ANGLEŠKI SLAVIST O PREŠERNOVIH NEMŠKIH PESMIH
Proti koncu leta 1973 je v zborniku Oxford Slavonic Papers, v novi seriji, ki izhaja od 1968, njen sourednik prof. Robert Auty objavil študijo Prešernove nemške pesw.i. Njen uvodni del obravnava problem pesnikov bilingvistov oziroma multilingvistov v širšem, evropskem okviru. Avtor zanika, da bi bil ta pojav značilen le za zahodno Evropo, kakor meni Leonard Forster (The Poet s Tongues, Dunedin, 1970), ter opozarja na številne primere večjezične poezije v prostoru med Nemčijo in Rusijo. Tudi za habsburške dežele so bili značilni tako imenovani »jeziki v kontaktu«, ko jezik državne uprave in šolstva ni bil materin jezik večine prebivalstva. Funkcionalna raba jezika se je v dobi narodnega preroda spremenila, jezik je postal eden glavnih znakov narodnosti, primeren za vsa življenjska področja, tudi za literaturo. Nastala je cela vrsta novih literanih jezikov, od Finske in Estonske na severu do Makedonije na jugu omenjenega prostora. Tudi v bivši Avstriji je bilo več pesnikov, ki so sprva pisali v tujem, uradnem jeziku: češki pesnik Karel Hynek Mächa in hrvatski pesnik Petar Preradović v nemščini, slovaški pesnik Pavel Orszagh-Hviezdoslav pa v madžarščini. Ko pa so prešli na svoj materin jezik, se niso več povrnili k tujemu. Prešeren se loči od njih po tem, da je v obeh jezikih pesnil vzporedno: v slovenskem v glavnem od 1824— 1846, prva ohranjena nemška pesem je nastala verjetno 1826, zadnja pa 1844.
Angleški profesor skuša odgovoriti na dve vprašanji: zakaj je Prešeren pisal tudi nemške pesmi in kakšna je njihova pesniška vrednost. Zdi se mu verjetno, da je že v predšolski dobi znal nekaj malega nemško, ker je mati brala in pisala ta jezik; šolski pouk v Ribnici je bil deloma, v ljubljanskih šolah pa čisto nemški, tako da je ob vpisu na dunajsko univerzo popolnoma obvladal ta jezik, ki ga je potem vse življenje uporabljal v poklicu. Razen dveh so nemška tudi vsa ohranjena pisma, celo Copu in Vrazu. Tudi za razpravljanje o intelektualnih problemih je bila nemščina bolj pripravno sredstvo kot slovenščina.
Poleg 150 slovenskih pesmi je Prešeren napisal 36 nemških — 23 izvirnih (med lirski-mi največ sonetov) in 13 prevodov (9 lastnih pesmi in 4 iz poljščine). Hkratna objava v obeh jezikih je imela jasen namen opozoriti na novi literarni jezik in novo,
visoko slovensko poezijo. Nemške prevode ocenjuje avtor članka kot spretne in elegantne, vendar zaostajajo za izvirnimi. Kar je na primer v slovenskem sonetu Velika, Togenburg, bila je mera povedano naravnost in ganljivo, je v nemščini retorično in sentimentalno. Diskrepanca med originalom in prevodom je še bolj opazna v pesmi Sem dolgo upal in se bal: v slovenski štiri-vrstičnici dajeta kleni jezik ter preprosta shema rim in metra osebni izpovedi univerzalne dimenzije, v prevodu pa je namesto lapidarnosti prozaičnost in retoričnost (3. verz!), in tudi dostojanstveno preprosti jambski osmerec je zamenjan s počasnim daktilskim ritmom. Veliko bolj zanimive se zdijo angleškemu slavistu Prešernove izvirne nemške pesmi. Prva znana, epigram na Copa (1832), posneta po nemškem distihu A. W.Schlegla,ki je izšel leto poprej, dokazuje, da je bil slovenski pesnik na tekočem glede nemške literarne produkcije. Cela vrsta nemških pesmi v letih 1833—1835 je nastala iz intimnih doživetij. Sonetoma na Kopitarja daje kombinacija globokega ogorčenja, stroge sonetne oblike in jezikovnega aludiranja nenavadno vrednost. Autyju se zdi razumljivo, da je pisal v nemščini polemične pesmi, za ljubezenske pa manj. Poleg upanja, da bo s svojo iskrenostjo vplival na Julijino mater (to navaja po Slodnjako-vem Prešernovem življenju) skuša najti še drug vzrok — tega je pesnik sam razkril v prvem Juliji posvečenem nemškem sonetu: čeprav je služabnik ljubezni — in služabniki govorijo v tej deželi le slovensko — je »svobodna duša«, zato si upa spregovoriti tudi v jeziku gospodarjev. Ob nemški elegiji Copu avtor meni, da je na izbiro jezika gotovo vplivala želja prikazati širši javnosti Čopov pomen, opozarja pa tudi na možni literarni vzorec — na Goethejevo deset let prej objavljeno in prav tako v tercinah spesnjeno pesem Ob Schillerjevi lobanji.
Ob pesmi An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten, zadnji večji Prešernovi nemški pesmi, meni avtor, da bi tako umirjeno sodbo o tujem jeziku težko našli med drugimi bilingvističnimi pesniki s tega področja v dobi njihovega narodnega preroda.
Nemščino v Prešernovih pesmih ocenjuje angleški znanstvenik kot klasično, a po le-
324
tu 1820 že nekoliko stereotipno, medtem ko je bil Prešernov slovenski pesniški jezik svež in neposreden. Njegov pesniški genij je zato bolj zasijal v slovenski poeziji, ven-
dar ima sicer skromno, a častno mesto tudi v zgodovini nemške literature.
R o z k a  Štefanova Filozofska fakulteta v Ljubljani
325