

’■ ’ v

4? /-f/

13-14. — V Gorici, 29. febr. 1890. — Cena 50 kr.

Cena naročnikom za 12 snopičev:

2 gld. 40 kr.

Injižnica za mladino.

USTANOVILA „ZAVEZA SLOVENSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV"

Izdajatelj in odgovorni urednik

Andrej Gabršček.

Izhaja zadnji dan vsakega meseca v trdo vezanih
snopičih, obsežnih povprečno po 6 pol.

V GORICI.

Tisk. in zal. »Goriška-tiskarna** A. Gabršček.

1896.

520,34

cerkvene in druge.

ZLOŽIL

Andrej Praprotnik

/!■»

Drugi, pomnoženi natis.

v GORICI.

Tiskala, izdala in založila „Goriška tiskarna* A. Gabršček.

1896 .


5205 ^

H”

)\ndrej praproinik.

Životo|]jsne črtice.

Šolski mladini spisal X.  Gangl.

Učitelj bil sem v šoli mladi,
Učil mladino prav skrbno,
In ona vdana poslušala
Nauke moje je zvesto.

A. PRAPROTNIK.

fsakemu človeku je koristno, da na¬
tančneje spoznava življenje slavnih mož. Iz
tega spoznavanja se lahko navzame onih
lepih lastnostij, katere so krasile njih živ¬
ljenje. Naš slovenski narod ima v svoji zgo¬
dovini zapisana taka častita imena, in Bogu
bodi hvala, da jih je precejšnje število! V
onih temnih, davnih časih, ko smo bili še
slaboten narodič, prikazovali so se že možje,
ki so si s svojim poštenim, požrtvovalnim in
neumornim delovanjem ter s svojim globokim
umom pridobili častno ime in pomagali svo¬
jemu narodu do raz vitka in napredka. Mi
pravimo, da so taki možje zvezde na temnem

— 6

nebu. In res! Kakor se razveseli vsako oko,
kadar zagleda v temni noči med sivimi oblaki
jasno blestečo zvezdo, tako prevzame sleher¬
nega veselje, kadar čuje z vati ime onega
moža, kateri se je s svojimi blagimi in ko¬
ristnimi deli odlikoval. Na take može je narod
ponosen, in po njih sodi zunanji svet naro¬
dovo zmožnost in moč.

Od prvega početka smo se morali boriti
proti nebrojnim sovražnikom. Imenujemo
samo žalostne čase turških vojska. Leto za
letom so morali skrbeti naši pradedje, da so
hranili v svojih hišah nabrušene kose in se¬
kire, okovane palice in kije. Vsak hip so za¬
goreli po naših gorah kresovi, ki so bliskoma
naznanili žalostno vest, da je prestopil meje
naše domovine krvoločni Turek, da požiga
in mori, kar mu pride pod ostri meč, da se
je treba postaviti v boj, uničiti in odgnati
sovražnika, ki hoče v sužnost ukleniti naš
rod in vzeti lepo našo domovino. Resnično: to
so bili žalostni časi! Konjsko kopito je teptalo
naša polja, in vroča kri je omakala naš svet.

Umevno je, da je v takih resnih dobah
spala splošna omika in učenost. Le v tihih
samostanskih celicah so gojili pobožni, božji
volji udani menihi znanosti in umetnosti, časi
so se izpreminjali. Doba tlačanstva, ki je zati¬
rala našega kmeta in množila bogastvo brez¬
čutnim graščakom, prestala je, ko sta blaga
cesarica Marija Terezija in za njo nje sin,
cesar Jožef II., odpravila tlako in desetino
ter dala vsem državljanom jednake pravice.

- 7  —

Vender je ostal kmet — ubožec! V potu
svojega obraza se je trudil, da je mogel pre¬
živeti sebe in svoje in gosposki odpraviti to,
kar je od njega zahtevala. A v bornih kmet¬
skih kočah so se porodile bistre glavice, čvrsti
sinovi, kateri so z lastnim trudom in z lastno
močjo stopali vedno višje in višje, učili se,
delali na vse strani, da je postal iz kmeta
gospod, na katerega je bila ponosna domača
vas, in katerega slavno ime je zaslovelo daleč
preko naših meja. Slovencem je tekla zibelka
pod slamnato streho. Jasno je torej, da so ti
najbolj poznali potrebe in nadloge svojih ro¬
jakov. Zato so lahko delovali na to, da se
je blaginja našemu ljudstvu toliko zboljšala,
da nismo več dandanes zadnji na svetu.

Kako bi ne bili torej ponosni na take
ljudi? Zlasti tebi, mladina, bodi slavno živ¬
ljenje slavnih mož v spodbudo do dela in do
učenja. V mladih tvojih prsih bije mehko
srce, katero se lahko'navzame lepih naukov
in vzgledov, katere si tudi trajno, neizbrisno
vtisne A r  svoje globočine. Naj se zgodi v po¬
znejšem življenji karkoli:

Kar blagega mladostna duša hrani,

To jo v življenji zmot in greha brani!

II.

Toliko se nam je zdelo vredno omeniti,
predno preidemo do tega, kar je glavni namen
tem vrsticam. Izpregovoriti hočemo namreč
nekoliko besedij o možu, kateri je — rojen

8  —

v kmetski hiši — z lastno močjo in neumorno
pridnostjo dosegel odlično mesto med našim
narodom. Ta mož je Andrej Praprotnik.
Dne 25. junija 1895. 1. je zatisnil po dolgo¬
trajni mučni bolezni trudne svoje oči v smrtno
spanje. Bil je narodni učitelj, pesnik in pi¬
satelj slovenski, zlata duša, blago, plemenito
srce. Drugače ne moremo, nego da površno
opišemo z oskromno svojo besedo dolgo dobo
delavnega njegovega življenja tudi na tem
mestu*), saj je pokojni Praprotnik dolgo let
služboval na tej šoli, da tako kolikor moči
dostojno počastimo slavno njegovo ime in v
srcih naše šolske mladine vzbudimo spošto¬
vanje in ljubezen do njegovega spomina!

Andrej Praprotnik je bil porojen dne
9. novembra 1827. 1. v Podbrezji na Gorenj¬
skem. Poslušajmo, kako sam o sebi pripove¬
duje: «Bilo nas je sedmero otrok skrbnega
očeta in pobožne matere. Jaz kot najstareji
sem bil po sklepu gospoda duhovnega očeta
še deček pri sedmih letih za učiteljski stan
odbran. Ravno ta duhovni oče so me prve
črke naučili in mi prečudno iskro do šole
vcepili. Nikoli ne bom pozabil, kako sem se
v glavni šoli v Kranji z nemščino trpinčil, in
kako so mi jo po vsi sili v glavo in srce za¬
bij ali». Prve nauke je torej Praprotnik pre¬
jemal doma, in tisti duhovni oče, kateri mu
je bil učitelj, je slavni Frančišek Pirc, ki je

*) Ta živolopis smo ponatisnili iz .Letnega poročila
I. mestne petrazredne deške ljudske in obrtne pripravljalne
šole v Ljubljani". — Uredništvo.

— 9  —

bil pozneje misijonar v Ameriki. Iz Podbrezja
seje preselil mladi Andrej k stricu Jakobu
v Šent Jurij poleg Kranja, kjer je obiskoval
šolo do 1838. 1. Potlej se je šolal v Kranji,
od 1841. do 1845. 1. pa v Ljubljani.

Svoje učiteljsko delovanje je začel v
domači fari, kjer je služboval dve leti. L.
1848. je napravil učiteljsko skušnjo in se pre¬
selil v Kamno Gorico. Štiri leta pozneje je
šel v Škofjo Loko, od tod 1. 1853. na Dobrovo
poleg Ljubljane in naposled 1. 1858. na prvo
mestno deško ljudsko šolo v Ljubljano, ka¬
teri je bil 1. 1870. imenovan voditeljem in
katero je z jekleno svojo roko vodil do 31.
decembra 1890. L, ko je bil na lastno prošnjo
umirovljen. Na tej šoli je bil torej Praprotnik
učitelj celih 32 let! Ob svojem umirovljenji
je dobil Praprotnik najvišje priznanje, naslov
šolskega ravnatelja in pohvalno pismo mest¬
nega načelništva.

A on ni opravljal samo učiteljske službe.
Oblastva in društva, ki so spoznala njegovo
delavnost in zmožnost, podelila so mu razne
častne službe, s katerimi je bilo združeno zelo
težavno delo. Tako je bil Praprotnik 25 let
ud c. kr. deželnega šolskega sveta, ud c. kr.
izpraševalne komisije za občne ljudske in
meščanske šole, dolgoletni predsednik «Slo¬
venskega učiteljskega društva*, odbornik
«Društvu v pomoč učiteljskim vdovam in
sirotam* in «Narodni šoli», od 1. 1862. do
1866. tajnik ljubljanski «0italnici», od 1. 1865.
do svoje smrti odbornik «Matici Slovenski*,

— 10  -

kateri je bil 5 let tajnik, od 1881. 1. naprej
pa ključar.

Eekli smo že, da je bil Praprotnik tudi
pesnik in pisatelj. Vsakdo je že v tej ali oni
šolski knjigi bral kako Praprotnikovo pesem
ali povest — še več — saj imamo celo po
naših šolah knjige, katere je Praprotnik od
kraja do konca sam spisal. Zanimalo pa bode
gotovo vsakega, ako kaj več povemo o nje¬
govem pisateljevanji. Ko je 1. 1848. ustanovil
pisatelj in jezikoslovec Ivan Navratil list za
mladino, «Vedež», bil mu je prvi dopisovatelj
Praprotnik, kateri je vedno vanj pošiljal
kratke povesti, basni in prilike ter koristne
«izglede pisem mladim šolarjem v vajo».
Pisal je tudi v druge liste, tako v «Slovenijo»
in v «Drobtinice». L. 1850., ko je bil učitelj
v Kamni Gorici, izdal je celo za ondotno
šolo «Prve slovenske perjohe» (prvo sloven¬
sko letno poročilo).

Iskreni slovenski rodoljub Andrej Ein-
špieler je začel izdajati 1. 1852. v Celovci
«Šolskega Prijatla». S kakim veseljem je
Praprotnik pozdravil ta šolski list! To svoje
veselje je dokazal s tem, da je listu neumorno
dopisoval. V njem je priobčeval pesmi mladim
in starim, poganjal se za napredek ljudske
šole, tožil o pomankanji šolskih knjig —
kratko: v «Šolskem prijatlu». beremo never¬
jetno mnogo sestavkov v vezani in nevezani
besedi iz Praprotnikovega peresa. A bil mu
je tu prostor še pretesen. Nikdar ni mogel
zadosti storiti. Zatorej se je pridružil še slo-

— n —

večemii pisatelju A. Janežiču, pisal je v
«Slovensko Bčelo» in v «Glasnik slovenskega
slovstva*. V tej dobi navdušenega svojega
delovanja je zapel Praprotnik ono lepo, vročo
pesem, katero malone vsak pozna:

Beseda sladka, domovina,

Ne prideš več mi iz spomina —

Kot iskra živa v srci tliš.

Ljubezen k sebi mi budiš!

Znamenita je tudi knjiga, katero je Pra¬
protnik izdal 1. 1852.: «Spisje za slovensko
mladino*. Ta knjiga se je tako pridno brala
in kupovala, da je bila 1. 1887. že petič na¬
tisnjena. — Praprotnik je bil pobožen mož.
Zlagal je torej tudi pesmi nabožne vsebine.
Te je pošiljal «Zgodnji Danici*. Slovenski
skladatelji so tem pesmim zložili napeve, in
dandanes se po vsem slovenskem svetu ob
različnih cerkvenih slavnostih prepevajo. Take
pesmi so na pr.: «Zapoj veselo, o kristijan!*
— «Ti, o Jezus srčnomili!* — . «Ko v jasnem
pasu primiglja.* — «Tebe, Marija, žeiim po¬
staviti*. — «0 Devica pomočnica*.

Oče slovenskega naroda, dr. Janez Blei-
weis vitez Trsteniški, je izdajal časopis «No¬
vice*. V tem listu je 1. 1849. izprožil Pra¬
protnik misel o ustanovitvi učiteljskega lista.
In zakaj? Zato, kakor pravi sam: «Da bi se
učeniki in vsi šolski prijatelji v lastnem ča¬
sopisu bratovsko in prijazno pomenili: kaj
in kako bi za našo slovensko mladino bolje
bilo*. — Ti, mladina, bila si pokojnemu Pra¬
protniku tako pri srci!

— 12  —

«Novicam» je ostal do konca zvest so-
trudnik. Poleg mnogih različnih pesmij je
pisal tudi druge spise. Med vsemi je posebne
pozornosti vreden spis «Ljudsko šolstvo na
Kranjskem». Tu se v začetku veseli, kako
lepo napreduje ljudska šola, dalje govori o
šolskih knjigah, zahvaljuje one, kateri po¬
magajo šoli k napredku, in konečno pravi,
da razvijajoče se šolstvo obeta domovini
«boljše čase, kakoršnih si vsak domorodec
le želeti more».

Kar si je Praprotnik toliko želel, to se
mu je naposled uresničilo: začel je izdajati
svoj lastni list, zagledal je beli dan 1. janu-
varja 1861. 1. «Učiteljski  Tovariš*!.; Naj¬
več je za svoj list pisal sam, — koliko in
kaj vse, tega ni mogoče tukaj našteti. Prvih
12 let mu je bil sam urednik, in poleg truda,
ki ga je imel pri listo vem urejevanji in spi-
sovanji, moral se je boriti proti mnogim in
premnogim nasprotnikom, ki so mu delali za¬
preke in so skušali njegov list zatreti. Ali
Praprotnik se ni dal ukloniti. Vsekdar se je
odločno potegoval za svojo in svojega lista
čast. Pogumno je odgovarjal raznim tujim
časopisom, ki so ga nesramno napadali. V
tisti dobi se je naše šolstvo popolnoma iz-
premenilo. Državni zakoni so ljudsko šolo
spravili na drugačen pot. Bilo je treba vse¬
stranskega dela, da ni napredek zastal. Pra¬
protnik je klical v «Tovariši* svoje prijatelje
k složnemu delovanju po geslu, ki si ga je
postavil: Vse za vero, dom, cesarja!

13  —

Kakor se dostikrat zgodi, zapustili so tudi
njega nekateri, delovali proti njemu, usta¬
novili svoje društvo in svoj list. Take nepri¬
jazne razmere, skrb za šolo in dom, so pri¬
silile Praprotnika, da je izročil «Tovariševo»
uredništvo vrlemu učitelju Mateju Močniku,
kateri je ta posel opravljal do 1882. L, potem
pa ga zopet Praprotniku izročil.

Tudi sedaj, ko ni bil več urednik, ni
počival. Poleg drugih manjših spisov je se¬
stavljal za «Matico Slovensko* poročila o
njenem delovanji, spisal za njo knjigo «dr.
Lovro Toman» in «Slovenski spisovnik» za
družbo sv. Mohorja.

Za svojega poznejšega urejevanja Uči¬
teljskega Tovariša* se je moral boriti proti
starim nasprotnikom, a krepko se je držal do
svojega umirovljenja, ko je vodstvo I. mestne
petrazredne deške ljudske šole in uredništvo
«Tovariševo» izročil g. Andreju Žumru.

Da bodemo natančneje vedeli, koliko je
še poleg vsega tega, kar smo že našteli,
Praprotnik spisal, naj imenujemo še nekatere
njegovih spisov, zlasti šolske knjige. Tedanji
šolski nadzornik dr. Frančišek Močnik je bil
še mlademu Praprotniku zelo prijazen, ker
je vedel, da je izvrsten in marljiv učitelj. Po
njegovem navodilu je Praprotnik 1. 1856.
spisal «Slovenski abecednik*, «Slovensko-
nemški abecednik* in leto pozneje «Prvo in
drugo Berilo za slovenske šole*. L. 1858. je
izdal «Koleclar Slovenski*, 1. 1861. do 1864.
«Darek slovenski mladosti* (3 zvezki), 1. 1868.

— 14  —

«Palček» (koledar), 1. 1869. «Slovensko slov¬
nico za prvence», 1. 1871. «Učiteljski koledar»,
1. 1888. je pomagal A. Žumru in A. Razin¬
gerju sestavljati «Prvo nemško slovnico in
prvo nemško berilo za slovenske ljudske
šole», itd. itd.

To naj nam zadostuje, da lahko rečemo
z mirno vestjo in s popolnim prepričanjem,
da je Praprotnik živel in deloval za povzdigo
in napredek ljudske šole, za boljše čase ljub¬
ljene mladine in za blaginjo svoje domovine.
To njegovo neumorno, v z gl e d n o in
požrtvovalno delavnost je odliko¬
val presvetli cesar sam, ko mu je
leta  1883. podelil zlati križec s krono
za zasluge.  Oe kdo, gotovo je Praprotnik
zaslužil to najvišje odlikovanje.

III.

Praprotnikovo življenje delimo lahko na
tri dele: v dobo učenja, v dobo delovanja
in v dobo počitka. Ko bi Praprotnik ne pre¬
živel prve dobe, ali recimo, ko bi se ne učil,
zaman bi iskal njegovo ime med slavnimi
imeni. Ne smemo pa misliti, da se je bilo
pred pol stoletjem v šolah tako lahko izobra¬
ževati, kakor dandanes. Takrat je manjkalo
učiteljev, šol in knjig. Kako se naj potlej
človek uči? Tu in tam je na tihem delovala
kakšna šolica, ki je pa bila večkrat prazna
kot polna. Kmetski otroci so se raje pre¬
ganjali na paši in stikali po gozdu, kakor pa

— 15  —

da bi sedeli v šolskih klopeh. Take glavice
so ostale prazne, kot žitni klas, 5e ga vrabec
oskubi. Še sedaj je mnogo ljudij, kateri ne
znajo ni brati ni pisati. Nekateri seveda niso
sami krivi, saj bi se morda radi naučili, a
niso imeli prilike. Drugi pa se mnogokrat
udarijo ob čelo in poreko: «Kako sem bil
takrat nespameten!* In če daš takemu člo¬
veku knjigo v roke, obrne jo tako, da
bodo vse črke narobe stale. — Kdor se je
torej hotel takrat kaj naučiti, moral je imeti
resnično in trdno voljo, da hoče vse težave
premagati in si pridobiti vsaj najpotrebnejše
znanje, katero se v življenji neobhodno po¬
trebuje.

In tak je bil Praprotnik — vzgled prid¬
nega šolarja! Kako se je trudil in učil! Vedel
je predobro, da vse, kar se človek nauči, to
mu koristi, in da tisti, kdor nič ne zna, ne
more pošteno živeti. In kdaj se naj uči? Mlada
glava — ta je prava, stara glava — trda
glava. Znal je pa tudi, da se svojim dobrot¬
nikom, ki so mu dali priliko do učenja, ne
more drugače hvaležnejšega izkazati, kakor
tako, da ni zapravljal zlatega časa svoje mla¬
dosti. Ljubil je svoje stariše, ljubil svoje uči¬
telje, nikdar ni nobenega razžalil. V poznej¬
šem svojem življenji se jih je s hvaležnostjo
spominjal. Zlagal jim je pesmi na čast in
delal je tako, kakor so oni delali: pomagal
je vsakemu, komur je mogel in kjer je mogel.
Mladina, bodi taka, kakoršen je bil pokojni

— 16  —

Praprotnik v tvojih letih, in dobro ti bode
v poznejših časih!

Ob vrhu tega sestavka smo zapisali'
Praprotnikove besede: «U5itelj bil sem v šoli
mladi». S pričetkom njegovega učiteljevanja
se je začela druga doba njegovemu življenju.
In kako misel je imel on o svojem stanu?

