„DOM IN SVET«' 1890, štev. tO. 299 Zvečer pride gospa v sobo. Mati ji urno potoži svojo veliko skrb. Gospa gre po deklo ter jo pošlje v mesto iskat Mirčka. Čez dobro uro se zasliši na hodniku hoja. »Oh sedaj gre pa Mirček«, pravi vesela mati. Res je prišel Mirček, pa ne sam, ampak prinesla sta ga dva stre-žaja zmrznenega. »Mirček? kaj pa je tebi ?« klikne mati ter se zgrudi v posteljo. »Usmiljeni Bog!« še zaječi in prsi se ji tresoč dvignejo; potem obstane mirno. Milka pa je milo jokala za bratcem. Dobra gospa še pošlje naglo po zdravnika, da bi pomagal, ako se da še kaj pomagati. A ni bilo treba, Materino srce je bilo že nehalo biti. Stopivši k Mirčku pa reče zdravnik: »Skoda za tako mlado bitje, da je zmrz- «§* (Potna črtica. |fi|j Abdo, daj kompu ovamo — brzooo !« — kričal sem nekega lepega jutra v toplem avgustu z vso močjo svojega grla na savskem bregu v prijaznem Kobašu. Kričal sem bosanskemu brodarju, da pribrodi s »kompo«, kateri pri nas rekamo brod, čez Savo in prepelje naš voziček s konji, kočijaža, mojega prijatelja in pa mojo malenkost na ono stran, v ponosno, gorato Bosno. Sava je široka in moj Abdija in njegov sivobradi drug Mohamed imata pač dosti opravila, da spravita veliko, nerodno »kompo« na našo stran; dotlej vas še lahko seznanim s ponosnim Kobašem, kateri se z belimi hišami tako prilega lepemu savskemu bregu. Velike, ponosne hiše, kakoršne nilo! Od mraza je zaspal v snegu; ko se je stemnilo, niso ga ljudje videli in tako je zmrznil.« Tudi pri Milki je rekel, daje že prepozno. In mati? Srčni mrtvoud jo je rešil vseh skrbij in bolečin. Tretji dan so nesli mater in Mirčka pogrebci na pokopališče, hčerka je pa umirala. Se predno so se pogrebci vrnili, zatisnila je gospa mrtvi deklici oči. Odnesli so jo potem pogrebci ter jo pokopali poleg matere in bratca. Vsi trije, mati, sin in hči počivajo v smrti združeni, drug poleg drugega. Ali ti niso združeni tudi v nebesih? More-li biti taka trpka usoda — poslednja usoda človekova? Podgoričan, nahajaš samo pri bogatih Posavcih bivše Vojne Krajine, vrste se v lepem redu prav tik Save. Ne vrste se pa v eni dolgi ulici, kakor pri drugih graničarskih vaseh, kjer so se smele zidati hiše samo ob cesti, ampak v lepih ravnih ulicah, katere se na mnogih mestih križajo; tako je podoben Kobaš nekakemu mestu. In res nazivali bi ga lahko me-stice, ali vsaj lep trg, če ga gledamo iz daljave. Njegovo lepoto posebno povzdigujeta lepa zvonika katoliške in pa pravoslavne cerkve, katerih strehi se lesketata v solnčnem blesku kakor dva svetla biserja. Lep je Kobaš z belimi hišicami, kakor bel labod, ki je razprostrl svoje peroti in se uspenja ob zelenkasti Savi. A da ga vidiš v mesečni noči na Tri dni pri naših bosanskih bratih. — Spisal J. J5.) 300 Tri dni pri naših bosanskih bratih. visokem savskem nasipu! Tukaj poslušaš šumenje Save, katera se vije pod teboj kakor širok srebrni pas in vali počasi svoje valove proti izhodu; kakor očaran gledaš na temno-modre bosanske gore, posebno pa na ponosno Motajico, katera se dviga na drugi strani s svojimi vrhovi in sedli in hrbtovi, a nad njo plava mirno mesec in odseva v bistri Savi kot v najlepšem zrcalu. Z one strani se čuje enolična pesem Bošnjaka mohamedanca, a na naši strani se ji odziva veselo petje živahne mladine, katera se je zbrala na trati v sredi vasi in igra kolo. Tu pa cvilijo gosli med petjem, oglašajo se skrbni hišni čuvaji — psi, katerih je veliko po teh vaseh, a blizu tebe — v grmu čuješ glasove nočne ptice . . .: vse to se zlije v čudne zvoke. Tu kričanje in petje, ondi tiha mesečna noč — to ti polni dušo z ugodnim, mehkim čustvom; misli hite v dalnje, neznane kraje, budi se neumljivo hrepenenje, srce utriplje ti hitreje . . . Kako si krasna in divna ti mesečna noč na