VENO TAUFER
Drage brazgotine, II
I
Vek moj, zver moj
Mandelštam
skala noči ki je granitna spolzela skozi šivankino uho
zrno svetlobe ki ni
potonilo
na dno v mulj sanj
oltar in blišč o oltar
ki se podira
v ogledala podira v nevihtnih oblakih
veter jih brazgotini veter prenaša veter odnaša in prinaša veter
II V VARŠAVI CHOPIN
sneg se tihotapi v tišino veje
tišino v tišino
poka led poka led
Sodobnost 2000 I 625
Poezija
III
razneslo jo je
kot pretrgano biserno ogrlico
razneslo kot temo ko šine luč
kot temo razneslo ko v lestence useka kratki stik
razneslo kot vojaka granata raznese
begunca na mejnem minskem polju
razneslo kot možgane po steni
kot množico ob atentatorjevem strelu
kot oblak nenadno nad goro razneslo
jo je ne eno
nešteto kapelj
da je lahko zrak
zadihal zadišal
IV
ravnokar sem pojedel jabolko
še mi prste lepi slastnost jutrišnjega vlaži jezik
ta hip sočnosti beži v besedi in se ne vrne več nikoli
Sodobnost 2000 I 626
Poezij a
kaj sem
zares ko sem
nošen cefran
ko sem kosem
seme snežinke
čipke rose
kaj ko bežen ko sem
perut ali sluz
lusk ko sem
v sapah vdih
ali v mlakah ko sem
vzgib kako res
kosem črk
vaba ust
(Iz zbirke Kosmi in druge kratke pesmi, ki bo letos izšla pri Založbi Mladinska knjiga)
Sodobnost 2000 I 627
v