Mladino učiti
Je delo lepo,

Plačilo oditi
Ne more za to.

Z navdušenjem je sadil v mlada srca
zlate nauke. Ljubil je vse svoje učence tako,
kakor bi bili lastni njegovi otroci. In kje je
učitelju plačilo za trud? Pridnost, marljivost,
ubogljivost, ponižnost, — te lepe čednosti naj
kaže učenec svojemu učitelju, in on bode
bogato poplačan. Koliko imenitnih, visokih
gospodov je že danes, katerim je bil Pra¬
protnik učitelj! Ti so se držali njegovih na¬
ukov, sedaj služijo pošteno svoj kruh, hva¬
ležni so blagemu učitelju, a on je bil nanje
ponosen, saj je videl, da pri dobri mladini
dobri nauki obrode dober sad. — Vsak uči¬
telj svari mladino pred slabo družbo in po¬
pačenim svetom. Ako se mlado srce pokvari,
kako težko se spravi zopet na pravi pot! Pri
takem otroku so opomini in nauki zaman,
ker se ga primejo tako, kakor bob stene, če
ga ob njo vržeš. I kako boli učitelja, kadar
vidi, da je bil ves napor, da je bilo vse po¬
učevanje brez koristi. Tudi pri Praprotniku
je bilo tako. Dostikrat je moral čuti, kako

— 17  —

nespodobno se vedejo nekateri učenci, kako
prezirajo dragocene šolske nauke. Cujmo,
kako je tožil!

Pa svet hudobni je popačil
Nedolžna srca, ličica —

Po vodi šli so nauki moji —

In to me peče v dno srca!

Hvala Bogu, da ni bilo mnogo otrok,
katerim so veljale te besede. Njegova oče¬
tovska ljubezen je vzbujala v otroških srcih
zopet ljubezen do šole in učenja. Učitelj Pra¬
protnik je res učil, vzgajal, opominjal, svaril.
Storil je, kolikor je največ mogel, da so za-
jiuščali učenci z dobrimi nauki in nepopače¬
nim srcem ljudsko šolo. Kako resnične so
njegove besede:

Oj, kmalu odide pomlad in polet,

Osuje se hitro mladosti tud’ cvet,

Skrbite vi mladi za cvetje lepo,

Da sadja obilo kdaj dalo vam bo.

Mladina, zapomni si te besede! Zapisal
jih je mož, ki ti je želel srečno življenje, ki
te je od srca ljubil.

Tretja in zadnja doba je bila Praprot¬
niku doba miru in pokoja. V krogu ljubljenih
svojih otrok, katere je spravil do poštenega
kruha, preživel je zadnje svoje dni. Žal samo,
da je začel takoj po svojem umirovljenji bo¬
lehati. Vkljub temu pa je vedno ohranil svojo
navdušenost do učiteljskega stanu, vedro
srce in bistro glavo. Živel je do zadnjega
udan Bogu, domovini in cesarju. To trojno
svojo ljubezen je vsekdar očitno kazal v

18  —

svojih pesmih, povestih in drugih spisih ter
s svojim delovanjem v šoli in zunaj šole.
Daši je bil telesno bolan, duh mu je ostal
zdrav. Praprotnik je bil mož, kakoršen skušaj
postati vsak. Delal  je  — in res: storil je
dovolj, v časih in razmerah, v katerih je on
živel, ne bi mogel nihče več storiti! In kaj
naj rečemo h koncu?

Ob grobu tvojem smo. V njem ti počiva
Utrujeno telo, mož plemeniti,

Oko predragim solza tod zaliva,

Ki ni v bolesti moči je prikriti.

Tvoj duh razpel je krila in uživa
V višavah jasnih radost v večnem sviti.

O, naj ti pokoj bo, naj te ljubeče
Ogreva žar brezkončne božje sreče!

s*

Prva struna, ki zapoje,
Božjo slavo naj zvišuje!
Vnema za-njo sestre svoje
In v soglasje naj združuje

Sveta maša.*)

Oče večni v visokosti!

K tebi zdaj se bližamo,

Svoje grehe in slabosti
Srčno obžalujemo.

Grešnikov se nas usmili,

Spreobrni nam srce,

Da bi zvesto te ljubili,

Žalovali za dolge.

SLAVA.

Slava tebi, Bog v višavi,

In na zemlji mir ljudem,

Milost tvoja po širjavi
Se razlivaj vsem stvarem!

*) Napeve k tej pesmi so zložili: A. Hribar  (Glej „Uč.
Tov.“ 1866. 1., 1. 9., str. 146.), L. Belar  (zal. Milic) in A.
Foerster  (Glej „Cecilijo", I. del, str. 37.).

— 22  —

Tebi Jagnje, Sin Očeta,

Ki odjemlješ greh sveta,
Poje vsaka duša vneta
Slavo večno iz srca!

EVANGELIJ.

Tvoja milost je prižgala
Prave vere svetlo luč,

Pot v nebesa pokazala,

Dala nam k resnici ključ.
Daj nam, Bog, tako živeti
Kakor evangelj uči,

V sveti veri daj umreti,
Večno se zveličati!

VERA.

Bog nebeški, vsi spoznamo,
Da si stvarnik vseh rečij,

Mi očeta te imamo,

Ki dobrote vse delt.

Ti poslal nam rešenika
Sina si v zveličanje,

Dal Duha nam tolažnika,

Ki nam milost, moč daje.

DAROVANJE.

Vzemi Bog, darove v slavo,
Ki jih tu darujemo!

— 23  —

Milosti, za grehe spravo
Ž njimi tebe prosimo.
Tvoja zarja naj obseva
Dela našega steze,

In za dobro naj ogreva
Oslabljeno nam srce!

SVET.

Sveti, sveti, večno sveti
Si, o troj edini Bog!

S tvojo slavo vedno vneti
Poje naj vesoljni krog!
Tebi vsaka stvar udana
Naj vesela te časti,

Večna slava in hosana
Naj povsod se ti glasi!

PO POVZDIGOVANJI.

Bodi hvaljeno češčeno
Sveto rešnje nam Telo!

Iz Marije si rojeno,

Bilo za nas križano.

Bodi vekomaj češčena
Draga, sveta rešnja kri,

Za pregrehe pretečena,*)
Vir ljubezni večne si.

*) Prelita.

JAGNJE BOŽJE.

Jagnje božje, Jezus mili,

Ti dobrote večne vir,

Nas ubogih se usmili,

Daj nam svoj preljubi mir!
Milostivo nas ohrani,

Tvojo pot da hodimo,

In da enkrat srečno zbrani
K tebi v raj se snidemo.

SVETO OBHAJILO.

0 Gospod, ti kruh si pravi,
Ki življenje, moč ima!

Ti nam bolne duše zdravi,
Vodi v kraj zveličanja!
Pridi, Jezus, v srca naša,
Preustvari sebi vsa!

Bodi naša dušna paša,

Dar ljubezni, upanja!

PO SVETEM OBHAJILU.

Čast in hvalo ti pojemo,
Rešenik in naš Gospod,
Vedno toliko prejmemo
Tvojih vsaki dan dobrot.
Naj usmiljenje bi tvoje
Naša srca vnemalo,

— 25  —

Da premagamo vse boje,
Pot v nebesa hodimo!

KRIŽ.

Blagoslovi, Oče mili
Našega življenja dni,

Božji Sin se nas usmili,

Da pobožno vsak živi.
Blagoslovi Duh nas sveti,
Tvoja moč navdajaj vse,
Daj nam srečno tja dospeti
V večni raj, v zveličanje!

Sveti večer.

I.

Zveličar preljubi
Rodi se nocoj,
Veseli se, človek,
In slavo mu poj!
Prelepa nam zarja
Na nebu žari,
Enake ni bilo
Do zdaj še noči.

— 26  —

V višavi razlega
Se petje lepo,

Nebeški duhovi
Na nebu pojo.

«Bogu v visokosti
Naj slava doni,

In mir bodi zemlji!»
Nizdol se glasi.

Glej, angelj Gospodov
Približa se sam,
Pastirjem oznanja,

Ki čujejo tam:

«Nikar se ne bojte,
Veselje povem,
Zveličar vsem rojen
Nocoj je ljudem.

Ne daleč pri mestu
Se čudo godi;

Tam v jaslih to dete
Sirotno leži.

Živino priprosto
Za družbo ima;

Tja k njemu hitite,
Hvalite Boga!»

— 27  —

Pastirji nemudno
Do kraja hite.

Tam dete in sveto
Družino dobe.
Spoznavajo verno
Človeka - Boga,
Pobožno častijo
Mesijo sveta.

Minulo let mnogo
Od te je noči,

On tisti pa vedno
Pri nas še živi.

Častimo ga tudi
S pastirji mi zdaj,
Zvesto mu služimo,

Da sprejme nas v raj!

II.

Pastirji iz spanja
Vstanite nocoj,

Le urno na prosto,
Idlte z menoj!

— 28

Slušajte, kaj videl
Nocoj sem že vse,

In kaj že izvedel,
Čuditi se je!

Ko čuval pod hribcem
Sem svoje ovce,
Planjave naenkrat
Se vse razsvetle. |

Nebeški krilatec
Prikaže se mi,

Bližeje pristopi,

Me nagovori :

«Ne boj se prijatelj,

In bodi vesel,

Glej, srečo nezmerno
Zdaj svet je vzprejel.

Zveličar, Mesija
Nocoj se rodi;

Odreši, osreči
Pregrešne ljudi».

Tako je naznanjal
Krilatec vesel,

V višave se dvignil,

Z duhovi zapel.

— 29  —

Pastirji, sosedje
Poglejmo na kraj,
Kjer božje to dete
Rojeno je zdaj.

Oj dete premilo,
Kako si lepo!

Mi tebi služiti
Želimo zvesto.

III. *)

SAM.

Prelepo nocoj nam žari se nebo,
Še jutranja zarja ne sveti tako.

A r SI.

Oj, zarja nebeška
Premilo nam sije,

In rajske sladkosti
Na zemljo nam lije.

SAM.

Slušajte od kod nam ti glasi done
Prekrasno to petje, ki sega v srce.

‘) Napev zložil Rihar.

— 30  —

VSI.

Nebeški nam seli
Veselje nesejo,

Bogu na višavah
Čast, slavo pojejo.

SAM.

Prikazanje kaj li pomenja vse to,
Zakaj veseluje nocoj vse nebo?
vsi.

Nocoj se obljuba
Ljudem izpolnuje,

Zveličar na zemljo
Se k nam ponižuje.

SAM.

To sreča neskončna za nas je ljudi,
Preblažene take ni bilo noči!

vsi.

Oj dobo presrečno
Smo mi doživeli,

Kar davno želeli,

Nocoj smo sprejeli!

SAM.

Povejte mi, kje je to dete sveto —
Zveličar, ki slavi ga zemlja, nebo?

31  —

VSI.

To dete nebeško
Neskončno češčeno
Je v kraji neznatnem
Ponižno rojeno.

SAM.

Globoko ponižal je naš se Gospod,
Iz raja prihaja mej grešni naš rod.

vsi.

Ubogi pastirji
So k hleveu hiteli,

Tam dete rojeno
Dobili veseli.

SAM.

Častimo mi tudi to dete sveto,

Vsaj vabi nas k sebi in kliče ljubo

vsi.

Le pojdimo v hlevec,

Mesijo molimo,

Nadloge mu svoje
Odkrijmo, tožimo.

SAM.

Oj, dete nebeško, oziraj se v nas!
Ti milostno vodi življenja nam čas

— 32  —

VSI.

Pomagaj, da bomo
Ti zvesto služili,

In enkrat se večno
S teboj veselili.

IV.*)

ANGELJ.

Naj slava v višavah
Bogu se glasi,

In mir osrečuje
Naj dobre ljudi!

PASTIR.

Vstanite so drugi,
Zaznava se dan,
Nobeden ne bodi
Nocoj še zaspan!

V višavah razlega
Se petje lepo,
Človeški glasovi
Tako ne pojo.

‘) Uglasbil Rihar.

— 33  —

ANGELJ.

Oj, zemlja presrečna
Veseli se zdaj,

Nocoj se ti bliža
Vsa milost in raj!

PASTIR.

Poglejte na kvišku,
Li vidim to res,

Je družba vesela,

Ki gre iz nebes!

So angelji božji,
Ogromne vrste,
Prelepo njih petje
In harfe done.

ANGELJ.

Zemljanom presrečni,
Prisvetil je čas:
Gospod iz višave
Prihaja do vas.

Veselo naj bije
Zdaj vsako srce,

Vsi čuti in dihi
Boga naj časte!

3

— 34  —

Nocoj oblažuje
Vsa milost zemljo,
In luč razsvitljuje
Zdaj črno temo.

Tu blizu pri mestu
Se dete rodi —
Zveličar, ki davno
Ves svet ga želi.
Ljubezni cvetice
Bo v srca sadil,
Krivico zatiral,
Resnico učil.

PASTIRJI.

Oj, bodi češčeno
Ti dete sveto!
Narodi vsi slavo
Naj tebi pojo!
Karkoli le diha,

Kar rase, cvete
Naj tebi Zveličar
Čast, hvalo daje!

ANGELJ.

Naj slava v višavah
Bogu se glasi,

In mir osrečuje
Naj dobre ljudi!

— 35  —

v.

Nocoj nebeška luč nam sveti,
Vseh blagrov se odpira vir;

Iz nova bode nam živeti,
Objemal bo nas rajski mir.

Češčena bodi, noč premila,

Z dobrotami obdarjena!

Terna ne bode več te krila,

Na veke bodeš slavljena!

Češčeno mesto, kraj presrečni,
Izbral ki si ga je Gospod!
Osrečil v milosti je večni
Človeški vzdihujoči rod.

Nebo in zemlja pevaj slavo,
Prinašaj v dar najlepši cvet!
Gospod prihaja k nam v nižavo,
Odrešit zlobni, grešni svet.

• >!■£_

VI.

Glej zvezdice božje
Migljajo lepo,

Široko odprto
Je milo nebo.

3 *

— 36  —

Nebeški poslanci
Na zemljo hite,

Pomirje in srečo
Zemljanom žele.

Obljuba nekdanja
Resnici se zdaj,
Človeškemu rodu
Odpira se raj.

Nocoj se Zveličar
Na svet nam rodi,
Tam v jaslih na slami
Pohlevno leži.

Pobožne vse duše
Po njem hrepene,

On polni z bogastvom
Ubogo srce.

Le k njemu hitimo,

Saj rad nas ima,
Odkrivajmo rane
Mu vsega srca!


Sveti dan.

Oj, sveti dan, ti dan veseli!
Prelepo tvoja zarja sije,

S teboj rešenje nam priklije,
Po čemur smo vsi hrepeneli.
Minula je temotna noč,

Po njej nam sije mir, pomoč

Se dete sveto je rodilo,
Nebeški kori mu pojejo,

V višavi slavo mu dajejo,

Na zemljo ker se je nagnilo.
Veselo pojmo tudi mi,

Vsa naša moč naj ga časti!

Češčeno bodi, dete sveto!
Češčeno bodi čase večne!
Prineslo si nam dneve srečne
Češčeno bodi z dušo vneto!
Usmililo se grešnih nas,
Češčeno bodi večni čas!

— 38

Otroci pri jaslih.

Oj, jaslica ljube,
Kako ste lepe !

Pri vas nam veselo
Utriplje srce.

Ni lepšega časa
Božični ko čas,

Ko Jezušček dete
Prihaja do nas.

On Bog vsemogočni
Se v hlevec poda
In jasli uboge
Za ljubo ima.

Prelepo oj dete,

Ti sveti obraz!

In svoje ročice
Steguješ do nas.

Pozivaš nas k sebi,
Nas ljubiš srčno
Vse hočeš objeti,
Peljati v nebo.

— 39  —

Pastirji veseli
Tja v hlevec gredo
Darove najbolje
S seboj ti neso.

Mi tudi bi radi
Prinesli darl,

A reve uboge
Smo zdaj še sami.

Ko cvetke bi rasle,
Bi tekli po nje,
Najlepši 1 1  nabrali,
Prinesli za te.

Bi zibelko tvojo
Ovenčali vso,

Do hlevca potresli
Bi ž njimi stezo.

A rožic dobiti
Ne moremo zdaj,
Ledene so grede,

Ves prazen je gaj.

Pa srca ti svoja
Podamo za dar,

Oj, vzprejmi je milo,
Ge slaba so stvar!

— 40  -

Le tebi služili
Vsi bomo zvesto —

Po tvojih naukih
Živeli lepo

Tvoj vzgled nas spodbadaj,
Tvoj uk naj uči,

Ter varno nas vodi
Življenja vse dni!

Svečnica.

I.

Čista, sveta, božja mati
Dete neseš, daješ v dar,
Hočeš se očiščevati
Samo vso prečisto stvar.
Preponižna izpolnila
Si postavo Mojzesa,

Tako tudi nas učila
Biti slušnega srca.

Žalost srčno ti naznanil
Simeon je stari mož,

Da ti dušo meč bo ranil,
Milovala bridko boš.

— 41

Zaupljivo si udala
V božji sklep se vseh rečij.
Zvesta si Bogu ostala
Srečne in bridkostne dnij.

vi v

II. ,

Strmite! Bog se sam daruje,
Postavo svojo izpolrmje,
Odrešenik se rešit gre,

In čista mati čisti se.

Daruje trojno se darilo:

Je dete, ki se nam rodilo,
Deviški venec matere
In Simeona dnevi še.

Glej, mater zbode meč nemili,
Deviško lice jok posili,

Ker dete ljubo, jagnje to
Na križi darovano bo.

Presveto dete počastimo,

Mu srca svoja izročimo ;

In božji čisti materi
Darujmo svojih src moči!

— 42  —

Pepelnica.

Veselja lir je že pojenjal,

Resnobni dan z norostjo menjal,
Trohnobe zvalec in pepel
Mrtvaško pesem je zapel:

Na zemlji, kar se je rodilo,

V pepel se bode premenilo.

Mladost si zlati čas obeta,

Iz sladkih nad povojke spleta,

A komaj pride že pomlad,

Odpada cvetje jej in sad,

In vse, kar srce veselilo,

V pepel se že je spremenilo.

Kar svet obeta, poželjuje,

Kar sreča praznih nad nam snuje,
Vse mine v zarjo jutranjo,

Razpade s cvetko pisano.

Kar svet ima, kar v njem je klilo,

V pepel se bode spremenilo.

Le jedno je, ki nam ostane,
Kar sila nikdar ne pregane,

V pomladi večni nam cvete,
Nestrohljivo v večnost gre:

Glej, čiste duše oblačilo
Nikdar ne bo se premenilo.

Postne misli.

Gospod, poglej! povsodi stiskan,
Ubožen ves in zapuščen,

Prestrašen zbegan in upadel
In kot otrok, ki je tepen,

Pritečem k tebi, oče miti,

Ti upanje si v moji sili.

Spoznam nevrednost, grešnost svojo,
Se ponižujem pred teboj;

Želim ti zvesto še služiti,

Nositi sladki jarem tvoj;

Pokoren tvoj otrok ostati
Naj bodo sklepi moji zlati!

Pravično grešnika me tepeš,
Zaslužim, da me pokoriš;

Le tepi me, se ne umikam,
Spoznam, da prav tako storiš;

Saj vem, da tega, ki strahuješ,
V ljubezni svoji obdržuješ.

Zdraveje milo je svarjenje
Kot zapeljive hvale glad.

Pokori me in me poboljšaj,
Darujem ti vse solze rad;

Le krivega me ne pogubi
Ter bodi oče mi še ljubi!

Sveta večerja.

