21VARSTVO NARAVE ISSN 0506 4252 VARSTV NAR LETNIK/VOL. 21 STR. 1–149 LJUBLJANA 2008 VSEBINA/CONTENTS Rajko KNEZ ........................................................................................................................................ 7 Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja v upravnih in sodnih postopkih Applicability and effect of directives from the sphere of environmental protection in administrative and legal proceedings Andrej KIRN ..................................................................................................................................... 25 Varstvo narave in kriza napredka Nature conservation and the crisis of progress Špela E. HABI ................................................................................................................................ 41 Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji The system of evaluating exceptional trees in Slovenia Martina ORLANDO-BONACA, Robert TURK, Barbara OZEBEK, Lovrenc LIPEJ ............. 61 Ovrednotenje asociacij s cistoziro v Naravnem rezervatu Strunjan z uporabo ribje favne kot indikatorske skupine Evaluation of the association with Cystoseira in the Strunjan Nature Reserve using the  sh fauna as indicator Matej PETKOVŠEK ........................................................................................................................ 73 Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po 17. lenu Direktive o habitatih Report on the conservation status of species and habitat types under article 17 of the Habitats Directive Miha KROFEL, Ivan KOS, John LINNELL, John ODDEN, Ivonne TEURLINGS ................. 93 Human kleptoparasitism on eurasian lynx (Lynx lynx L.) in Slovenia and Norway Kleptoparazitizem s strani loveka pri evrazijskem risu (Lynx lynx L.) v Sloveniji in na Norveškem Miha NAGLI, Vesna JURAN ...................................................................................................... 105 Pregradni objekti na poreju reke Sore  vpliv na migracijo rib in ekološko sprejemljiv pretok Dams and weirs in the Sora river basin  impacts on  sh migration and ecologically acceptable  ow Tilen SMOLNIKAR, Martina KAINIK JANAR ................................................................ 125 Zasnova geografskega informacijskega sistema za upravljanje z naravovarstvenimi podatki Geographic information system scheme for nature conservation data handling Barbara VIDMAR .......................................................................................................................... 137 Naravovarstveno vrednotenje Strunjanskega klifa Nature-conservancy evaluation of the Strunjan cliff VA R STV O N A R A V E 2008 VA R STV O N A R A V E 2008 21 Izdajatelj/Published by: Naslov uredništva/Address of the Editorial Of ce: Zavod Republike Slovenije za varstvo narave Dunajska 22, SI-1000 Ljubljana Urednica/Editor: mag. Martina Kainik Janar Uredniški odbor/Editorial Board: prof. dr. Boštjan Anko, dr. Uroš Herlec, Vesna Juran, dr. Mitja Kaligari, Marjeta Kerši Svetel, prof. dr. Andrej Kirn, dr. Darij Kraji, mag. Jelka Kremesec Jevšenak, prof. dr. Boris Kryštufek, Mojca Tomaži, dr. Gregor Torkar, mag. Inga Turk, mag. Jana Vidic Recenzenti te številke/Reviewers of this Issue: prof. dr. Boštjan Anko, Marko Bertok, Mirjam Gorki, dr. Mirjam Galii, dr. Mitja Kaligari, Simona Kaligari, dr. Darij Kraji, mag. Jelka Kremesec Jevšenak, dr. Tomaž Podobnikar, dr. Hubert Potonik, dr. Peter Skoberne, mag. Jana Vidic, Lektorica/Language Editor: Nina Uratari Prevajalec/Translator: Henrik Cigli Tehnina urednica/ Tehnical Editor: Mateja Nose Marolt Fotogra je na naslovnici/Photos on Front Page: Miha Krofel: ris, sledenje risa s telemetrijo, shema gibanja risa Igor Maher: predavanje Martin Šolar: naravovarstveni nadzornik v Triglavskem narodnem parku Arhiv ZRSVN Tisk/Print: Birogra a Bori d.o.o. Naklada: 500 izvodov Printed in 500 copies Zavod Republike Slovenije za varstvo narave NAVODILA AVTORJEM ZA PISANJE PRISPEVKOV ZA REVIJO VARSTVO NARAVE V reviji Varstvo narave objavljamo znanstvene, strokovne in kratke prispevke, ki obravnavajo teorijo in prakso varstva narave. Prispevki pokrivajo vse vidike ohranjanja narave: naravoslovni, družboslovni in upravljavski vidik. Temeljnih del z drugih znanstvenih podroij, ki nimajo jasnih varstvenih implikacij, v Varstvu narave ne objavljamo. Znanstveni in strokovni prispevki naj ne bodo daljši od 30 tiso znakov, kratki prispevki pa od 7 tiso znakov. Znanstvene in strokovne prispevke recenziramo; kratke prispevke pregleda uredniški odbor. Prispevki so v slovenskem ali angleškem jeziku. Za prevajanje lahko poskrbimo v uredništvu; avtorji naj zagotovijo prevod pomembnejših strokovnih terminov. Stroške prevajanja ter slovenskega in angleškega lektoriranja nosi uredništvo. Prispevek naj bo opremljen z imeni in priimki avtorjev, tonim naslovom ustanove, v kateri so zaposleni oziroma naslovom bivališa, e niso zaposleni, naslovom elektronske pošte in telefonsko številko. Besedilo mora biti napisano z raunalnikom (Word), leva poravnava, velikost znakov 12. Znanstveni in strokovni lanki naj imajo UMRDP-zgradbo (uvod, metode, rezultati, diskusija, povzetek); e to ni mogoe, pa obvezno uvod in povzetek. Vsi, tudi kratki prispevki naj bodo opremljeni z izvlekom (do 250 znakov) in kljunimi besedami. Poglavja naj bodo oštevilena z arabskimi številkami dekadnega sistema (npr. 2.3.1). Opombe med besedilom je potrebno oznaiti zaporedno in jih dodati na dnu strani. Latinska imena morajo biti izpisana ležee (Leontopodium alpinum Cass.). Viri naj bodo med besedilom navedeni po sledeih vzorcih: – kot pravi Priimek (1999) je to in to – (Priimek 1999, 23) – (Priimek 1999a, 1999b) – (Priimek in Priimek 1999); v angl. prispevku (Priimek et Priimek 1999) – (Priimek in sod. 1999); v angl. prispevku (Priimek et al. 1999) – (Priimek 1999, 23, Priimek 1999, 23) – Zakon (Kratica glasila št./99) Med besedilom citirane vire navedite na koncu prispevka v poglavju ‘Literatura’, in sicer po abecednem redu priimkov prvih avtorjev oziroma po abecednem redu naslova dela, e avtor ni naveden. Upoštevajte naslednje vzorce: – Priimek, I., I. Priimek (1999): Naslov lanka. Naslov revije 99(5): 777–888 – Zakon. Kratica glasila št./99 – Naslov. http:// – Priimek, I., I. Priimek (1999): Naslov lanka. V: Priimek I., Priimek I. (ur.): Naslov krovnega dela. Naslov revije 99(5): 777–888 – Priimek, I., I. Priimek (1999): Naslov dela. Založba. Kraj. 136 str. – Priimek, I., I. Priimek (1999): Naslov dela. Založba. Kraj. Str. 4–15 – Organizacija (1998): Naslov dela. Sreanje. Kraj. Tabele, gra , slike in fotogra je morajo biti opremljeni z zaporednimi oznakami. Naslovi tabel morajo biti zgoraj, pri ostalem gradivu spodaj. Tabele naj bodo im manj oblikovane. Gra naj bodo praviloma dvodimenzionalni in šra rani. Slike naj imajo kakovostno resolucijo. VARSTVO NARAVE REVIJA ZA TEORIJO IN PRAKSO OHRANJANJA NARAVE 21 NATURE CONSERVATION A PERIODICAL FOR RESEARCH AND PRACTICE OF NATURE CONSERVATION LJUBLJANA 2008 varstvo narave.indd 1 21.10.2008 15:45:54 varstvo narave.indd 2 21.10.2008 15:45:55 Spoštovani bralci! Pred vami je enaindvajseta številka revije Varstvo narave. Upam, da jo boste prebirali z zanimanjem in da vam bo prinesla veliko strokovnih novosti. Izdajanje revije Varstvo narave je v letu 2006 prevzel Zavod RS za varstvo narave. Oblikovali smo nov uredniški odbor in si zastavili cilj – izdati eno številko revije letno. V dvajseti številki smo objavili še nekaj lankov, ki so jih avtorji posredovali še pretekli uredniški ekipi in izdajatelju. Novih devet lankov pa obeta, da bo snovi za redno izhajanje revije dovolj. Postavili smo širok koncept revije. V njej je prostor za znanstvene in strokovne lanke, dobrodošli pa so tudi krajši prispevki iz naravovarstvene prakse. Objavljali bomo prispevke z vseh podroij ohranjanja narave, tako naravoslovnega, družboslovnega in upravljavskega. Že s to številko, ki je pred vami, smo uspešno segli na sicer redkeje predstavljeno družboslovno podroje. Želimo si, da bi revija postala pomemben kamenek v mozaiku raznolikih naravovarstvenih prizadevanj; da bi opogumljala s poroanjem o tem, kaj vse smo že naredili in obenem osvetljevala probleme, ki se jih bomo v ohranjanju narave morali še lotiti. Na naslovnicah želimo poleg narave predstaviti tudi ljudi. V opomin, da naravo varujemo zaradi ljudi in v spodbudo, da jo varujemo tudi za ljudi. Pa tudi zato, ker ohranjanje narave izvajajo ljudje. Urednica Martina Kainik Janar varstvo narave.indd 3 21.10.2008 15:45:55 varstvo narave.indd 4 21.10.2008 15:45:55 VSEBINA/CONTENTS Rajko KNEZ ......................................................................................................................................... 7 Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja v upravnih in sodnih postopkih Applicability and effect of directives from the sphere of environmental protection in administrative and legal proceedings Andrej KIRN ....................................................................................................................................... 25 Varstvo narave in kriza napredka Nature conservation and the crisis of progress Špela E. HABI .................................................................................................................................. 41 Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji The system of evaluating exceptional trees in Slovenia Martina ORLANDO-BONACA, Robert TURK, Barbara OZEBEK, Lovrenc LIPEJ ....................... 61 Ovrednotenje asociacij s cistoziro v Naravnem rezervatu Strunjan z uporabo ribje favne kot indikatorske skupine Evaluation of the association with Cystoseira in the Strunjan Nature Reserve using the  sh fauna as indicator Matej PETKOVŠEK ........................................................................................................................... 73 Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po 17. lenu Direktive o habitatih Report on the conservation status of species and habitat types under article 17 of the Habitats Directive Miha KROFEL, Ivan KOS, John LINNELL, John ODDEN, Ivonne TEURLINGS ......................... 93 Human kleptoparasitism on eurasian lynx (Lynx lynx L.) in Slovenia and Norway Kleptoparazitizem s strani loveka pri evrazijskem risu (Lynx lynx L.) v Sloveniji in na Norveškem Miha NAGLI, Vesna JURAN ......................................................................................................... 105 Pregradni objekti na poreju reke Sore  vpliv na migracijo rib in ekološko sprejemljiv pretok Dams and weirs in the Sora river basin  impacts on  sh migration and ecologically acceptable  ow Tilen SMOLNIKAR, Martina KAINIK JANAR ...................................................................... 125 Zasnova geografskega informacijskega sistema za upravljanje z naravovarstvenimi podatki Geographic information system scheme for nature conservation data handling Barbara VIDMAR ............................................................................................................................. 137 Naravovarstveno vrednotenje Strunjanskega klifa Nature-conservancy evaluation of the Strunjan cliff varstvo narave.indd 5 21.10.2008 15:45:55 varstvo narave.indd 6 21.10.2008 15:45:55 UPORABA IN UINKOVANJE DIREKTIV S PODROJA VARSTVA OKOLJA V UPRAVNIH IN SODNIH POSTOPKIH APPLICABILITY AND EFFECT OF DIRECTIVES FROM THE SPHERE OF ENVIRONMENTAL PROTECTION IN ADMINISTRATIVE AND LEGAL PROCEEDINGS Rajko KNEZ Prejeto/Received: 21. 2. 2008 Sprejeto/Accepted: 11. 6. 2008 Kljune besede: pravo Evropske skupnosti, varstvo okolja, neposredni uinek, neposredna uporaba, konsistentna razlaga, uradna dolžnost, državni organi Key words: European Community law, protection of the environment, direct effect, direct applicability, consistent interpretation, ex offo application, state authorities IZVLEEK Prispevek analizira pravila o neposrednem uinku, neposredni uporabnosti in konsistentni razlagi, ki se uporabljajo na podroju direktiv, ki urejajo varstvo okolja v EU. Analizira tudi, zakaj je potrebno omenjena pravila uporabljati po uradni dolžnosti in da je slednje dolžnost tako sodiš kot državnih organov. Podroje varstva okolja je urejeno predvsem z direktivami, ki pa stremijo k varstvu okolja v javnem interesu. To je znailnost, ki vpliva na razumevanje neposrednega uinka, kajti pravica posameznika ni v ospredju in to postavlja pod vprašaj neposredni uinek. Ne glede na to, ni znatnih odstopanj od splošnih pravil glede neposrednega uinka. Dodatno avtor pojasnjuje, da je uporaba teh pravil po uradni dolžnosti ne samo dolžnost, ampak velikokrat tudi pomembna pomo. ABSTRACT The article discusses the principles of direct effect, direct applicability and consistent interpretation, applied for EU directives on environmental protection. It further analyses why it is necessary to apply these principles ex of cie by state authorities and courts. Environmental protection is mostly regulated with directives which, however, are designed to protect the environment in public interest. This characteristic in uences the understanding of direct effect, since the right of an individual is not in the forefront and hence questions the direct effect’s applicability. Still, there is no signi cant deviation from general rules on direct effect. Additionally, the author explains that the application of these principles is not only an obligation but often a welcome help as well. 1. UVOD Sodiše Evropskih skupnosti (SES) je že v 60-ih letih prejšnjega stoletja v sodno prakso vpeljalo koncept neposrednega uinka, ki je postal klju za uinkovanje prava Evropskih skupnosti (ES). Toda vse do danes je velikokrat nejasno, ali se ta koncept v celoti nanaša tudi VARSTVO NARAVE, 21 (2008), 7–23 7 varstvo narave.indd 7 21.10.2008 15:45:55 na okoljevarstveno zakonodajo in ali morajo neposreden uinek dolobam direktiv priznavati državni organi v upravnih postopkih ali je to zgolj obveznost sodiš v sodnih postopkih. V teoriji je bilo mogoe zaslediti stališa, da je koncept neposrednega uinka na podroju zakonodaje varstva okolja, ki je veinoma urejena z direktivami, nejasen, ker obiajno tovrstna zakonodaja posameznikom ne daje konkretnih pravic, medtem ko pa se je koncept neposrednega uinka izgradil predvsem na temelju pravic posameznika, ki mu jih zagotavlja pravo ES. Podroje varstva okolja je namre v toliko speci no, da varuje okolje bolj kot posameznika; posledica direktiv je, da dolobe veinoma ne izražajo neposredno pravice za posameznika (Craig in De Burca 2003, 181). Dodatno k temu so se pojavljali tudi komentatorji, ki so nezmožnost neposrednega uinkovanja dolob direktiv na podroju varstva okolja povezovali tudi s horizontalno splošno nezmožnostjo neposredne uporabe direktiv (Wennerås 2007, 14). Vendar pa danes prevladuje stališe, da so direktive po poteku roka za izvedbo direktiv (Vandamme 2005, 10–11) neposredno uporabne v nacionalnih pravnih redih, ne glede na to, za katero podroje gre, in da so dolobe teh direktiv neposredno uinkovite, e so jasne, nepogojne, pravno popolne in ne prepušajo državi diskrecije pri izvedbi posamezne dolobe v nacionalno pravo, in sicer ne glede na to, ali doloba vsebuje pravico za posameznika ali ne. V prispevku poskušam odgovoriti na naslednja vprašanja: pod katerimi pogoji se lahko v razlinih postopkih uporabijo direktive varstva okolja; kdaj se lahko neposredno uporabijo posamezne dolobe teh direktiv in proti komu ter ali res direktiva veže samo zakonodajalca in sodno vejo oblasti, medtem ko izvršilna veja oblasti v raznih upravnih postopkih ni zavezana k neposredni uporabi direktiv in k dajanju dolobam direktiv neposredni uinek. Slednje je velikokrat zaznati v odloitvah državnih organov – tudi na podroju varstva okolja. Prav tako je mo najti takšna stališa v razlinih virih in literaturi (Vogrini 2007, 38, Viler-Kovai 2008, 15). V pravu ES namre velja, da je država lanica dolžna zagotoviti spoštovanje prava ES, ne glede na to, o kateri veji oblasti govorimo. De nicija države je pojem prava ES, ki mu nacionalno pravo ne sme dati drugane vsebine. Poskušam pojasniti in argumentirati, zakaj je potrebno tudi v upravnih postopkih neposredno uporabljati direktive in omogoati neposreden uinek dolob direktiv. 2. NEPOSREDNI UINEK 2.1 UVOD Ko je SES leta 1962 v zadevi van Gend & Loos (26/62) odloilo, da se s Pogodbo o Evropski gospodarski skupnosti (PEGS) vzpostavlja nov pravni red, je moralo odgovoriti tudi na vprašanje, v kakšnem odnosu je ta nov pravni red z nacionalnimi pravnimi redi. Pri tem je sprejelo nekaj nael, ki še danes omogoajo »življenje« prava ES in zagotavljajo obstoj celotne EU. V odgovoru na vprašanje, v kakšnem razmerju je nacionalno pravo do prava ES, je SES dalo prednost slednjemu in odloilo, da se le to uporablja primarno in neposredno. Naelo neposredne uporabnosti pomeni, da za zagotovitev uinka predpisov prava ES v nacionalnem pravu, ni nujno potreben kakršenkoli zakonodajni ali siceršnji nomotehnini ukrep zakonodajalca ali izvršilne oblasti, s katerim bi dal veljavo aktu v nacionalnem pravnem redu. Tudi e, na primer, zakonodajalec ne izvede direktive 8 Rajko Knez: Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja … varstvo narave.indd 8 21.10.2008 15:45:55 v predpisanem izvedbenem roku, je direktiva vseeno neposredno uporabna v nacionalnem pravu. SES v zadevi van Gend & Loos (in še nekaterih naslednjih) ni temeljito loilo med neposredno uporabnostjo in neposrednim uinkom. Danes je ta razlika jasna, pretežno tako v sodni praksi kot tudi v literaturi (drugae Viler-Kovai 2008, 15; Prechal 2005, 227). Medtem ko se neposredna uporabnost nanaša na sam akt, se neposredni uinek nanaša na posamezno dolobo (ni nujno, da govorimo o posameznem lenu, kajti len kot takšen je lahko zbir ve dolob ali pa se v njem zrcali zgolj ena doloba). Neposredni uinek bo mogo vedno takrat, kadar bo šlo za normo, ki je pravno popolna, to pomeni, da je nepogojna, jasna in da ne puša državi lanici diskrecije, na kakšen nain bi posamezno dolobo lahko izvedla. Neposredna uporabnost in neposredni uinek sta tesno povezana: neposredni uinek ne bo koristil, dokler tudi nek predpis (na primer direktiva) ne bo neposredno uporaben (ve o tem pri vprašanju asovnega uinkovanja direktiv). Neposredni uinek je pomembno orodje v rokah vsakega posameznika, da se lahko sklicuje na pravo ES popolnoma identino, kot da bi se skliceval na pravilo domaega prava. Sklicevanje na pravno podlago v pravu ES je mogoe v vsakem postopku, ne glede na to, ali gre za upravni ali za sodni postopek, pomembno pa je, da je sklicevanje usmerjeno proti državi oziroma instituciji, ki je zajeta v pojmu država po pravu ES (ve o tem v nadaljevanju). Na ta nain se dá pravu ES enak uinek oziroma mu je omogoen popolnoma enak uinek kot nacionalnemu pravu (naelo prepovedi diskriminacije med pravnim redom ES in nacionalnim pravnim redom). V zadevah Grad (9/70), Van Duyn (41/74) je SES odloilo, da bi se uinek prava ES (effet utile) zmanjšal oziroma bi bil ogrožen, e posamezniki ne bi mogli zavezujoe obveze držav lanic uporabljati kot pravno podlago. Dodaten argument je našlo tudi v doktrini estoppel (državi njena dejanja prepreujejo zahtevati od drugega (posameznika) nekaj, e se je ta lahko zanesel na njena dejanja in ravnal skladno z njimi); to je nova dimenzija obrazložitve, zakaj je neposredni uinek tako pomemben za uresnievanje pravic prava ES: država lanica se ne more sklicevati na svojo napako ali neaktivnost, ker ni izvedla direktiv ali ker jih ni izvedla pravilno nasproti posameznikom (148/78, Ratti, toka 22, doktrini estoppel je podobno naelo venire contra factum proprium, v prevodu: Nikomur ni dovoljeno, da pride v nasprotje z lastnim ravnanjem). 2.2 NEPOSREDNI UINEK NA PODROJU VARSTVA OKOLJA Podroje varstva okolja je – do neke mere – posebej razvijalo koncept neposrednega uinka, ker to podroje primarno varuje interes varstva okolja kot javni interes in kjer pravice posameznikov niso vedno nedvoumno razvidne iz dolob. Dodatno zamegli sliko neposrednega uinka tudi minimalna harmonizacija, ki puša ve diskrecije državam lanicam. Pomembno obrazložitev glede neposrednega uinka dolob direktiv na podroju varstva okolja je SES sprejelo v zadevi Kraaijeveld (C–72/95, toka 56), ko je odloilo, da se posamezniki lahko sklicujejo na dolobe direktive 85/337, ki niso dajale pravic posameznikom in tudi niso bile natanne in nepogojne. SES to obrazloži z besedami, da len 249 (nekdaj 189) Pogodbe o ES (odslej PES) zavezuje države lanice k izvedbi direktiv in ne bi bilo v duhu (smislu) omejenega lena, e bi lahko izkljuili, tudi zgolj naeloma, možnost, da se obveznost iz direktive ne bi mogla pravno varovati (o.a. ubi ius ibi remedium – kjer je pravica, je potrebno tudi varstvo te pravice). Kjer pravo ES doloa državam lanicam doloeno obveznost nekaj VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 9 varstvo narave.indd 9 21.10.2008 15:45:55 storiti, bi uinek takšne obveznosti bil mono omejen, e se posamezniki ne bi smeli sklicevati na takšne dolobe (to je tudi bistvo doktrine estoppel). Doktrino Kraaijeveld je SES velikokrat ponovno uporabilo v zadevah varstva okolja in je danes ustaljena sodna praksa (C–435/97, WWF; C–287/98, Linster; C–201/02, Wells; C–127/02, Waddenzee). Tudi v zadevah, ki se nanašajo na direktive, ki nimajo domene varstva posameznika, ampak na primer varstvo javnega zdravja, direktivi 79/409 – Direktiva o pticah in 93/43 – Direktiva o habitatih, je SES omogoalo posameznikom, da so se neposredno sklicevali na dolobe omenjenih direktiv (C–127/02, Waddenzee; C–117/03, Dragaggi). 2.3 ODNOS MED DRŽAVO LANICO IN ES Glede dolob, ki neposredno urejajo odnos med državo lanico EU in inštitucijami ES oziroma samo ES, velja, da so zmožne neposrednega uinka. Slednje so sicer redki primeri in sodna praksa ni konsistentna, vendar pa je v zadevi CIA-Security (C–194/94) SES omogoilo neposreden uinek tudi v takšnih primerih. 2.4 NEPOSREDEN UINEK IN PRAVICA POSAMEZNIKA Na vprašanje, zastavljeno v uvodu, ali je za neposreden uinek potrebno, da doloba vsebuje pravico posameznika, na katero naj se ta sklicuje, lahko odgovorimo nikalno. Natanna analiza vseh omenjenih zadev, pa tudi asovno manj odmaknjenih primerov, kot je zadeva Zuchtverband für Ponys (C–216/02), pokaže, da neposredni uinek posameznih dolob direktiv ni odvisen od tega, da bi v dolobi morala biti izrecno doloena pravica posameznika. Namre, ratio decidendi teh sodnih odlob je, da se SES sklicuje na dejstvo, da posamezna doloba morda ni dovolj jasna in nepogojna, da bi dovoljevala takšno neposredno sklicevanje (neposredni uinek), ampak na drugi strani puša državi lanici doloeno mero diskrecije, kako bo ravnala pri izvedbi posamezne dolobe (v konkretnem primeru len 2(2) odlobe 92/353 puša nacionalnim organom diskrecijo v odloitvi, kdaj bodo smele zavrniti priznavanje in registracijo novih združenj za ponije). Pojavlja se posebno vprašanje: ali mora posameznik, ki se sklicuje na neko dolobo, dokazovati tudi doloeno mero interesa oziroma zadevnosti do norme. Vsak pravni sistem pogojuje uresnievanje pravnega varstva z doloeno mero interesa (pravni interes, neposredno zadevanje, itd.). Medtem ko SES v zadevi Kraaijeveld ni pogojevalo sklicevanja na direktivo 85/337 z dokazovanjem kakršnegakoli interesa s strani posameznika, pa je v zadevi Lemmens (C-226/97) pristopilo bolj strogo in zahtevalo, da se mora varovati interes tožnika. Šlo je za kazenski primer, ki je zadeval test dokazovanja alkoholiziranosti s t.i. breathalyzer testom. Argument v postopku je bil, da pravila, ki urejajo napravo za merjenje alkohola v izdihu, niso bila sporoena Komisiji ES v skladu z direktivo 83/139. A drugae kot v zadevi CIA-Security se gospod Lemmens ni smel sklicevati na direktivo. Vendar pa je med obema primeroma razlika. Namre, v prvi, CIA-Securiy, je šlo za vprašanje omejevanja prostega pretoka blaga, medtem ko v zadevi Lemmens ni šlo za to vprašanje, ali lahko nacionalne oblasti pri izvrševanju dolob kazenskega prava uporabljajo doloeno opremo, ki ni bila sporoena Komisiji ES (to pa ne pomeni oviri prosti trgovini). Zato 10 Rajko Knez: Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja … varstvo narave.indd 10 21.10.2008 15:45:55 odloitve v zadevi Lemmens ne moremo razumeti tako, da bi pogoj interesa bil conditio sine qua non doloenega interesa za uporabo neposrednega uinka. (Wennerås 2007, 23). V vrsti drugih primerov, kot so zadeva Peter Paul (C–222/02), Pêcheurs de l’Étang de Berre (C–213/03), je SES odloilo, da mora stranka pokazati doloeno vez z zahtevkom, kar v bistvu pomeni, da je doloena mera interesa vseeno potrebna. Vendar pa se SES ni spušalo v intenziteto interesa in doloa zgolj, da se lahko vsaka zainteresirana stranka sklicuje na neposredno uinkovito dolobo. Tudi vodilna literatura pravilno opozarja, da neposredni uinek ni odvisen ali pogojen niti z interesom stranke niti s sklicevanjem na normo: »Direct effect is the obligation of a court or another authority to apply the relevant provision of Community law, either as a norm which governs the case or as a standard for legal review« (Prechal 2005, 241). 2.5 VSEBINSKI POGOJI ZA NEPOSREDNI UINEK IN ASOVNE MEJE V tem poglavju se natanneje ukvarjamo z vprašanji, kdaj ima doloena doloba neposreden uinek, kdaj je jasna in nepogojna, in tudi glede vprašanja asovnih meja neposredne uinkovitosti. Koncept neposredne uinkovitosti je torej de niran tako, da je to zaveza nacionalnih oblasti (sodiša ali državnih organov) uporabiti doloeno dolobo prava ES kot pravno podlago, na kateri utemeljijo svojo odloitev (Prechal 2005, 241). Ta de nicija razlikuje med neposredno uporabljivostjo, ki je, kot smo omenili, naelo, ki se nanaša na akt sam (pri direktivah je to trenutek, ko potee rok za izvedbo) in med dolobo posameznega akta. Vendar to ne velja samo za direktive, ampak za vso pravo ES. Tako je de nicija neposrednega uinka enaka, ne glede na to, o katerem viru prava ES govorimo (ali o primarnem, kot je PES, ali pa o sekundarnih pravnih virih, kot so uredbe, direktive, odlobe, itd.). Tudi v primeru mednarodnih sporazumov je ta de nicija uporabljiva (Biotechnology, C–377/98, enako v kasnejši zadevi Pêcheurs de l’Ètang de Berre, C–213/03). Vendar pa je glede na razline pravne akte razlino rešeno vprašanje, ali je neposredni uinek mogo zgolj v razmerju med posameznikom in državnimi organi oziroma med osebami, ki jih pravo ES šteje v pojem države, ali pa je neposredni uinek mogo tudi v t.i. horizontalnih primerih, kjer gre za odnos med posamezniki. Slednje namre pri direktivah še vedno, kljub druganim predlogom generalnih pravobranilcev, ni mogoe. Obveza izvedbe direktiv se lahko deli v prenos (transposition) in izvedbo (operationalisation, Wennerås 2007, 14; Vandamme 2005, 10–11). Prva obveza zadeva prenos materialnih dolob direktive v nacionalno pravo. To se mora narediti jasno in natanno. Prav tako je potrebno zagotoviti pravni in upravni okvir uporabe in varstva teh dolob. Izvedba pa pomeni tudi dejansko uporabo in izvedbo teh dolob, kot so izvedene v nacionalno pravo. Neposredni uinek je obiajno viden kot možnost popravka napak pri prenosu; v tem smislu, da se lahko posamezniki izklicujejo na obveze, ki so zapisane v teh direktivah in niso bile izvedene ali so bile izvedene nepopolno. Vendar pa je iz zadeve Marks & Spenser (C–62/00, toka 27) razvidno, da se neposredni uinek ne nanaša samo na te primere, ampak je mogo tudi v primerih, kadar je prenos popolnoma pravilen, pa v dejanski izvedbi ni prišlo do takšne izvedbe, ki bi omogoala doseganje rezultatov in ciljev, ki jih zasleduje direktiva. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 11 varstvo narave.indd 11 21.10.2008 15:45:55 Država lanica se torej ne razreši obveznosti uporabe direktive zgolj na ta nain, da v prvem lenu posameznega akta (zakona) zapiše, da gre za prenos doloene direktive in da nato državni organi uporabljajo ta zakon. Ta opomba oziroma informacija v nacionalnem predpisu, da gre za izvedbo neke doloene direktive, je zgolj pomo posamezniku, da lahko preveri v posamezni direktivi, ali so obveznosti držav lanic pravilno izvedene v zakon oziroma ali se pri dejanski izvedbi zasleduje cilj direktive. Ni pa to opraviilo države lanice oziroma državnih organov ali sodiš, da pri odloanju v upravnem ali sodnem postopku ni potrebno spoštovati evropske zakonodaje ali dopušati neposrednega uinka ali konsistentne razlage (o slednjem ve v nadaljevanju); (drugae Viler-Kovai 2008, 15). e te informacije v nacionalnem predpisu ni, ima posameznik precej težko delo pri ugotavljanju, v kateri direktivi so pravila, ki jih je nek nacionalni predpis izvedel. Zato direktive doloajo to obveznost informacije in s tem omogoajo lažjo primerjavo nacionalne in zakonodaje ES. Države lanice razlino izvajajo to obvezo. Obveza se obiajno namre glasi, da je potrebno pri prvi uradni objavi opozoriti na direktivo, ki se v predpis izvede. Na primer v Nemiji je pogosto sprejet nain, da se pri prvi uradni objavi pri posameznem lenu zapiše opomba pod rto, v kateri je doloeno, da je len posledica izvedbe neke direktive. 2.6 NEPOGOJNOST Pogoj, da mora biti doloba za izpolnjevanje neposrednega uinka, inter alia, nepogojna, je ve pomenski in vsebuje doloene podpogoje. Kot prvo in najpomembnejše je, da mora obveznost biti zavezujoa za državne oblasti. Vasih namre ni popolnoma jasno, ali pravo ES samo doloa doloeno pristojnost, da se nekaj naredi, ali pa do so državne oblasti zavezane nekaj narediti (obliged to act). Na primer, e mora država lanica samo vzpodbujati doloene ukrepe (na primer len 3 direktive 75/442, ki doloa, da naj države lanice vzpodbujajo predelavo odpadkov), to še ni nepogojna obveznost. Obveznost države mora zato jasno izhajati iz dolobe. Drugi, nepogojnost se mora nanašati na ravnanje države lanice (nekaj storiti) tako, da je to jasno doloeno. Obveznost »nekaj storiti« ne sme prepušati diskrecije državi lanici, na kakšen nain se takšna obveznost izvede (28/67, Molkerei-Zentrale in 13/68, Salgoil). Pri tem je potrebno loiti, ali je takšna diskrecija pravna ali politina (Wennerås 2007, 32, 33). e diskrecija izhaja iz nejasnosti v pravnem smislu, potem je naloga sodiš in državnih organov, da ugotovijo pravilno razlago in na ta nain omogoajo neposredni uinek. Tovrstna nejasnost torej ne bo vplivala na pogoj nepogojnosti. e pa, na drugi strani, doloba jasno ali posredno podeljuje diskrecijo državi lanici, da izbere med ve možnimi alternativami, potem izvršilna in sodna oblast ne moreta stopiti v položaj zakonodajalca in narediti ta izbor (Wennerås 2007, 33). Takšno razlikovanje je SES naredilo v številnih primerih (C–57/89, Leybucht, toka 20; C–355/90, Santoña Marshes toka 26, C–258/00, French Nitrates). Kadar torej pravo ES omogoa državam lanicam politino diskrecijo glede izbire izvedbe doloenega pravila ali pa, kadar lahko izberejo drugano opcijo od nekega doloenega pravila, ne moremo govoriti o neposrednem uinku. Kadar pa imamo v posamezni dolobi kombinacijo te politine diskrecije in neke druge obveze, ki pa se ne nanaša na politino diskrecijo, potem je ta slednja obveza še vedno zmožna neposrednega uinkovanja. Na primer 12 Rajko Knez: Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja … varstvo narave.indd 12 21.10.2008 15:45:55 direktiva 2004/35 o okoljski odgovornosti v zvezi s prepreevanjem in sanacijo okoljske škode omogoa državnim organom odloitev, da povzroitelju obremenitve ni potrebno popolnoma povrniti doloenega okolja v prejšnje stanje, pri emer pa mora to narediti še vedno na ta nain, da okolje ne predstavlja znatnega rizika za loveško zdravje, vodo ali zašitene živali oziroma habitatne tipe. Obligacija torej, da nacionalni državni organi zagotovijo povrnitev v prejšnje stanje s strani odgovornega povzroitelja obremenitve, je nedvomno v vsakem primeru nepogojna in je zmožna neposrednega uinkovanja. Vendar pa je tisti del obveze, ki se nanaša nad minimalno opcijo pri kateri onesnaževalec krije zgolj stroške sanacije, ki so potrebni, da okolje ni ve nevarno za javno zdravje, nezmožen neposrednega uinkovanja. Podobno ne moremo govoriti o nepogojnosti, kadar doloena doloba direktive zahteva nadaljnje izvedbene ukrepe. Na primer zahteva direktive 92/43, da morajo države lanice pripraviti seznam doloenih obmoij, ki jih nato potrdi Komisija ES (C–244/05, Bund Naturschutz, toka 46). 2.7 NATANNOST Poleg zgoraj opisanega pogoja nepogojnosti mora doloba, ki naj bi bila zmožna neposrednega uinkovanja, biti tudi natanna (suf ciently precise). Tradicionalno mnenje je, da je doloba dovolj natanna, e je obligacija zapisana v nedvoumnem jeziku in pojmih (unequivocal terms, C–152/84, Marshall). SES je ta pogoj postopoma omililo in samo dejstvo, da besedilo ni ravno nedvoumno ali da potrebuje kompleksno analizo, še ne pomeni, da obveznost ni dovolj natanna, da bi bila neopraviljiva za izpolnitev enega od pogojev neposrednega uinka. Na to kaže tudi zadeva San Rocco (C–365/97): Komisija ES je sprožila postopek proti Italiji, ker ni prepreila nelegalnega onesnaževanja z odpadki v dolini San Rocco. eravno je Italija sprejela ukrepe, da je prepreila onesnaževanje te doline, ni mogla prepreiti nelegalnega odlaganja smeti. V primeru se je postavilo vprašanje, ali 4. len direktive o odpadkih (75/442) vsebuje dovolj natanno obveznost države lanice, pri emer je SES odloilo, da len sicer puša lanici doloeno mero diskrecije, vendar pa dejstvo, da stanje v tej italijanski dolini ne ustreza ciljem direktive, ne omogoa pasivnosti Italije na temelju 4. lena omenjene direktive. To je argument, da država lanica ni ostala v mejah, ampak je prešla meje diskrecije, ki jo omogoa len 4 (68. toka omenjene sodbe). Takšna razlaga SES kaže na to, da se pogoj natannosti razlaga precej široko. 2.8 ASOVNI UINEK Glede asovnega uinka izhajamo iz že omenjene razlage, da so direktive neposredno uporabne od poteka izvedbenega roka dalje in da je neposredni uinek dolob direktive prav tako mogo šele od tega roka dalje. Pred tem ima posameznik samo priakovano pravico, ki pa pravno ni relevantna oziroma druge strani ne obvezuje (148/78, Ratti). Pred neposredno uporabnostjo direktive tudi neposredni uinek posameznih dolob zato ni relevanten. Vendar pa je SES do doloene mere to pravilo podredilo tudi dodatni zahtevi, da v asu, ko direktiva zane veljati (to je obiajno 20 dni po objavi v Uradnem listu EU) pa vse do roka za izvedbo, VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 13 varstvo narave.indd 13 21.10.2008 15:45:55 države lanice ne smejo narediti niesar (aktivno ali pasivno ravnanje), kar bi onemogoalo uinkovanje direktive oziroma doseganje njenih ciljev po preteku roka za izvedbo (C–129/96, Inter-Environnement, toka 45). Navedeno ne velja samo za pravila, ki bi bila namenjena izvedbi direktive, ampak tudi za kakršnokoli drugo pravilo oziroma dejansko ravnanje države lanice (ATRAL, C–14/02, toki 58 in 59). Podobno, vendarle malce omehano, je SES odloilo v zadevi Mangold (C–144/04, toke 70 in naslednje). 3. HORIZONTALNI UINEK 3.1 UVOD Omenili smo že, da ni mogoe uporabljati pravila o neposrednem uinku v horizontalnih razmerjih, to je v razmerjih med posamezniki. Navedeno ne pomeni, da direktiva ni neposredno uporabna, zgolj neposredni uinek je tisti, ki ni mogo. Tako je sodiše odloilo v zadevi Marshall (152/84, toka 48). Za to obstajajo vsaj trije razlogi: 1. direktive zavezujejo zgolj države lanice (len 249 PES); 2. e bi priznali neposredni uinek dolobam direktiv tudi med posamezniki, bi to pomenilo derogacijo od doktrine estoppel, ki velja za države lanice. To pomeni, da bi posamezniki nosili posledice neaktivnosti države lanice (e država ne bi izvedla direktive oziroma bi jo izvedla nepravilno); 3. e bi bila sprejeta doktrina neposrednega uinka v horizontalnih razmerjih, bi to izenaevalo uredbe in direktive, pri emer ima ES pristojnost, da obveznosti med posamezniki sprejema samo v uredbah, ne pa tudi v direktivah (C-91/92, Faccini Dori, toke 22, 23, 24). Nezmožnost neposrednega uinka pa je omiljena s široko interpretacijo pojma države, ki posledino omogoa, da se veliko razmerij podredi pravilom o vertikalnem odnosu. 3.2 POJEM DRŽAVE Vprašanje, kaj vse zajema pojem države, je vprašanje, na katerega je potrebno podati odgovor v skladu s pravom ES. Nacionalno pravo nima pristojnosti de nirati pojma države, kadar gre za uporabo pravil prava ES. SES znatno drugae razlaga pojem države kot nacionalna prava. Pri tej razlagi je veliko širše, zato je nemalokrat težko uspeti z zatrjevanjem, da je nek organ država, eravno temu ni tako po nacionalnem pravu. SES je tako odloilo, da je država na primer javno podjetje (C–188/89, Foster), v zadevi Rieser (C–157/02, toke 24–28) pa je dodalo, da morajo biti izpolnjeni štirje pogoji, da se nek subjekt šteje za državo (emanations of state): 1. organ mora izvajati javno službo; 2. mora biti odgovoren, da se služba izvaja po pravilih, ki jih je sprejela država; 3. mora biti pod nadzorom države; 4. imeti mora posebna pooblastila, ki niso pooblastila civilnega prava. 14 Rajko Knez: Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja … varstvo narave.indd 14 21.10.2008 15:45:55 V zadevi Kampelmann (C–253–258/96, toka 46) je SES odloilo, da so pogoji iz 3. in 4. toke zgoraj alternative, vendar pa iz omenjene zadeve Rieser izhaja, da je teža dana na de niranju javne službe in na kontroli države lanice. Slednji pogoj je izpolnjen že, e država lanica poda avtorizacijo doloenemu organu, ki izvaja javno službo, da le to izvaja, in tako se tudi avtorizacija vnaprej (ex ante) šteje, da je to avtomatino izvajanje kontrole in bo ta pogoj na ta nain izpolnjen. Široka interpretacija pojma države omogoa podrejanje razmerij vertikalnemu odnosu, kjer ima posameznik možnost sklicevanja na neposredni uinek. Poleg omenjenih primerov, ki se nanašajo predvsem na javna podjetja, lahko dodamo še odloitve SES, ki so pod pojem države vštevale tudi obine, univerze, razline državne organe, ki delujejo na podlagi zakona (na primer zavodi za zdravstveno varstvo), in mogoe bi bilo podati negativno de nicijo države. To pomeni, da pod pojem države v pravu ES spadajo vsa tista razmerja, kjer ne gre za obiajna civilnopravna razmerja, pri emer pa so izpolnjeni zgoraj omenjeni štirje pogoji. 3.3 DRUGI PRIMERI HORIZONTALNEGA UINKOVANJA V praksi SES je bilo kar nekaj primerov, ki niso pogosti in ki niso osnova velikemu številu drugih primerov, kjer je SES omogoilo doloeno uinkovanje norm direktiv, kljub temu, da je šlo za razmerje med posamezniki. Tako je na primer v zadevi Panagis Pa tis (C–441/93) šlo za t.i. vmesni horizontalni neposredni uinek (incidental horizontal direct effect). Podobno tudi v zadevi CIA-Security (C–194/94) in Unilever (C–77/97, toka 37). Vse to so zadeve, kjer je bilo v razmerju med posamezniki potrebno ignorirati (neuporabiti) dolobo nacionalnega prava, ki ni bila skladno z direktivo. Ne gre torej za to, da bi se neposredno uporabila doloba prava ES, ampak za to, da se doloena doloba nacionalnega prava ni smela uporabiti. Namesto tega se je uporabila neka druga doloba nacionalnega prava. Uporaba obrazložitve na ta nain pokaže, da ne gre za neposredni uinek direktive v tem smislu, da doloba direktive omogoa pravni temelj za doloeno pravico posamezniku, ampak da direktiva povzroi neuporabo doloene norme nacionalnega prava. Tudi zadeva Pfeiffer (C–397–403/01) signalizira, da SES ni pripravljeno, vsaj formalno ne, priznati horizontalnega uinka na nain, da bi dolobe direktiv nudile pravni temelj za uveljavljanje pravic posameznikov v horizontalnih razmerjih. (Wennerås 2007, 53, Tridimas 2002, 353). 4. KONSISTENTA RAZLAGA 4.1 UVOD Doktrina neposrednega uinka je dopolnjena z naelom konsistentne razlage. To naelo je splošno naelo mednarodnega prava, ki zahteva, da sodiša in državni organi razlagajo nacionalno pravo skladno s pravilom mednarodnega prava z namenom, da bi zagotovili pravilni uinek nacionalnemu pravilu (Betlem in Nollkaemper 2003, 571, Regueiro 2002). Nacionalno pravo je, kolikor je le mogoe, treba razlagati skladno s pravom ES. Podobno kot velja za VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 15 varstvo narave.indd 15 21.10.2008 15:45:55 neposredni uinek je naelo konsistentne razlage neloljivo povezano s PES (C–160/01, Mau, toka 34, C–397–403/01, Pfeiffer). Bolj natanno, 249. len PES v povezavi z 10. lenom te iste pogodbe, po katerem morajo nacionalni organi narediti vse, kar je potrebno (must take all appropriate measures), da zagotovijo cilje in rezultate prava ES (14/83, von Colson, toka 26), zahteva tudi konsistentno razlago. Torej ne gre samo za to, da se upošteva besedilo direktive, ampak je potrebno vzeti v obzir tudi cilje, ki jih zasleduje direktiva (obiajno izhajajo iz preambule) in skladno s tem razlagati nacionalno zakonodajo (C–397–403/01, Pfeiffer, toka 119). Takšna razlaga ima prednost pred kakršnokoli drugo razlago, ki jo sicer poznamo v nacionalnem pravu, na primer teleološka, gramatikalna, zgodovinska, itd. Medtem torej, ko bo pri naelu neposrednega uinka pravna podlaga sama doloba prava ES, pa je pri naelu konsistentne razlage pravni temelj še vedno v nacionalni zakonodaji, vendarle pa ima razlaga tako pomemben vpliv, da z njo dosežemo cilje direktive, kljub temu, da uporabimo nacionalno normo. V praksi je naelo konsistentne razlage uporabljivo celo pogosteje kot sam neposredni uinek, kajti organu, ki odloa, ni potrebno zanemariti oziroma derogirati uporabo nacionalnega prava in uporabiti pravni temelj v pravu ES, temve uporabi za pravni temelj nacionalno pravo s tem, da ga uporabi na nain (s konsistentno razlago), da doseže tisti cilj, ki ga je predvidela direktiva. To je sodišem, pa tudi državnim organom, lažje, saj so že iz preteklosti navajeni, da v potrditev svoje odloitve poskušajo navesti tudi primerjalno zakonodajo ali razlago po mednarodnih pravilih, recimo mednarodnih konvencijah, in metoda konsistentne razlage ima vejo zgodovinsko uporabo kot naelo neposrednega uinka. Prav tako za nacionalnega sodnika oziroma organ, ki odloa, ne pomeni nekaj tako novega, kot naelo neposrednega uinka. Ravno iz teh razlogov v literaturi zasledimo, da je naelo konsistentne razlage uporabljeno pogosteje kot naelo neposrednega uinka (Betlem, Nollkaemper 2003, 574–576). Prav tako kot ima naelo neposrednega uinka svoje meje, ima tudi naelo konsistentne razlage meje, ki se kažejo tako v asovnih omejitvah kot tudi v omejitvah contra legem (razlaga ne sme biti v nasprotju z zakonom) in mora slediti naelu pravne varnosti (legal certainty). Vendar pa je potrebno takoj ugotoviti, da – vsaj kar zadeva naelo contra legem – temu ni dobesedno tako, kajti SES velikokrat sili nacionalne organe, ki doloajo, da naredijo ravno to. Na primer v zadevi Marleasing (C–106/89) je SES trdilo, da morajo nacionalna sodiša razlagati nacionalno pravo kar se le da (as far as possible) v lui besedila in namena direktiv. A v omenjenem primeru je bilo potrebno razlagati neko dolobo direktive tako, da je prekludirala uporabo nacionalnega prava. To pomeni, da je naelo lojalne razlage povzroilo neuporabo nacionalnega prava in to neuporabo je težko razlagati drugae kot contra legem. eravno sodiše v ostalih primerih trdi, da je meja konsistentne razlage ravno uporaba naela contra legem (C–334/92, Wagner Miret, toka 22), pa se je težko znebiti obutka, da naelo lojalne razlage ne dosega enakih uinkov kot naelo neposrednega uinka, le da je pot do tega drugana (C–215/97, Bellone; C–456/98, Centrosteel). Tudi z naelom konsistentne razlage se zasleduje t.i. polni uinek prava skupnosti (effet utile) in veliko pravil glede uporabe neposrednega uinka se uporabi identino za naelo konsistentne razlage. Tudi kar zadeva položaj posameznika je pravilo enako. V sodbi v zadevi Arcaro (C–168/95) je SES odloilo, 16 Rajko Knez: Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja … varstvo narave.indd 16 21.10.2008 15:45:55 da se naelo konsistentne razlage ne sme uporabiti proti posamezniku na ta nain, da bi poslabšalo njegov pravni položaj (enako velja za neposredni uinek). To pomeni, da se tudi v primeru konsistentne razlage uporabi pravilo estoppel in da država ne more zaradi lastne napake pri (ne)izvedbi direktiv uporabiti nacionalnega prava na ta nain, da bi ga konsistentno razlagalo z direktivo, s tem pa posegla v naelo pravne varnosti posameznika in poslabšala njegov pravni položaj. 4.2 ASOVNA UPORABA NAELA KONSISTENTNE RAZLAGE Pri neposrednem uinku smo omenili (supra, 2.8.), da se lahko neposredni uinek uporabi zgolj takrat, kadar gre za primer, ko je rok za implementacijo oziroma izvedbo direktive že potekel in je norma sposobna neposrednega uinkovanja. Izjema od tega pravila je oblikovana v zadevi Inter-Environnement (C–129/96); tudi pred potekom omenjenega roka z državnimi ukrepi ne sme biti narejeno niesar, kar bi povzroilo znatno oviranje rezultatov, ki jih zasleduje direktiva. Podobno izhaja iz zadeve Mangold (C–144/04). Podobno velja tudi za naelo konsistentne razlage. Namre, z dnem, ko zane veljati direktiva (rok za izvedbo pa še ni potekel), ta dejansko živi v pravu ES in to se ne sme ignorirati na nain, da bi bili kasneje, ko bi rok za izvedbo že potekel, cilji te direktive ogroženi. Na primer kadar se danes, ko rok za implementacijo še ni potekel, odloa o nekem položaju posameznika in njegovi pravici, ki bo povzroala pravne uinke po poteku izvedbenega roka, se lahko izognemo tem uinkom tako, da pred potekom tega roka odloimo drugae, kot zahteva direktiva. Temu ne sme biti tako. Da bi se to prepreilo, je SES razlagalo asovne meje konsistentne razlage podobno kot pri neposrednem uinku in zahteva, da se upošteva konsistentna razlaga tudi pred potekom roka za izvedbo (C–212/04, Adeneler and Others, toka 123). 5. DOLŽNOSTI NACIONALNIH SODIŠ IN DRŽAVNIH ORGANOV V preteklih poglavjih tega prispevka smo se ukvarjali z uporabo dolob direktiv v vertikalnih in horizontalnih razmerjih ter s konsistentno razlago, v tem poglavju pa se osredotoamo na vprašanje, kdo so tisti organi, ki morajo zgoraj omenjena pravila spoštovati. Naelo lojalnosti oziroma t.i. lojalna klavzula iz 10. lena PES zahteva, da država ne sprejme kakršnegakoli ukrepa (pasivno ali aktivno dejanje), ki bi ogrožal cilje, ki izhajajo iz omenjene pogodbe oziroma iz prava ES nasploh (tudi iz direktiv). V razvoju sodne prakse danes niso ve sporna vprašanja, ali morajo sodiša po uradni dolžnosti uporabiti pravo ES, torej ne glede na to, ali se stranke nanj sklicujejo ali ne. Iz zadev Van Schijndel (C–430 & 431/93, toka 13), Kraaijeveld (C–72/95, toka 60), Verholen (C–87, 88 in 89/90, toka 15) nedvoumno izhaja, da je takšna dolžnost sodiša ex of cie. To pa pomeni, da to sovpada z aksiomom slovenskega prava, da sodiše ni vezano na pravno podlago strank in da jo mora ugotoviti samo; tudi kadar jo stranke navajajo, sodiše nanjo ni vezano. Ta aksiom ni znailen za vse nacionalne pravne sisteme, vendar pa je v Sloveniji to lažje razumeti kot v državah, ki takšnega pravila nimajo. SES je odloilo, da se samo na ta nain lahko dosega effet utile prava ES. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 17 varstvo narave.indd 17 21.10.2008 15:45:55 Vprašanje pa je, ali se takšna obveza nanaša tudi na ostale državne organe, predvsem organe izvršilne veje oblasti. Omenjeni 10. len PES ne loi med razlinimi vejami oblasti, kar bi lahko implicitno že kazalo na to, da se takšna obveza nanaša na prav vse organe, ki nastopajo v vertikalnih odnosih. To potrjuje tudi praksa SES. Na primer v zadevi Fratelli Costanzo (103/88, toka 33) je SES odloilo, da so vsi organi izvršilne veje oblasti, vkljuno z decentraliziranimi organi, kot so na primer celo obine, pod enako obveznostjo kot nacionalna sodiša, da neposredno uporabljajo direktive in posamezne dolobe direktiv. Drugae torej, kot lahko zasledimo mnenja v literaturi in praksi (Vogrini 2007, 38, Viler-Kovai 2008, 15) je tudi v upravnem postopku potrebno spoštovati pravo ES, naelo neposrednega uinka, naelo konsistentne razlage itd. in po uradni dolžnosti uporabljati pravo ES (C–101/91, Komisija ES proti Italiji, toka 24 in zadeva C–118/00, Larsy, toka 52). Stališe, da direktive zavezujejo in so neposredno uporabljive pri sprejemanju zakonodaje, ne pa pri izdaji upravne odlobe, zatorej ni skladno s stališi SES (Vogrini 2007, 38). To, inter alia, potrjuje tudi zadeva C–413/92, Grossenkrutzburg, kjer je Nemija trdila, da ni zavezana opraviti presoje vplivov na okolje glede doloenega projekta, ker ta obveznost ni neposredno uinkovita in ji ni bilo mogoe ugovarjati s strani posameznikov pred nacionalnimi organi. SES je takšen argument zavrnilo in trdi, da ni relevantno, ali morajo nacionalni organi takšno obveznost izpolniti, kadar jih nanje opozori posameznik (C–431/92, Komisija ES proti Nemiji). To pomeni, da je s tem tudi implicitno potrdilo odloitev v zadevi Kraaijeveld, da morajo nacionalni organi po uradni dolžnosti izvršiti presojo vplivov na okolje, skladno z direktivo o presoji vplivov na okolje tudi, e ni nobene nacionalne zakonodaje, ki bi to direktivo izvedla. Z drugimi besedami, tudi kadar se posameznik ne more sklicevati na neposreden uinek neke dolobe, to še ne pomeni, da upravni organi niso zavezani spoštovati posamezne dolobe direktive. A fortori to velja za primere, kadar posameznik ima možnost sklicevanja na neposreden uinek posamezne dolobe direktiv. Podobno velja, kot izhaja iz zadeve Costanzo (103/88), za naelo konsistentne razlage, kajti tako kot sodiša so tudi državni organi zavezani uporabljati enaka pravila glede možnosti podelitve popolnega uinka pravu ES (Wennerås 2007, 70). Ni sporno, da se obveznosti iz klavzule lojalnosti (len 10 PES) nanašajo na vse organe, ki jih lahko uvrstimo pod pojem emanations of state (pod pojem države). Nedvomno glede uporabe prava ES ni razlike med izvršilno in sodno vejo oblasti (a fortiori to velja za zakonodajalca). Ni razloga, da bi moral posameznik izkoristiti vsa pravna sredstva v upravnih postopkih, da bi lahko nato šele v sodnem varstvu raunal na uporabo prava ES. Obstaja pa pomembna razlika med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti na eni strani in sodno vejo oblasti na drugi strani. Namre, le slednja ima pravico predložiti posamezna vprašanja v postopek predhodnega odloanja (len 234 PES) in na ta nain SES vprašati po poenoteni razlagi neke dolobe ali ve dolob prava ES, za katere nacionalno sodiše ni prepriano, kako naj jih uporabi. Te pravice pa zakonodajna in izvršilna veja oblasti nimata in sta prepušeni svoji lastni presoji, kako bosta ali neposredno uporabili pravo ES ali pa, kadar neposrednega uinka ni, kako bosta konsistentno razlagali pravo ES. To ni pomembno samo za organe, ki odloajo v okviru izvršilne veje oblasti po dolobah upravnega postopka, ampak 18 Rajko Knez: Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja … varstvo narave.indd 18 21.10.2008 15:45:55 tudi za zakonodajalca, ki mora izvesti direktive v nacionalno pravo in se mu velikokrat pri tem postavljajo vprašanja, kakšna izvedba je pravilna. SES pa ne daje mnenj, kadar ne gre za spor pred nacionalnim sodišem, zato te možnosti ni. To pa pomeni, da so predvsem izvršilni organi, ki jih veže tako naelo neposrednega uinka kot konsistentne razlage, celo pred težjo nalogo kot sodiša, kajti le ta lahko v spornem primeru vprašajo oziroma nekatera morajo predložiti vprašanje v predhodno odloanje (zadnjeinstanna sodiša oziroma sodiša proti katerih odloitvam ni ve pravnih sredstev; len 234 PES). Pri uporabi nacionalnega prava, ki je posledica izvedbe direktiv, pa tudi kadar gre za uporabo nacionalnega prava, pri katerem moramo spoštovati temeljne dolobe PES, je velikega pomena, da se ne ustavimo samo pri nacionalni razlagi in uporabi predpisa, ampak da to kombiniramo s pravom ES. Takšna kombinacija je mogoa z uporabo naela konsistentne razlage, kadar pa z njo ne dosežemo cilja, pa se je potrebno zatei k naelu neposrednega uinka. e ni od tega ni mogoe, bo potrebno vseeno sprejeti odloitev po nacionalnem pravu, vendar pa bo posameznik v takšnem primeru imel možnost odškodninske odgovornosti zoper državo, kajti zaradi napake zakonodajalca je prišlo do neizvedbe oziroma do nepravilne izvedbe direktive, kar je posamezniku povzroilo škodo. Odškodninska odgovornost države lanice zaradi nespoštovanja prava ES prav tako temelji na lojalni klavzuli v 10. lenu PES in sodiše jo je prvikrat neizpodbitno utemeljilo v zadevi Francovich (C–6&9/90). Kadar torej ne bo mogoe z neposredno uporabo prava ES in z neposrednim uinkom ter konsistentno razlago omogoiti popoln uinek prava ES v državi lanici, posamezniku preostanejo pravna sredstva, kot je, inter alia, odškodnina s strani države, varstvo Komisije ES v javnem interesu, itd. (Knez 2003, 1039–1051). 