje, ki smo ga rabill pri tem delu, razkužimo. Železne predmete v peči izžarimo, vse drugo, kakor tudi roke, sl umijemo v lugu In lizolovi raztopini. Da se bolezen ne razširi, oziroma da se vsak pojav iste takoj zatre, moramo v letnem času vsak mesec enkrat temeljito pregledati zaleženo satovje v panjih in če najdemo kaj sumljivega, postopati kot gorl navedeno. Dokler ne preneha vsak najmanjši sum obolelosti, si moramo pred in po vsakem opravilu v čebelnjaku in pred opravljanjem posameznih. panjev temeljito razkužitl roke in orodje v lizolovi raztopinl (ena žlica lizola na liter vode). A. K.