Zveličar svoje k sebi vabi,

V ljubezni srca jim topi,

V bridkosti ljubih ne pozabi,
Spomin jim večni zapusti.

Skrivnosti svete počastimo,
Presveti god obhajajmo,

Si v veri srca utrdimo,

V ljubezni je ogrevajmo!

Zveličar kliče vse nas milo,
Se bliža k nam celo do tal,
In svojim enkrat za plačilo
Življenje večno bode dal.

45  —

Poslovilo.

Večerja zadnja je minula,

Od mize svete vstanejo,
Zahvalna pesem umolknila,
Vse tiho je in žalostno.

Na nebu luna milo sije,

Na Oljsko goro žarke lije.

Zveličar s svojimi učenci
Trpljenju, smrti proti gre,
Premilo zadnjič se poslavlja,
Ogreva ljubim še srce.

Čez potok Cedron pelje pot,
Tam govori tako Gospod:

«Zapoved, glejte, ta je moja,
Da ljubite se med soboj
Iz lega bodo vsi spoznali,

Da hodite vi za menoj.

Kot jaz vas ljubim, se ljubite,
Vsi zvesti bratje si bodite 1

Če svet bo črtil, vas sovražil,
Si mislite, mene je pred;

— 46  —

Odločeni ker ste od njega,

Mrzil mu bode vaš nasled.

Tako kot mene preganjali,

Od sebe bodo vas pahali.

A vendar, to naj vas ne straši,
Otožni upajte le v me,

Saj jaz sem svet poprej premagal,
Premagati vas on ne sme.

Ozirajte se k meni v sili,

Pomoči bodete dobili.

Žalujete ko vas zapuščam,

Sem bridki čut vam v srce vlil;
Jokali boste, se solzili,

A svet se bode veselil.

Pa žalost vaša, vsaka sila
V veselje bo se premenila.

Prisvetil bode čas veseli,

Se zopet bomo videli,

Srce se bode veselilo —

Prepolno rajske radosti.

Veselja tega pa zatreti
Nihče ne mogel bo in vzeti».

Oj zlati up, tolažba sladka.

Zveličar, kar nam govoriš!

— 47  —

V bridkostih svojih nas ne zabiš,
Sirot ubogih ne pustiš.

Premilo tvoje poslovilo

V življenji bodi nam vodilo!

Trpljenje Odrešenikovo.

I.

Tja v Getzeman’ se ozrimo,
Kjer Zveličar naš kleči!

Ž njim v bridkosti se vtopimo,
Naše breme ga teži.

Pot krvavi ga obliva,

Žalost trga mu srce;

Vendar pa ljubezen živa
V smrt za naše gre dolge.

Ljud njegov ga zasramuje,

Toži kot krivičnika;

S trnjem krona, in ga suje,
Križ mu za ljubezen da.
Onemogel gre na goro
S težkim križem zadnjo pot,
Hoče delati pokoro
Za človeški grešni rod.

— 48  —

Za sovražnike še moli,
Milost da razbojniku,

Materi pa sina voli,

Njo izroča Janezu.

V žeji hudi omaguje
Bogu izročuje se,

Odrešenje dopolnuje,

Nagne glavo, umrje. —

Tu pod križem solze lijmo,
Rešenik na njem visi;

Rane svete poljubimo,
Počastimo rešnjo kri!

Češčen bodi Jezus mili !
Geščen tvoj presveti križ!

S smrtjo tvojo smo dobili
Izgubljeni paradiž.

II.

Na Golgoti, glej, križ stoji,
Zveličar naš na njem visi;

Za nas trpi in umrje,

Da vrata rajska nam odpre.

Vse grozno je, in prestrašilo,
Žaluje zemlja in nebo,

V rešenje grešnega sveta
Se božji Sin v daritev da.

— 49  —

Točimo hvalne mu solze,
Darujmo svoje mu srce!

Češčen in hvaljen večni čas! ,
Zveličar naš, ki rešiš nas!

Tir

Božji grob.

Oj grob Zveličarjev častiti,

Iz tebe dije balzni cvet!
Obdajajo te rajski sviti,

Slavi vesoljni ves te svet.

Pobožni ti solze daruje,

Ubogi v tebi se živi,

Mladina tu se okrepčuje,

In starček se te veseli.

Častiti grob na tvoji skali
Utrjeno je upanje ;

Ne bomo smrti zdaj se bali,

V življenje pot nam grob odpre.

v?.

4

— 50 —

Velika noč.

I.*)

Skalovje se na grobu maje,

V potresu pečat odleti;

Zveličar naš od smrti vstaje,

Trepeče straža in strmi.

Odprl se mu je stalni strop,

Iz sebe spet ga dal je grob.

Aleluja, aleluja!

In angelj božji zlatokrili
Tolaži rod Adamov tam,

Da sužnji dnevi so minili,

In da je prazen groba hram,

Ker je Gospod premogel smrt,
Človeku spet je raj odprt.

Aleluja, aleluja!

Kristjanu smrti ni se bati,

In groba ga rje bodi strah,

Ker spet nam je veselo vstati,

V nesmrtnost premeniti prah;

*) Napev Fr. S. Adamičev. Glej „Uč. Tov.“ 1. 1864., 1. 5.

— 51

Zatorej se raduj
In ustnica prepev
Aleluja, aleluj;

Ostavi, človek, grob mrzkote,

Od zmot se loči in pregreh,
Ljubezni poln ter poln strahote,
V nebo ozrt na zemskih tleh!
Zveličar — Bog nas vabi zdaj,
Da ž njim delimo sveti raj.
Aleluja, aleluja!

II.*)

Današnji sviti, zarja mila
Na zmage grob že sijejo.

So vrata vanj se odklenila
Ter glasno zdaj nam kažejo:

Zveličar je od smrti vstal,

Pekel premogel, smrt končal. Aleluja!

V cvetličnem vrtu, v žarnem kraji
Vrtnar pri cvetkah se mudi,

Prijetneje ko v prvem raji
Okolu njega cvet duhli.

Ta sam je ljubi naš Gospod,

Sadi obilnih nam dobrot. Aleluja!

*) Napev v „Ceciliji', I. del, str. 141.

4 *


— 52  —

Njegovih naukov cvetje klije
Od kraja zemlje do neba,

Nebeško slad na srce lije,

V življenje večno nas krepča.

In enkrat bode vekomaj

Cvetel nam njega sveti raj. Aleluja!

III.

Zapoj veselo, kristijan,

Veseli danes tvoj je dan!

Zveličar naš je vstal od smrti,

In raj odprl je nam zaprti. Aleluja!

Zapoj veselo, kristijan,

Veseli danes tvoj je dan!

Premagana je smrt nemila,

Peklenska moč se izgubila. Aleluja!

Zapoj veselo, kristijan,

Veseli danes tvoj je dan!

Odrešeni smo vsi pogube,

Otroci večne smo obljube. Aleluja!

Zapoj veselo, kristijan,

Veseli danes tvoj je dan!

Bandero zmage, glej, častito
S krvjo Zveličarja oblito! Aleluja!


— 53 —

Zapoj veselo, kristijan,

Veseli danes tvoj je dan!

Oblaženi smo božji svatje
In Kristusovi srečni bratje. Aleluja!

Zapoj veselo, kristijan,

Veseli danes tvoj je dan!

Ni treba nam se smrti bati,

Iz groba upamo vsi vstati. Aleluja!

Zapoj veselo, kristijan,

Veseli danes tvoj je dan!

V nebesih bodemo veseli
Zveličani na veke peli: Aleluja!

IVA) .

Zvonovi glasno nam pojejo,

Veseli praznik znanjajo,

Zmagalcu slavo, čast dajejo,

Nas prepevati vabijo:

Zveličar naš iz groba gre,

Hudoba pokončana je. Aleluja!

Češčen in hvaljen Jezus bodi,

Da rešil si človeški rod!

Karkoli diha, gre in hodi,

Naj poje hvalo ti povsod!

*) Napev A. Kunšičev. (Glej „Uč. Tov/ 1866. 1., 1. 6).

— 54  —

Zaprti raj si nam odprl,

Premogel grob in smrt zatrl. Aleluja

Češčen in hvaljen za življenje,

Ki s smrtjo si nam je dobil!

Ti naše zdaj si hrepenenje,

Izvirek rajskih tolažil.

Češčen in hvaljen, o Gospod!

Ki daješ toliko dobrot. Aleluja!

V.*)

Kristus nas je vse odrešil,

Svoj zastavek že končal,

Smrt, hudobo v brezdno treščil,
Slavno je iz groba vstal.

Božji sili je iz nebes,

Kar učil je, vse je res. Aleluja!

Iz kraljestva večne tmine
Reveže je nas otel,

Ude svoje dedovine
In za brate nas je vzel.

Zmagana od zdaj je smrt,

Večni raj nam je odprt. Aleluja!

Slavni praznik, dan veseli
Srečni vsi obhajamo,

*) Uglasbil L. Bel ar. Zal. R. Milic.

— 55 —

V veri trdni oživeli,

Prenovljeni v duhu smo.

Večna vabi nas pomlad

V svate božje v raj enkrat. Aleluja!

Danes slavo naj prepeva
Zmagovalcu vsaka stvar,

Hvalno petje naj odmeva,

Slave večne sijaj žar!

Vsi jeziki zdaj v nebo
Glasno naj prepevajo: Aleluja!

Mariji o velikonočnem času.*)

Veseli se rajska kraljica,

Veseli se sveta Devica!

Za kogar si bridko solzila,

Že vstal je, si spet ga dobila. Aleluja!

Vsa žalost, bridkost je zbežala,

Zgolj radost se je prikazala,

Njegovo obličje pobito
Povzdignjeno spet je častito. Aleluja!

*) Napev Fr. Sr. Adamič-ev. (Glej „Uč. Tov.“ 1868. L,
1. 8., stran 128.)

56 —

Škrlat in vse trnje bodeče
Lepota je, cvetje duhteče;

Orodje in križ siloviti

Blišči se vse v zarji častiti. Aleluja!

Veseli se rajska kraljica!

Boga za nas prosi, Devica!

Pomagaj, da enkrat veseli

Pri tebi bi srečno živeli. Aleluja!

Dobri pastir.

Ti, Zveličar srčnomili,

Naš pastir najboljši si!

Oj, kako bi ne ljubili
Zvesto te iz vseh močij!

Dol do nas si se ponižal,

Nas ovčic iskat prišel;

Ljud brezdušni te je križal,

Za naš greh si smrt trpel.

Rade tvoje bi ovčice
Kaj vrnile ti za to,

A smo revne sirotice,

Svojo nam podaj roko!

*) Napev Rihar-jev in tudi v r Ceciliji“, v I. delu, str. 172.

— 57  —

Verno bomo poslušali
Tvojih ust presladki glas,
Tvojo voljo zvrševali
Zvesto bomo vsaki čas.

Srečno je s teboj hoditi,
Pasti s tvojo čedo se,
Sladko tebi je slediti,
Blaženo ljubiti te.

Pasi nas, pastir premili,

V cvetji vseh močij sladi!
Ti varuj nas v vsaki sili,
Hrani v svoji milosti!

vh

Vnebohod.

Oziraj na kvišku
Se danes oko!

Zveličar zapustil
Je revno zemljo.
Pripravljat nam krajev
Šel v sveti je raj,

Da k sebi bo klical
Vse ljubljence zdaj.

— B8 —

S teboj, oj Zveličar!
Se dviga srce,

Le k tebi hlepijo
Vse naše želje.

Brez tebe blagosti,
Pokoja tu ni,

Pri tebi le sreča
In radost živi.

Kar svet nam ponuja,
Minljivo je vse,

Med cvetjem obilno
Nam trnja cvete.

Nam sreča nobena
Ne polni srca,

Vsi kraji so tukaj
Doline solza.

Zatorej oziraj
V nebo se oko,

Z Zveličarjem v duhu
Ostavljaj zemljo!

Oj. Jezus, z višave
Pioko nam podaj,

Iz solzne doline
Preseli nas v raj!

•— 59

Binkošti.

Enoglasno zakličimo,

In zaupno vsi recimo:

Pridi, pridi sveti Duh!

Zlati dar nam daj modrosti] —
Vir presrečnih vseh blagostij!
Pridi, pridi sveti Duh!

Umnosti nam žarke dajaj,

Srca k dobremu navajaj!

Pridi, pridi sveti Duh!

Dar nam svojega dal sveta,

V stiskah naj nam moč obeta!
Pridi, pridi sveti Duh!

Daj moči k svetosti pravi,

Srčno zmagati v skušnjavi!
Pridi, pridi sveti Duh!

Dar nam daj še učenosti —
Piasti v pravi nam kreposti!
Pridi, pridi sveti Duh!

Daj pobožno nam živeti,

Po svetosti hrepeneti!

Pridi, pridi sveti Duh!

— 60  —

Daj nam v strahu ti služiti,
Srčno vselej te ljubiti!

Pridi, pridi sveti Duh!

Na svetega Telesa dan.*)

Trosimo cvetice
In vence lepe,

Kjer Jezus, Zveličar,

Med nami zdaj gre!

Pa tudi darujmo
Mu cvetje srca!

Naj vsak mu nedolžnost
Obljubi in da!

Oj, ljubi Zveličar,

Ozri se na nas!

Ti varno nas vodi
Življenja ves čas!

Naj čednosti cvetke
Nam lepo cveto,

Obhod naj pripelje
Nas k tebi v nebo!

*) Uglasbil Ant. Ned ved.

— 61  —

Sveta želja.*)

K tebi, o Gospod! zdihujem,
Vse pri tebi pričakujem —
Dopolniti si želje.

Kjer, Zveličar ti prebivaš,

Mir, sladkosti v dušo vlivaš,
Bolno zdraviš nam srce.

Nagni, o Gospod! se k meni,
Žalost, zmote mi preženi,

Me navdajaj z milostjo!

V dobrem daj mi vedno rasti,
Vsaki dan ti bolj dopasti,

In ljubiti te zvesto.

O ne pusti me ločiti
Se od tebe, in grešiti!

Me na pravo pot ravnaj!

Daj pobožno mi živeti,

V tvoji milosti umreti,

In doseči sveti raj.

*) Napev Fr. Sr. Adamič-ev. (Glej prilogo k „Uč. Tov/
1864 . 1 ., 1 . 10 .)

62  —

Gospodov dan.*)

Povzdigni, duša, se iz praha,

V nebesa danes se ozri!

V čutilih svetih in iz straha
Zapusti svetne vse stvari:

Gospodov dan
Naj praznovan
Bo v duhu vse pobožnosti!

Geščenje božje src pobožnih
Razlega naj se zdaj samo!
Karkoli čutov kod je zmožnih
Bogu naj vsi prepevajo :
Gospodov dan
Naj praznovan

V češčenje božje vredno bo!

Za božje milosti nezmerne
Zahvale srčne smo dolžni,
Udani vsi ljubezni verne
Darujmo na oltar dari!
Gospodov dan
Naj praznovan

V zahvalo bo vseh milostij!

*) Napev Kiliar-jev.

— 63  -

In kadar srce omaguje,
Nadloge tarejo duha,

Pomoč gotova pričakuje,
Rešitev pride od Boga:
Gospodov dan
Naj praznovali
S ponižno prošnjo bo srca!

Če vredno tu posvečevali
Gospodov dan mi bomo zdaj,
In v božjo čast ga obračali,
Odprt nam bode sveti raj :
Gospodov dan
Bo praznovan
V nebesih enkrat vekomaj.

Molitev.)

Iz globine
Solz doline

Kličem k tebi, stvarnik moj!
Glasi mali
Razlegali

Naj pred sedež bi se tvoj!

*) Napev Rihar-jev in Grbič-ev.

— 64  —

V srcu vneto
Hvalo sveto

Peti, Bog, ti hrepenim!
Ni mogoče .

Slave vroče
Razodeti kot želim.

Tvoja roka
Že otroka

Varno je vodila me.
Oče mili

V vsaki sili
Skazoval si vedno se.

Vero živo,
Neminljivo

V srce vsadil si mi ti.
Se ponižaš,

K sebi bližaš
Me, da up ljubezni tli.

Vir modrosti
In blagosti
Dol od tebe mi lije
Kar dobivam
In uživam,

Milost tvoja mi daje.

— 65 —

V večni slavi
Po višavi

Vse moči naj te časte!

Vse naj poje
Dela tvoje,

Povišuje ti ime !

Preživeti
„In umreti

Daj mi v svoji milosti!

In da srečno

V slavo večno
Dokončam vse svoje dni!

•»»>««<*'

Otrokova molitev.*)

Blagoslovi, Oče večni,

Delo moje pridnosti!

V tvojo slavo, svojo srečo
Naj obračam mlade dni!

Čednosti mi v srce vsajaj,

Varuh bodi vedno moj!

Pridno hočem se učiti,

Bom otrok poslušen tvoj.

*) Napev  Fr.  Sr.  Adamič-ev.  Glej „Uč. Tov.“ 1864.1.,
• 3., stran 48.

5

— 66

Daj, da rastem ves v modrosti,
V tvoji milosti zdaj mlad,

In da enkrat me obdaril
Lepih čednostij bi sad!

Ljubi mir.*)

Ljubi mir, ti cvetje,

Božji si dar,

Drago nam zavetje,

Mili vsem žar.

Daj, o Zveličar! preljubi nam mir,
Sreče največje na svetu je vir!

Stiska nas težava,

Duša medli,

Zopet pa je zdrava,

Ge govori :

Daj, o Zveličar! preljubi nam mir,
Sreče največje na svetu je vir!

*) Besede in napev po nemški pesmi. Glej „Uč. Tov.*
1866. 1., 1. 7., stran 114.

— 67  —

Mir preljubeznivi
Pridi v srce!

Vse moči oživi,

Spolni želje!

Daj, o Zveličar! preljubi nam mir,
Sreče največje na svetu je vir!

Kadar srce žalno bije,
Bridke mi teko solze,

Se spominjam domačije,
Kamor hrepene želje,

Tam veselje vse kraljuje,
Vsako srce razvedruje.

Čas sladkosti in veselja
V raji večnem ne neha,
Nam izpolnjena bo želja
Hrepenečega srca.

Kakor v zlatih sanjah milih
Ziblje duša se v čutilih.

5 *

68  —

Čistojasni vir resnice
Med cveticami duhti,

Duši je razkrito lice —
Neminljive radosti.

Tu nobene ni bridkosti,

V hiši tej so zgolj blagosti.

Tu popotnik se spočije,
Svoje breme odloži,

Pomlad večna tu mu klije
In odriva zlate dni.

Večni praznik se obhaja,
Sreča tu brez konca traja.

Bratec brata tu objema,

Se ločitve ne boji,

Večna se ljubav unema,
Piam ljubezni vsem gori.
Srca druži vez edina,

Znana tu ni bolečina.

Oj, preljubi kraj presrečni!
Kdaj priromal k tebi bom?
Kdaj mi v svoji sreči večni
Ti odpreš se, mili dom?

Daj mi skoraj k tebi priti,
Srečnemu tam večno biti!

Vtv '

— 69 —


Mariji brez madeža spočeti.

(V spomin v 8. dan grudna 1854. L)

M/.

✓»N

Med zvezdami nam zvezda sije,
Enake nima vse nebo,

Okrog presvetle žarke lije,

Le v njo ozira se oko.

Ta zvezda, o Marija ti!

Brez madeža spočeta si!

Na nebu zarja se razgrinja
Čistejša, lepša od zlata,

V prelepih žarkih se utrinja,
Nebeških leskov svit ima.

Ta zarja, o Marija ti!

Brez madeža spočeta si!

Med trnjem roža pricvetela,
Prekrasna in duhteča je,

V podobi čisti nevenela,

Edina ona nam cvete.

