I 52 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXVI I 2023 trenutkih skozi glavo, kot nekakšna nevihta in zato je najbrž tak naslov tudi zgodbe. Maja je Gorazdova starejša sestra, ki je študentka prava. V celotni zgodbi je njena vloga ta, da Gorazda vzpodbudi, da »ujame nekaj življenja«, in da mu vlije upanje, ki ga sam nima. V tem odlomku pa se je Maja naveličala Gorazdovega čaka- nja, da povabi Aniko ven. In zato je Maja sama povabila Aniko ven – v Gorazdovem imenu. Na začetku je bil Gorazd jezen nanjo, a hkrati tudi pre- strašen, kaj bo Anika odgovorila. Na koncu pa ji je bil zelo hvaležen in se ji je tudi zahvalil, saj je na nek način umirila nevihto v njem. Po mojem mnenju je doživljanje sprememb v življenju naj- bolj prepričljivo predstavljeno v pesmi Miroslava Košute Prvi korak. Gre za ljubezensko tematiko, pesem je lirična. Ima eno kitico in devet verzov. Govori pa o korakih, ki te spremljajo oz. ki jih dobiš ob ljubezni. Kot pravi pesem, je prvi korak svinčeno težak, kar naj bi pomenilo, da je vedno težko začeti enostaven pogovor z osebo, ki ti je všeč. Obema je težko tudi, če ti je všeč oseba, s katero si prijatelj že kar nekaj časa, pa ne veš, če ta oseba čuti enako do tebe. Drugi korak razburi, bližaš se hudi uri – to bi po mojem mnenju pomenilo, da ti je ta oseba vedno bolj všeč, srce ti bije, ne veš točno, kaj se dogaja okoli tebe, in počasi pride čas, da to osebo povabiš ven. Naslednji koraki pa si sledijo sami od sebe. Nekaterim vse dobro, kot npr.: postaneš par, pride do prvega poljuba itd., nekaterim pa res slabo: oseba te lahko zavrne, vse skupaj postane boleče, misliš, da je konec sveta, da takih občutkov ne boš več doživel. Sicer pa je v pesmi predstavljeno s sreč- nim koncem. Tudi druga pesem z naslovom Slutnja prepričljivo predsta- vlja spremembo v življenju. Pesem je ravno tako ljubezen- ska in je lirična. Ima dve kitici in skupaj deset verzov, osem v prvi in dva v drugi kitici. Ta pesem ravno tako govori o korakih v ljubezni, samo z drugimi besedami, ki to bolj opišejo, ni pa tako prepričljivo kot tista druga – najbrž zato, ker je to v pisavi predstavljeno bolj na hitro, da traja dalj časa, ampak se odvija hitreje in je to večja sprememba kot pa, če je to ravno obratno – in predstavljeno v drugi pesmi. Uvodna misel ima naslov: »Največ tvega, kdor nič ne tvega.« To bi ponazorila s svojo lastno izkušnjo, da nič ne moreš doseči na silo. Npr.: bil mi je všeč fant in vem, da sem bila tudi jaz njemu. Začela sva se več pogovarjati, ampak čez čas se je z menoj vedno manj pogovarjal, pa sem mu velikokrat po nepotrebnem pisala in mu s tem težila. Na tak način sem mu bila vedno manj všeč in vedela sem, da sem tvegala, ko sem mu to delala, a sem tudi že vnaprej vedela, da ne bo nič med nama. Čez nekaj časa pa sem se – prav po naključju – začela pogo- varjati z enim drugim fantom in postal mi je všeč. Mesec in pol sploh nisem vedela, ali sem mu všeč in zato me je skrbe- lo. In me je skrbelo, da bi ga mogoče zaradi tega izgubila, pa čeprav nisem vedela, ali sploh tvegam ali ne. Ampak na koncu se je vse lepo izšlo in še vedno sva skupaj. Martin Steblovnik I I. gimnazija v Celju, gimnazijski program, 3. in 4. letnik Mentorica I Irena Robič Selič Nič ni tako slabo, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. (latinski pregovor) M orala je verjetno od vseh filozofskih disciplin tis- ta, ki je najbolj subjektivna in odprta interpretaci- ji posameznika. Prav vprašanje dobrega je tisto, ki nemalokrat žene človeško delovanje. To vprašanje in različ- ne poglede nanj raziskujeta sodobni slovenski pesnik Janez Menart v pesmi Pridiga o bojni slavi in pet božjih zapovedi I 53 TEKMOVANJE ZA CANKARJEVO PRIZNANJE iz epske zbirke Srednjeveške pridige in balade ter italijanski postmodernist Umberto Eco v svojem romanu Ime rože. Ključno vprašanje, ki se pojavi v vsakem od teh del, je vpra- šanje nasilja in njegove upravičenosti. Subjekt v Pridigi o bojni slavi in peti božji zapovedi ima jas- no ustvarjeno stališče, ki je nepremostljivo in nespremen- ljivo. Nasilje strogo zavrača, ne glede na cilj, ki ga to želi doseči, tega pa mu ne narekuje bojazljivost – pomanjkanje »levjega srca«, temveč njegova vera. Kot frančiškan se je namreč