6. SUMMARY It is in no way disputable that the European Community environmental legislation, which is being adopted in the form of various directives, gives more discretion to the national state authorities than in other spheres of EC law. Its main characteristic lies in minimal harmonisation and less emphasis is given to the uni cation of law. In turn, the national authorities have more discretion in the selection of suitable measures to attain the objectives stemming from these directives. The case law dealing with the environmental protection law is very similar to other case law when dealing with in the application of basic rules of the so-called European jurisprudence (the rules regulating the relationship between EC law and national law). Those rules spread with only minor deviations to the sphere of environmental protection as well. The consequences of unattainment of the objectives stemming from the given directives are the same as in other spheres. Individuals can further refer to the principle of direct effect in spite of the fact that it is not the case of rights speci c to them that would proceed from these provisions, but also in cases when these provisions follow a public interest. The question of interest is not so relevant and is interpreted widely (any interested party). VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 19 varstvo narave.indd 19 21.10.2008 15:45:55 The question of EC law applicability is also related to the tradition of applicability of various legal sources and use of references. Indeed, it is in our nature that we attempt to substantiate a decision on some previous decision regarding some other matter or use the already constituted rules in case law or any other practice, but it is incompatible with the nature of EC law supra-nationality, which attempts to achieve a full functioning of the internal market and the spheres associated with it (including environmental protection), to look for references only in the national legal system in order to use them during adjudicating and decision-making. In detailed explanations, state authorities and courts should also quote, in compliance with everything stated above, the EC law and not merely their national law. One must accept the fact that in every decision-making process the national law as well as EC law must be bear in mind and that the former should be explained in the light of the latter. The decisions in which quotations of EC law cannot be found are not false by themselves, considering that a court or state authority can still decide in the sense or spirit of these provisions, without considering them at all; the orientation of its explanation was still correct. In spite of it, however, this still is a sign that the EC law was not applied (in Slovenia, for example, the public Information Commissioner is a body which often uses, during its decision-making, EC law and is in this respect an example of correct applicability of national and EC law in its decision-making). Namely we are not dealing with two separate legal systems, but both should be considered as a whole. Both the courts in the court proceedings and state authorities in the administrative proceedings are obliged to achieve this ex of cie. It is recommended that during decision-making the state authorities and courts lean to a great extent on EC law sources as well as on The Court of Justice of the European Communities (ECJ) interpretation accepted by way of the preliminary rulings proceedure, with which the latter has already interpreted lots of individual provisions of (environmental protection) directives. These judgements have the effect of ab initio and erga omnes and are precedents. This means that they become part of an individual provision, which they interprete (body of an article). Their non- applicability is totally identical to the non-applicability of the EC law provision itself. However, it is not only the obligation but the help as well. A state authority or court, which opts to use case law interpretation, can be sure that using EJC interpretation, their decision is capable of any further legal remedy, since the judgements made by ECJ are incontestable and  nal, which in turn means that a state authority or court has decided in a way that could not be decided differently nowhere in Europe. The applicability of EC law, let this be a matter of direct effect or consistent interpretation or applicability of ECJ interpretation, should therefore not be looked upon only as an additional burden but also as a welcome help. 20 Rajko Knez: Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja … varstvo narave.indd 20 21.10.2008 15:45:55 7. LITERATURA 1. Betlem, G., A. Nollkaemper (2003): Giving Effect to Public International Law and European Community Law before Domestic Courts; A Comparative Analysis of the Practice of Consistent Interpretation. European Journal of International Law (EIJL) 14(3): 569–589. 2. Craig, P., G. De Burca (2003, 2007): EU Law, Text, Cases and Materials. 3. in 4. izdaja, Oxford. 3. Figueroa Regueiro, P.V. (2002): Invocability of Substitution and Invocability of Exclusion: Bringing Legal realism to the Current Developments of the Case-Law of »Horizontal« Direct Effect of Directives. Jean Monnet Working Paper 7/02, NYU School of Law, New York. 4. Knez, R. (2003): Kako do pravice v Evropi – pravno varstvo posameznika v EU. Podjetje in delo (PiD) 6–7:1039–1051. 5. Prechal, S. (2005): Directives in EC Law, Oxford EC Law. Oxford University Press. Oxford. 6. Tridimas, T. (2002): Black, White and Shades of Grey: Horizontality of Directives Revisited. Year Book of European Law (YBEL). strani 327–354. 7. Van Gerven, W. (2000): Of rights, remedies and procedures. Common Market Law Review 37(3). 8. Vandamme, T.A.J.A. (2005): The Invalid Directive. Europa Law Publishing. Groningen 9. Viler Kovai, A. (2008): Uporaba predpisov pri odloanju v upravnem postopku. Pravna praksa 1: 14–15. 10. Vogrini, V. (2007): Ministrstvo priznalo Volovji rebri advokata. Delo, Sobotna priloga, 20.10.2007, stran 38. 11. Wennerås, P. (2007): The Enforcement of EC Environmental Law. Oxford Studies in European Law. Oxford. Sodna praksa Sodiša ES: – 103/88, Fratelli Costanzo SpA v Comune di Milano, ZOdl 1989, stran 1839. – 13/68, SpA Salgoil v Italian Ministry of Foreign Trade, Rome, Posebna angleška izdaja odlob Sodiša ES, stran 453. – 14/83, Sabine von Colson and Elisabeth Kamann v Land Nordrhein-Westfalen, ZOdl 1984, stran 1891. – 148/78, Kazenski postopek proti Tullio Ratti, ZOdl 1979, stran 1629. – 26/62, NV Algemene Transport- en Expeditie Onderneming van Gend & Loos v Netherlands Inland Revenue Administration. angleška izdaja, stran 1. – 28/67, Firma Molkerei-Zentrale Westfalen/Lippe GmbH v Hauptzollamt Paderborn, Posebna angleška izdaja odlob Sodiša ES, stran 143. – 41/74, Yvonne van Duyn v Home Of ce, ZOdl 1974, stran 1337. – 9/70, Franz Grad v Finanzamt Traunstein, ZOdl 1970, stran 825. – C–101/91, Komisija ES v Italiji, ZOdl 1993, stran I–191. – C–106/89, Marleasing SA v La Comercial Internacional de Alimentacion SA. ZOdl 1990, str. I– 4135. – C–117/03, Società Italiana Dragaggi SpA and Others v Ministero delle Infrastrutture e dei Trasporti and Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia. ZOdl 2005, stran I–167. – C–118/00, Gervais Larsy v Institut national d’assurances sociales pour travailleurs indépendants, ZOdl 2001, stran I–5063. – C–127/02, Landelijke Vereniging tot Behoud van de Waddenzee and Nederlandse Vereniging tot Bescherming van Vogels v Staatssecretaris van Landbouw, Natuurbeheer en Visserij, ZOdl 2004, stran I–7405. – C–129/96, Inter-Environnement Wallonie ASBL v Région wallonne, ZOdl 1997, stran I–7411. – C–14/02, ATRAL SA v Belgian State, ZOdl 2003, stran I–4431. – C–144/04, Werner Mangold v Rüdiger Helm, ZOdl 2005, stran I–9981. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 21 varstvo narave.indd 21 21.10.2008 15:45:55 – C–152/84, M. H. Marshall v Southampton in South-West Hampshire Area Health Authority, ZOdl 1986, stran 723. – C–157/02, Rieser Internationale Transporte GmbH v Autobahnen- und Schnellstraßen- Finanzierungs- AG, ZOdl 2004, stran I–1477. – C–160/01, Karen Mau v Bundesanstalt für Arbeit, ZOdl 2003, stran I–4791. – C–168/95, Kazenski postopek proti Luciano Arcaro, ZOdl 1996, stran I–4705. – C–188/89, A. Foster in drugi v British Gas plc, ZOdl 1990, stran I–3313. – C–194/94, CIA Security International SA v Signalson SA and Securitel SPRL, ZOdl 1996, stran I–2201. – C–201/02, The Queen, on the application of Delena Wells v Secretary of State for Transport, Local Government and the Regions, ZOdl 2004, stran I–723. – C–212/04, Konstantinos Adeneler and Others v Ellinikos Organismos Galaktos (ELOG). ZOdl 2006, stran I–6057. – C–213/03, Syndicat professionnel coordination des Pêcheurs de l’Étang de Berre et de la région v Électricité de France (EDF), ZOdl 2004, stran I–7357. – C–215/97, Barbara Bellone v Yokohama SpA, ZOdl 1998, stran I–2191. – C–216/02, Österreichischer Zuchtverband für Ponys, Kleinpferde und Spezialrassen v Burgenländische Landesregierung, ZOdl 2004, stran I–10683. – C–222/02, Peter Paul, Cornelia Sonnen-Lütte and Christel Mörkens v Bundesrepublik Deutschland, ZOdl 2004, stran I–425. – C–226/97, Kazenski postopek proti Johannes Martinus Lemmens, ZOdl 1998, stran I–3711. – C–244/05, Bund Naturschutz in Bayern eV in drugi v Freistaat Bayern, ZOdl 2006, stran I–8445. – C–253-258/96, Helmut Kampelmann and Others v Landschaftsverband Westfalen-Lippe (C– 253/96 to C–256/96), Stadtwerke Witten GmbH v Andreas Schade (C–257/96) and Klaus Haseley v Stadtwerke Altena GmbH (C–258/96), ZOdl 1997, stran I–6907. – C–258/00, Komisija ES v Franciji (French Nitrates), ZOdl 2002, stran I–5959. – C–287/98, Grand Duchy of Luxemburg v Berthe Linster, Aloyse Linster in Yvonne Linster. ZOdl 2000, stran I–6917. – C–334/92, Teodoro Wagner Miret v Fondo de Garantía Salarial, ZOdl 1993, stran I–6911. – C–355/90, Komisija ES v Španiji (Santoña Marshes), ZOdl 1993, stran I–4221 – C–365/97, Komisija ES v Italjii (San Rocco), ZOdl 1999, stran I–7773 – C–377/98, Kingdom of the Netherlands v European Parliament and Council of the European Union, ZOdl 2001, stran I–7079 – C–397–403/01, Bernhard Pfeiffer (C–397/01), Wilhelm Roith (C–398/01), Albert Süß (C–399/01), Michael Winter (C–400/01), Klaus Nestvogel (C–401/01), Roswitha Zeller (C–402/01) and Matthias Döbele (C–403/01) v Deutsches Rotes Kreuz, Kreisverband Waldshut eV. ZOdl 2004, stran I–8835 – C–403 & 431/93, Jeroen van Schijndel and Johannes Nicolaas Cornelis van Veen v Stichting Pensioenfonds voor Fysiotherapeuten, ZOdl 1995, stran I–4705 – C–413/92, Komisija ES v Nemiji (Grossenkrutzburg), ZOdl 1995, stran I–2189 – C–435/97, World Wildlife Fund (WWF) in drugi v Autonome Provinz Bozen and Others, ZOdl 1999, stran I–5613 – C–441/93, Panagis Pa tis and others v Trapeza Kentrikis Ellados A.E. and others. ZOdl 1996, stran I–1347. – C–456/98, Centrosteel Srl v Adipol GmbH, ZOdl 2000, stran I–6007. – C–57/89, Komisija ES v Nemiji (Leybucht), ZOdl 1991, stran I–883. – C–6&9/90, Andrea Francovich and Danila Bonifaci and others v Italian Republic, ZOdl 1991, stran I–5357. – C–62/00, Marks & Spencer plc v Commissioners of Customs & Excise, ZOdl 2002, stran I–6325. 22 Rajko Knez: Uporaba in uinkovanje direktiv s podroja varstva okolja … varstvo narave.indd 22 21.10.2008 15:45:56 – C–72/95, Aannemersbedrijf P.K. Kraaijeveld BV e.a. v Gedeputeerde Staten van Zuid-Holland, ZOdl 1996, stran I–5403. – C–77/97, Österreichische Unilever GmbH v Smithkline Beecham Markenartikel GmbH, ZOdl 1999, stran I–431. – C–87, 88 in 89/90, A. Verholen and others v Sociale Verzekeringsbank Amsterdam ZOdl 1991, stran I–3757. – C–91/92, Paola Faccini Dori v Recreb Srl, ZOdl 1994, stran I–3325. Rajko KNEZ Pravna fakulteta Univerze v Mariboru Mladinska ulica 9 SI-2000 Maribor, Slovenija rajko.knez@uni-mb.si VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 23 varstvo narave.indd 23 21.10.2008 15:45:56 varstvo narave.indd 24 21.10.2008 15:45:56 VARSTVO NARAVE IN KRIZA NAPREDKA NATURE CONSERVATION AND THE CRISIS OF PROGRESS Andrej KIRN Prejeto/Received: 3. 3. 2008 Sprejeto/Accepted: 11. 6. 2008 Kljune besede: narava/okolje, biosfera, biotska pestrost, naravovarstvo/okoljevarstvo, entropi- ja, ekocentrizem, antropocentrizem, napredek, trajnostni razvoj, indeksi stanja kakovosti okolja in na- rave, postnormalna znanost. Key words: nature/environment, biosphere, biodiversity, nature conservation/environmental protection, entropy, ecocentrism, anthropocentrism, progress, sustainable development, environment and nature quality indexes, postnormal science IZVLEEK Pojem narave je povezan z zgodovino pojma loveka in njegovega dela. Družbeni napredek vkljuuje prisvajanje in spreminjanje narave. Ta proces je dosegel toko, ko neželene in nenamerne posledice ogrožajo želene in namerne cilje. Sodobna prevlada pojma okolja nad pojmom narava je izraz obsega loveških posegov v naravo. Ker obstajajo  zine interakcije med naravo in okoljem, je to realni temelj za sodelovanje varstva okolja z varstvom narave in povezanosti ekocentrizma in antropocentrizma. Odgovornost okoljske politike in politike nasploh za uspešno varstvo narave in varstvo okolja je velika. ABSTRACT The notion of nature is closely associated with the notion of the history of man and his work. Social progress includes the appropriation and changing of nature. This process has reached the point, at which the undesired and unintentional consequences threaten the desired and intentional objectives. The modern supremacy of the notion of the environment over the notion of nature is a manifestation of the extent of human intervention upon nature. Owing to the physical interactions between nature and the environment, this is a factual basis for the cooperation of the environmental protection with nature conservation as well as interconnection of ecocentrism and anthropocentrism. The responsibility of environmental policy and politics in general for successful nature conservation and environmental protection is great. 1. NARAVA, ENTROPIJA, DRUŽBA Vse, kar je živo, lahko živi le tako, da koristi svoje okolje in naravo, v kateri živi. Že pred stoletjem je bila ta ekološka resnica  zikalno izražena s trditvijo, da življenje rpa nizko entropijo iz okolja in oddaja proizvedeno termodinamino entropijo in vse druge izloke v okolje (Boltzmann 1974, Schroedinger 1980). Tekma za nizko entropijo je boj za obstanek in za življenjske vire ter je sestavina vsakega življenja. Tekmovanje ima lahko skupinsko in VARSTVO NARAVE, 21 (2008), 25–40 25 varstvo narave.indd 25 21.10.2008 15:45:56 individualno obliko. Vse to je veljalo, velja in bo tudi za loveka in družbo. Velika razlika pa je v tem, da je ta splošna naravna nujnost življenja vse bolj družbeno, kulturno, vrednotno, etino, tehnino in spoznavno-informacijsko posredovana. Vse v naravi je sestavina ohranjanja trajnosti narave. Biosfera je trajnosten, sam sebe vzdržujo, ohranjajo, zaprt entropien sistem. Vsi zemeljski ekosistemi kot podsistemi biosfere pa so odprti entropini sistemi, torej z okoljem izmenjujejo materijo in energijo. Biosfera Zemlje, ki jo tvorijo ti odprti ekosistemi, pa je zaprt sistem. Z vesoljem izmenjuje samo energijo, ne pa materije. Zanemarljiva je koliina materije, ki jo Zemlja sprejme iz vesolja s padcem meteoritov ali pa obratno, ko lovek pošilja razne objekte v vesolje. Sedanja zaprtost sistema biosfere nikakor ne izkljuuje možne bistvene vloge zunajzemeljskih dejavnikov pri nastanku življenja na Zemlji. Življenje ne izkljuuje, ampak nasprotno – nujno vkljuuje entropijo. e je družbeni napredek »kraljica«, je entropija njena »senca«. loveška vrsta si s svojo organizacijo, znanostjo, tehnologijo, antropocentrinimi vrednotami vse bolj univerzalno prisvaja naravo, njene snovne, energetske vire in storitve, a hkrati s tem tudi njena »senca« postaja vse veja. lovek se je z zunaj telesnimi, od telesa loljivimi organi, to je s celotno tehnosfero, postavil na sam vrh proizvodnje entropije na Zemlji. Na tem vrhu pa je odkril, da mu bo kraljiina senca (entropija, nenamerne in nepredvidljive posledice) zatemnila pozitivno vsebino napredka. Sedaj stavi vse na arovniški trik, na heglovsko zvijanost uma, da s pomojo znanosti, tehnike in bolj temeljitimi informacijskimi sistemi zadrži blaginjo brez njene sence. Temeljna vsebina tehninega napredka in z njim povezanega ekonomskega, kulturnega in družbenega napredka sploh je v inovativnem izigravanju, ne ukinjanju enih naravnih sil, procesov in interakcij naproti drugim. Hegel je dejal, da se v tem procesu naravne sile obrusijo, a lovek s tem doseže svoje cilje. loveštvo lahko s spremembami naina proizvodnje in potrošnje, kar vkljuuje in predpostavlja spremembo vrednot, in tisoerimi ekotehninimi inovacijami, ki tvorijo »revolucijo uinkovitosti« in »dematerializacijo«, pomembno upoasni proizvodnjo entropije, toda odpraviti je ni mogoe. Letalski promet tudi ne ukinja delovanja zakona gravitacije, poteka pa za ceno porabe naravnih virov in proizvodnje entropije. Sinonim za naravo na Zemlji v drugi polovici 19. stoletja predstavlja pojem »biosfera«, ki ga je uvedel avstrijski geolog E. Suess. Pojem so prevzeli francoski antropolog in teolog Teilhard de Chardin, francoski  lozof in matematik Le Roy ter ruski naravoslovec in biogeokemik Vernadskij (1863–1945). Osnovna ideja biosfere pri Vernadskem je bila koevolucija življenja s celotno zgodovino Zemlje. Pokazal je, da je bilo življenje najmonejša sila v preoblikovanju površine Zemlje. Pod vplivom znanstvene misli in loveškega dela biosfera prehaja v novo stanje, noosfero, sfero razuma. Po Vernadskem (1989: 234) »živimo v pomembnem geološkem asu našega planeta – antropogenem obdobju«. To je Vernadskij napisal 28. decembra 1942 leta. Tega prehoda Vernadskij še ni mislil v entropinem kontekstu gigantske družbeno- ekološke spremembe. Te so se izvršile v zadnjih 60-tih letih. Ne more in ne sme jih odmisliti nobena sodobna makrokoncepcija družbeno-ekonomskega in znanstveno-tehninega razvoja. Danes je veliko bolj kot v asu Vernadskega oitna dvojna vloga uporabljenega znanja: kot dejavnika destrukcije okolja/narave, nastajanja nereda, okoljskih/ekoloških posledic in tveganj, a hkrati tudi kot dejavnika bolj varne rabe naravnih virov in zašitnika varstva okolja in narave. 26 Andrej Kirn: Varstvo narave in kriza napredka varstvo narave.indd 26 21.10.2008 15:45:56 Vzpostavljeni in javno dostopni informacijski sistemi na podroju naravovarstva in okoljevarstva veajo možnosti za bolj tehtno vkljuevanje zainteresirane javnosti in najrazlinejših akterjev civilne družbe v procese upravljanja in odloanja pri varovanju okolja in narave. Pravni predpisi morajo nedvoumno, brez izjeme, zahtevati redno javno objavo podatkov onesnaževanja. Tega v nobenem primeru ne sme ovirati kakšna poslovna tajnost. lovekovo zdravje je vrednota, ki je pred vsako poslovno tajnostjo. Narava/biosfera je velik ekološki sistem, v katerem živimo skupaj z drugimi vrstami. lovek je ontološko in razvojno neloljivo povezan z vsem življenjem na Zemlji in tvori z njim ekološko skupnost. Obnovljivi in neobnovljivi naravni viri in ekosistemske storitve omogoajo njegove najrazlinejše gospodarske aktivnosti. Ta neposredna odvisnost od narave/okolja je vedno navzoa, eprav je danes zakrita in prekrita s lovekovo ekonomsko in tehnino aktivnostjo ter njenimi proizvodi. Ker lovek ni samo praktino ekološko dejavno, ampak je tudi miselno, jezikovno, spoznavajoe bitje, svoja dejavna razmerja do narave izrazi pojmovno in vrednotno. Zgodovina praktinih razmerij do narave se izraža v pojmovanjih narave. Zgodovino temeljnih sprememb pojmovanja narave ni mogoe odvajati od zgodovine temeljnih sprememb pojmovanja loveškega dela in loveka samega. Ne obstaja pa samo pojmovna povezanost. Povezana sta tudi svet pojmov in svet družbene prakse. Dejanska, praktina razmerja med delom in naravo so se izrazila na pojmovni in vrednotni ravni. 2. NARAVA/OKOLJE, NARAVOVARSTVO/OKOLJEVARSTVO Nikakor ni nakljuje, da je v 20. stoletju pojem okolja zael vse bolj izpodrivati pojem narave (environment/nature, sreda/priroda, milieu/nature, Umwelt/Natur). Grški ‘physis’ in rimski ‘natura naturans’ sta omejena le še na naravno okolje in naravovarstvena zašitena obmoja. Toda ali sta okolje in narava res tako elegantno razdvojena, brez vzajemnih interakcij? Materialni in energetski tokovi ter njihovi odpadki v ekonomiji in družbi vplivajo na intenzivnost sprememb v ekosistemih in posledino na celotno naravo v podobi Zemlje. Z varstvom narave kot znanstvenim raziskovanjem, vrednotenjem in upravljanjem kot pti Feniks znova vstaja narava iz pepela, ki ga je na veliko nanjo natrosilo okolje. Onesnažena voda, zrak, globalne podnebne spremembe prizadenejo zašiteno naravo. Kaj se dogaja s tisto naravo, ki jo potrebujemo kot vodo, zrak, prst, nafto, železo, les, gozd, park, drevored, polje, sadovnjak, travnik itd? Kaj se dogaja z našim telesom in našo biološko naravo? Kaj se dogaja s ebelami, severnimi medvedi, mikroorganizmi …? Treba se je vprašati splošneje in globlje: kaj se dogaja s tisto naravo, ki omogoa proizvodnjo in potrošnjo in je njen materialni, energetski temelj? Kako raba in spreminjanje te narave vpliva na zakonsko zavarovano naravo? Varstvo narave se lahko razume tudi kot poseben loveški nain samozašite preko zašite narave. Izraža novo stanje ozavešenosti lastne povezanosti z naravo, da ni samo družbeno, ampak je tudi družbeno-naravno bitje, ki si deli ta planet z vso ostalo mrežo življenja. Kot znanstveno, tehnino, kulturno bitje je sicer speci na nitka v tej mreži, toda e se ta mreža trga in postaja vse redkejša, se trga tudi loveška nit. Ko je vzpostavljeno institucionalizirano VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 27 varstvo narave.indd 27 21.10.2008 15:45:56 varstvo narave, je to že znak, da se z njo nekaj usodnega dogaja. Na drug nain to izraža tudi okoljevarstvo. Praktini obseg in družbeno tehnini nain korišenja in degradacije narave sta postala takšna, da se pojavita navarovarstvo in okoljevarstvo kot poziv k ujenosti in temeljiti spremembi dosedanjih praktinih, miselnih in vrednotnih razmerij do narave. Ljudje uvidijo, da niso možne popolne tehnoekološke rešitve njihovih ambicij, aktivnosti, potreb, ciljev, ne da bi prizadeli nekatere skupine in zmanjšali njihovo kakovost življenja, ki je ni mogoe nadomestiti z rento. Upravienost do nje, e jo politika in širša družba sploh priznata, prizadeti dobijo obiajno le po napornem in dolgotrajnem preprievanju in utemeljevanju. Razumljiva je egoistina, elementarna reakcija v obliki sindroma NIMBY (»Ne na mojem dvorišu«). Ko veina zastopa stališe NIMBY, problem pa je vseeno treba rešiti doma, potem to zahteva višjo raven osmislitve svojih lastnih prispevkov k nastanku in rešitvi problema. Varnost loveka smo v sedanji zgodovinsko spremenjeni naravi zašitili s standardi dopustnega onesnaženja. Toda ali je lovek res zašiten in varen gledano dolgorono in bolj celostno? Velika verjetnost je, da se bo ta varnost izkazala za varljivo. Redko se sprašujemo, kaj naši pojmi in metode izpušajo, esa merilni inštrumenti še ne morejo zaznati. Spoznavna situacija, toda z veliko hujšimi praktinimi ekološko/okoljskimi posledicami, je podobna tisti v kvantni mehaniki, ki jo opisuje teoretini  zik Weinberg (1996: 160) »Nevtrini, ki nastajajo v sonevem središu, so pretežno elektronske vrste. Tudi detektorji, s katerimi jih štejemo, so pretežno prirejeni opazovanju elektronskih nevtrinov. Ena izmed možnih razlag je, da se del elektronskih nevtrinov na poti skozi Sonce poasi spremeni v drugo vrsto, ki je na Zemlji ne zaznamo.«. Možno je, razmišlja Weinberg, da je masa nevtrina mnogo premajhna, da bi jo zaznali v laboratorijih. Možno je tudi, da so trenutne, neposredne posledice našega polnjenja in nadomešanja narave s tehnosfero za lovekovo zdravje in ekosisteme premajhne, da bi jih upoštevali okoljski standardi (na primer: elektromagnetna sevanja, nanotehnologije, živilske tehnologije, spreminjanje genoma loveka, živali, rastlin idr.) Varstvo narave je loveška skrb in aktivnost. lovek je edino živo bitje, ki je lahko odgovorno za vse življenje na Zemlji. loveška vrsta najbolj vsestransko koristi naravo in jo tudi najbolj prizadene. Edino pri njej se je pojavila potreba in interes za varovanjem narave. V prvi vrsti so pomembni rezultati varstva narave, etudi so njegovi motivi lahko zelo antropocentrini. Antropocentrinih ozirov ni mogoe in tudi ne bi bilo smiselno izloiti iz naravovarstva, toda v naravovarstvu lovek ni središe in temelj. Pri zašiti, na primer, medveda ni mogoe popolnoma odmisliti rejcev drobnice, pri spremembi Zakona o Triglavskem narodnem parku pa ne ljudi, ki živijo v širšem zavarovanem obmoju. V obeh primerih tega ne smemo storiti tako, da razvrednotimo po loveku priznane naravne vrednote. Lahko se neko naravno vrednoto zašiti in varuje prvenstveno ne samo zaradi nje same, ampak zaradi lovekovih spoznavnih, zdravstvenih, estetskih, rekreacijskih in ekonomskih koristi. Velja pa tudi nasprotno. Niso poznane nobene koristi za loveka, pa se jo vseeno varuje zaradi nje same. e ne pohodimo polža, tega najbrž ne storimo iz kakšnih lastnih koristoljubnih nagibov. Živali ne muimo zaradi njih samih, ne pa zaradi lastnih koristi. eprav je varovanje narave primarni cilj, je to dolgorono hkrati tudi varovanje loveka, ki živi v naravi in od nje s pomojo svojega dela in znanja. Ekocentrizem naravovarstva je dolgorono najbolj pristni antropocentrizem. Po drugi strani pa tudi iz okoljevarstva ni mogoe popolnoma izkljuiti ekocentrino, naravovarstveno držo. V vsakem, še tako spremenjenem okolju je navzoa 28 Andrej Kirn: Varstvo narave in kriza napredka varstvo narave.indd 28 21.10.2008 15:45:56 neka narava, ki je lovek ni ustvaril. Samo e so trajno ohranjeni in varovani ekosistemi, lahko v njih dolgorono obstoji tudi lovek s svojimi loveško središnimi vrednotami do narave. Obstaja ekocentrina razsežnost antropocentrizma in antropocentrina razsežnost ekocentrizma. Tudi to je ontološki temelj povezave narave/okolja in s tem tudi naravovarstva in okoljevarstva. Varovati, gojiti, širiti, pouevati, uveljavljati je treba same vrednote naravovarstva in okoljevarstva. e so te odrinjene v nepomembnost in drugorazrednost, se to praktino kaže v samem ravnanju z naravo in okoljem tako na individualni kot na politini in ekonomski ravni. Kratkovidno antropocentrino okoljevarstvo, ki ne rauna z ekocentrino celovitostjo, njenimi posebnostmi in omejenimi zmogljivostmi, je dolgorono razdiralno, samouniujoe. Nasprotno pa se ekocentrizem, ki odmišlja loveka iz narave, sprevraa v antihumanizem. Oba, ekocentrizem brez upoštevanja loveka in antropocentrizem brez upoštevanja narave, sta uniujoa za loveka. Razlika med njima je v tem, da je antropocentrina drža uniujoa dolgorono tako do loveka kot do narave. loveška središnost mora omejiti svojo središnost in tako se vzpostavlja ekosredišnost, ki pa ne izkljuuje loveka, saj je le-ta prav tako njegov speci ni, integralni del in ni zunaj narave in nad njo. Celota je celota delov in njihovih interakcij. Ekocentrizem ne zanika posebnosti loveka v tej celoti, toda ta ni ve zgolj razpoložljivo sredstvo. Eksistenna povezanost loveka s to celoto (naravo) zahteva njeno varovanje ter samoomejitev loveka in njegove središnosti. To je skupna naloga naravovarstva in okoljevarstva. V vsakem konkretnem primeru sta svojsko prepletena ekocentrizem in antropocentrizem, kar zahteva posebno presojo upoštevanja celovitosti narave, ekosistema in lovekovih interesov. Nikakor pa slednji ne morejo imeti, kot so jo imeli v dosedanji antropocentrini politiki, kulturi, ekonomiji vnaprejšnjo zagotovljeno prednost pred vrednotami narave in okolja. Ni nobenega naravovarstva in okoljevarstva brez loveka. V interesu samega loveka je, da je ekocentrizem v bistvu neantropocentrini antropocentrizem. Ta nenavadna besedna zveza izraža dejstvo, da loveka ni mogoe izkljuiti iz narave. Sam ekocentrizem je loveška zadeva. Predstavlja lovekovo ozavešenost lovekovih povezav z naravo. Je odgovor nastajajoe postmoderne na antropocentrizem moderne. Tudi »zares nova politika« je ekocentrina. Brez nje ostaja sedanje okoljevarstvo in naravovarstvo nemono. Dosedanja antropocentrina politika nasploh, ne samo okoljska, daje napane znake javnosti, podjetništvu, kapitalu. V vsakem konkretnem primeru okoljevarstva in naravovarstva je treba najti takšno rešitev, da v njej ne zvodenijo naela naravovarstva in okoljevarstva, da ne prevladajo loveški, politini, dobikarski interesi, a ne sme se tudi postavljati teh nael absolutno, to je brez vsakega ozira na loveka. Problem Slovenije, Evrope, sveta ni antihumanistini ekocentrizem, ampak pragmatini, politini, ekonomistini antropocentrizem. Trajno varstvo narave in okolja ni mogoe brez resninega trajnostnega razvoja. Dolgorono se ne more ohraniti varovanih obmoij narave, e se radikalno politino, ekonomsko, vrednotno ne spremeni odnos do tiste narave, ki je postala okolje za loveka. V najširšem smislu je to postala že vsa narava v podobi Zemlje. Povsod se že najdejo sledi lovekove aktivnosti. e jih lovek ne zazna s svojimi utili, pa jih odkriva znanstveno raziskovanje. Ta pretvorba narave v okolje je osnova za trajne, raziskovalne in praktine koalicije okoljevarstva in naravovarstva. Pravica ljudi do zdravega okolja, ki je zaenkrat še zapisana v naši Ustavi – VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 29 varstvo narave.indd 29 21.10.2008 15:45:56 varovana narava pa je sinonim za zdravo okolje – povezuje naravovarstvo in okoljevarstvo z najbolj eksistennimi loveškimi zadevami. Med varstvom narave in varstvom okolja gre za razumno razmejitev raziskovalnih, upravljavskih in pedagoških nalog, kar pa ne vkljuuje spoznavnih in interesnih tujosti obeh podroij. Varstvo narave in varstvo okolja sta usmerjena k obema razsežnostma: naravoslovni in družboslovni, okoljevarstvo pa še izrazito k tehnini. Program podiplomskega študija »Varstvo naravne dedišine« na Biotehnini fakulteti vsebuje obe ravni. Ta koncept je že od samega zaetka zasnoval in bedel nad njegovo izvedbo profesor Boštjan Anko. Na vsaki ravni je spet potrebno gibanje tako k vse širšemu teoretskemu razumevanju varstva narave kot tudi k raziskovanju neštetih podrobnostih. Naravovarstveniki in okoljevarstveniki (tako na raziskovalni kot praktini upravljavski ravni) se ne smejo trajno ujeti v splošnost brez razumevanja podrobnosti in v podrobnosti brez smisla za splošnost, globalnost, paradigmatinost. To je v bistvu problem vsake znanstvene discipline. Pomembno je oboje: štetje medvedov, gradnja prehodov za žabe, zašita edinstvenih rastiš, opazovanje ptic, netopirjev, upravljanje s parki, gradnja istilnih naprav, opustitev proizvodnje azbestnih materialov idr. kot tudi razumevanje družbenega razvoja v naravi in raziskovanje celokupne obremenitve lovekovega prilašanja narave. Pomembne so mikro- in makroanalize. Njihovo izvedbo in obseg omejujejo dodeljena  nanna sredstva. Ni nujno, da je pri vsakem posamezniku v vsakem asu enako navzo interes in smisel za obe smeri. 3. BIOTSKA PESTROST IN VARSTVO NARAVE/OKOLJA Varovanje narave je tudi varovanje biotske pestrosti, saj brez te ni lokalne in globalne ekološke stabilnosti. Biotsko pestrost in varovanje narave sploh pa ogroža tako rast potrošnje, rastoi pritisk na korišenje naravnih virov in obseg ekoloških posledic njihove rabe kot tudi revšina milijarde ljudi v tretjem svetu. Slovenija se trenutno še lahko ponaša z izredno biotsko pestrostjo, toda koliko asa še? Širitev zavarovanih naravovarstvenih obmoij ima pomembno vlogo v ohranjanju biotske pestrosti, ki je sestavina obe ekosistemske stabilnosti, ta pa je neposredna predpostavka ekonomskih aktivnosti. Biotska pestrost je pomembna za ekosistemske storitve in loveško blaginjo. Ekosistemske storitve vkljuujejo hrano, vlakna, vodo, zrak, nastajanje in ohranjanje rodovitne prsti, genetsko pestrost, kontrolo škodljivcev in bolezni, oprašitev posevkov, regulacijo podnebja,  ltriranje in išenje vode, vzdrževanje in uravnoteženje biogeokeminih krogotokov, ekonomske, rekreacijske, kulturne, estetske koristi. Ekosistemske procese kontrolirajo njihove žive skupnosti. Niso pa odvisni od njih mnogi dogodki v naravi, na primer izbruh vulkanov, usadi, cunamiji. Ti so rezultat delovanja geo zikalnih keminih interakcij. Raven ekosistemskih storitev naraša z biotsko pestrostjo in upada z njenim antropogenim zmanjševanjem (Mozumader in Berrens 2007: 538). Za tundre je biotska raven manj pestra, vendar pa to ne zmanjšuje njenih ekosistemskih storitev, ki ustrezajo njeni biotski pestrosti. Biotska pestrost tundre je naravna danost in ni posledica loveške aktivnosti. Vloga biotske pestrosti v zagotavljanju ekosistemskih storitev se sploh ne more, ali pa le zelo nepopolno, izraziti v tržnih cenah. 30 Andrej Kirn: Varstvo narave in kriza napredka varstvo narave.indd 30 21.10.2008 15:45:56 Vsak poseg, ki vodi k zmanjšanju biotske pestrosti, ima na zaetku pogosto neopazne, toda daljnosežne posledice za ekosistemske storitve. Mnogi so pri ocenjevanju posledic loveških posegov v naravo/okolje tudi upravieno kritini do ‘cost-bene t’ analize, ki ne izraža celotne škode, ker nimamo popolnega znanja. Namesto nje naj bi bila bolj ustrezna vedimenzionalna analiza, ki upošteva razline kriterije. Izguba biotske pestrosti je nepovraten proces, ko se preseže doloen prag. Raba neorganskih gnojil poveuje tveganje izgube biotske pestrosti (Mozumader in Berrens 2007: 539). Okoljska Kuznetsova krivulja (Environmental Kuznet’s Curve, EKC) obravnava razmerje med ekonomsko rastjo in rastjo onesnaženja. Ima obliko obrnjene rke U in dokazuje pozitivni vpliv dosežene ekonomske rasti na varstvo okolja (Dinda 2005, Mueller in Wagner 2007). To velja le za ozek krog kazalcev, ne pa na primer za dušikove okside in CFC (Ayres 1999:139) ali kjer gre za asovni zamik preteklih antropogenih vplivov na sedanje stanje okolja/narave (Ranjan in Shortle 2007: 205, Mozumader in Berrens 2007: 544, Kirn 2006a). Ekonomska rast lahko doseže toko brez vrnitve, ko z razpoložljivim bogastvom ni mogoe ve popraviti ekoloških/okoljskih škod. 4. TRAJNOSTNI RAZVOJ, NAPREDEK, INDEKSI NARAVOVARSTVA IN OKOLJEVARSTVA Novo razmerje med naravo in družbo predstavlja koncepcija trajnostnega razvoja, ki naj bi spremenila in nadomestila dosedanjo idejo družbeno-tehninega napredka in ekonomske rasti. Prišlo je do novih miselnih inovacij, novih politinih in podjetniških praks. Vse to se je pogosto poimenovalo z »ekološko modernizacijo«. Ta vsebuje: novo davno »zeleno« reformo, ki naj zmanjša obdavenje dela in postopoma povea obdavenje porabe naravnih virov – s tem zmanjša onesnaženje ter vzpodbudi ekotehnine inovacije; novo partnerstvo med vlado, industrijo in civilno družbo; ekološko oznaevanje proizvodov; analizo življenjskega ciklusa proizvodov; ocenjevanje okoljskih vplivov, vzpostavitev trga za dovolilnice onesnaženja; na tehninem podroju pa uveljavljanje revolucije uinkovitosti in »dematerializacije«. Neoliberalni okoljski ekonomisti so zaeli bolj poudarjati »hibe trga« in »hibe vladanja«. Vsi ti in še drugi miselni in praktini procesi so prispevali h krepitvi ekološke/okoljske ozavešenosti in pripravili teren za prodor in uveljavitev radikalnejšega razumevanja trajnostnega razvoja. Ta radikalnost je opozarjala, da ekološka modernizacija ni dovolj, da so potrebne bolj temeljite miselne, politine in institucionalne spremembe. Radikalnejša razlaga trajnostnega razvoja opozarja, da poleg »hibe trga« (na primer omejenosti monetarnega vrednotenja naravnih virov in storitev) in »hibe vladanja« obstajajo še druge pomembne pomanjkljivosti, kot so: hiba dominantnega razumevanja znanosti in tehnologije, hiba dominantnih idej v doloenih znanstvenih disciplinah (kot na primer v ekonomiji in genski tehnologiji), hiba dominantne politine ideologije, hiba obstojeih institucionalnih ureditev (Soederbaum 2007: 614–615). Zelo pomembna pa je hiba, ki se kaže v nepripravljenosti vrednotiti ekosistemske storitve in naravo sploh. Hiba dominantnega naina mišljenja v neki stroki se je v Sloveniji zelo oitno pokazala v nedavnih razpravah o namernem komercialnem VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 31 varstvo narave.indd 31 21.10.2008 15:45:56 vnosu gensko spremenjenih organizmov (rastlin) v naravo in o sprejemu sklepa o njegovem zaasnem zadržku zaradi upoštevanja naela previdnosti. Kljub pomembnosti in nujnosti ekološke modernizacije ostaja upravieno vprašanje, ali so vsi njeni ukrepi dovolj radikalni in še pravoasni, da se bomo za daljši as izognili ekološko- entropini zanki, ki se je že nevarno zategnila. Danes je že jasno, da niso pravoasni, da nam ostane le še prilagajanje na ekološke spremembe. Niso pa tudi zadostni. To še ni oitno, zlasti za politike, bannike, podjetnike, tehnike, ekonomiste idr. Nacionalni in globalni izrauni ekološkega odtisa in biološke zmogljivosti (biocapacity – BIO) ter razmerja med ISEW (Index of Sustainable Economic Welfare – indeks trajne ekonomske blaginje) in BDP (bruto družbeni proizvod) so razkrili zanimive makroskopsko-empirine strukturne povezave med potrošnjo in naravo (Niccolucii in sod. 2007: 668–669). Zastrašujoi, alarmantni razkoraki kar kliejo po temeljitem prevrednotenju našega razumevanja ekonomskega napredka (rasti BDP) in blaginje v povezavi z ekološkim odtisom in biološko zmogljivostjo. Obstajata dve meji rasti. Ekonomsko mejo izraža razmerje med BDP in ISEW, ekološko pa razmerje med BDP in ekološkim odtisom (EF) in BIO. V mnogih razvitih državah je velik razkorak med EF in BIO. Vse ve držav svoj primanjkljaj BIO nadomeša z uvozom. Bližamo se situaciji, ko tega primanjkljaja ne bo ve mogoe uvoziti od nikoder. Izvršil se je zgodovinski prehod od obilja BIO k njeni redkosti. V veini zahodnih državah EF presega BIO. V tem je mogoe razlog za upad blagostanja, ki ga meri ISEW (Niccolucci in sod. 2007: 670). Prehod od presežka BIO k de citu se izvrši postopoma v nekaj letih (ZDA, 1965–1970, Avstrija 1980– 1985). To obdobje sovpada z nazadovanjem ali celo upadanjem ISEW. Švedska in Avstralija imata ekološki presežek. BIO je tu veji kot EF, zahvaljujo naravni dedišini in nizki gostoti prebivalstva. Slovenski ekološki odtis je mnogo veji kot BIO. Ayres (2007: 126) pravi, da je bilo za njega preseneenje, ko je odkril obseg, v katerem biosfera uteleša temeljno naravno tehnologijo, za katero ni znane, verjetne ali možne alternative in ki je resnino bistvena za loveško preživetje. To je slaba novica za vse teoretike, praktike, ideologe rasti vseh barv, aktiviste, podpornike in somišljenike koncepcije »šibke trajnosti«, v kateri ni meja za tržno vzpodbujeno in motivirano znanstveno-tehnino nadomešanje »naravnega kapitala«, to je najrazlinejših naravnih virov in storitev s »loveško narejenim kapitalom«. Okoljska ekonomista Pearce in Turner (1990) priznavata nenadomestljivost okoljskih dobrin in storitev in je zato samoumevno, da se jih zašiti. Meje nadomestljivosti naravnega kapitala s loveško narejenim je temeljna vsebina »monega koncepta trajnosti« (Victor in sod. 1995, Costanza in Daly 1992, Hannon in sod. 1993, Léle 1991, Sneddon in sod. 2006, Ayres in sod. 2001, Beckerman 1994, Daly 1995). Ker so vse obstojee okoljske in razvojne politike politike rasti, je za njih sprejemljiv samo »šibki koncept trajnosti«, kjer se trajnostni razvoj izenauje s trajno rastjo. Kot povsod po svetu se tudi pri nas veliko razpravlja o prilagajanju globalnim podnebnim spremembam. Motee je to, da se praviloma strokovni govorci ali pisci ne spotaknejo ob politiko paradigme rasti, ki nas je pripeljala in nas še naprej vodi v razmere, ko nam ostane samo še prilagajanje. Prilagajanje je sicer nujna sestavina razvoja, toda za družbeni razvoj na sedanji stopnji vedenja pa mora biti vse bolj znailno prepreevanje posledic, ki bi se jim morali prilagoditi. 32 Andrej Kirn: Varstvo narave in kriza napredka varstvo narave.indd 32 21.10.2008 15:45:56 V subjektivnem zaznavanju in izražanju kakovosti življenja pomembno mesto zavzema kakovost okolja in dostop do naravnih vrednot. Costanza in sodelavci (2007: 268) sodijo, da je splošna kakovost loveškega življenja funkcija obojega: ravni zadovoljitve lovekovih potreb (na primer stopnja pismenosti), priakovane življenjske dobe (objektivni kazalec) in obseg, v katerem so posamezniki ali skupine zadovoljne s to ravnjo (subjektivni kazalec). Onstran doloene toke, ki so jo razvite dežele že prešle, rast ne prinaša zadovoljstva. Za razvite dežele rast ni niti nujen niti zadosten pogoj za doseganje takih ciljev, kot so polna zaposlenost, odprava revšine in zašita okolja. Za Kanado sta Victor in Rosenbluth (2007) oblikovala scenarij nizke ali nielne rasti, model upravljanja in politike brez rasti. Nujna je še rast v revnih državah, ne pa v bogatih. To možnost in nujnost morajo dejavno sprejeti politiki, podjetniki, banniki, znanstveniki, inženirji ter veina ljudi v razvitem svetu. To ni nobena tragina, izsiljena nujnost niti utopija, ampak je razumni odgovor, ko izgledi za trajno rast niso ve mogoi iz ekoloških in družbenih razlogov. Nasprotno, vztrajanje na rasti predstavlja ekološko in družbeno tragedijo v bližnji prihodnosti. Gre za obrat k bolj pristni lovenosti, družbenosti in moralnosti, k bolj pristnemu razumevanju loveka in narave. Samo za kratkovidne pragmatike, koristolovce, politine povzpetnike je ta prometejski obrat politini in podjetniški samomor. Ali slovenski politiki kaj prispevajo k temu civilizacijskemu zasuku v evropski in svetovni okoljski, ekonomski, izobraževalni in drugi politiki? V takem civilizacijskem, politinem, miselnem, vrednotnem in družbeno-ekonomskem spremenjenem kontekstu odnosa do narave/ okolja ima veje možnosti za uspeh prizadevanje za varstvo narave in okolja. Sedanji koncept napredka kot rasti pa ga stalno ogroža zaradi najrazlinejših kratkoronih, dobikonosnih interesov, ki se pogosto predstavljajo kot skrb za lovekovo blaginjo, ki jo bojda ogrožajo pretirani navarovarstveni režimi v zavarovanih obmojih in pretiravanje s pravico do zdravega okolja in s funkcijami socialne države. Ne gre niti za oboževanje deviškega naturalizma niti za povelievanje antropocentrizma, agresivnega ekonomizma in vsemogonega tehnicizma. lovek lahko živi samo od narave in v naravi. Oboje vkljuuje tako nujnost lovekovega prilašanja in spreminjanja narave kot nujnost njenega ohranjanja in varovanja ter samoomejitev ekonomskega in tehninega odnosa do narave. Trajnostna družbeno-ekološka paradigma ne zahteva manj, ampak še ve demokracije in ustvarjalnosti na razlinih ravneh. Uveljavljanje nove paradigme in njene politike ni naloga in delo samo ozkih skupin najrazlinejših elit odlinosti. Trajnostni razvoj ni mogo brez upoštevanja prihodnjih generacij. To upoštevanje pa nujno vkljuuje vrednotno-etini odnos in spremembo sedanjega tržno »razumnega« kratkovidnega potrošniškega egoistinega obnašanja posameznika. Bo trg samodejno spremenil to nerazumno obnašanje v ekosocialno, trajnostno in razumno? Trije ZA se povezujejo v paradigmi trajnostnega razvoja: politika za trajnostni razvoj, vrednote za trajnostni razvoj, znanost za trajnostni razvoj. Navedeni trije pogoji praktinega uresnievanja trajnostne paradigme pa so povezani z interakcijo kljunih pojmov ekologije, termodinamike, sociologije in ekonomije. Termodinamika je ponudila zanimiv kriterij trajnosti. »Razlika med proizvedeno entropijo loveško upravljanih ekosistemov in proizvedeno entropijo referennega sistema oznauje stopnjo, pri kateri loveški sistemi ne morejo biti trajnostni« (Ruth 1993: 123). VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 33 varstvo narave.indd 33 21.10.2008 15:45:56 Agenda 21, poglavje 40, poziva na razvitje kazalcev (ne)trajnostnega razvoja. Danes so najbolj poznani naslednji kazalci: EF (Ecological Footprint), EPI (Environmental Performance Index), ESI (Ecological Sustainability Index), HDI (Human Development Index), LPI (Living Planet Index), CDI (City Development Index), EVI (Environmental Vulnerability Index), ISEW/GPI (Index of Sustainable Economic Welfare/Genuine Progress Index), GSI (The Genuine Saving Index). LPI je globalen kazalec biotske pestrosti in je bil razvit leta 1998 (WWF, 1998), EF pa leta 1996 (Wackernagel in Rees 1996). Boehringer in Jochem (2007) sta analizirala 11 vrst razlinih indeksov, ki merijo trajnost, in prišla do ugotovitve, da so izbori spremenljivk, ki so osnova za razline indekse, na splošno dale od tega, da bi izrazili celostno naravo trajnosti. Navedeni konstruirani indeksi naj bi kvanti cirali dobrine in storitve ekosistemov; ta kvanti kacija naj bi služila za oceno (ne)trajnosti razvoja. Pogosto so meritve kazalcev teh indeksov brez temeljite teoretine podlage, a morale bi imeti velik praktini pomen za politiko poveanja trajnosti razvoja (Alfsen in Greaker 2007: 606). Kaj naj indikatorji pokrijejo, kaj naj se meri: kakovost zraka, vode, površinskih voda in podtalnice, prsti, biotsko pestrost in še kaj drugega? Lahko je kakovost zraka celo v mestih in industrijskih obmojih zadovoljiva, toda vseeno so previsoki izpusti toplogrednih plinov. Kljub že obstojeim številnim indeksom in njihovim izboljšavam obstaja potreba po novem, vedimenzionalnem skupnem indeksu kakovosti okolja/narave in njune obremenitve. 5. VLOGA ZNANOSTI IN POLITIKE V DRUŽBENEM UENJU ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ Z družbeno-ekološko trajnostno paradigmo se spreminja tudi družbena vloga znanosti in politike. Ve ne drži tradicionalno loevanje med pozitivnimi in normativnimi izjavami. To je bilo znailno za klasino normalno, ne pa za »postnormalno znanost«. V postnormalni znanosti se spremeni razmerje med etiko in znanostjo. Postnormalna znanost ni vrednot prosta in etino nevtralna. To bo nov izziv za naravoslovce in družboslovce prihodnosti (Funtowicz 1993). Številne discipline normalne znanosti se še niso sooile s transznanstvenimi problemi, kot jih je imenoval  zik Weinberg (1977). Mnoge državne komisije za etina vprašanja vkljuujejo tudi laike, da bi se tako izognili pristranskostim znanstvenikov in strokovnjakov. V postnormalni znanosti se razširijo strokovni odbori z »zunanjimi lani«, ki v bistvu postanejo notranji. Pogoji proizvodnje znanja tradicionalne, klasine, moderne in normalne znanosti so se temeljito spremenili v zadnjih desetletjih. Politini sistem je vse bolj odvisen od informacijskih in spoznavnih prispevkov iz drugih družbenih podsistemov k procesu vladanja in upravljanja. Proces pridobivanja znanja in proces odloanja sta postala zelo prepletena. Znanost je vse bolj nujna, a istoasno vse manj zadostna za družbeno relevantno de nicijo resnice. Postnormalna znanost je reakcija na novo situacijo. Poglobila je stare in razkrila nove spoznavnoteoretske probleme. Teoretski  zik Steven Weinberg (1996: 188–189) ugotavlja: »Tudi e zanemarimo neposredne napake, naši izrauni in opazovanja vedno 34 Andrej Kirn: Varstvo narave in kriza napredka varstvo narave.indd 34 21.10.2008 15:45:56 temeljijo na domnevah, ki segajo prek teorije, katere veljavnost skušamo preveriti. Nikoli se še ni zgodilo, da bi se izrauni, ki temeljijo na Newtonovi teoriji gravitacije ali na kateri koli drugi teoriji, popolnoma skladali z vsemi opazovanji«. e to velja za razmerje  zikalne teorije in opazovanje, potem je treba s temi omejitvami še toliko bolj raunati ne samo pri naravovarstvenih in okoljevarstvenih, ampak tudi pri vseh drugih znanostih. Takšno razmerje med teorijo in opazovanji potrjuje pomen naela previdnosti glede možnih dolgoronih in celostnih ekoloških/okoljskih posledic lovekovega prilašanja in spreminjanja narave. Za praktino in vrednotno uveljavljanje družbeno-ekološke trajnostne paradigme je mnogo bolj kot znanost odgovorna politika, ker razpolaga s  nanno mojo, oblikuje razvojne koncepte in ima velike možnosti vplivanja na javno mnenje. Na nekaterih podrojih, kot je na primer avtomobilski promet, lahko ne samo s splošnimi ukrepi, ampak tudi z lastnimi zgledi prispevamo k uveljavljanju nove ekološke/okoljske prakse in ozavešenosti (Plut 2008). Mnogo pa je še drugih podroij naravovarstva in okoljevarstva, kjer bi lahko politiki prevzeli pobudo za prodor in uveljavitev zares drugane prakse in vrednot. 