Ta roža, o Marija ti!

Brez madeža spočeta sl!

— 70  —

Pregrehe noč je zemljo krila,
In dolg težil človeški rod ;

Le ena hči je prosta bila,
Odbral za mater je Gospod.
Edina hči, Marija ti,

Brez madeža spočeta si!

Devica čista in presveta,

Vseh milostij napolnjena,

Od greha čisto vsa izvzeta
Edina hči Adamova.

Najlepša vseh, Devica, ti
Brez madeža spočeta si.

Oznanenje Mariji Devici.

Jedina cvetka je cvetela,
Prijetno duhtel njen je cvet;
Kot pesem je preroka pela:
Iz Jese prišla je na svet.

In tisto temno zimsko noč
Došla je grešnikom pomoč.

— 71  —

Je plemenita ta cvetica,

Na sebi nima madeža,
Prečista, blaga je Devica,
Ponižna in preblažena.
Najlepša izmed cvetja vsa
Je sama ona sred sveta.

Da bi pozdravil to Devico,
Poslal je angelja Gospod,
Oznanit sveto ji novico,

Obilno nesti ji dobrot.

In z Gabrijelom vesele
Duhov nebeških se vrste.

«Devica, bodi počeščena!

Ti polna božje milosti!

Ni bila žena še nobena
Oblažena, kot zdaj si ti.
Najvišji, glej, je sam s teboj,
Nikar, Marija, se ne boj!

Glej, Duh njegov te je odločil,
V namenu večnem te odbral,
S teboj se, čista, bo zaročil,

In matere ti čast bo dal.

Iz tebe, polna milosti,

Rodil se bode sin časti».

72  —

Prikloni nizko se Devica,

V svetosti svoji, čistosti,

Kot zarja ji žarijo lica,
Ponižna vsa odgovori:

«Glej, srce moje ne pozna
Nobenega še zdaj moža».

«Bogu pa moč je vse storiti:
Glej, sveti Duh te posveti,

Te hoče čisto ohraniti,

Sad božji v tebi dozori.

Ti mati boš Naj višjega,

Rodila sina Jezusa«.

Nebo in zemlja, vse utihne,
Posluša zdaj besede nje,
Udana nagne se in zdihne,
Odkrije voljnostno srce:

«Glej, dekla sem Gospodova,
«Zgodi naj se mu volja ta!»

Nebesa se razveselijo,

Vse rajsko petje zadoni,

Boga, Devico poslavijo, —

Na grešni zemlji se dani.
Beseda bila je meso,

Rešenje prišlo nam je ž njo.

— 73  —

Češčena si Marija !*)

Ko v jasnem pasu primiglja
Nam zvezdica daničica,

Se sliši milo že zvonenje,
Mariji čast in počeščenje;

In z zlato zarjo vse časti:
Češčena si, Marija ti!

Ko više sije solnce že,
Vzdiguje se čez poldne gre,
Se sliši milo spet zvonenje,
Mariji čast in počeščenje;
Čez hrib in plan se oglasi:
Češčena si, Marija ti!

In kadar solnce že ljubo
Nam za goro žari slovo,

Se glasno sliši še zvonenje,
Mariji čast in počeščenje;

V večernem hladu se glasi:
Češčena si, Marija ti!

') Uglasbila Rihar  in Ant. Ne d ved.

74 —

Češčena si, Marija ti!

Naj se glasi do konca dni,
Naj vedno sliši se zvonenje,
Mariji čast in počeščenje;
Nebo in zemlja naj glasi:
Češčena si, Marija ti!

Kraljici majnikovi.

I.*)

Začenja se pomlad vesela,
Narava vsa je oživela,

Cvetic premnogih nežni kras
Raduje navdihuje nas.

To cvetje v maji, o Marija!
Le v slavo tvojo se razvija!

V češčenje tvoje cvet duhti,
Slaviti vabi vse stvari.

V češčenje to, Marija, tvoje
Združuje se še srce moje.
Zaupno k tebi prihitim,

Udan iz srca te častim.

vp

•'IN

*) Napev zložil Fr. Sr. Adamič.  (Glej prilogo k „Uč.
Tov.“ 1865. 1, 1. 9.)

— Vo¬

li.

Glej, šmarnico belo,
Marija ti dam,
Pomladni dar prvi,
Ki zdaj ga imam.

S cvetico darujem
Ti svoje srce,

Dovoli, razkrije
Da svoje želje.

Pomagaj, da zvesto
Ti služim vsekdar,
Da v veri ne zmaja
Noben me vihar.

Naj v milosti božji
Na svetu živim,

V zavetji naj tvojem
Zemljo zapustim.

III.

Cvetica vrtnica
Odprla je cvei,

Vsa pražnja obrača
Se v majnikov svet.

— 76  —

H Kraljici nebeški
Se nagne v oltar,
Cveteti, duhteti
Jej hoče za dar.

Se z vrtnico vzbuja
Še moje srce,

K prečisti Devici
Pošilja želje. —

Le žarek blagosti
Me tvoj obsijaj,

To za-me na svetu
Bo sladek že raj.

Vnebovzetje Marije.

I.

Prepeva rajska družba sveta,
Praznuje danes god častiti;
Marija je v nebesa vzeta,

Odšla trohnobi siloviti.

Jo angelji pozdravljajo,

V nebo nad zvezde spremljajo.

— 77  —

To Mati je, ki žalovala
Pod svetim križem je premilo,
Ei v duhu s sinom je prestala
Trpljenje bridko, smrtno silo;
Zatorej mučenico zdaj
Slavil bo raj na vekomaj.

Odpro se jej nebeška vrata
In rajske harfe zadonijo:
Odmeva petje, struna zlata,
Nebesa vsa časte Marijo :

Oj pridi k nam, Kraljica ti,
Kraljuj pri Bogu v večnosti!

Dovoli mi, Devica sveta,

Da tudi jaz ti pojem slavo,

O daj, da pesem moja vneta
Češčenje poje tebi pravo.

In zadnji glas, ki izustim,

Mi daj, da tebi podarim!

II

Odprta so nebeška vrata,
Piazlega petje se lepo,

Iz raja sije zarja zlata,
Marija z zemlje gre v nebo.

— 78  —

Nebeški kralj jo sam pozdravi,
Nebo se vse je veseli,

S prestolov širnih po višavi
Kraljici slava, čast doni.

Izvoljencem je zdaj veselje —
In Mati nam usmiljena,
Pobožnim vliva svete želje,
Tolaži v sili reveža.

Oziraj v nas se Mati milo,
Odvračaj nam nadloge vse;

In daj, da bi se nam odkrilo
Pri tebi kdaj prebivanje!

'-4 fr*

Mariji.

I.*)

O Devica, počeščena,

Ti Kraljica vseli nebes!

Ti si vsem nam vir življenja,
Nam dobrotnica zares!

Svit bliščobe te obdaja,
Solnčno sije tvoj obraz,

Vsa lepota zemlje, raja
Služi tebi v večni kras.

f ) Napev Rihar-jev.

— 79  — '

Vender tvoj obraz je mili,
Milostne imaš oči,

Vse, kar tebe bi prosili,

Nas poslušaš rada ti.

Si ponižna in premila,

Si nam dobra vsaki čas;

Si nam mati kakor bila
Si na zemlji kdaj pri nas.

Glej na zemlji nas sirote —
Nas uboge grešnike!

Prosi, da nas priti v zmote
Izveličar varuje.

In ko zadnjič se nagnilo
Naše tu življenje bo,

Takrat k nam ozri se milo,
Spremi v večno nas nebo!

Tebi hočemo služiti,

Te ljubiti vsaki čas,

In za Bogom te častiti,
Prepevati ti na glas:

O Devica, počeščena,
Počeščena vekomaj!

Ni enaka ti nobena,

Tebe slavi sveti raj!

— 80  —

II.

Ti edina
O Marija!

Za nevesto voljena
Si od svetega Duha.
Tebi lepo
Naj razlega

Hvalno petje se glasno,
Naj doni celo v nebo!

Ti le sama
Si odbrana
Lilija brez madeža,

Mati Sina božjega.
Počeščeno
Čez vso zemljo
Tvoje sladko je ime,
Družbe rajske te časte.

K tebi mili

V solz dolini
Zapuščeni kličemo,
Milosti te prosimo.

Ti nas brani

V sili vsaki!

Daj, da bi posnemali
Tvoje lepe čednosti!

— 81  —

Slava Mariji.)

L

Tebe, Marija, želim postaviti,

Šopek cvetlični prinesem ti v dar.
Sklenil sem, hočem te večno ljubiti,

O ne zavrzi darila nikar!

Zgornji vršiček je lilija bela,

Čistega srca podobo ima.

Čistost darujem ti; naj bi cvetela

V srcu mi vedno kot lilija ta!

Druga cvetica, vijolica mala,

Živa podoba ponižnosti je;

S srcem ponižnim kot ti si kazala, —
Bodem posnemal v vseh čednostih te.
Tretja cvetica kot iskra žareča

V šopku, ki živo nasproti migljd,

Tako naj klije ljubezen goreča

K tebi, Devica, iz vsega srca!

Vse, kar premorem, darujem veselo
Tebi, ki Mati usmiljena si;

Moje srce, kako rado bi pelo
Slavo ti večno iz svojih močij!

') Napev Rihar-jev.

6

— 82  -

V sreči, nezgodi, na slehernem kraji
Tebe, Devica, bom vedno častil,
Upam pa tudi, da enkrat tam v raji
S taboj cvetice veselja bom vil.

II.

Marija! vir si nam veselja!
Zakaj bi slave ti ne peli,

Ne k tebi, blaga, hrepeneli,
Navdaja ko nas k tebi želja?

Marija! ti si ljubezniva;

Zakaj bi tebe ne ljubili,
Dobrotnice te ne častili,

Obraz ko tvoj se nam odkriva?

Marija! ti si mati mila:

Zakaj bi k tebi ne hiteli,
Pomoči tvoje ne želeli,

Ko tare nas nadloga, sila?

Marija! zgodnja nam danica!
Očesi kam bi obračali,

Življenja čoln kako veslali,

Ko noč nas krije in temnica?

— 83  —

Marija! ti nebeška vrata,
Zakaj bi v solzni mi dolini
Ne zrli k tebi, kjer v višini
Nam sije tvoja zarja zlata?

-#>

Marija naše pribežališče.

Kakor reka se izliva

V morje, in tu v njem počiva,

In prepolno ni morje:

Tako grešnik se k Mariji
Zateka v grehih, hudobiji,

Kjer se milosti dele.

Ne zamudi, ,

K njej, o grešnik! se potrudi.

Če v nevarni kraj zabredeš,

V grešne zveze se zapleteš,

Ne obupaj še nikar!

Milost ni še izgubljena

Se odprta pot je ena,

Kjer ti sveti upa žar:

Tja k Devici
Se zateci, pomočnici.

6 *

— 84  —

Če viharja moč razsaja,
In valovja šum nastaja,
Ako ti pogin preti:

K naši Materi premili
Vzdihaj, kliči v hudi sili:

O Danica!

Bodi moja rešenica!

Marija pomočnica.*)

O Devica,
Pomočnica

Vedno zvesta si nam ti!
Le sladkosti
In blagosti

Tvoja roka nam deli.

Kakor roža
Si cvetoča,

Ko prikaže se spomlad.
Z njo iz raja
Nam prihaja
Cvetje zlato, blažen sad.

')  Napev  Rihar-jev in A. Nedved-ov.

— 85

Kakor zarja
Iz viharja

V temni noči kažeš pot;

Ti premila
Si rešila

Mnogokrat nas hudih zmot.

Ti nas vodi,

Z nami hodi
Mati ljuba dalje še!

Nas obvari,

Blagodari,

Bodi naše upanje!

In ob smrti
Raj odprti

Nam doseči milo daj,

Tam veseli
Hvalo peli
Bodemo ti vekomaj.

— 86  —

Marija tolažnica.*)

0 Marija, tolažnica
V vseh bridkostih si nam ti!
Ko preganja nas krivica,

Up pri tebi nam še tli.

Pri nadlogah v vsaki sili
K tebi se obračamo,

Srce svoje s tolažili
Sladko napolnujemo.

Mati naša, le oziraj
Milo v nas se reveže!

Nas tolaži in podpiraj,

Zdravi duše ranjene!

Upamo, da ti, Devica,

Vedno boš nam milostna,

Da kot zvesta tolažnica
Nas ti spremiš iz sveta.

*) Napev Grbic-ev. (Glei „Uč. Tov/ 1865. L, 1. 11.,
stran 172.)

— 87 —

Marija, Mati ljubljena.*)

Marija, Mati ljubljena,

O počeščena ti!

Rodila si nam Jezusa,
Zato te vse časti.

Mi svoja srca ti damo,
Zaupno k tebi kličemo:
Marija, varuj nas!

Marija, sladko ti ime,
Kristjanom močni var:

Ti zdraviš žalostno srce,
Nam siješ upni žar.
Zatorej ne prenehamo
In vedno k tebi kličemo :

Napev v „Ceciliji", II. del, stran 273.

— 88  —

Marija, moja misel.*)

Ko zarja zjutraj se razgrinja,
Si moja misel ti, Marija;
Podoba tvoja pred očmi
Mi vedno miljena stoji.

Preti če zloba zapeljiva,

Si moja misel ti, Marija;
Obraz teman mi razvedriš,

V skušnjavi me ne zapustiš.

Ko noč po zemlji se razširja,
Si moja misel ti, Marija;

In prej ko truden še zaspim,
Se v tvoje varstvo izročim.

Ko bo mi zadnja ura bila,
Boš moja misel ti, Marija;

Ko bodo sile mi pošle.

Oziral bodem k tebi se. —

‘) Napev  Rihar-jev.

Marija, naše upanje.

K tebi, Mati, ljubezniva,
Zaupljivo pribežim,

Dela vsa in želje svoje,

V tvoje varstvo izročim.
Vem, ne boš me zapustila
Reveža brez tolažila.

Ti stopinje moje vodi,

Ti varuj me hudega,

V božji milosti ohrani
Čisto mi telo, duha.

Če z menoj si, ljuba Mati,
Zlega ni se meni bati.

Če nesreča me pregranja,
Ako svet zatira me,

Če bridkost in stiska žuga,
Ti si moje upanje.

Vem, ne boš me zapustila
Moja Mati, srčno mila!

— 90 —

Prerod.

Od hruma svetnega omamljen
Sem hodil že nevarno pot,

Po milosti Device zdramljen
Obvarovan bil hudih zmot.

Izginile so grešne tveze,

Razdrle se hudobne zveze,

Navdaja me, ko ne popred,

Uzvišen čut, mi v prsih vnet.

Sovražno če osode časne
In svetni up me zapusti,

Ge tudi sreča mi ugasne,

Če ljubi dom me poslovi :

*)Zaupam v tebe, o Devica!

Ti moja bodeš tolažnica;

Mi zvezda tvoje bo oko,

Ki mi svetila bo v nebo.

Vsejedno mi, če dolgo, kratko
Na revnem svetu zdaj živim.

Da pridem k tebi v družbo sladko,

Ti dneve svoje podarim!

*) Napev k tem vrsticam je zložil Fr. Sr. Adamič.
(Glej „Uč. Tov/ 1867. L, 1. 10., stran 160.)

91

Bežite zdaj, ve prazne sanje,
Me boljše čaka vživanje:
Nebeški raj, presrečni dom,
Kjer vekomaj zveličan bom.

Pred tronom tvojim, o Devica!
Klečim in zrem v obraz ti mili.
Občutki so se zamaknili

V sijajnost tvojo, o Kraljica!

Si s trumo angeljev obdana,

V naročji imaš božje Dete,
Prepevajo ti družbe svete,

Si z rajskim svitom obsijana.

Kot solnce zjutraj v zarji zlati,
Oko premilo tvoje sije,
Prečudno moč mi v srce lije,
Ne morem reči, popisati.

Pred Marijo.*)

I.

Uglasbil L. Bel ar.

— 92  —

Pri tebi, o Devica mila!

Bi noč in dan najraje bival,
Čutila rajska bi užival,

V sladkosti duša se topila.

Devica sveta, o dodeli,

Da vedno bo obličje tvoje
Navdajalo vse čute moje,

Me sprejmi k sebi v raj veseli!

II.

Spominjaj se, Devica mila,
Da ni še bilo slišati,

Da ti koga bi zapustila,

Ki k tebi upno pribeži.

Z zaupanjem tem, o Devica!
Zdaj k tebi zdihuje hitim,

Ti bodi moja pomočnica,

Da grešnik milost zadobim.

Besede večne ti si Mati,

Ne zvrzi mojih besedi!

Ne jenjam k tebi zdihovati,
Usliši me po milosti!

— 93  —

Male šmarnice.

1. STUD NAD GREHOM.

Pomagaj mi, prečista Mati,

Da greha se največ bojim,

Da vedno v tvojem močnem varstvu
Bogu in tebi zvest živim.

2. ŽALOST NAD GREHOM.

Močno mi tužno srce bije,

Zelo me huda vest teži,

Zakaj sem grehu se udajal,

Nič več naj to se ne zgodi!

3. milost!

Usmiljena, oj Mati naša!

Ti prosi za-me Jezusa,

Da on po bridki smrti svoji
Ubogemu še milost da!

4. TRDNI SKLEP.

Življenje drugo bom nastopil,
Pregreham dal bom vsem slovo;
Pomagaj mi, Devica mila,

Da sklep omahnil mi ne bo!

— 94  —

5 .  PONIŽNOST.

Marija, ti mi v srce vsadi
Ponižnosti vijolico;

Da vedno bode živa klila,

Izrejaj ti in varuj jo!

6. MINLJIVOST.

Marija daj, da vidim jasno,

Kak6 minljive so stvari,

Kako beži življenje naše
In vse, kar svet ima, rodi.

7 . NEČIMERNOST.

Ne pusti, božja Porodnica,

Da kdaj bi svet premotil me,
Pokaži mi, da živo vidim,

Kako nečimerno je vse!

8. SMRT.

Ko zadnja ura bo mi bila,

Takrat me ne zapusti ti!

Oko umrlo, solzno moje
Uprto v te naj zastoji!

9 . TROHNOBA.

Spomin v trohnobo in minljivost
Naj varuje pregrehe me!

Le vera, up, ljubezen živa
Naj vrata v večnost mi odpre!

— 95  —

10 . SODBA.

Marija, ti me k sodbi spremi,

In prosi za-me milosti;

Ce ti z menoj boš, ljuba Mati,
Nesreče se mi bati ni.

11 . VEČNOST.

Obvaruj me, Devica sveta,

V pregrehah da s sveta ne grem;
Očistim prej naj vest si svojo,

In z Bogom spravljen naj urnem.

12 . SVETA VERA.

Ne pusti, Mati, da bi zmote
Od prave poti vedle me,

Ohrani luč mi vere svete,

Vihar, da mi ne ugasne je.

13 . BOŽJA VSPRIČUJOČNOST.

Spominjaj me, Devica modra,

Da Bog me vidi zmer povsod,
Ogibljem da se grehu skrbno —
Pravice hodim zlato pot.

14 . BOGABOJEČNOST.

Devica stori, strah da božji
Prešinja vedno mi srce,

Da nikdar v krivdo ne dovolim,
Bežim pred senco greha že.

I

— 96  —

15 . OPREZNO GOVORJENJE.

Ti varuj, Mati, usta moja,

Da grehu so zatvorjena;

Le v slavo Božjo in pa tvojo
Naj jezik moj izraz ima!

16 . ZAUPANJE.

Ti, Mati, upanje si moje.