sveto zavezal slediti krščanskim načelom in vrednotam, v samem vrhu pa je deset božjih za- povedi. Peta strogo prepoveduje ubijanje, v klanju tako za meniha ni ničesar častnega. Izpove celo prepričanje, da s kršitvijo tega svetega načela krščanstva divjaki ubijajo boga, ki je ljudi seveda ustvaril po svoji podobi. Nasprotno misli Jorge iz Burgosa, glavni antagonist romana Ime rože, ostareli, slepi menih, ki si je v svojem dolgoletnem bivanju v opatiji v rokah, čeprav iz ozadja, nakopičil absolu- tno oblast. Njegova prepričanja so tako globoko zasidrana, da jih spozna za absolutno resnico. Eno od teh, da je smeh nespodoben in humor nedopusten za krščansko vero, ga privede do serije umorov menihov, ki so se preveč približali Aristotelovemu delu o koristi smeha in komedije. Njihove smrti Jorgeja ne preganjajo niti trohico, ima jih za nujne, da bi ljubljeno vero lahko ubranil pred prostaštvom, ki ga zanj predstavlja smeh. Ironično – za obrambo Cerkve prekrši ravno božjo zapoved o ubijanju. Tu se Jorge in frančiškan najbolj razlikujeta, a to je mogoče pričakovati. V pogovoru z Viljemom španski menih odkrito izrazi prezir do tega svetnika, čigar načelom sledi frater iz Baskervilla. Jorge varovanje skrivnosti o smehu rade volje plača z živ- ljenjem, poje zastrupljene strani knjige, na koncu pa njegov »upor« privede do požara v knjižnici, v katerem v plamenih izgine neprecenljiva dediščina človeštva. Težko najdem de- javnike, ki bi slepčevo dejanje opravičevali. Slepo prepričanje v absolutno nezmotljivost lastnih načel ga vodi v ubijanje in uničenje stoletja starih knjig le zato, da se drugačno stališče ne bi moglo razširiti. Jorgeja zlahka ozna- čim za poosebitev nazadnjaškega krščanstva, ki je dolga sto- letja zaviralo napredek evropske celine – v strahu pred izgu- bo moči. V delu je predstavljen kot zloben lik, čigar dejanja vodijo zgolj v uničenje in ne vsebujejo ničesar koristnega. Umberto Eco velja za postmodernističnega avtorja. Za pisce te literarne smeri je veljalo prepričanje, da je tisočletje stara svetovna literatura do druge polovice dvajsetega stoletja iz- črpala vse možne teme in motive, zato avtorjem ni preostalo nič drugega, kot da že obstoječe motive citirajo, parafrazira- jo in povezujejo v svojih delih. Že v liku Jorgeja iz Burgosa Eco »omeni« Joseja Luisa Bor- gesa, enega od utemeljiteljev postmodernizma. Najbolj pa postmodernizem Imena rože odseva v glavnih likih: prota- gonistu Viljemu iz Baskervilla in prvoosebnemu pripovedo- valcu Adsonu iz Melka. Da je Eco ta lika ustvaril s »citiranjem« vsebine – po njego- vem mnenju – že zapolnjene babilonske knjižnice, opazimo v njuni podobnosti z Doylovim Sherlockom Holmesom in njegovim družabnikom Watsonom. Eco se zaveda, da bo bralec to podobnost opazil in je ne poskuša prikriti. Vidna je že v imenih, saj je ravno Baskerville dogajalni pros- tor ene najznamenitejših »prigod« tega para, poleg tega pa Adson zveni zelo podobno kot Watson. Prav tako Viljem uporabi značilno Holmesovo frazo »Moj dragi Watson,« le da za svojega učenca. Postmodernizem, ki priznava vse teme iz preteklosti kot enakovredne, se zrca- li tudi v Viljemovih prepričanjih. Čeprav je veren, zavrača togo cerkveno doktrino o eni sami resnici, temveč Adsona pouči o njeni nedorečenosti in nedokončnosti. O njegovem priznavanju obstoja več »resnic« govori tudi neodobravanje zaprtja in nedostopnosti knjižnice za menihe in ogorčenost ter prezir, ki ju čuti zaradi Jorgeja, ki resnico prikriva. Vpliv oblasti na dojemanje resnice omeni tudi Menart v od- lomku iz pesmi Anno domini. Kot velja v Ecovi opatiji, velja tudi v Menartovi: s prepisovanjem knjig se znanje nedvom- no prenaša na prihodnje rodove, a skriptorji predstavljajo tudi filter, ki odloča o dopustnosti prenosa nekaterih znanj. Oba avtorja tu prideta do enakega spoznanja: zgodovinska resnica je vedno vprašljiva, saj nikoli niso predstavljene vse njene plati. Stara modrost pravi, da zgodovino pišejo zmagovalci, a to se ne nanaša le na zmagovalce vojn, temveč tudi na zmago- valce družbenega sloja, torej tiste, ki so močni in na oblasti. T o je v srednjem veku seveda Cerkev, ki odloča o sprejemlji- vosti vsakega prepisanega besedila. Zato so se ohranila le besedila, ki jih