VENO TAUFER Drage brazgotine, II I Vek moj, zver moj Mandelštam skala noči ki je granitna spolzela skozi šivankino uho zrno svetlobe ki ni potonilo na dno v mulj sanj oltar in blišč o oltar ki se podira v ogledala podira v nevihtnih oblakih veter jih brazgotini veter prenaša veter odnaša in prinaša veter II V VARŠAVI CHOPIN sneg se tihotapi v tišino veje tišino v tišino poka led poka led Sodobnost 2000 I 625 Poezija III razneslo jo je kot pretrgano biserno ogrlico razneslo kot temo ko šine luč kot temo razneslo ko v lestence useka kratki stik razneslo kot vojaka granata raznese begunca na mejnem minskem polju razneslo kot možgane po steni kot množico ob atentatorjevem strelu kot oblak nenadno nad goro razneslo jo je ne eno nešteto kapelj da je lahko zrak zadihal zadišal IV ravnokar sem pojedel jabolko še mi prste lepi slastnost jutrišnjega vlaži jezik ta hip sočnosti beži v besedi in se ne vrne več nikoli Sodobnost 2000 I 626 Poezij a kaj sem zares ko sem nošen cefran ko sem kosem seme snežinke čipke rose kaj ko bežen ko sem perut ali sluz lusk ko sem v sapah vdih ali v mlakah ko sem vzgib kako res kosem črk vaba ust (Iz zbirke Kosmi in druge kratke pesmi, ki bo letos izšla pri Založbi Mladinska knjiga) Sodobnost 2000 I 627 v