Vsa moja moč si in krepost,

Če tebe zaupljivo prosim,
Odvzameš vsako mi bridkost.

17 .  TOLAŽBA.

Marija si tolažba moja,

Ko trga žalost mi srce;

Ljubezen tvoja mi odjemlje
Težave bridke in solze!

18 ,  UDANOST.

Kar koli pride, me zadene,
Prenašal bom udano vse;

Saj vem, da kar nam Bog pošilja,
Le v srečo našo nam daje.

19 . POTRPEŽLJIVOST.

Dodeli mi, Devica blaga,

Strpljivo da imam srce!

Pomagaj mi, da rad prenašam
Težave, križe, vse gorje.

— 97  —

20. pomoč.

Ge greh me vabi, zapeljuje,
Devica ne zapusti me,

Z mogočno roko ti me brani,
Preženi mi skušnjave vse!

21 . ČUVANJE.

Oj vsprejmi, Mati, srce moje,
Pri tebi varstvo, moč ima;
Bogu in tebi je darujem,

Ti vodi moja dela vsa!

22 . LUČ OD ZGORAJ.

Ti mati si vodnica moja,
Preganjaj greha temno noč;
Na vseh nevarnih potih mojih
Naj varuje me tvoja moč!

23 . POMOČ.

Po tebi nam preljuba Mati,
Pomoč in milost Bog deli;
Zatorej zaupljivo kličem:
Devica, prosi za-me ti!

24 . STANOVITNOST.
Pomagaj, da bom stanoviten,
Pregreham da se ne udam.
Storiti pa tako le morem,

Ge tebe na pomoč imam.

7

98  —

25 . HVALEŽNOST.

Z jezikom, srcem zahvaljujem
Bogu se za vse milosti;

Naj slavo tvojo povikšuje
Na svetu vse, kar je, živi!

26 . LJUBEZEN DO BOGA.

O Mati! ti ljubezni lepe,

Da ljubim, daj, Boga zvesto!
Otrok da bom ljubezni svete,

Naj želja moja bo samo.

27 . LJUBEZEN DO MARIJE.

Devica, lilija na samem
Scvetela si mej hčerami;

Zatorej pa ljubezen sveta
Do tebe v srcu mi gori.

28 . LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA.

Vse brate bom na svetu ljubil
Kot sebe zmer zarad Boga,

Enako bodem ljubil tudi
Se svojega nasprotnika.

29 . HOJA ZA KRISTUSOM.

Daj, Mati, da za Sinom tvojim
Nastopam, hodim pravo pot!
Njegov mi vzgled v življenji sveti,
Obračaj k dobremu povsod.

— 99

30 . SVETI BLAGOSLOV.

Devica sladka, daj da, sije
Na-me premilostni tvoj žar;

Ge blagor tvoj me spremlja, vodi,
V zavetji tvojem sem vsegdar.

31 . SVETI RAJ.

Presrečni so, ki v Božji hiši
Pri Bogu že prebivajo!

Devica daj, da tudi meni
Se vrata v raj odklenejo!

Na Šmarni gori.

Na ljubem tem kraji
V bližavi nebes,
Najiože si brišem
Solze iz očes.

Došel sem, Marija,
Na tvojo goro,

Za hip bi zapustil
Rad mračno zemljo.

5 - 100

Ti vabiš me k sebi
Od hrupa, sveta,

Mi kažeš se Mati
Usmiljena vsa.

Bridkosti, težave
Nam tukaj jasniš,

Pomoči, tolažbe
Tu vernim deliš.

Le vabi na goro
Tvoj zvon me glasan —
Naj k tebi me spremi
Na zadnji moj dan!

♦

Sveta Cecilija.*)

Vzdigni pesem glase svoje,
Poj na čast Cecilije!
Struna, piščal naj zapoje,
Godbe šum razlegaj se!
Rada ti, devica sveta
Hvalne pesmi pela si,

Petje in molitev vneta
Mlada leta ti sladi.

') Napev  Rihar-jev.

— 101

Mej neverci zvesta bila
Božjemu si ženinu,

Kri za vero si prelila,
Darovala se Bogu.

Valerjanu tovaršica,

Ga za vero pridobiš,

Ž njim živela kot devica,

Ž njim se v raji veseliš.

Mučenica in devica,

Dvojni venec venca te,

Mej izvoljenci cvetica
Belordeče svetiš se.

Tu prepevaš sladke glase —
Slavne pesmi Jagnjetu,
Prepevala boš vse čase
Slavo večnemu Bogu.

Vzdigni pesem glase svoje
V čast zato Cecilije!

Struna piščal naj zapoje,
Godbe šum razlegaj se!

«Bodi slavljena devica!»

Naj odmeva ti v nebo,
Pevcem, godcem pomočnica,
Glasi njih naj ti pojo!

- 102  -

Nove orgije.

Veselo orgije zadonite,

Bogu darujte prvi glas!

V češčenje božje se družite,
Živahno pojte vsaki čas:

Boga na vekomaj samo
Naj hvali zemlja in nebo!

Ganljivo  orgije zadonite,
Vzbujajte srca vse strani,
Soglasje sveto v dušo lite,
Milobno s kora naj doni:
Pobožnih src, ljubezni dar
Polagaj vsakdo na oltar!

Resnobno  orgije zadonite,
Obhajajte cerkveni čas,

Čutila sveta nam budite,
Odmevajte po cerkvi glas:
Presojaj, človek, svoj si stan,
In misli na poslednji dan!

Nebeške  orgije zadonite,
Dvigujte k Bogu nam srce,

103  —

S tolažbo v tugi je polnite,
Vdihujte svete nam želje!
Razlegajo se glasi naj
Iz hiše Božje v sveti raj!

Zlafomašnik.

Prisvetil je veseli dan,
Preželjno že dočakovan ;
Duhovni oče sivolasi
Pristopa danes k zlati maši.

Iz src udanih mu doni:
Presrečni zlatomašnik ti!

Prisvetil je veseli dan,
Sosedom vsem preblagrovan;
Glej, sivi starček dar presveti
Daruje danes v družbi vneti.
Kadilo, cvetja vonj puhti:
Presrečni zlatomašnik ti!

Prisvetil je veseli dan,

Odkriva nam preblažen stan;
Gospod služabnika plačuje,

S proslavo svojo osrečuje.
Zato naj krepko se glasi:

Naj Bog očeta nam živi!


Ponižen pozdrav

mimogredočima c. in kr. Veličanstvoma

dobrovskih učencev in učenk

dne 20. listopada 1856. leta.

Pozdravljena oče in mati premila,
Pozdravljena srčno od revežev nas!

Naj sreča nebeška na Taji bi lila,
Spremljala ugodno na potih ves čas!

Podajamo cvetke še neoveneie,

Udane ljubezni živoči so žar;

Na srcih nam zvestih so se razcvetele,
Vsprejmita blagostno ponižno naš dar!

V otroke priproste se milo ozrita,

Iz src Vama zvestih slušajta naš klic:

Naj Bog Vaji vodi, oj gosta slavita!

V vseh potih potresa najlepših cvetic!

— 108 —

iolska mladina

o šeststoletnici presvetle cesarske rodovine Habsburške

na Kranjskem (1283.—1883).*)

Veselje čuje se povsod,
Obhaja se slovesni god,

Čez hribe, dole se glasi:
Cesarja naj nam Bog živi!

Stotine let minulo je,

Da Kranjec drug je Avstrije;
Viharjev hudih se ni bal,
Cesarju zvest je zmer ostal.

Sinovi zvesti tudi mi
Za vselej bomo Avstriji:
Zanašaj se na nas, vladar:
Življenje, kri ti damo v dar!

Razlegaj radost se povsod,
Praznujemo veseli god,

Čez hribe, dole naj doni:
Cesarja naj nam Bog živi.

f ) Napev L. Bela  r-jev.

— 109 —

Ob Najvišji navzočnosti

Njega c. in kr. apost. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I.

v godovaujskih dneh

od 11. do 16. mal. srpana 1883. leta v Ljubljani.

Živi svetli cesar naš!

Živi, ki domovje milo
Staviš v Svoje varno krilo,
Ki z zjedinjeno močjo
Varuješ nas vse krepko.
Živi svetli cesar naš!

Živi svetli cesar naš!

Živi, ki v ljubezni vneti
Tvoj obraz podložnim sveti,
Nam zaupanje deli,

Mir narodom vsem želi.

Živi svetli cesar naš!

Živi svetli cesar naš!

Kakor slavni dedi Tvoji
Moč imaš v blagosti Svoji.
Ljudstva osrečuješ vsa,
Narod vsak Te rad ima.
Živi svetli cesar naš!

— 110  —

N.

Ob izpremembi leta.

Staro leto je zbežalo,

In seboj je odpeljalo
Mnogo želj, različnih nad.
Tu delilo nam je sreče,
Sekalo tam rane žgeče;
Mnogoter bil njega sad.

Kaj prineslo bode leto,
Novo leto, zdaj pričeto,
Nam odkrito, znano ni.

Ali bo nam srečno, milo,
Ali v revi nas topilo,
Skrito je nam pred očmi.

Vendar vemo pa resnično,
Dobro delo in pravično
Ohranilo bo nam mir:
Blagoljubnost in poštenje,
Lepo čednostno življenje
Pravi sreči bode vir.

Staremu letu.

BOGATIN :

Leto zlato, kam odpravljaš
Že se, govoriš v slovo ?
Enkrat še mi žep napolni,
Predno bodeš nam odšlo!

ubožec:

Leto dolgo je minulo,

Tudi ž njim težave vse.
Hvaljen Bog, da čas je uren,
Da ne vrača zopet se!

TRPfN :

Z Bogom, ti nemilo leto!
Dosti si me trlo že;

Hudih ran si mi vcepilo,

Bog v nebesih za nje ve. —

— 112  —

Novemu letu.

Novo si leto nam danes nastalo,

Mnogo prineslo na trg si stvarij,

Kako jih bodeš posamno dajalo,

Vsak opazuje, zaupno skrbi.

Kažeš ljubezen in mir in veselje,

Zraven nezgodo, hudobo in črt;

Tukaj ponujaš resnico, tam želje,

Staviš življenje, nasproti pa smrt.

Kakšen li meni boš del odločilo,

Srečo, nesrečo, pa vsakoršno zmes;
Bodeš sijalo mi solnce premilo,

Ali netilo nezgode mi kres?

Daj mi, kar hočeš, saj nimaš obstanka,
Kmalu odnesel te bode vihar;

Tvoja beseda je vedna uganka,

Vse, kar nam kažeš, nestalen je dar.

Torej, novinec, le spravi vabljenje,

Sam bom usvojil si srečo in mir:

Cisto ohranil bom vest in življenje,
Tega ne vzame minljivi tvoj tir.

— 113

Dete.

Ti ljubo  si, nedolžno dete,
Prijazno kot pomladni cvet;
Obraz imaš podobe svete,
Spoštuje, rad ima te svet.

Ti varno  si, nedolžno dete,
Nevarnosti še ne poznaš;

Ti proste ure niso vzete,

Se druga angelja imaš.

Ti srečno  si, nedolžno dete,
Bridkost ne trga ti srca;
Uživaš zlati čas osvete,
Veselje v srcu ti igra.

Veseli učenec.*)

I.

Veselo, veselo
Zdaj v šolo hitim;

Tu pazno, marljivo
Prav rad se učim.

*) Uglasbil Ant. Nedved. Tako tudi Fr. Sr. Adamič.
(Glej „Uč. Tov.“ 1863. L, stran 222.)

8

— 114

Se brati, pisati
Navajam lepo,

In dragih naukov
Ki treba jih bo.

Domači in v šoli
Me ljubijo vsi;

Jim s pridnostjo vračam
Obilne skrbi.

In Bog mi napredek
In zdravje daje;

Po sreči, prav dobro
Godi se mi vse.

Zatorej veselo
Zdaj v šolo hitim:

Tu pazno, marljivo,

Prav rad se učim.

II.*)

Kadar zarja mi prisveti,
Vstanem in na prosto grem,
Stvarniku v molitvi vneti
Srčno hvalo, čast dajem.

f ) Uglasbil Ant. Ned ved.

— 115  —

Mlad sem še, zelo nezmožen,
Vender nekaj že storim,
Dober leliko sem, pobožen,
Pridno vedem se, učim.

Lepi uki so zakladi,

Ki nabiram jih v srce,

Biserji so v dobi mladi,

Ki jih molj, rij a ne sne.

Doisra učenec.

Ko jutranji žarki
Mi v okno blišče,
Hvaležno se k Bogu
Vzdiguje srce.

Veselo grem v šolo,

Se pridno učim,

Nabiram si ukov,

V prihodnje skrbim.

Doma rad ubogam,

Se vedem lepo,

Pa časa ne tratim,

Ga rabim skrbno.

8 '

116  —

Po delu veselo
Vedrim se, igram,
Le dobre otroke
Za družbo imam.

In predno zvečer se
Uležem, zaspim.

Vse svoje in sebe
Bogu izročim.

Pa sladko počivam
Brez straha, skrbi,
Da solnce rumeno
Iz sanj me vzbudi.

Jezus, prijatelj otrok.

(Po Šmidu).

Večer pomladni se žari,

V zeleni log še solnce sije,

In v žarkih jezero miglja,

Ob kraji cvetje vence vije.
Pastir, njegova drobnica
Zapuščajo že pašo bujno,

Golnar že tudi krmi v breg,
Domov vesla s čolničem nujno.

117

Od zjutraj do zvečer učil
Nevtrujen je Zveličar mili,
Premnogim reve je odgnal,
Napolnil srca s tolažili.

Število silno vseh ljudi j
Povsodi, ki ga je obdalo,

Je zlega bilo rešeno,

S tolažbo se je okrepčalo.

Bil starček zjutraj še je slep,

Že vidi solnce, svet, zelenje;

In tukaj gluhec prvikrat
Zasliši ptičje žvrgolenje.

Bolniki, prineseni sem,

Ozdravljeni se zdaj veseli
Domov s posteljo vračajo,

Pri njem so zdravje, moč vsprejeli.

Zveličar ves utrujen že
Sedi na skali mahovih.

Desnica preupehana
Podpira mu obraz častiti.

Obličje kot mu sveti se
Bumeno solnce nam ne sije —

Se ne, ko luč življenja moč
Stvarem okolu sebe lije.

— 1J 8 —

Ob strani poleg tam stoje
Pobožno, tiho, zaupljivo
Z otroci skrbne matere,

Udane Bogu z vero živo.

Peljale rade deco 'še
K Gospodu bi v ljubezni vnete,

Da blagoslova detetom
Dobile bi in blagre svete.

Učenci pa jim branijo:

«Utrujen ves je od učenja;

Ste videle, da delal je,

Težiti ne mu še življenja!«

Otroke pa vesele pred
Je žalost bridka napolnila,

In matere uvidijo,

Da sladka nada jim minila.

Pa miljenec nedolžnosti,

Ko sliši tako besediti,

Odvrne: «Ne branite jim!

Pustite male k meni priti!

Resnično vam tu vsem povem,

Da takih je kraljestvo moje,

Podobni jim bodite vi,

Da vsprejmem vas v domovje svoje«.

119  —

Ljubezni te preganjene
So metere radost jokale,
Otroke svoje upno so
K Gospodu bliže pripeljale.
Otroci preveseli vsi
Kar k njemu so hiteli,

In bolj kot svoje matere
So njega radi zdaj imeli.

Najmanji kar objema ga
V naročji njega se raduje,

In drugi z lasci si igra,
Premila lica ogleduje.

Vsi drugi tu stoje, kleče
Ter k njemu gledajo veseli,
Pobožno roke sklepajo,

Da blagor bi njegov vsprejeli.

In on tako ljubo, sladko
Jim blagoslove podeluje.
Resnično je in čuti se,

Da Bog je tu, ki obdaruje.
Utihne v zraku ptičica,

Cvetica vonj prijeten dlje,
Ozira solnce, čudi se,

Ko sreča taka deci sije.

— 120  —

S hvaležnimi solzami vse,

In rajskega veselja mile,

Osrečene po blagru tem
So matere se spet vrnile.

Otrokom pa zatrjajo:

«Večera tega ne zabite,

V življenji svojem zmer povsod
Zveličarju zvesto služite!*

Otroci so ubogali,

Gospoda so čez vse ljubili;

Karkoli bi žalilo ga,

Skrbno so vselej se ognili.

In on je bil prijatelj njih

V življenji vedno, v vsakem kraji;
Po smrti pa je ljubim dal

Vsem. zlate vence v svetem raji.

Umirajoči otrok.

Z Bogom oče, z Bogom mati!

Grem od vas zdaj v dom naš zlati.

Tam bom zvezdice prešteval,

Z angelji Bogu prepeval.

— 121

Jenjal pa Boga profiti
Ne bom, da vas vidim priti.

Tam se bomo veselili,

In nikoli ne ločili.

Učitelju.

Tvoje delo je težko;
Križem rok ne smeš držati,
Moraš mnogo muk prestati,
Da teknilo delo bo.

Trnje zemlja nam rodi,
Setev redko dobro klije,
Slaba rada še pognjije,

Tudi suša jo mori.

Trnje puli iz srca,

Blaga sadi vanj čutila
Taka, da hudobna sila
Je ne bode zmagala.

Sam pa kaži tudi vse*

Kar želiš ker se podira
Cesar vzgled ti ne podpira;
Plod brez solnca ne cvete.

— 122  —

Slasti v srcu večje ni,

Če za vero, domovino
Dobro vzrejal si mladino,
Blažil rod prihodnjih dnij.

mm

Kaj je učitelj?

Učitelj je kraljič,

Na stolu sedi,

Učence strahuje
In za-nje skrbi.

Učitelj je oče
On dela trdo;
Otrokom vzgojuje
Duha in telo.

Učitelj je vrtnik,

Lep vrtec ima;

Učence presaja,

Na pravo ravna.

Učitelj uhožec
In bogat je vmes,
Plačilo gotovo
Ga čaka z nebes.

123

Učiteljevo veselje.

Meni ponavlja se vedno čas mladi,
Cvetje mladostno mi trajno kali,

Zlato veselje z otroci me brati,

Kaže podobo minulih nam dnij.

Ko se mladosti razvijajo krila,

V prvo ko prosta na kvišku zlete, —
Jej odvezujem naravna vezila,

Z njo se raduje še moje srce.

Dalje ko duši obzor se odkriva,
Stvarstva razgrinja se širni jej svet,
Kadar oglaša zavest se nje živa,
Solnce obseva presrečnih me let.

Skoro ne čutim, da čas se mi stara,
Skrb in težava če duši preti,

Sreča zapušča če me ali vara:

V družbi mladostni nadležnosti ni.

124

Himna učiteljska.*)

(Poleg češke).

Stvarnik, po dobroti tvoji
Človek prišel je na svet,

Da bi slavo ti prepeval,

Stvarstva tvojemu bil cvet;

Naj iz praha bi se dvigal,

Tebe vredno zmer častil.

Ti njegov vodnik, učitelj
Vedno si usmiljen bil.

Obrazuje se učitelj,

Da človeka plemeni,

Bridkih časov in nehvale
Se ne straši, ne boji.

Sladka ga zavest navdaja,

Mu sladi vso skrb in mar,
Prizadetje, trud obilni
Narodu poklanja v dar.

Kar zaseje z roko pridno,
Nadepolno mu kali,

Sveti čista se resnica,

Čut pravice se goji.

*) Uglasbil Fr. J. Pelz.  (Glej „Uč. Tov." 1877., str. 4 .)

Sužnost se s sveta pomika,
Zemlja v rajski plod cvete;
Mir, ljubezen je v prosveti,
Ljud v omiki brati se.

Kaj me peče?