je vera imela za koris- tne, drugačna, ki pa so o njenih dogmah dvomila, pa so se izgubila; tudi Aristotelova razprava o smehu. Mislim, da je razumevanje resnic, kakršne predstavi Eco, koristno. Vodi nas do tega, da ne verjamemo slepo temu, kar se je oh- ranilo, ampak mislimo tudi na to, kar se ni; na zgodbe pora- žencev, ubogih kmetov in drugih, ki jih je človeštvo pustilo na stranskem tiru. I 54 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXVI I 2023 Prav tako menim, da Ime rože zlahka aktualiziramo. Čeprav je dogajalni čas srednji vek in se zgodba odvija v že davno uničeni opatiji, prav tako pa se v romanu pojavijo še sodob- nemu človeku dokaj nepoznani elementi metafizike in he- rezije ali krivoverstva, je vse le globlje, brezčasno sporočilo, ki je veljalo tako v času nastanka romana l. 1980 kot tudi danes. Črno-bela polarizacija likov, kjer je Viljem prikazan kot ne- oporečen protagonist, Jorge pa poosebitev zla, pri aktualiza- ciji zgolj pomaga. Eco nas opozarja na močne sile, ki so si vedno želele in si bodo vedno želele imeti monopol nad našim razumeva- njem sveta. V človeški zavesti so te sile vedno pretežno del preteklosti, srednjega veka in morda nekaterih ekstremnih avtoritarnih režimov v zakotnih delih sveta, na žalost pa so še tako pri- sotne v sodobni družbi. Vlogo cerkvene cenzure so prevzeli algoritmi, ki nam »servirajo« informacije po našem subjek- tivnem okusu, pa čeprav morda neresnične. V ozadju tega je boga zamenjal kapital, gonilna sila tega sis- tema pa niso več moralne vrednote krščanstva (če so kdaj sploh bile), ampak želja po dobičku. Tako smo se znova znašli v sistemu, kjer resnično avtonom- nega mišljenja skoraj ni več. V šoli je srednji vek predstavljen temačno, kruto, strašljivo in nepravično obdobje, ki pa smo ga, zahvaljujoč napredku, že davno pustili za seboj in tako uživamo v resnični in brez- pogojni svobodi mišljenja. A ČLOVEŠKA NARA V A IN ŽELJA PO NADVLADI SE NE SPREMINJATA. Kot temna senca, ki se je ne moremo otresti, nam sledita in v podzavesti postavljata vprašanje, ali se je v resnici sploh kaj spremenilo. Ambrož Anton Ahačevčič I Srednja šola tehniških strok Šiška, Ljubljana, srednji strokovni program, 3. in 4. letnik, PTI Mentorica I Adelina Kofol Filak Nič ni tako slabo, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. V priloženi pridigi nam pesniški subjekt, v stilu pri- dig, da nek teološki nauk, o katerem je vredno razmisliti. Sprva namiguje na strah pred smrtjo in podobnim, saj je to za marsikoga dovolj, a v poznem sre- dnjem veku, je največja ambicija mož slava, in to taka, ki se jo pridobi s prelito krvjo. Razburljivo je, da je ta želja po slavi in uspehu strupena, saj z namenom služenja gospodu kršijo njegovo zapoved. Kriv pa ni le kmet, vitez, kralj, tem- več tudi cerkev sama. Vero so skrivili v iskanje slave in de- narja, celo papeži so sami vodili vojske in pobijali. Vse, kar je sveto, so ukradli, nato pa še z vero in pravili upravičevali. Najpomembnejša zapoved, vsaj za to pridigo, je peta, ki se glasi: »Ne ubijaj!« Subjekt, ki je frančiškan, pa nima težav le z ubijanjem za slavo, čast in podle namene, moti ga vse ubijanje, a žal ve, da se ubijanje in vojna nikoli ne končata. Vedno vsake … in pusti iskro, ki bo znova zanetila plamen. Gospodovo zapoved tako kršijo vsi, tudi revni kmet, ki se brani, prav tako ponosni vitez, ki se z umorjenimi ljud- mi vedno hvali. Etično stališče frančiškana je primerno za njegov poklic in bi bilo najbolje za vsakega človeka, a žal se meni to ne zdi mogoče. Dober primer pokvarjenosti je Jorge, starejši jecljav menih, ki pa je nauke boga izkrivil za osebne motive; kompromis pa je, da se Jorge ne počuti greš- nega, četudi krši eno najpomembnejših zapovedi. Jorge je prepričan v svoj motiv in do neke mere ima celo prav. Motiv široko gledano ni bil pokvarjen ali slab, vendar je v svojem boju proti temu, čemur je on pravil zlo, sam postal večje, hujše zlo. Tudi na koncu, ko je njegovo početje razkrito, Jor- ge s svojim poslednjim dejanjem, požigom, pokaže, da še vedno želi to doseči in da bi bog to želel. Ni iskal slave, a je prav tako moril, četudi zaradi čistejše vere in duše, ki jo je sedaj še veliko bolj umazal. Kot pa sem omenil, Jorge ni le