mirni savski obali! Kako lepa si Sava, reka slovanska! — A bro-darja sta že prispela na našo stran, sedimo torej na brod, ker se nam mudi v Bosno. Bože moj, da sem slikar, naslikal bi vam tega našega Abdijo takega, kakoršen je bil. Lice bilo mu je ploščnato, kakor da so mu je dejali precej po rojstvu v tiskalnico; nos jedva da se mu je poznal sredi širokega lica, ker je imel tamkaj, kjer imamo mi precejšen košček mesa, le dve majčkini luknjici. Mislim, da mi ga ni potreba dalje opisovati, ker si sedaj lahko mislite, kakšen je bil. Toda čudno nasprotje na isti »kompi«, ali, če že hočete po naše, na istem brodu! Ce je imel naš Abdo nosii jedva za spoznanje, imel ga je njegov sivobradi drug, nekoliko sključeni starček Mohamed tolik košček, da bi mu ga še vedno dovolj ostalo, ako bi ga polovico posodil svojemu tovarišu. Bože moj, če je že na obrazih taka razlika, kakošna je še le v mislih, ali v mošnjah. Ej, ej! Prepeljemo se srečno na drugo stran. Poslovivši se od brodarjev, napotimo se v turški Kobaš, kateri se je umestil, kakih par minut od savskega brega oddaljen, prav na podnožju Motajice. Ta se začenja tu počasi vzdigovati, dokler ne vzraste do visoke, ponosne gore, s katero se ponaša vsak graničar v ravnem Posavju, še bolj pa se ponašajo ž njo naši bratje onkraj Save, ker njihova je v istini Motajica ali Motavica. Motavica rekajo ji zato, ker je iz vestno dež, ako se začno tam gori oblaki motati. Med »varošico« Kobašem in med Savo razprostirajo se veliki »šljivici« t. j. vrtovi, na katerih rastejo same slive. Drevesa niso tukaj v tako lepem redu, kakor na naši strani Save, kjer so podobna malim gajičem, vendar dado tudi ti bosanski »šljivici« dober pridelek svojemu gospodarju, ki dobiva za slive lepe novce, saj so bosanske slive znane po širokem svetu. Ob cesti se pa razprostira mala »urija«, t. j. občinski pašnik, na katerem se pase malo, siromašno bosansko blago, »buše«, kakor bi rekli v Beli Krajini, in pa »bivolice«, črna, grda goveda, z grdo glavo; debeli rogovi so naprej zakrivljeni in se konča-vajo skoro v tanko šilo. Te »bivolice« so jako nesnažna živina in se valjajo kakor prešiči najraje po blatu. Toda dovolj o tem, stopite raji z menoj v turški Kobaš! Turški Kobaš, dasi se zove »varoš« t. j. mesto, sezidan je zelo nerodno. Zastonj iščeš ulice, kakoršno si videl v našem Kobašu. Na eno stran se pro-stira krščanski, na drugo turški Kobaš. Krenil sem najprej v turški, ki se zove „DOM IN SVETJ' 1890, štev. 10. 301 »čaršija« t. j. trg; tukaj so »dučani«, t. j. prodajalnice. Pravo čudo tak turški dučan! Okrog* po stenah je razloženo nekoliko vsakovrstne drobnjavi, a na tleh sedi brat Bošnjak in čaka ves božji dan dobrega človeka, kateremu bi stržil za nekoliko novčičev svojih izbranih dragocenostij. Navadno je dučan tako prirejen, da ni treba našemu zložnemu trgovčiču preveč skakati od strani do strani, tudi ne pristavljati stola; marveč z isteg'a mesta poseže sedaj na eno, sedaj na drugo stran svoje prostorne trgovine in ti da, česar želiš. Ej, pa saj tudi nimajo gromad blaga v teh svojih dučanih! V vsakem mestu je kak večji trgovec, vsi trgovčiči na čaršiji pa jemljo od njega blago in je potem prodajajo v svojih dučančičih. Seveda je to siromašni zaslužek jedva za črno kavo in duhan. Pa kako bi tudi kaj stržili, ker jih je toliko! Na čaršiji so samo dučani, mesnice in pekarne; stanovališča pa in druga poslopja so drugje. Trgovčiči prihajajo zjutraj od doma, a zvečer se vračajo domov. Zanimiva je tudi mesnica. Ne bodem prijaznemu čitatelju kvaril »dobrega teka«, pripovedujoč, kako koljejo živino: že to je zanimivo, kako sekajo meso. Zamahne s hanclžarom in odseka dober košček; če je kaj premalo ali pa preveč, tedaj se odtrga, in če je handžar premalo oster, pomagajo