Imel sem vrtec, kraj preljubi,
Cvetele v njem so rožice,
Presrčno so me veselile,
Zabavale naj ljubše me.

Sovražnik divji, razuzdani
Pustošil mi je cvetke te;
Veselje moje je uničil;

Pa to ne peče me v srce.

Dorastlo bode drugo cvetje,
Razvilo zopet se lepo,

Me vnovič bode veselilo,

Ko vrne cvetje se mlado.

Prijatelj bil je mi premili,

V ljubezni srčni zvezani,
Veselje, žalost sva delila,
Imela srečne, zlate dni.


Pa smrt nemila je razdrla
Presladke nama zveze te,

Gomila hladna že ga krije;

Pa to ne peče me v srce.

Ljubezen prava v duhu biva,
Zatreti smrt ne more je,

Ondot v presrečnem, svetem raji
Združila zopet bova se.

Vodnik sem množici bil mladi,
Gojil jej srca zmer skrbno,
Vsprejemala je uke moje,

Ravnala se po njih zvesto.

A svet hudobni je popačil
Nedolžna, dobra srca ta;

Po vodi šli so uki moji —

In to me peče v dno srca.

127  —

Sodeležniko m

prvega občnega zbora ljudskih učiteljev

na Kranjske til

dnš 15. kimovca 1868. leta.

Zdravo vrli bratje zbrani!

Zdaj ugoden nam je čas;

Prvič v beli tu Ljubljani
Zlata sloga druži nas!

V slogi moč rodi se prava,

V slogi nam uspeh cvete,

V slogi se razvija slava,

V slogi raj na svetu je!

Sloga bodi nam vodnica —

Sloga vtis spodbadanja,

Sloga zvesta nam družica,

Sloga zvezda upanja.

Torej, bratje, veseljujmo!

Zdaj ugoden nam je čas,

Slavno prvi god praznujmo,

Zlata sloga druži nas!

128

Tovarištvo.

spomin učiteljskega zborovanja

dne 27. in 28. kimovca 1871. leta.

Zdravo, tovariši, bratje premili,

V tesnem soglasji zjedinimo se!
Složni bodimo v veselji in sili,

V slogi nam zlata prihodnost cvete.

Zdravo, tovariši, bratje premili,

V tesnem soglasji krepimo moči,

Naj bi s tolažbo si srca polnili,

Da nam ugodnejša doba žari.

Zdravo, tovariši, bratje premili,

V tesnem soglasji si dajmo roke,
Vestno v poklicu da bomo služili,
Soli domači darili srce.

— 129

Slovenski učitelj.

Y spomin učiteljskega zbora

dne 24. kimovca 1872. leta.

Slovenski učitelj zaveda se živo,

Za vero, domovje mu srce kipi;

On dela za blagor človeštva marljivo
Ter z ljudstvom veselje in žalost deli.

Slovenski učitelj živi za mladino,
Vzgojuje, v ljubezni neguje skrbno;

Se peha in trudi, še orje ledino,
Plačilo pa je mu zavednost za to.

Želja.

Vijolica ljuba
Prikaži se krhali,
Prav rad bi že videl
V obleki te zali!

v Ljubljani

9

— 130  —

In ptičice drobne
Že k nam priletite,
Prepevajte sladko,
Naravo budite!

Pomlad ljubezniva
Svoj raj nam odkleni!
Oj, vse že vzdihuje
Po tebi željeni!

Ti solnce ogrevaj
Nam srca in glave
Ter vzbujaj ljubezen
Nam do očetnjave!

Prezgodnja cvetica.

Vabilo je solnce
Cvetico na dan:
«Preljuba le vstani,
Prišel je svečan.

Že sneg je odlezel,
Meglice beže,

Po trati pihljajo
Že sape gorke».

— 131 —

Cvetica posluša
Vabljivi ta glas,
Vesela pokaže
Iz zemlje obraz.

In solnce rumeno
Jej lice žari,

Obleko prenežno
Preljubo darl.

Večer pa že prvi
Se reva kesa,
Slušala da solnce
Da se je scvetla.
Hud sever pribrije,
Raztnrazi se spet,
Prezgodnjo cvetico
Umoril je led!

Aprilu.*)

Pokazal si cvetke
In brstje razvil,

A kdo bi ti upal —

Nestalni april?

*) Uglasbil Jos. L. Weiss. (Glej „Uč. T.“ 1877. 1., 1. 7.)

9*

— 132  —

Na videz nam kažeš
Prijazen obraz,

Za hrbtom pa skrite
Nevihte imaš.

Mej ptiči nekteri
Ti slavo pojo,
Iskušeni drugi
Pa z glavo majo.

Jaz tudi še zopet
Bom v plašč se zavil,
Li kdo bi ti upal —
Nestalni april?

Pomlad. 4 )

Pomlad mila
Odklenila

Svoj veseli nam raj.
Cvetje klije,
Radost« sije,
Zeleni že vrt in gaj.

') Uglasbil A. N e d v č d.

— 133  —

Zdaj le hiti
Vence viti

O mladina! zdaj je čas.
Dan zbeguje,

Cvet vsahnuje,
Kmalu mine rožni kras.

Zraven tudi
Ne zamudi
Poiskati dušni sad!
Pomlad ide,

Zopet pride,

Mladi čas je le enkrat

Ifloj vrtec.*)

Preljubi vrtec, vrtec moj!
Veselje imam vse s teboj;
Razgrinjaš mi cvetice mile,
Ki bodo mi duha vedrile.

Cvetice ljube so same,

Ki v srce moje govore;

In njih beseda sladka veje,
Unema dušo in pregreje.

*)  Napev Rihar j e v.

— 134  —

Človeška govorica ni,

Iz cvetja ki nam govori;

Nebeški glas iz njih se čuje,
Prečudno giblje, navdihuje.

Zatorej ljubi vrtec moj,

Veselje imam vse s teboj;
Razgrinjaj mi cvetice mile,

Da bodo mi duha vedrile!

Tri lepe cvetice.*)

Prelepo cvetejo cvetice spomlad,
Prijetno dišijo, jih vsak ima rad.
Otroci veseli po cvetke gredo,

Se ž njimi igrajo, je v vence pleto.

Vijolica modra na tihem cvete,

Pa vendar duh njeni se daleč razgre.
Ponižnost nam kaže, pohlevnost uči,
Da čednost to lepo posnemali bi.

In lilija bela se v cvetji maje,
Oblečena pražnje, nauke daje.

Unema mladino za čisto srce,
Nedolžnost poroča za leta mlade.

*) Uglasbil Ant. Ne d ved.

135

Zlatica rumena, ko čisto zlato,

Se milo ozira tja v božje nebo.

Tam gori, nam kaže, da vsi smo doma,
Tam biva naš Oče, ki rad nas ima.

Kaj cvetice govora.*)

Na trati zeleni cvetice cveto,

Nas vabijo k sebi, velijo tako:

«Smo čvrste in mlade in pisane vse;
A cvetje to naše v nevarnosti je.

Ko pride prezgodaj vročina, al’ mraz,
Nam zvene, upade cvetoči obraz,

Nam kmalu zaklene spomladi se vrt;
Jesen že pripelje nemilo nam smrt.

Dečaki, device so ravno tako,

In kakor cvetice nevarno cveto;
Zapelje se kmalu mladostno srce,

In lica cvetoča zveno in zblede.

*) Uglasbil A. Ned ved. Drugi napev k tej pesmi glej
v „Uč. Tov.“ 1863. L, stran 161.

13G —

Zatorej, mladina, ti rožnika cvet,

Le čuj, da ne skvari hudobni te svet!
Ponižnost in čistost ti v skrbi naj bo,
In cvetje bo tvoje cvetelo v nebo!»

Jk

Pomladne misli.

Ko vidim cvetke pisane
In slišim ptičje pesmice,

Srce na prosto mi želi,

Mej cvetje, petje hrepeni.

Nabiral bi si rožice,

Prepeval sladke pesmice,

Cvetice, petje zlati dar,

Mi v dušo siješ rajski žar.

Ko vidim dole in gore,

Planine brda in kope,

Tja gori srce hrepeni
In čiste sape si želi.

Vedril tam gori bi duha,
Spominjal bolj se stvarnika.
Samota duši moč daje,

In lajša jej težave vse.

Ko vidim zarjo jutranjo,

Večerni svit, večernico,

Močnejše tolče mi srce,

Se razne misli mi vrste.

Odločen skoraj od sveta
Vzdihujem poln zaupanja:

«Tam gori pravi naš je dom,
Kjer truden, reven več ne bom»

Otrok in rožica.

OTROK.

Kdo tebe, lepa rožica
Oblekel je tako lepo?
Prelepo si okrašena,

Kdo daje ti opravo to?
Šivati sama, vem, ne znaš,
Likati, prati tudi ne:

Povej, od kod vse to imaš,
Darila taka kdo daje?

ROŽICA.

Preljubi ti, prijatelj moj !

Ne veš li, kdo oblači me!
Dobrotnik ta je tudi tvoj,
Ki vsaki dan ti kruh daje,

— 138  —

In tvoja lica zmer lepo
Rudeče barva, vije las,

Pošilja spanje ti sladko
In varuje te vsaki čas.

OTROK.

Li oče je nebeški ta,

Ki molim k njemu vsaki dan,

Li on za tebe skrb ima,
Cveticam ta je tudi znan?

Li Bog ozira tudi se
Na vsako tako malo stvar,

Da v varstvo svoje jo vsprejme,
Pošilja jej svoj mili dar?

ROŽICA.

On mili oče je povsod,

Za svoje vse stvari skrbi!
Njegova roka vseh dobrot
Obilno tu in tam deli.

Kar diha vse in kar cvete,

Naj živo je, naj je mrtvo,
Njegova moč podpira vse,

Povsod njegovo je oko.

Zatorej, dragi milček moj,
Hvaliva stvarnika oba!

Duhtela jaz bom cvet mu svoj,
V njegovo čast razvijala.

— 139 —

Tako mi delaj tudi ti:
Veličaj, moli ga lepo,
Posveti svoje vse mu dni,
In služi vselej mu zvesto!

vt,

'F

Deklica in rožica.*)

Mej cveticami pohaja
Mladolična deklica,

In žaluje, ko zvenela
Ljuba nje je rožica.

«Kje si krasna cvetka moja,
Ki cvetela si lepo,

Ali boš me zapustila?«

Vpraša dekle žalostno.

«Skrbno vselej sem ti stregla,
Varovala zvesto te!

S čim, povej, sem te žalila,
Da poslavljaš vela se?»

*) Uglasbil Fr. Sr. Adamič.  (Glej „Uč. Tov.“ 1864. L,
stran 163.).

— 140  —

«Nisi ti me razžalila*,

Pravi vela rožica,

«Blaga, ljuba in prav skrbna
Bila si mi strežnica.

Moji dnevi so minuli,

Že prihaja k nam jesen;
Cvetje naše ugonoblja
In je devlje v grob leden.

Dekle, tako tudi tebi
Čas mladosti naglo gre;
Mlada leta, lepo lice
Bo minulo kmalu te.

Zdaj še mlada kot cvetica
Mi razcvela tu stojiš,

Tako kakor jaz spomladi
V mladem raji zdaj živiš.

Dohitela pa minljivost
Bode te kot mene zdaj,
Cvetje krasno umorila,
Odpeljala v ljubi raj.

Jedno cvetje je, ki vzeti
Časa tir ne more je:

Le nedolžnost, čednost sveta
Zalo raste in cvete*.


141

Sanja.

Deček v vrtu izprehaja
Se in gleda cvetke svoje,
Radovaje pesmi poje,
Pomladanji čas obhaja.

Cvetke zbira, vence vije;

Vroči dan in nabiranje
Ga zaziblje v mirno spanje,

V cvetji sladko odpočije.

Tu mladenič v zlatem krilu
Iz cvetic se mu prikaže,

Gleda cvetke mnoge baze,

Reče pa mu k poslovilu:

«V vencu tem še manjka lu je
Cvetke, ki je glasovita,

Pri vijolicah je skrita
In „modrost“ se imenuje.

To poišči cvetko drago,

Enkrat le cvetč spomladi,

Ž njo seznaniti se vadi,

Ona ima cvetje blago*.

— 142  —

Deček sluša nauk zlati,

In iz sanje se predrami.

Zdaj po cvetki tej le sami
Trudi se, ki ga bogati

M/

st'*

V ■ n c a.

(Po Šmidu).

Na vrtu v hladnici zeleni,

Z dišečim cvetjem zapleteni —
Zvečer pri luni v žalosti
Ihteča deklica zaspi.

Očesi ko je zaklenila,

Kot rosa v cvetke otrnila
Solzica se na lice je,

Svetila v njej je luna se.

Pomanjkanje v nje hiši biva,
Vsa beda in potreba živa;
Pogosto solze močijo
Na preji njeno preslico.

Zlata, srebra in blišč vabljivi
Ponuja človek zapeljivi;

Zapeljal da jo v greh bi rad,
Ponavlja željo mnogokrat.

143  —

Ne da se deklica zmotiti,

Z besedo sladko prekaniti,
Ponudbam tem se odpove,

Ohrani čisto si srce.

Utrujena sladko počiva,
Nedolžnosti podoba živa.

In angelj svitli iz nebes
Se bliža poleg jej dreves.

Pokaže venca dva spletena,
Različno ki sta razdeljena;

Od trnja prvi je bodeč,

In drugi lepih rož cveteč.

Gre k njej in jo lepo pozdravi,
Besede resne te jej pravi:

«Od dveh teh vencev jednega
Izberi prostega srca.

Za cvetjem svetnim kdor tu leta,
Si trnjev venec unkraj spleta;

In trnja kdor se ne boji
V nebesih venec zlat dobi».

In dekle seže koj z desnico,
Izvoli golo si trojico;

Cvetlični venec mar jej ni,

Ga drugim rada pripusti.

— 144  —

Trnjica krasno se razvije,

V prelepih zlatih žarkih sije;
Krilatec reče, predno gre:
«Ta venec tam bo čakal te!»

Ubožno deva je živela,
Nadloge vse voljno trpela.
Naproti vedno jej miglja
Prelepi venec iz neba.

Kresnice.

Kresnice mile lučice,

V lepoto svojo vmišljene,

O mraku žarno se svetle,
Ošabno sebi govore:

«Smo lepše kot cvetice vse,
Svetleje nego zvezdice,

Me svetimo se v noč temno,
Ozira k nam se marsikdo*.

Topirji ješči prilete,

Kresnice svetle polove;

Zakaj so skazovale se,
Nesrečno so poginile!

145  —

Izpod skale
Poke male
Virček hladni snuje
Po dolini
In ravnini

Studenec.*)

Se razliva, urno gre.

Potok vije
Se in lije

V svojem teku neugnan;
In vodice
Ko zlatice

Šumetajo v svojo stran.

Ne zastane,

Hitro plane

Vsaka hitro mimo nas;
In hitreje,

Še urneje

IJtopljava se v naras.

Valčki virni
Čas nemirni
Mladih let pomenjajo.


') Uglasbil Ant. N e d v e d.

10

146  —

Ure zate,

Deček, za-te,

Kakor valčki ginejo.

O mladina!

Skrb edina

Naj za uk ti bode zdaj!
Čas zbežuje,

Ne čakuje,

In ne pride več nazaj!

Pri Savici.

Kjer bistra Savica
Gez skale bobni,
Valove peneče
V nižavo podi,

Tam bival in čudil
Sem ves se prevzet,
Od divnega čuda
Do srca pregret.

Ti jezna Savica
Ošabno bučiš,

Vse druge šumenje
Okolu topiš.

— 147  -

Cvetice po gajih
Ti niso kaj mar,

Se mavrice krasne
Ne gane te žar.

Nemudoma tečeš,

Se žuriš svoj pot,
Ovire odpravljaš,

Si brzna povsod.

Tam v jezeru mirnem
Umiriš želje,

In ljubko objemaš
Vodice sestre.

Jaz tudi rad s tabo
Bi hodil tako —

Da v srce vsprejemal
Bi vtise hladno.

Ko bolj bi nečutno
Bavnal se povsod,
Zapletal se ne bi
Zmer v toliko zmot.

10

148  —

Pri Bistrici.*)

Mej cveticami po logu
Teče čvrsta Bistrica,

K njej umivat, prat se hodi
Mladoživa deklica.

Enkrat zdi se jej, da reka
Tam pred njo se pomudi,

In da glasno jej na tiho
Reče tako, zasumi:

«Kaj mi bodeš dekle dalo,
Ker ti strežem zmer lepo,
Vsaki dan ti perem lice,

Da je zalo in gladko?

Dekle moje, zdaj govori,

S čim plačala bodeš mi,

Ako hočeš, da služila
Bodem ti še svoje dni?»

Dekle malo pomišljuje,
Sname svoj si prstan zlat,
Bistrici ga da v plačilo —
Vrže tja v valovni pad.

*) Uglasbil A. V a v k e n.

— 149

Lepše vse, prav snežno-belo
Devo pere Bistrica,

Zaslovelo že je dekle
Vseh dekličev rožica.

Žal, da kmalu preošabnost
Strastno v srcu jej zavre,
Zaslepljena hudobiji
Vrata na stežaj odpre

Zibnilo je lice zalo,

Zbežal sladki mir srca. —
Deklica do zdaj ponosna
V tla je vsa ponižana.

Mej cveticami po logu
Teče čvrsta Bistrica,

K njej umivat, prat se pride
Zapeljana deklica.

Zopet zdi se jej, da? reka
Tam pred njo se pomudi,

In da glasno jej na uho
Očitaje zasumi:

«Dekle moje, zdaj le beži,
Prati te ne morem spet;

Ne prilivam še cveticam,

Ki odpadel jim je cvet». —

■mm-

— 150  —

Mavrica.

_ '*»•__

V ozračji mirnem čez dolino
Razgrnjena je mavrica;

In žarke svoje kot zlatino
Nizdol izliva nam z neba.

Živahne barve lesketajo —

V sedmero trakov združene;
Odsviti solnčni v njih migljajo,
Prikazen veličastna je!

Nebo začenja se vedriti,

In obledeva mavrica,

Trakovi živi in odsviti,

Krasota spet izgine vsa.

Ozračje temno se obriše,
Rumeno solnce sije spet;
Hladilna sapa v dole piše,
Vonjavo diha plod in cvet.

Tako so nade vse minljive —
Podobne barvam mavrice;

Uzor pa nam resnice žive
Na nebu sije solnce še.

~»»X««~

— 151

Luna. 4 )

Tiha noč zemljo pokriva,

V sladkem miru vse že spi
Srce moje ne počiva,

Žalost beda ga teži.

Ti. osoda si nemila,

S čim sem vendar žalil te,
Da me šibaš brez hladila,
Jeza tvoja da me tre ?

Dolge ure prevzdihuje,
Tesno bije mi srce!

Mila luna približuje
Se mi, vidi lic solze.

«Nehaj», reče, « žalovati,

K meni, brat, oziraj se!

Le od zgoraj prisijati
More mir in upanje.

Trpi vseh težav število,.
Nosi križe vse voljno!
Kmalu bode se zdanilo,

Ti odprlo se nebo».

') Uglasbil A. Vavken.

152

Dalje luna je veslala,
Razsvetljavala noči,

Nje tolažba je ostala,
Jasni mi otožne dnu

Zvezdnato nebo.

Za goro se je solnce skrilo,

In črna noč po svetu gre;

Na nebu lučic preštevilo
Nebeška silna moč prižge.

Prijazno nam z višav migljajo,
Ljubezen, up na nas žare:
Prečudno z nami vez imajo,

V višavo vlečejo srce.