6. NOVOVEŠKA IZKLJUITEV NARAVE IN NJENA PONOVNA VKLJUITEV V EKONOMIJO IN DRUŽBO Pri oetu moderne ekonomije,  ziokratu Quesnayu (1694–1774), ki je bil po poklicu zdravnik, je bila narava v poljedelstvu bistvena sestavina proizvodnje. Še ve, bila je celo edina resnina oblika loveške proizvodnje, kjer se proizvajajo presežki. Adam Smith (1952: 174), ki se je sreal z Quesnayem v Parizu, je dal  ziokratski vladavini naravnega reda nad družbenim (moralnim) veliko priznanje, eš da se je kljub pomanjkljivosti najbolj približal resnici tega, kar je bilo kdajkoli objavljeno s podroja ekonomije. Glavno zmoto je videl v tem, da je Quesnay imel za neproduktivnega razred rokodelcev, manufakturistov in trgovcev. Danes, ko se sreujemo s pogubnimi ekološkimi posledicami ekonomske rasti in rasti produktivnosti lovekovega dela v poljedelstvu, ekstraktivni in predelovalni industriji, energetiki in storitvenem sektorju, lahko bolje razumemo okvir, ne da bi sprejemali rešitve  ziokratskega razmišljanja o produktivnosti narave. Zgodba o izloitvi narave se je pri socialnem  lozofu Locku konec 18. stoletja zaostrila v trditvi, da 99 % vrednosti v lovekovem proizvodu predstavlja loveško delo in samo 1 % narava. V klasini in potem v neoklasini ekonomski teoriji se je spremenilo pojmovanje narave. Narava je postala material loveškega dela, delo pa ustvarjalec koristnosti. Pri spreminjanju in prilašanju narave v proizvodnji se je odmislilo tisto, kar je ekonomska znanost kasneje odkrila kot eksternalije. Marx (1951) je v Kritiki Gotskega programa 1875 sicer trdil, da je izvor uporabne vrednosti tudi narava in ne samo loveško delo, toda to spoznanje ni vplivalo na njegovo teoretsko ekonomsko mišljenje. Neoklasina ekonomska teorija vrednosti v zadnji etrtini 19. stoletja je bila popolnoma v sozvoju z miselnostjo moderne, kjer je po subjektu proizveden svet edini temelj gotovosti. »Subjektivnost izbire« je bila postavljena v središe ekonomskega pristopa. Filozofsko, Descartesovo izhodiše VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 35 varstvo narave.indd 35 21.10.2008 15:45:56 novoveške subjektivitete v ekonomskem mišljenju je prekinila in presegla bioekonomija oziroma ekološka ekonomija. Kot je ugotovil ekonomist Georgescu-Roegen (1966), pionir bioekonomije oziroma entropine ekonomije od sredine 1960 let dalje, loveške prioritete, ki jih predstavljajo želje, potrebe, koristi v tržni menjavi, niso razporejene ordinalno kot vrstilni števniki, ampak leksikografsko, kot si sledijo besede v slovarju. To pomeni, e ima kupec sicer rad obe dobrini x in y, bo vseeno dal prednost x, ne glede na to, kolikšna je koliina dobrine y. Razline želje, potrebe tudi niso vzajemno nadomestljive. Življenje v palai se ne zamenjuje za hrano, kruh ne za vodo, e se trpi žejo. Ta razlika med ordinalno in leksikografsko razporeditvijo želja, koristi je pomembna za okoljske zadeve in odnos ljudi do ekoloških dobrin, storitev, vrednotenje le-teh in do varstva narave v tržno-menjalnih odnosih. Ko ekonomisti vrednotijo okoljske/naravne dobrine neposredno s tržnimi merili ali z vprašalniki, ki naj bi razkrili, koliko so potrošniki pripravljeni plaati zanje, se tipino uporablja in predpostavlja neoklasini ekonomski okvir, neoklasina funkcija koristnosti. Ta metoda je znana kot nakljuno (kontingentno) vrednotenje. Iz neoklasinega vidika se nenadomestljive okoljske/ naravne dobrine ne razlikujejo od drugih tržnih dobrin in so z njimi primerljive. Indiferentnost razlinih dobrin je bistvena za metodo in analizo nakljunega vrednotenja. Ta indiferentnost je napana z vidika družbeno-leksikografske razvrstitve. Tržne dobrine ne morejo, na primer, nadomestiti zraka, vode, prsti itd. Pogled na lepo krajino ni nadomestilo za modrega kita. Družbeno-leksikografsko razvršanje potreb, želja ne dopuša tržne izmenjave v primerih, ki vkljuujejo planetarne podporne sisteme življenja. Sodobne ekonomije poganja milijarde individualnih, »subjektivnih« odloitev, ki jih naredijo razlini posamezniki v doloenem asu. Razumljivo in naravno je, da ti posamezniki dajejo prednost dobrinam in storitvam, ki jih lahko potrošijo sedaj, ne pa tistim, ki bi jih lahko potrošili v bolj ali manj oddaljeni prihodnosti. Takšno obnašanje je v razkoraku s pogoji trajnostnega funkcioniranja ekosistemov in biosfere kot celote ter ogroža trajnost, s tem pa tudi obstoj posameznikov in celotne družbe v biosferi. Takšno obnašanje posameznikov, ki jo izraža stopnja zniževanja vrednosti, je v nasprotju z dolgoronim obstojem loveštva v naravi. Kar je razumno iz individualnega vidika in njegovega asovnega okvira, ni razumno iz medgeneracijskega asovnega obzorja. V tržnih cenah se ne izraža tveganost obstoja loveštva, tveganost za obstojee zdravje ljudi, za izumrtje neke vrste idr. To je spoznanje znanosti, raziskovanja, ne pa trga. e ni interesa za trajnostni obstoj loveštva na Zemlji, potem so seveda odvene vse te skrbi. Toda ali je javno izražena takšna ravnodušnost? Ne! Praktino se obnašamo, kot da nam je to prav malo mar. Rezultanta dolgoronih posledic takšnega obnašanja se izteka v to smer. Individuumi prihodnosti ne morejo nastopiti v sedanjosti in se pogajati za vire na trgih. Dolgorona družbeno-ekološka trajnost mora biti nadrejeni širši okvir kratkoronim individualnim potrošniškim interesom, željam, koristim. To hierarhino omejitev zahteva kritina družbeno-ekološka ozavešenost ter ekologizacija znanosti. Podpirati pa jo mora še zlasti ekonomska okoljska in politika sploh. Pomanjkanje daljnovidnosti ter celostnosti in njej ustreznega obnašanja ne obeta ni dobrega za prihodnost loveštva. Ta kratkovidnost se kaže v odgovorih na vprašanje, 36 Andrej Kirn: Varstvo narave in kriza napredka varstvo narave.indd 36 21.10.2008 15:45:56 da se oceni vrednost nekega naravnega vira ez 5, 10, 20 in 40 let. Bodoa vrednost kateregakoli vira je hitro upadala s asom (Gowdy 1993: 234). Stopnja znižanja vrednosti ima odloilno vlogo v metodi nakljunega vrednotenja. Tržno-ekonomska svoboda in politika, ki ne spoštujeta širšega okvira, bosta prinesli tragedijo vsem. Samo omejitev te svobode, kjer se neha ideološka fetišizacija trga – tako v odnosu do narave kot do ljudi – vkljuuje etina razmerja do bodoih generacij. Fetišizacija se kaže v preprianju, da tržne cene vsak trenutek vkljuujejo polno informacijo o razpoložljivosti materije, energije in naravnih virov sploh in zato lahko pravoasno anticipirajo vse bodoe stroške obnavljanja narave, (ne)razpoložljivosti materialov in energije, usmerjajo optimalno porazdelitev rabe teh virov in vzpodbujajo uvajanje nadomestkov in novih tehnologij. Ekološki ekonomisti se s tem ne strinjajo. e je njihovo nasprotovanje tono, vsaj kar zadeva povezave trga z naravo/okoljem, potem nas ob nadaljevanju fetišizacije aka le še ekološka in socialna katastrofa. aka pa nas tudi, e trg popolnoma nadomesti loveška samovolja, ukazovalnost in brezpravnost. Ob tej dilemi se je treba spomniti pozabljene Marxove misli, da e se odvzame mo trga nad ljudmi, jo je treba dati ljudem nad ljudmi. Slednja pa je praviloma še bolj neznosna in neloveška. lovekovo vmešavanje v spontane mehanizme trga (država, politika, podjetniško upravljanje) naj ublaži ali odpravlja ekološke in socialne »hibe« trga. Sedaj pa se pri nas, v EU in v svetu trg v družbi spreminja v tržno družbo. Ekološke/ okoljske posledice te spremembe bodo presenetljive. 7. SUMMARY Entropicity is the principal characteristic of life. With its special social features, human life is accelerating the production of entropy. Man lives in nature as well as off it. This includes the necessity of its changing and protection, the necessity of considering the valuableness of nature and man, the necessity of ecocentrism in anthropocentrism, and vice versa. Man embraces and expresses his practical relations with nature cognitively and by valuing them. The production and consumer attitude towards nature during the 19th and 20th centuries contributed to the fact that the notion of the environment is increasingly replacing the notion of nature. Although parts of nature can be even legally protected and delimited from their environment, they cannot be fully protected from the various in uences of the environment. Protected nature is in physical interactions with the environment, and this interconnection is a basis for a lasting cooperation between nature conservation and environmental protection. In the long run, the environmental protection standards do not fully protect the environment and man in it, considering that their notions, methods and measuring techniques keep omitting and neglecting something that is not or still is not, measurable and is therefore cognitively and practically insigni cant. Nature/environment is a necessary condition of man’s production, consumption and welfare. A particularly important role in this respect is played by biodiversity. Considering that nature, ecosystemic goods and services cannot be replaced by man-made capital, the notion of ‘weak sustainability’ is false. The concept of sustainable development indeed ends the modern-age story about the exclusion of nature from production and society VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 37 varstvo narave.indd 37 21.10.2008 15:45:56 in general, but its af rmation is politically and economically insuf ciently radical, integral and timely to present a way out from the humanity’s increasing ecosocial crisis. 8. ZAHVALA Zahvaljujem se prof. Boštjanu Anku za tehtne pripombe. 9. LITERATURA 1. Alfsen, K. H., E. M. Greaker (2007): From natural resourses and environmental accounting to construction of indicators for sustainnable development. Ecological Economics 61: 606–640. 2. Auty, R.M. (2007): Natural resources, capital acummulation and the resource curve. Ecological Economics 61: 627–634. 3. Ayres, R.U. (1999): Turning Point. End to the Growth Paradigm. Earthscan. London. 4. Ayres, R.U., J.C.J.M. van der Bergh, J.M. Gowdy (2001): Strong versus Weak Sustainability: Economics, Natural Sciences, and »Consilience«. Environmental Ethics 23: 155–168. 5. Ayres, R.U.(2007): On the practical limits to substitution. Ecological Economics 61: 115–128. 6. Beckerman, W. (1994): »Sustainable Development«: Is it a Useful Concept? Environmental Values 3: 191–209. 7. Boehringer, C., P.E.P. Jochem (2007): Measuring of immesurable – A survey of sustainability index. Ecological Economics 63: 1–8. 8. Boltzmann, L. (1974): Theoretical Phyisics and Philosophical Problems. D. Reidel Publishing Company. Dordrecht/Holland/Boston U.S.A. 9. Carbonell, A.F., J.M. Gowdy (2007): Environmental degradation and happiness. Ecological Economics 60: 509–516. 10. Costanza, R., H.E. Daly (1992): Natural Capital and Sustainable Development. Conservation Biology 6(4): 37–47. 11. Costanza, R., in drugi (2007): Quality of life: An approach integrating opportunity humanic, and subjective well-being. Ecological Economics 61: 267–276. 12. Daly, H.E. (1995): On Wilfred Beckerman’s Critique of Sustainable Development. Environmental Values 4: 49–55. 13. Dinda, I. (2005): A theoretical basis for the environmental Kuznets curve. Ecological Economics 53: 403–413. 14. Distaso, A. (2007): Well-being and/or quality of life in EU countries through multidimensional index of sustainability. Ecological Economics 64: 163–180. 15. Funtovicz, S.O. (1993): Post-Normal Science: A New Epistemology for Global Issues. V: Dragan J.C., Seifert E.K., Demetrescu M.C. (ur.): Entropy and Bioeconomics. First International Conference of the E.A.B.S. Proceedings. Milano: Nagard. Str. 168–183. 16. Galii, M. (2008): Doslej najveji slovenski naravo-varstveni projekt. Delo (priloga Znanost) 24. januar. 17. Georgescu-Roegen, N. (1966): Analytical Economics. Cambridge. Harvard University Press. Massachussetts. 18. Gowdy, J.M. (1993): Georgescu-Roegen’s utility theory applied to environmental economics. V: Dragan J.C., Seifert E.K., Demetrescu M.C. (ur.): Entropy and Bioeconomics. First International conference of the E.A.B.S. Proceedings. Milano: Nagard. Str. 230–240. 38 Andrej Kirn: Varstvo narave in kriza napredka varstvo narave.indd 38 21.10.2008 15:45:56 19. Grinevald, J. (1993): The Biosphere and the Noosphere Revisited: Biogeochemistry and Bioeconomics. V: Dragan J.C., Seifert E.K., Demetrescu M.C. (ur.): Entropy and Bioeconomics. First International Conference of the E.A.B.S. Proceedings. Milano: Nagard. Str. 241–258. 20. Hannon, B., M. Ruth, E. Delucia (1993): A physical view of sustainability. Ecological Economics 8: 253–268. 21. Hanžek, M. (1999): Poroilo o lovekovem razvoju: Slovenija 1999. Urad R Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. Ljubljana. 22. Kirn, A. (2004): Narava – družba – ekološka zavest. Fakulteta za družbene vede. Ljubljana. 23. Kirn, A. (2006): Meje rasti, ocena tisoletja, indeks okoljske trajnosti in indeks okoljske uspešnosti. Teorija in praksa 53 (5–6): 658–673. 24. Kirn, A. (2006 a): Zapostavljena in spregledana povezava. Delo (priloga Znanost). 9. marec. 25. Kirn, A. (2007): Meje rasti in meje privatizacije. Teorija in praksa 54 (3–4): 419–430. 26. Kirn, M. (2008): Podnebno-energetski sveženj Evropske komisije, I, II. Evropski pravni vestnik 17. marec: 9–11, 31. marec: 10–11. 27. Krabbe, J. J. (1993) Quantifying Sustanabilitiy. The Entropy Approach. V: Dragan J. C., Seifert,E. K., Demetrescu M.C. (ur.): Entropy and Bioeconomics. First International Conference of the E.A.B.S. Proceedings. Milano: Nagard. Str. 380–388. 28. Léle, S.M. (1991): Sustainable Development: A critical Review. World Development 19(6): 607–621. 29. Luks F., Siebenhuener, B. (2007): Transdiciplinarity for social learning? The contribution of the German socio-ecological research initiative to sustainability governance. Ecological Economics 6: 418–426. 30. Marx, K. (1951): Kritika Gotskega programa. Marx, Engels: Izbrana dela v dveh zvezkih, II zvezek. Cankarjeva založba. Ljubljana. Str. 7–51. 31. Mozumader, P., R.P. Berrens (2007): Inorganic fertilizer use and biodiversity risk: An empirical investigation. Ecological Economics 62: 538–543. 32. Mueller, G. F., M. Wagner (2007): Exploring the environmental Kuznets hypothesis: Theoretical and economic problems. Ecological Economics 63(3–4): 648–660. 33. Niccolucci, V., F.M. Pulselli, E. Tiezzi (2007): Strengthening the treshold hypothesis:Economics and biophysical limits to growth. Ecological Economics 60: 667–672. 34. Pearce, D., K. Turner (1990): Economics of Natural Resources and the Environment. John’s Hopkin’s Press. Baltimore. 35. Plut, D. (2008): Planetu bije zadnja ura, cestninjenje povod za prometno razpravo. Delo (Sobotna priloga), 19. marec: 24–25. 36. Priddat, B. P. (1993): Nature as subject-matter of economic production. A historical systematical draft. V: Dragan J. C., Seifert E. K., Demetrescu M. C.(ur.): Entropy and Bioeconomics. First International Conference of the E.A.B.S. Proceedings. Milano: Nagard. Str. 458–475. 37. Renjan, R., J. Shortle (2007): The environmental Kuznets curve when the environment exhibits hysteresis. Ecological economics 64:204–215. 38. Ruth, M. (1993): Integrating Economics, Ecology and Thermodynamics. Kluwer Academic Publishers. Dordrecht/Boston/London. 39. Schroedinger, E. (1980): Šta je život? Um in materija. Zodiak. Beograd. 40. Seifert, E.K (1993): The Bioeconomic Paradigm: Some aspects of Its Place in the History of Economic Thought. V: Dragan J. C., Seifert E. K., Demetrescu M.C. (ur.): Entropy and Bioeconomics. First International conference of the E.A.B.S. Proceedings. Milano: Nagard. Str. 29–37. 41. Smith, A. (1952) Istraživanje prirode i uzroka bogatstva naroda. Drugi svezak. Kultura. Beograd. 42. Sneddon, C., R.B. Howarth, R.B. Norgaard (2006): Sustainable development in a post Brundtland world. Ecological Economics 57: 253–268. 43. Soederbaum, P. (2007): Issues of paradigm, ideology and democracy in sustainability assessment. Ecological Economics 60: 613–626. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 39 varstvo narave.indd 39 21.10.2008 15:45:56 44. Škrinjar, K. (2008): Živeti med medvedi bi moral biti privilegij. Ob dnevu mokriš o ohranjanju narave. Delo (Sobotna priloga), 3. februar, 34–35. 45. Vernadskij, V.I. (1980): Filozofskie mysli naturalista. Nauka. Moskva. 46. Vernadskij, V.I. (1989) Biosfera in noosfera. Nauka. Moskva. 47. Victor, P.A., J.E. Hanna, A. Kubursi (1995): How strong is Weak Sustainability. Economic Appliquée 48: 75–94. 48. Victor, P.A., G. Rosenbluth (2007): Managing without Growth. Ecological Economics 61: 492–504. 49. Wackersnagel, M., W. Rees (1996): Our Ecological footprint: Reducing Human Impact on the Earth. New Society. anada, Gabriola, BC. 50. WCED (World Commission on Environment and Development) (1987): Our Common Future. Oxford University Press. Oxford/New York. 51. Weinberg, A. M. (1977): The Limits of Science and Trans-science. Interdisciplinary science review 2 (4): 337–342. 52. Weinberg, S. (1996): Sanje o konni teoriji: Na poti k osnovnim naravnim zakonitostim. Flamengo. Nova Gorica. 53. WWF (World Wildlife Found) (1998): Living Planet Report. WWF. Gland. 54. Renjan, R., J. Shortle (2007): The environmental Kuznets curve when the environment exhibits hysteresis. Ecological economics 64: 204–215. Andrej KIRN Mucharjeva 1 SI-1000 Ljubljana, Slovenija verapompe.kirn@telemach.net 40 Andrej Kirn: Varstvo narave in kriza napredka varstvo narave.indd 40 21.10.2008 15:45:56 SISTEM VREDNOTENJA IZJEMNIH DREVES V SLOVENIJI THE SYSTEM OF EVALUATING EXCEPTIONAL TREES IN SLOVENIA Špela E. HABI Prejeto/Received: 10. 3. 2008 Sprejeto/Accepted: 11. 6. 2008 Kljune besede: drevesa, naravna dedišina, naravna vrednota, vrednotenje, kriteriji, Postojna, Slovenija Key words: trees, natural heritage, valuable natural feature, evaluation, criteria, Postojna, Slovenia IZVLEEK Prispevek predstavlja predlog sistema vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji, ki upošteva razlike med drevesnimi vrstami, druge posebnosti dreves, okolja in družbenozgodovinskih dejavnikov. Osnovni kriterij je praviloma dimenzija drevesa (debelina ali višina). Objektivnost je v najveji možni meri zagotovljena s sistemom tokovanja po kriterijih, za katere so izdelana merila vrednotenja. Podani so predlogi za bolj objektivno in celovito vrednotenje, ohranjanje ter varovanje izjemnih dreves in drevesnih naravnih vrednot v Sloveniji. ABSTRACT A proposal of an evaluation system for exceptional trees in Slovenia, which will take into consideration differences concerning the tree species, other special characteristics of trees, environment and socio- historical factors, is presented. Basic criteria is tree dimension (girth or height). Each criterion has its own evaluation standards, which makes the system as objective as possible. Suggestions are stated in this work for a more objective and holistic approach to evaluation, conservation and protection of the exceptional trees and heritage trees in Slovenia. 1. UVOD lovek že od nekdaj uporablja drevesa za zadovoljevanje svojih potreb, za preživetje, obenem pa jih obuduje. Nekatera drevesa, ki po svojih lastnostih izstopajo iz množice podobnih, so obudovanja in spoštovanja vredna; simbolizirajo in povezujejo preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo. Zaradi posebnega odnosa posameznikov in skupnosti do takšnih dreves raste v Sloveniji veliko število dreves izjemnih dimenzij, ki pa so izjemna tudi po drugih lastnostih in po svojem družbenem ali kulturnem pomenu. Po sprejetju Zakona o ohranjanju narave (Ur. l. RS 56/1999) se v Sloveniji zelo izrazito kaže potreba po oblikovanju im bolj objektivnega sistema vrednotenja naravnih vrednot, med njimi tudi izjemnih dreves, ki bi bil temeljna podlaga tudi za njihovo ohranjanje in varstvo. Sistem vrednotenja naj bi jasno odgovoril na vprašanja, kaj je naravna vrednota, VARSTVO NARAVE, 21 (2008), 41–60 41 varstvo narave.indd 41 21.10.2008 15:45:56 zakaj je nekaj naravna vrednota in kako to, kar smo spoznali za vredno, varovati. S tem problemom smo se na primeru drevesnih naravnih vrednot sooili v magistrskem delu (Habi 2006), katerega izsek je priujoi prispevek. Pojem »izjemno drevo« je v tem delu uporabljen kot skupni pojem za vsa drevesa, ki so izjemnih dimenzij, starosti, oblik, so zelo redka, imajo velik ekosistemski, prievalni ali drug pomen, skratka so izjemna v katerikoli svoji lastnosti, ne glede na njihov trenutni naravovarstveni status. V predlaganem sistemu vrednotenja izjemnih dreves imenujemo »kriterij« vsako izmed osnovnih lastnosti drevesa, ki jo vrednotimo, »merilo« pa je tista vrednost, merski prag ali pojavnost, po katerem merimo vsakega izmed kriterijev. Naravnih vrednot, ki sodijo v zvrst oblikovane narave in zahtevajo povsem svoj pristop, v tem delu ne obravnavamo. 2. UPORABLJENI VIRI PODATKOV IN METODE DELA Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 111/2004) vsebuje register naravnih vrednot. Za raunalniško obdelavo oziroma analizo registra drevesnih naravnih vrednot nam je Zavod RS za varstvo narave posredoval izbor drevesnih naravnih vrednot iz celotnega registra v digitalni obliki (dalje: register drevesnih naravnih vrednot). Datoteko (v programu MS Excel, stanje 2.8.2005) smo uporabili za analizo v delovni obliki (proces poenotenja, posodabljanja in urejanja sodobne podatkovne baze naravnih vrednot na ZRSVN je v teku). Druga uporabljena podatkovna baza je evidenca izjemnih dreves Zavoda za gozdove Slovenije, Obmone enote Postojna. Izdelana je bila leta 2003 v okviru posebne naloge. Podatke o izjemnih drevesih so zbrali revirni gozdarji, ki najbolje poznajo izjemna drevesa na njihovem delovnem obmoju. Zbrani podatki tvorijo podatkovno bazo, izdelano v programu MS Excel, in so redno ažurirani. Za našo raziskavo smo upoštevali stanje v evidenci izjemnih dreves OE Postojna v aprilu 2006. Na osnovi rezultatov, študija literature in predmetne zakonodaje smo izvedli podrobno anlizo registra drevesnih naravnih vrednot po posameznih kriterijih vrednotenja. Na tej podlagi smo izdelali predlog sistema vrednotenja izjemnih dreves za doloitev naravnih vrednot po sistemu tokovanja. 3. REZULTATI 3.1 IZJEMNA DREVESA V ZAKONODAJI Izjemna drevesa zaradi svojih izjemnih lastnosti – kot živi organizmi – sodijo na podroje naravovarstva, natanneje naravnih vrednot, kot jih opredeljujejo Zakon o ohranjanju narave in podzakonski akti. Med temeljnimi nalogami Zakona o ohranjanju narave je tudi doloanje sistema varstva naravnih vrednot, zagotavljanje pogojev za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma 42 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 42 21.10.2008 15:45:56 naravnih procesov, ki te lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo, ter pogojev za ponovno vzpostavitev naravnih vrednot. Naravne vrednote so lahko lokalnega pomena ali državnega pomena. Razvršanje naj bi potekalo primerjalno za vso državo na podlagi strokovnih meril vrednotenja (Zakon o ohranjanju narave UPB-2, Ur. l. RS 96/2004). Drevesne naravne vrednote opredeljuje Uredba o zvrsteh naravnih vrednot (Ur. l. RS 52/2002) kot drevo ali skupino dreves, ki so izjemnih dimenzij, habitusa, starosti ali so ekosistemsko, znanstveno-raziskovalno ali prievalno pomembna ter vkljuuje tudi rastiše takšnih dreves. Uinkovitost ohranjanja in varstva naravnih vrednot je med drugim odvisna od tega, kako dobro (pravno ustrezno) je doloeno obmoje izvajanja ukrepov oziroma neizvajanja doloenih dejavnosti ali posegov, ki bi lahko ogrozili naravno vrednoto. Podrobnejši pregled doloil Zakona o ohranjanju narave UPB-2 (Ur. l. RS 96/2004) ter Uredbe o zvrsteh … (Ur. l. RS 52/2002, 67/2003) kaže na pomanjkljivosti, ki bi jih bilo potrebno im prej odpraviti in nadgraditi (Habi 2006). Tista izjemna drevesa, ki so drevesne naravne vrednote, imajo svoje mesto tudi v gozdarski zakonodaji. Po temeljnem naelu venamenskosti vsebujejo gozdnogospodarski narti prikaz ekoloških, socialnih in proizvodnih funkcij za celoten gozdni prostor. Med socialne funkcije sodi tudi funkcija varovanja naravnih vrednot, v sklopu katere se med drugim prikažejo tudi drevesne naravne vrednote (Zakon o gozdovih, Ur. l. RS 30/1993; Zakon o spremembah zakona o gozdovih, Ur. l. RS 110/2007). Glede na stopnjo poudarjenosti funkcije je potrebno prilagoditi nain gospodarjenja z gozdom na obmoju naravne vrednote. Mnoga izmed izjemnih dreves v središih vasi, ob gradovih in cerkvah ali ob domaijah so izjemna predvsem po nanje vezanem kulturnem izroilu skupnosti ali posameznika – in to ne glede na njihove naravne lastnosti. Ta drevesa so simboli loveške povezanosti z naravo, premišljeno umešeni v obmoje pozidave, z namenom, da se ljudje ob njih sreujejo, povezujejo, se družijo, sprejemajo skupne odloitve, opravljajo skupna dela ter izvajajo še mnoge druge aktivnosti in/ali z namenom, da kot (dolgo)živi organizmi prenašajo sporoilo prihodnjim rodovom. Ta izjemna drevesa so nosilci narodove duhovne, nesnovne, kulturne dedišine in bi kot taka sodila na podroje varstva kulturne dedišine. V nedavno sprejetem Zakonu o varstvu kulturne dedišine (Ur. l. RS 16/2008) drevesa izrecno niso omenjena (v nasprotju s parki, vrtovi in kulturno krajino), podzakonski akt, ki bo doloil zvrsti kulturne dedišine, pa še ni sprejet. 3.2 SISTEM VREDNOTENJA IZJEMNIH DREVES Cilj vrednotenja drevesa je objektivna ocena drevesa, na podlagi katere lahko drevo doloimo kot naravno vrednoto lokalnega pomena, naravno vrednoto državnega pomena, ali pa ugotovimo, da drevo (še) ne izpolnjuje meril za naravno vrednoto in ga opredelimo kot kandidata za naravno vrednoto. V primerih, ko je neko drevo izjemno tudi po svojem družbenem pomenu, lahko ugotovimo, da ga je primerno uvrstiti med naravne vrednote, hkrati pa ga predlagati tudi za doloitev za kulturno dedišino. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 43 varstvo narave.indd 43 21.10.2008 15:45:56 Drevo vrednotimo po posameznih kriterijih, ki gradijo sistem vrednotenja. Za vsak kriterij so doloena merila; vsako je ovrednoteno z ustreznim številom tok, ki jih pripišemo drevesu, e dosega, izpolnjuje merilo (Habi 2006). Kriteriji so: izjemna debelina drevesa, izjemna višina drevesa, izjemen habitus drevesa, kompleksna povezanost, redkost, ekosistemski pomen drevesa, prievalni pomen drevesa in estetski pomen drevesa. Vrednotenje drevesa se praviloma opravi na terenu, ob samem drevesu, zato da lahko pravilno ovrednotimo vse lastnosti drevesa, okolišine pojavljanja in zberemo potrebne informacije. 3.2.1 Izjemni debelina in višina drevesa Debelino drevesa ugotavljamo z merjenjem obsega debla drevesa, pravokotno na os debla, na višini 1,3 m nad tlemi (na zgornji strani drevesa). Iz izmerjenega obsega debla izraunamo število tok po formuli (Mastnak 2003): D1 = O/Ok * 100 D1 – število tok po kriteriju izjemne dimenzije drevesa – debelina O – obseg drevesa, ki ga vrednotimo Ok – obseg (za drevesno vrsto) – mejna vrednost za doloitev drevesa za naravno vrednoto lokalnega pomena Višino drevesa ugotavljamo z merjenjem; ocenjenih višin ni primerno upoštevati pri vrednotenju drevesa. Število tok po kriteriju izjemne višine izraunamo po formuli: D2 = V/Vk * 100 D2 – število tok po kriteriju izjemne dimenzije drevesa – višina V – višina drevesa Vk – višina (za drevesno vrsto) – mejna vrednost za doloitev drevesa za naravno vrednoto lokalnega pomena Vrednosti Ok in Vk so prikazane v tabeli 1. Kot podlago za njihovo doloitev smo uporabili obstojee podatke o obsegih drevesnih naravnih vrednot, upoštevali smo tudi objavljene strokovne predloge mejnih vrednosti obsegov (Svetlii in Skoberne 1988, Jeni 1999, Mastnak 2003, Ocvirk in sod. 2004) ter navedbe o najvejih debelinah, ki jih dosegajo osebki posameznih drevesnih vrst (Kotar in Brus 1999, Brus 2004). Doloili smo tudi vrednosti Ok-drž, ki so mejne vrednosti obsegov najdebelejših dreves, pri katerih bi posamezno drevo doloili kot naravno vrednoto držvanega pomena. Vrednosti Vk smo doloili na podlagi podatkov o višini najvišjih dreves posamezne drevesne vrste, ki so opredeljena kot naravne vrednote, ter navedb o drevesnih višinah, ki jih lahko dosegajo osebki posamezne vrste (Kotar in Brus 1999, Brus 2004). Za drevesne vrste brez podatkov ali z majhnim številom podatkov o višini dreves v registru naravnih vrednot smo mejno vrednost višine drevesa doloili tako, da smo navedbo o najveji višini, ki jo lahko dosegajo osebki posamezne drevesne vrste, zmanjšali za 10 %. 44 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 44 21.10.2008 15:45:56 Tabela 1: Mejne vrednosti obsegov in višin za drevesne naravne vrednote po drevesnih vrstah Table 1: Marginal values of girths and heights for tree valuable natural features per separate tree species Samonikle drevesne vrste Slovensko ime Znanstveno ime Ok (cm) Vk (m) Ok-drž. (cm) Navadna jelka Abies alba 350 45 500 Navadna smreka Picea abies 350 45 450 Evropski macesen Larix decidua 250 36 410 Rdei bor Pinus sylvestris 250 27 350 rni bor Pinus nigra 220 27 315 Rušje Pinus mugo 80 12 125 Cemprin Pinus cembra 150 22 250 Navadni brin Juniperus communis 80 12 125 Rdeeplodni brin Juniperus oxycedrus 80 12 125 Tisa* Taxus baccata 160/90 18 350/190 Lovor Laurus nobilis 80 12 125 Bukev Fagus sylvatica 350 36 550 Dob Quercus robur 410 36 700 Graden Quercus petraea 350 36 550 Puhasti hrast Quercus pubescens 280 18 350 Cer Quercus cerris 315 30 450 rnievje Quercus ilex 250 18 315 Oplutnik Quercus crenata – – – Pravi kostanj Castanea sativa 410 30 700 Navadna breza Betula pendula 190 22 250 Puhasta breza Betula pubescens 190 22 250 rna jelša Alnus glutinosa 190 22 280 Siva jelša Alnus incana 80 18 125 Navadni beli gaber Carpinus betulus 250 22 410 Kraški gaber Carpinus orientalis 90 12 125 rni gaber Ostrya carpinifolia 190 18 250 Gorski brest Ulmus glabra 280 30 450 Poljski brest Ulmus carpinifolia 250 27 315 Vez, dolgopeljati brest Ulmus laevis 280 30 350 Navadni koprivovec Celtis australis 190 20 250 Navadni oreh Juglans regia 315 27 410 ešnja – gojena Prunus avium 220 18 280 Divja ešnja Prunus avium 190 18 250 Rešeljika Prunus mahaleb 90 10 125 remsa Prunus padus 90 15 125 Jerebika Sorbus aucuparia 125 15 155 Mokovec Sorbus aria 125 15 155 Brek Sorbus torminalis 155 20 220 Skorš Sorbus domestica 190 18 250 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 45 varstvo narave.indd 45 21.10.2008 15:45:57 Jablana Malus domestica 155 9 220 Lesnika Malus sylvestris 125 9 190 Hruška Pyrus communis 350 18 450 Drobnica Pyrus pyraster 280 18 350 Mandljevolistna hruška Pyrus spinosa 65 6 90 Navadni glog Crataegus laevigata 90 10 125 Enovratni glog Crataegus monogyna 90 8 125 Navadni jadikovec Cercis siliquastrum 65 7 90 Alpski nagnoj Laburnum alpinum 90 9 125 Navadni nagnoj Laburnum anagyroides 65 9 90 Terebint Pistacia terebinthus 125 8 155 Gorski javor Acer pseudoplatanus 315 36 450 Ostrolistni javor Acer platanoides 280 30 350 Maklen Acer campestre 155 18 220 Trokrpi javor Acer monspessulanum 125 8 190 Topokrpi javor Acer obtusatum 125 18 190 Tatarski javor Acer tataricum – – – Bodika* Ilex aquifolium 65/50 9 125/90 Iva Salix caprea 125 9 190 Bela vrba Salix alba 350 22 600 Siva vrba Salix alba 155 12 220 Krhka vrba Salix fragilis 155 18 220 Volinasta vrba Salix daphnoides 90 12 125 Beka Salix viminalis 190 9 250 rni topol Populus nigra 350 30 450 Beli topol Populus alba 350 27 500 Trepetlika Populus tremula 250 25 315 Lipovec Tilia cordata 410 27 700 Lipa Tilia platyphyllos 410 35 700 Jagodinica Arbutus unedo 65 9 90 Veliki jesen Fraxinus excelsior 315 36 450 Mali jesen Fraxinus ornus 125 15 155 Poljski jesen Fraxinus angustifolia 250 22 315 Širokolistna zelenika Phillyrea latifolia 65 9 90 Samonikle grmovne vrste in vzpenjavka rni bezeg Sambucus nigra 90 8 Rdei dren Cornus sanguinea 90 6 Rumeni dren Cornus mas 90 8 Navadna leska Corylus avellana 50 5 Samonikle grmovne vrste in vzpenjavka Pušpan Buxus sempervirens 30 8 Bršljan Hedera helix 30 18 Vinska trta Vitis vinifera 30 – 46 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 46 21.10.2008 15:45:57 Tujerodne drevesne vrste Ginko Ginkgo biloba 250 27 400 Kavkaška jelka Abies nordmanniana 280 45 Omorika Picea omorika 190 45 Bodea smreka Picea pungens 250 27 Sitka Picea sitkaensis 250 45 Duglazija Pseudotsuga menziensii 350 45 500 Kanadska uga Tsuga canadensis 280 27 Himalajska cedra Cedrus deodara 280 45 450 Zeleni bor Pinus strobus 280 27 Rumeni bor Pinus ponderosa 280 45 Pinija Pinus pinea 280 27 Sekvoja Sequoia sempervirens 315 45 Mamutovec Sequoiadendron giganteum 315 45 700 Metasekvoja Metasequoia glyptostroboides 280 30 Movirski taksodij Taxodium distichum 250 45 450 Vednozelena cipresa Cupressus sempervirens 250 27 Lawsonova pacipresa Chamaecyparis lawsoniana 250 45 Klek Thuja sp. 250 18 Tulipovec Liriodendron tulipifera 280 45 500 Platana Platanus sp. 350 36 650 Vrbovolistni hrast Quercus phellos 250 30 Rdei hrast Quercus rubra 280 30 Bela murva Morus alba 315 15 rna murva Morus nigra 315 15 440 Kavkaški krilati oreškar Pterocarya fraxinifolia 315 18 Trnata gledievka Gleditsia triacantos 315 36 Japonska sofora Sophora japonica 315 22 Robinija Robinia pseudacacia 315 27 450 Visoki pajesen Alianthus altissima 280 25 Navadni divji kostanj Aesculus hippocastanum 375 27 600 Srebrni javor Acer saccharinum 315 36 Ameriški javor Acer negundo 250 18 Pavlonija Paulownia tomentosa 315 18 Ameriški cigarar Catalpa bignonioides 315 18 Vrba žalujka Salix babylonica 315 18 Jagned Populus nigra ‘Italica’ 315 36 rni oreh Juglans nigra 280 45 Turška leska Corylus colurna 155 15 Španski bezeg Syringa vulgaris 50 6 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 47 varstvo narave.indd 47 21.10.2008 15:45:57 Ok: obseg – mejna vrednost za doloitev drevesa za naravno vrednoto lokalnega pomena; Vk: višina – mejna vrednost za doloitev drevesa za naravno vrednoto lokalnega pomena; Ok-drž.: obseg – mejna vrednost za doloitev drevesa za naravno vrednoto državnega pomena. * Pri tisi in bodiki navajamo dva obsega. Prvega (veja vrednost) upoštevamo pri gojenih osebkih na dvoriših, vrtovih, parkih; drugega (manjša vrednost) pri osebkih, rastoih v naravnem okolju. Ok: girth – marginal value for a tree to be considered a locally signi cant valuable natural feature; Vk: height – marginal value for a tree to be considered a locally signi cant valuable l feature; Ok-drž: – marginal value for a tree to be considered a nationally signi cant valuable natural feature. * For the yew and holly, two girths are given. The  rst (higher value) is taken into consideration in cultivated specimens in courtyards, gardens, parks; the second (smaller value) in specimens growing in natural environment. Izjeme med samoniklimi vrstami so oplutnik Quercus crenata, tatarski javor Acer tataricum ter mandljasta vrba Salix triandra. Za te vrste nismo doloili mejnih vrednosti obsegov in višin. V naravnem okolju rastoi osebki prvih dveh vrst so izjemno redki, zato jih, e jih evidentiramo, praviloma ovrednotimo kot drevesne naravne vrednote po kriteriju absolutne redkosti. Mandljasta vrba pa je drevesna vrsta z zelo kratko življenjsko dobo (do 10 let), zato doloitev za naravno vrednoto morebitnega izjemnega osebka te vrste ne bi bila racionalna. 3.2.2 Drugi kriteriji vrednotenja, merila in tokovanje Osnova vrednotenja posameznega drevesa je izjemna dimenzija, natanneje, veja izmed vrednosti D1 ali D2. e ima drevo izražene tudi druge lastnosti, ki jih vrednotimo po drugih kriterijih, prištejemo ustrezno število tok. Pri tem v okviru vsakega kriterija upoštevamo samo eno merilo – najbolj izraženo lastnost. Posamezno drevo lahko prejme toke pri skupno najve treh kriterijih, torej pri kriteriju izjemne dimenzije ter še enem ali dveh najbolj pomembnih kriterijih, pri emer zopet upoštevamo najbolj izražene lastnosti drevesa. Rezultat vrednotenja je vsota tok, ki jih je drevo dobilo pri vrednotenju po kriteriju izjemne dimenzije in še najve dveh drugih kriterijih. Izjemna drevesa, ki dosežejo skupaj 100 ali ve tok, predlagamo za naravne vrednote. e drevo dobi toke samo po kriterijih izjemne debeline oziroma višine po drugih kriterijih pa ne, ga predlagamo za naravno vrednoto, e je število tok pri enem ali drugem kriteriju 95 ali ve (D1  95 ali D2  95) oziroma e je število tok pri vsakem od obeh kriterijev hkrati 90 ali ve (D1  90 in hkrati D2  90). 48 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 48 21.10.2008 15:45:57 Tabela 2: Kriteriji, merila in tokovanje izjemnih dreves Table 2: Criteria, standards and marking of exceptional trees Izjemne dimenzije Oznaka in število tok – izraun po enabah Izjemna debelina-obseg D1 = O/Ok * 100 Izjemna višina D2 = V/Vk * 100 Pri nadaljnjem vrednotenju upoštevamo vejo od vrednosti D1 ali D2 Izjemen habitus Merila Gozdni prostor Kmetijska krajina Naselja, parki, obliko- vano okolje Oznaka in št. tok Oznaka in št. tok Oznaka in št. tok Mutanti H1a 100 H1b 100 0 Znailen, pravilen habitus za drevesno vrsto (pogoji: vitalnost, nepoškodovanost, dobre rastne razmere) H2a 20 H2b 20 H2c 20 Drevesa z izstopajoe velikimi krošnjami, ki oznaujejo lokacije H3a 20 H3b 20 0 Nenavaden habitus, »igra narave« H4a 50 H4b 20 0 Grmovna vrsta z drevesastim habitusom H5a 20 H5b 20 H5c 20 Kompleksna povezanost Merila Oznaka in št. tok Drevo ali skupina dreves je del širše naravne vrednote ali zavarovanega obmoja K1 20 Drevo je zrašeno z drugim(i) drevesom(i) (debla, veje) – upoštevamo debelejše drevo K2 50 Drevo je del skupine dreves, ki funkcionalno ali vizualno tvorijo celoto K3 20 Drevo ali skupina dreves, ki so funkcionalno povezana z drugimi naravnimi pojavi K4 20 Drevo ali skupina dreves na unih poteh K5 20 Drevo ali skupina dreves v parkih, vrtovih K6 20 Drevo ali skupina dreves ob monumentalnih zgradbah (cerkvah, gradovih …) K7 20 Drevo ali skupina dreves ob kapelicah, znamenjih, spomenikih K8 20 Drevo ali skupina dreves na pokopališih ali ob njih K9 20 Redkost Merila Oznaka in št. tok Drevo absolutno redke samonikle vrste v Sloveniji – v naravi rastoi osebki (do 10 znanih osebkov) R1 100 Drevo relativno redke samonikle vrste zunaj svojega areala – v naravi rastoi osebki R2 50 Drevo relativno redke samonikle vrste na izjemni nadmorski višini in na ekstremnih rastiših (1. stopnja varovalne funkcije gozda) – v naravi rastoi osebki R3 50 Drevo relativno redke samonikle vrste v revirju (oziroma GE) – v naravi rastoi osebki (do 3 znani osebki) R4 30 Drevo relativno redke samonikle vrste v obini, v naravi rastoi osebki (do 5 znanih osebkov) R5 20 Drevo relativno redke samonikle vrste v vejih geografskih prostorskih enotah – v naravi rastoi osebki (do 5 znanih osebkov) R6 20 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 49 varstvo narave.indd 49 21.10.2008 15:45:57 Drevo relativno redke tujerodne vrste v oblikovanem okolju na obmoju posamezne obine (do 3 znani osebki) R7 10 Drevo relativno redke tujerodne vrste v oblikovanem okolju v Sloveniji (do 5 znanih osebkov) R8 20 Ekosistemski pomen Merila Oznaka in št. tok Drevo sredi kmetijski površin – v radiju 200 m ni druge drevesne vegetacije E1 50 Drevo sredi kmetijski površin – v radiju 100 m ni druge drevesne vegetacije E2 30 Drevo, ki je del koridorja – oddaljeno ve kot 100 m od drugih dreves, ki gradijo koridor E3 20 Drevo, ki je del obvodne vegetacije – oddaljeno ve kot 100 m od drugih dreves, ki gradijo koridor ali drevo z izrazito funkcijo varovanja brežine E4 20 Drevo z izrazito funkcijo varovanja obvodne brežine E5 20 Drevo sredi grajenega okolja – v radiju 100 m ni druge drevesne vegetacije E6 20 Drevo rastišu ustrezne vrste, v sestoju s spremenjeno ali izmenjano vrstno sestavo, kjer na površini 5 ha ni primerljivega drevesa E7 20 Prievalni pomen Merila Oznaka in št. tok Drevo, ki ima posebno vlogo v naselbinski kulturi – vaško drevo kot središe javnega življenja v kraju P1 20 Spominsko drevo, ki pria o pomembnih dogodkih v preteklosti ali je posveeno spominu na znano osebnost P2 20 Hišno drevo P3 20 Drevo, ki pria o nekdanji tradicionalni rabi prostora P4 20 Estetski pomen Merila Oznaka in št. tok Drevo, ki zaradi svoje navzonosti ter oblike pomembno prispeva k lepšemu videzu naselja, vrta, parka ali okolice neke stavbe L1 20 Posamino rastoe drevo, ki zaradi svoje navzonosti ter oblike pomembno prispeva k lepšemu videzu odprte, kmetijske krajine in je dominanta v kmetijski krajini L2 20 Drevo v gozdnem prostoru, ki zaradi svoje lokacije, oblike in/ali vrstne razlinosti izstopa ter pomembno prispeva k slikovitosti in estetiki okolice L3 20 Primer: Ime/drevesna vrsta: Schollmayerjeva lipa na Mašunu/lipa Obseg/Višina: 265 cm/23 m Mejni vrednosti za lipe: Ok = 410 cm/Vk = 35 m (tabela 1) Kriterij 1: izjemna dimenzija: Vrednost D1 = 265/410 * 100 = 65 tok Vrednost D2 = 23/35 * 100 = 64 tok D1 > D2, zato upoštevamo vrednost D1 = 65 tok Kriterij 2: kompleksna povezanost: drevo ob grašini: K7 = 20 tok Kriterij 3: prievalni pomen: drevo je leta 1888 posadil H. Schollmayer, upravitelj posestva Snežnik in najpomembnejši tvorec nartnega gospodarjenja s snežniškimi gozdovi (Schollmayer 1998): P2 = 20 tok Skupaj: D1 + K7 + P2 = 105 tok – drevo predlagamo za naravno vrednoto 50 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 50 21.10.2008 15:45:57 3.2.3 Razvrstitev drevesnih naravnih vrednot na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena Po Uredbi o spremembi uredbe o zvrsteh naravnih vrednot (Ur. l. RS 67/2003) so naravne vrednote državnega pomena tiste, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen in tiste, ki se nahajajo na zavarovanem obmoju, ki ga je ustanovila država. Po kriterijih izjemnosti, tipinosti, kompleksne povezanosti, ohranjenosti ali ekosistemske, znanstveno-raziskovalne ali prievalne pomembnosti v to skupino sodi tretjina naravnih vrednot z najbolj izraženimi lastnostmi. Po kriteriju redkosti med naravne vrednote državnega pomena sodi desetina naravnih vrednot. Zaradi relativno hitrega spreminjanja števila evidentiranih izjemnih dreves kot živih organizmov, ki lahko postanejo naravne vrednote ali jih je potrebno izbrisati iz seznama, ker so odmrla, je kriterij za doloitev naravnih vrednot problematino opreti na relativni delež. Obenem so si kriteriji vrednotenja pomensko zelo razlini, pri nemerljivih kriterijih pa je medsebojna primerjava otežkoena. Iskati je torej potrebno druge naine za doloitev dreves, ki so doloena za naravne vrednote in jim pripisujemo državni pomen. Po opisanem sistemu vrednotenja kot naravne vrednote državnega pomena ovrednotimo vsa drevesa, katerih obseg dosega kriterialni obseg za naravne vrednote državnega pomena – za ustrezno drevesno vrsto (tabela 1). Kot naravne vrednote državnega pomena ovrednotimo tudi vsa drevesa, ki so v sistemu vrednotenja dosegla 160 tok ali ve. To mejno vrednost predlagamo empirino, na podlagi rezultatov vrednotenja izjemnih dreves na obmoju OE Postojna (Habi 2006). Šele ovrednotenje vseh izjemnih dreves v Sloveniji po predlaganem sistemu bi pomenilo pravo podlago za doloitev realne mejne vrednosti tok, ki bi pomenila prag za drevesne vrednote državnega pomena. 4. RAZPRAVA Pojem vrednote je v razlinih humanistinih vedah razlino de niran. Medtem ko so v  lozo ji vrednote nekaj, kar je potrebno razlikovati od dejstev, je v psihologiji mogoe vrednote preuevati tako, da jih raziskujemo kot dejstva (predmeti, obutki). Popovi (1973, cit. po Musek 2000) meni, da so vrednote »vsi tisti objekti – naše védenje, medloveški odnosi, predmeti, naravni pojavi – s katerimi se povezuje lovekova potreba po trajnosti, obstojnosti.« Zakon o ohranjanju narave (Ur. l. RS 56/1999) je pojem »vrednota« – brez ustrezne de nicije – uvedel v naravovarstvo in z njim nadomestil pojem »dedišina«. Z vidika varstva narave se zdi Popovieva de nicija vrednot dokaj prikladna. Glavna smotra varstva narave sta varovanje in ohranjanje delov narave, rastlin, živali, njihovih izjemnih osebkov, obmoij, zagotavljanje njihove trajnosti in obstojnosti. Ta potreba je izražena zaradi nas samih, zaradi misli na naše prednike in zanamce, pa tudi zaradi objektov/vrednot samih po sebi, njihove intrinzinosti. Ker je lovekovo potrebo po trajnosti, obstojnosti, mogoe zagotavljati le z ohranjanjem vse narave ali vsaj im vejega dela narave, je v smislu doloitve, kaj v naravi je vrednejše in je zato VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 51 varstvo narave.indd 51 21.10.2008 15:45:57 vrednota, potrebno oblikovati sistem vrednotenja. Rezultat vrednotenja je doloitev vrednosti vrednotenih objektov, to pa je neposredna podlaga za njihovo ohranjanje in varstvo. Na podlagi utemeljitve vrednostnega sistema novo (edino) de nicijo naravnih vrednot predlaga Klopi (2000): »Naravne vrednote so tisti pojavi, sestavine oziroma deli žive ali nežive narave, naravno obmoje ali del naravnega obmoja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava, ki ima za R Slovenijo veliko znanstveno, doživljajsko ali ekosistemsko vrednost.« Pri tem pojme znanstveno, doživljajsko in ekosistemsko razumemo na podlagi v istem delu predstavljenih meril. V tej de niciji pogrešamo le asovno komponento oziroma to, kar Popovi (1973, cit. po Musek 2000) imenuje »lovekova potreba po trajnosti in obstojnosti«. Zato predlagamo dopolnitev de nicije Klopieve z besedami: »in jih je zato potrebno trajno ohranjati in varovati.