Pastdškin / Preobilje — Giovanni Papini / Walt Whitman
V tem trenutku je bilo pozabljeno vse, kar je do zadnjega grenilo mojo zavest. Saj se nič ni zgodilo. Bil je le hip v uri sla* bosti. Da ona ne more živeti brez mene, odtehta vse drugo.
Brez besed sem jo za odgovor poljubil. Premrla, trepetajoča sva šla skozi park. Nisva čutila niti dežja niti vlage, za naju ni potekal čas, niso hodili mimo naju ljudje. Kjot da se nisva videla vso večnost in črpava brezkrajnost besed...      (Dalje prihodnjič.)
Pastdškin / Preobilje
Ona:
Zabrediva v ta zvezdnati večer, zaprediva še sebe v mesečino; čim poželjive je srkam sinjino, tem neizmernejša je v vsako smer.
On:
Pojdiva. A ta čar me tisočer ne zmamil sam bi v biserno daljino; tik sebe pijem dveh nebes jasnino — tako globoka ona ni nikjer.
Ona:
Prisluhni: srce mi neugnano vriska,
sreča tako visoko plapola,
da je beseda zanjo vse prenizka.
On:
Kako si s svojo srečo moja vsa!
A moj objem naj še tako te stiska —
vse preobilje užiti se ne da.
Giovanni Papini / Wdlt Whitman
(Nadaljevanje)
In ne oklepa v sebi samo vseh stvari, temveč tudi vse čase: «Jaz vem, da je bila preteklost velika in da bo prihodnost velika, in vem, da se oboje na čudesen način veže v sedanjosti... In tam, kjer sem jaz in si ti v danes ta dan, tam je središče vseh dni in vseh plemen. In tam je za nas pomen prav vsega, kar se je zgodilo dnevom ter plemenom in se bo kadarkoli zgodilo.« Pa ne samo   vseh   stvari   in   vseh   časov,   temveč   tudi   vseh   ljudi
40
625