Ko mogel gori bi zleteti,

Bi radost moja bila vsa;

Srce bi jenjalo hlepeti,

Bližeje bil bi stvarnika.

— 153  —

Obema prav.

Slavec poje, pa utihne,

Nagne žalostno glavo,
Nejevoljen srčno vzdihne,
Razodeva tožbo to :

«Kaj mi hasni, če znam peti,
Krilo slabo pa imam ?

Petje moje, kdo če vzeti,

Za obleko mu je dam?»

Cvetka v gredi se pomaje,
Toži tudi žalostna,

Lepo si obleko graje,

Ker glasiti se ne zna.

«Kaj je meni vsa lepota!
Nema», pravi, «tu stojim,
Svet je žalostna pustdta,
Siromaško res živlm».

Stvarnik pa oba umiri,

Zapove in govori:

«Nehajo naj ti prepiri,
Osrečujta mi ljudi!


— 154  —

Slavec, ti prepevaj milo,
Cvetka pa razvijaj cvet,
To obema bo teknilo,
Čislal vaju bode svet».

P I e v i c e.

Žita že izraščajo,

Pletve nam je prišel čas;
Dela bo imela zdaj,

Kar plevic je pridnih nas.

Razdelimo se v vrste,

Žita ne pohabimo,

Rujmo pridno ves plevel,
Drača njivo čistimo!

Pridna je plevica ta,

Ki plevela ne pusti,

Urno pleve, ne kramlja
Nepotrbebnih esedt.

Roljša je plevica še,

Ki opleti sebe zna.

V srcu raste rad plevel,
Treba nam izruti ga.

— 155  —

Plevke pridne bodimo,
Žito skrbno čistimo;
Zraven tudi iz vesti
Vse napake trebimo!

Predrzni lovec.

Lovit gre živali
Predrzni kalin;

Tam puška njegova
Zavdaja pogin.

Pobega, kar noge,
Peruti ima,

Dolina in gora
Pred njim trepeta.

Pa strelec presilni
Nasiten .še ni,

Po skalah, vršacih
Divjino sledi.

Nepazen se zvrne
V prepadec do dna,
Mogočnost njegova
Končana je vsa.

— 156  —

Ko beli dan sveti
Na truplo mrtvo,

Živali od kraja
Vse k njemu gredo.

Tu orli, lisice,

Goščave, ves svet
Mesarijo: lovca
Kot on jih je pred.

Predrznežu rado
Tako se godi :

Kdor druge preganja,
Sam sebe vlovi.

Huda ura.*)

Solnce vroče se je skrilo,
Črno se nebo temni,

Ptičev petje utihnilo,

Tam od daleč grom. buči

Sem od gore po dolini
Se vzdiguje huda piš!
Cvetke, drevje po ravnini
Giblje k tlam nevihtni vrišč.

’) Uglasbil Ant. N e d v e d.

- 157  -

Strela, blisk v oblakih šviga,
Grom pretresa zrak in tla;
Ploha se na ploho vlij a,
Toča bije in rožlja.

Vender mene kaj ne straši
Srdna vsa nevihta krog;
Huda ura me ne plaši,
Varuje me ljubi Bog.

On, ki vlada moč viharja,
Dobri oče zove se;

Po viharji zlata zarja
Dar njegov nam zopet je

<S§rT?S>

Z  š m a.*)

I.

V ravninah, po hribih
Sneg debel leži,

In soluce rumeno
Ga z žarki zlati.

Vse tiho je v gozdu,
Drevesa šibe,

Snežena odeja
Pokriva steze.

f ) Uglasbil Ant. N e d v e d.

— 158 —

In sapa razmrazna
Pribrija ostro,

Ter skorja vodena
Pokriva vodo.

Popotnik podviza,

Ga bnrja podi,

S stopinjo mu vsako
Pot zmrzla hrešči.

Če ravno nam zima
Pritiska hudo,

Narava počiva
Pod snegom mirno.

Spomladi pa vzbudil
Bo stvarnik jo spet,
Podaril jej bode
Zelenje in cvet.

II.*)

Poletje ljubo je odšlo,

Ne greje solnce več gorko,

In ljubeznive rožice
Pobrala huda slana je.

*) Uglasbil Fr. Sr. Adamič.  (Glej „Ue. Tov.“ 1864
L, str. 12.)

159 —

Pobrala huda slana je
Veselje vnanje nam je vse;
Že sneg zapadel je zemljo,
Zaprti smo na dom samo

Zaprti smo na dom samo,

Na polji zdaj ne delamo,

Pa vender kratek čas nam je,
Prepevamo si pesmice.

Prepevamo si pesmice,
Radujemo domače se.

Ti zemlja pa počivaj zdaj,
Pomlad nam kmali pripeljaj!

Pomlad n4 kmali pripeljaj,
Cvetice lepe, ptičji raj!

Obilno žetev, polni klas,

Daj dobro leto, boljši čas!

<šŠN€s>

Ha prej i.*)

Kolovrate gonimo zdaj,

Prav urno se vrtijo naj!
Sukajmo nit in pazimo,

Da trdno prejo predemo!

’)  Uglasbil Fr. Sr. Adamič.  (Glej „Uč. Tov. 1863.1.)

160  — '

Da trdno prejo predemo,
Zapojmo zraven pesmico,
Ter mislimo: s kolovrati
Življenje naše se vrti!

Življenje naše se vrti,
Zelo se delati mudi.

Nam vsake ure bije glas:
«Mineva kmali zlati čas».

Mineva kmali zlati čas —
Pomladi mile, cvetja kras
Zatorej pridno delajmo,
Življenje svoje boljšajmo!

Življenje svoje boljšajmo,
Molimo, pridno delajmo.
Kolovrate gonimo zdaj,
Prav urno se vrtijo naj!

. v !/ m

Šivilja.

Šivanka le urno
Obračaj se mi!

Šivati, sešiti
Zelo se mudi.

— 161  —

Nikar me ne zbadaj,
Sešivaj gladko,
Obleka da lepo
Izdelana bo!

In nitka ne trgaj,

Se ne izmikuj,

Nikar ne nagajaj,
Gosto zavezuj!

Pri oknu pa solnce
Mi sijaj svetlo,

Da niti vdevati
Bom mogla urno!

Šivelja pošteno
S šivanko živim
Ter v hiši na suhem
Prav rada sedim.
Zadosti šivanja
In dela imam,
Sešitega slabo
Iz roke ne dam.

Obleke še svoje
Zabiti ne smem,
Primerno odelo
Izbrati si vem.

n

— 162  —

Obleka najlepša
Je čisto srce,

Poštenost so krila
In noše lepe.

Nikoli ne stara
Obleka se ta,

Pred Bogom in svetom
Bogata velja.

Za klilo se tako
Potrudila bom,

V njem pojdem mej svate

V nebeščanov dom.

Vodnik.

Stoji tam bela hišica,

Pri hiši miza kamnata,

Nam pevec tu se je rodil,
Ki prvi peti nas učil.

Domače strune je ubral,

Iz njih'premili glas dajal.
Kot slavček je prelepo pel,
Bil pevec resen in vesel.

— 163 —

Njegove pesmi srčne so,

Za dom in rod unemajo ;
Kot zarje so rumeni žar,
Domovju pravi zlati dar.

Pomlad že mnoga je odšla,
Kar struna mu utihnila;

A jek za njo onemel ni,
Široko nam se še glasi.

Slavi naj pevčev slavni god,

Kjer biva naš slovenski rod;
Glasi z gorenjskih naj pečin:
Vodnikov naj živi spomin!

Spominek

na zgodnji grob

Lovr. Lavtižarja, misijonarja,

ki je umrl (zmrznil) dne 3. grudna 1858.

pri Rudečem Jezeru v Ameriki.

Že petkrat drevje bo cvetelo,
Kar maja dan je bil deveti,
Ko šel je.v cerkev rumenelo
Duhoven vnet po veri sveti.
Tu klečal je in zrl v Devico,
Daril ločitve jej solzico.

u

— 164  —

Večerno solnce je sijalo,

Od cvetja, rožic se slovilo,

In Dobrovsko dolino zalo
Je v hladno senco zagrnilo.
Služabnik božji se napoti
Na dolgo pot, poklicu proti.

Ravnaje prav se po ukazu:

«Učit pojdite vse narode!»

Uda vročini se in mrazu;

Gre v daljni svet preganjat zmote,
Divjake hoče plemeniti,

Za sveto cerkev pridobiti.

Nadloge, revščino, težave
Pohlevno in voljno prenaša;

Deluje iz namembe prave;

Kot zvest poslanec se obnaša:
Ljubezen dvojno v jedno druži,
Bogu in bližnjemu le služi.

Njegovih blagih del število
Visoko že je prikipelo,

Pa tudi zla so z mnogo silo
Potrla mu obličje velo.

Gospod prikrajša pa mu dneve,

Ga k sebi vzame, reši reve.

— 165  —

Umrl v ledeni je gomili.
Prižgana luč mu ni svetila,
A rajski žarki nanj so lili,
Ga sveta družba obstopila.
Nebeški venec mu je dala,
V plačilo večno odpeljala.

Zlata maša

župnika v Kamni Gorici

dne 24. velikega srpana 1859. 1.

Ovenčaj danes se Ravnica*),

Veseli praznik ti žari;

Umij si, kovačija, lica,

In se raduj, Gorica ti!

Tvoj dušni oče v službi sveti
Dosegel god je petdeseti.

Stoletja pol se je vtopilo,

Častiti starček, pred teboj,

Nabralo se zaslug število,

Ki hrani jih vinograd tvoj.

*) Ravnica v Kamni Gorici j’e pod hribom kraj, kjer stoje
cerkev, župnijska hiša in šola.

— 166

Ne kraj ta sam in domovina,
Še daljni svet se te spominja.

Zato ovenčaj se Ravnica,
Veseli praznik ti žari;

Umij si, kovačija, lica,

Voščilo naj iz src puhti:

Očeta še nam Bog ohrani,
Nezgodi, sili vsaki brani!

Gorenjsko.

( 1860 .)

Ponosno ozira Triglav se v doline,
Raduje se v blišču gorenjskih lepot,
Savica mu slavo bobni čez pečine,

Tam Bled je narave najlepši porod.
Mogočnejše pa, kot orjaški plazovi,

In slavnejše, kakor gorenjski ves raj,
Vzdigujejo kvišku trije se vrhovi,

Ki venčajo s slavo Gorenjsko nam zdaj.

Prek Joštove gore nad levim Posavjem
Se vije pri cesti pohištev vrsta;

Pri cerkvi rumeni pred brdovim zglavjem
Je zibelka tekla sloveč’ga moža.

— 167 —

Tomaja, Žimina, Umada, Jelšane
Uklanjajo verno pred njim se z glavo,
Pastirju so cede iz srca udane,

Ki vodi, tolaži, je pase skrbno.

Ne daleč od tukaj v obližji Triglava
Radovljica gleda v sosedne gore;

V prijazni dolini, kjer vije se Sava,

Blišči nam spet drugo preslavno ime:

Ilirski prestolnik, goriški vladika
Prikazal se tu je, prišel iz strmin;

Modrosti njegovi se zmota odmika,
Mogočnim očakom ga šteje spomin.

In spet je Gorenjsko nam zarja oblila,
Odpira že tretji nam bistri se vir;

Iz starega mesta, ponižnega krila
Prihaja naš slavni visoki pastir.

Veselo pozdravlja ga vsa domovina,

Udano se klanja mu verno srce,

Raduje o slavi se svojega sina,

Za srečo njegovo molitve pulite.

Ukajte zatorej gorenjske strmine —

Treh slavnih vladik ve rojstveni ste dom!*)

*)  Jernej Legat, tržaški škof, se je rodil v Naklem
blizu Kranja 16. avg. 1807. 1., posvečen 1847. L; Andrej
Golmajer,  goriški knez in nadškof, se je rodil v Radov¬
ljici,  posvečen 1855. L; Jernej Vidmar,  ljubljanski kne-
zoškof, se je rodil v Kranji,  posvečen 1860. 1.

— 168 —

Ponosno oziraj Triglav se z višine,
Močnejši bobnevaj Savice ti grom!
Gorenjci, Slovenci, hvaležni bodimo,
Vladikom darujmo udanost srca!

Čez hribe, planine glasove družimo:

Bog živi Andreja, Jerneja oba!

Ir. vitezu Ir. Močniku,

c. kr. šolskemu svetovalcu in nadzorniku ljudskih šol

na Kranjskem

pri njegovem odhodu iz Ljubljane

dne 15. listopada 1860. 1.

Kmalu cvetice so nam usahnile,
Zgodaj minulo je leto gorko;

Ptice velike so nas zapustile,

Drevje prezgodaj stoji že golo.

Naglo še bolj so nam leta zbežala,
Ki so nam s Taboj cvetela pri nas,
Mila čutila so nas navdajala,

Ko se približal ločitve je čas.

Zveden umetnik nariše osnovo,
Predno poslopje zidati začne,

169  —

Tolče in gladi kamenje surovo,

Stavi ga v vrsto, da zlaga se vse.

Takošen tudi pri uku, izreji
Mojster si skušen nam vedno Ti bil :

Svetil obraz se v ljubezni gorkeji
Tebi je, ko si nas resno budil.

Tvoja beseda je bila odkrita,

Jezik nam redko tako govori.

Segala v srce, od koder izvita,

Bila je zrno, ki živo kali.

Rane, težave poznaval si naše,

Trud neprestanjen je bil Ti sladkost,

Dajal si tečne, domače nam paše,

Živel za narod, cesarja, krepost.

Bog Ti povračaj obilno, bogato,

Kar si nam blagega vsadil v srce,

Rastlo, nosilo bo sadje nam zlato,

Stalno bliščalo bo Tvoje ime.

Src prehvaležnih Te spremlja obilo,

Venec zahvalni Ti spleta naš rod;

S solznim očesom Ti kliče voščilo:

«Bog Te ohrani in vodi povsod!»

— 170 —

Moj dom.)

V dolini prijetni je ljubi moj dom,
Nikoli od njega se ločil ne bom;

Pod lipo domačo najraje sedim,

V domačem veselji najslajše živim.

Le išči si sreče, prijatelj, drugej,

Li meniš dobiti na ptujem je kdej ?
Veliko nekteri obhodil je svet,
Nazadnje domov se obrnil je spet.

Glej, rože domače najlepše cveto,

In ptički domači najslajše pojo.
Prijatelji naši so polni srca,

Ljubezen, zvestoba le biva doma.

Doma preživeti si dneve želim,

Umreti se tudi doma ne bojim;

V domači gomili se spava sladko,
Nam bratje in sestre rahljajo zemljo.

*) Uglasbil Jožef B a k t e 1 j. (Glej prilogo k „Uč. Tov/
1878. 1,. št. 1.) — Tako tudi Ant. Ned v e d.

— 171  —

Domovini.*)

Beseda sladka, domovina,

Ne prideš več mi iz spomina;
Kot iskra živa v srcu tliš,
Ljubezen k sebi mi budiš.

Ko solnčni žarek na te sije,
Srce veselo v meni bije;

A žalost trga mi duha,

Megla nesreč ko te obda.

Obličje ko je jasno tvoje,
Veselo moja struna poje ;

In če oko se ti solzi,

V potokih moje se topi

O sijaj, sijaj, solnce milo,

Na ljube domovine krilo!
Obličje jasni jej temno
In krasi s cvetjem jo ljubo

f )  Uglasbil A. N e d v e d.

Domovina.)

Domovina, mili kraj,

Kjer visoke so gore,

Kjer zelene so planine
Mile trate in doline,

Cerkve bele kjer stoje,
Domovina, mili kraj!

Domovina, mili kraj,

Kjer se rožce scvitajo,

Bistre vode kjer tečejo,
Drobne ptičice pojejo,

Kjer preljubi moji so,
Domovina, mili kraj!

Domovina, mili kraj!

Kjer sem ležal v zibelki,

Mili mami v oko gledal,

Kjer sem prve vence spletal,
Kjer sem vžival zlate dni,
Domovina, mili kraj!

Uglasbil A. Nedvčd.

— 173  —

Pozdrav.)

Pozdravljam te gorenjska stran,
In tebe Bled, široko znan!
Snežnikov sivih množica,
Prisrčno mi pozdravljena!

Pozdravljen bodi gospodar —
Triglav kipeči, močni var!
Planine krasno venčane
Bodite mi pozdravljene!

Otoka mila cerkvica,

Nebes kraljica in gospa —
Ljubezni polna, miljena —
Ponižno mi pozdravljena!

In zopet ti, gorenjska stran,

In ti, o Bled! široko znan,
Snežnikov sivih množica
Prisrčno mi pozdravljena!

f ) Uglasbil A. N e d v e d

- 174  —

Noč na Blejskem jezeru.

Žarki solnčni ugasnili
Po robeh Triglava so,

Ptičji kori potihnili,

Mrak temni okolico.

Jezero je prav pokojno,

Tiha noč razgrinja se,
Nebnih lučij že nebrojno

V jezero v — zrcalo zre.

Čolnič urni po gladini
Tiho, mirno privesla,

Lepo, kakor po zlatini,

Z žarki z neba se igra.

Bratje dragi, v duhu mili
So v čolniču združeni,
Hrumu so se umaknili,

Da bi prosto pevali.

Glasi sladki, srčno vneti

V tiho noč odmevajo,
Bratom čuti vsem ogreti

V zvezdni plan se širijo.

— 175  —

Čolnič dalje mirno plava
Nad globino jezera,

Od Savice do Triglava
Krepka sapa mi pihlja.

Duh slovenski srca vladaj
In krmari nam tako,

V slogi bratski nas spodbadaj,

Čolnič „dom“ da varen bo.'

mF

/M’V*

Pri vpeljevanji deklice v samostan.

Iz stolpiča v ozki lini
Zvonec milo se glasi,

Se razlega po dolini,

Vabi k redki slavnosti.

Glej, ponižna, v mladem cveti

V cerkev pride deklica!

V roki ima križec sveti,

Svatovsko oblečena.

Se s samoto zaročila,

Svetu dala je slovo,

Samostan si izvolila,

Tu nevesta božja bo.

176  —

Dobro veš, devica mlada,

Svet miru nikdar ne da;
Zapustila si ga rada,

Ne umiri ti srca.

Radost le na samem sije,

Kjer ne vlada svetni tir;
Čednost le v samoti klije,

Z njo pa srčni, sladki mir.

Cveti, roža, v tihem kraji,
Bodi srečna svoje dni!

Naj se enkrat v svetem raji
Cvetje tvoje obnovi!

■mm-

Nevestin iiip.

Nevesta mlada Anica
Popraša skrbno ženina:

«Povej mi, kakšno oblačilo
Za svatbo bi najlepše bilo ?
Napravim li si haljico,
Platneno, ali svilnato,

Rudeči venec, modrobeli,

Kako ovila ga po čeli,

In kakšen prstan, kakšen pas,
Kaj moj bi bil najlepši kras?»

— 177  —

Pa ženin svoji Anici
Prijazno tako govori :
Preljuba mi nevesta mila,

Ne išči skrbno oblačila!
Poštenost je ti haljica,

Ki sije ti iz dna srca;
Nedolžnost ti je venec zlati,
Ni lepšega nikjer iskati;
Zvestoba nama prstan je,

Ki sveti v najnih prsih se.

Savel in David.

Kralj sedi na svojem stolu,
Duh nemirni ga teži;
Davida pastirja kliče,

Naj ga s pesmijo vedri.

In pastirec David pride,
Sede pred podnožje mu,
Brenkne v harpo in zapoje
Veličastnega glasu;

Velik je Gospod v višavi,
Kaže to nam vsaka stvar;
Zarja, solnce in nebesa
So njegovih rok nam dar.