« Prevedba de nicije naravne vrednote na izjemna drevesa, ki jih družba pojmuje tako veplastno, kot jih le lahko, in so obenem tako v materialnem kot duhovnem smislu naravna in/ali kulturna dedišina (Habi 2006), je mogoa. Natannejša de nicija se glasi: Drevesne naravne vrednote so tista drevesa ali skupine dreves, ki rastejo kjerkoli v Sloveniji in imajo izjemne dimenzije in/ali habitus, so izjemne po kompleksni povezanosti, so izjemno redke in/ali imajo velik prievalni, ekosistemski in/ali estetski pomen. Drevesne naravne vrednote so tudi izjemni osebki grmovnih vrst ter drugih vrst lesnatih rastlin, ki ustrezajo navedenim kriterijem. Drevesne naravne vrednote so naravna dedišina, obenem pa so lahko tudi kulturna dedišina. Drevesne naravne vrednote je potrebno trajno ohranjati in varovati zaradi preteklih, sedanjih in prihodnjih generacij. Za uinkovitejše vrednotenje, ohranjanje in varstvo drevesnih naravnih vrednot bi bilo potrebno poenotiti rabo izrazov ter ustrezno izboljšati nekatera zakonska in podzakonska doloila. e je eden izmed namenov Uredbe o zvrsteh naravnih vrednot (Ur. l. RS 52/2002) doloiti naine opredeljevanja naravnih vrednot na podlagi njihovih »lastnosti«, potem bi upravieno priakovali, da so »strokovna merila vrednotenja« (po zakonu) oziroma »kriteriji za razmejitev naravnih vrednot po pomenu« (Uredba o spremembi uredbe…, Ur. l. RS 67/2003) oblikovani na osnovi istih lastnosti – in obratno. V bistvu to namre nista dva postopka, pa pa eden. Vsako izjemno drevo, ki bi lahko bilo uvršeno med naravne vrednote, mora biti ovrednoteno, torej morajo biti njegove lastnosti ocenjene po vnaprej dogovorjenih strokovnih kriterijih in merilih. e objekt vrednotenja doseže doloen prag (izpolnjuje merilo), je uvršen med naravne vrednote lokalnega pomena, lahko pa tudi med naravne vrednote državnega pomena. Mesto pojavljanja drevesnih naravnih vrednot je v Uredbi o spremembi uredbe o zvrsteh … (Ur. l. RS 67/2003) opredeljeno zelo ohlapno. Drevesne naravne vrednote se lahko pojavljajo kot posamezno drevo zunaj gozdnega prostora ali kot skupina dreves ali posamezno drevo v gozdu. Ker je v isti toki navedeno, da je drevesna naravna vrednota lahko posamezno drevo ali skupina dreves, ni razumljivo, zakaj se drevesne naravne vrednote kot skupina dreves lahko pojavljajo samo v gozdu, pa ne tudi v tistem delu gozdnega prostora, ki ni gozd, in zunaj gozdnega prostora. Sedanja doloba dopuša zunaj gozdnega prostora samo posamezna 52 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 52 21.10.2008 15:45:57 drevesa, kljub temu, da je v registru naravnih vrednot cela množica skupin dreves, ki rastejo zunaj gozdnega prostora. Drevesna naravna vrednota, skladno s 3. l. Uredbe o spremembi uredbe o zvrsteh … (Ur. l. RS 67/2003), obsega drevo (ali skupino dreves) in njegovo (njihovo) rastiše, vendar slednje prostorsko ni doloeno (Anko 2004). Zato je težko opredeliti, ali bo nek poseg izveden na drevesni naravni vrednoti v primeru, ko ne bo izveden na samem drevesu, pa pa, na primer, pod njegovo krošnjo ali v njegovi neposredni bližini. Gozdarska zakonodaja obravnavo drevesnih naravnih vrednot v celoti prepuša naravovarstveni. Zakon o gozdovih (Ur. l. RS 30/1993) je sicer – poleg upoštevanja naravnih vrednot v smislu mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi – v 44. lenu doloal, da so naravne znamenitosti oziroma redkosti v gozdu oziroma v gozdnem prostoru gozdna drevesa s premerom v prsni višini nad 120 cm in gozdna drevesa z izjemnimi botaninimi, dendrometrinimi, biotopskimi ali oblikovno estetskimi lastnostmi. Zelo jasno postavljena meja je pripomogla k lažjemu evidentiranju in ohranjanju takih dreves. Vendar ni obstala dolgo, saj je bilo to doloilo odpravljeno z Zakonom o ohranjanju narave (Ur. l. RS 56/1999). Kljub temu je drevesni premer 120 cm v gozdarstvu ostal nenapisano merilo, ki vzbuja doloeno spoštovanje, in se mu odkazilno kladivo in motorna žaga, e je le mogoe, izogneta. Drevesne naravne vrednote (kot tudi vse druge naravne vrednote v gozdnem prostoru) so vkljuene v vsebino gozdnogospodarskih nartov skladno z Zakonom o gozdovih in podzakonskimi akti. Pri opredelitvi funkcijske enote je potrebno le-to tudi ovrednotiti oziroma doloiti stopnjo poudarjenosti funkcije. S katero stopnjo ovrednotiti funkcijsko enoto, v kateri je drevesna naravna vrednota, je vprašanje, na katerega veljavna gozdarska zakonodaja ne daje enoznanega odgovora. Glede na to, da drevesne naravne vrednote ni dovoljeno lomiti, sekati, obsekavati ali poškodovati vej, listov, debel, drevesne skorje in korenin drevesa, kar pomeni, da se drevesa kot naravne dobrine »ne sme izkorišati«, bi jim morali doloiti prvo stopnjo poudarjenosti funkcije varstva naravnih vrednot. Ker pa je rastiše drevesa sestavni del drevesne naravne vrednote, bi morali vse ukrepe izvajati izkljuno za varstveni namen. Izjemnih dreves, ki jih je v gozdnem prostoru veliko (Habi 2004, 2006), a niso drevesne naravne vrednote, gozdarska zakonodaja ne obravnava. Ob intenzivnejšem sodelovanju naravovarstvene in gozdarske strokovne službe bi bilo marsikatero izmed teh dreves lahko umešeno med naravne vrednote. Odsotnost dreves z izjemnim kulturnim pomenom v Zakonu o varstvu kulturne dedišine (2008) je nerazumljiva in neutemeljena. Kako realna so priakovanja, da bodo ta drevesa dobila ustrezno mesto v podzakonskih aktih, bo mogoe ugotoviti po njihovem sprejetju. Analiza registra drevesnih naravnih vrednot je pokazala na doloene nedoslednosti in pomanjkljivosti pri strokovni obravnavi dreves (Habi 2006), kar je glede na dosedanji razvoj naravovarstvene stroke razumljivo. Na mnoge naine se kaže potreba po vzpostavitvi natanneje doloenih standardov strokovnega dela. Tako naj bi pri obravnavi/vrednotenju izjemnih dreves dosledno doloili vrsto izjemnega drevesa, ga izmerili po dogovorjenih metodah (obseg, višino), dosledno beležili datum meritve. Skupine izjemnih dreves naj bi VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 53 varstvo narave.indd 53 21.10.2008 15:45:57 obravnavali bolj dosledno kot doslej, zato da o številu drevesnih naravnih vrednot ne bi bilo dvoma. Periodino izvajanje meritev izjemnih dreves (npr. vsakih deset let), bi, poleg redne spremljave stanja drevesa, zagotovilo tudi vpogled v njegovo rast in razvoj. Pri vrednotenju izjemnih dreves naj bi upoštevali tudi položaj drevesa v okolju. Za nadaljnje strokovno delo je prav tako kljunega pomena poenotenje kriterijev in meril ter izdelava enotnega sistema vrednotenja izjemnih dreves (Habi 2006). Naravovarstvena stroka v Sloveniji je v preteklosti oblikovala ve razlinih predlogov vrednotenja naravne dedišine, tudi drevesne naravne dedišine oziroma drevesnih naravnih vrednot (Peterlin 1976, Svetlii in Skoberne 1988, Skoberne in Peterlin 1988, Jeni 1999, Mastnak 2004, Ocvirk in sod. 2004). V tem delu oblikovani sistem vrednotenja izjemnih dreves temelji na analizi vseh razpoložljivih podatkov o drevesnih naravnih vrednotah, doloenih s Pravilnikom o doloitvi … (Ur. l. RS 111/2004). Kriteriji vrednotenja izjemnih dreves se med seboj razlikujejo po nainu njihovega izražanja, iz esar v veliki meri izhaja stopnja objektivnosti kriterija. Pri strokovnem delu težimo seveda k im veji objektivnosti, vendar se pri vrednotenju izjemnih dreves, prav zaradi njihove veplastnosti, ne moremo povsem izogniti subjektivnim presojam (Jeni 1999, Klopi 2000, Ocvirk in sod. 2004). Analiza registra drevesnih naravnih vrednot je pokazala tudi, da vsi, v zakonodaji doloeni kriteriji, niso ustrezni. Debelina in višina drevesa sta objektivno ugotovljivi lastnosti, zato sta, v veini primerov, temeljna kriterija vrednotenja. Ker med njima, v primeru izjemnih dreves, ni korelacije (Mlinšek 1979, Mastnak 2004, Habi 2006), upoštevamo tisto lastnost, ki drevesu prinese višjo vrednost. Mejne vrednosti obsegov in višin dreves za drevesne vrste (tabela 1) so doloene tako visoko, da lahko za drevesa, ki jih dosegajo, ugotovimo, da sodijo med debelejše oziroma višje predstavnike svoje vrste. Mejne vrednosti obenem ne smejo biti prenizke, saj bi v tem primeru merilo dosegalo preveliko število dreves posamezne vrste, s tem pa bi izgubilo svoj pomen. Predlagane mejne vrednosti (merilo) pri pogostejših vrstah (lipa in lipovec, tisa, bukev, dob, bodika, pravi kostanj, navadna smreka) so postavljene na trdnejših temeljih kot pri vrstah, pri katerih je znanih le nekaj podatkov. V teh primerih namre ne moremo vedeti, ali so drevesa zares najdebelejši oziroma najvišji predstavniki svoje vrste. V gozdarski literaturi je mogoe najti drevesa, ki po dimenzijah prekašajo »naj« drevesne naravne vrednote svoje vrste ali so jim zelo blizu (Budkovi in sod. 1996, Vidervol 1999, Brus 2004, Habi 2004, Gaspari in sod. 2004, Papler-Lampe in sod. 2006). S sistematinim delom pa bi jih zagotovo odkrili še ve. Za redki in zavarovani vrsti tiso in bodiko sta predlagani po dve mejni vrednosti: za drevesa v naravnem okolju in za drevesa v urbanem okolju. Skoraj izkljuno gojeni osebki obeh vrst v registru drevesnih naravnih vrednot nas zaradi velikih obsegov navajajo k dvigu mejnih vrednosti, s tem pa zapostavljamo v naravi rastoe osebke, ki se po dimenzijah ne morejo primerjati z gojenimi sorodniki. Dejstvo je, da sta ti dve vrsti redki in ogroženi v naravnem okolju, kjer potrebujeta ve pozornosti, zato je v tem primeru mejna vrednost znižana. Problematino ostaja vrednotenje dreves, ki so bila v preteklosti izjemno debela, sedaj pa so že tako razpadla, da njihovega obsega ni ve mogoe oziroma smiselno meriti. Ena izmed 54 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 54 21.10.2008 15:45:57 možnosti je upoštevanje njihove starosti, e jo je mogoe na podlagi virov dovolj natanno doloiti. Zaradi izjemno ohlapnih podatkov o starosti drevesnih naravnih vrednot smo sicer ta kriterij izloili iz sistema vrednotenja. V Sloveniji so novost predlagane mejne vrednosti za višine po drevesnih vrstah. Dosedanja uporaba absolutnih mejnih vrednosti je dajala prednost v Sloveniji predvsem smreki, najvišja drevesa drugih vrst pa so bila zapostavljena – lahko da posledino tudi izgubljena. Bleiweis (1952) ugotavlja, da so najvišje v Evropi zrasle jelke (75 m), zatem smreke (60 m), macesni (53 m) ter bori (48 m), medtem ko listavci po višinah zaostajajo. Leibundgut (1976) je v pragozdu Peruica v Bosni izmeril 63 m pri najvišji smreki ter 65 m pri najvišji jelki. Veine najvišjih dreves v Evropi, po navedbah Brusa (1995), ni ve ali ni znana njihova usoda. Ali je razlog v tem, da drevesom ne pustimo ve, da bi zrasla najviše? Podatek o 64 m dolgem jamboru (Pahor 1981), izdelanem iz 67 do 70 m visoke jelke z Rakitne se zdi neverjeten, eprav je dogodek dobro dokumentiran. Merjenje višin najvišjih dreves razlinih drevesnih vrst (le-ta rastejo najpogosteje v gozdovih) bi prineslo pomembne podatke o možnostih, ki jih dajejo naravna rastiša v Sloveniji. Z upoštevanjem mejnih vrednosti višin po našem predlogu bi zgolj po kriteriju višine kot drevesne naravne vrednote doloili 72 od 1082 dreves, za katera so podatki o višini znani. Med njimi sta le dve jelki, devet smrek, dva rdea bora in pet bukev (Habi 2006). V predstavljenem sistemu vrednotenja izjemnih dreves so za vsakega izmed preostalih kriterijev, ki so glede na analizo registra drevesnih naravnih vrednot smiselni, izdelana podrobnejša merila, ki so ovrednotena s tokami. Na ta nain je doloena teža posameznega kriterija v primerjavi s preostalimi, kar bistveno pripomore k veji objektivnosti sistema vrednotenja. Merljivim, torej objektivno ugotovljivim lastnostim dreves (debelina, višina, genotip, absolutna redkost) je v sistemu tokovanja dana najveja teža. Lastnosti, ovrednotene po ostalih kriterijih, lahko doprinesejo doloen, a ne poljubno velik delež k skupni vrednostni oceni posameznega drevesa. Ker je število kriterijev, po katerih vrednotimo drevo, omejeno, nas vodi k razmisleku o tem, katere lastnosti drevesa so pomembneje izražene. Obenem je mogoe kadarkoli preveriti strokovno ustreznost ocene, ker temelji na ugotavljanju dejstev. Posebno pozornost in presojo zahtevajo skupine izjemnih dreves. Pri obravnavi skupine izjemnih dreves je poleg drugih lastnosti dreves nujno doloiti, koliko in katera drevesa sestavljajo skupino. Vprašanje je, ali imajo vsa drevesa v skupini enak pomen in so torej vsa drevesne naravne vrednote. Skupina dreves mora biti nadalje opisana tako, da ni dvoma, na katero drevo se nanašajo doloeni podatki (dimenzije …). Sistem je dovolj enostaven, da je mogoe vrednotenje opraviti na terenu, ob samem drevesu, oziroma je to priporoljivo, saj ocenjevalca vodi k popisu vseh, za vrednotenje pomembnih lastnosti drevesa in njegovega okolja. Le pri vrednotenju po kriteriju redkosti potrebujemo informacije o izjemnih drevesih v širšem prostoru. Lonica, ki pomeni umestitev drevesa med naravne vrednote, je postavljena ostro in nedvoumno. Rahla odstopanja od meje 100 tok predlagamo samo v doloenih primerih iz povsem praktinih razlogov, ki se vežejo predvsem na as, ki pretee med dvema meritvama drevesa, ter na postopkovno nekoliko dolgotrajen postopek spreminjanja vsebine registra naravnih vrednot. Predlagani sistem nam VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 55 varstvo narave.indd 55 21.10.2008 15:45:57 hkrati omogoa objektivnejšo doloitev lokalnega oziroma državnega pomena drevesnim naravnim vrednotam. Zelo izražen, a še premalo preuen, je prievalni pomen vaških dreves v Sloveniji, kar sodi zlasti na podroje etnološke in drugih družboslovnih strok. Prievalni pomen drevesa izhaja iz odnosa posameznika, skupnosti (vaške, lokalne) ali naroda do drevesa kot sredstva, s katerim je za stoletja dolgo na javnem mestu zapisano sporoilo. Drevesa – v Sloveniji so to predvsem lipe – so imela v preteklosti posebno mesto in funkcijo v življenju vasi in mest (Vrhovnik 1934, Sattler in Stele 1973, Pavlin 1906, cit. v Mayer 1988; Ovsec 1992). Pri vrednotenju izjemnih dreves je potrebno upoštevati, da vsako drevo, ki raste v vasi, še ni »vaško drevo« v pravem pomenu besede. Prievalni pomen pripisujemo tudi t.i. »hišnim drevesom«. V literaturi razen navedbe tega pojma (Jeni 1999, Ocvirk in sod. 2004), nismo našli de nicije hišnega drevesa. Domnevamo, da se izraz »hišno drevo« ne nanaša zgolj na lokacijo izjemnega drevesa v bližini neke hiše, praviloma kmetije, temve ima v tem okolju prav posebno funkcijo oziroma uporabno vrednost (zašita, senca, lipovo cvetje za aj, med, plodovi, npr. pravi kostanj ipd.). Kot »hišno drevo«, ki mu pripisujemo izjemen prievalni pomen, torej razumemo drevo izjemnih dimenzij v neposredni bližini domaije, katerega navzonost povezuje ve generacij iste družine. Kriterij vrednotenja estetskega pomena izjemnih dreves je izmed vseh kriterijev najbolj subjektiven, saj je dojemanje estetike stvar osebnih obutij. Pa vendar obstajajo doloena splošna merila. Barvitost, harmoninost, pozitivno izstopanje iz okolice ali skladna interakcija z okolico so lastnosti, ki pri ljudeh veinoma vzbujajo estetska obutja (Klopi 2000). Nenazadnje so bila drevesa v naseljih, vrtovih, parkih, ob zgradbah posajena tudi ali predvsem z namenom polepšanja okolice. Odprto ostaja vprašanje o trenutku prenehanja obstoja posamezne drevesne naravne vrednote oziroma izbrisu iz registra, saj drevesa kot živi organizmi tudi propadajo. Glede na razline položaje dreves v okolju so tudi v pogledu prenehanja obstoja velike razlike – v naseljih in ob cestah jih je ponavadi potrebno odstraniti, v naravnem okolju jih lahko prepustimo dolgotrajnemu naravnemu propadanju. Med zakonsko doloenimi kriteriji vrednotenja drevesnih naravnih vrednot so nekateri, ki ne ustrezajo posebnostim pri obravnavi dreves: starost, ohranjenost, tipinost in znanstveno- raziskovalni pomen (Habi 2006), zato jih v predlagani sistem vrednotenja nismo umestili. Preizkus uporabe sistema vrednotenja na primeru evidence izjemnih dreves Zavoda za gozdove Slovenije, OE Postojna, je pokazal, da bi lahko med naravne vrednote uvrstili vrsto izjemnih dreves, ki rastejo v gozdovih in gozdnem prostoru. Nekatera sodijo po dimenzijah in drugih kriterijih v sam vrh drevesnih naravnih vrednot v Sloveniji. Obenem pa marsikatero drevo iz registra naravnih vrednot ne dosega mejne vrednosti (100 tok) in bi jih zato lahko »umaknili« na seznam kandidatov za naravne vrednote. To zagotovo velja za celotno Slovenijo in ne le za postojnsko obmoje, kjer smo trditev dokazali (Habi 2006). 56 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 56 21.10.2008 15:45:57 5. ZAKLJUEK Za uspešno evidentiranje, vrednotenje, predvsem pa ohranjanje in varstvo izjemnih dreves v Sloveniji je nujno aktivno sodelovanje naravovarstvene in gozdarske stroke oziroma obeh zavodov. Drevo je osnovni gradnik gozda; oba, drevo in gozd, pa sta središe gozdarske stroke. Zato na podroju vrednotenja, ohranjanja in varstva drevesnih naravnih vrednot naravovarstvo nikakor ne more biti dovolj uspešno (celostno) brez sodelovanja z gozdarstvom (in obratno). Iz ankete o obravnavi izjemnih dreves med delavci Zavoda za gozdove Slovenije je mogoe razbrati velik strokovni potencial, za katerega bi bilo (zaradi dreves) škoda, da bi ostal razpršen, kot je sedaj. Skupaj bi morali odgovoriti na vrsto odprtih vprašanj, povezanih z izjemnimi drevesi in drevesnimi naravnimi vrednotami, ter zastaviti sistemsko delo na tem podroju (Habi 2006). Plod sodelovanja obeh strok naj bo priprava skupnega prironika za evidentiranje in popis izjemnih dreves, ki bo poenotil sedaj zelo razline pristope ter zagotovil pridobivanje kakovostnih podatkov, potrebnih za vrednotenje. Predlagamo tudi izvedbo vseslovenskega enotnega popisa oziroma dopolnitev podatkov o izjemnih drevesih v gozdnem prostoru na vseh obmonih enotah Zavoda za gozdove Slovenije in s tem oblikovanje enotne osnovne podatkovne baze. Pomembno pa je tudi naslednje. Drevo je sestavni, neloljivi del družbe. Je vez med preteklostjo in prihodnostjo. Prek drevesa se družba povezuje z naravo; lovek se identi cira kot del narave. Nemogoe je loevati izjemno drevo kot naravni organizem od celotne palete družbenih pomenov, ki ga drevesu pripisuje lovek že od pradavnine. Zato je v veliki veini primerov nesmiselno loevati naravoslovno in družboslovno komponento drevesa. Uspešno ohranjanje celostnosti drevesa kot temeljne sestavine naravnega in družbenega okolja je mogoe le s sodelovanjem naravoslovnih in družboslovnih strok na vseh podrojih, ki jih povezuje drevo. Za uinkovitejše ohranjanje in varstvo izjemnih dreves in drevesnih naravnih vrednot je potrebno pogosteje uporabljati varstvene ukrepe po Zakonu o ohranjanju narave UPB-2 (Ur. l. RS 96/2004), zlasti pogodbeno varstvo in skrbništvo. Nadaljnje zanemarjanje oziroma neizvajanje varstvenih ukrepov na tem podroju se bo nedvomno negativno odrazilo tako na posameznih drevesnih naravnih vrednotah kot na njihovem celotnem fondu. Izjemnega pomena je ozavešanje, informiranje in izobraževanje javnosti na tem podroju. Posebno pozornost je potrebno posvetiti lastnikom dreves in razlinim strokovnim službam na ravni lokalnih skupnosti. Izbrana izjemna drevesa so namre odlien medij za predstavitev tako gozdov in gozdarstva kot narave in naravovarstva ter obeh strokovnih služb. 6. SUMMARY The importance of the system for natural heritage protection lies in its power to give clear answers to the questions about natural heritage, about what it is, why it is regarded a natural heritage and how to protect it. The present project tackles this problem on the pattern of heritage trees. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 57 varstvo narave.indd 57 21.10.2008 15:45:57 The current legislation uses different expressions and collocations; therefore, we have decided that in our evaluation system of exceptional trees, »criterion« is any basic feature we are evaluating, while »standard« is the value, the threshold of measure or phenomenon, used to evaluate each criterion. The expression »exceptional tree« is used for all trees of exceptional dimensions, age, form and rarity, and for those trees, which are of exceptional importance for the ecosystem, have a special role as witnesses and are appreciated for their aesthetic importance or are exceptional regarding any of their features, regardless their nature conservation status. We used the data on heritage trees from the register of valuable natural features kept by the Institute RS for Nature Conservation. We used also the register of exceptional trees kept by the Slovenia Forest Service, the Postojna regional unit, to check the new evaluation system. This work suggests an evaluation system of exceptional trees to determine heritage trees that is highly objective. Exceptional trees evaluation criteria differ to some extent from criteria suggested by the Nature Conservation Act. In our evaluation of exceptional trees, we have considered only the signi cant criteria that can be justi ed. There are evaluation standards for each criterion. Evaluation adequacy can be veri ed any time, since the standards are based on facts. The complete evaluation system is based on marking, which ensures the highest extent of evaluation objectivity. The heritage trees threshold according to this system is 100 points. The evaluation system gives us a possibility to determine the national or local importance of heritage tree. Two basic criteria in the system of evaluation of exceptional trees are exceptional thickness and height of the tree belonging to a certain species. The exceptions are the mutant trees and extremely rare trees of autochthonous species. We have stated the threshold values (circumference, height) for all autochthonous tree species and for some bush and foreign, non-autochthonous species. The following criteria should also be considered when evaluating exceptional trees: exceptional tree form, complexity of interrelation, rarity and importance of the trees for the ecosystem, their role as witnesses and their aesthetic importance. Conservation and protection of exceptional trees in Slovenia would be much more ef cient if we used the new evaluation system and if the nature conservation experts and forest experts collaborated tightly. Close collaboration with cultural heritage experts, especially ethnologists, is necessary. Exceptional trees and heritage trees are very important in raising nature conservation awareness of their owners and of the broader public. 7. LITERATURA 1. Anko, B. (2004): Drevo kot naravna dedišina. Staro in debelo drevje v gozdu: zbornik referatov: XXII. gozdarski študijski dnevi, 25., 26. marec 2004. BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Ljubljana. Str. 183–199 2. Bleiweis, S. (1952): O drevesnih orjakih na tujem in pri nas. Gozdarski vestnik 10: 307–308 58 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 58 21.10.2008 15:45:58 3. Brus, R. (1995): Sgermova smreka s Pohorja je eno najvišjih evropskih dreves. Gozdarski vestnik 53: 331–336 4. Brus, R. (2004): Drevesne vrste na slovenskem. Mladinska knjiga. Ljubljana. 399 str. 5. Budkovi, L., M. Gašperin, I. Veber (1996): Drevesa velikani v Bohinju. Gozdarsko društvo Bled. 48 str. 6. Gaspari, B., E. Drobnjak, M. Tomaži, K. okelj, D. Pipan (2004): Izjemna drevesa na Krasu. ZGS, OE Sežana, KE Sežana. Sežana. 36 str. 7. Habi, Š. (2004): Izjemna drevesa so dedišina za prihodnost. Staro in debelo drevje v gozdu: zbornik referatov: XXII. gozdarski študijski dnevi, 25., 26. marec 2004. BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Ljubljana. Str. 279–284 8. Habi, Š. (2006): Sistem vrednotenja, ohranjanja in varstva izjemnih dreves v Sloveniji. Mag. delo. Biotehniška fakulteta. Ljubljana. 195 str. 9. Jeni, S. (1999): O debelih drevesih. Tipkopis. 10 str. 10. Klopi, V. (2000): Vrednote loveka in izziv ohranjanja naravne dedišine. Mag. delo. Biotehniška fakulteta. Ljubljana. 64 str. 11. Kotar, M., R. Brus (1999): Naše drevesne vrste. Slovenska matica. Ljubljana. 320 str. 12. Leibundgut, H. (1976): Die grössten Fichten und Tannen. Schweizerische Zeitschrift für Forstwesen 127(6): 427 13. Mastnak, M. (2003): Opredelitev meril za doloitev drevesnih naravnih vrednot in njihovo razdelitev na vrednote državnega in lokalnega pomena. Projektna naloga. Samozaložba. Ljubljana. 33 str. + pril. 14. Mastnak, M. (2004): Vrednotenje drevesnih naravnih vrednot (drevesne dedišine). Staro in debelo drevje v gozdu: zbornik referatov: XXII. gozdarski študijski dnevi, 25., 26. marec 2004. BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Ljubljana. Str. 167–182 15. Mayer, E. (1988): Usoda in vsebina rokopisa A. Pavlina »Ueber botanische Naturdenkmaeler in Krain«. Biološki vestnik 26(3): 33–52 16. Mlinšek, G. (1979): Najdebelejša drevesa v Sloveniji in njihov pomen. Diplomsko delo. BF, VTOZD Gozdarski oddelek. Ljubljana. 67 str. + pril. 17. Musek, J. (2000): Nova psihološka teorija vrednot. Educy, Inštitut za psihologijo osebnosti. Ljubljana. 417 str. 18. Ocvirk, A., M. Demšar, S. Jeni, J. Boži, D. Fuka, J. Šubic, A. Seneganik, T. Trampuš (2004): Vrednotenje, doloanje in revizija drevesnih naravnih vrednot. Projektna naloga – delovno gradivo. Zavod RS za varstvo narave. Kranj. 14 str. 19. Ovsec, D. J. (1992): Kult pod lipo domao. Gea 2(2): 21–23 20. Pahor, M. (1981): Po sledeh nekega jambora. Informator – glasilo delovne organizacije Splošna plovba Piran 22(3): 43–49 21. Papler-Lampe, V. (ur.) (2006): Izjemna drevesa na Zgornjem Gorenjskem. ZGS OE Bled. Bled. 64 str. 22. Peterlin, S. (ur.) (1976): Inventar najpomembnejše naravne dedišine Slovenije. Zavod SRS za spomeniško varstvo. Ljubljana 23. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot. Ur. l. RS št. 111/2004 24. Sattler, M., F. Stele (1973): Stare slovenske lipe. Mohorjeva družba. Celje. 256 str. 25. Schollmayer, H. L. (1998): Snežnik in schönburški vladarji: zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem. Gozdno gospodarstvo Postojna. Postojna. 94 str. 26. Skoberne, P., S. Peterlin S. (ur.) (1988): Inventar najpomembnejše naravne dedišine Slovenije I. del.: vzhodna Slovenija. ZRSVNKD, Ljubljana. 436 str. 27. Svetlii, B., P. Skoberne (1988): Drevo kot naravna dedišina. V: Varstvo naravne in kulturne dedišine v gozdu in gozdarstvu. BF, VTOZD za gozdarstvo. Ljubljana. Str. 88–96 28. Uredba o zvrsteh naravnih vrednot. Ur. l. RS št. 52/2002 29. Uredba o spremembi uredbe o zvrsteh naravnih vrednot. Ur. l. RS št. 67/2003 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 59 varstvo narave.indd 59 21.10.2008 15:45:58 30. Vidervol, R. (1999): Debela in zanimiva drevesa na podroju OE Novo mesto. Strokovna naloga. Zavod za gozdove Slovenije, OE Novo mesto. Novo mesto. 27 str. 31. Vrhovnik, I. (1934): Ljubljanske lipe. Kronika 4: 138–139 32. Zakon o ohranjanju narave. Ur. l. RS št. 56/1999 33. Zakon o ohranjanju narave – uradno preišeno besedilo. Ur. l. RS št. 96/2004 34. Zakon o gozdovih. Ur. l. RS št. 30/1993 35. Zakon o spremembah zakona o gozdovih. Ur. l. RS št. 110/2007 36. Zakon o varstvu kulturne dedišine. Ur. l. RS št. 16/2008 Špela E. HABI Zavod za gozdove Slovenije, OE Postojna Vojkova 9 SI-6230 Postojna, Slovenija spela.habic@zgs.gov.si 60 Špela E. Habi: Sistem vrednotenja izjemnih dreves v Sloveniji varstvo narave.indd 60 21.10.2008 15:45:58 OVREDNOTENJE ASOCIACIJ S CISTOZIRO V NARAVNEM REZERVATU STRUNJAN Z UPORABO RIBJE FAVNE KOT INDIKATORSKE SKUPINE EVALUATION OF THE ASSOCIATION WITH CYSTOSEIRA IN THE STRUNJAN NATURE RESERVE USING THE FISH FAUNA AS INDICATOR Martina ORLANDO-BONACA, Robert TURK, Barbara OZEBEK, Lovrenc LIPEJ Prejeto/Received: 12. 2. 2008 Sprejeto/Accepted: 11. 6. 2008 Kjune besede: asociacija s cistoziro, obrežna ribja združba, prostorska heterogenost, zgornji infralitoral, Tržaški zaliv Key words: association with Cystoseira, coastal  sh assemblage, spatial heterogeneity, upper infralittoral belt, Gulf of Trieste IZVLEEK V asociaciji s cistoziro v Naravnem rezervatu Strunjan so avtorji z nedestruktivno podvodno tehniko paralelnih transektov vzorili obrežno ribjo združbo kot pokazatelj ekološkega stanja vegetacije. Raziskovali so preference ribje favne do razlinih oblik asociacije s cistoziro (Cystoseiretum) ter korelacijo med gostoto kosiric (Symphodus roissali) in pokrovnostjo alg iz rodu Cystoseira in Halopithys. ABSTRACT In the association with Cystoseira in the Strunjan Nature Reserve, the authors studied the coastal  sh assemblage with parallel transects, a non-destructive SCUBA visual technique. The obtained results underlined the preferences of  sh assemblage for different stages of the association with Cystoseira as well as correlation between the density of Symphodus roissali and the coverage of algae of the genera Cystoseira and Halopithys. 1. UVOD Zavarovana obmoja so izjemnega pomena za ohranjanje biotske raznovrstnosti morskega ekosistema. V slovenskem morju so bila doslej razglašena tri taka obmoja, med katerimi je po obsegu najveji Naravni rezervat Strunjan. Ta pokriva enega zadnjih predelov slovenske obale, ki ima skoraj v celoti ohranjene naravne geološke in geomorfološke posebnosti  išnih brežin ter naravne procese nad in pod morsko gladino. O morski biološki raznovrstnosti v Naravnem rezervatu Strunjan je na voljo razmeroma malo zapisov v naravoslovni strokovni publicistiki (npr. Turk in Vukovi 1994, Lipej in sod. 2005, 2007, Turk in sod. 2007). Vsekakor pa so opravljene raziskave pokazale, da po številu ribjih vrst in po številu vrst bentoških VARSTVO NARAVE, 21 (2008), 61–72 61 varstvo narave.indd 61 21.10.2008 15:45:58 nevretenarjev ta predel izstopa v primerjavi z drugimi tovrstnimi predeli v slovenskem morju (Lipej in sod. 2003, 2005). Asociacije s cistoziro so – skupaj s podvodnimi travniki cvetnic – kljunega pomena za ohranjanje biotske raznovrstnosti, naravnih procesov in nenazadnje tudi t.i. ekosistemskih servisov morskega ekosistema. Navedeno temelji tako na izjemni kompleksnosti asociacij kakor tudi na dejstvu, da bentoška algalna zarast zaradi geoloških in geomorfoloških znailnostih obrežnega pasu ter bioloških in  zikalnih lastnosti slovenskega morja in posledino zelo omejene razširjenosti podvodnih travnikov cvetnic (Turk in sod. 2002, Lipej in sod. 2006b, 2007) pomembno prispeva k delovanju ekosistema Tržaškega zaliva. V slovenskem morju med asociacijami z rodom Cystoseira poznamo predvsem Cystoseiretum crinitae Molinier 1958 in Cystoseiretum barbatae Pignatti 1962 (Slika 1). Cystoseira crinita je cistozira, ki ima najve nadomestnih vrst. Giaccone in sod. (1994) poroajo, da v posebnih ekoloških pogojih nekatere diferencialne vrste postanejo zelo številne in tvorijo prepoznavne facijese oz. subasociacije. Tako je Cystoseiretum crinitae subas. Halopithetosum incurvae Boudouresque 1971, kjer prevladuje vrsta Halopithys incurva, pogosta v prvih nekaj metrih infralitorala, torej v nestabilnih biotopih, kjer se osvetljenost precej spreminja (Giaccone in sod. 1994, Cormaci in sod. 2003). V mirnih predelih z blagim onesnaženjem pa prevladuje Cystoseiretum crinitae subas. Cystoseiretosum compressae Molinier 1958, kjer je dominantna C. compressa (Giaccone in sod. 1994, Cormaci in sod. 2003). Asociacija Cystoseiretum barbatae v slovenskem morju postane dominantna, kjer je sedimentacija visoka in navzoe blago organsko onesnaževanje (Vukovi 1976, 1980). S priujoim prispevkom smo poskušali ovrednotiti pomen algalne asociacije z dominantno cistoziro v akvatoriju Naravnega rezervata Strunjan. Kot indikatorsko skupino smo izbrali obrežno ribjo združbo. Za mnoge vrste obrežnih rib je namre znano, da si v zavetju algalne zarasti najdejo skrivališe in hrano, nekatere pa v takem okolju tudi gnezdijo (Šoljan 1930a, 1930b, Onofri, 1970, Lipej in sod. v pripravi). Struktura podvodne vegetacije je pomemben dejavnik prostorske raznolikosti, ki pri ribjih vrstah vpliva na izbor bivališa (Ruitton in sod. 2000). 2. OBMOJE RAZISKAVE IN METODE DELA 2.1 OBRAVNAVANO OBMOJE Za Naravni rezervat Strunjan, ki je del Krajinskega parka Strunjan, so znailne lepo ohranjene  išne brežine od Simonovega zaliva vse do Vile Tartini v Strunjanu. Obrežni pas med rtom Strunjan in rtom Kane je najdaljši odsek naravnega obrežja v Tržaškem zalivu sploh. Ta zelo razpotegnjen del obale obsega zelo raznolike in pestre habitatne tipe. Pršni pas in pas bibavice sta naravna in grobo prodnata. Ponekod se pojavljajo veji balvani pešenjaka. Z globino se velikost  išnega drobirja manjša in ponekod prej, ponekod kasneje preide v muljevito dno. Med najbolj izjemnimi so orjaški bloki turbiditnega apnenca v nizu pri Belih skalah in v Meseevemu zalivu. 62 Martina Orlando-Bonaca, Robert Turk, Barbara Ozebek, Lovrenc Lipej: Ovrednotenje ... varstvo narave.indd 62 21.10.2008 15:45:58 Za to obmoje so znailni tudi veliki terasasti nizi pešenjakovih ploš, ki jih na gosto prerašajo predvsem cistozire (Cystoseira barbata, C. compressa in C. crinita) in druge alge, kot so Halopithys incurva, Padina pavonica, Wrangelia penicillata ter vrste iz rodu Corallina. Na podlagi kartiranja habitatnih tipov v Naravnem rezervatu Strunjan, ki je obsegalo obrežni pas v oddaljenosti do sto metrov od obale, so bile razline oblike asociacije z dominantno cistoziro prevladujoi tip habitatov (Tab. 1) na tem obmoju (Lipej in sod. 2007). Glede na dejstvo, da je bilo kartiranje opravljeno z vertikalnimi transekti, torej v pasu do sto metrov oddaljenosti od obale, je delež habitatnih tipov s cistoziro v plitvem pasu med dvema in štirimi metri še znatno veji. Tabela 1: Pokrovnosti habitatnih tipov (izražene v m2 in v deležu celotne površine v %) ugotovljenih v Naravnem rezervatu Strunjan. Podatki temeljijo na kartiranju z uporabo vertikalnih transektov (prirejeno po Lipej in sod. 2007). Habitatna tipa Cy3 in Cy6 sta si zelo podobna, vendar smo ju zaradi izjemne kamnite podlage obravnavali posebej. Table 1: Coverage of habitat types (in m2 and as a percentage of the total surface) found in the Strunjan Nature Reserve. The data are based on mapping with vertical transects (modi ed from Lipej et al. 2007). Habitat types Cy3 and Cy6 are very similar, but were separated due to the exceptional coverage of rocky surface. Habitatni tip Kode Površina (m2) % Morski travniki Cymodocea nodosa Cn1-Cn3 84609 29,9 HT z redko cistoziro (0–33 %) Cy1 4946 1,3 HT z gosto cistoziro (33–66 %) Cy2 76429 20,4 HT z zelo gosto cistoziro (> 66 %) Cy3 86191 23,0 HT z dominantimi Padina in/ali Wrangelia Cy4 22477 6,0 HT – veliki balvani s cistoziro Cy6 45561 12,2 Goli HT – Pešeni habitatni tipi Po-P2 11859 3,1 Goli HT – Kamniti habitatni tipi K1-K3 14998 3,9 2.2 METODE VZORENJA Za popis obrežne ribje združbe smo uporabili nedestruktivne metode vzorenja. To so podvodne metode, pri katerih popisujemo obrežno favno rib na mestu samem (in situ). Uporabili smo metodo paralelnih transektov. Pri tej tehniki na morsko dno vzporedno z obalo položimo merilni trak, ki meri od 60 do 90 metrov (Macpherson 1994, Marconato in sod. 1996, Bussotti in Guidetti 1999, Lipej in sod. 2005, Orlando-Bonaca in Lipej 2005, Lipej in Orlando-Bonaca 2006a). Nato potapljaa popisujeta obrežno ribjo favno dva metra na desno in dva metra na levo od traku, hkrati pa opravita še opis habitatnih in mikrohabitatnih tipov. S konstantno hitrostjo plavanja se za vsako vzorenje porabi od 25 do 30 minut. Transekti, ki so osnova temu prispevku, so bili opravljeni v globinskem razponu med 2,5 in 3,5 metri, kjer je razvita asociacija s cistoziro. Gostoto posameznih ribjih vrst smo dobili tako, da smo podatke o abundanci preraunali na 100 m2. V letih med 2002 in 2007 je bilo opravljenih 44 paralelnih transektov na devetih postajah v okviru Naravnega rezervata Strunjan. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 63 varstvo narave.indd 63 21.10.2008 15:45:58 2.3 OBDELAVA PODATKOV Za ugotavljanje povezanosti obrežne ribje favne s habitatnimi tipi na obravnavanem obmoju smo uporabili multivariatno statistino metodo kanonine korespondenne analize (CCA – Canonical Correspondence Analysis) (Ter Braak in Verdonschot 1995). Izraune smo opravili z raunalniškim programom CANOCO (verzija 4.5), ki temelji na analizi vrstne sestave, abundance in spremenljivk v okolju. Rezultate CCA smo prikazali v ordinacijskemu diagramu, kjer je prikazana lega vrst na prvo in drugo kanonino os. Na diagramu so vrste oznaene s trikotniki, kvantitativne okoljske spremenljivke pa z vektorji. Za CCA smo uporabili podatke 36 podvodnih vzorenj. Osmih transektov v analizi nismo upoštevali, ker je na njih prevladovala kolenasta cimodoceja. V analizo smo vkljuili 17 vrst rib, ki so se pojavljale v ve kot desetih odstotkih vseh upoštevanih paralelnih transektov. Med devetimi kvantitativnimi okoljskimi spremenljivkami, ki smo jih med vzorenji popisali, smo za konno analizo uporabili le štiri (pokrovnost travnika kolenaste cimodoceje, asociacije s cistoziro, nižje vegetacije, ki jo tvorita Padina pavonica in Wrangelia penicillata, ter rdee alge Halopithys incurva). Nekatere okoljske spremenljivke smo iz analize izkljuili, saj so bile v zelo visoki korelaciji z drugimi (npr. pokrovnost cistozire in pokrovnost velik skal), pri drugih izkljuenih spremenljivkah pa nismo ugotovili statistino znailne korelacije (p < 0,05) z ribjo združbo. To smo preverili z permutacijskim testom Monte Carlo, za katerega ni potreben pogoj, da je distribucija združbe normalna (Ter Braak in Verdonschot 1995). Z metodo linearne regresije smo ugotavljali povezanost med gostoto kosiric (Symphodus roissali) na 100 m2 kot odvisno spremenljivko in pokrovnost vrst Cystoseira in/ali Halopithys (%) kot neodvisno spremenljivko (95 % interval zaupanja). Pri tem smo uporabili Pearsonov (r) koe cient korelacije. 3. REZULTATI IN RAZPRAVA 3.1 PESTROST IN GOSTOTA RIBJE ZDRUŽBE Z metodo paralelnih transektov smo popisali trideset vrst obrežnih rib (Tabela 2), med katerimi je bilo najve vrst iz družine babic Blenniidae (7 vrst), ustna Labridae (7 vrst) in šparov Sparidae (7 vrst). Doslej je bilo s kombinacijo paralelnih in vertikalnih transektov ter drugimi popisnimi metodami v Naravnem rezervatu Strunjan zabeleženo 54 vrst rib (Lipej in sod. 2003). Glede na dejstvo, da so v omenjeni raziskavi vzorili znatno vejo površino do globine dvanajstih metrov, je ugotovljenih trideset vrst za plitev pas cistozire izjemen podatek. Ugotovljene gostote ribje združbe so v tem pasu zelo visoke, in sicer varirajo med 40 in 174 osebki/100 m2, v povpreju pa 92,3 osebki/100 m2. V predhodni raziskavi, ki je upoštevala tudi nezavarovana obmoja (Orlando-Bonaca in Lipej 2005), se je izkazalo, da je gostota ribje združbe veja v asociaciji Cystoseiretum crinitae subas. Halopithetosum incurvae kot v asociaciji Cystoseiretum barbatae (Slika 2), najnižja gostota pa je v travniku kolenaste cimodoceje. 64 Martina Orlando-Bonaca, Robert Turk, Barbara Ozebek, Lovrenc Lipej: Ovrednotenje ... varstvo narave.indd 64 21.10.2008 15:45:58 Najpogostejši vrsti tako v smislu frekvence pojavljanja kot tudi gostote sta bledi glava (Gobius fallax) in kosirica, ki sta se pojavila prav na vseh transektih. Medtem ko je prvi povezan s pojavljanjem majhnih kamnov, je kosirica tesno povezana s pojavljanjem goste algalne zarasti. Ugotovili smo statistino znailno korelacijo med pokrovnostjo (%) alg Cystoseira in/ali Halopithys in gostoto kosiric na 100 m2 (Slika 3). Kosirica in druge vrste ustna so v asociacijah s cistoziro najbolj pogoste vrste rib. Prehranjujejo se z bentoškimi nevretenarji, ki se skrivajo v bogati algalni zarasti (Ruitton in sod. 2000). Ribje združbe in algalna vegetacija sta povezani na dveh nivojih, in sicer prostorskemu (izbira habitata) in prehranjevalnemu (razpoložljivost plena) (Ruitton in sod. 2000). Že v predhodnih raziskavah ribje združbe v Naravnem rezervatu Strunjan in drugih predelih slovenskega morja (Lipej in sod. 2003, 2005, Orlando-Bonaca in Lipej 2005, Turk in sod. 2007) se je izkazalo, da se kosirica pojavlja z najvišjo gostoto v razlinih oblikah asociacije Cystoseiretum. Rezultati priujoe raziskave kažejo, da je sedaj prav tako pogost bledi glava (Tabela 2). Domnevamo, da je ta vrsta povezana z majhnimi krpami mikrohabitatov (< 1 m2), ki jih tvorijo grob pesek in drobni kamni, velikosti do dveh centimetrov, kar ustreza mikrohabitatnim preferencam te bentoške vrste (Orlando-Bonaca in Lipej 2005). 3.2 RAZPOREDITEV RIBJE ZDRUŽBE V SOODVISNOSTI OD VEGETACIJE S kanonino korespondenno analizo (CCA) smo preverjali razporeditev in soodvisnost 17 ribjih vrst s štirimi okoljskimi spremenljivkami (Slika 4). Vrste, ki so si v diagramu bliže, so si po izbiri habitata bolj podobne kot vrste, ki so v diagramu bolj oddaljene druga od druge. Na vrste, ki so razvršene v bližini izhodiša diagrama, naj predstavljeni okoljski dejavniki ne bi imeli tako velikega vpliva kot na druge. Pet vrst, med katerimi so štirje špari (Diplodus annularis, D. sargus, D. vulgaris in Sarpa salpa) in rnik (Chromis chromis), je pokazalo preferenco predvsem do travnika kolenaste cimodoceje, ki uspeva na pešeno-muljastem dnu. Druge vrste smo popisali na kamniti podlagi, v treh razlinih oblikah asociacije s cistoziro. Glavai (Gobius cobitis, G. cruentatus, G. fallax in Pomatoschistus bathi) in velika babica (Parablennius gattorugine) so pokazali preferenco do habitatov s cistoziro (predvsem Cystoseira barbata) in habitatov z nižjo vegetacijo, ki jo tvorita predvsem rjava alga Padina pavonica in rdea alga Wrangelia penicillata. Na kamnitih predelih, kjer je namesto cistozire dominantna alga Halopithys incurva, smo popisali dve vrsti ustna (Symphodus roissali in S. ocellatus) in pisanico (Serranus scriba). Rezultati, da na kamnitem dnu z algalno obrastjo prebiva ve ribjih vrst kot na sedimentnem dnu s travnikom kolenaste cimodoceje, ne preseneajo. Že Macpherson (1994) je dokazal, da je v okolju z bolj strukturirano podlago veje število ribjih vrst in obiajno tudi višja gostota rib. V takem okolju je na razpolago veje število skrivališ, obenem pa tudi boljše možnosti za prehranjevanje in razmnoževanje. 3.3 NARAVOVARSTVENO VREDNOTENJE Algalne asociacije, kjer predvladujejo vrste cistozir, predstavljajo klimaks (konni stadij) sukcesije foto lne algalne asociacije (Pérès in Picard 1964) in so zato primerni kazalci VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 65 varstvo narave.indd 65 21.10.2008 15:45:58 okoljskega stanja (Montesanto in Panayotidis 2001). Kartiranje habitatnih tipov v slovenskem morju (Lipej in sod. 2007) je pokazalo, da je v Naravnem rezervatu Strunjan razmeroma dobro ohranjen pas obrežne vegetacije s prevladujoo cistoziro. Tovrstnih habitatnih tipov je drugod v Sloveniji razmeroma malo, saj jih najdemo predvsem na obmoju Naravnega spomenika Debeli rti, mestoma v obliki manjših otokov med Izolo in Koprom, v Simonovem zalivu, med Strunjanom in Fieso, na severni piranski obali in na Bernardinu. Najbolj ohranjeni in gosto zarasli so predeli pod piransko cerkvijo in pri Pacugu. Dejavniki, ki negativno vplivajo na rast cistozir, so predvsem pozidava obrežnega pasu, visoka sedimentacija in organsko onesnaženje. Tudi pestrost vrst bentoških nevretenarjev potrjuje izjemen pomen Naravnega rezervata Strunjan za biološko raznovrstnost slovenskega morja. Z metodo vertikalnih transektov in deloma drugih tehnik je bilo na tem obmoju ugotovljenih 179 vrst bentoških nevretenarjev, kar je bistveno ve kot na kateremkoli drugem raziskanem predelu slovenskega obrežnega pasu (Lipej in sod. 2005). Zato bi bilo smiselno uporabiti tudi druge indikatorske skupine v posebni raziskavi, ki bi še dodatno utemeljile pomen tovrstnih habitatnih tipov v slovenskem morju. Z biološkega vidika je bila razglasitev tega obmoja za naravni rezervat ve kot utemeljena. Pas s cistoziro je razširjen v plitvem obrežnem obmoju, ki je najbolj podvržen antropogenim dejavnikom. Vemo, da je slovenski obrežni pas danes pretežno urbaniziran in le 18 % obale je ohranjene v bolj ali manj naravni obliki (Turk 1999). Zato nudijo ohranjeni pasovi cistozire dober uvid v to, kakšno je bilo neko stanje na trdi podlagi zgornjega infralitorala, obenem pa tudi dobro kontrolno toko. Ne nazadnje nam ohranjanje obmoij z dobrim ekološkim stanjem obrežnega morja narekujeta Evropska vodna direktiva (Directive 2000/60/EC of the European Parliament and of the Council of 23rd October 2000 establishing a framework for Community action in the  eld of water policy 2006/60/EC, L327/1, 2000), in Evropska direktiva o morski strategiji (Marine Strategy Framework Directive 2005/0211 (COD)). O pomenu asociacij s cistoziro za ohranjanje morske biotske raznovrstnosti pria tudi uvrstitev teh asociacij na seznam habitatnih tipov, ki so posebej pomembni pri opredeljevanju morskih obmoij, namenjenih ohranjanju narave (UNEP 1998; Lipej in sod. 2006b). Vse navedeno pa nakazuje tudi na neustreznost Uredbe o habitatnih tipih (Ur. l. RS št. 112/2000), ki habitatnih tipov, vezanih na asociacije s cistoziro, ne vkljuuje. Podobno ne vkljuuje tudi nekaterih drugih habitatnih tipov, za katere so znailni pomembni biogradniki v slovenskem morju, npr. faciesi s kameno koralo in prekoraligenske formacije. Dosledno uresnievanje doloil Barcelonske konvencije bi zagotovo narekovalo spremembo navedene uredbe in ustreznejšo zastopanost morskih habitatnih tipov v njej. Tudi izsledki priujoega dela potrjujejo pomembnost asociacij s cistoziro za ohranjanje biotske raznovrstnosti slovenskega morja, prvi rezultati kartiranja morskih habitatnih tipov pa tudi njihovo redkost in ogroženost. 66 Martina Orlando-Bonaca, Robert Turk, Barbara Ozebek, Lovrenc Lipej: Ovrednotenje ... varstvo narave.indd 66 21.10.2008 15:45:58 Tabela 2: Frekvenca pojavljanja (%) in gostota (št. osebkov na 100 m2) ribjih vrst na devetih postajah v Naravnem rezervatu Strunjan. Iz seznama smo izloili vrsto Atherina hepsetus, ki je znailna jatna vrsta, brez izrazitih preferenc do habitatnih tipov. Table 2: Frequency of occurrence (%) and density (number of specimens per 100 m2) of  sh species at nine stations in the Strunjan Nature Reserve. Atherina hepsetus was excluded from the list, since it is a typical schooling species, without speci c preferences for any habitat types. Taxa F(%) n/100m2 1 Chromis chromis 36,36 2,05 2 Coris julis 6,82 0,08 3 Diplodus annularis 86,36 10,24 4 Diplodus puntazzo 56,82 1,37 5 Diplodus sargus 20,45 0,23 6 Diplodus vulgaris 95,45 10,31 7 Gobius cobitis 27,27 0,61 8 Gobius cruentatus 88,64 4,10 9 Gobius fallax 100,00 15,24 10 Johnius umbra 4,55 0,04 11 Labrus merula 13,64 0,11 12 Lipophrys dalmatinus 9,09 0,15 13 Mullus surmuletus 15,91 0,16 14 Oblada melanura 15,91 1,53 15 Parablennius gattorugine 45,45 0,67 16 Parablennius incognitus 9,09 0,25 17 Parablennius rouxi 47,73 1,89 18 Parablennius sanguinolentus 4,55 0,03 19 Parablennius tentacularis 11,36 0,19 20 Parablennius zvonimiri 6,82 0,15 21 Pomatoschistus bathi 25,00 0,74 22 Serranus scriba 88,64 4,09 23 Sparus aurata 6,82 0,06 24 Symphodus cinereus 90,91 10,07 25 Symphodus ocellatus 63,64 3,41 26 Symphodus roissali 100,00 14,22 27 Symphodus rostratus 11,36 0,07 28 Symphodus tinca 97,73 12,02 29 Tripterygion tripteronotus 15,91 0,42 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 67 varstvo narave.indd 67 21.10.2008 15:45:58 Slika 1: Sintaksonomska uvrstitev asociacij in subasociacij povezanih z rodom Cystoseira, ki uspevajo v infralitoralnem pasu (po Cormaci in sod. 2003). S krepko barvo so oznaene tiste, ki so bile ugotovljene v slovenskem morju. Figure 1: Syntaxonomic classi cation of associations and subassociations with the genus Cystoseira, inhabiting the infralittoral belt (according to Cormaci et al. 2003). Those present in Slovenian coastal waters are marked in bold. C YS TO SE IR ET EA G ia cc on e 19 65 C YS TO SE IR ET AL IA M ol in ie r1 95 8 em en d. G ia cc on e 19 94 U LV ET AL IA M ol in ie r1 95 8 U lv io n la et ev ire nt is Be rn er 19 31 C er am ie tu m ru br i C or al lin et um of fic in al is D ic ty op te re tu m po ly po di oi di s Pt er oc la di el lo -U lv et um la et ev ire nt is U lv et um la et ev ire nt is C ys to se ire tu m st ric ta e C ys to se ire tu m cr in ita e C ys to se ire tu m ba rb at ae C ys to se ire tu m sa uv ag ea ua na e Ac ro th am ni et um pr ei ss ii C ha et om or ph o- Va lo ni eu m ae ga gr op ila e C la do ph or o- R yt ip hl oe tu m tin ct or ia e D as yc la de tu m ve rm ic ul ar is G ra ci la rio ps et um lo ng is si m ae H er po si ph on io -C or al lin et um el on ga ta e La ur en ce tu m m ic ro cl ad ia e M ic ro di ct ye tu m te nu ii M yr io ne m o- G ira ud ie tu m sp ha ce la rio id is Ps eu do br yo ps id et um m yu ra e Sa rg as se tu m vu lg ar is C ys to se iro n cr in ita e M ol in ie r1 95 8 Sa rg as si on ho rn sc hu ch ii G ia cc on e 19 73 C ys to se ire tu m sp in os ae C ys to se ire tu m du bi ae C ys to se ire tu m us ne oi di s C ys to se ire tu m zo st er oi di s C ys to se ire tu m ta m ar is ci fo lia e Al si di et os um he lm in to ch or to ni s C ys to se ire to su m co m pr es sa e H al op ith et os um in cu rv ae H al op te re to su m sc op ar ia e G el id ie to su m sp in os ih is tri ci s La m in ar ie to su m oc hr ol eu ca e La m in ar ie to su m ro dr ig ue zi i R AZ R ED R ED AS O C IA C IJ A ZV EZ A SU B AS O C IA C IJ A C YS TO SE IR ET EA G ia cc on e 19 65 C YS TO SE IR ET AL IA M ol in ie r1 95 8 em en d. G ia cc on e 19 94 U LV ET AL IA M ol in ie r1 95 8 U lv io n la et ev ire nt is Be rn er 19 31 C er am ie tu m ru br i C or al lin et um of fic in al is D ic ty op te re tu m po ly po di oi di s Pt er oc la di el lo -U lv et um la et ev ire nt is U lv et um la et ev ire nt is C ys to se ire tu m st ric ta e C ys to se ire tu m cr in ita e C ys to se ire tu m ba rb at ae C ys to se ire tu m sa uv ag ea ua na e Ac ro th am ni et um pr ei ss ii C ha et om or ph o- Va lo ni eu m ae ga gr op ila e C la do ph or o- R yt ip hl oe tu m tin ct or ia e D as yc la de tu m ve rm ic ul ar is G ra ci la rio ps et um lo ng is si m ae H er po si ph on io -C or al lin et um el on ga ta e La ur en ce tu m m ic ro cl ad ia e M ic ro di ct ye tu m te nu ii M yr io ne m o- G ira ud ie tu m sp ha ce la rio id is Ps eu do br yo ps id et um m yu ra e Sa rg as se tu m vu lg ar is C ys to se iro n cr in ita e M ol in ie r1 95 8 Sa rg as si on ho rn sc hu ch ii G ia cc on e 19 73 C ys to se ire tu m sp in os ae C ys to se ire tu m du bi ae C ys to se ire tu m us ne oi di s C ys to se ire tu m zo st er oi di s C ys to se ire tu m ta m ar is ci fo lia e Al si di et os um he lm in to ch or to ni s C ys to se ire to su m co m pr es sa e H al op ith et os um in cu rv ae H al op te re to su m sc op ar ia e G el id ie to su m sp in os ih is tri ci s La m in ar ie to su m oc hr ol eu ca e La m in ar ie to su m ro dr ig ue zi i R AZ R ED R ED AS O C IA C IJ A ZV EZ A SU B AS O C IA C IJ A 68 Martina Orlando-Bonaca, Robert Turk, Barbara Ozebek, Lovrenc Lipej: Ovrednotenje ... varstvo narave.indd 68 21.10.2008 15:45:58 Slika 3: Linearna regresija med pokrovnostjo (%) alg Cystoseira in/ali Halopithys in gostoto kosiric (Symphodus roissali) na 100 m2. (Število transektov = 44; r = 0,63; p < 0,001). Figure 3: Linear regression between the coverage (%) of Cystoseira and Halopithys belt and the density of Symphodus roissali per 100 m2. (Number of transects = 44; r = 0,63; p < 0,001). 0 10 20 30 40 50 60 70 Cymodocea nodosa Kamni s tu rfom Cystose ira spp . Pad ina-W range lia Ha lop ithys incurva go st ot a na 10 0 m ² 0 5 10 15 20 25 30 35 0 10 20 30 40 50 60 70 80 pokrovnost (% ) a lg Cystoseira ali Halop ithys go st ot a na 10 0 m ² Slika 2: Povprena gostota ribje združbe na 100 m2 v razlinih habitatnih tipih slovenskega morja (prirejeno po Orlando-Bonaca in Lipej 2005). Figure 2: Average density of the  sh assemblage per 100 m2 in different habitat types in the Slovenian sea (modi ed from Orlando-Bonaca & Lipej 2005). VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 69 varstvo narave.indd 69 21.10.2008 15:45:59 Slika 4: Ordinacijski diagram vrstne sestave v odnosu s štirimi okoljskimi spremenljivkami. Legenda: Cchr = Chromis chromis; Dann = Diplodus annularis; Dpun = D. puntazzo; Dsar = D. sargus; Dvul = D. vulgaris; Gcob = Gobius cobitis; Gcru = G. cruentatus; Gfal = G. fallax; Pgat = Parablennius gattorugine; Prou = P. rouxi; Pbat = Pomatoschistus bathi; Ssal = Sarpa salpa; Sscr = Serranus scriba; Scin = Symphodus cinereus; Soce = S. ocellatus; Sroi = S. roissali; Stin = S. tinca. Figure 4: Ordination diagram of the species structure in relation to four environmental variables. Legend: Cchr = Chromis chromis; Dann = Diplodus annularis; Dpun = D. puntazzo; Dsar = D. sargus; Dvul = D. vulgaris; Gcob = Gobius cobitis; Gcru = G. cruentatus; Gfal = G. fallax; Pgat = Parablennius gattorugine; Prou = P. rouxi; Pbat = Pomatoschistus bathi; Ssal = Sarpa salpa; Sscr = Serranus scriba; Scin = Symphodus cinereus; Soce = S. ocellatus; Sroi = S. roissali; Stin = S. tinca. 4. SUMMARY The authors present the results of their coastal  sh assemblage sampling in the Strunjan Nature Reserve, with the aim to assess the importance of the association Cystoseiretum for the Slovenian marine biodiversity. The coastal  sh assemblage, which was sampled in the association with Cystoseira with parallel transects, a non-destructive SCUBA visual technique, proved to be very rich. The outstanding species richness and  sh density are related to the high spatial heterogeneity, as a consequence of the dense and arborescent Cystoseira and other algae belt. The association with Cystoseira is distributed in a restricted shallow area, affected by anthropogenic factors. To this end, such habitat types deserve more research efforts and conservation actions for the maintenance of their still good ecological status. –1.0 1.0 –1 .0 1. 0 Cchr Dann Dpun Dsar Dvul GcobGcru Gfal Pgat Prou Pbat Ssal Sscr Scin Soce Sroi Stin Cymodocea Cystoseira Halopithys Padina-Wrangelia 70 Martina Orlando-Bonaca, Robert Turk, Barbara Ozebek, Lovrenc Lipej: Ovrednotenje ... varstvo narave.indd 70 21.10.2008 15:45:59 5. ZAHVALA Avtorji se zahvaljujemo dr. Aleksandru Vukoviu, Borutu Mavriu, Žigi Dobrajcu, Tihomirju Makovcu, Marku Tadejeviu, Francu Kravosu in Janji Gologranc za pomo pri terenskem delu. Posebno zahvalo dolgujemo prof. dr. Mitji Kaligariu za pojasnila v zvezi z doloenimi pojmi iz  tocenologije. 