IVO TROŠT:
Sosedov pišček.
§rancljeva Luda  je  bila  sama na  dvorišču. Sosedova koklja jo je obletavala, kakor da jo nečesa prosi za svojo  družinico, ki  je  pa ni bilo več  na  dvorišču; odšla je že skozi majhno odprtino v žičasti ograji. I.uda prvič zapodi kokljo, naj gre za piščki, a koklja nc neha prositi: klok, klok!  Potem teče deklica po rnja in ji ga natrosi po tleh, pa ga ni marala. Vrže ji krušnih drobtinic iz žepa od piedpoldanje malice, tudi nič; ponudi ji posodico z vodo, kjer so pile do* mače kure — a ni bila prav nič žejna. Koklja se umika posodici. a se vedno bolj bliža Ludi, toliko da je s kljunom ne prime za predpasnik in nc odvede s seboj. Luda se spomni, da ji hoče koklja nekaj pc* vedati.  Domisli se, da je letos spomladi domača koklja prav tako hodila za njenim bratcem Francetom, ko je stopal po domačem vrtu in  otresal  češpljeva drevesa, kjer so žrli listje in cvetje grdi rjavi lirošči, a so jih piščki kavsali s tako slastjo. France je rad ustregel kuktji in nje drobljancem.
Luda gre za kokljo k žičasti ograji, koder je nevabljena privedia malo čredico na Brancljevo dvorišče, pa se je čredica tudi vrnila brez povelja. Skozi tisto linico je odhajala Brancljeva perutnina na travnik in se vračala. Pozimi je pa prav skozi tisto odprtino zalezoval kure hudobni lisjak. Brancljeva mama je bila silno žalostna že po prvem njegovem posetu: odšla je z njim lepa mlada jarčka. Brancljeva mama je vedela, da lisjak ne pozna izkaznic za meso, marveč kolje in žre in vlači domov, kjer in kadar more. Zato veli mama gospodarju, naj odprtino zamaši ali kakorkoli zadela. Oče Brancclj je poznal za sta* rega grešnika še hujšo pokoro: nastavil je v linico tatu naproženo past. In res se je ujel lisjak takoj, ko se je drugič odpravil na pre* povedano pot. Brancelj mu je še posvetil s puško, ko je tako Rrdo pihal in bevskal, za prednji nogi prijet v pasti. Za plafiilo si je oee Brancelj izvolil kar tatov kožuh.
Danes pa v linici ni bilo več pasti. Od nje je ostal v deski, kamor je bila pritrjena žičasta ograja, še prav ncznaten kaveljček, ki ga ni lahko vsak zapazil. PozaMK so ga, ko so odstranjevali past. Pozneje ni bil kuram v napoto ne v nadlego. Tudi sosedovi piščki so doslej brez nezgode prihajali skozi linico tako kakor odrasle kure: poskakali so na rob linice, od tam na tia. Danes pa vidi I-uda, da se je na robu
3
linice ujel prav za tisto neznatno kljukico majhen, še ves rumen kebček z enim samim krempeljčkom tanke nožice. Nikakor ga ni mogel spraviti izmed kljukice in deske. Poizkušal je skočiti — nič; raztegnil komaj za dva prstka dolgi perutnici, da bi ?letel. A kako? Slednjič se je obupno prevrnil nazaj na Brancljevo plat in žalostno čivkal na pomoč, ki je ni bilo od nikoder, in visel obešen za lastno nožico. Tudi koklja ga v vsej materinski skrbi in boli ni mogla rešiti. V silni žalpsti vidi na dvoršču malo Ludo. Prav nič se ni deklica zmenila za njeno nesrečo. Kako! Saj je poleti sto drugih zabav v hladni senci na dvorišču. Koklja je zaman klicala na pomoč na vse vetrove, skakala noter, skakala vun mimo uboge živalce, a pomoči ni doklicala. Slednjič gre prosit pomoči Brancljevo Ludo.
»Ti ubogi pišček ti!« se začudi, ko vidi malega obešenca rmemoglo utripajočega v odprtini. Prav varno ga dvigne, da ne zlomi drobne nožice. Koklja je glasno pritrjevala: Prav, prav! — Ko je pišček stal pokonci, mu prav varno sname deklica krempeljček izpod neusmiljene kljukice. Pišček je zletel veselo za ostalo družino doraov. Bolna no žica ga je sicer nekoliko zanašak na stran, a bežal je le in čivkaJ veselo. Koklja je hitela za njim. Deklica je zadovoljno zrla za obema, potem je na tleh poiskala primerno velik kamen in udarila z njim po kaveljčku ter ga zabila prav v samo desko: »Na! Sedaj ne boš več na poti ubogim piščkom.«
Ta dogodek je povedala Luda doma, pa ji niso verjeli. Šele ko je pritrdil bratec France in se pohvalil, kako je on spomladi na prošnjo kokije krmil piščke s hrošči, so mu vsi soglasno pritrdili in pnhvalili malo Ludo.