103 Ocene Igor Karlin: Prebrati, slišati, doživeti, zapisati. Anekdote in spomini ostarelega muzikanta. Ljubljana: Demat, d.o.o., 2016; 16 evrov Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Eden vodilnih slovenskih klarinetistov Igor Karlin (roj. 24. 11. 1936 v Ljubljani) in eden od predstavnikov t. i. prve ljubljanske pihalne šole je 1960. leta diplomiral na ljubljanski AG v razre- du takratne legende slovenskih klarinetistov Mihe Gunzka. Iz- popolnjeval se je v tujini, Parizu. Bil je član pihalnega kvinteta RTV Ljubljana (1957– 1960) in član orkestrov RTV Slovenija in SF (1960–1977). Pomembno pa je tudi Karlinovo sodelovan- je z ansamblom Slavka Osterca (1958–1963) in Ljubljanskim pihalnim triom (1963–1981; skupaj s flavtistom F. Ruplom in fagotistom V. Černetom), s katerim je izvedel več slovenskih skladb. Od 1965 (do 1999) je poučeval klarinet na takratni sred- nji glasbeni šoli v Ljubljani (danes Konservatorij za glasbo in ba- let Ljubljana), bil tam od leta 1971 načelnik pihalnega oddelka in nekaj časa tudi ravnatelj. Poleg klarinetista in pedagoga pa poznamo Karlina še kot avtorja strokovnih besedil s področja glasbe ter prevajalca. Med avtorskimi deli je to Šola za klarinet i-iii (1991– 1994), Vademecum klarinetista (1994), Od opere do muzikala (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005); iz francoščine je prevedel hudomušni roman Pazite na psa Jeana-Marcela Erra (Radovljica: Didakta, 2007), zdaj pa je izšlo še njegovo avtors- ko delo Prebrati, slišati, doživeti, zapisati. Anekdote in spomini ostarelega muzikanta. Vse svoje solistično, ansambelsko, orkestrsko in pedagoško delo je v vseh teh letih razdajanj pripeljal do tega, da glasba (slovenskih) skladateljev ni bila samo papir, postala je mu- zika, ki je postopno pridobivala tudi poslušalce. Iz odnosa do avtorjev, sodobnih slovenskih skladateljev vseh generacij, je razvidno, da se je še posebej posvečal slovenski koncertni glasbi. Kar nekaj uspelih del je nastalo prav zanj. Še več: nav- dušil je vrsto skladateljev, da so pisali glasbo za mlade klari- netiste, saj je glasba vzajemno delo ustvarjalcev in poustvar- jalcev. Samo skupno delo nekaj šteje. Avtor Karlin je svojo avtobiografijo razdelil na sedem poglavij, številna podpoglav- ja, podnaslove: od uvoda do finala je dodal marsikatero foto- grafijo, na koncu pa še kot neke vrste vezivo glasbenega sopo- tnika in slovenskega skladatelja Pavla Mihelčiča. Abecedno (osebno) kazalo obsega tri (predzadnje) strani, samo kazalo pa tri (zadnje) strani. Kljub temu da gre za droben zvežčič (123 strani) pa je to še eno temeljnih del slovenske glasbene zgodovine, ki je imamo Slovenci komaj kaj izpod peres izva- jalcev, poustvarjalcev; saj je praviloma (glasbena) zgodovina delo zgodovinopiscev in glasbenih znanstvenikov, kvečje- mu še skladateljev, avtorjev. No, naš klarinetist in umnik se je zatorej lotil kar sam svojega življenja in dela in se z njim 104 naše takratne (pionirske) orkestrske razmere. Kot izkušeni (orkestrski) glasbenik, kasneje ugle- den solist in pedagog, ima prav na tem področju Karlin zagotovo precej (pihalnih) izkušenj. Zato piše o disciplini, skupinskem delu, turnejah, pod žarometom, odgovornosti, najboljših, času za počitek, avdiciji za »svoj« naslednji orkester: SF, Filharmonikih(1960–1977), filharmonični kle- ti, uvozih (inštrumentov), o dirigentu Oskarju Danonu, o našem odličnem hornistu, pionir- ju slovenskih (francoskih) rogistov J. Faloutu, skoraj vrstniku. Posebno poglavje knjige za- vzemajo Pariške, saj je klarinetist I. Karlin ne- posredno po diplomi na ljubljanski AG prebil v Parizu kar celo študijsko leto (1961–1962), ko se je tam izpopolnjeval podiplomsko na Ecole normale de musique (v razredih mojs- trov klarineta P. Fourinerja in H. Dioneta) in dosegel znamenito diplomo licence de concert de clarinette. Avtor v tem poglavju opiše sta- novanjske probleme, prostore za vaje, obis- kal je tako rekoč vse pariške operne hiše, sko- raj osebno se je spoprijateljil z enim od svojih profesorjev H. Dionetom pa še s slovitim vi- olinistom H. Szeryngom; opiše tudi takratne Slovence, ki so se kot Karlin izpopolnjevali v Parizu (A. Bertoncelj, B. Čampa. J. Falout, L. Ferenčak, F. Rupel, C. Škerjanec …). Od ne- glasbenih dejanj je avtorja vseskozi privlačila voda: od kajaka, ladje, katamarana do jadrnice … Med glasbeniki, ki zavze- majo najdaljše poglavje, pa na različne načine predstavi Acija (Bertonclja), Marijana in Marjano Lipovšek, L. M. Škerjanca (ta je mimogrede očetu P. Karlinu svetoval, naj se v samem glasbenem udinjanju oklene prav klarineta), P . Šivica, pevcev Franceta Langusa, Slavka Štruklja, Friderika Lupše in L. Ko- rošca, skladatelja B. Arniča, kolega fagotista v SF in Pihalnem triu V. Černeta, baletnika P. Mlakarja, dirigenta D. Žebreta, skladatelja E. Adamiča, violinista K. Jeraja, dirigenta S. Hu- bada, skladatelje R. Wagnerja, A. Dvoržaka, G. Rossinija, F. Mottla, U. Kreka, G. Puccinija, F. Leharja, V. Bellinija in R. Straussa, režiserja C. Debevca, dirigente K. Kondrašina, L. v. Matačića in A. Toscaninija, bobnarja F. Jagodica-Koka, violi- nista I. Ozima, glasbenega zgodovinarja in radijskega ured- nika R. Ajleca, fagotista SF F. Žemvo (Françoisa), gostovanja (po Poljski in Rusiji), koncertno kritiko … In še predzadnje poglavje, Dozorela leta, v katerih avtor I. Karlin predstavi svojo zadnjo (upokojensko glasbeno) ljubezen: harmoniko, in to ne katerokoli: frajtonarico. Ped Finalom pa je pred nami še Totalni endoprotezni sonet. Po slikovnem kolažu je tu še v funkciji finala knjige Allegro maestoso, man on troppo presto–in, PS (post scriptum/pripis) Pavla Mihelčiča: Igor Karlin, moj dobri kolega. »zavaroval« kot »anekdote in spomini ostarelega muzikanta«. Karlinov rod (Namesto uvoda) izhaja iz Škofje Loke, kar še vedno dokazujeta kar dva med slavnimi, kot sta škof dr. And- rej Karlin in organist mag. Klemen Karlin. Sicer pa je bil tudi Igorjev oče dr. Pavel Karlin (1899–1965) ugledni ljubljanski jezikoslovec (slavist in romanist), publicist in prevajalec. Mati je bila Iva (roj.) Kosem. V svojih začetkih se Karlin dotakne svojih starih staršev in še nekaterih obrobnih, zunajglasbenih tem; med drugim tudi začetka spoznavanja ljubljanske Opere s tradicionalnega stojišča, ki jo je že kot otrok obiskoval med (drugo svetovno) vojno in ki je vsa leta okupacije delovala redno. Kot šolani klarinetist in gimnazijec je že igral v na- rodno-zabavnem ansamblu, kasneje v različnih zabavnih in plesnih sestavih. Zelo zgodaj in zelo rad je tudi smučal in bil zraven, ko so z domačimi postavili prvo zasebno motorno vlečnico na ljubljanskem Krimu. Že leta 1960 je imel Karlin enega izmed prvih »fičkov«. Z njim je prepotoval dobršen del nekdanje Jugoslavije, kjer je leta 1963 v Beogradu odslužil tudi vojaščino; nazadnje v orkestru JLA. Imel pa je orkestrske izkušnje že prej, saj je vse od drugega letnika študija klarineta na ljubljanski AG že igral v radijskem simfoničnem orkestru (1957–1960), ki ga je ustanovil in vodil njegov prvi dirigent Uroš Prevoršek, tudi pedagog na AG. Zato je naslednje pog- lavje eno bogatejših, tudi zaradi zakulisnega vpogleda v Igor Karlin: Prebrati, slišati, doživeti, zapisati. 105 Ocene netnih zasedb: od dua, tria, kvartetov, kvintetov, sekstetov pa vse do kakega 40-članskega orkestra klarinetov, zasedenega solistično in zborovsko – od malega sopranskega Es-klarineta pa vse do subbasovskega velikana. Karlin je v tem razvoju od- igral pomembno in večplastno vlogo: kot umetnik izvajalec, iniciator oz. pobudnik, pedagog … Knjigo oz. Karlinov tekst je za izdajo uredil Jan Jona Javoršek, založila založba Demat, d.o.o., niz objavljenih fotografij je iz avtorjevega arhiva, oblikovanje in prelom je prispevala Mate- ja Vrbinc, tiskala pa tiskarna Demat, d.o.o. Od številnih glasbenih vlog Igorja Karlina je poleg nenehnega zanimanja za izvirno slovensko (pihalno) muziko zagotovo njegova vloga v Pihalnem triu. Prav v njem je skupaj s flav- tistom F. Ruplom in fagotistom V. Černetom (nekaj malega tudi z J. Baničem) v letih 1963–1981 odigral še marsikaj. To pa je bil tudi v Karlinovi biografiji in bibliografiji spet samo en fragment njegovega nenehnega uveljavljanja t. i. prve ljub- ljanske pihalne šole, ki je prav v njegovi dobi z nenehnimi akcijami, presenečenji, zagotovo pa tudi s trajnim igranjem in delovanjem vztrajala vse do dandanašnjih rezultatov klari-