6. LITERATURA 1. Bussotti, S., P. Guidetti (1999): Fish communities associated with different seagrass systems in the Mediterranean Sea. Naturalista siciliano 23 (suppl.): 245–259 2. Cormaci, M., G. Furnari, G. Giaccone (2003): Macro tobenthos. V: Gambi M.C., Dapiano M. (ur.): Manuale di metodologie di campionamento e studio del benthos marino mediterraneo. Biol. Mar. Medit. 10(Suppl.): 233–262 3. Directive 2000/60/EC of the European Parliament and of the Council of 23rd October 2000 establishing a framework for Community action in the  eld of water policy 2006/60/EC, L327/1, 2000 4. Giaccone, G., G. Alongi, F. Pizzuto, A. Cossu (1994): La vegetazione marina bentonica foto la del Mediterraneo: II. Infralitorale e Circalitorale. Proposte di aggiornamento. Boll. Acc. Gioenia Sci. Nat. Catania 27: 111–157aiornamento 5. Lipej, L., M. Orlando-Bonaca, M. Šiško (2003): Coastal Fish Diversity in Three Marine Protected Areas and One Unprotected Area in the Gulf of Trieste (Northern Adriatic). P.S.Z.N.: Marine Ecology 24 (4): 259–273 6. Lipej, L., M. Orlando-Bonaca, T. Makovec (2005): Raziskovanje biodiverzitete v slovenskem morju. Morska biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo. Piran. 136 str. 7. Lipej, L., M. Orlando-Bonaca (2006a): Assessing Blennioid  sh populations in the shallow Gulf of Triest: a comparison of four in situ methods. Periodicum Biologorum 108 (2): 23–29 8. Lipej, L., R. Turk & T. Makovec (2006b): Ogrožene vrste in habitatni tipi v slovenskem morju – Endangered species and habitat types in the Slovenian sea. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Ljubljana. Str. 1–256 9. Lipej, L., Ž. Dobrajc, J. Forte, M. Orlando-Bonaca, M. Šiško (2007): Kartiranje habitatnih tipov in popis vrst na morskih zavarovanih obmojih NS Debeli rti, NR Strunjan in NS Rt Madona. Poroila MBP 92: 1–55 10. Lipej, L., M. Orlando-Bonaca, B. Ozebek, J. Duli (v pripravi): Nidobiological characteristics of three labrid species in the Gulf of Trieste (Northern Adriatic Sea) 11. Macpherson, E. (1994): Substrate utilisation in Mediterranean littoral  sh community. Marine Ecology Progress Series 114: 211–218 12. Marconato, A., C. Mazzoldi, M. De Girolamo, S. Stefanni (1996): Analisi del popolamento ittico della zona infralitorale dell’osasi di Torre Guaceto (Br) con l’uso del ‘visual census’. Biologia Marina Mediterranea 3(1): 152–154 13. Marine Strategy Framework Directive 2005/0211 (COD). http://www.europarl.europa.eu/sides/ getDoc.do?type=TA&reference=P6-TA-2007-0595&language=EN&ring=A6-2007-0389 14. Montesanto, B., P. Panayotidis (2001): The Cystoseira spp. communities from the Aegean Sea (NE Mediterranean). Mediterranean Marine Science 2(1): 57–67 15. Onofri, I. (1970). Prilog poznavanju ekologije porodice Labridae pelješkog kanala i okolnog podruja. Master thesis. Univerza u Splitu. Korula 16. Orlando-Bonaca, M., L. Lipej (2005): Factors affecting habitat occupancy of  sh assemblage in the Gulf of Trieste (Northern Adriatic Sea). Marine Ecology 26(1), 42–53 17. Pérès, J. M., J. Picard (1964): Nouveau manuel de bionomie benthique de la mer Méditerranée. Rec. Trav. St. Mar. Endoume 31(47): 5–137 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 71 varstvo narave.indd 71 21.10.2008 15:45:59 18. Ruitton S., P. Francour, C. F. Boudouresque (2000): Relationships between Algae, Benthic Herbivorous Invertebrates and Fishes in Rocky Sublittoral Communities of a Temperate Sea (Mediterranean). Estuarine, Coastal and Shelf Science 50: 217–230 19. Šoljan, T. (1930a): Die Fortp anzung und das Wachstum von Crenilabrus ocellatus Forsk., einem Lipp sch des Mitelmeeres. Zeitschr. f. wiss. Zool. 137(1): 150–174 20. Šoljan, T. (1930b): Brutp ege durch Nestbau bei Crenilabrus quinquemaculatus Risso, einem adriatischen Lipp sch. Zeitschr. f. Morph. Ökol. Tiere 20(1): 132–135. 21. Ter Braak, C. J. F., P. F. M. Verdonschot (1995): Canonical correspondence analysis and related multivariate methods in aquatic ecology. Aquatic Sciences 57(3): 255–289 22. Turk, R. (1999): Ocena ranljivosti slovenskega obrežnega pasu in njegova kategorizacija z vidika (ne)dopustnih posegov, dejavnosti in rabe. Annales, Ser. hist. nat. 15: 37–50 23. Turk, R., A. Vukovi (1994): Preliminarna inventarizacija in topogra ja  ore in favne morskega dela naravnega rezervata Strunjan. Annales, Ser. hist. nat. 4: 101–112 24. Turk, R., M. Orlando-Bonaca, T. Makovec, A. Vukovi, L. Lipej (2002): A topographical survey of habitat types in the area characterized by seagrass meadow of Posidonia oceanica in the southern part of the Gulf of Trieste (Northern Adriatic). Annales, Ser. hist. nat. 12(2): 191–202 25. Turk, R., M. Orlando-Bonaca, Ž. Dobrajc, L. Lipej (2007): Cystoseira communities in the Slovenian coast and their importance for  sh fauna. V: Proceedings of the third Mediterranean symposium on marine vegetation. Marseilles, 27–29 March 2007. Tunis: UNEP-MAP-RAC-SPA Regional Activity Centre for Specially Protected Areas. Str. 203–208 26. UNEP (1998): Draft classification of marine habitat types for the Mediterranean region. Mediterranean action plan. Meeting of experts on marine habitat types in the Mediterranean region. SPA/RAC, 149/3: Annex I & II. 27. Uredba o habitatnih tipih, Ur. l. RS št. 112/2000 28. Vukovi, A. (1976): Prostorska porazdelitev in dinamika bentoške vegetacije v Piranskem zalivu. Znanstvena Poroila 7. 73 str. 29. Vukovi, A. (1980): Asociacije morskih bentoških alg v Piranskem zalivu. Biološki vestnik 28(2): 103–124 Martina ORLANDO-BONACA in Lovrenc LIPEJ Morska biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo Fornae 41 SI-6330 Piran, Slovenija orlando@mbss.org in lipej@mbss.org Robert TURK Zavod RS za varstvo narave, Obmona enota Piran Tartinijev trg 12 SI-6330 Piran, Slovenija robert.turk@zrsvn.si Barbara OZEBEK Mošnje 18d SI-4240 Radovljica, Slovenija barbaraozebek@yahoo.com 72 Martina Orlando-Bonaca, Robert Turk, Barbara Ozebek, Lovrenc Lipej: Ovrednotenje ... varstvo narave.indd 72 21.10.2008 15:45:59 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 73 POROANJE O STANJU OHRANJENOSTI VRST IN HABITATNIH TIPOV PO 17. LENU DIREKTIVE O HABITATIH REPORT ON THE CONSERVATION STATUS OF SPECIES AND HABITAT TYPES UNDER ARTICLE 17 OF THE HABITATS DIRECTIVE Matej PETKOVŠEK Prejeto/Received: 5. 2. 2008 Sprejeto/Accepted: 11. 6. 2008 Kljune besede: stanje ohranjenosti, referenna vrednost, Direktiva o habitatih, poroanje, ohranjanje narave Key words: conservation status, reference value, Habitats Directive, report, nature conservation IZVLEEK lanice Evropske unije vsakih šest let poroajo Evropski komisiji o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po Direktivi o habitatih. Slovenija poroa o stanju ohranjenosti za 60 habitatnih tipov in 203 vrste v alpski in celinski biogeografski regiji. Najve habitatnih tipov ima konno oceno stanja ohranjenosti »ugodno«, pri veini vrst pa je konna ocena stanja ohranjenosti »nezadostno«. Priprava poroila je spodbudila razmišljanja in razprave glede nekaterih bistvenih znanj o ohranjenosti in ogroženosti vrst in habitatnih tipov v Sloveniji ter doprinesla k spoznanju, da z nepopolnimi podatki in informacijami lahko le grobo ocenjujemo stanje ohranjenosti vrst in habitatnih tipov. ABSTRACT Every six years, the EU members report to the European Commission on the conservation status of species and habitat types according to the Habitats Directive. Slovenia reports on conservation status for 60 habitat types and 203 species in the Alpine and continental biogeographical regions. The overall assessment of conservation status is »favourable« for the majority of habitat types, while the overall assessment of conservation status for most species is »inadequate«. The preparation of the report has stimulated various deliberations and debates on some fundamental knowledge regarding the conservation and threat status of species and habitat types in Slovenia and contributed to the cognition that with incomplete data and information the species’ and habitat types’ conservation status can be assessed only roughly. lanek temelji na analizi rezultatov izpolnjenih obrazcev strokovnega dela poroila. Pri izpolnjevanju obrazcev so sodelovali: Vesna Cafuta, Matej Demšar, Katarina Denac, Andrej Hudoklin, mag. Matjaž Jež, mag. Martina Kainik Janar, Simona Kaligari, Irena Kodele Krašna, Tanja Košar, Matej Petkovšek, Sonja Rozman Bizjak, mag. Andreja Škvar, mag. Robert Turk, Martin Vernik, Damjan Vrek (vsi Zavod RS za varstvo narave), Marko Bertok, Aljaž Jeni (oba Zavod za ribištvo Slovenije), Marko Jonozovi, Miha Marene, Dragan Matjaši (vsi Zavod za gozdove Slovenije). , 73–92 varstvo narave.indd 73 21.10.2008 15:45:59 1. UVOD 1.1 DIREKTIVA O HABITATIH IN STANJE OHRANJENOSTI VRST IN HABITATNIH TIPOV Evropska unija svojo politiko ohranjanja narave temelji na dveh direktivah: Direktivi o pticah (Direktiva Sveta z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živeih ptic (79/409/EGS)) in Direktivi o habitatih (Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živeih živalskih in rastlinskih vrst). Slednja je bila sprejeta s ciljem prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem habitatnih tipov in prosto živeih živalskih in rastlinskih vrst. Direktiva daje pravno podlago za ukrepe, namenjene vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti habitatnih tipov in prosto živeih vrst. Stanje ohranjenosti habitatnih tipov in vrst se ocenjuje s pomojo referennih vrednosti (European commission 2005). Za oceno stanja ohranjenosti habitatnih tipov in vrst je treba opredeliti referenne vrednosti za: – obmoje razširjenosti vrste oziroma habitatnega tipa (dovolj veliko obmoje za dolgorono preživetje vrste oziroma habitatnega tipa, ki vkljuuje vse ekološke variacije vrste oziroma habitatnega tipa); – populacijo vrste (minimalna populacija, potrebna za zagotavljanje dolgoronega preživetja (viabilnosti) vrste); – površino habitata (minimalna površina habitata vrste, ki zagotavlja dolgorono preživetje vrste in vkljuuje tudi površine, potrebne za renaturacijo habitata, kadar površina ni dovolj velika za dolgorono preživetje vrste). Stanje ohranjenosti habitatnega tipa Direktiva o habitatih de nira kot skupek vplivov, ki delujejo na habitatni tip in njegove znailne vrste. Ugodno je: – e so njegovo naravno obmoje razširjenosti in površine, ki jih na tem obmoju pokriva, stabilne ali se poveujejo; – e obstajajo in bodo tudi v prihodnosti verjetno obstajale posebne strukture in funkcije, potrebne za njegovo dolgorono ohranitev; – e je stanje ohranjenosti njegovih znailnih vrst ugodno. Direktiva o habitatih opredeljuje stanje ohranjenosti vrste kot skupek vplivov, ki delujejo na posamezno vrsto in lahko dolgorono vplivajo na razširjenost in številnost njenih populacij. Stanje je ugodno: – e podatki o populacijski dinamiki vrste kažejo, da se sama dolgorono ohranja v svojem naravnem habitatu; – e se naravno obmoje razširjenosti vrste ne zmanjšuje in se tudi v prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo; – e obstaja in bo tudi v prihodnosti verjetno še obstajal dovolj velik habitat za dolgorono ohranitev populacij vrste. 74 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 74 21.10.2008 15:45:59 1.2 POROANJE O IZVAJANJU OHRANITVENIH UKREPOV PO DIREKTIVI O HABITATIH Direktiva o habitatih v 17. lenu zavezuje države lanice Evropske unije k poroanju o stanju ohranjenosti habitatnih tipov iz priloge I in vrst iz prilog II, IV in V. Poroa se tudi o izvedenih ohranitvenih, zakonskih, upravnih in pogodbenih ukrepih, ki ustrezajo ekološkim zahtevam vrst in habitatnih tipov. Poda se vrednotenje vplivov teh ukrepov na stanje ohranjenosti vrst in habitatnih tipov. V poroilu so zajete vse vrste iz prilog Direktive o habitatih in ne le kvali kacijske vrste obmoij Natura 2000. Poroilo se nanaša na stanje ohranjenosti na celotnem obmoju države in ne le v obmojih Natura 2000. O stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov se poroa po posameznih biogeografskih regijah. Namen poroila je prikaz stanja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov na celotnem obmoju Evropske unije po posameznih biogeografskih regijah (European commission 2005). Države lanice Evropske unije so prvi poroale leta 2001 za preteklo šestletno obdobje. lanice, ki so k Evropski uniji pristopile leta 2004, med njimi tudi Slovenija, so poroilo prvi pripravile leta 2007. Ker je poroilo 2007 po svoji vsebini v takem obsegu (tabela 1) prvo za vse države lanice, se obdobje poroanja ne nanaša le na preteklih šest let, ampak so posamezne države lanice obdobje poroanja doloile glede na podatke o vrsti oziroma habitatnem tipu. Tabela 1. Obdobja poroanja po Direktivi o habitatih z glavnimi poudarki poroil (European Commission 2005). Table 1. Reporting periods per Habitats Directive with the reports’ main focus (European Commission 2005). Obdobje poroanja Poroila držav lanic Konno poroilo EC Glavni poudarki poroila 1994–2000 2001 2003/04 Napredek pri vkljuevanju Direktive o habitatih v nacionalno zakonodajo: napredek pri ustanavljanju omrežja Natura 2000, administrativni vidik. 2001–2006 2007 2008/09 Prvo poroanje o stanju ohranjenosti vrst in naravnih habitatov, ki temelji na razpoložljivih podatkih, ki se primerjajo z referennimi vrednostmi. 2007–2012 2013 2014/15 Poroilo o stanju ohranjenosti, ki naj bi temeljilo na sistemu monitoringa. Poroilo naj bi pokazalo uspešnost ukrepov Direktive o habitatih. Evropska komisija iz prejetih poroil pripravi zbirno poroilo, ki vkljuuje oceno doseženega napredka in zlasti prispevke Nature 2000 k uresnievanju ciljev direktive. Osnutek zbirnega poroila nato pošlje državam lanicam v potrditev. Najkasneje dve leti po predložitvi posameznih poroil držav lanic mora Evropska komisija objaviti konno poroilo, ki ga pošlje državam lanicam, Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomsko- socialnemu odboru. Poroilo o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov je za vse države lanice javnosti dostopno na spletni strani EIONET-a (http://cdr.eionet.europa.eu). VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 75 varstvo narave.indd 75 21.10.2008 15:45:59 2. PRIPRAVA POROILA ZA SLOVENIJO V LETU 2007 2.1 BIOGEOGRAFSKE REGIJE IN PODATKI ZA POROANJE Slovenija leži v štirih od skupaj desetih biogeografskih regij Evrope (alpski, celinski, panonski in sredozemski). Ker sta deleža slovenskega ozemlja, ki ležita v panonski in sredozemski biogeografski regiji, majhna, je po dogovoru z Evropsko unijo Slovenija vkljuena le v dve regiji, alpsko in celinsko. Ta poenostavitev ne zmanjša standarda varovanja biotske raznovrstnosti, precej pa poenostavi birokratski del, saj je potrebno sodelovati, pripravljati gradiva in poroati le za dve, namesto za štiri biogeografske regije (Skoberne 2003). Iz prilog Direktive o habitatih je v Sloveniji prisotnih 60 habitatnih tipov in 203 vrste. Od tega je v alpski regiji 45 habitatnih tipov in 152 vrst, v celinski regiji pa 44 habitatnih tipov in 183 vrst. V poroanju je bilo treba izpolniti 424 obrazcev, od tega 89 za habitatne tipe in 335 za vrste. Za oceno stanja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov smo uporabili javno dostopne podatke. 2.2 OBRAZEC ZA POROANJE – TEKSTUALNI DEL Poroanje o ohranitvenem stanju vrst in habitatnih tipov je potekalo izkljuno v elektronski obliki preko spletne strani EIONET (http://cdr.eionet.europa.eu/si/eu/art17). Na tej strani so bili pripravljeni obrazci za splošni del poroila in za oceno stanja ohranjenosti posameznih vrst in habitatnih tipov. Poroilo je namre sestavljeno iz dveh delov. Obrazec za splošni del poroila je sestavljen iz enajstih poglavij. Podati je treba: – pravni okvir, iz katerega je razvidno, kako je država lanica vkljuila zahteve Direktive o habitatih v svojo zakonodajo; – splošne podatke o obmojih Natura 2000 (število in površina obmoij, biogeografske regije); – podatke o nainih upravljanja z obmoji Natura 2000 (število nartov upravljanja, drugih planskih instrumentov …); – podatke o ohranitvenih ukrepih in ocene njihovega vpliva na status ohranjenosti; – podatke o ukrepih za zmanjšanje slabšanja stanja habitatnih tipov in motenj vrst; – število planov in projektov, za katere je bila izdelana presoja, ter število izravnalnih ukrepov; – podatke o  nanciranju (neobvezno); – podatke o ukrepih za okrepitev ekološke povezanosti omrežja Natura 2000 (neobvezno) – podatke o ukrepih, sprejetih za vzpostavitev sistema spremljanja stanja; – podatke o ukrepih za strogo varstvo vrst (European commission 2005). Drugi, obsežnejši del poroila je sestavljen iz obrazcev za poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po posameznih biogeografskih regijah. Obrazec za vrste je sestavljen iz štirih delov. V prvem delu so splošni podatki o vrsti; drugi del zajema podatke o obmoju razširjenosti vrste (areal), o populaciji, o habitatu vrste ter o 76 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 76 21.10.2008 15:45:59 obetih za stanje ohranjenosti vrste in habitatnih tipov; v tretjem delu so referenne vrednosti; etrti del predstavlja povzetek z ocenami stanja ohranjenosti (tabela 2). Obrazec za poroanje o stanju ohranjenosti habitatnih tipov je – podobno kot obrazec za vrste – sestavljen iz štirih delov. Razlikuje se v drugem delu, kjer je namesto ocene velikosti populacije in habitata vrste podana ocena površine obmoja, ki ga pokriva posamezni habitatni tip, seznam znailnih vrst in ocena njihovega stanja. Med konnimi ocenami je v etrtem delu dodana ocena speci nih struktur in funkcij, vkljuno z znailnimi vrstami (tabela 2). Tabela 2. Vsebina obrazca za poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po Direktivi o habitatih. Table 2. Reporting format content on the conservation status of species and habitat types according to the Habitats Directive. Poglavje Zahtevani podatki Državna raven Koda vrste Država lanica Biogeografske regije v državi Obmoje razširjenosti – obmoje razširjenosti po vsej državi (karta) Raven biogeografske regije Biogeografska regija Obmoje razširjenosti – velikost obmoja razširjenosti vrste v biogeografski regiji; – datum doloitve obmoja; – kakovost podatkov za doloitev obmoja (dobri, srednji, slabi); – trend velikosti obmoja razširjenosti (stabilen, neto poveanje v %, neto zmanjšanje v %); – obdobje, za katerega je bil trend doloen; – razlogi za trend (neznan, boljše poznavanje oziroma natannejši podatki, klimatske spremembe, neposreden vpliv loveka, posreden vpliv loveka, naravni procesi, drugo). Populacija (samo za vrste) – karta znanih lokalitet; – velikost populacije (podatki ali najboljša ocena) v biogeografski regiji; – datum ocene velikosti populacije; – metoda, uporabljena za oceno (popis, ekstrapolacija iz posameznih vzorenj, strokovno mnenje); – kakovost podatkov, ki so služili za doloitev ocene populacije (dobri, srednji, slabi); – trend spremembe velikosti populacije (stabilen, neto poveanje v %, neto zmanjšanje v %); – obdobje, za katerega je bil trend doloen (priporoeno 6 let); – razlogi za trend (neznan, boljše poznavanje oziroma natannejši podatki, klimatske spremembe, neposreden vpliv loveka, posreden vpliv loveka, naravni procesi, drugo); – glavni pritiski, ki vplivajo na vrsto in/ali njen habitat; – grožnje, ki vplivajo na dolgorono viabilnost vrste in/ali njenega habitata. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 77 varstvo narave.indd 77 21.10.2008 15:45:59 Obmoje, ki ga pokriva posamezni habitatni tip (samo za habitatne tipe) – karta obmoja, pokritega s habitatnim tipom; – velikost obmoja (podatki ali najboljša ocena) v biogeografski regiji; – datum ocene velikosti obmoja; – metoda, uporabljena za oceno (popis, ekstrapolacija iz posameznih vzorenj, strokovno mnenje); – kakovost podatkov, ki so služili za doloitev ocene obmoja (dobri, srednji, slabi); – trend spremembe velikosti obmoja (stabilen, neto poveanje v %, neto zmanjšanje v %); – obdobje, za katerega je bil trend doloen (priporoeno 6 let); – razlogi za trend (neznan, boljše poznavanje oziroma natannejši podatki, klimatske spremembe, neposreden vpliv loveka, posreden vpliv loveka, naravni procesi, drugo); – glavni pritiski, ki vplivajo na habitatni tip; – grožnje, ki vplivajo na habitatni tip. Habitat vrste (samo za vrste) – površina habitata vrste; – datumu doloitve površine; – kakovost podatkov, ki so služili za doloitev površine habitata (dobri, srednji, slabi); – trend spremembe velikosti habitata (stabilen, neto poveanje v %, neto zmanjšanje v %) – obdobje, za katerega je bil trend doloen (priporoeno 6 let); – razlogi za trend (neznan, boljše poznavanje oziroma natannejši podatki, klimatske spremembe, neposreden vpliv loveka, posreden vpliv loveka, naravni procesi, drugo). Znailne vrste (samo za habitatne tipe) – seznam za habitatni tip znailnih vrst in stanje njihove ohranjenosti Obeti – ocena o dolgoroni viabilnosti vrste/habitatnega tipa (dobro, nezadostno, slabo) Raven biogeografske regije Referenne vrednosti – velikost obmoja razširjenosti vrste/habitatnega tipa; – velikost populacije (samo za vrste); – znailne vrste (samo za habitatne tipe); – površina habitata vrste/ habitatnega tipa. Raven biogeografske regije Ocene stanja ohranjenosti vrste/ habitatnega tipa – ocena o stanju ohranjenosti obmoja razširjenosti vrste/habitatnega tipa; – ocena o stanju ohranjenosti populacije/površine habitatnega tipa; – ocena o stanju ohranjenosti habitata vrste/speci nih struktur in funkcij v habitatnem tipu; – obeti za prihodnost vrste/habitatnega tipa; – konna ocena statusa ohranjenosti vrste/habitatnega tipa, ki se doloi na podlagi zgornjih štirih ocen. Vse ocene so v poroilu podane s štiri stopenjsko lestvico s podstopnjami in prikazane v obliki »semaforne« tabele, kjer: – zelena barva pomeni ugodno stanje ohranjenosti (favourable FV); – oranžna barva pomeni nezadostno stanje ohranjenosti (unfavourable-inadequate U1); podstopnja U1+ nezadostno, vendar se izboljšuje, U1– nezadostno in se še slabša; – rdea barva pomeni slabo stanje ohranjenosti (unfavourable-bad U2); podstopnja U2+ slabo, vendar se izboljšuje, U2– slabo in se še slabša; – bela barva pomeni neznano stanje ohranjenosti (unknown XX). 78 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 78 21.10.2008 15:45:59 Konna ocena stanja ohranjenosti se pripravi s pomojo standardiziranih kriterijev na podlagi ocen stanja ohranjenosti in trendov posameznih parametrov (obmoje razširjenosti, velikost populacije …). 2.3 OBRAZEC ZA POROANJE – KARTOGRAFSKI DEL Za vsako vrsto oziroma habitatni tip smo izdelali karto obmoja razširjenosti (range map) vrste ali habitatnega tipa in karto znanih lokalitet (distribution map). Obe vrsti kart sta bili izdelani za obmoje cele Slovenije. Karte je bilo možno oddati kot datoteke *.shp (ESRI) ali kot odprtokodne datoteke GML. Priprava kart je bila možna neposredno na spletu ali na osebnem raunalniku. Karte so se lahko izdelale v katerikoli državni projekciji, vendar je Evropska komisija priporoila uporabo evropskega koordinatnega sistema in projekcije ETRS89 (European Environment Agency 2006). Karte smo pripravili v datotekah *.shp (ESRI) s priporoeno projekcijo. Metode risanja kart obmoja razširjenosti so se med vrstami oziroma habitatnimi tipi razlikovale, saj je bil nain izrisa prepušen strokovnjaku, ki je izpolnjeval obrazec za posamezno vrsto oziroma habitatni tip. Uporabili smo naslednje metode: – minimalni konveksni poligon (najmanjši poligon, ki vsebuje vse lokalitete in katerega noben kot ne presega 180 stopinj); – minimalni konveksni poligon, izrisan po mejah kvadrantov UTM (veinoma 5 x 5 km2); – meje, modelirane glede na ekologijo vrste oziroma habitatnega tipa (npr. uporaba geoloških podatkov, reliefa); – meje ekosistemskih, biogeografskih regij. Za nekatere vrste smo izdelali tudi karte historinih obmoij razširjenosti (historic range map). Karte znanih lokalitet (distribution map) so podane tokovno, linijsko ali ploskovno. e je bil del podatkov zelo star in so bile te toke izven obmoja novejših podatkov, smo izdelali še historine karte razširjenosti (historic distribution map). Pri habitatnih tipih so karte razširjenosti izdelane s poligonskimi podatki, izjema je le habitatni tip jame, kjer so podatki tokovni. 2.4 PRIPRAVLJAVCI POROILA IN ASOVNI OKVIR POROANJA Za poroilo po 17. lenu Direktive o habitatih so zadolžene države lanice. V Sloveniji je pripravo poroila prevzelo Ministrstvo RS za okolje in prostor, ki je izpolnilo prvi, splošni del poroila. Strokovni del poroila (obrazce o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov) pa je pripravil Zavod RS za varstvo narave v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije (za gozdne habitatne tipe, velike zveri in lovne vrste), Zavodom za ribištvo (za rake, piškurje in ribe) in posameznimi strokovnjaki. Ministrstvo RS za okolje in prostor je strokovni del poroila dalo v pregled (revizijo) še zunanjim strokovnjakom, pripravilo pa je tudi javno predstavitev poroila. Rok za oddajo poroila je bil 20. junij 2007. Ker veina držav lanic iz razlinih razlogov do tega datuma ni oddala poroila, je Evropska komisija rok za oddajo podaljšala. Slovenija VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 79 varstvo narave.indd 79 21.10.2008 15:45:59 je zaprosila za podaljšanje roka zaradi pregleda in usklajevanj strokovnega dela poroila z zunanjimi strokovnjaki. Poroilo smo oddali 23. novembra 2007. Zbirne tabele vsebine obrazcev za poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov, vkljuno s kartami, so bile v asu priprave poroila dostopne javnosti na spletni strani Zavoda RS za varstvo narave, po oddaji pa je celotno poroilo javnosti dostopno na spletnih straneh EIONET-a. 3. PREDSTAVITEV REZULTATOV POROILA 3.1 STANJE OHRANJENOSTI HABITATNIH TIPOV V poroilu je podano stanje ohranjenosti za 60 habitatnih tipov v alpskem in celinskem delu biogeografskih regij Slovenije. Število habitatnih tipov v posamezni biogeografski regiji je podano v tabeli 4. Viri podatkov, uporabljenih za pripravo poroila, in ocena njihove kakovosti so podani v tabeli 3. Tabela 3. Vir in kakovost podatkov, uporabljenih pri ocenjevanju stanja ohranjenosti površine, ki jo pokrivajo habitatni tipi. Table 3. Source and quality of the data used in the assessment of areas covered by habitat types. Skupina habitatnih tipov Vir podatkov Kakovost podatkov obsežnejše raziskave (%) ekstrapola cija iz delnih raziskav (%) mnenje strokov njaka (%) dobri (%) srednji (%) slabi (%) morski, obalni in priobalni habitatni tipi (ht1) 0 58 42 25 75 0 habitatni tipi sladkih voda (ht2) 0 64 36 14 50 36 habitatni tipi grmiš in traviš (ht3) 0 79 21 4 75 21 gozdni habitatni tipi (ht4) 0 100 0 0 100 0 habitatni tipi barij in movirij (ht5) 0 73 27 9 73 18 habitatni tipi goliav (ht6) 0 67 33 11 67 22 jame (ht7) 0 100 0 0 100 0 80 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 80 21.10.2008 15:46:00 Tabela 4. Število habitatnih tipov po skupinah v alpski in celinski regiji ter skupno število obravnavanih habitatnih tipov v Sloveniji. Table 4. Number of habitat types per groups in the Alpine and continental regions, and total number of studied habitat types in Slovenia. Skupina habitatnih tipov Alpska regija (št. habitatnih tipov) Celinska regija (št. habitatnih tipov) Slovenija (skupno št. obravna- vanih habitatnih tipov) morski, obalni in priobalni habitatni tipi (ht1) 0 12 12 habitatni tipi sladkih voda (ht2) 8 6 9 habitatni tipi grmiš in traviš (ht3) 15 9 15 gozdni habitatni tipi (ht4) 9 8 11 habitatni tipi barij in movirij (ht5) 6 5 6 habitatni tipi goliav (ht6) 6 3 6 jame (ht7) 1 1 1 skupno število habitatnih tipov 45 44 60 Slike 1–5 prikazujejo deleže posameznih ocen stanja ohranjenosti za sedem skupin habitatnih tipov. Prikazane so ocene za vse habitatne tipe v obeh biogeografskih regijah skupaj (slike a) ter ocene po skupinah habitatnih tipov v alpski (A) in celinski (C) biogeografski regiji (slike b). Skupine habitatnih tipov so bile povzete po Uredbi o habitatnih tipih (Ur. l. RS 112/2003). Na vseh slikah so ocene stanja ohranjenosti prikazane kot: ugodno stanje ohranjenosti (FV); nezadostno stanje ohranjenosti (U1, U1+, U1–); slabo stanje ohranjenosti (U2, U2+, U2–); stanje ohranjenosti je neznano (XX). Slika 1. Ocena stanja ohranjenosti obmoja razširjenosti habitatnih tipov. Fig. 1. Conservation status assessment of the habitat types’ range. 4 % 0 % 0 % 96% a n = 89 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 % ht1 A ht1 C ht2 A ht2 C ht3 A ht3 C ht4 A ht4 C ht5 A ht5 C ht6 A ht6 C ht7 A ht7 Cb n = 12 n = 0 n = 8 n = 6 n = 15 n = 9 n = 9 n = 8 n = 6 n = 5 n = 6 n = 3 n = 1 n = 1 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 81 varstvo narave.indd 81 21.10.2008 15:46:00 Slika 2. Ocena stanja ohranjenosti površine, ki jo pokrivajo posamezni habitatni tipi. Fig. 2. Conservation status assessment of the area covered by individual habitat types. Slika 3. Ocena stanja ohranjenosti speci nih struktur in funkcij habitatnih tipov. Fig. 3. Conservation status assessment of habitat types’ speci c structures and functions. Slika 4. Ocena obetov za prihodnost za habitatne tipe. Fig. 4. Assessment of future prospects for habitat types. 54 % 27 % 13 % 6 % a n = 89 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 % ht1 A ht1 C ht2 A ht2 C ht3 A ht3 C ht4 A ht4 C ht5 A ht5 C ht6 A ht6 C ht7 A ht7 Cb n = 12 n = 0 n = 8 n = 6 n = 15 n = 9 n = 9 n = 8 n = 6 n = 5 n = 6 n = 3 n = 1 n = 1 53 % 35 % 11 % 1 % a n = 89 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 % ht1 A ht1 C ht2 A ht2 C ht3 A ht3 C ht4 A ht4 C ht5 A ht5 C ht6 A ht6 C ht7 A ht7 Cb n = 12 n = 0 n = 8 n = 6 n = 15 n = 9 n = 9 n = 8 n = 6 n = 5 n = 6 n = 3 n = 1 n = 1 53 % 27 % 16 % 4 % a n = 89 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 % ht1 A ht1 C ht2 A ht2 C ht3 A ht3 C ht4 A ht4 C ht5 A ht5 C ht6 A ht6 C ht7 A ht7 Cb n = 0 n = 12 n = 1 n = 1 n = 15 n = 8 n = 6 n = 9 n = 9 n = 8 n = 6 n = 5 n = 6 n = 3 82 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 82 21.10.2008 15:46:00 Slika 5. Konna ocena stanja ohranjenosti za habitatne tipe. Fig. 5. Overall assessment of conservation status for habitat types. 3.2 STANJE OHRANJENOSTI VRST V poroilu je podano stanje ohranjenosti za 203 vrste v alpskem in celinskem delu biogeografskih regij Slovenije. Tabela 6 prikazuje število obravnavanih vrst v posamezni regiji. Viri podatkov, uporabljenih za pripravo poroila, in ocena njihove kakovosti so podani v tabeli 5. Tabela 5. Vir in kakovost podatkov, uporabljenih pri ocenjevanju vrst. Table 5. Source and quality of data used in the assessment of species. Skupina Vir podatkov Kakovost podatkov obsežnejše raziskave (%) ekstrapolacija iz delnih raziskav (%) mnenje strokovnjaka (%) dobri (%) srednji (%) slabi (%) rastline (V1) 15 32 53 19 35 46 pijavke (V2) 0 0 100 0 0 100 mehkužci (V3) 0 13 87 0 13 87 raki (V4) 0 100 0 0 100 0 kaji pastirji (V5) 0 100 0 0 100 0 kobilice (V2) 0 0 100 0 0 100 metulji (V6) 3 0 97 0 36 64 hroši (V7) 0 10 90 0 10 90 ribe in piškurji (V8) 4 96 0 10 75 15 dvoživke (V9) 0 27 73 4 54 42 plazilci (V10) 0 0 100 0 0 100 netopirji (V11) 40 0 60 0 4 96 sesalci brez netopirjev (V12) 8 27 65 8 46 46 44 % 35 % 21 % 0 % a n = 89 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 % ht1 A ht1 C ht2 A ht2 C ht3 A ht3 C ht4 A ht4 C ht5 A ht5 C ht6 A ht6 C ht7 A ht7 Cb n = 12 n = 0 n = 8 n = 6 n = 15 n = 9 n = 9 n = 8 n = 6 n = 5 n = 6 n = 3 n = 1 n = 1 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 83 varstvo narave.indd 83 21.10.2008 15:46:00 Tabela 6. Število vrst po skupinah v alpski in celinski regiji ter skupno število obravnavanih vrst v Sloveniji. Table 6. Number of species per groups in the Alpine and continental regions and total number of the studied species in Slovenia. Skupina Alpska regija(št. vrst) Celinska regija (št. vrst) Slovenija (skupno št. obravnavanih vrst) rastline (V1) 36 37 47 pijavke (V2) 1 1 1 mehkužci (V3) 5 10 11 raki (V4) 3 3 3 kaji pastirji (V5) 2 6 6 kobilice (V2) 0 1 1 metulji (V6) 15 17 18 hroši (V7) 11 10 12 ribe in piškurji (V8) 19 30 30 dvoživke (V9) 11 14 15 plazilci (V10) 10 15 17 netopirji (V11) 26 26 26 sesalci brez netopirjev (V12) 13 13 16 skupno število vrst 152 183 203 Slike 6–10 prikazujejo deleže posameznih ocen stanja ohranjenosti za dvanajst skupin živalskih in rastlinskih vrst. Prikazane so ocene za vse vrste v obeh biogeografskih regijah skupaj (slike a) ter ocene po skupinah vrst v alpski (A) in celinski (C) biogeografski regiji (slike b). Na vseh slikah so ocene stanja ohranjenosti prikazane kot: ugodno stanje ohranjenosti (FV); nezadostno stanje ohranjenosti (U1, U1+, U1–); slabo stanje ohranjenosti (U2, U2+, U2–); stanje ohranjenosti je neznano (XX). Slika 6. Ocena stanja ohranjenosti obmoja razširjenosti vrst. Fig. 6. Conservation status assessment of the species’ range. 72 % 9 % 2 % 17 % a n = 335 0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 % V 1 A V 1 C V 2 A V 2 C V 3 A V 3 C V 4 A V 4 C V 5 A V 5 C V 6 A V 6 C V 7 A V 7 C V 8 A V 8 C V 9 A V 9 C V 10 A V 10 C V 11 A V 11 C V 12 A V 12 C b n = 36 n = 41 n = 1 n = 2 n = 5 n = 10 n = 3 n = 3 n = 2 n = 6 n = 15 n = 17 n = 11 n = 10 n = 19 n = 30 n = 11 n = 14 n = 10 n = 15 n = 26 n = 26 n = 13 n = 12 84 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 84 21.10.2008 15:46:00 Slika 7. Ocena stanja ohranjenosti populacij vrst. Fig. 7. Conservation status assessment of the populations of species. Slika 8. Ocena stanja ohranjenosti habitatov vrst. Fig. 8. Conservation status assessment of the habitats of species Slika 9. Ocena obetov za prihodnost za vrste. Fig. 9. Assessment of the species’ future prospects. 17 % 20 % 5 % 58 % a n = 335 0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 % V1 A V 1 C V2 A V 2 C V3 A V 3 C V4 A V 4 C V5 A V 5 C V6 A V 6 C V7 A V 7 C V8 A V 8 C V9 A V 9 C V1 0 A V1 0 C V1 1 A V1 1 C V1 2 A V1 2 C b n = 12 n = 13 n = 41 n = 36 n = 1 n = 2 n = 10 n = 5 n = 3 n = 3 n = 2 n = 6 n = 15 n = 17 n = 10 n = 11 n = 19 n = 30 n = 11 n = 14 n = 10 n = 15 n = 26 n = 26 28 % 42 % 7 % 23 % a n = 335 0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 % V1 A V1 C V2 A V2 C V3 A V3 C V4 A V4 C V5 A V5 C V6 A V6 C V7 A V7 C V8 A V8 C V9 A V9 C V 10 A V1 0 C V 11 A V1 1 C V 12 A V1 2 C b n = 36 n = 41 n = 1 n = 2 n = 5 n = 10 n = 3 n = 3 n = 2 n = 6 n = 15 n = 17 n = 11 n = 10 n = 30 n = 19 n = 11 n = 14 n = 10 n = 15 n = 26 n = 26 n = 13 n = 12 24 % 43 % 10 % 23 % a n = 335 0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 % V 1 A V 1 C V 2 A V 2 C V 3 A V 3 C V 4 A V 4 C V 5 A V 5 C V 6 A V 6 C V 7 A V 7 C V 8 A V 8 C V 9 A V 9 C V 10 A V 10 C V 11 A V 11 C V 12 A V 12 C b n = 36 n = 41 n = 2 n = 1 n = 5 n = 10 n = 3 n = 3 n = 6 n = 2 n = 17 n = 15 n = 11 n = 11 n = 10 n = 10 n = 19 n = 30 n = 14 n = 15 n = 26 n = 26 n = 13 n = 12 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 85 varstvo narave.indd 85 21.10.2008 15:46:01 Slika 10. Konna ocena stanja ohranjenosti vrst. Fig. 10. Overall assessment of the species’ conservation status. 4. RAZPRAVA 4.1 PRIPRAVA POROILA Priprava poroila po 17. lenu Direktive o habitatih je bila z izpolnjevanjem 424-ih obrazcev in risanjem 526-ih kart tehnino, organizacijsko in strokovno zahtevna naloga. Ena izmed vejih težav je bila doloitev referennih vrednosti kot podlage za oceno stanja ohranjenosti vrst oziroma habitatnih tipov. Kakovost podatkov o populacijah in obmojih habitatnih tipov, ki so bili uporabljeni za poroanje, je bila za 58 % vrst in 16 % habitatnih tipov ocenjena kot slaba. Ti podatki niso zadostna podlaga za doloitev referennih vrednosti. Nekateri strokovnjaki bazine biološke stroke trdijo, da je delež slabih podatkov še veliko veji, zato se s številnimi podanimi referennimi vrednostmi ne strinjajo. Strokovnjaki s podroja naravovarstva, ki so sodelovali pri doloanju referennih vrednosti, se zavedajo, da so le-te velikokrat le grobi približki in jih bo v bodoe na podlagi podatkov, pridobljenih z novimi raziskavami, potrebno spremeniti. Bojazen, da doloena referenna vrednost za vrsto oziroma habitatni tip in posledino doloena ocena stanja ohranjenosti pomeni nespremenljivo dejstvo, je odve. Iz obrazca za poroanje je jasno razvidno, kako (ne)kakovostni so podatki, na katerih temeljita referenna vrednost in ocena stanja ohranjenosti. Poleg tega v obrazcu ni treba vpisati številne referenne vrednosti, ampak je le-ta lahko podana opisno kot »enaka obstojeemu stanju«, »veja od obstojeega stanja« ali »mnogo veja od obstojeega stanja«. Pri naslednjem poroanju je referenno vrednost in oceno stanja ohranjenosti mogoe spremeniti tudi na podlagi boljših podatkov, pridobljenih z novimi raziskavami. Zato naravovarstvena stroka podpira bazine raziskave razširjenosti vrst in habitatnih tipov, saj bodo le tako pridobljeni podatki zagotavljali verodostojnejše referenne vrednosti in ocene stanja ohranjenosti. Da bo naslednje poroilo, ki ga bo morala Slovenija oddati leta 2013, boljše in popolnejše, bi bilo potrebno im prej pristopiti k raziskavam in monitoringu vrst in habitatnih tipov. Le-te 20 % 50 % 10 % 20 % a n = 335 0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 % V 1 A V1 C V 2 A V2 C V 3 A V3 C V 4 A V4 C V 5 A V5 C V 6 A V6 C V 7 A V7 C V 8 A V8 C V 9 A V9 C V1 0 A V1 0 C V1 1 A V1 1 C V1 2 A V1 2 C b n = 36 n = 41 n = 2 n = 1 n = 5 n = 10 n = 3 n = 3 n = 6 n = 2 n = 17 n = 15 n = 11 n = 10 n = 19 n = 30 n = 11 n = 14 n = 10 n = 15 n = 26 n = 26 n = 13 n = 12 86 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 86 21.10.2008 15:46:01 morajo biti racionalne in usmerjene tako, da bo podatke mogoe uporabiti za uspešno upravljanje obmoij Natura 2000. Poleg tega bi bilo potrebno združiti znanje strokovnjakov s podroij bazine biologije in naravovarstva že pri pripravi poroila. Vkljuevanja zunanjih strokovnjakov kot revizorjev strokovnega dela poroila se pri pripravi tega poroila ni izkazalo kot najuinkovitejše, saj ni bilo mogoe zagotoviti sodelovanja vseh potrebnih strokovnjakov. 4.2 OCENE STANJA OHRANJENOSTI VRST IN HABITATNIH TIPOV 4.2.1 Stanje ohranjenosti obmoij razširjenosti Obmoje razširjenosti habitatnega tipa ali vrste zajema poleg dejanskega tudi potencialno obmoje, kjer bi se vrsta oziroma habitatni tip lahko nahajal. Po ocenah v poroilu je stanje ohranjenosti obmoij razširjenosti vrst in habitatnih tipov v Sloveniji »ugodno«. Podobno je bilo ugotovljeno tudi v preliminarni analizi Evropske komisije1, kjer je bilo z oceno »ugodno« ocenjenih skoraj štiri petine obrazcev za habitatne tipe. Slabšanje trenda v Sloveniji je podano za nekatere habitatne tipe iz skupin morskih, obalnih in priobalnih habitatnih tipov ter habitatnih tipov sladkih voda. To je povezano z neposrednimi vplivi in posegi loveka na priobalni pas morja ter v in ob vodotoke. Nekoliko slabše ocene pri vrstah gredo v Sloveniji predvsem na raun obmoij razširjenosti metuljev, kajih pastirjev in deloma rastlin. Kljub temu pa iz poroila izhaja, da je stanje ohranjenosti obmoij razširjenosti za veino (72 %) vrst »ugodno«. Tudi tu se negativen trend pripisuje predvsem neposrednemu in posrednemu lovekovemu vplivu ter naravnim procesom. Poseganje loveka v vodotoke in ekstenzivno gojene travnike ter njihovo unievanje brez težav povežemo s skupinami vrst, katerih stanje ohranjenosti obmoij naravne razširjenosti je ocenjeno kot »nezadostno« ali »slabo«. 4.2.2 Stanje ohranjenosti površine habitatnega tipa V tem sklopu so podane ocene stanja ohranjenosti tistih površin, kjer se habitatni tip dejansko nahaja. Tudi tu prevladuje (54 %) ocena »ugodno«. Vendar so ocene stanje ohranjenosti površin nekaterih habitatnih tipov bolj zaskrbljujoe. Skoraj tretjina ocen v skupini habitatnih tipov traviš in grmiš ima oceno »slabo«. Ta delež bi bil še višji, e bi traviša obravnavali kot samostojno skupino. »Slabo« oziroma »neugodno« so tudi ocene za habitatne tipe sladkih voda in habitatne tipe barij in movirij. Tako gre visok odstotek ocen »ugodno« predvsem na raun tistih skupin habitatnih tipov, ki za lovekove posege v prostor niso tako zanimivi. V Sloveniji je 1 Preliminarno analizo je na podlagi prejetih poroil iz osmih držav lanic (Belgije, eške, Irske, Latvije, Luksemburga, Nizozemske, Poljske in Švedske) pripravila Evropska komisija oktobra 2007 (http://circa.europa.eu/, 2007; MacSharry in sod 2007; Romão in sod 2007; Rubin in Romão 2007). Rezultati analize in primerjave so zgolj informativni in brez veje varstvene vloge. Boljša bi bila primerjava podatkov znotraj posameznih biogeografskih regij, vendar v asu priprave lanka podatki še niso bili na voljo. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 87 varstvo narave.indd 87 21.10.2008 15:46:01 glede na podane ocene trenda priakovati še nadaljnje zmanjševanje površin nekaterih, že zdaj »slabo« ali »nezadostno« ocenjenih habitatnih tipov. Negativen trend je priakovati predvsem zaradi neposrednega delovanja loveka, deloma pa tudi zaradi naravnih procesov. Površine drugih, »ugodno« ocenjenih habitatnih tipov pa se bodo še poveevale (npr. zaradi zarašanja travnikov se bodo širili habitatni tipi grmiš in gozdni habitatni tipi). 4.2.3 Stanje ohranjenosti speci nih struktur in funkcij habitatnega tipa V oceni stanja ohranjenosti speci nih struktur in funkcij habitatnega tipa so podane ocene pripravljene na podlagi podatkov o ohranjenosti naravnih procesov in ohranjenosti geomorfoloških struktur. Po priakovanjih so te ocene zelo podobne ocenam stanja ohranjenosti površin habitatnih tipov. Oceno »ugodno« imajo predvsem strukture tistih habitatnih tipov, na katere je neposreden vpliv loveka relativno majhen (goliave, grmiša, gozdni habitatni tipi). Po ocenah v poroilu so na obmoju Slovenije »slabo« oziroma »nezadostno« ohranjene speci ne strukture in funkcije habitatnih tipov sladkih voda, barij in movirij ter traviš. Vzrok je velik neposreden ali posreden vpliv loveka z dejavnostmi in posegi. 4.2.4 Stanje ohranjenosti populacij in habitatov vrst Zaradi pomanjkljivih podatkov in neznanih referennih vrednosti je ocena stanja populacij podana le v 42 % obrazcev. V skupinah rakov, plazilcev in dvoživk so bile za vse vrste podane ocene »neznano«, enaka ocena je bila tudi pri veini vrst hrošev, rib in netopirjev. Visok delež ocen »neznano« je presenetljiv za skupino netopirjev, saj bi na podlagi najintenzivnejših raziskav med vsemi skupinami priakovali veje število ocen ohranjenosti populacij. Med podanimi ocenami prevladuje ocena »nezadostno«. Ta ocena in ocena »slabo« je bila v veini primerov podana pri vrstah, ki so povezane s travniškimi, barjanskimi in vodnimi habitatnimi tipi (metulji, kaji pastirji, ribe in piškurji). Zaskrbljujo je tudi trend stanja populacij. Kar tri etrtine podanih trendov za stanje ohranjenosti populacij je ocenjenih kot »negativno«, kar je povezano z unievanjem habitatov nekaterih vrst. Ohranjenost habitata je pri veini vrst ocenjena z »nezadostno«. Izjema so sesalci in rastline, pri katerih je stanje ohranjenosti habitata v veini primerov ocenjeno kot »ugodno«. V teh primerih gre veinoma za vrste, vezane na gozdne habitatne tipe in habitatne tipe goliav. 4.2.5 Obeti za prihodnost habitatnih tipov in vrst Ocene obetov za prihodnost za posamezne skupine habitatnih tipov kažejo, da bodo v Sloveniji še naprej najbolj ogroženi habitatni tipi sladkih voda in traviš. Vzroki za take ocene so grožnje, ki jih za te habitatne tipe predstavljajo neposredni in posredni vplivi loveka ter naravni procesi. Prav naravni procesi (npr. zarašanje), ki predstavljajo grožnjo za nekatere habitatne tipe traviš, pa ugodno vplivajo na obete drugih habitatnih tipov. Med najugodnejšimi ocenami trendov za habitatne tipe so tako trendi gozdnih habitatnih tipov, habitatnih tipov grmiš in goliav. 88 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 88 21.10.2008 15:46:01 Pri vrstah prevladuje ocena obetov za prihodnost »nezadostno«. Glede na ocene obetov je priakovati najbolj zaskrbljujoe stanje ohranjenosti vrst iz skupin rib in rakov, metuljev, hrošev in plazilcev. To se v veliki meri navezuje tudi na slabe ocene habitatnih tipov, kjer te vrste živijo. Grožnjam, ki so bile opredeljene za habitatne tipe, je dodana še grožnja klimatskih sprememb. 4.2.6 Stanje ohranjenosti habitatnih tipov in vrst Konna ocena stanja ohranjenosti je povzetek vseh prejšnjih ocen. Na podlagi teh ocen lahko reemo, da je v Sloveniji najboljše stanje ohranjenosti gozdnih, morskih, obalnih in priobalnih habitatnih tipov ter habitatnih tipov goliav. Glede na to, da je pritisk na obmoje obale in morja dokaj velik, se zdi ugodna ocena morskih, obalnih in priobalnih habitatnih tipov protislovna. Vendar te ocene temeljijo na dejstvu, da je veina obmoij s temi habitatnimi tipi zavarovanih in je njihovo dobro stanje dolgorono zagotovljeno. Na slabo stanje ohranjenosti habitatnih tipov sladkih voda, traviš in grmiš ter barij in movirij kažejo pritiski in grožnje, ki so bili opredeljeni med podajanjem posameznih ocen. Med njimi so bile najpogostejše aktivnosti loveka povezane s športom in prostim asom, spreminjanjem hidrografskih znailnosti obmoja, odvažanjem peska in proda iz vodotokov, spreminjanjem in opušanjem rabe kmetijskih zemljiš ter naravno sukcesijo. Za razliko od habitatnih tipov, kjer je med ocenami stanja ohranjenosti visok delež (44 %) ocene »ugodno«, ima kar polovica obrazcev pri vrstah konno oceno stanja ohranjenosti »nezadostno«. Kljub temu lahko tudi tu povežemo vrste s slabim stanjem ohranjenosti s habitatnimi tipi, ki imajo prav tako slabo stanje ohranjenosti. V Sloveniji je glede na ocene najbolj zaskrbljujoe stanje rakov, rib, dvoživk, plazilcev, kajih pastirjev, metuljev in hrošev. Med najpogostejšimi grožnjami in pritiski na vrste so spremembe hidrografskih znailnosti, spremembe rabe kmetijskih zemljiš, urbanizacija ter onesnaževanje in izsuševanje zemljiš. Po podanih ocenah bi lahko sklepali, da je stanje ohranjenosti najboljše pri vrstah iz skupine sesalcev. Vendar se je treba zavedati, da za ve kot polovico obrazcev (predvsem za netopirje) ocena ni bila podana. Zato lahko nadaljnje raziskave tudi za to skupino pokažejo povsem drugano stanje. 5. ZAKLJUEK Na podlagi analize Poroila o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po 17. lenu Direktive o habitatih ugotavljamo naslednje: 1. Priprava poroila je bila strokovno, tehnino in organizacijsko zahtevna naloga. 2. Metodološko je obrazec poroila pripravljen za poroanje o vrstah in habitatnih tipih tudi z minimalnimi podatki, eprav si Evropska komisija želi imbolj popolno poroilo. 3. Dobro pripravljeno poroilo je poleg ‘birokratskega’ izpolnjevanja obrazca zahtevalo poglobljen razmislek o poznavanju geografske razširjenosti habitatnih tipov, vrst in VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 89 varstvo narave.indd 89 21.10.2008 15:46:02 njihovih habitatov, o številnosti populacij, o referennih vrednostih ter ugodnem stanju vrst in habitatnih tipov za obmoje vse Slovenije. 4. V Sloveniji je stanje ohranjenosti najslabše pri habitatnih tipih sladkih voda in habitatnih tipih traviš. Pri vrstah je stanje ohranjenosti najslabše v skupinah rib, rakov, dvoživk, plazilcev, kajih pastirjev, metuljev in hrošev. 5. Najboljše je stanje ohranjenosti habitatnih tipov gozdov in goliav, med vrstami pa je najveji odstotek z ugodno oceno stanja ohranjenosti pri vrstah iz skupin sesalcev in rastlin. 6. Obeti za prihodnost kažejo še nadaljnje slabšanje stanja ohranjenosti tistih habitatnih tipov in vrst, ki so že zdaj ocenjeni z najslabšo oceno. 7. Glavne grožnje in pritiski, ki so vir negativnega trenda stanja ohranjenosti habitatnih tipov in vrst, izhajajo iz neposrednega ali posrednega vpliva loveka in naravnih procesov. 8. Poleg kakovosti samega poroila je pomembno odkrivanje vrzeli v poznavanju vrst in habitatnih tipov. Z nepopolnimi podatki in informacijami se lahko le grobo ocenjuje stanje ohranjenosti vrst in habitatnih tipov v naravi. 9. Za izboljšanje prihodnjega poroila, predvsem pa za uinkovitejše ohranjanje biotske raznovrstnosti, mora Slovenija im prej pristopiti k raziskavam in monitoringu vrst ter habitatnih tipov, ki pa morajo biti racionalne in usmerjene tako, da bo podatke mogoe uporabiti za uspešno upravljanje obmoij Natura 2000. 6. SUMMARY The Habitats Directive obliges EU member states to monitor as well as to report to the European Commission on the conservation status of habitat types from Annex I and species from Annexes II, IV and V. We are obliged to report on the conservation status of species and habitat types in the entire territory of Slovenia per separate biogeographical regions. The conservation status of species and habitat types is an indicator of survival probability by separate species and separate habitats in the present time and in the future and is expressed as a sum of several factors. To assess conservation status of habitat types and species we had to specify favourable reference values for the species’ and habitat types’ ranges, population sizes and areas of favourable habitats. The report on the species’ and habitat types’ conservation status, which is made up of general part and reporting formats for separate species and habitat types, has been sent on in electronic form through EIONET website (http://cdr.eionet.europa.eu). Slovenia reported on 60 habitat types and 203 species in the Alpine and biogeographical region. 