12

— 178  -

Deni krono težko z glave,
Stopi v zraka čisti krog;
Cvetke vonj in slad puhtijo,
Poln je krasa hrib in log.

Slab sem jaz, ubog pastirec,
Ves nezmožnega srca;
Vender me čutilo greje,
Dviga se do stvarnika.

Kako še le, kralj mogočni,
Moraš srce dvigati,

In Gospoda vseh gospodov
Postaviti iz moči!

Pa obličje tvoje temno,
Močijo ti je solze,

Žalost ti oko zakriva,

Lica zala ti vene.

Velik je Gospod v stvarjenji,
Zri po svetu, zdrami se!
Kras in raj je vsa narava,

V bridko srce mir lije.

Razvedruj si temno lice,
Solzno naj ne bo oko !

Naj kot glasi strun ubrani
Srce bije ti sladko!

/

— 179

Kralj obraza ne razjasni,

Le še huje ga stemni;

Strast presilna ga zavija,

Srd mu bliska iz očij.

Ne posluša glasov budnih,
Zaničuje pesmico;

Kot bi trenil kvišku plane, —
V pevca vrže sulico. —

Tako zdaj je še na svetu:
Pevec, ki je lepo pel,
Mnogokrat je že v zahvalo
Od sveta le srd prejel. —

Delopust.

Prijazno zvonenje
Čez plan se glasi,
Nam praznik oznanja,
K počitku budi.

Opravke in delo
Končali smo že,
Prijazno, veselo
Nam bije srce.

12*

— 180  —

Izid ia vso srečo
Imamo z neba;

Za moč in dobroto
Hvalimo Boga!

Za goro zahaja
Nam solnce ljubo,
Poslavlja se milo,
Žari nam v slovo.

In kaže vsem mesto,
Kjer sreče je stan,
Počitek dobiva
Kjer človek potan.

Tam vedno obhaja
Se praznik vesel,
Nikoli ne mine,

Po svetu hodi angelj srčno mili,
Potuje v plan, na gore in v doline,
Gospod pošilja k nam ga s tolažili,
Da jasni nam obupan ja temine,

- 181  -

Tolažnik zvest da v vsaki nam je sili,
Da vodi nas doline solzne sine,

Da upanje nam zadnje utrjuje,

In bridkopolne solze izbrisuje.

Družino revno tare beda silna,
Pomanjkanje je v hišo nje se vrilo,
Nezgoda, reva stiska jo obilna,

Ne pride blago več do nje rešilo,

Ne bliža se jej roka več usmilna;

Pa angelj jej prinese tolažilo,

Jej kaže, da za dežjem solnce sije,

Da v raji enkrat jej rešenje klije.

Nekdo je proč od ljube domovine,
Očetov dom je moral zapustiti;

Brez tožne misli nanj mu dan ne mine,
Ne more hrepenenja ohladiti;

Tu angelj snuje sladke mu spomine,

Z domovjem v duhu daje veseliti;

Po noči vodi v hišo ga očeta,

Iz rožic mu domačih vence spleta.

Nemila smrt preljube je pobrala,
Prijatelja prijatelju ločila,

Ostale s srčno žalostjo navdala,
Prebridkih solz jim kupo natočila;

— 182  —

A tolažnika milost ni nehala,

Donaša koj jim rajska gotovila,

Da enkrat bodo se združili.

Potem pa nikdar več se ne ločili.

Bolnik v težavah smrtnih prevzdihuje,
Ozdraviti, umreti ni mogoče,

Telesna moč slabi, mu omaguje,
Zalivajo obraz mu srage vroče;

K ležišču tja se angelj približuje,
Polajšati mu zadnjo uro hoče;

Odpre duhovne mu oči, ušesa,

In srečno spremlja dušo iz telesa. —

/(N

Glosa.

Enako bili smo rojeni,

Zelo različno vsi živimo;
Enako bodemo umrli,
Različno zopet bomo vstali.

Zagledali dolžni v temini
Svetlobo prvega smo dneva,

V nezmožnosti in v bolečini
Odločena nam bila reva.

V pomoči drugih se redili,

V sodelu ptujem smo vzgojeni,
Pravice iste smo dobili:

Enako bili smo rojeni.

— 183  —

Se um bistril, razsodnost grela
Je bolj in manj nas v glavi mladi,
In mnoga želja hrepenela
Za zvezdo sreče v zlati nadi.
Nastavljeni pri mnogih delih.
Žalujemo, se veselimo;

Stanujemo po mestih, selih:

Zelo različno vsi živimo.

Moči nas bodo zapuščale,

Približal čas se bo jeseni,
Mladostne ure ubežale,

Minule so ko zrak megleni.

Vsem zadnja ura bo odbila,

Oči na svetu vsi zaprli,

Posvetnost bo nas zapustila:
Enako bodemo umrli.

S seboj imeli dobra dela
Vsa bomo, ki smo je storili,

In duša zanje bo vsprejela,

Kar tukaj smo si zaslužili,

Sodnika glasi zemlji širni
Presilno bodo zabučali,

In tu veseli, tam nemirni:
Različno zopet bomo vstali.

— 184

Dobrova.

(Po ljudski pripovedki),

Leži, leži tam Dobrova,
Dolina lepa, rožnata;

Zelene trate in polje
Se z gozdi temnimi vrste.

Pastirec tu je pasel mlad
Ovčice svoje, molil rad.

Zveri se hude ne boji,

Od cede svoje jo podi.

Zgodi se mu poletni dan,

Ko tropič svoj že ima zbran,
Ovac mu dvojih manjka še.
Iskat ji v temno hosto gre.

Ni dolgo v lesu se mudil,
Ovčici svoji je dobil;

A kaj je to, pastir ne ve,
Klečali ste na tleh obe.

Pred njima je podobica,
Kraljica rajska venčana.
Pastir premišlja, čudi se,
Kako podobo našel je.

Pobere in poljubi jo
In k sebi dene prav skrbno.
Domov hiti z ovčicami,
Prigodbo pravi materi.

A mati izgovarja se:

«Igrača to otročja je».
Shranila je podobico,

Ni mar jej zanjo kaj bilo.

Pastir pa drugo jutro spet
Podobo najde kakor pred;
Domov hiti z ovčicami,
Pokaže spet jo materi.

«Gotovo vzel si jo doma»,

Mu reče mati, kara ga;

«Kak6 bi li podobica
V dobravo gosto sama šla?».

In mati hrani zopet jo,
Zaklene skrbno v skrinjico.
Prepričati zdaj hoče se,
Resnice kaj v tej stvari je.

Pastir pa tretje jutro spet
Podobo najde kakor pred;
Domov hiti z ovčicami,

Pokaže spet jo materi.

— 186  —


Prestraši mati se zelo,

Ko zna, da je resnica to.
Verjame vse, in od srca
Časti Marijo in Boga.

Na kraj prigodbe čudne te
Pobožni romajo ljudje;
Kapelico sezidajo,

Podobo v njo postavijo.

Marijo til ljudje časte,

In milosti od nje dobe.
Pozneje tu sezidajo
Prijazno cerkev romarsko.

Iz daljnih krajev sem ljudje
H Mariji v cerkev to hite;

In tudi še današnji dan
Ta sveti kraj je dobro znan.

Tu starih sedem lip je še,
Mogočno so izraščene;
Najraje ptice tu pojo,

Mariji hvalo, čast dajo.

— 187  —

Rožna dolina.

(Po ljudski pripovedki.)

Dolina neka je bila —

Goljava zapuščena vsa,

Pastir tu pasel je ovce
Pred solncem zjutraj zgodaj že.

Na paši rad je pesmi pel
O božji Materi vesel.

Je z delom petje združeval,
Bogu, Mariji daroval.

Enkrat nad njim se mavrica
Razpne prav živo barvana,
Devica sveta sama se
Prikaže mu iz mavrice.

In krasnih rož košarico
Iztrese mu na tratico;

Pa spet izgine, mine vse,
Prikazni ni ne mavrice.

Cvetice pa se razgredo,

Po vsi dolini razcveto.

Goljava ta in pusti kraj
Premenil se je v lepi raj.

188  —

V dolini tej zdaj vedno še
Obilica vseh rož cvete.

Le redko take se dobe,
Dolina ima njih ime.

Marija, luč v temoti.

V temni noči in viharni
Gozdno sledil sem stezo.

Pridem v bregu v kraj nevarni, —

V krivo pot zaraščeno.

Truden v temnem gozdu begam,
Kmalu bi obupal že;

V črno noč z rokami segam,

V strahu bije mi srce.

Kar od daleč se zasveti
Migljajoča lučica:

Up začenja mi živeti,

Odjenjuje strah srca.

Spodbujen in zaupljivo
K svetli lučici hitim,

Kjer rešenje ljubeznivo
Zadobiti hrepenim.

189  —

Pridem, vidim luč tu milo,
Ki me privabila je,
Znamenje na poti bilo
Tu je božje Matere.

Ljuba Mati, tukaj v sili
Pomočnico najdem te;
Svojo milost, obraz mili
Tukaj mi odkriva se!

O ti luč mi dobrotljiva,
Sveti mi v življenja noč!
Tvoja roka ljubezniva
Daje varno mi pomoč.

Ko vzdihujem še k Devici,
Priporočam se gorko,

Mi prisije po temnici
Bleda luna čez goro.

Njeni žarki so svetili
Daljno pot mi te noči,
Vender mili niso bili
Kot Device pred oči.

Pa oblaki so zakrili
Plavajoče lune žar;

Svete Deve žarki mili
Ne ugasnejo nikdar.


Minljivo.

I.

Je deklica lepa
Kot roža bila,

Prav čvrsta, vesela,
Vsa polna srca.

Pogosto še včeraj
Prepevala je:

«Na svetu vsa sreča
Prev kratko cvete».

In danes prav milo
Zvonovi pojo,
Pogrebci mrliča
Na groblje neso.

Na krsti so venci
Od belih cvetic,

Za njo pa gre vrsta
Deklic in ženic.

To deklico blago
Pobrala je smrt,
Zavila nenadno
V mrtvaški jo prt.

— 191  —

Kar zadnjič je pela,
Potrja nam še:

«Na svetu vsa sreča
Prav kratko cvete».

II.

Pene so življenje naše.

Vidno se vzdigujejo;

Nagloma pa zopet v vodi
Izgube se, minejo.

Listje smo jesensko velo,
Cvet, ki slana ga mori, —
Dim, ki v zraku se razide, —
Glas, ki v jeku posumi.

Kaj nam hasne blišč in slava,
Kaj bogastvo, sreča vsa?

Vse minljive so igrače,

Ki jih časni svet ima.

Nosil bodem križ, nadloge,
Trpel hudo vse voljno.

Kmalu bode vse minulo,

In življenje bo novo.

— 192  —

Le enkrat.

Cvetice cvetejo
Nam vsako pomlad,

In zemlja donaša
Pogosto nam sad;

A leta človeška
Le enkrat cveto,

Le samkrat obhaja
Se leto novo.

Ko solnce zaide
Zvečer za goro,

Nam drugi dan zopet
Obžari nebo;

A človek, ki sklene
Življenja tečaj,

Ne pride kdaj zopet
K nam v družbo nazaj.

Selilke, ki gredo,

K nam pridejo spet,

Od loga do vrta
Nam letajo pet;

— 193

A človek, ki ide,

Nazaj ga več ni;

On tukaj na svetu
Le enkrat živi.

•"IN

Grob.

Grob, o grob! ti kraj premili,

V dno prevzameš mi srce!
Resna misel me posili

In privabi mi solze.

Kar je zdaj in davno bilo,

V tebi vse je hranjeno;

Kar se bode še rodilo,

Tebi je namenjeno.

Vem, o grob! da tudi mene
Boš zagrnil v svoj propad,
Želje zdanje razkropljene

V jedno zbral mi boš takrat.

Neboječ se v grob bom vlegel,
Mirno v njem počival bom;
Vem, po tebi bom dosegel
Zaželjeni, pravi dom.

_v*>»

Sl'*

13

194 —

Kje sem se peti učil.*)

V naročji ljube matere,

Spletaj e prve venčeke,

Pri njej sem peti se učil.

Ko stvarnik mi zavest zbudil
Hvaležnost v srcu je rodil,

Me peti njemu je učil.

Ko dom mej brate me vsprejel,
Za pelje grel in je me vnel,

Mi prepevati je velel.

*) Napev Fr. Sr. Adamič-ev. (Glej „Uč. Tov.“ 1866.
1. 12., str. 197.)


Vsebina.

Cerkvene pesmi. Stran

Sveta maša .. 21

Sveti večer. 1. Zveličar preljubi rodi se nocoj ....  25

„ , II. Pastirji iz spanja vstanite nocoj ....  27

„ , III. Prelepo nocoj nam žari se nebo ... 29

„ „ IV. Noj slava v višavah Bogu se glasi . . 32

„ , V. Nocoj nebeška luč nam sveti. 35

„ , VI. Glej zvezdice božje migljajo lepo ... 35

SveLi dan. 37

Otroci pri jaslih. 38

Svečnica. I. Čisla, sveta, božja mali. 40

„ II. Strmite! Bog se sam daruje . 41

Pepelnica . 42

Postne misli... 43

Sveta večerja. 44

Poslovilo . 45

Trpljenje Odrešenikovo. I. Tja v Getzeman’ se ozrimo 47

„ „ II. Na Golgoti, glej, križ stoji . 48

Božji grob. 49

Velika noč. I. Skalovje se na grobu maje. 50

„ „ II. Današnji sviti, zarja mila. 51

„ „ lil. Zapoj veselo, kristijan. 52

„ „ IV. Zvonovi glasno nam pojejo. 53

„ „ V. Kristus nas je vse odrešil . 54

Mariji o velikonočnem času.  55

Dobri pastir. 56

Stran

Vnebohod. 57

Binkošti. 59

Na svetega Telesa dan. 60

Sveta želja. 61

Gospodov dan. 62

Molitev. 63

Otrokova molitev. 65

Ljubi mir. 66

Nebesa. 67

Mariji brez madeža spočeti. 69

Oznanenje Mariji Devici. 70

Peščena si Marija. 73

Kraljici majnikovi. I. Začenja se pomlad vesela ... 74

„ , II. Glej, šmarnico belo. 75

„ „ III. Cvetica vrtnica. 75

Vnebovzetje Marije. I. Prepeva rajska družba sveta . . 76

„ „ II. Odprta so nebeška vrata ... 77

Mariji. I. O Devica, počeščena. 78

„ II. Ti edina. 80

Slava Mariji. I. Tebe, Marija, želim poslaviti. 81

„ „ II. Marija! vir si nam veselja. 82

Marija naše pribežališče. 8!!

Marija pomočnica.  84

Marija tolažnica. 86

Marija, Mati ljubljena. 87

Marija, moja misel. 88

Marija, naše upanje. 89

Prerod. 90

Pred Marijo. I. Pred tronom tvojim, o Devica ....  91

„ „ II. Spominjaj se, Devica mila. 92

Male_ šmarnice. 93

Na Šmarni gori. 99

Sveta Cecilija.100

Nove orgije.102

Zlatomašnik.• . . . 103

Druge pesmi.

Ponižen pozdrav mimogredočima c. kr. Veličanstvoma . 107

Šolska mladina, o šeststoletnici.108

Ob najvišji navzočnosti.109

Ob izpremembi leta.  110

Stran

Staremu letu.Ul

Novemu letu.n 2

Dete ... •■••••

Veseli učenec. I. Veselo, veselo zdaj v šolo hitim . . 113

„ II. Kadar zarja mi prisveti.114

Dobri učenec.H°

Jezus, prijatelj otrok.

Umirajoči otrok.1-0

Učitelju.121

Kaj je učitelj.122

Učiteljevo veselje.

Himna učiteljska.124

Kaj me pšče.• 12°

Sodeležnikom prvega občnega zbora ljudskih učiteljev

na Kranjskem.127

Tovarištvo.l-°

Slovenski učitelj.I- 9

Želja . . . .. 29

Prezgodnja cvetica.

A P rilu . lil

Pomlad.132

Moj vrtec. ' .133

Tri lepe cvetice.134

Kaj cvetice govore.Ijjj}

Pomladne misli.13 9

Otrok in rožica.J3/

Deklica in rožica.[30

!S£::::::::::::::::::::::

Kresnice.

Studenec.•

Pri Savici.*.• Ij^

Pri Bistrici ..j™

Mavrica.J

Zvezdnato nebo.

Obema prav. J j?"

Plevice.

Predrzni lovec . I® 0

Huda ura.  1^0

Zima. L V ravninah, po hribih.lo7

r J j

Stran

Zima. II. Poletje ljubo je odšlo.158

Na preji.151)

Šivilja.ICO

Vodnik. 162

Spominek Lovrencu Lavtižar-ju.163

Zlata maša Jerneja Uršiča.165

Gorenjsko (Jernej Legat, Andr. Golmajer, Jernej Vidmar) 166

Dr. vit. Fr. Močniku.168

Moj dom.v . . 170

Domovini.171

Domovina.  172

Pozdrav.173

Noč na Blejskem jezeru.174

Pri vpeljevanji deklice v samostan.175

Nevestin lišp.176

Savel in David ..  177

Delopust.17!)

Tolažnik.180

Glosa.182

Dobrova.184

Rožna dolina.187

Marija, luč v temoli.188

Minljivo. 1. Je deklica lepa kot roža bila.190

, II. Pene so življenje naše.191

Le enkrat.192

Grob.193

Kje sem se peti učil.194

s

4 K.

poslej so izšli ti-le snopiči knjižnice za mladino":

1. a) Dva brata-. Povest za dečke v doblj
Od 12. do 15. leta. - b) -Milosrčna Zo/
kana*. Povest za deklice v 'dobi od 10. do
12.' leta. — 100 stranij. '

2. « Veselje in žalost*. Povest za dečke®*
dobi od 12. do 14. leta. — 112 iHjl

3. a) Petdeset ba§nij za otroke . 'Požlif
venil ... Fnntek. -4 b) <Iz mladih dnu*.
Zložil A. Fantek. — 96 stranij.

4. < Dragoljubci*.  Zbirka pripovedek, pra-;
vijte, basnij, smešnic itd. — 96 stranij

5. -Šest ROvestic . 1. ,Dva sveta večera*.
2. .Snežni plaz*. 3. MiiutiU Vidovič*. —
4. .Rejenček Štepanekb 5. .Rabifina po-,
rest'. — 6. .Nekdanja jezerska naselbini
pri Ljubljani*. - 96 stranij.

6. in 7. »Razne pripovedke*. 1- .Dedov

srd*. 2. ,Tri rože*. — 3. .Marjetica in
kopriva*. - 4. .Kraljevič Častiboj*. — 5.

.Dediči*. — 6. .Mlinar in veter*. 7 ,Ka-
koršno posojil^ tako vračilo*. - 160 str,

8. Antona Martina Slomšeka Spisi zbrani
za »mladino*. I. Pesmi. 1. snopič za sred-

. njo stopnjo. 80 stranij.

9. Plemenita srca . Povest za mladino v
9. poglavjih. 104 stranij.

10. in li. Antona Martina Slomšeka .Spisi
zbrani za mladino*. I. Pesnii. 2. snopič
za višjo stopnjo. — 192 stranij.

12. a) I1 i:dobi:n tovariš*.  — ■ b) Zmiizlk

SOLZE NA CVETKAH MARIJE AnTOINETTE,
francoske kraljice  n - 1 - 84 stranij.

13. in 14. Pesmi cerkvene in druge*. Zložil
Andrej Praprotnik. (S sliko). - 192 šfe\-

Andrej Praprotnik

(t 25. junija 1895.)