„DOM IN SVET!' 1892, štev. 7.
293
sv. Magdalene je napravil pokojnik svojemu prijatelju suhorskemu župniku, ve-lečastitemu gospodu Tomeu. Ko je bil v Velesovem, napravil ali prenovil je prav malo znamenito sličico: naslikano je bilo sadje, na katerem se je pasla muha — prav kakor živa. Neki tujec mu je dajal za to malenkost tristo goldinarjev, pa je ni dal. Slikarja Koželj in Franke sta ga obiskovala večkrat in se izvestno pri njem tudi mnogo naučila. Med slikami pokojnega Fr. Pustavrha jih je največ, ki nam kažejo Mater Božjo; njo, katero je po otročje ljubil in častil, slikal
je najrajši. Popoldne na dan sv. Martina leta 1870. je sedel pokojnik z dečkom svojega cerkovnika, kateremu je mnogokrat kaj pokazal iz slikarstva, pri kozarcu vina in se pogovarjal o slikah.
»Le to želim, da bi jedenkrat naslikal Mater Božjo tako, kakoršna je v resnici« dejal je Pustavrh — »ako ne, da bi jo pa vsaj v nebesih gledal!«
Cerkovnikov dečko je temu pritrdil. In izpolnila se je prav kmalu obema želja : dečko je umrl naslednje pomladi, gospod župnik pa jeseni. Upajmo, da oba gledata svojo nebeško Mater v raju!
Slovenskemu kresu.
^pozdravljen mi, slovenski kres, Ko vrh gore žariš, Poslanec zvest iz davnih dnij Očetov se mi zdiš.
Pozdravljen mi, slovenski kres, Od nekdaj zreš naš rod;
Zreš hedo. tugo, boj, razdor, A srečo malokod.
Pač gorel si, slovenski kres,
Takrat, ko žrtvoval Bogovom je Slovenov rod,
V logeh darilnik stal.
Zaternnil ni, slovenski kres, Oblak te divjih trum;
Ti bratil rod si in budil, Dajal mu up, pogum.
Zato se rad, slovenski kres, Naš rod krog tebe zbral,
Pred bojem in po zmagi spet Bogovom v čast te žgal . . .
Strahotno si, slovenski kres,
Zažarjal se takrat, Ko je privreval dan na dan
Turčin naš dom teptat.
Čuvaj si bil, slovenski kres,
Po gorah se žareč, Pozival si in bratil rod,
Navduševal za meč.
Da, priča si, slovenski kres,
Vseh rev in bolečin, Ki jih Slovencem prizadel
Je krvolok Turčin.
Res, bil je, bil, slovenski kres,
Slovenec bojev sto, A ni napadal, ropal ni,
Se branil je samo.
In ti si bil, slovenski kres,
Nad tisočkrat svedok, Da rod naš zmir je ljubil dom,
In prvi bil mu — Bog.
In zdaj goriš, slovenski kres, Krasno Krstniku v čast,
Ko je bogove zmagal Krist, Turčinu stri oblast.
Ko zreš naš dom, slovenski kres, Li mir naš rod ima . . . ?
Ne ...! Vero, jezik še hote Mu vzeti iz srca.
Le čuvaj nam, slovenski kres,
Kar vžgal Ciril-Metod: Naj veri bo in domu zvest
Na vek slovenski rod!
Zato, zato, slovenski kres,
Kot žaril si nekdaj, Kot si v obrambo bratil rod,
Oj  brati  ga še zdaj!
A. H.