424 formats were  lled in, 89 of them for habitat types and 335 for species. For each habitat type and species, range and distribution maps were made as well. To assess the species’ and habitat types’ conservation status, publicly accessible data were used. With the most extensive part of the report, prepared by the Institute of the Republic of Slovenia for Nature Conservation in cooperation with the Slovenia Forest Service, Fisheries 90 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 90 21.10.2008 15:46:02 Research Institute of Slovenia and on the basis of consultations with experts, we wished to assess the conservation status of various parameters: the species’ and habitat types’ range, the species’ habitats, the areas covered by habitat types, population sizes, and habitat types’ speci c structures and functions. Furthermore, the trend of habitat types’ and species’ conservation status was assessed. As an assemblage of all previous assessments, an overall assessment of conservation status was made. As far as habitat types are concerned, 44% of them were marked ‘favourable’, 28% ‘inadequate’, and 16% ‘bad’. In 5% of the formats, no assessment was made. Concerning the species, the mark ‘favourable’ was given only in one  fth of the formats, in 48% the mark was ‘inadequate’, in 11% ‘bad’. In 21% of the formats, no assessment was made. The conservation status in Slovenia is the worst in habitat types of fresh waters and certain grasslands, the best in forest habitat types and barren land habitat types. Regarding the species, the conservation status is apparently the worst in the group of  shes, crustaceans and butter ies. The preparation of the report was a demanding task, both technically and organisationally. We had to evaluate the species’ and habitat types’ recent status, main pressures, as well as real and potential threats, and then to determine, on these basis, the trends of species’ and habitat types’ conservation status. One of the more signi cant results of the project’s preparation is detecting gaps in the knowledge of species and habitat types, as well as cognition that through incomplete data and information the conservation status of species and habitat types can be assessed in nature only roughly. The quality of the report will be in the foreground during the ensuing report, when the assessments of conservation status are to be made on the basis of implemented monitoring. 7. LITERATURA 1. Council Directive 92/43/EEC on the conservation of natural habitats and of wild fauna and  ora. OJ L 2006. 22.7.1992. 2. Council Directive of 2 April 1979 on the conservation of wild birds (79/409/EEC) (2004). Consolidated text. Of cial Publications of the European Communities. Str. 26. 3. European Commission (2005): Assessment, monitoring and reporting of conservation status – Preparing the 2001–2007 report under Article 17 of the Habitats Directive. Note to the Habitats Committee. Brussels. Str. 10. http://www.ymparisto. /download.asp?contentid=573058&lan= (15.11.2007). 4. European Environment Agency (2006): Guide to geographical data and maps. EEA operational guidelines, version 2.0: 55 pp. http://www.eionet.eu.int/gis (12.01.2007) 5. http://www.eeb.org/activities/biodiversity/documents/EEBN2000potentialreportFINAL.pdf (12.11.2007). 6. MacSharry, B., C. Romão, D. Evans, G. Loïs, I. Maxim, Z. Sipkova (2007): Overview of deliveries and very preliminary issues and  ndings. http://circa.europa.eu/Public/irc/env/habitats/library?l=/ habitats_committee/meetings_in_2007/meeting_october/ppt-presentations&vm=detailed&sb=Title (8.1.2008). 7. Romão, C., D. Evans, I. Maxim (2007): Assessing Conservation Status for a Biogeographical Region. Europpean Topic Centre on Biological Diversity. http://circa.europa.eu/Public/irc/env/ VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 91 varstvo narave.indd 91 21.10.2008 15:46:02 habitats/library?l=/habitats_committee/meetings_in_2007/meeting_october/ppt-presentations&vm =detailed&sb=Title (8.1.2008). 8. Rubin, A., C. Romão (2007): Article 17 Composite Report. Europpean Topic Centre on Biological Diversity and DG Environment. http://circa.europa.eu/Public/irc/env/habitats/library?l=/habitats_ committee/meetings_in_2007/meeting_october/ppt-presentations&vm=detailed&sb=Title (8.1.2008). 9. Skoberne, P. (2003): Natura 2000 – del vseevropskega ekološkega omrežja. V: Kraji D. (ur.): Gozdarska politika zavarovanih obmoij: zbornik ob posvetovanju. Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za gozdarstvo. Ljubljana. Str. 65–78. 10. Uredba o habitatnih tipih. Ur. l. RS 112/03 Matej PETKOVŠEK Zavod RS za varstvo narave Dunajska cesta 22 SI-1000 Ljubljana, Slovenija matej.petkovsek@zrsvn.si 92 Matej Petkovšek: Poroanje o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov ... varstvo narave.indd 92 21.10.2008 15:46:02 HUMAN KLEPTOPARASITISM ON EURASIAN LYNX (LYNX LYNX L.) IN SLOVENIA AND NORWAY KLEPTOPARAZITIZEM S STRANI LOVEKA PRI EVRAZIJSKEM RISU (Lynx lynx L.) V SLOVENIJI IN NA NORVEŠKEM Miha KROFEL, Ivan KOS, John LINNELL, John ODDEN, Ivonne TEURLINGS Prejeto/Received: 11. 4. 2008 Sprejeto/Accepted: 11. 6. 2008 Kljune besede: kleptoparazitizem, lovek, mrhovinarji, evrazijski ris, Lynx lynx, Slovenija, Norveška Key words: kleptoparasitism, human, scavenging, Eurasian lynx, Lynx lynx, Slovenia, Norway ABSTRACT Throughout their evolution, humans have scavenged the remains of prey killed by large carnivores. Such human kleptoparasitism is still occurring nowadays, however, the reasons for it today are more diverse than the simple acquisition of food. The phenomenon is very poorly documented and most of the data available come for Africa and Asia. In this paper we present data of human kleptoparasitism on kills made by Eurasian lynx (Lynx lynx) in two contrasting regions of Europe, Slovenia and Norway, gathered from different sources. Due to their relatively small size and prolonged consumption process, Eurasian lynx is particularly vulnerable to human kleptoparasitism. The collected data suggest that people relatively often  nd prey remains of lynx in both countries. While in Norway they normally leave it at the kill site, in Slovenia they usually remove it and thereby prevent the lynx from  nishing their consumption of the prey. Reasons for removal include their use for human or dog food, use as a bait for attracting other carnivores, to get authorities to do autopsy, to ‘clean the environment’, or to get ‘revenge’ on the lynx. We assume that although the extent of human kleptoparasitism is not such that it could lead to starvation of individual lynx, it probably increases the predation rate of lynx, which in turn leads to greater energy expenditure sustained during hunting and may also increase the con icts with hunters due to higher pressure on game species. IZVLEEK Z ostanki plena velikih zveri se ljudje in njihovi predniki hranijo že od pliocena dalje. Takšen kleptoparazitizem s strani loveka se pojavlja še danes, eprav ni ve nujno povezan s prilastitvijo mesa kot hrane. V literaturi je ta pojav zelo slabo dokumentiran, veina podatkov pa je na voljo za obmoje Afrike in Azije. V prispevku smo iz razlinih virov zbrali podatke o kleptoparazitizmu s strani loveka pri evrazijskem risu (Lynx lynx) v Sloveniji in na Norveškem. Zaradi relativno majhne velikosti in podaljšanega asa konzumacije plena je evrazijski ris še posebej dovzeten za kleptoparazitizem s strani loveka. Zbrani podatki nakazujejo, da v obeh državah ljudje relativno pogosto najdejo ostanke risovega plena. Medtem ko najden plen na Norveškem veinoma pustijo na mestu uplenitve, ga v Sloveniji pogosto odstranijo in s tem risu prepreijo nadaljnjo konzumacijo. Razlogi za odstranitev plena so razlini - od uporabe za prehrano psov ali ljudi, do uporabe za vabo za druge zveri, ali preprosto zato, da »oistijo« okolje ali v želji po maševanju risu. eprav kleptoparazitizem s strani loveka verjetno ni tako pogost, da bi lahko vodil do stradanja posameznih VARSTVO NARAVE, 21 (2008), 93–103 93 varstvo narave.indd 93 21.10.2008 15:46:02 risov, menimo, da vpliva na poveanje stopnje plenjenja. Zaradi tega se na eni strani povea poraba energije potrebna za lov in verjetnost poškodbe, po drugi strani pa se lahko zaradi vejega pritiska na divjad povea tudi kon iktnost z lovci. 1. INTRODUCTION Carrion resources are extensively used by both specialized and opportunistic vertebrate scavengers (DeVault et al. 2003). Besides scavenging on animals that die from other causes, scavengers often feed on the remains of prey killed by predators when these are available. This kind of exploitive competitive interaction is known as kleptoparasitism, in which scavengers negatively affect the predator by reducing the degree of utilization of prey that were killed by the predator (Hunter et al. 2006). For many mammal communities the extent of kleptoparasitism is still a poorly understood phenomenon. Most data are available from African savannas, where several studies on exploitive competition between large carnivores were conducted (e.g. Carbone et al. 1997, Honer et al. 2002, Hunter et al. 2006). The existing data indicate that the energetic costs of prey loss can be signi cant for some species (Gorman et al. 1998). Although there is still much debate over the importance of scavenging behaviour in human evolution during the Pliocene and Pleistocene, archaeological data suggest that early humans more or less regularly scavenged on prey remains of large carnivores and that they may have even confronted large felids in order to obtain meat (Domínguez-Rodrigo 2002). Contemporary reports of scavenging on the prey remains of large felids, such as lions (Panthera leo), leopards (Panthera pardus) and tigers (Panthera tigris), in developing countries suggest that kleptoparasitism by humans is still present in Africa and Asia (Sunquist et Sunquist 1989, Treves et Naughton-Treves 1999, Shoe et al. submitted). It has even been suggested that human kleptoparasitism was a major factor in the decline of endangered Asiatic lion (Panthera leo persica) in Gir forest in India (Sunquist et Sunquist 1989). The Eurasian lynx (Lynx lynx) is a solitary, medium-sized felid (16–27 kg for adults) that mainly hunts smaller ungulate species and normally returns to the carcass for several days until the meat of prey is totally consumed (Kos et al. 2005). Owing to this prolonged consumption process, Eurasian lynx are particularly vulnerable to kleptoparasitism by vertebrate scavengers, including people. Due to the small size of Eurasian lynx, when compared to species in the genus Panthera or Puma, there is practically no risk of attack on humans, which would make scavenging on lynx kills easier. However, since much of the distribution range of Eurasian lynx includes developed countries, there is probably less need to acquire food for human nutrition in this way. In the published literature very little information is available about kleptoparasitism by humans on Eurasian lynx. So far, no data have been published from either Slovenia or Norway. In the present article we tried to gather as much data as possible on the cases of removal of lynx kills by humans in Slovenia and Norway in order to estimate the possible effects of human kleptoparasitism on this rare species, to determine the possible motives for 94 Miha Krofel, Ivan Kos, John Linnell, John Odden & Ivonne Teurlings: Human Kleptoparasitism ... varstvo narave.indd 94 21.10.2008 15:46:02 removing the carcasses, and to make a comparison between the situations in the two countries that differ considerably in ecological and socio-economic situations. 2. METHODS Data on cases of the removal of lynx prey remains by humans were collected in the  eld through the inspection of the lynx kill sites, video monitoring using remote infra-red video system, surveying tracks in the snow, and visits to the persons who removed the carcasses. Lynx kill sites were located either using VHF or GPS-GSM telemetry of lynx, snow-tracking of lynx, from information on prey remains found by other people, and as coincidental  nds during  eldwork. In Slovenia, data were also gathered through interviews with hunters and foresters, as part of our inquiries about lynx predation. However, since many people were not willing to admit that they have removed the carcass, usually the information about the  nding and removal of the carcass was received by a third person not directly involved in the removing. In Norway, data was also available from a study on scavenger activity at simulated lynx kills. A remote video system with infra-red light was used to monitor roe deer carcasses that were randomly placed during all seasons in the boreal forest-farmland matrix in SE Norway in 2002 and 2003. In addition, we tried to estimate the amount of ungulates killed by carnivores and potentially removed by people with the use of data on prey remains found by hunters in individual regional hunting grounds (»lovsko upravljalska obmoja«) in Slovenia gathered by the Slovenian Forestry Service (Zavod za gozdove Slovenije 2006a, 2006b, 2007a, 2007b). In order to get a better idea of possible effects on individual animal, we calculated the number of prey remains found per lynx living in the area. Since not much reliable information is available on lynx densities in Slovenia, we used  gures from studies in Switzerland, where densities were estimated at one lynx per 106 km2 (Breitenmoser et al. 1993). This number is probably higher than current densities of lynx in Slovenia, so it is possible that effects of human kleptoparasitism of prey remains on individual lynx are stronger. 3. RESULTS 3.1 SLOVENIA 3.1.1 Video monitoring of prey remains We monitored scavenger activity on prey remains of Eurasian lynx at 6 kill sites during all seasons in 2007 and 2008. None of these six kill sites were found by people at the time when lynx were visiting their prey. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 95 varstvo narave.indd 95 21.10.2008 15:46:02 3.1.2 Anecdotal observations We present 7 cases of people removing the remains of lynx prey, for which we were able to get information. Some of these are based on personal communication by hunters, and were not con rmed in the  eld. – On May 25, 2002, hunters found female roe deer (Capreolus capreolus) killed by an uncollared lynx near Ribnica (S Slovenia, UTM VL76) and removed it to a brown bear (Ursus arctos) feeding site to be used as bait (source: personal communication with the hunter). – On March 10, 2004, hunters found female roe deer killed by an uncollared lynx near Ribnica (S Slovenia, UTM VL76) and removed it to a brown bear feeding site to be used as bait (source: personal communication with the hunter). – On January 13, 2006, prey remains were found by local hunters above Srednja Kanomlja near the town of Idrija (W Slovenia, UTM VL29). A male roe deer was killed in the morning by an uncollared Eurasian lynx, which was also observed next to the prey by hunters around 3 p.m. After two days, our research team was informed about the carcass and one of the authors (M.K.) went to the  eld to collect samples and recorded characteristics of the kill site. At the location it was observed that the whole carcass had been removed. With the help of a local hunter it was determined that another hunter took the prey remains to his home. This person was visited and he told us that he had taken the carcass to feed his dogs with it. He also gave us samples from the carcass for analysis. – On March 30, 2006, hunters found a male roe deer killed by an uncollared lynx near Tolmin (W Slovenia, UTM VM01) and removed it from kill site. The carcass was seen the next day by one of the authors (I.K.) in a cold-storage chamber of the local hunting club, where it was cleaned and ready to be used for food. After some discussions, the body was taken back to the kill site, but the lynx did not return to feed. – In May 2007, a roe deer killed by uncollared lynx was found by hunters on Mt. Nanos near Postojna (Central Slovenia, UTM VL27) and removed from kill site (source: personal communication with the hunter). – In June 2007, a roe deer killed by an uncollared lynx was found by hunters near Koritnice in the Pivka Valley (S Slovenia, UTM VL45) and removed from kill site (source: personal communication with the hunter). – In November 2007, lynx prey remains were found near Draga in Koevska (S Slovenia, UTM VL75) and were taken to a brown bear feeding site to be used as bait (source: personal communication with the hunter). We also observed a case of removal of prey remains by humans on a kill made by grey wolves (Canis lupus). On March 15, 2005, one of the authors (M.K.) was snow-tracking a pack of wolves on Menišija plateau above Borovnica (Central Slovenia, UTM VL58). Near a place called Pekel, the remains of a red deer (Cervus elaphus) killed by wolves were found. From the tracks in the snow it was determined that humans dragged the carcass to the car and drove it away. 96 Miha Krofel, Ivan Kos, John Linnell, John Odden & Ivonne Teurlings: Human Kleptoparasitism ... varstvo narave.indd 96 21.10.2008 15:46:02 3.1.3 Estimation of the amount of prey remains found by people in Slovenia According to the reports presented by Slovenia Forestry Service, the number of carcasses of ungulates killed by carnivores and found by hunters in regional hunting areas covering the approximate lynx distribution range in Slovenia for a period of 5 years was: 520 roe deer, 1145 red deer, and 9 chamois (Rupicapra rupicapra) (Zavod za gozdove Slovenije 2006a, 2006b, 2007a, 2007b). The available data do not include information about the species of carnivore that killed the animal. From data on lynx densities and the sizes of each regional hunting area we can calculate the number of prey remains found annually by hunters per lynx living in the area. The results for each of the four regional hunting areas are presented in Table 1. The highest numbers of prey remains were found in the Koevsko – Belokranjsko and Notranjsko hunting grounds. For roe deer, most prey remains were found in the Notranjsko hunting grounds. Table 1: Numbers of three species of ungulates killed by carnivores and found by hunters in four regional hunting grounds. The  gures were calculated to correspond to the number of found carcasses per lynx per year under the assumption that lynx densities correspond to one lynx per 106 km2. Tabela 1: Število trupel treh vrst parkljarjev, ki so jih uplenile zveri in so jih našli lovci v štirih lovsko upravljalskih obmojih. Vrednosti so bile preraunane tako, da ustrezajo številu ostankov najdenega plena na enega risa ob predvidevanju, da gostota znaša 1 ris / 106 km2. Regional hunting ground / Lovsko upravljalno obmoje Area of hunting grounds [ha] / Lovna površina [ha] No. of prey remains found by hunters per lynx per year / Št. letno najdenih ostankov plena zveri na risa roe deer / srnjad red deer / jelenjad chamois / gams Koevsko–Belokranjsko 203 120 7.1 43.1 0.1 Notranjsko 142 143 22.5 23.4 0.2 Zahodno visoko kraško 154 696 2.5 0.2 0.3 Primorsko 133 162 3.7 0.2 0.0 3.2 NORWAY 3.2.1 Video monitoring of simulated prey remains From 29 carcasses of roe deer killed in traf c and placed in the forest as simulated lynx kills, four (14%) carcasses were found by local people during the  rst seven days (corresponding to the period when lynx might use a kill). None of the carcasses were removed. 3.2.2 Observations of human presence at lynx kill sites A total of 225 ungulates killed by lynx were found between 1995 and 2007 in SE Norway by systematic snow-tracking or radio-telemetry during a lynx-roe deer ecology study. Based on the tracks in snow and personal communication, we have detected that at least 70 (31%) of the prey remains were discovered by people. It has to be noted that the majority of these observations took place during winter time, when prey remains are more easily discovered by VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 97 varstvo narave.indd 97 21.10.2008 15:46:02 people due to the lynx tracks in snow leading to the kill site. Most of the carcasses were found during lynx hunting in February and March, and when lynx killed roe deer close to houses. None of these 70 carcasses found by local people were subsequently removed. In addition to the 225 prey remains found using unbiased methods concerning discovery by local people, we received information from the public of about 180 more lynx kills found by local people. From these, at least 12 carcasses (5%) were removed: – In February 1995, a roe deer carcass killed by an uncollared lynx was removed by a local hunter in Hedmark County to be used as a bait for red fox (Vulpes vulpes) hunting (source: personal communication with the hunter). – In March 1995, a roe deer carcass killed by an uncollared lynx was removed by a local hunter in Hedmark County to be used as a bait for red fox hunting (source: personal communication with the hunter). – In December 1996, a roe deer killed by an uncollared lynx was removed by a local hunter in Hedmark County. He expressed the desire to get »revenge« on the lynx for killing a valued game species; he felt that by removing the carcass the lynx would be denied the bene t of the kill (source: personal communication with the hunter). – In December 2002 and January 2003, 3 lynx-killed roe deer were removed by a local hunter in Akershus County. He expressed the desire to get »revenge« on the lynx for killing a valued game species (source: personal communication with the hunter). – In August 2005, a lynx-killed roe deer was removed by local hunters in Østfold County. They removed it to get an autopsy by local managers in order to ascertain who was the predator and also expressed that they wanted to ‘clean’ the environment (source: personal communication with the hunter). – In March 2007, a roe deer killed by a young radio collared male lynx was removed by local mangers in order to ‘clean’ the environment. – In October 2007, 2 roe deer killed by a young radio collared male lynx were removed by local mangers in order to ‘clean’ the environment. – In December 2007, a roe deer was removed by a local hunter in Akershus County to be used as a bait for red fox hunting (source: personal communication with the hunter). 4. DISCUSSION AND CONSERVATION IMPLICATIONS While the motivation for human kleptoparasitism on felids in Africa is usually the acquisition of meat for human consumption (Treves et Naughton-Treves 1999), the reasons for removal of prey remains of Eurasian lynx in Slovenia and Norway appear to be more diverse. It also seems that the percentage of lynx kills removed by people differs substantially in different regions. According to the data presented above, it appears that in Slovenia the carcass is usually removed when people come upon an animal recently killed by lynx or other carnivores. The meat is used as food for dogs or even for humans or transferred to the feeding place for brown 98 Miha Krofel, Ivan Kos, John Linnell, John Odden & Ivonne Teurlings: Human Kleptoparasitism ... varstvo narave.indd 98 21.10.2008 15:46:02 bears as bait. We were also told that the carcasses had been removed and buried at another place in order to ‘clean’ the environment. Unfortunately, it is hard to estimate the frequency of cases of human kleptoparasitism on lynx in Slovenia, since the sample size of video monitored prey remains is too low. Some indications may be gained from the numbers of wild game killed by carnivores, which were found by hunters. According to the available statistics, these numbers appear to be relatively high, but unfortunately these data do not contain the information of the species of predator, so it is not possible to know what proportion of these carcasses were lynx prey. Also it is impossible to estimate what proportion of prey remains found were actually removed during the period that lynx would have been consuming them. The main prey of lynx in Slovenia is roe deer (Krofel 2006), while the wolf selects mostly red deer (Adami et al. 2004). From this we may assume that in the Notranjska hunting ground where 22.5 roe deer killed by carnivores are found by hunters per lynx per year, there is the highest number of lynx prey remains potentially removed by people. However, the data do provide an indication that humans  nd a lot of carnivore kills. Due to veterinary regulation and in order not to attract bears to human settlements, the carcasses found in proximity of villages or roads are supposed to be removed and destroyed. For Norway, the available data indicate that a relatively high proportion of lynx kills are found by people at least in the southern and central part of the country. In contrast to the situation in Slovenia, in Norway it appears that only a small proportion of carcasses found by people are also removed from the kill site. However, it must be noted that sometimes just the presence of people at the kill site might deter lynx from returning to continue with consumption even if the carcass is not removed or otherwise disturbed (J. Linnell, M. Krofel et I. Kos, personal observations). For example in Norway, on 94% of lynx kills that were not found by people, >75% of the edible biomass was consumed. In contrast, only 27% of those that were found by people (but not removed) were utilized to the same extent (Øvrum 2000). This indicates that lynx are often reluctant to return to kills that have been disturbed by people. A very limited amount of data concerning the removal of Eurasian lynx prey remains by people is available for other countries. In Bia owie a Forest in Poland, from 214 carcasses monitored (approximately a third of them were prey remains from lynx and wolves) 10 per cent were scavenged by people, in most cases for trophy skulls of male ungulates and in two cases for meat (Selva 2004). For Switzerland, Jobin et al. (2000) reported that 2% of lynx kills were removed by humans. These prey remains were usually removed and destroyed only when they were close to human settlements or frequently used roads (F. Zimmermann, pers. comm). For other countries, as far as we know, no published data are available on the frequencies of people  nding prey remains, although we conducted a survey among our colleagues to obtain some anecdotes and impressions. In Croatia and Slovakia it seems that the situation is similar to Slovenia, as people usually remove the prey remains whenever they  nd them (V. Slijepevi et T. Pataky, pers. comm.). In Croatia, hunters usually transfer lynx prey remains to the brown bear feeding sites (V. Slijepevi, pers. comm.). In NE Italy, hunters often remove lynx kills, as they are obliged to transfer them to the regional forestry service (S. Filacorda, pers. comm.). VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 99 varstvo narave.indd 99 21.10.2008 15:46:02 Due to the relatively large size of their prey, the process of consumption by lynx can take a considerable amount of time, even up to a week (Jobin et al. 2000, Krofel et al. 2006). If the carcass is removed by people before the lynx has  nished with its consumption, lynx would have to search for new prey sooner than if the carcass had not been removed. This will lead to higher kill rates and consequently increase their energetic requirements as well as the probability of injuries sustained during hunting. The upper limit beyond which lynx are able to compensate for the losses with increased predation rate is not known. On the basis of available information it appears that kleptoparasitism by people is not so extensive that it could lead to starvation of individual lynx (although it may have stronger effects on females with dependent kittens), but in areas were the removal of prey remains is frequent (e. g. in Slovenia, Croatia, and Slovakia), it may substantially affect lynx predation rates. This in turn increases the probability of injury sustained during hunting and may also increase con icts with local hunters, due to higher predation pressure on game species. This could potentially increase hunters’ antagonism towards lynx, which in turn could potentially lead to increased rates of illegal killing of lynx. The possible mitigation actions include education of local people, especially wildlife managers and hunters, of the effects which carcass removal can have on large predators (and also scavengers), as it is usually in their interest to keep the predation rate of large carnivores as low as possible. 5. POVZETEK Kleptoparazitizem je oblika medvrstne ali znotrajvrstne interakcije, pri kateri osebek ukrade že prisvojeno hrano drugemu osebku, ki je v njeno pridobitev vložil energijo. lovek in njegovi predniki se že od pliocena prehranjujejo z mrhovino, med drugim tudi z ostanki plena velikih zveri. Obstaja ve poroil, ki nakazujejo, da se kleptoparazitizem s strani loveka še danes bolj ali manj redno pojavlja v Afriki in Aziji, eprav ni ve nujno povezan samo s prilastitvijo mesa kot hrane. Precej manj podatkov kot za ti dve obmoji je na voljo za obmoje Evrope. Zaradi relativno majhne velikosti in podaljšanega asa konzumacije plena je najveja evropska maka – evrazijski ris (Lynx lynx) – še posebej dovzeten za kleptoparazitizem s strani loveka. V prispevku smo iz razlinih virov zbrali podatke o tem pojavu v Sloveniji in na Norveškem, da bi ocenili vpliv kleptoparazitizma s strani loveka na to zavarovano živalsko vrsto, doloili motive za odstranjevanje ostankov plena in naredili primerjavo situacije v obeh državah. Podatke smo zbirali s pomojo video nadzora risovega plena preko avtomatske infrardee kamere, s pregledovanjem mest, kjer so risi uplenili svoj plen, s pomojo sledenja v snegu, preko analize podatkov o odkritih izgubah na divjadi ter preko pogovorov z lokalnim prebivalstvom. Izkazalo se je, da ljudje relativno pogosto najdejo ostanke risovega plena tako v Sloveniji kot na Norveškem. Za Notranjsko lovsko upravljalsko obmoe smo na primer ocenili, da je letno na posameznega risa najdenih okoli 22.5 ostankov srnjadi, ki so jih uplenile zveri (volk, medved in ris skupaj). Bolj natanni podatki so na voljo za Norveško, kjer so 100 Miha Krofel, Ivan Kos, John Linnell, John Odden & Ivonne Teurlings: Human Kleptoparasitism ... varstvo narave.indd 100 21.10.2008 15:46:02 ljudje našli 13,8 % simuliranih ostankov risovega plena, ki so bili nadzorovani s pomojo video kamere, in približno 32 % ostankov plena, ki smo jih veinoma v zimskem asu našli s pomojo sledenja v snegu ali radio-telemetrije. Na Norveškem ljudje, ki najdejo plen, truplo veinoma pustijo na mestu uplenitve, saj ni bilo odstranjeno nobeno izmed 254 trupel spremljanih z video kamero ali preko sledov v snegu (vsaj 74 so jih ljudje našli). Poudariti pa je potrebno, da je lahko dovolj že sama prisotnost ljudi ob plenu, da se ris ne vrne ve k ostankom plena. Od nadaljnjih 180 ostankov risovega plena, za katere smo izvedeli od lokalnega prebivalstva v južnem delu Norveške, jih je bilo odstranjenih okoli 5 %. V Sloveniji je stanje precej drugano, saj so ljudje odstranili veino najdenih ostankov risovega plena, za katere smo dobili informacijo o tem, kaj se je zgodilo po odkritju ostankov plena. Na podlagi komuniciranja z raziskovalci iz drugih evropskih držav do podobnih razlik kot med Slovenijo in Norveško prihaja tudi v ostalih delih Evrope. Glavni razlogi za odstranitev plena v Sloveniji je uporaba mesa za prehrano psov ali ljudi ter uporaba za vabo za druge zveri (odvoz na mrhoviša). Zaradi veterinarskih predpisov in prepreevanja zadrževanja medveda v bližini loveških bivališ naj bi ostanke trupel najdenih v bližini naselij ali cest odpeljali v sežigalnico, vendar za sedaj še nismo dobili podatka, da bi se to zgodilo tudi s kakšnim risovim plenom. Na Norveškem ostanke plena veinoma odstranijo 1.) zaradi uporabe trupla kot vabe za lov na lisice, 2.) zaradi zanimanja, da bi kasneje odkrili, kdo je uplenil žival, 3.) iz maševanja do risa ali 4.) ker želijo »oistiti« okolje. Slednje se pojavlja predvsem, kadar ostanke plena najdejo v bližini naselij ali cest. Ker se risi obiajno vraajo k istemu plenu ve dni, odstranitev trupla pomeni direktno izgubo hrane za risa. Zaradi tega mora naslednji plen ujeti prej, kot bi ga sicer, da si zagotovi nemoteno oskrbo s hrano. Zaradi tega se povea stopnja plenjenja, kar povea potrebe po energiji, zaradi poveanja števila poskusov lova pa povea možnost poškodb. Zaenkrat še ni znana zgornja meja, do katere so risi sposobni kompenzirati izgube plena s poveanjem stopnje plenjenja. Na podlagi zbranih podatkov menimo, da kleptoparazitizem s strani loveka ni tolikšen, da bi lahko privedel do stradanja posameznih osebkov, bi pa lahko, vsaj v Sloveniji, pomembno vplival na stopnjo plenjenja. S poveanjem stopnje plenjenja divjadi se povea tudi njena kon iktnost z vidika lovcev, kar lahko privede do poveanja ilegalnega odstrela. Eden izmed možnih varstvenih ukrepov bi bil izobraževanje lokalnega prebivalstva, predvsem upravljalcev loviš, lovcev in gozdarjev, o vplivu odstranjevanja trupel na plenilce in mrhovinarje. Predvidevamo, da bi imelo to pozitivne uinke, saj je veinoma v njihovem interesu, da ostane stopnja plenjenja plenilcev im nižja. 6. ACKNOWLEDGEMENTS We are thankful to Štefan Jug, Edvard Krašna, Vinko Medved, and Nives Pagon for their help in collecting the data from Slovenia presented in this paper. We are also grateful to Dr. Stefano Filacorda, Tibor Pataky, Vedran Slijepevi, and Dr Fridolin Zimmermann for the information about the situation in other countries. The Slovenian research was  nanced partly VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 101 varstvo narave.indd 101 21.10.2008 15:46:02 by EU funds through INTERREG III A Slovenia/Hungary/Croatia Neighbourhood Programme. The Norwegian research was funded by the Norwegian Directorate for Nature Management, the Research Council of Norway and the Norwegian Institute for Nature Research. 7. LITERATURE 1. Adami, M., K. Jerina, J. Zafran, A. Marini (2004): Izhodiša za oblikovanje strategije ohranitvenega upravljanja s populacijo volka (Canis lupus L.) v Sloveniji. Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 30 pp. 2. Breitenmoser, U., P. Kaczensky, M. Dötterer, Ch. Breitenmoser-Würsten, S. Capt, F. Bernhart, M. Liberek (1993): Spatial organization and recruiment of lynx (Lynx lynx) in a re-introduced population in the Swiss Jura Mountains. Journal of Zoology, London, 231: 449–464. 3. Carbone, C., J.T. Du Toit, I.J. Gordon (1997): Feeding success in African wild dogs: does kleptoparasitism by spotted hyenas in uence hunting group size? Journal of Animal Ecology, 66: 318–326. 4. DeVault, T. L., O.E. Rhodes, J.A. Shivik (2003): Scavenging by vertebrates: behavioral, ecological, and evolutionary perspectives on an important energy transfer pathway in terrestrial ecosystems. Oikos, 102: 225–234. 5. Domínguez-Rodrigo, M. (2002): Hunting and scavenging by early humans: the state of the debate. Journal of World Prehistory, 16 (1): 1–54. 6. Gorman, M.L., M.G. Mills, J.P. Raath, J.R. Speakman (1998): High hunting costs make African wild dogs vulnerable to kleptoparasitism by hyaenas. Nature, 391: 479–481. 7. Honer, O.P., B. Wachter, M.L. East, H. Hofer (2002): The response of spotted hyenas to long- term changes in prey populations: functional response and interspeci c kleptoparasitism. Journal of Animal Ecology, 71: 236–246. 8. Hunter, J.S., S.M. Durant, T.M. Caro (2006): Patterns of scavenger arrival at cheetah kills in Serengeti National Park Tanzania. African Journal of Ecology 45 (3): 275–281. 9. Jobin, A., P. Molinari, U. Breitenmoser (2000): Prey spectrum, prey preference and consumption rates of Eurasian lynx in the Swiss Jura Mountains. Acta Theriologica, 45 (2): 243–252. 10. Kos, I., H. Potonik, T. Skrbinšek, A. Skrbinšek Maji, M. Jonozovi, M. Krofel (2005): Ris v Sloveniji: strokovna izhodiša za varstvo in upravljanje. 2. dopolnjena izd. Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta, Ljubljana, 272 pp. 11. Krofel, M. (2006): Plenjenje in prehranjevanje evrazijskega risa (Lynx lynx) na obmoju dinarskega krasa v Sloveniji. Dipl. delo. Oddelek za biologijo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 100 pp. 12. Krofel, M., H. Potonik, T. Skrbinšek, I. Kos (2006): Spremljanje gibanja in predacije risa (Lynx lynx) na obmoju Menišije in Logaške planote. Veterinarske novice, 32 (1–2): 11–17. 13. Selva, N. (2004): The role of scavenging in the predator community of Bia owie a Primeval Forest (Poland). Doktorska disertacija. Mammal Research Institute, Bia owie a, 202 pp. 14. Shoe, M., H.H. de Iongh, B.M. Croes (submitted): Human kleptoparasitism on lions in Bénoué National Park, North Cameroon. African Journal of Ecology. 15. Sunquist, M. E., F. C. Sunquist (1989): Ecological constraints on predation by large felids. In: John L. Gittleman (ed.): Carnivore Behaviour, Ecology, and Evolution. Cornell University Press, New York, 620 pp. 16. Treves, A., L. Naughton-Treves (1999): Risk and opportunity for humans coexisting with large carnivores. Journal of Human Evolution, 36: 275–282. 17. Zavod za gozdove Slovenije (2006a): Letni lovsko upravljalski nart za 4. Notranjsko lovsko upravljalsko obmoje za leto 2006. Zavod za gozdove, Postojna, 48 pp. 102 Miha Krofel, Ivan Kos, John Linnell, John Odden & Ivonne Teurlings: Human Kleptoparasitism ... varstvo narave.indd 102 21.10.2008 15:46:02 18. Zavod za gozdove Slovenije (2006b): Letni lovsko upravljalski nart Zahodno visoko kraškega lov- sko upravljalskega obmoja za leto 2006. Zavod za gozdove, Tolmin, 43 pp. 19. Zavod za gozdove Slovenije (2007a): Letni lovsko upravljalski nart za 3. Koevsko – Belokranjsko lovsko upravljalsko obmoje za leto 2007. Zavod za gozdove, Koevje, 41 pp. 20. Zavod za gozdove Slovenije (2007b): Letni lovsko upravljalski nart za 5. Primorsko lovsko upravljalsko obmoje za leto 2007. Zavod za gozdove, Sežana, 45 pp. 21. Øvrum, L. (2000): At the scene of the crime; lynx handling of prey in Hedmark. Magistrsko delo. Norwegian University for Science and Technology, Trondheim, 34 pp. Miha KROFEL in Ivan KOS Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo Vena pot 111 SI-1000 Ljubljana, Slovenija miha.krofel@gmail.com, ivan.kos@bf.uni-lj.si John LINNELL Norwegian Institute for Nature Research Tungasletta 2 N-7485 Trondheim, Norway john.linnell@nina.no John ODDEN Norwegian Institute for Nature Research Gaustadalléen 21 N-0349 Oslo, Norway john.odden@nina.no Ivonne TEURLINGS Resource Ecology Group, Wageningen University Droevendaalsesteeg 3a NL-6708 PB Wageningen, Netherlands ivonne.teurlings@home.nl VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 103 varstvo narave.indd 103 21.10.2008 15:46:02 varstvo narave.indd 104 21.10.2008 15:46:02 PREGRADNI OBJEKTI NA POREJU REKE SORE  VPLIV NA MIGRACIJO RIB IN EKOLOŠKO SPREJEMLJIV PRETOK DAMS AND WEIRS IN THE SORA RIVER BASIN  IMPACTS ON FISH MIGRATION AND ECOLOGICALLY ACCEPTABLE FLOW Miha NAGLI, Vesna JURAN Prejeto/Received: 8. 5. 2008 Sprejeto/Accepted: 11. 6. 2008 Kljune besede: migracija rib, ribje steze, ekološko sprejemljiv pretok, pregradni objekti, odvzem vode, male hidroelektrarne Key words:  sh migration,  sh passes, ecologically acceptable  ow, dams, water abstraction, small- scale hydro plants IZVLEEK Migracija rib in ohranjen življenjski prostor vodotokov omogoata vrstno pestrost rib in genetsko pestrost njihovih populacij. Pregradni objekti lahko prekinejo prehodnost vodotoka in onemogoijo migracijo rib. Utrjevanje brežin in ekološko nesprejemljiv pretok, zaradi odvzema vode za delovanje malih hidroelektrarn, uniujeta speci ne rene mikrohabitate (plitvine, tolmune, zajede). V juniju in juliju 2007 smo izvedli popis pregradnih objektov na vodotokih z naravovarstvenim statusom poreja reke Sore. Evidentirali smo 98 objektov, ki se razlikujejo glede na tip (prag, jez), prehodnost za ribe, prisotnost ribje steze in zagotavljanje ekološko sprejemljivega pretoka pod pregrado. Poljanska Sora in Sora sta v primerjavi s Selško Soro manj regulirani in bolj vodnati, zato bi bilo v prihodnosti lažje ponovno vzpostaviti prehodnost in ekološko sprejemljiv pretok. Selška Sora je zaradi hudourniškega znaaja bolj regulirana in energetsko izkorišena. Za uspešno migracijo rib in ponovno vzpostavitev ustreznega življenjskega prostora za vodne organizme bi bile potrebne velike spremembe. ABSTRACT Fish migration and well preserved watercourse habitats enable species diversity of  shes as well as genetic diversity of their populations. Dams and weirs may interrupt the  ow of a watercourse and render  sh migration impossible. Consolidation of banks and ecologically unacceptable  ow due to water abstraction for the purpose of small-scale hydro plants destroy the speci c riverine microhabitats (shoals, pools, notches). In June and July 2007, a survey of dams and weirs on watercourses with nature- conservancy status in the Sora catchment was carried out. 98 facilities of this kind were registered, differing between each other in their type (cascade, dam), passability for  sh, presence of  shpasses, and implementation of ecologically acceptable  ow below dam. In comparison with the Selška Sora, the Poljanska Sora and Sora rivers are less regulated and with higher water  ow levels, which is the reason why it would be easier, in the future, to reinstate the passability and ecologically acceptable  ow. Owing to its torrential character, the Selška Sora is more regulated and exploited in terms of power production. For a successful migration of  shes and reinstatement of a suitable habitat for water organisms, some major changes would need to be made. VARSTVO NARAVE, 21 (2008), 105–123 105 varstvo narave.indd 105 21.10.2008 15:46:02 1. UVOD Na poreju reke Sore je bilo z urejanjem in energetsko izrabo degradiranih ali unienih veliko delov vodotokov. Veliki posegi, kot so urejanje hudourniških izvirnih delov, gradnje jezov, pragov in obrežnih zidov, utrjevanje struge, zasipanje meandrirajoih ravninskih delov in izsuševanje obrežnih mokriš, so prekinili prehodnost vodotokov in degradirali življenjski prostor rib. Raziskave smo se lotili z namenom, da ugotovimo vpliv pregradnih objektov na reni ekosistem poreja reke Sore. Pri tem smo se osredotoili na naravovarstveno pomembne vodotoke z ogroženimi vrstami organizmov, za katere je pomembna prehodnost pregradnih objektov ter zagotavljanje ekološko sprejemljivega pretoka ob delovanju malih hidroelektraren (mHE). 1.1 PREGRADNI OBJEKTI Pregradni objekti so prene gradbene konstrukcije, ki so zgrajene na celotni širini reke z namenom utrditve brežin in struge vodotoka, regulacije vodnega toka in/ali izrabe vodne energije. Poznamo ve razlinih tipov pregradnih objektov, ki se razlikujejo v konstrukciji in velikosti oziroma višinski razliki v vodostaju pod in nad pregrado. To vpliva na morfologijo in zveznost vodotoka ter na hidrološki režim. V postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo pregradnega objekta je Zavod RS za varstvo narave vkljuen z izdelavo strokovnega mnenja. 1.1.1 Tipi pregrad (povzeto po Mikoš 2000) 1.1.1.1 Stopnje (dre in pragovi) Stopnje so preni gradbeni objekti z naklonom okrog 10 %, s katerimi urejamo vodotoke z vejimi lokalnimi padci dna struge. Stopnje so lahko izvedene kot togi gradbeni objekti (betonske dre, obbetonirani kamniti bloki) ali pa kot nepovezane stopnje iz posameznih kamnitih blokov, ki ob pravilni izvedbi ne ovirajo prehoda rib. Toge betonske dre so obiajno gladke, nepovezane dre pa hrapave. Stopnje predstavljajo zvezen prehod med pregradnimi objekti in nizkimi pragovi in so uinkovite samo, e so vodotesne in je dosežen popoln preliv. 1.1.1.2 Nizki pragovi Z nizkimi pragovi utrdimo dno struge z relativno nizkimi prenimi objekti (do nekaj 10 cm), ki se vrstijo na relativno majhnih razdaljah. Popoln preliv z erozijskim tolmunom pod pragom in strugo z zmanjšanim padcem med nizkimi pragovi nastopa samo še pri nizkih pretokih. Pri nastopu visokih voda nastane valoviti tok. Izvedemo jih lahko z uporabo lesa (oblic ali vejih hlodov) in kamna. Poleg lesa se uporablja tudi železne traverze za utrditev vejih kamnov in palvis košare (vree iz jeklene mreže, ki se napolnijo s prodniki). 1.1.1.3 Jezovi Na jezu se vodni tok prosto preliva v obliki navpinega vodnega curka. Do pretvorbe vodne energije pride pod pregradnim objektom v podslapju (izgrajenem umirjevalnem bazenu) ali 106 Miha Nagli, Vesna Juran: Pregradni objekti na poreju reke Sore ... varstvo narave.indd 106 21.10.2008 15:46:03 v erozijskem tolmunu, ki se oblikuje v obstojeem dnu struge pod pregradnim objektom. Zakljuni prag na koncu podslapja zadržuje spodnjo vodo na doloeni višini. 1.2 VPLIV PREGRADNIH OBJEKTOV NA RENI EKOSISTEM (POVZETO PO POVŽ 2004) Izgradnja pregrad, za katerimi nastanejo zajezitvena jezera, povzroi vrsto sprememb v vodnem in obvodnem prostoru. 1.2.1 Sprememba habitata Reni habitat se za pregrado spremeni v jezerskega. Posledino se spremeni vrstni sestav ribje združbe. Pri nekaterih vrstah se populacije takoj zmanjšajo ali celo izginejo. Ob ojezeritvi voda preplavi rene brežine in plitvine, kjer je talna biomasa najveja in talne ribe ostanejo brez hrane. Ob energetski rabi, pri kateri je voda po ceveh ali odprtih kanalih speljana do strojnice, se zaradi zmanjšanih vodnih koliin v glavni strugi spremeni hidrologija in posledino ribji habitati dolvodno od pregrade. Predvsem se zmanjša življenjski prostor ob kritino nizkih vodostajih. Zelo se zmanjšajo ali celo izginejo s hrano bogati, plitvejši in toplejši predeli z mirno vodo, kjer se zadržujejo predvsem zarod in mladice. Pregrade zadržujejo vodo v spomladanskih viških, zato se število visokih vod v reki pod pregradami zmanjša. 1.2.2 Sprememba temperatura vode Ribje vrste so prilagojene na doloene dnevne, sezonske in letne temperaturne razmere v vodotokih. Visoke pregrade imajo razline izpuste vode in vplivajo na temperaturni režim vodotoka. Pri talnih izpustih so dolvodne poletne temperature vode nižje, zimske pa višje od temperatur pred zajezitvijo. Gorvodne spremembe se kažejo s toplejšo poletno površinsko vodo. Sprememba temperaturnega režima vode po zajezitvi je za temperaturno obutljive ribje vrste lahko usodna. 1.2.3 Zakasneli vplivi Vasih se posledice vplivov na vodni živelj pojavijo šele po nekaj letih. Doloene vrste rib ne izginejo takoj. Velikost populacij poasi upada vse do popolnega izginotja. Dejavnik, ki zelo vpliva na ribe v reguliranih delih pod in nad pregradami, je plenilstvo ali kompeticija z vrstami rib, ki so bolje prilagojene na novonastale pogoje. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 107 varstvo narave.indd 107 21.10.2008 15:46:03 1.2.4 Prekinitev migracijskih poti Ena izmed glavnih posledic gradnje pregradnih objektov je prekinitev prehodnosti vodotoka in s tem migracijskih poti rib. Migratorne ribe so v glavnih fazah življenjskega cikla (reprodukcija, razvoj zaroda in mladic, rast in spolna zrelost) evolucijsko prilagojene na življenje v razlinih mikrohabitatih (Larinier 2000). Za ohranjanje velikosti populacije je pomembna migracija med njimi (Zitek in Schmutz). Poznamo ve razlinih migracij: dnevne migracije, sezonske migracije, drstne migracije, migracija mladic, selitve zaradi prehranjevanja in iskanja zatoiš v obdobju visokih voda, naseljevanje novih obmoij, ponovno naseljevanje obmoij (Zitek in Schmutz). Vzrok za veino migracij je iskanje hrane, prostora za razmnoževanje ali prostora za prezimovanje. Drst lahko poteka kar tam, kjer se ribe zadržujejo vse življenje (kot na primer globoek, kapelj, babica ipd) ali pa se selijo na krajše in daljše razdalje po vodotoku navzgor in navzdol in išejo ustrezna mesta za drst (kot na primer sulec, podust ipd.) (Povž in Sket 1990). Fragmentacija vodotoka vodi v poveanje umrljivosti, zmanjšanje velikosti, vrstne in genetske raznolikosti populacij ter izumrtje vrst (Zitek in Schmutz). 1.3 RIBJE STEZE S pojmom ribje steze oznaujemo konstrukcije na ali ob pregradnih objektih, ki omogoajo migracijo rib preko pregradnih objektov. Z biološkega vidika bi bil bolj primeren izraz prehodi oz. steze za vodne organizme, vendar je izraz ribje steze bolj v uporabi, saj so se steze v preteklosti nartovale zgolj za ribe. V prihodnje bi bilo potrebno raziskati migracijo vseh vodnih organizmov. Kot navaja Povž (2005), zahteva nartovanje ribjih stez zelo veliko interdisciplinarnega znanja in izkušenj iz biologije, gradbeništva in hidrotehnike. Zakon o sladkovodnem ribištvu (Ur. l. RS 61/2006) doloa, da mora investitor zaradi prehajanja rib ez grajene objekte v vodah pri gradnji in drugih posegih na obmoju ribiškega okoliša zagotoviti ustrezen prehod za ribe, katerega funkcionalnost zagotavlja lastnik oz. najemnik objekta. Pri pregradnih objektih, ki nimajo ribje steze, bo mogoe zahtevati postavitev ribje steze kot pogoj za podaljšanje vodnega dovoljenja oz. koncesijske pogodbe. Glede na konstrukcijo pregradnih objektov, znailnosti vodotoka in ciljnih vrst rib, ki naj bi ribjo stezo uporabljale, poznamo ve razlinih tipov ribjih stez. Pri izbiri primernega tipa ribje steze moramo upoštevati vedenjske vzorce ciljnih vrst rib ter hidrološke in okoljske parametre. Funkcionalnost ribje steze je tesno povezana s koliino vode, hitrostjo in znailnostmi toka v ribji stezi. Hitrost mora biti prilagojena plavalnim sposobnostim in obnašanju rib. Nekatere vrste so zelo obutljive na režim pretoka in njegove znailnosti: višinska razlika med bazeni, aeracija in turbulenca, prisotnost velikih vrtincev, premajhna oz. prevelika hitrost vode itd. Poleg hidroloških faktorjev so pomembni še okoljski parametri: stopnja raztopljenega kisika, temperatura vode, hrup, svetloba, smrad. Za uinkovitost ribje steze je pomembna umestitev vhoda in izhoda iz ribje steze. Edini aktivni dražljaj, ki ribe vodi proti vhodu v ribjo stezo, je vodni tok iz ribje steze (privlanostni tok); tega pa ne sme ovirati kroženje ali zastajanje vode, ki nastane ob prelivu vode preko pregrade ob izpustnih kanalih ali ob delovanju turbin. Izhod 108 Miha Nagli, Vesna Juran: Pregradni objekti na poreju reke Sore ... varstvo narave.indd 108 21.10.2008 15:46:03 iz ribje steze ne sme biti postavljen v hitro tekoem delu ob izpustnem kanalu ali jezu, kjer obstaja verjetnost, da ribo odnese nazaj dolvodno, prav tako ne v mirujoo ali krožeo vodo, kjer se riba lahko ujame in izgubi orientacijo (Larinier 2000). 1.3.1 Tipi ribjih stez (povzeto po FAO&DVWK 2002) 1.3.1.1 Rena dra Rena dra ima razgibano površino in se razteza preko celotne širine reke. Obiajno je zgrajena iz velikih skal z raznoliko razporeditvijo v ve slojih. Ob primerni izvedbi in naklonu je prehodna v obe smeri za vse vrste vodnih organizmov. 1.3.1.2 Obhodni kanal Obhodni kanal je namenjen prehodu rib okoli pregrade in posnema naravne lastnosti reke. Funkcija obhodnega kanala je predvsem omogoanje prehoda mimo pregrade, obenem pa je tudi nadomestitev dela vodotoka, ki je bil izgubljen s pregrado (Larinier 2000). Ob pravilni izvedbi lahko omogoa prehod vsem vrstam rib in je edina ribja steza, ki ribam omogoa, da se izognejo zajezenemu delu reke gorvodno od jezu. 1.3.1.3 Ribja dra Ribja dra je hrapava dra, vgrajena v konstrukcijo jezu. Površina mora biti razgibana z vejimi skalami, ki prepreujejo turbulenco in zmanjšujejo hitrost toka. Ob primernem naklonu je prehodna v obe smeri za številne ribje vrste. 1.3.1.4 Bazenski tip steze Steza je zgrajena iz ve zaporednih bazenov, ki ribam na posameznih delih steze omogoajo poitek in zagotavljajo ustrezno zmanjšanje vodne energije (Larinier 2000). Prene stene med bazeni imajo izmenjujoe, nasproti ležee odprtine v spodnjem in zgornjem kotu. Konstrukcija steze se lahko prilagodi plavalnim sposobnostim rib, zato je primerna za mnogo vrst rib. 1.3.1.5 Bazeni z ozkimi prehodi Steza je podobna bazenskemu tipu steze, le da imajo prene stene med bazeni ozke vertikalne odprtine po celoti višini. Je uinkovit tip steze, ki je primeren za vse vrste rib in ob vzpostavitvi stalnega substrata na dnu tudi za bentos. 1.3.1.6 Denil Denil je lesen ali betonski kanal, razdeljen s pregradnimi stenami v obliki rke U, ki so postavljene pod kotom 45º proti toku in zmanjšujejo hitrost pretoka. Glede na trenutno poznavanje je taka ribja steza manj primerna za slabe plavalce in majhne ribe; bentos preko nje ne more prehajati. 1.3.1.7 Ribje dvigalo Ribje dvigalo je dvižna naprava s transportno komoro, ki prenese ribe gorvodno. Ob dvižnem kanalu je namešen spremljajoi kanal za vodni tok, ki privlai ribe in jih pripelje na mesto, kjer se zajamejo v transportno komoro. Primerna so za salmonidne vrste in vrste s slabimi plavalnimi sposobnostmi. Manj primerna so za ribe, živee pri dnu, in majhne ribe. Niso primerna za bentos in ne omogoajo dolvodne migracije rib. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 109 varstvo narave.indd 109 21.10.2008 15:46:03 1.4 IZRABA VODNE ENERGIJE 1.4.1 Male hidroelektrarne in ekološko sprejemljivi pretok Na podlagi Zakona o vodah (Ur. l. RS 67/2002, 110/2002) je potrebno za proizvodnjo elektrine energije v hidroelektrarni, ki bo prikljuena na javno elektrino omrežje, pridobiti koncesijo. Za hidroelektrarno, ki ne bo neposredno prikljuena na javno elektrino omrežje, je potrebno vodno dovoljenje. V postopek za pridobitev koncesije je Zavod RS za varstvo narave vkljuen z izdelavo naravovarstvenih smernic, pri izdaji vodnega dovoljenja pa z izdelavo strokovnega mnenja. Zakon o vodah (Ur. l. RS 67/2002, 110/2002) in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah (Ur. l. RS 57/2008) doloata, da je ekološko sprejemljivi pretok (Qes) koliina vode, ki ob dovoljeni rabi ne poslabšuje stanja vode oziroma ne prepreuje njenega izboljšanja ter ohranja zgradbo in delovanje vodnega in obvodnega ekosistema. V vodnem dovoljenju oziroma v koncesijskem aktu se na podlagi predpisane metodologije doloi Qes, nain njegovega spremljanja in poroanja. Qes mora biti zagotovljen v vseh letnih obdobjih. Spremljanje Qes mora zagotavljati imetnik vodne pravice. Že podeljene vodne pravice je potrebno dolobam zakona prilagoditi v petih letih. Kljub zakonskim doloilom vlada ni sprejela metodologije za doloitev Qes. Posledica tega so težave pri doloanju Qes pri podeljevanju vodnega dovoljenja in koncesij za mHE. Postavitev mHE obsega gradnjo zajetja, cevovoda, strojnice in izpusta, kar obiajno pomeni poseganje v strugo in brežine vodotoka ter prekinitev migracijskih poti rib. Med delovanjem mHE prihaja do odvzema vode, kar lahko ogrozi Qes v strugi vodotoka od zajetja do izpusta. Posledice neupoštevanja Qes so zmanjšana raznolikost struge, izginjanje speci nih habitatov (drstiš), sprememba temperature vode, pomanjkanje kisika in ustrezne hrane ter upad vrstne in genetske raznolikosti vodnih organizmov. Na podlagi Zakona o vodah (Ur. l. RS 67/2002, 110/2002) in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah (Ur. l. RS 57/2008) se lahko imetniku vodne pravice z odlobo pristojnega inšpektorja odvzame vodno dovoljenje ali koncesijo, e krši predpise, ki se nanašajo na namen, obseg ali na pogoje rabe vode, ki jih je pri izvajanju vodne pravice dolžan upoštevati. 2. OBMOJE RAZISKAVE 2.1 OPIS VODOTOKOV Popis pregradnih objektov je obsegal poreje reke Sore z glavnima krakoma, Poljansko in Selško Soro s pritoki, in manjši odsek Save med Medvodami in Brodom. Poljanska in Selška Sora se v Škofji Loki združita v Soro, ki se v Medvodah izlije v Savo. Poljanska Sora izvira vzhodno od Rovt na nadmorski višini 680 m, na prehodu alpskega v dinarski svet. Od izvira do Škofje Loke se struga zniža za približno 340 m. Reka napravi 43,1 km dolgo pot, 110 Miha Nagli, Vesna Juran: Pregradni objekti na poreju reke Sore ... varstvo narave.indd 110 21.10.2008 15:46:03 površina poreja znaša 328 km2 in je za 45 % veja od poreja Selške Sore, ki znaša 224 km2. Selška Sora ima dva izvira: nad Sorico na nadmorski višini 904 m in pod Petrovim Brdom pod Poreznom (Zadnja Sora). Selška dolina je strmejša kot Poljanska dolina, in sicer je med izvirom v Sorici in sotojem v Škofji Loki 575 m višinske razlike in 33,6 km dolžine po strugi vodotoka. Sora ima na 9,4 km dolgi poti po ravnem Sorškem polju od Škofje Loke do Medvod miren tok z znaajem ravninske reke (Planina 1972). 2.2 RIBE Po podatkih Zavoda za ribištvo Slovenije je v glavnih vodotokih obravnavanega obmoja 25 vrst rib, 1 rak in 1 obloustka (Tabela 1). Tabela 1: Pregled vrst v glavnih vodotokih raziskanega obmoja (Zavod za ribištvo Slovenije 2007). Table 1: Survey of the species occurring in the major watercourses of the studied area (Zavod za ribištvo Slovenije 2007). Poljanska Sora Selška Sora Sora Ribe potona postrv X X X šarenka X X X lipan X X X sulec X X X klen X X X pisanec X X X pohra X X X kapelj X X X navadna nežica X mrena X X X podust X X X potona zlatovšica X blistavec X X X križanec soška – potona p. X velika nežica X X globoek zvezdogled X babica X X navadni golobek X X X pisanka X X X zlata nežica X bolen X rdeeoka X platnica X krap gojeni X potona zlatovica X Obloustke donavski potoni piškur X X Raki navadni košak X X X VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 111 varstvo narave.indd 111 21.10.2008 15:46:03 Najbolj znani migranti so sulec (Hucho hucho), podust (Chondrostoma nasus) in mrena (Barbus barbus), ki se, kot navajata Zitek in Schmutz, selijo na razdalji med 30 in 300 km. Ostale vrste rib migrirajo na razdalji krajši od 30 km. 2.3 NARAVOVARSTVENI STATUS Obmoja, ki imajo s predpisi na podroju ohranjanja narave poseben status in se v ve primerih tudi prekrivajo, so na poreju reke Sore naslednja: 2.3.1 Obmoja naravnih vrednot Na obravnavanem obmoju imajo vsi glavni vodotoki poreja Sore in veina pritokov status naravne vrednote. 2.3.2 Obmoja Natura 2000 Posebno varstveno obmoje Poljanska Sora Log–Škofja loka Posebno varstveno obmoje Poljanska Sora Log–Škofja loka (koda: SI3000237), obsega Poljansko Soro od Hotavelj do Škofje Loke: – kvali kacijske vrste: sulec, blistavec, pohra, nežica, kapelj, mali podkovnjak. – habitatni tipi: – Obrena vrbovja, jelševja in jesenovja (mehkolesna loka) (Alnus glutinosa in Fraxinus excelsior (Alno-Padion, Alnion incanae, Salicion albae)). – Alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo (Salix eleagnos) vzdolž njihovih bregov. – Alpske reke in zelnata vegetacija vzdolž njihovih bregov. Posebno varstveno obmoje Sora Škofja Loka–jez Goriane Posebno varstveno obmoje Sora Škofja Loka–jez Goriane (koda: SI3000155), ki obsega Soro od sotoja v Škofji Loki do jezu v Gorianah: – kvali kacijske vrste: sulec, blistavec, zlata nežica, kapelj, potoni piškur. – habitatni tipi: – Obrena vrbovja, jelševja in jesenovja (mehkolesna loka) (Alnus glutinosa in Fraxinus excelsior (Alno-Padion, Alnion incanae, Salicion albae)). – Alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo (Salix eleagnos) vzdolž njihovih bregov. – Alpske reke in zelnata vegetacija vzdolž njihovih bregov. 2.3.3 Ekološko pomembna obmoja Poljanska Sora (koda: 36100), ki obsega Poljansko Soro od Hotavelj do Škofje Loke. Sora (koda: 35300), ki obsega Soro od sotoja v Škofji Loki do jezu v Gorianah. 112 Miha Nagli, Vesna Juran: Pregradni objekti na poreju reke Sore ... varstvo narave.indd 112 21.10.2008 15:46:03 3. METODE DELA Pripravili smo popisni list za popis pregradnih objektov in oceno njihovega vpliva na prehodnost vodotoka in Qes (Slika 1). Slika 1: Vzorec popisnega lista za pregradne objekte na vodotokih. Fig. 1: Sample of survey sheet for dams and weirs on the studied watercourses. Terensko delo je potekalo v juniju in juliju 2007. Na terenu smo v sodelovanju z ribii posameznih ribiških družin pregledali obmoje in popisali pregrade, ribje steze in mHE. Vse pregradne objekte smo popisali predvsem na glavnih vodotokih Poljanska Sora, Selška Sora in Sora. Na pritokih smo popis omejili predvsem na veje pregradne objekte, ki služijo kot zajetja za delovanje mHE. Kot jez smo oznaili pregradni objekt, ki je presegal višino 0,5 m in/ali je služil izrabi vodne energije. Prag smo oznaili kot pregradni objekt, ki ni presegal višine 0,5 m, in v nekaterih primerih skupino enakih pragov na krajši razdalji. Kot ribje steze smo evidentirali konstrukcije, ki se bile nepoškodovane oziroma so vsaj deloma omogoale prehodnost. Nefunkcionalne ostanke nekdaj prisotnih ribjih stez smo zabeležili v Opombah pri popisu pregradnih objektov. Glede na nedoreenost metodologije za doloanje ekološko sprejemljivega pretoka je ocena Qes temeljila na stanju v asu ogleda in izkušenj ribiev. RD: Revir: Ime vodotoka: Status: Datum nizkorasle zeli/lazee trave grmovje posamezna/ skupine dreves sklenjen sestoj dreves kamnomet lomljenec betonski zid Brežina L (10 m pas) D nizkorasle zeli/lazee trave grmovje posamezna/ skupine dreves sklenjen sestoj dreves kamnomet lomljenec betonski zid travnik njiva gozd naselje drugo:Raba zemljiš L (znotraj 50m) D travnik njiva gozd naselja drugo: Vrste rib sulec potona postrv šarenka lipan podust klen mrena ostalo: Pregrada X: Y: Tip pregrade: jez prag dra naravna Dolžina (m): Širina (m): Višina (m): Material: lomljenec traverze les beton kamnomet zemlja Raba vode DA NE Vraanje vode: DA NE Tip preliva: prost kombiniran (zapornice) drugo (tirolsko zajetje, cevovod): Namen rabe regulacija energetika ribogojstvo namakanje drugo: Stanje: dobro zadovoljivo slabo zelo slabo )m(edargerpvilpV)m(jatsodoV nad pregrado: pod pregrado: gorvodno: dolvodno: Ekološko sprejemljiv pretok DA NE Opombe: Prehodnost ENAD Ribja steza prisotna: ni prisotna Tip: dra ribja dra bazenski denil obhodni kanal Dolžina (m): Širina (m): Višina (m): Material: lomljenec les beton kamnomet drugo: Delovanje: dobro zadovoljivo slabo ne deluje Opombe: VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 113 varstvo narave.indd 113 21.10.2008 15:46:03 4. REZULTATI Na poreju reke Sore in na Savi od Medvod do Broda smo evidentirali 98 pregradnih objektov, ki se razlikujejo glede na tip pregradnega objekta, prehodnost za ribe, prisotnost ribje steze in zagotavljanje ekološko sprejemljivega pretoka (Tabela 2, slika 2) Tabela 2: Pregled števila pragov, dr in jezov, njihove prehodnosti za vodne organizme, izpolnjevanje ekološko sprejemljivega pretoka in prisotnosti ribje steze. Table 2: An overview of the number of cascades, chutes and dams, their passability for water organisms, implementation of ecologically acceptable  ow and presence of  shpass. Tip pregrade Prehodnost Qes Tip ribje steze Poreje skupaj prehoden nepre- hoden zagotov- ljen ni zago- tovljen bazen- ski ribja dra denil Poljanska S. dra, prag 24 24 0 24 0 0 0 0 jez 22 3 19 16 6 2 0 0 Selška S. dra, prag 18 18 0 18 0 0 0 0 jez 24 1 23 12 12 1 0 1 Sora dra, prag 6 6 0 6 0 1 1 0 jez 2 0 2 2 0 0 0 0 Sava dra, prag 0 0 0 0 0 0 0 0 jez 2 2 0 2 0 0 1 0 SKUPNO 98 54 44 80 18 5 2 1 Za ribe neprehodni objekti: na Poljanski Sori si od Škofje Loke proti izvirnemu delu sledijo: 1. Puštalski oz. kopališki jez v Škofji Loki; ima slabo funkcionalno ribjo stezo. 2. Krnišnikov jez na Logu; vidni ostanki ribje steze, sedaj težko prehoden. 3. Jez Koreninovec v Gorenji vasi; vidni ostanki ribje steze, sedaj težko prehoden. 4. mHE Demšar na Hotavljah; jez brez ribje steze, neprehoden. 5. Jez na Fužinah; brez ribje steze, težko prehoden. 6. mHE Fužine; ob jezu vidni ostanki ribje steze, neprehoden. 7. Poljanškov jez na Selu pri Žireh; brez ribje steze, neprehoden. na Selški Sori si od Škofje Loke proti izvirnemu delu sledijo: 1. Okornov jez v Škofji Loki; ima slabo funkcionalno ribjo stezo, težko prehoden. 2. Šeširjev jez v Škofji Loki; ima slabo funkcionalno ribjo stezo, težko prehoden. 3. mHE Košir v Škofji Loki; jez brez ribje steze, neprehoden. 4. mHE Podlubnik v Škofji Loki; jez brez ribje steze, neprehoden. 5. mHE Lavtar v Dolenji vasi; jez brez ribje steze, neprehoden. 6. mHE Podzavernik v Selcih; jez brez ribje steze, neprehoden. 7. mHE Alples v Železnikih; jez brez ribje steze, neprehoden. 8. mHE Niko v Železnikih; jez z nefunkcionalno ribjo stezo, neprehoden. 9. Jez pri Matiju nad Zalim Logom; brez ribje steze, neprehoden. 10. Jez Zgaga pod Petrovim Brdom; brez ribje steze, neprehoden. na Sori od Škofje Loke do Medvod: 1. mHE Goriane v Medvodah; ribja steza na jezu v zelo slabem stanju, neprehoden. 114 Miha Nagli, Vesna Juran: Pregradni objekti na poreju reke Sore ... varstvo narave.indd 114 21.10.2008 15:46:03 Slika 2: Prikaz lokacij in tipov pregradnih objektov, njihove prehodnosti za vodne organizme in izpolnjevanje ekološko sprejemljivega pretoka. Fig. 2: An overview of localities and sites of the dams and weirs, their passability for water organisms and implementation of ecologically acceptable  ow. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 115 varstvo narave.indd 115 21.10.2008 15:46:03 4.1 PREDSTAVITEV PREGRAD Z RIBJIMI STEZAMI NA GLAVNIH VODOTOKIH 4.1.1 Okornov jez Okornov jez nad sotojem Selške in Poljanske Sore v Škofji Loki z višino 1,5 m otežuje migracijo rib med Soro in Selško Soro. Leta 2001 zgrajena ribja steza bazenskega tipa na levi strani jezu (Slika 3) je neprimerne konstrukcije in onemogoa uspešno prekanje pregradnega objekta. Pomanjkljiv je vhod v stezo, ki je previsok in preozek, zato ribam omogoa vstop v stezo le ob visokih vodostajih reke. Prevelik naklon steze povzroa preveliko turbulenco, ki otežuje uspešnost prehajanja med bazeni. 4.1.2. Šeširjev jez Obnovljen Šeširjev jez iz leta 1985 z višino 2,7 m pregrajuje Selško Soro v Škofji Loki. Podobno kot pri Okornovem jezu je na levem robu slabo delujoa ribja steza bazenskega tipa (Slika 4). Vhod je predale od glavnega toka, steza ima previsok vhodni prag in prestrm naklon. 116 Miha Nagli, Vesna Juran: Pregradni objekti na poreju reke Sore ... Slika 3: Ribja steza ob Okornovem jezu. Slika 4: Ribja steza ob Šeširjevem jezu. Fig. 3: Fishpass along the Okorn dam. Fig. 4: Fishpass along the Šešir dam. 4.1.3 mHE Goriane Jez mHE Goriane z višino okoli 3 m predstavlja nepremostljivo oviro za vodne organizme, ki migrirajo med Savo in Soro. Na levem bregu je odvzem vode za delovanje mHE. Ob rekonstrukciji jezu leta 1963 je bila zgrajena ribja steza (Slika 5), ki je po navedbah ribiev tudi delovala. V asu ogleda je bila steza v zelo slabem stanju. Odstranjene so bile železne rešetke, ki so pokrivale stezo in prepreevale plenjenje, delno je bila porušena konstrukcija steze in vhod v ribjo stezo. varstvo narave.indd 116 21.10.2008 15:46:04 Slika 5: Ribja steza na jezu mHE Goriane. Slika 6: Ribja steza na Puštalskem jezu. Fig. 5: Fishpass on the Goriane small-scale Fig. 6: Fishpass on the Puštal dam. hydro plant. 4.1.4 Puštalski oz. kopališki jez Puštalski oz. kopališki jez je bil obnovljen ob koncu devetdesetih let kot dvostopenjski leseni kaštni jez s širino 140 m in z višino okoli 2 m. Na levem bregu je odvzem vode za proizvodnjo elektrine energije. Ob obnovitvi je bila zgrajena ribja steza bazenskega tipa, ki je vgrajena v notranjo konstrukcijo jeza (Slika 6). Ribja steza slabo deluje, ker je vhod predale od glavnega toka oz. je ustvarjen prešibak privlanostni tok za ribe in ker ima prevelik naklon. V asu ogleda je bila na izhodu namešena deska, ki je dodatno oteževala migracijo rib. 4.1.5 mHE Niko Jez na Selški Sori v Železnikih, višine 5 m in širine 40 m, služi kot zajetje za mHE Niko. Ob jezu dolvodno vodi 300 m dolg kanal, ob katerem so vasih delovali kovaija, mlin in žaga. Od kanala naprej vodi cevovod v dolžini 400 m do strojnice mHE. Na jezu je zgrajena ribja steza tipa denil (Slika 7). Steza ima dobro postavljen vhod. Ob primernem pretoku skozi stezo se vzpostavi dober privlanostni tok za ribe. Steza je predolga (18 m) in nima vmesnih bazenov za poitek, zato je slabo funkcionalna. 4.1.6 Prag pri knjižnici v Medvodah Prag pri knjižnici v Medvodah je bil zgrajen leta 1983 nad sotojem Sore v Savo. Na sredini ima iz vejih kamnitih lomljencev zgrajeno ribjo dro širine 4 m in dolžine 25 m (Slika 8), ki domnevno omogoa migracijo rib med Savo in Soro. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 117 varstvo narave.indd 117 21.10.2008 15:46:06 Slika 7: Ribja steza na jezu za mHE Niko. Slika 8: Ribja steza na pragu v Medvodah. Fig. 7: Fishpass on the dam for Niko small-scale Fig. 8: Fishpass on the cascade in Medvode. hydro plant. 4.1.7 mHE Brod Jez mHE Brod je bil obnovljen leta 1979; ob kajakaški stezi je bila zgrajena nefunkcionalna ribja steza, ki so jo kasneje zalili z betonom. Leta 1991 je bil jez ponovno obnovljen in v prelomu jezu je bila zgrajena funkcionalna ribja dra (Korain M., 1994). 4.2 PREDSTAVITEV NEKATERIH PREGRAD Z OSTANKI OZIROMA BREZ RIBJIH STEZ NA GLAVNIH VODOTOKIH 4.2.1 Male hidroelektrarne na Selški Sori mHE Košir, mHE Podlubnik, mHE Lavtar, mHE Podzavernik in mHE Alples, ki si sledijo od Škofje Loke do Železnikov, s svojimi zajetji v obliki jezov brez ribjih stez predstavljajo nepremostljivo oviro za ribe. Med zajetjem nad jezom in izpustom v asu nizkih pretokov ni zagotovljen ekološko sprejemljiv pretok. 4.2.2 Krnišnikov jez Krnišnikov jez na Poljanski Sori pri Logu nad Škofjo Loko z višino 1,5 m predstavlja težko premostljivo oviro za ribe. V preteklosti sta na desnem bregu delovala žaga in mlin, katerih ostanki so vidni še danes. Na jezu je vidna zasnova ribje steze, ki je bila bazenskega tipa in domnevno nikoli ni bila funkcionalna. Glavni nepravilnosti sta bili premajhna širina glede na celotno širino jezu, kar je posledino ustvarjalo prešibak privlanostni tok, ter prevelik naklon s prevelikimi stopnjami med bazeni, ki so oteževale prehod rib. Na skrajno levem robu jezu je jez dvostopenjski, kar domnevno ob višjih vodostajih delno omogoa migracijo rib. 118 Miha Nagli, Vesna Juran: Pregradni objekti na poreju reke Sore ... varstvo narave.indd 118 21.10.2008 15:46:07 4.2.3 Jez Koreninovec Dvostopenjski jez Koreninovec na Poljanski Sori v Gorenji vasi z višino 2 m onemogoa migracijo rib. Na desni strani jezu je videti zasnovo ribje steze bazenskega tipa z odstranjenimi lesenimi prenimi preprekami, ki so loevale bazene. Steza je bila nefunkcionalna iz enakih razlogov kot pri Krnišnikovem jezu. 4.2.4 mHE Fužine Jez mHE Fužine na Poljanski Sori je bil zgrajen v letih 1983–84 in nato obnovljen leta 1992. Nad jezom z višino 7 m in širino 50 m je odvzem vode, ki je nato speljana po cevovodu dolžine okoli 1000 m do strojnice. Po ocenah upravljavec Elektro Ljubljana, d. d., zagotavlja ekološko sprejemljiv pretok. Ostanki ribje steze bazenskega tipa, ki je po navedbah ribiev tudi delovala, so vidni na desni strani jezu. V asu ogleda je bila steza skoraj v celoti porušena, tako da jez predstavlja nepremostljivo oviro. 4.3 PREDSTAVITEV NEKATERIH mHE, KI NE ZAGOTAVLJAJO EKOLOŠKO SPREJEMLJIVEGA PRETOKA Opisana sta le najbolj kritina primera na pritokih Selške Sore, kjer je gradnja in delovanje mHE popolnoma spremenila morfološke in hidrološke lastnosti vodotoka. Gradnja zajetja pri mHE Dava 1 (Slika 9) in mHE Fari potok (Slika 10) je obsegala betonsko utrditev dna struge in brežin vodotoka ter prekinitev migracijskih poti. Pri izkorišanju vode za pridobivanje elektrine energije se obiajno ne zagotavlja Qes, posledica esar je suha struga dolvodno od zajetja. Slika 9: mHE Dava 1 Slika 10: mHE Fari potok Fig. 9: The Dava 1 small-scale power plant Fig. 10: The Fari potok small-scale power plant VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 119 varstvo narave.indd 119 21.10.2008 15:46:10 5. DISKUSIJA IN ZAKLJUKI Na obravnavanem obmoju smo evidentirali 98 pregradnih objektov (Tabela 2, slika 2), od tega 50 jezov, 47 pragov in 1 reno dro. Število jezov in pragov na Poljanski in Selški Sori je skoraj enako, kljub temu, da je površina poreja Poljanske Sore za približno polovico veja od poreja Selške Sore. Vzrok je v vejem strmcu in bolj hudourniškem znaaju Selške Sore, kar zahteva veje število pregrad na krajši razdalji za uinkovito regulacijo toka. Veji strmec omogoa boljše možnosti za izrabo vodne energije, kar se na terenu kaže kot veje število zajetij za mHE. Na Sori je zaradi nižinskega znaaja reke malo pregradnih objektov. Veje število pregrad na glavnih vodotokih se pojavlja v naseljih; zgrajene so bile ob regulaciji vodnega toka za zagotavljanje poplavne varnosti in so obenem tudi zajetje za mHE. Z vidika naravovarstva je bolj primerna gradnja pragov in dr, ki predstavljajo manjši poseg v strugo in brežine vodotoka in ne prekinjajo zveznosti vodotoka. Ob primerni gradnji z uporabo naravnih materialov predstavljajo naravovarstveno sprejemljivo rešitev. Gradnja jezov pomeni negativen poseg v vodotok, zato je z naravovarstvenega vidika nezaželena. Jezovi, ko presežejo kritino višino glede na plavalne sposobnosti rib, predstavljajo nepremostljivo oviro in prekinejo migracijske poti. Slabo prehodnih oz. neprehodnih za ribe je 44 pregradnih objektov, ki so v vseh primerih jezovi. Evidentirali smo osem ribjih stez, izmed katerih sta domnevno funkcionalni smo dve (Slika 2). Na Selški Sori je bilo zgrajenih deset jezov, izmed katerih imajo samo trije ribjo stezo. Na Poljanski Sori je – kljub temu, da je za etrtino daljša od Selške Sore – manj jezov. Med osmimi jezovi je slabo oz. neprehodnih sedem, od katerih imajo štirje ribjo stezo oz. vsaj ostanke le-te. Prehoden je Petruzov jez, ki je v zelo slabem stanju in ravno to stanje je izboljšalo možnosti za migracijo. Na Sori je samo en jez, kar sovpada z nižinskim znaajem reke, ki pa ima nefunkcionalno ribjo stezo v zelo slabem stanju. Obstojee ribje steze na poreju Sore ne posnemajo naravnih znailnosti vodotoka in so zato tudi neuinkovite. Prevladujejo navpini kanali bazenskega tipa, ki so obiajno betonske konstrukcije z notranjimi preprekami. Za vse je znailno, da so prekratke oziroma imajo prevelik naklon s previsoki stopnjami med bazeni, kar v najboljšem primeru omogoa prehod le najboljšim plavalcem. Problematina je tudi umestitev in majhen pretok preko steze, kar sta glavna razloga za pomanjkljivo privlanost stez, tako da ribe vhoda v stezo ne najdejo. Na nekaterih jezovih so vidni še zgolj ostanki oz. zasnova nekdaj obstojeih ribjih stez, za kar je krivo slabo vzdrževanje upravljavcev. Najbolj optimalna rešitev za vzpostavitev prehodnosti vodotokov je odstranitev pregrad, ki pa je v veini primerov zaradi interesov regulacije vodnega toka in izrabe vodne energije težko izvedljiva. Druga možnost je rekonstrukcija pregradnega objekta na nain, da se zniža višina obstojee pregrade oziroma, da se zgradi ve nižjih pragov na krajši razdalji ali da se zgradi dro. Nižje pregrade omogoajo bolj enostavno izvedbo in dobro funkcionalnost ribjih stez. Tretja rešitev je izgradnja ribje steze na obstojeem pregradnem objektu. Za obstojee jezove na Poljanski Sori z višino med 1,5 m in 3,5 m bi bila najbolj primerna tipa ribje steze obhodni kanal in dra. Najbolj problematien je jez mHE Fužine nad Trebijo, ki z višino okoli 7 m in z zelo malo prostora ob samem jezu predstavlja zelo zahtevno iskanje 120 Miha Nagli, Vesna Juran: Pregradni objekti na poreju reke Sore ... varstvo narave.indd 120 21.10.2008 15:46:11 ustrezne rešitve za zagotovitev uspešne migracije rib. Glede na višino in utesnjenost jezu ni realnih možnosti za uporabo enega od zgoraj naštetih tipov ribjih stez. Na desni strani jezu so vidni ostanki ribje steze bazenskega tipa, ki jo je sestavljal betonski kanal s stopnjami iz betonskih preprek. Tudi v prihodnje je rešitev verjetno v podobnem tipu ribje steze na desni strani jezu, ki mora imeti ustrezen naklon ter veje bazene za poitek rib. Podobne tipe ribje steze bi bilo potrebno uporabiti pri vzpostavitvi prehodnosti Selške Sore, saj zaradi utesnjenosti ni veliko možnosti za ribje steze z bolj naravnim izgledom. Glede na trenutno stanje in izkušnje ribiev smo evidentirali vsaj 18 objektov, ki ne zagotavljajo ekološko sprejemljivega pretoka. Na poreju Poljanske Sore je zaradi mHE Stanonik, mHE Krmelj, mHE Tratnik, mHE Volaka, mHE Peternelj stanje najbolj problematino na pritokih. Na Poljanski Sori je obasno suh jez pri mHE Demšar na Hotavljah. Najbolj kritino stanje zaradi neustreznega Qes je na poreju Selške Sore, posebej na pritokih, kjer predvsem mHE Dava 1, mHE Dava 2, mHE Fari potok in mHE Loje ob nizkem vodostaju v poletnem asu s cevovodi poberejo veino oziroma vso vodo, kar ima uniujoe posledice na daljši razdalji za celoten reni ekosistem. Problematine so tudi mHE Podlubnik in mHE Podzavrenik ter mHE Alples na Selški Sori. V Sloveniji še ni opravljene raziskave o funkcionalnosti posameznih ribjih stez, zato bi jo bilo potrebno im prej izvesti in pripraviti predlog ukrepov za izboljšanje stanja. Nesprejemljivo delovanje mHE je posledica nespoštovanja zakonskih doloil, saj smo na terenu zabeležili nekaj primerov kršenja koncesijskih pogodb, posledica esar so bile suhe struge pod jezovi mHE. Za ureditev stanja bi bilo potrebno sprejeti metodologijo za doloanje ekološko sprejemljivega pretoka, vzpostaviti uinkovito spremljanje stanja na terenu in izvajati sankcije v primeru kršitev. Poljanska Sora in Sora sta v primerjavi s Selško Soro manj regulirani in bolj vodnati, zato bi bilo lažje zagotoviti prehodnost rib in ekološko sprejemljiv pretok (Qes) ob delovanju mHE. Poljanska Sora ima v primerjavi s Selško Soro za tretjino ve vode in v izvirnem delu bolj ohranjen in primeren habitat za drst migratornih vrst rib. Selška Sora je zaradi hudourniškega znaaja bolj regulirana in energetsko izrabljena, zato bi bilo za vzpostavitev prehodnosti in zagotavljanje Qes potrebno veliko spremeniti. 6. SUMMARY In June and July 2007, a survey of 98 dams and weirs was carried out on watercourses with nature-conservancy status in the catchment of the Sora river with emphasis on the passability for water organisms and implementation of ecologically acceptable  ow. During the breeding season, the various  sh species – the best known in the Sora catchment being the Danube Salmon, the Nase Carp and the Common Barbel – migrate from the Sava river to the original parts of the Sora, where they spawn in shallow shingle tracts. Other  sh species migrate, in their search of food, hideouts from predators and sanctuaries from swollen waters, at shorter distances. By building  shpasses, we can partly mitigate the dams’ and weirs’ negative impacts and enable  shes to migrate. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 121 varstvo narave.indd 121 21.10.2008 15:46:11 The insurmountable obstacle for water organisms in the Sora catchment are the 44 dams not equipped with  shpasses. Six of the eight existing  shpasses do not enable  sh to pass them owing to their inadequate construction and maintenance. For  sh migration, reconstruction of dams and weirs or building of  shpasses would be required. In 18 cases, the functioning of small-scale hydro plants means – apart from pressures exerted on the watercourses during the plant construction itself – an ecologically unacceptable  ow downstream from the water supply capture and in some cases even an utterly dry bed. Thus a methodology for the stipulation of ecologically acceptable  ow, implementation of effective monitoring of the water as well as enactment of sanctions in cases when the rules are violated should be introduced. 7. ZAHVALA Za pomo in napotke pri raziskovanju problematike pregradnih objektov in recenzijo dela se zahvaljujem Marku Bertoku iz Zavoda za ribištvo Slovenije. Na terenu so mi bili v veliko pomo ribii, ki so z mano delili as in izkušnje, in sicer: Matevž Poganik iz RD Železniki, Stane Demšar iz RD Visoko, Jože Trojar iz RD Sora, Stane Vehar iz RD Žiri in Jože Šimrl iz RD Medvode. Za posredovanje podatkov o stanju pregradnih objektov se zahvaljujem Vodnogospodarskemu podjetju Kranj (VGP Kranj, d.d.). 8. LITERATURA 1. Zitek, A., S. Schmutz: Ef ciency of nature like  shpasses and their role for the integrity of running waters. http://www.esha.be/ leadmin/esha_ les/documents/workshops/vienna/ef cieny_of_ sh_ laders.pdf 2. Elektro Ljubljana, d.d. http://www.elektro-ljubljana.si 3. FAO&DVWK (2002): Fish passes – Design, dimensions and monitoring. Food and Agriculture Organization of United Nations in arrangement with Deutscher Verband für Wasserwirtschaft unf Kulturbau e. V. Rome. str. 31–103, 119 4. Korain, M. (1994): Vloga kadrovske funkcije Ribiške zveze Slovenije pri ohranjanju okolja. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Fak. za org. vede. 82 str. 5. Larinier, M. (2000): Dams and  sh migration. Institut de Mecanique des Fluides. Toulouse. France World Commission on Dams Environmental Issues, Dams and Fish Migration. Final Draft 6. Mikoš, M. (2000): Urejanje vodotokov, skripta. Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Ljubljana. str. 173–179 7. Planina, F. (1972): Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino. Mladinska knjiga. Ljubljana. 8. Povž, M., B. Sket (1990): Naše sladkovodne ribe. Mladinska knjiga. Ljubljana. 47 str. 9. Povž, M. (2004): Ihtioliološke raziskave Save od HE Vrhovo do JE Krško. Zavod za ribištvo Slovenije. II–IV 10. Povž, M. (2005): Presekane tisoletne selitvene poti. http://www.pozitivke.net/article.php/20050417192607392/print 11. Zakon o sladkovodnem ribištvu. Ur. l. RS 61/2006 12. Zakon o vodah. Ur. l. RS 67/02, 110/02 122 Miha Nagli, Vesna Juran: Pregradni objekti na poreju reke Sore ... varstvo narave.indd 122 21.10.2008 15:46:11 VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 123 13. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah. ZV-1A, Ur. l. RS 57/08 14. Zavoda za ribištvo Slovenije (2007): neobjavljeni podatki Miha NAGLI in Vesna JURAN Zavod RS za varstvo narave, OE Ljubljana Cankarjeva 10 SI-1000 Ljubljana, Slovenija miha.naglic@zrsvn.si vesna.juran@zrsvn.si varstvo narave.indd 123 21.10.2008 15:46:11 varstvo narave.indd 124 21.10.2008 15:46:11 VARSTVO NARAVE, 21 (2008), 125–135 125 ZASNOVA GEOGRAFSKEGA INFORMACIJSKEGA SISTEMA ZA UPRAVLJANJE Z NARAVOVARSTVENIMI PODATKI GEOGRAPHIC INFORMATION SYSTEM SCHEME FOR NATURE CONSERVATION DATA HANDLING Tilen SMOLNIKAR, Martina KAINIK JANAR Prejeto/ Received: 6. 6. 2008 Sprejeto/Accepted: 11. 6. 2008 Kljune besede: zbirka podatkov, podatkovni model, geografski informacijski sistem, varstvo narave Key words: data collection, data model, geographic information system, nature conservation IZVLEEK Prispevek opisuje postopek izdelave novega geografskega informacijskega sistema za upravljanje z naravovarstvenimi podatki (dostopen na spletni strani www.naravovarstveni-atlas.si), ki je potekala po metodi obrnjenega inženirstva. Pripravili smo tudi aplikacijo STRUP, s katero smo analizirali strukturo obstojeih podatkovnih zbirk. Analiza delovnih procesov je potrdila vsestransko povezanost med organizacijami ZRSVN, ARSO in MOP, kar utemeljuje smotrnost obstoja enega samega informacijskega sistema za upravljanje z naravovarstvenimi podatki v državi. Doloili smo pravila izdelave podatkovnega modela, ki dopuša prihodnje dogradnje, in izdelali pregledovalnike za intranet in internet. ABSTRACT A new geographic information system for nature conservation data handling has been drawn up, accessible to the public on www.naravovarstveni-atlas.si. The construction of this geographic information system was carried out according to the inverse engineering method. The STRUP application was prepared, through which an analysis of the structure of the existing data collections was implemented. The analysis of work processes con rmed the all-round interconnections between the Institute of the Republic of Slovenia for Nature Conservation and the national Environment Agency and the Ministry of the Environment and Spatial Planning, which substantiates the rationality of the existence of a single information system for nature conservation data handling in the country. Rules as to the making of the data model were stipulated, which allows for any future upgrading. Furthermore, viewers for the Intranet and Internet were made. 1. UVOD Zakon o ohranjanju narave ZON-UPB2 (Ur. l. RS 96/2004) deli pristojnost vodenja naravovarstvenih podatkov med Agencijo Republike Slovenije za okolje (ARSO) kot organom v sestavi Ministrstva za okolje in prostor (MOP) in Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (ZRSVN). Podrobnejši predpisi o vodenju podatkov še niso sprejeti. ARSO vodi evidenco obmoij, ki so pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti (evidenca), to je obmoij Natura 2000 (N2k) in ekološko pomembnih obmoij (EPO), ter register varstvo narave.indd 125 21.10.2008 15:46:11 naravnih vrednot (register), ki vkljuuje tudi zavarovana obmoja (34. in 39. len ZON-UPB2). Podatki, ki jih vodi, izhajajo neposredno iz sprejetih predpisov ali pa so zbrani po predpisanem postopku (Berginc in sod. 2007). ZRSVN po 117. lenu ZON-UPB2 evidentira, vrednoti in spremlja stanje naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti ter upravlja strokovne podatke. Del teh podatkov predstavlja dopolnitev podatkov, vkljuenih v evidenco in register. V zadnjih desetletjih sta se koliina in raznovrstnost naravovarstvenih podatkov precej poveali. Razvoj sistemov za urejanje in vzdrževanje podatkov tem spremembam ni ustrezno sledil. Na ZRSVN smo oblikovali delovne zbirke v MS Accessu za strokovne podatke o naravnih vrednotah (NV) in EPO. Atributne podatke o N2k smo vodili v MS Accessovi zbirki Cntrysi, ki jo je predpisala Evropska Komisija. ARSO je vodila podatke o zavarovanih obmojih (ZO) z aplikacijama v ESRI ArcView 3.1 in MS Access, podatke iz registra in evidence pa je prikazovala javnosti prek spletnega pregledovalnika z imenom Naravovarstveni atlas. ZRSVN je s projektom LIFE III »Natura 2000 v Sloveniji – upravljavski modeli in informacijski sistem« zael s postopno vzpostavitvijo novega geografskega informacijskega sistema. Zaradi racionalizacije delovnih procesov, zmanjševanja stroškov, odprave loenega vodenja podatkov in združevanja znanja se je v projekt vkljuila tudi ARSO. Geografski informacijski sistem je izdelal Ljubljanski urbanistini zavod (LUZ). lanek podaja rezultate v projektu opravljenih analiz podatkov in delovnih procesov ter opisuje izhodiša in postopke, uporabljene pri novi ureditvi podatkov. V projektu je bil izdelan tudi nov uporabniški vmesnik, ki je dostopen na spletni strani www.naravovarstveni-atlas.si. Izdelek je povsem nadomestil stari Naravovarstveni atlas, zaradi prepoznavnosti pa je ohranil isto ime. 2. STRUKTURIRANJE NARAVOVARSTVENIH PODATKOV Predmeti varstva narave so naravne vrednote, to so deli narave, ki imajo vrednostne lastnosti, in biotska raznovrstnost, ki vkljuuje rastlinske in živalske vrste, genski material in ekosisteme (Berginc in sod. 2007). Pri naravnih vrednotah se pred prvim zajemom podatkov za geografski informacijski sistem že izvede postopek vrednotenja delov narave. Biotska raznovrstnost se obravnava na nivoju ekosistemov, kjer se podatki zajemajo s kartiranji habitatnih tipov (HT), in na nivoju vrst, kjer se beležijo njihova nahajališa. Oba zajema podatkov izvajajo predvsem zunanje znanstvenoraziskovalne in strokovne organizacije. V procesu ugotavljanja ogroženosti se doloijo vrste, ki se jim poleg splošnega namenja še posebno varstvo (Berginc in sod. 2007, 51), in habitatni tipi, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju (Uredba o habitatnih tipih Ur. l. RS 112/2003). Pravni akti opredeljujejo dele narave z vrednostnimi lastnostmi in obmoja, pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti, kot so obmoja NV, EPO in N2k, na katerih so že predpisane doloene omejitve in usmeritve. Varstvo narave se izvaja tudi z neposrednimi (zavarovana obmoja, pogodbeno varstvo) in posrednimi ukrepi varstva (naravovarstvene smernice (NS)). Ukrepe varstva dopolnjujejo podatki o izvedenih vzdrževalnih in obnovitvenih delih (akcije), ki se izvajajo v okviru redne dejavnosti ZRSVN in v okviru projektov, ter upravljanje z naravnimi viri, kjer so ti obenem tudi predmeti varstva narave. 126 Tilen Smolnikar, Martina Kainik Janar: Zasnova geografskega informacijskega ... varstvo narave.indd 126 21.10.2008 15:46:11 Za ugotavljanje ogroženosti sestavin biotske raznovrstnosti so potrebni podatki o njihovem stanju. Za nartovanje ukrepov varstva in akcij pa poleg podatkov o stanju potrebujemo še podatke o grožnjah ter o uinkih že izvedenih ukrepov varstva in akcij. Prikljuiti jim je treba še podatke o razpoložljivih  nannih in kadrovskih virih in podatke o programih dela. Geografski informacijski sistem je v prvi fazi vzpostavitve zajel le del podatkov (slika 1). Kriteriji izbora so bili predvsem naslednji: koliina razpoložljivih podatkov, preišena in stabilna podrobna struktura podatkov, pogostost uporabe podatkov v delovnem procesu ZRSVN. Slika 1: Struktura naravovarstvenih podatkov. Podatki v krepko izrisanih okvirjih so bili zajeti v prvo fazo izgradnje geografskega informacijskega sistema. Fig. 1: Nature conservation data structure. The data shown in bold frames were encompassed in the  rst development phase of the geographic information system. 3. IZHODIŠNO STANJE ZBIRK PODATKOV V nadaljevanju obravnavamo samo podatke, ki so bili vkljueni v prvo fazo izgradnje geografskega informacijskega sistema. Obmoja NV, N2k in EPO se lahko med seboj delno prekrivajo tako geografsko kot tudi vsebinsko. Vsa obmoja smo na ZRSVN in ARSO vodili v štirih nepovezanih zbirkah atributnih podatkov (slika 2). Gra ni del podatkov je bil povsod voden loeno. Podatki iz evidence in registra so se v obeh organizacijah podvajali. Protokol izmenjave podatkov ob spremembah med organizacijama ni bil vzpostavljen. ZRSVN je za obmoja NV, N2k in EPO vodil še dodatne strokovne podatke, za obmoja N2k pa tudi zbirko podatkov Cntrysi. Zbirki podatkov za NV in EPO, na katerih je bilo delo intenzivnejše, sta bili dodatno razdeljeni na sedem delov, in sicer zaradi organiziranosti ZRSVN v sedem obmonih enot, prepoasne povezave s centralnim strežnikom ter nezmožnosti soasnega urejanja podatkov z razlinih lokacij. Podatke o habitatnih tipih je ZRSVN hranil loeno po obmojih kartiranj habitatnih tipov. Šifranti za razlina obmoja kartiranja niso bili enotni. Podatki o naravovarstvenih smernicah in pogodbenem varstvu so vkljuevali samo atributni del, shranjen v obliki posameznih datotek, urejenih na strežniku. Pri podatkih o pogodbenem varstvu (PV) je bilo mogoe gra ni del vzpostaviti iz atributnih podatkov, pri podatkih o NS pa je bilo treba sistem vodenja gra nega dela podatkov šele uvesti. U pr av lja nj e Resursi V re dn ot en je , ug ot av lja nj e og ro že no st i Vrste s pos. varstv.HT prednostniPredlogi NV Biotska raznovrstnost VrsteHT N2k EPONV Akcije Pogodbeno varstvoZO NS Stanje, grožnje Upravljanje naravnih virov Deli narave stanje NV Narava Predmeti varstva Obmoja s predmeti varstva Ukrepi varstva Dela izvedena na predmetih varstva Programiranje stanje Programi VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 127 varstvo narave.indd 127 21.10.2008 15:46:11 Takšno stanje podatkov je povzroalo številne težave. Pojavljale so se razline verzije podatkov med organizacijama in med obmonimi enotami ZRSVN. Vzdrževanje podatkov je bilo zaradi njihove neustrezne organiziranosti zahtevnejše in asovno bolj potratno. Pred analizami strokovnih podatkov na nivoju Slovenije smo morali združevati posamezne dele podatkovnih zbirk za NV in EPO. Ob spremembah pravnih aktov pa je bilo treba izvesti obsežno preverjanje in posodabljanje podatkov. Otežena je bila tudi priprava mnenj, soglasij in poroil. 4. MODEL DELOVNIH PROCESOV Na podroju varstva narave delujejo predvsem MOP kot pripravljavec politike, strategij, programov in zakonodaje, ARSO kot upravna organizacija in ZRSVN kot strokovna organizacija, ki pokriva tudi izvedbo na terenu. Kot pomembnejši proizvajalci in uporabniki podatkov nastopajo tudi zunanje strokovne in znanstvene organizacije, upravljavci zavarovanih obmoij, naravnih virov in prostora. Da bi lahko ustrezno organizirali podatke v podatkovni zbirki, smo preuili povezanost delovnih procesov med organizacijami (slika 3). Upoštevali smo najpomembnejše delovne procese: evidentiranje in vrednotenje narave, dodeljevanje pravnih statusov, spremljanje stanja, usmerjanje z izdajanjem naravovarstvenih smernic, programiranje varstva narave, izvajanje vzdrževalnih in obnovitvenih del na predmetih varstva, pripravo strokovnih mnenj in odlob ter pogodbeno varstvo. Za posamezne predmete varstva oziroma obmoja sicer veljajo majhna odstopanja od osnovnega modela, ki smo jih upoštevali pri podrobni organizaciji posameznega sklopa podatkov. Slika 2: Izhodišno stanje podatkov. podatki iz evidence in registra, strokovni podatki, grafini podatki. Fig 2: Initial position of the data. data from official evidences, professional data, graphical data. ZO register NV register EPO evidenca Strokovni podatki Strokovni podatki N2K evidenca Strokovni podatki N2K Cntrysi NS PV ARSO EPO evidenca Osrednja enota ZRSVNObmone enote ZRSVN EPO NV NV register ZO register N2K evidenca HT HT HT HT 128 Tilen Smolnikar, Martina Kainik Janar: Zasnova geografskega informacijskega ... varstvo narave.indd 128 21.10.2008 15:46:11 Slika 3: Prepletenost delovnih procesov med organizacijami. Sivo obmoje je zajeto v geografski informacijski sistem, predstavljen v lanku. Fig. 3: Interaction of work processes between separate organisations, with the grey-coloured areas encompassed in the information system presented in this paper. Zunanje strokovne in znanstvene organizacije ZRSVN ARSO MOP Upravljavci ZO, naravnih virov in prostora zbiranje podatkov o predmetih varstva zbiranje podatkov o biodiverziteti pridobivanje podatkov vrednotenje podatkov o biodiverziteti vrednotenje podatkov strokovni predlogi za N2K, EPO, NV, ZO ali posebno varstvo vrst in HT dodelitev statusa v postopku sprejemanja pravnih aktov uvrstitev v register ali evidenco da ne revizija strokovnih predlogov zbiranje podatkov o stanju predmetov varstva zbiranje podatkov o stanju predmetov varstva zbiranje podatkov o stanju biodiverzitete pridobivanje podatkov hranjenje in posredovanje strokovnih podatkov hranjenje in posredovanje podatkov programiranje itemderpsejnajlvarpuejnajremsu varstva oz. naravnimi viri in prostorom nartovanje akcije pogodbeno varstvo odlobe odlobestrokovna mnenja VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 129 varstvo narave.indd 129 21.10.2008 15:46:12 5. OSNOVNA IZHODIŠA NOVE UREDITVE PODATKOV Osnovna izhodiša zasnove in izgradnje novega informacijskega sistema so predstavljala: – pravila dobre prakse, ki jih mora izpolnjevati geografski informacijski sistem in so neodvisna od konkretnih podatkov (Ariadne Training 2005, Šumrada 2005a, 2005b); – naše, z leti pridobljene izkušnje; – zahteve uporabnikov. 5.1 ARHITEKTURA GEOGRAFSKEGA INFORMACIJSKEGA SISTEMA Informacijski sistem smo zasnovali tako, da arhitektura sistema izpolnjuje naslednje zahteve: povezljivost, prilagodljivost, možnost nadgradnje – stabilnost, transparentnost, dosegljivost in medopravilnost. Sistem je zasnovan tako, da je povezljiv z drugimi obstojeimi aplikacijami in zbirkami podatkov; dosegljiv je na spletu s spletnim brkljalnikom. Geografski informacijski sistem omogoa dodajanje podatkov drugih organizacij prek spletnih servisov ali s kopiranjem podatkov v zbirko podatkov. Zasnovan je modularno, tako da ga bo v prihodnosti možno nadgraditi z morebitnimi dodatnimi podatkovnimi sklopi. Uporabniške vmesnike je možno enostavno prilagoditi razlinim tipom uporabnikov oziroma delovnim nalogam. 5.2 LASTNOSTI GEOGRAFSKEGA INFORMACIJSKEGA SISTEMA – vodi se ga centralno; – podatki v geografskem informacijskem sistemu so gra ni in atributni ter shranjeni v skupno podatkovno zbirko; – namešen je na ARSO – zbirka podatkov Oracle 10g Spatial Enterprise z dodatkom Oracle Spatial, nad katero je strežnik ArcSDE 9.1 za vnos gra nih podatkov na platformi Linux RedHat Advanced Server. Aplikativni strežnik je Oracle IAS 10g, verzija 10.1.2.0.2. Gra ni vmesnik deluje na osnovi tehnologije ArcIMS 9.x (GIS spletni strežnik). Dostop do aplikativnega strežnika je prek nevidnega proxy strežnika; – vektorski in rastrski podatki so dostopni preko strežnika ArcSDE; – delovanje v intranet/internet okolju; – ima modularno zgradbo in s tem nudi ustrezno hrbtenico za izgradnjo bodoega celovitega slovenskega naravovarstvenega informacijskega sistema; – sestavljen je iz produkcijskega, distribucijskega in testnega okolja; – sestavljen je iz enotnega spletnega gra nega vmesnika za pregledovanje in urejanje podatkov, ki se glede potrebnih funkcionalnosti prilagaja posameznim podatkovnim sklopom; – uporabljajo ga zaposleni na ZRSVN, ARSO in MOP ter zunanji uporabniki: javnost, inštitucije in nevladne organizacije; – razlini uporabniki imajo razline pravice pri dostopu do podatkov in delu z njimi; – geografski informacijski sistem vkljuuje tudi podatke, ki jih upravljajo druge inštitucije. 130 Tilen Smolnikar, Martina Kainik Janar: Zasnova geografskega informacijskega ... varstvo narave.indd 130 21.10.2008 15:46:12 6. POSTOPEK IZDELAVE NOVE ZBIRKE PODATKOV 6.1 ANALIZA V razvojno-življenjskem ciklusu informacijskega sistema sta pomembna in možna dva razlina metodološka pristopa k njegovi izvedbi, in sicer (Kvamme in sod. 1997): – normalno napredujoe razvojno inženirstvo in – t.i. obrnjeno inženirstvo. Razvojno inženirstvo proizvede nov sistem ter izhaja iz zaetnih postavk in danosti. Obrnjeno inženirstvo pa ravno nasprotno izhaja iz sistema, ki obstaja in deluje. Temelji na vnovinem strukturiranju problemskega podroja in ponovitvi razvojnega inženirskega procesa. Obrnjeno inženirstvo je dejansko nasproten proces izdelavi želenih vmesnih rezultatov razvojnega inženirstva (Kvamme in sod. 1997). Pri izgradnji opisanega geografskega informacijskega sistema smo uporabili metodo obrnjenega inženirstva. Za podrobno analizo zbirk in pravic uporabnikov smo razvili aplikacijo STRUP (STRUktura Podatkov), in sicer z orodjem MS Access s pomojo dodatnih funkcionalnosti, izdelanih v programskem okolju Visual Basic. Prek aplikacije smo popisali vse tabele in podatkovna polja v obstojeih zbirkah podatkov. LUZ je aplikacijo STRUP napolnil s tehninimi podatki o obstojeih poljih in tabelah, ZRSVN pa je podatke opremil z vsebinskimi opisi in predlogi za spremembe. Uporabili smo jo tudi za popis novih polj in tabel. Popisali smo 98 tabel in vsa polja v tabelah. 51 tabel smo uporabili tudi v novem podatkovnem modelu, vsebine drugih tabel pa zaradi podvajanja podatkov nismo prenesli v nov podatkovni model. 6.2 IZDELAVA PODATKOVNEGA MODELA Vhodni podatki za nartovanje novega podatkovnega modela so bili podatki, zbrani v aplikaciji STRUP. Pred nartovanjem nove podatkovne strukture smo oblikovali naslednja pravila nartovanja: – Zaradi preglednosti strukture podatkovne zbirke naj podatki ostanejo organizirani v sedem obstojeih podatkovnih sklopov (NV, N2k, EPO, ZO, HT, PV, NS). – Tabele, ki med seboj povezujejo ve podatkovnih sklopov, in skupni šifranti (ŠIF) se organizirajo posebej. Isto velja za tako imenovane zunanje baze (ZB), to je podatke zunanjih organizacij, ki bodo periodino posodobljeni (digitalni katastrski nart, hišne številke, ipd.). – Zaradi medsebojnega loevanja vsebinsko razlinih podatkov in omejevanja dostopa razlinim tipom uporabnikov do podatkov, se za vsak podatkovni sklop v zbirki podatkov Oracle izdela samostojen uporabnik (USER). – Tabele in polja se strukturirajo in poimenujejo po pravilih. Izjema so tabele Cntrysi podatkovnega sklopa N2k, katerim strukturo in poimenovanje predpisuje Evropska Komisija, ter tabele sklopa zunanje baze, na katere ravno tako ne moremo vplivati. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 131 varstvo narave.indd 131 21.10.2008 15:46:12 – Tabele so glede na tip razporejene v štiri kategorije: gra ne, atributne, šifranti in relacijske. – Tabele v podatkovni zbirki se poimenujejo na slede nain: IMESKLOPA.IMETABELE (npr.: ZO.ATR_ZO). – Ime tabele se vedno zane s predpono (ATR-atributna, GRF-gra na, SFN-šifrant, RTN-relacijska), ki pove, v katero kategorijo spada tabela in je od imena tabele loena z vezajem. Gra ne tabele imajo na koncu za imenom dodano pripono glede na vrsto gra ke (PNT-toka, PLL-linija, PLG-poligon), ki je od imena loena z vezajem. – Vsi gra ni sloji vsebujejo samo enolien identi kator polja (ID). Atributni podatki so zapisani v razlinih relacijsko povezanih atributnih tabelah. – Zaradi razlinih pravic uporabnikov se za namen distribucije podatkov razlinim tipom uporabnikov v podatkovni zbirki izdelajo t.i. materializirani prikazi, ki se iz obstojeih podatkov izdelajo samodejno. Novi podatkovni model (slika 4) je v celoti odpravil pomanjkljivosti izhodišnega stanja podatkov. Zbirka podatkov je bila izdelana avtomatsko na podlagi podatkov, ki so bili vneseni v aplikacijo STRUP. Struktura podatkovne zbirke se je med fazo prenosa podatkov v nov sistem le minimalno spremenila oziroma dopolnila. N2K evidenca = Cntrysi EPO evidenca NV register ZO register NS PV ZB ŠIF HT Strežnik na ARSO Slika 4: Poenostavljena shema novega podatkovnega modela. podatki iz evidence in registra, strokovni podatki, šifranti in podatki zunanjih baz, grafini podatki. Fig. 4: Simplified scheme of the new data model. data from official evidences, professional data, code lists and data from external bases, graphical data. 132 Tilen Smolnikar, Martina Kainik Janar: Zasnova geografskega informacijskega ... varstvo narave.indd 132 21.10.2008 15:46:12 6.3 PRENOS PODATKOV Podatke iz obstojeih podatkovnih zbirk smo v nov podatkovni model prenesli po posameznih podatkovnih sklopih. Nekateri podatki iz izhodišnih podatkovnih sklopov so bili preneseni v podatkovni sklop nivo projekta in združeni v skupne podatkovne tabele. Nekateri podatki so se v novo podatkovno strukturo prepisali avtomatsko, neposredno s pomojo aplikacije STRUP, veino podatkov pa smo prenesli rono. Najve težav sta povzroala izgradnja skupnih šifrantov in povezovanje obstojeih podatkov z na novo nastalimi šifranti. Težavna je bilo tudi kontrola kakovosti pretvorbe podatkov. Vse pretvorbe podatkov smo opravili v zbirkah podatkov MS Access. Konno verzijo podatkovne strukture in podatkov smo prenesli v zbirko podatkov ESRI ArcSDE. 6.4 UPORABNIŠKI VMESNIKI Kljub temu, da velik del geografskega informacijskega sistema predstavljata strojna in programska oprema, so za konne uporabnike geografskega informacijskega sistema pomembni predvsem uporabniški vmesniki, preko katerih izvajajo želene operacije. Te operacije lahko v ozadju izvajata katerikoli programska in strojna oprema, ki sta dovolj hitri in uinkoviti ter s im manj napakami v delovanju. To lastnost geografskega informacijskega sistema je omogoila uvedba spletne platforme Nukleus, ki jo je razvilo podjetje LUZ, d.d. Platforma Nukleus za svoje delovanje uporablja že obstojeo programsko opremo, hkrati pa omogoa nadgradnjo obstojeih funkcionalnosti, dodajanje novih funkcionalnosti in pa hitrejše delovanje obstojee programske opreme. Zaradi obsežnosti, kompleksnosti in speci nosti podatkov je bilo izdelanih osem internih spletnih uporabniških vmesnikov, dostopnih z gesli. Za javnost smo pripravili štiri uporabniške vmesnike, ki pokrivajo tematske sklope N2k, EPO, NV in ZO. Omogoajo pregledovanje javno dostopnih podatkov. Poleg spletne programske opreme se za zahtevnejše operacije uporablja tudi namizna programska oprema, ki dostopa do istih podatkov kot spletna aplikacija. 7. ZAKLJUEK Urejanje in vzdrževanje naravovarstvenih podatkov je oddaljeno od konkretnih naravovarstvenih posegov in prizadevanj na terenu. Uinki tega »pisarniškega dela« niso neposredno vidni. Vendar pa gre za pomemben segment pri zagotavljanju uinkovitega delovanja celotnega sistema varstva narave. Analiza naravovarstvenih podatkov je pokazala, da imajo kompleksno in hierarhino strukturo. Razlini sklopi podatkov so vsebinsko povezani, prihaja tudi do prostorskih prekrivanj. Podatki so se zbirali skozi ve desetletij v razvijajoem se sistemu varstva narave. To se odraža tudi na njihovi podrobni strukturi, ki je pri nekaterih sklopih podatkov dobro de nirana in stabilna, pri drugih pa se podrobna struktura podatkov šele oblikuje. Analiza delovnih procesov je pokazala vsestransko povezanost med tremi organizacijami: ZRSVN, ARSO in MOP. Vse tri organizacije uporabljajo isti osnovni nabor podatkov. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 133 varstvo narave.indd 133 21.10.2008 15:46:12 ZRSVN in ARSO sta v projektu izgradnje skupnega geografskega informacijskega sistema presegla obiajno delovanje v okviru posamezne organizacije ter povezala znanje in izkušnje, kakor tudi programsko in strojno opremo. Rezultat projekta predstavlja delujo geografski informacijski sistem z imenom Naravovarstveni atlas. Poudariti moramo, da je to eden prvih geografskih informacijskih sistemov, ki omogoajo spletno urejanje gra ke in atributov hkrati. Projekt je spodbudil ureditev in poenotenje podatkov tako v strokovnem kot v informacijskem smislu z odstranitvijo neustreznih podvojitev, zastarelih varnostnih kopij, atributov brez ustreznega pomena. Nova organizacija podatkov je odprta za nadaljnje dograjevanje. Delovni procesi, povezani z analizami, urejanjem in iskanjem podatkov, so se poenostavili in sistematizirali. Zmanjšala se je verjetnost napak, izvirajoih iz neustreznega hranjenja in organizacije podatkov. Platforma Nukleus je na ARSO omogoila tudi postavitev novega Atlasa okolja. 8. SUMMARY In the last few decades, the quantity and diversity of nature conservation data have increased a great deal. The data were kept mostly in MS Access work collections which, however, no longer provided for an undisturbed  ow of work processes. The Institute of the Republic of Slovenia for Natuire Conservation as a producer and the Environment Agency of Slovenia as a distributor of the data have surpassed the functioning within the framework of separate organisations and opted for a gradual development, in the LIFE III ‘Nature 2000 in Slovenia – management models and information system’ project, of a joint geographic information system for the sphere of nature conservation, now accessible at www.naravovarstveni-atlas.si. An analysis of the data and work processes has been carried out. Encompassed in the geographic information system were the data with well  ltered and stable data structure, which are regularly used in the work processes implemented at the Institute for Nature Conservation and at the Environment Agency. During the analysis, the following work processes were taken into consideration: evidence keeping and evaluation, allotment of legal statuses, status monitoring, guidance through issuing various guidelines, nature conservation programming, implementation of maintenance and reconstruction work on the objects of conservation, preparation of expert opinions and decrees, and contract protection. Among the Institute for Nature Conservation, the Environment Agency and the Ministry of the Environment and Spatial Planning, an all-round exchange of the same basic collection of data exists. The joint geographic information system will thus greatly contribute to the rationalisation and simpli cation of these work processes, to the reduction of costs, and to the elimination of errors owing to the separate data keeping. The new geographic information system is one of the  rst geographic information systems that enable website editing of the graphics and attributes at the same time. The system was constructed in accordance with the inverse engineering method. The constructed geographic information system excels due to the fact that it is interconnectible, adaptable, upgradeable, 134 Tilen Smolnikar, Martina Kainik Janar: Zasnova geografskega informacijskega ... varstvo narave.indd 134 21.10.2008 15:46:12 stable, transparent, accessible and interfunctional. For the analysis of the existing data collections, the special STRUP application was developed. The new data collection was made automatically on the basis of the data in the STRUP application. For the making of user interfaces, the Nucleus platform developed by LUZ d.d. was used. 9. ZAHVALA Snov za lanek izhaja iz projekta LIFE III »Natura 2000 v Sloveniji – upravljavski modeli in informacijski sistem«. Za njegovo uspešno izvedbo se je predano trudila vrsta sodelavcev, predvsem pa Roberto Degan, Mirjam Galii, Sonja Likar in Aleš Verši. 10. LITERATURA 1. Ariadne Training (2005): UML Applied-Object oriented analysis and design using the UML. www.ariadnetraining.co.uk. 235. str. 2. Berginc, M., J. Kremesec – Jevšenak, J. Vidic (2007): Sistem varstva narave v Sloveniji. Ministrstvo za okolje in prostor. Ljubljana. 128. str. 3. Kvamme, K., K. Oštir-Sedej, Z. Stani, R. Šumrada (1997): Geografski informacijski sistemi. ZRC SAZU. Ljubljana. 476 str. 4. Šumrada, R. (2005a): Tehnologija GIS. Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Ljubljana. 330 str. 5. Šumrada, R. (2005b): Strukture podatkov in prostorske analize. Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Ljubljana. 284 str. 6. Uredba o habitatnih tipih. Ur. l. RS 112/2003 7. Zakon o ohranjanju narave uradno preišeno besedilo (ZON-UPB2). Ur. l. RS 96/2004 Tilen SMOLNIKAR Ljubljanski urbanistini zavod d.d. Verovškova ulica 64 SI-1000 Ljubljana, Slovenija tilen.smolnikar@luz.si Martina KAINIK JANAR Zavod RS za varstvo narave Dunajska 22 SI-1000 Ljubljana, Slovenija martina.kacicnik-jancar@zrsvn.si VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 135 varstvo narave.indd 135 21.10.2008 15:46:12 varstvo narave.indd 136 21.10.2008 15:46:12 NARAVOVARSTVENO VREDNOTENJE STRUNJANSKEGA KLIFA NATURE-CONSERVANCY EVALUATION OF THE STRUNJAN CLIFF Barbara VIDMAR Prejeto/Received: 23. 1. 2008 Sprejeto/Accepted: 11. 9. 2008 Kljune besede: klif, strategije preživetja rastlin, habitatni tip, biotska pestrost, varstvo narave Key words: cliff, plant survival strategy, habitat type, biodiversity, nature conservation IZVLEEK Prispevek opisuje in poglobljeno vrednoti pojav  išnih obmorskih klifov med Izolo in Strunjanom na osnovi znanih dejstev, najnovejših ekoloških raziskav, kartiranja habitatnih tipov in zgodovinskih arhivskih virov. V njem so podani rezultati naravovarstvenega vrednotenja in utemeljena kompleksnost varstvenih statusov. Raznolika struktura klifa (razpoke, previsi, police, jarki …) in s tem povezana pestrost habitatov rastlinskih in živalskih vrst ter veliko število tipološko razlinih, prvobitnih habitatnih tipov priajo o veliki biotski pestrosti tega obmoja na ravni vrst in ekosistemov. ABSTRACT The paper describes the phenomenon of coastal  ysch cliffs between Izola and Strunjan and presents their indepth evaluation on the basis of the already known facts, the latest ecological research, habitat types mapping, and historical archival sources. Furthermore, the results of nature-conservancy evaluation and the well substantiated complexity of conservation statuses are given. The diverse structure of the cliff (rifts, overhanging rocks, ledges, ditches, etc.), with it associated diversity of habitats of plant and animal species, and a series of typologically diverse primary habitat types speak of high biodiversity in this area at the species and ecosystem levels. 1. UVOD Preuevano obmoje obsega klif Strunjanskega polotoka, ki se zajeda v Tržaški zaliv med rtom Kane pri Izoli in Strunjanskim zalivom, vkljuno z njegovim neposrednim zaledjem do slemena. Izredna prvobitnost narave in speci no življenjsko okolje na prednji prosti in strmi površini klifa sta bila osnovna povoda za raziskavo. Med Izolo in Strunjanom se namre razteza najdaljši del naravno ohranjene morske obale v Tržaškem zalivu (Križan in Svetlii 1985). Na kratki razdalji se stikajo trije povsem naravno ohranjeni ekosistemi: morje, skalne stene in gozd. Našo pozornost je vzbudil tudi gozd na polotoku Ronek na robu klifa, za katerega smo domnevali, da nikoli ni bil spremenjen v kmetijske namene. Zanimalo nas je, kako lahko nekatere rastline uspevajo na skoraj navpinem in golem elu klifa. Obmoje smo želeli celostno naravovarstveno ovrednotiti, tako na osnovi zgošenosti izjemnih naravnih VARSTVO NARAVE, 21 (2008), 137–150 137 varstvo narave.indd 137 21.10.2008 15:46:12 pojavov na majhnem obmoju, kot tudi biotske pestrosti obmoja. Izhajali smo iz raziskav svetovnih klifov, ki dokazujejo, da kli k biodiverziteti regij prispevajo mnogo ve, kot bi glede na njihovo površino priakovali (Larson in sod. 1999). Veina domaih raziskav poudarja izjemen naravovarstven pomen žive in nežive narave Strunjanskega klifa. Že Gams (1970) severno obalo Strunjanskega polotoka predstavi kot tipien primer klifa in fenomen ohranjene narave v sicer spremenjeni Slovenski Istri. Pavlovec (1965) opisuje gube in manjše prelome med Izolo in Strunjanom. Križan in Svetlii (1985) med najbolj oitnimi posebnostmi omenjata zverižene plasti na rtu Kane, visoki klif, sigo, naravno prodnato plažo, Bele skale, abrazijski spodmol, erozijsko grapo, ulegnino pred Meseevim zalivom, rt Ronek, skale poleg Križa, Meseev zaliv in rti Strunjan. Obmoje je posebej zanimivo za biologe in geologe in je bilo priljubljena lokacija za raziskovalne tabore. Na enem izmed njih so odkrili edino slovensko avtohtono rastiše mirte in jagodinice (Wraber 1972a, 1972b), ki sta tipini predstavnici prave sredozemske vedno zelene vegetacije (makije) v submediteranskem prostoru. Larson in sod. (1999) navajajo, da so klife po svetu redko preuevali z vidika vegetacije in jih niso obravnavali kot pomemben ali zanimiv habitatni tip. Prve ekološke raziskave rastlinstva slovenskih  išnih klifov opisuje Vidmar (2006), ki klif vrednoti tudi kot posebno rastiše za nekatere rastlinske vrste. Raziskave so pokazale, katere rastlinske vrste kolonizirajo gole in strme površine ela klifa in kakšne so njihove strategije preživetja. Raziskave ekologije rastlin, kartiranje habitatnih tipov,  tocenološke raziskave gozdnih združb in pregled zgodovine rabe tal so podlaga za poglobljeno in kompleksno naravovarstveno vrednotenje obmoja, ki ga predstavljamo v prispevku. Slovenski kli so pod okriljem razlinih obmoij varovani kot naravne vrednote, ekološko pomembna obmoja in obmoja Natura 2000. Obenem pa so kli tudi zavarovani. Debeli rti je za naravni spomenik razglašen s sedaj zastarelim obinskim odlokom (Ur. objave Primorskih novic št. 33, 1991), medtem ko Strunjanski klif danes varuje državna Uredba o Krajinskem parku Strunjan (Ur. l. RS 107/2004), ki ožje obmoje klifa še dodatno razglaša za naravni rezervat. 2. OPIS KLIFA 2.1 GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE DANOSTI Celoten Piranski polotok, katerega del je tudi Strunjanski polotok, je zgrajen iz  iša eocenske starosti (Križan in Turk 1988). Fliš je sestavljen iz ve razlinih kamnin, ki so nastajale s postopnim usedanjem sedimentov v morje zaradi erozije ob dviganju gorstev. Zaporedoma si sledijo debelozrnate kamnine (konglomerat ali brea), pešenjak in laporovec. Proti eroziji so bolj odporni konglomerati in pešenjaki, ki zato navadno izstopajo iz  išne stene (Pavši 1998). Križan in Turk (1988) kot pomembne elemente, ki dajejo peat morfologiji pokrajine, omenjata pravilno menjajoe se plasti laporja in pešenjaka ter tudi do okoli dva metra debele, trde apneneve plasti. Prepadne stene klifa prekinjajo erozijske grape, na vznožju klifa pa je tam, kjer se na nivoju morske gladine vlee plast odpornega 138 Barbara Vidmar: Naravovarstveno vrednotenje strunjanskega klifa varstvo narave.indd 138 21.10.2008 15:46:12 konglomerata, razvita abrazijska terasa – prodnata plaža. Na rtih se abrazijska terasa zoži; v teh tokah je delovanje morja na  išno steno najmonejše in oblikuje znailne abrazijske spodmole. Križan in Turk (1988) povzemata številne geomorfološke posebnosti na ožjem obmoju Strunjanskega klifa od rta Kane, preko Belih skal, spodmolov in Meseevega zaliva do rta Strunjan. Vse to so danes naravne vrednote državnega pomena. Strunjanski klif je geološko in geomorfološko heterogen, zato lahko priakujemo tudi pestre ekološke razmere. Na kli h zelo dinamino potekajo tudi naravni procesi, povezani pretežno z morsko in kopensko erozijo. Posebej pomembni so morski erozijski procesi. S tem, ko morje z vznožja klifa odnaša odpadli material, prepreuje, da bi se poboje z njim postopoma prekrilo, postalo položnejše in se poasi zaraslo z vegetacijo (Radinja 1973). Zaradi odpadanja materiala in spodjedanja baze klifa prihaja do pojava umikanja klifov. Povsod tam, kjer je med klifom in morjem stik prekinjen, se zane zarašanje klifa oziroma njegovo spreminjane v zarašeno poboje (Žumer 1990). Pri  išnih kli h govorimo o paralelnem umikanju ela klifov (Larson in sod. 1999). Furlani (2003) navaja, da bi se zaradi tega pojava obmoje med Debelim in Tankim rtiem lahko izravnalo v sto do tiso letih. Ta pojav je bistvenega pomena za razvoj in obstoj rastlinskih združb na klifu. 2.2 FLORA IN VEGETACIJA Obmoje raziskave uvršamo v submediteransko  togeografsko obmoje, ki pa izkazuje tudi pravi mediteranski znaaj. Slovensko Istro v veini pokriva tretji pas2 submediteranske vegetacije ki ga gradi združba gabrovca in ojstrice (Seslerio autumnalis-Ostryetum carpinifoliae) (Wraber 1967). Danes ga imenujemo Ostryo – Quercetum pubescentis (Dakskobler, ustno). V popisih gozdnih združb na rtu Ronek in popisih vegetacije na elu klifa, ki so bili opravljeni z namenom ugotavljanja zakonitosti oblikovanja združb in njihove prvobitnosti (Vidmar 2006), je evidentiranih 60 travniških, gozdnih in grmovnih vrst. Fitocenolške popise reliktnih3 gozdnih združb na rtu Ronek zaznamuje skromna prisotnost puhastega hrasta in obilica cera, kar lahko pojasnimo s severno lego in razmeroma vlažnimi tlemi (Vidmar 2006). Sicer je posebnost strunjanskih gozdnih združb ta, da v podrasti submediteranske združbe najdemo veliko pravih mediteranskih vrst, kot so Rubia peregrina, Osyris alba, Laurus nobilis, Smilax aspera, Rosa sempervirens in druge. Zato vegetacijo na 2 Wraber M (1968) obravnava štiri višinske vegetacijske pasove po naslednjem zaporedju: 1. Evmediteranska zimzelena vegetacija hrasta rnike (Orno–Quercetum ilicis) kot klimaksna veg- etacija, ki v Slovenskem Primorju ni razvita (makija). 2. Vegetacija kraškega gabra (Carpinetum orientalis croaticum) je slabo razvita in omejena na ožji obmorski pas, poleg tega pa je poveini uniena in zato ne daje vtisa klimatozonalne vegetacije. 3. Pas, ki ga gradi združba gabrovca in ojstrice (Seslerio autumnalis-Ostryetum carpinifoliae), je mogono razvit in pokriva najveji del slovenskega apnenastega obmoja do nadmorske višine 600–700 m. 4. Združba bukve in ojstrice (Seslerio autumnalis-Fagetum), ki se pojavlja na slovenskem ozemlju precej razkosano in zato ne dela vtisa klimatozonalne vegetacije. 3 Imenujemo jih reliktni, ker je iz prouenih zgodovinskih virov razvidno, da je bil na rtu Ronek gozd že leta 1804 (Rajšp in Trpin 1997) oziroma 1818 (Catasto franceschino 1991). VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 139 varstvo narave.indd 139 21.10.2008 15:46:12 rtu Ronek Kaligari (1990) oznauje kot »poseben tip evmediteranske vegetacije«, kateri naj bi vpliv tople apnenaste podlage nadomešala izredno ugodna lega in bližina morja. Kljub temu, da polotok Ronek ni apnenast, ampak  išnat, najdemo na njegovem poboju nekakšen ostanek prave mediteranske makije. Tukaj uspevata dve mediteranski grmovni vrsti mirta (Myrtus communis) in jagodinica (Arbutus unedo) (Kaligari 1990). Wraber (1971) utemeljuje, da sta se zasadili po naravni poti in da gre za novo severno mejo teh vrst. Na obmoju se torej sooajo mediteranski (bližina morja, zavetje) in submediteranski vplivi ( iš, severna lega). Zelo pester je tudi vertikalni pregled klifa. Od vznožja do zgornjega roba se zvrsti ve razlinih vegetacijskih enot, zaenši s halo tnimi združbami na kamniti podlagi, preko fragmentov travniških in gozdnih združb na elu klifa do gozda na zgornjem robu klifa. Najbolj speci ne razmere za uspevanje rastlin so na prednji prosti površini klifa ali na elu klifa. Pomanjkanje prsti, hranilnih snovi, prostora za ukoreninjanje, veja izpostavljenost vetru, delovanje sile gravitacije, izrazita erozija, ostrejše zimske mikroklimatske razmere in vpliv slanega pršenja v spodnjem delu klifa so dejavniki, ki pri rastlinah bodisi prepreujejo primarno produkcijo (stres) bodisi uniujejo že nastalo biomaso (motnja). Na elu klifa se pionirsko pojavlja naslednjih šest vrst: pokonna stoklasa (Bromus erectus), gredljasti trpotec (Plantago holosteum), ozkolistna lakota (Galium corrudifolium), rumeni katanec (Reseda lutea), avstrijski gadnjak (Scorzonera austriaca) in dlakavi gadnjak (Scorzonera villosa) (Vidmar 2006). Nobena izmed ugotovljenih vrst ni za klife specializirana vrsta, ampak so vse znailne za lokalno travniško združbo. Meritve morfološko anatomskih znailnosti rastlin (Cornelissen in sod. 2003) – to so sveža in suha nadzemna biomasa listov in cvetov, podzemna biomasa, dolžina in premer korenin, višina rastlin, strukturno funkcionalne znailnosti lista (dolžina lista, širina lista, površina) – so pokazale, da se rastline po Grimovi ekologiji (Grime 1979, Grime 2002) veinoma uvršajo v skupino rastlin, ki so odporne na stresne razmere in jih lahko imenujemo prenašalke stresa (S tip rastlin). Pokazatelji stresnih razmer na klifu so na primer odporni, dolgoživi listi, debele in goste korenine za boljše prodiranje v substrat ter razvita sposobnost vegetativnega razmnoževanja in iskanja dobrin (Vidmar 2006). Vendar stresne razmere ne veljajo povsod na klifu. Prednja površina klifa je razlenjena s policami, spodmoli in razpokami, ponekod jo prekinjajo erozijski jarki in žlebovi. Taka razlenjenost ponekod omogoa zadrževanje prsti in s tem razvoj travniških, grmovnih in celo zaplat gozdnih združb. Dodaten dejavnik je še paralelno umikanje ela klifa, ki ga opisuje Furlani (2003). Lahko se zgodi, da se doloen del klifa skupaj z vegetacijo odtrga in pade ob vznožje. Tako se ponovno vzpostavi gola površina in proces kolonizacije se prine od zaetka s posameznimi pionirskimi rastlinami preko travniških in grmovnih do gozdnih združb. Ta pojav imenujemo ciklina sukcesija vegetacije (Vidmar 2006). 2.3 HABITATNI TIPI Na 65 hektarjih obmoja klifa je v skladu s pri nas veljavno tipologijo habitatnih tipov (Jogan in sod. 2004) evidentiranih osemindvajset habitatnih tipov oziroma njihovih kombinacij (Vidmar 2006), ki pripadajo štirim zbirnim skupinam: obalni in priobalni habitatni tipi, grmiša 140 Barbara Vidmar: Naravovarstveno vrednotenje strunjanskega klifa varstvo narave.indd 140 21.10.2008 15:46:12 in traviša, gozdovi ter kmetijska in kulturna krajina. Kli (18.221 Sredozemski obmorski kli v obmoju delovanja valov in pršca) se skupaj s travniki (34.7531S1 Submediteransko- ilirski polsuhi ekstenzivni travniki na  išu), ki se razvijejo na globljih tleh v toplih in vlažnih razmerah, uvršajo med prednostne habitatne tipe v slovenskem (Uredba o habitatnih tipih Ur. l. RS 112/2003) in evropskem merilu (Council Directive 92/43/EEC OJ L 2006. 22.7.1992). Gozdovi (41.7 Toploljubna in primorska hrastovja) pa so prednostni »le« v slovenskem merilu. Na obmoju so tipina še submediteranska listopadna grmiša z neavtohtono, a v krajinski sliki zelo udomaeno žuko (Spartium junceum) ter zimzelenima mirto in jagodinico. Gozd na rtu Ronek je omenjen že v jože nskem vojaškem zemljevidu iz leta 1804 (Rajšp in Trpin 1997). Njegova prvobitnost je oitna predvsem na mestih, kjer ni vidnih kulturnih teras. V gozdnih sestojih, ki so nastali na opušenih kmetijskih površinah, se pojavljata kanela (Arundo donax) in alepski bor (Pinus halepensis) (pogozdovanje), mestoma še obmorski bor (Pinus pinaster) in pinija (Pinus pinea). Ponekod odkrijemo v drevesne krošnje vzpenjajoo se vinsko trto, kar jasno kaže, da so bile tu v preteklosti kulturne površine. Prednostni habitatni tipi pokrivajo 56 % prouevane površine (slika 1). Klifom in prvobitnemu gozdu pripisujemo najvišjo naravovarstveno vrednost po prvobitnosti narave, sledijo preostali gozd in traviša, kulturne in urbanizirane površine. Najviše vrednoteni habitatni tipi po prvobitnosti narave zavzemajo 51 % površine obravnavanega obmoja. Slika 1: Deleži površin zbirnih habitatnih tipov na preuevanem obmoju (Vidmar 2006). Fig. 1: Surface area proportions of cumulative habitat types in the studies area (Vidmar 2006). 2.4 ZGODOVINA RABE TAL Primerjava rabe tal iz leta 2003 z digitaliziranim franciscejskim katastrom iz let 1818– 1874 (Catasto franceschino 1991) je pokazala velik porast gozdnih površin od leta 1818 do 2003 (slika 2). Gre za pojav zarašanja opušenih kmetijskih površin, ki ga omenja že Wraber (1973). Manjše gozdne zaplate so se preko nekdanjih pašnikov in trajnih nasadov povezale med seboj v enoten pas gozda, ki se razteza od vzhodnega dela preuevanega obmoja pa vse do najveje prvobitne gozdne površine na rtu Ronek. Gozd se postopoma še danes vea na raun zarašanja nekdanjega pašnika. Porast površine klifa do današnjih asov Obmorski klifi – delno porašeni 20 % Grmiša 10 % Ekstenzivni travniki 5 % Gozdovi 25 % Njive 11 % Trajni nasadi 13 % Vrtovi 3 % Pozidane površine 4 % Neobdelane površine 2 % Ceste in poti 1 % Obmorski klifi – neporasli 6 % VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 141 varstvo narave.indd 141 21.10.2008 15:46:13 lahko deloma pripišemo nenatannemu popisovanju za pobiranje davkov nezanimivih golih površin. Možno pa je tudi, da so bile leta 1818 na površinah klifa še pašne površine. Njiv je bilo leta 1818 malo, saj so vse rodovitne površine porašali trajni nasadi. V asu nastajanja franciscejskega katastra je bilo torej bolj razvito pridelovanje oljk in trt ter pašništvo, danes pa so se te površine delno zarasle. Pašništvo je povsem izginilo, medtem ko se – predvsem v zadnjih letih – na novo zasaja vse ve oljnih nasadov. Površina pozidanih površin je sicer petkratno narasla, vendar še vedno prekriva manjši odstotek obmoja (3 hektarje). Slika 2: Primerjava rabe tal na preuevanem obmoju med letoma 1818 in 2003 (Vidmar 2006). Fig. 2: Comparison of land use in the studied area between 1818 and 2003 (Vidmar 2006). 2.5 VARSTVENI STATUSI Preuevano obmoje je varovano na podlagi razlinih pravnih predpisov (tabela 1). Tabela 1: Pregled obmoij z naravovarstvenim statusom na preuevanem obmoju. Table 1: An overview of the areas with conservation status in the studied area. Varstveni status Ime, številka obmoja Oznaka ali opis. Zvrst. Pomen. Predpis naravna vrednota Strunjanski klif, 306 Klif med rtom Kane in Strunjanskimi solinami. Geomorfološka, ekosistemska in botanina zvrst. Državni pomen. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 111/2004) naravna vrednota Strunjan – abrazijski spodmol, 1608 Abrazijski spodmol v  išnem klifu pri Strunjanu Geomorfološka zvrst. Državni pomen. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 111/2004) naravna vrednota Kane, 1610 Pro l  išnih plasti na rtu Kane. Geomorfološka in geološka zvrst. Državni pomen. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 111/2004) naravna vrednota Bele skale, 1612 Nahajališe kamnotvornih foraminifer pri Strunjanu. Geomorfološka in geološka zvrst. Državni pomen. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 111/2004) 142 Barbara Vidmar: Naravovarstveno vrednotenje strunjanskega klifa 0 5 10 15 20 25 1818 2003 varstvo narave.indd 142 21.10.2008 15:46:13 Varstveni status Ime, številka obmoja Oznaka ali opis. Zvrst. Pomen. Predpis naravna vrednota Zaliv svetega Križa, 1613 Zaliv s  išnim klifom in podvodnim travnikom kolenaste cimodoceje (Cymodocea nodosa). Hidrološka, geološka, geomorfološka, botanina, ekosistemska zvrst. Državni pomen. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 111/2004) naravna vrednota Strunjan – rt, 1614 Rt s slikovito nagubanimi in prelomljenimi plastmi  iša pri Strunjanu. Geomorfološka in geološka zvrst. Državni pomen. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 111/2004) naravna vrednota Simonov zaliv – nahajališe fosilov, 4338 Fosilni sledovi aktivnosti organizmov zahodno od Simonovega zaliva. Geološka zvrst. Lokalni pomen. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 111/2004) naravna vrednota Strunjan – rt Ronek, 4808 Rastiše navadne jagodinice in navadne mirte pri rtu Ronek. Botanina zvrst. Državni pomen. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 111/2004) naravna vrednota Strunjan – rt Ronek – podvodni greben, 4809 Algalna zarast pri rtu Ronek (sega neposredno do obravnavanega obmoja). Ekosistemska zvrst. Državni pomen. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot, (Ur. l. RS 111/2004) ekološko pomembno obmoje Strunjanski klif, 78800 Flišni klif in obrežno morje med Strunjanom in Simonovim zalivom, z veliko pestrostjo habitatnih tipov, od morskih travnikov s cimodocejo in zostero ter združb s cistoziro, s kameno koralo, do submediteranske in mediteranske vegetacije na klifu; habitat ogroženih vrst – morski datelj, lešur idr. Uredba o ekološko pomembnih obmojih (Ur. l. RS 48/2004) ekološko pomembno obmoje Morje in morsko obrežje, 70000 Najsevernejši del Sredozemskega morja z veliko pestrostjo habitatnih tipov od odprtega morja do habitatnih tipov muljevitega in trdnega morskega dna ter prepletom borealnih in sredozemskih rastlinskih in živalskih vrst. Glede na ogrožene vrste in habitatne tipe je na obravnavanem obmoju pomembno predvsem obmoje od rta Kane do rta Ronek (združbe s cistoziro, travniki morske trave, kamena korala, lešur, morski konjiek). Uredba o ekološko pomembnih obmojih (Ur. l. RS 48/2004) potencialno posebno ohranitveno obmoje Med Izolo in Strunjanom – klif, SI30000249 Kvali kacijska habitatna tipa: 1240 Porasli obmorski kli sredozemskih obal z endeminimi vrstami rodu Limonium 1210 Združbe enoletnic na obalnem drobirju Uredba o posebnih varstvenih obmojih, obmojih Natura (Ur. l. RS 49/2004, 110/2004) zavarovano obmoje Naravni rezervat Strunjan, 306 Obmoje obsega klif Strunjanskega polotoka s pripadajoim 200 m pasom morja. Odlikujejo ga predvsem edinstvene  išne stene, znailni erozijskih pojavi, ohranjena avtohtona submediteranska vegetacija ter naravna razmere na obeh straneh obrežne rte. Uredba o Krajinskem parku Strunjan (Ur. l. RS 107/2004) zavarovano obmoje Krajinski park Strunjan, 314 Obsega širše obmoje Strunjanskega polotoka z nekaj kilometri aktivnega klifa, kmetijskimi terasami, laguno in solinami je izjemnega pomena zaradi svojih geoloških, geomorfoloških,  oristinih in krajinskih znailnosti. Znotraj obmoja so opredeljene številne naravne vrednote in tudi objekti kulturne dedišine. Uredba o Krajinskem parku Strunjan (Ur. l. RS 107/2004) VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 143 varstvo narave.indd 143 21.10.2008 15:46:13 3. NARAVOVARSTVENO VREDNOTENJE 3.1 METODA Obmoje Strunjanskega klifa je bilo naravovarstveno vrednoteno že v sedemdesetih letih preteklega tisoletja. Tako je bilo v Inventarju najpomembnejše naravne dedišine Slovenije (1976) obmoje klifa zaradi svoje prvobitne narave ter  oristinih in favnistinih posebnosti kopnega in morskega dela predlagano za naravni rezervat v okviru širšega obmoja krajinskega parka. Kasneje je v strokovnih osnovah za razglasitev naravnih znamenitosti v Obini Piran (1987) celotno obmoje Strunjanskega polotoka, predvsem nekaj kilometrov nedotaknjenega klifa s svojim kopnim in podvodnim delom, predstavljeno kot naravna znamenitost izjemnega geomorfološkega, petrografskega,  oristinega in favnistinega pomena. Vrednotenje je predvsem temeljilo na splošnem poznavanju obmoja, brez natannega prostorskega poznavanja habitatnih tipov in poglobljenega vrednotenja posameznih delov narave. Tako so se vzpostavili tudi varstveni statusi. V prispevku predstavljamo vrednotenje lastnosti narave po predpisanih merilih, ki jih navaja Zakon o ohranjanju narave (Ur. l. RS 22/2004) – izjemnost, tipinost, kompleksna povezanost, ohranjenost, redkost, ekosistemska pomembnost, znanstvenoraziskovalna pomembnost, prievalna pomembnost, mednarodna pomembnost – in so podrobno predstavljena v Inventarju najpomembnejše naravne dedišine Slovenije (1976). Pri poglobljenem vrednotenju smo posebej obravnavali biotsko pestrost obmoja. Pri tem smo se opirali na spisek ogroženih rastlinskih vrst, narejen na podlagi izvedenih  tocenoloških popisov (Vidmar 2006). Na osnovi predhodno opravljenega kartiranja habitatnih tipov (Vidmar 2006) je bilo mogoe vrednotiti obmoje na nivoju posameznega habitatnega tipa. Evidentirane habitatne tipe smo ovrednotili po naravni ohranjenosti (prvobitnost) in po pomembnosti glede na njihov status po Uredbi o habitatnih tipih (Ur. l. RS 112/2003). 3.2 VREDNOTENJE POSAMEZNIH DELOV NARAVE Strunjanski klif Predstavlja tipien primer riaške obale (polotoki in globoki zalivi), ki je znailna za Slovenijo, in tipien primer klifa z abrazijsko teraso, prednjo prosto strmo skalno površino in zgornjim robom (tipinost). Njegova izjemnost se kaže v dimenzijah, saj je najvišji klif na slovenski obali. Flišni kli so redek pojav na obali Jadranskega morja, še posebej na zahodni, ki je pretežno pešena (redkost). V neposredni bližini se v funkcionalno celoto na geografsko zakljuenem obmoju povezujejo morski ekosistem z obalo, strme skalne stene in gozd (kompleksna povezanost). Gre za del narave, na katerega je lovek zelo malo vplival in ga spreminjal; je najbolj ohranjen del slovenske obale, kjer nemoteno potekajo geološki procesi (ohranjenost). Klif je ekosistemsko pomemben; pomen biotske pestrosti se kaže v popisih vegetacije (raznolikost vrst), habitatnem kartiranju (raznolikost habitatnih tipov) in v prisotnosti številnih redkih in ranljivih, pa tudi zavarovanih, rastlinskih in živalskih vrst. Strunjanski klif je priljubljena lokacija za razline raziskave in ima kot tak znanstvenoraziskovalno pomembnost. Na Strunjanskem klifu namre lahko opazujemo 144 Barbara Vidmar: Naravovarstveno vrednotenje strunjanskega klifa varstvo narave.indd 144 21.10.2008 15:46:13 številne naravne pojave in procese, ki dokazujejo geološko preteklost slovenske obale. Zelo nazorno prikazuje nastajanje  iša, klifov, polotokov in zalivov, pa tudi bolj obširne pojave, kot je na primer umikanje morja. Ponuja pa tudi veliko možnosti odkrivanja še neraziskane geološke preteklosti slovenske obale. Obmoje ima tudi poseben prievalni pomen, povezan s kulturnimi dogodki iz preteklosti, predvsem z ljudskim izroilom o prikazovanju Marije mornarjem, zaradi esar je na tem mestu romarska pot. Strunjan – abrazijski spodmol Gre za izjemne dimenzije spodmola na Slovenski obali in za tipino izoblikovan spodmol. Kane Zavite  išne plasti so izjemne oblike, kakršne sreamo redko tudi v evropskem merilu. Pro l je znanstvenoraziskovalno pomemben, saj nazorno predstavlja tektonska premikanja in njihove posledice v obliki izmenjujoih se zavitih in ravnih geoloških  išnih plasti. Bele skale Edini naravni primer vejega grupiranja skalnih gmot odlomljenega turbidita tik ob slovenski obali, ki se kot posledica delovanja morskih valov (redkost) brez lovekovega vpliva (ohranjenost) pojavljajo raztreseno v morju v neposredni bližini izrazitega rta Belih skal. Tu je izjemno bogato nahajališe številnih vrst foraminifer (16 rodov), ki so sestavni del breastih apnencev. Zaliv svetega Križa Izjemne  išne stene po velikosti, izjemno obsežen podvodni travnik kolenaste cimodoceje in pestrost vrst podvodnega travnika. Travnik je življenjski prostor številnih, tudi ogroženih živalskih vrst, kot sta na primer morski konjiek, lešur idr. Trdno dno Meseevega zaliva je tudi življenjski prostor ogroženega morskega datlja (Lithophaga lithophaga). Zato ga ovrednotimo kot ekosistemsko pomembnega. Strunjan – rt Prelomi na rtu Strunjan so izjemnih oblik in velikosti (mikroprelomi). Rt je tudi popolnoma naravno ohranjen brez lovekovih vplivov. Simonov zaliv – nahajališe fosilov Izjemno bogato nahajališe številnih vrst foraminifer (16 rodov), ki so sestavni del breastih apnencev. Poleg foraminifer so tu tudi ostanki bodic morskih ježkov in ostrakodov. Med njimi najdemo pogoste rodove (npr. Globigerina), pa tudi redke in ohranjene fosile v obliki sledov lazenja morskih organizmov, kar je v  išnih skladih prava redkost. Strunjan – rt Ronek Uspevanje mirte in jagodinice na rtu Ronek v Strunjanu oznaujemo kot disjunktno (razkosano, nepovezano), kar se nanaša na njun areal. Jagodinica tu dosega tudi absolutno severno mejo razširjenosti, v makiji na devinskih kli h je namre ne najdemo ve. Obe vrsti pa sta na tem obmoju holocenska relikta (ostanka toplejših dob). Obmoje je ekosistemsko pomembno. Strunjan – rt Ronek – podvodni greben Gre za podvodno nadaljevanje rta Ronek v morje do globine desetih metrov. Greben poraša gosta zarast alg. Na njem se v edinstvenem zaporedju pojavljajo razline talne združbe (izjemnost), vezane na vrsto iz rodu Cystozira. Trdno dno pred rtom Ronek je tudi VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 145 varstvo narave.indd 145 21.10.2008 15:46:13 življenjski prostor ogrožene in zavarovane vrste morskega datlja (Lithophaga lithophaga). Zaradi raznolikosti habitatov in vrst ter prisotnosti ogroženih, pretežno živalskih vrst je obmoje ekosistemsko pomembno. Ugotavljamo, da se vrednost Strunjanskega klifa odraža tudi v številu uporabljenih meril za njegovo vrednotenje. Uporabili smo vseh osem predpisanih meril, medtem ko smo za ostale uporabili le eno do tri merila (tabela 2). Tabela 2: Pregled meril, uporabljenih na posameznem delu raziskovanega obmoja. Table 2: An overview of the criteria used in separate parts of the studied area. Naravna vrednota – ime iz je m no st tip i no st ko m pl ek sn a po ve za no st oh ra nj en os t re dk os t ek os is te m sk a po m em bn os t zn an st ve no - ra zi sk ov al na po m em bn os t pr i ev al na po m em bn os t Strunjanski klif + + + + + + + + Strunjan – abrazijski spodmol + + Kane + + + Bele skale + + + Zaliv svetega Križa + + Strunjan – rt + Simonov zaliv – nahajališe fosilov + + + Strunjan – rt Ronek + + Strunjan – rt Ronek – podvodni greben + + 3.3 VREDNOTENJE OBMOJA Z VIDIKA BIODIVERZITETE Na raziskanem obmoju se na majhnem obmoju sreamo z morjem, skalnimi stenami in gozdom, to je s tremi popolnoma naravnimi ekosistemi, povsem razlinega znaaja. Tako prepoznana visoka biotska raznovrstnost preuevanega obmoja je bila osnova za njegovo uvrstitev med ekološko pomembna obmoja in posebna varstvena obmoja. Z opravljenimi raziskavami habitatnih tipov in vrst smo potrdili izjemno biotsko pestrost in upravienost pravnega varstva obmoja na osnovi razlinih predpisov. Pregled statusa evidentiranih rastlinskih vrst je pokazal, da ena tretjina vrst (19 od 60) sodi med ogrožene (tabela 3). Dve vrsti sodita v kategorijo prizadetih vrst, to je vrst, ki bodo na ozemlju Slovenije izginile, e bodo dejavniki ogrožanja delovali naprej. Ta dejstva še poudarijo pomen obmoja z vidika biotske pestrosti. Rezultati ekoloških raziskav ela klifa so še dodatni pokazatelji velikega pomena klifa z vidika biodiverzitete. Speci ne ekološke razmere na elu klifa ustvarjajo posebno rastiše za nekatere rastlinske vrste, ki uporabljajo strategijo odpornosti na stres z vsemi prilagoditvami na ekstremne situacije preživetja. Razgibana struktura ela klifa ustvarja mozaik habitatnih tipov, ko se na mikrolokacijah zvrstijo gole površine, travniške, grmovne in gozdne združbe ali vsaj njihove zaplate. Tu opazujemo tudi redek pojav – ciklino sukcesijo vegetacije, ki do sedaj še ni bila opisana. 146 Barbara Vidmar: Naravovarstveno vrednotenje strunjanskega klifa varstvo narave.indd 146 21.10.2008 15:46:13 Edinstveno situacijo, ko ena poleg druge uspevajo rastline z nasprotujoimi si ekološkimi zahtevami (Nuzzo 1995, Larson in sod. 1999), sreamo tudi elu Strunjanskega klifa. Na kratki razdalji enega metra najdemo tako vlagoljubne rastline (Phragmites australis, Molinia arundinacea), kot tudi na sušo prilagojene primerke evmediteranskih vrst (jagodinica, mirta, žuka). Na vznožju klifa je razvita tudi halo tna vegetacija na skalni podlagi. Vznožje klifa obliva morje, njegov zgornji rob pa zaraša dvesto let star gozd. Na kratki razdalji osemdesetih metrov od vznožja do zgornjega roba klifa lahko najdemo skorajda »Slovenijo v malem« – od morja, preko goliav do gozdov. Vsebinska in koliinska pokazatelja visoke biodiverzitete na ekosistemski ravni sta veliko število habitatnih tipov (28) iz štirih tipoloških skupin na majhni površini (65 ha) in dejstvo, da prednostni habitatni tipi pokrivajo ve kot polovico površine (slika 1). Izraun, da le 7 % obmoja prekrivajo urbanizirane površine z najmanjšo stopnjo prvobitnosti, in ugotovitev, da najbolj prvobitni kli in gozdovi skupaj zavzemajo dobro polovico, pa nazorno dokazujeta, da ima preuevano obmoje veinoma prvobitni znaaj narave. Tabela 3: Ogrožene rastlinske vrste na prouevanem obmoju. Table 3: Endangered plant species in the studied area. Vrsta Kategorija ogroženosti Amanita ovoidea Z Aegilops triuncalis R Arbutus unedo V Catapodium rigidum R Centranthus ruber R Cephalanthera damasonium V Cakile maritima E Gymnadenia conopsea V Himantoglossum adriaticum V Inula critmoides V Linum nodi orum R Myrtus communis V Ononis reclinata E Orchis morio V Ophrys sphegodes V Ophrys holoserica V Orchis militaris V Orchis purpurea V Orchis simia V Orchis tridentata V Serapias vomeracea V Smilax aspera V Legenda: Z zavarovana vrsta glive po Uredbi o zavarovanju samoniklih gliv (Ur. l. RS 38/1994, 44/1995, 30/1996 in 57/1998). Kategorije ogroženosti rastlinskih vrst (Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdei seznam, Ur. l. RS 82/2002): E (endangered): prizadeta vrsta V (vulnerable): ranljiva vrsta R (rare): redka vrsta VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 147 varstvo narave.indd 147 21.10.2008 15:46:13 O biodiverziteti na klifu torej govorimo v zvezi s pestrostjo vrst (vrstna biodiverziteta), prisotnostjo ogroženih vrst in z vidika speci nih razmer, ki pogojujejo posebne prilagoditve nekaterih rastlinskih vrst. Govorimo tudi o mozainosti klifa po prisotnosti razlinih združb in opisujemo sobivanje ekološko povsem razlinih rastlin v neposredni bližini. Zaradi vsega povedanega lahko sklepamo na visoko alfa ( ) in beta ( ) diverziteto,4 kar pomeni, da je biodiverziteta na ravni vrste veplastna. Biodiverziteto na ekosistemski ravni dokazuje velika raznolikost habitatnih tipov, ki imajo za ohranjanje narave veinoma prednostni znaaj. Biodiverziteta se odraža v genetski raznovrstnosti organizmov (npr. genetska diverziteta v populaciji medveda), v razlinosti vrst živih bitij (npr. vrstna diverziteta v listopadnem gozdu) in v raznovrstnosti sistemov, ki jih organizmi sestavljajo (npr. ekosistemska diverziteta v slovenski krajini) (Kryštufek 1999). Po tej de niciji lahko zakljuimo, da smo s poglobljenim naravovarstvenim vrednotenjem dokazali biotsko raznovrstnost na dveh ravneh, to je na ravni vrst in ekosistemov. 4. SUMMARY Some four kilometres long and in places up to eighty metres high cliff between Izola and Strunjan is rich with numerous morphological features and with its very speci c vegetation. Namely, in the undergrowth of sub-Mediterranean forest genuine Mediterranean species are known to thrive, whereas in a part of Ronek peninsula even a fragment of Mediterranean macchia with myrtle and arbutus has developed in the past. The basic reasons to carry out the research were the primary nature of the studied area and the speci c habitat at the head of the cliff. We wished to evaluate the area integrally in nature-conservancy terms, although not only on the basis of concentrated speci c natural phenomena in this small area, but also from the aspect of its biodiversity. By evaluating separate parts of nature according to the prescribed standards, the status of nine valuable natural features was substantiated. The most outstanding in terms of the applied standards is no doubt the cliff itself. The inventories of plant species and their threat status, the latest ecological research carried out at the head of the cliff, the mapping of habitat types and their evaluation, and the insights as to the history of land use as well as some well known facts constituted the groundwork for an indepth evaluation of the studied area from the aspect of its biodiversity. The large number of recorded plant species, a third of which are endangered, speaks of high biodiversity at the species level. On the bare parts of the cliff’s head, where severe ecological conditions prevail, certain plant species resistant to stress thrive individually, while in their immediate vicinity certain grass and forest associations have developed. This part of the cliff is marked with mosaic-like distribution of habitat types as well as by the exceptional fact that plants with utterly contrasting ecological requirement grow close by. The additional dynamic 4 diverziteta (tokovna diverziteta) opisuje število vrst na majhnem prostoru v isti združbi; biodiverziteta je sprememba v sestavi vrst med dvema bližnjima združbama; opisuje razliko v številu vrst med habitati (Kryštufek 1999). 148 Barbara Vidmar: Naravovarstveno vrednotenje strunjanskega klifa varstvo narave.indd 148 21.10.2008 15:46:13 character of the cliff is re ected by the cyclic succession of the vegetation. The high number of different habitat types in a small area, their primary character and their priory status speak of biological diversity at the ecosystem level. 5. VIRI 1. Catasto franceschino. Mappe (secc. XIX–XX). Inventario (1991). Mariacarla Triadan (Ur.). Archivio di Stato di Trieste. IV str. 2. Cornelissen, J.H.C, S. Lavorel, E. Garnier, S. Diaz, N. Buchmann, D.E. Gurvich, P.B. Reich, H. Steege, H.D. Morgan, M.G.A. van der Heijden, J.G. Pausas, H. Poorter (2003): A handbook of protocols for standarised and easy measurement of plant funcional traits worldwide. Australian Journal of Botany 51: 335–380 3. Council Directive 92/43/EEC OJ L 2006. 22.7.1992 4. Furlani, S. (2003): Aspetti geomorfologici della valle di S. Bartolomeo, di Punta Grossa e di Punta Sottile. V: Quanto vale la costa di Muggia: la parola agli esperti. Okrogla miza, Milje, 25. januar 2003. Società di studi Nettuno (10.2.2004). http://www.nettunoricerche.it/pubblicazioni.htm (7.5.2005) http://www.uni-hohenheim.de/biostress/Expert-System/csr_tutorial.ppt (15.02.2005) 5. Gams, I. (1970): Severna obala Strunjanskega polotoka. Proteus 33(2): 56–62 6. Grime, J.P. (1979): Plant Strategies and Vegetation processes. 1. izd. Chichester, John Wiley and Sons. 417 str. 7. Grime, J.P. (2002): Plant Strategies, Vegetation processes and Ecosystem properties Chichester. 2. izd. Chichester, John Wiley and Sons. 417 str. 8. Jogan, N. (ur.) (2004): Habitatni tipi Slovenije 2004, Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje prostor in energijo, Agencija Republike Slovenije za okolje. 64 str. 9. Inventar najpomembnejše naravne dedišine Slovenije (1976): Peterlin, S. (ur.). Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo. Ljubljana. 859 str. 10. Kaligari, M. (1990): Botanina podlaga za naravovarstveno vrednotenje slovenske Istre. Varstvo narave 16: 17–44 11. Kryštufek, B. (1999): Osnove varstvene biologije. Tehniška založba Slovenije. Ljubljana. 155 str. 12. Križan, B., B. Svetlii (1985). Slovenska obala: predstavitev naravne dedišine in naravovarstvena ocena stanja: izvleek iz elaborata. Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dedišine, Medobinski zavod za spomeniško varstvo Piran. Ljubljana, Piran. 10 str. 13. Križan, B., R. Turk (1988): Posebne strokovne podlage in smernice za varstvo naravne in kulturne dedišine za izdelavo Prostorskih ureditvenih pogojev za obmoje Strunjana – planska enota ZT 1/5. Medobinski zavod za varstvo naravne in kulturne dedišine Piran. Piran. 24 str. 14. Larson, D., U. Matthes, P. Kelly (1999): Cliff ecology: pattern and process in cliff ecosystems. Cambridge University Press. Cambridge. 340 str. 15. Nuzzo, V. A. (1995): Effects of rock climbing on cliff goldenrod (Solidago sciapila Steele) in northwest Illinois. American Midland Naturalist 133: 229–241 16. Odlok o razglasitvi naravnega spomenika Debeli rti. Uradne objave Primorskih novic 33/1991. 17. Pavlovec, R. (1965): Sprehod na  iš. Proteus 28(4/5): 97–101 18. Pavši, J. (1998): Fliš, znailnost Slovenskega Primorja. Naravoslovna solnica 3(1): 4–7 19. Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdei seznam. Ur. l. RS 82/2002 20. Pravilnik o doloitvi in varstvu naravnih vrednot. Ur. l. RS št. 111/2004. 21. Radinja, D. (1973): Prispevek k spoznavanju recentnega abrazijskega reliefa na primeru strunjanske obale. V: Mednarodni mladinski raziskovalni tabori 1971–1972. Republiški koordinacijski odbor gibanja »Znanost mladini«. Ljubljana. 286 str. VARSTVO NARAVE, 21 (2008) 149 varstvo narave.indd 149 21.10.2008 15:46:13 22. Rajšp, V., D. Trpin (1997): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (1804) Opisi 3. zvezek in kartografsko gradivo. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Arhiv Republike Slovenije. Ljubljana 240 str. in 43 zvd. 23. Strokovne osnove za razglasitev naravnih znamenitostih v obini Piran (1987). D. Bišak, B. Guštin, B. Križan, M. Ravnik, A. Sodnik, R. Turk (ur.). Medobinski zavod za varstvo naravne in kulturne dedišine Piran. Piran. 43 str. 24. Uredba o ekološko pomembnih obmojih. Ur. l. RS 48/2004 25. Uredba o habitatnih tipih. Ur. l. RS 112/2003 26. Uredba o krajinskem parku Strunjan. Ur. l. RS 107/2004 27. Uredba o posebnih varstvenih obmojih (obmojih Natura 2000). Ur. l. RS 49/2004, 110/2004 28. Uredba o zavarovanju samoniklih gliv. Ur. l. RS 38/1994, 44/1995, 30/1996 in 57/1998 29. Vidmar, B. (2006): Botanino in naravovarstveno vrednotenje obmoja obmorskih  išnih klifov med Izolo in Strunjanom. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta. Ljubljana. 174 str. 30. Zakon o ohranjanju narave uradno preišeno besedilo (ZON-UPB1). Ur. l. RS 22/2002 31. Wraber, M. (1967): Kratek prikaz vegetacijske odeje v slovenski Istri. Proteus 30(4): 182–188 32. Wraber, T. (1971): Jagodinica (Arbutus unedo) na Strunjanskem polotoku. Proteus 34(4): 178–180. 33. Wraber, T. (1972a): Mirta na Strunjanskem polotoku. Proteus 35(1): 26–27 34. Wraber, T. (1972b): Arbutus unedo L. in Myrtus communis L. v slovenski Istri. Biološki vestnik 20: 127–133 35. Wraber, T. (1973): Gradivo za Floro Strunjana. V: Mednarodni mladinski raziskovalni tabori 1971–1972. Ploj T., Prvinšek L. (ur.). Republiški koordinacijski odbor gibanja »Znanost mladini«. Ljubljana. str. 139–162 36. Žumer, J. (1990): Recentni razvoj klifov na obalah Istrske Slovenije. V: Geomorfologija in geoekologija. 5. znanstveno posvetovanje geomorfologov Jugoslavije, Krško 18.–23. junija. Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Ljubljana. str. 143–148. Barbara VIDMAR Zavod RS za varstvo narave, OE Piran Tartinijev trg 12 SI-6330 Piran, Slovenija barbara.vidmar@zrsvn.si 150 Barbara Vidmar: Naravovarstveno vrednotenje strunjanskega klifa varstvo narave.indd 150 21.10.2008 15:46:13 varstvo narave.indd 151 21.10.2008 15:46:13 varstvo narave.indd 152 21.10.2008 15:46:13