pa prsti in nohtovi. Kupec nese v rokah komad po ulici domov, spremljajo ga pa ognjeni pogledi lačnih, izstradanih psov. Sto-li že videli kdaj bosanskega peka? Tam na trgu med drugimi dučani je tudi pekarna, kjer pripravlja pek svoje ukusne hlebe, katere speče v pepelu. Spečene dene venkaj na široko desko, katera tudi ni nikakor vzor snažnosti, pa kaj to, da so le hlebčki dobri! Kdo bi zameril, če se med onimi hlebčki kobaca včasih več kakor na pol golo dete in premetuje one nesrečne hlebčke, saj pridni pek vendar ne more h krati opravljati deset opravil, peči kruh in pestovati dete! Kruh ni nobena posebnost, vendar ga Bošnjaki radi jedo. Nizek je, precej črn, z velikimi luknjami po sredi. Pa kaj zato! Kruh je, — dar božji. Zanimalo me je, ko sem prvikrat čul peka, ponujajočega vroč kruh po ulicah. Začel je v visokem glasu in se drl na vse grlo tako-le: Jest taze, jest taze, hoho! Sve se puši, sve se puši, hoho! Čujte, počujte! Kupile lepa hleba, hoho! Jest biel, jest biel, hoho!1) Ne trdim, da je kruh dober, a stavim, da bi ga tudi vi kupili vsaj en hlebček, ako bi culi tega neumornega ponujalca. Posebnih zanimivostij ni v Kobašu. Turki imajo svojo džamijo, hiše so jim večinoma siromašne, vse lesene, le dva ali trije begi so imoviti in imajo čednejše ter večje hiše. V Kobašu imajo tudi šolo, pa v isti hiši, kakor šola sta tudi občinski urad in kavarna. Kaj ni to lepo? Turki so sedeli v dučanih in pa pred njimi ter se zložno razgovarjali. Drugi so dohajali iz sela, nekoliko jih je pilo kavo v kavarni. Čudeč se gledal sem te nenavadne obraze, njihovo živo nošnjo, njihove dučančiče, visoko, vitko munaro Iminaret) in skoro bi ne verjel, da sem pred četrtino ure zapustil naš prijazni Kobaš. Mislil bi raji, da me je preselil čarovnik v kako začarano mestice iz »tisoč in ene noči«. Glave ovite z razno-bojnimi turbani, oni čudni, že povsem iztočni obrazi, s katerih je sevala nena- x) Jest taze = je svež. »Hoho« je nekaka kom-paraeija, kakor da hoče reči: »Ne samo, da je svež, nego prav sedaj je svež, le poglejte ga!« 302 Tri dni pri naših bosanskih bratih. vadna, posebna resnoba, nenavadna okolica, modri vrhovi Motajice, tajinstveni mir — vse to mi je nekako govorilo, da se približuje velik trenotek, kateri nas bode oslobodil vsemogočnega čarovnika, vzbudil novo, lepše življenje, v katerem bode sijalo vsem na licu veselje in radost. In vendar sem čakal zaman onega trenotka! Oni resni obrazi na kobaški čaršiji so tamkaj že Bog vedi koliko let, vedno enako resni in zamišljeni, in kdo ve, koliko let še tu ostanejo. Ce prideš ti tja, i ti jih najdeš take! Mudilo se mi je dalje. Sela sva s prijateljem na priprost, graničarski voz in oddrdrali smo po dosti dobri cesti dalje proti jugu. Moram priznati, da so ceste, kar sem jih videl doli po Bosni, dobre; Avstrijci so v kratkem mnogo storili. Seveda nečem govoriti o bosanskih navadnih, kolovoznih potih, o katerih bi pač jedva ne verjel, da so za rabo, nečem ti tudi govoriti o bosanskih kolih (vozeh), na katerih ni niti enega žeblja železa. Pa zakaj tudi, saj je tako pripravnejše; moj Bošnjak ne potrebuje kovača; pa če se mu tudi v največjem gozdu kolo potare, evo mu sekire — drvnice in za pol ure je zopet vse v najlepšem redu. A moje pero je preslabo, da ti opiše one mile, otožne in cvileče glasove, katere čuješ, kadar srečaš tak voz; ne bi jih mogla posnemati niti najbolj nadušljiva harmonika. Lepo se je vila cesta po senčnatih hrastovih in bukovih gozdih, po ponosni Motajici in nehote sem se domislil lepe narodne pesmi: »Grna goro, črna Puna ti si lada!« Domislil sem se onih žalostnih časov, ko se je morda baš po teh gozdovih skrivala bedna raja, saj so ji bili go- zdovi edino zavetje in priznati sem moral, da je sedaj vendar mnogo, mnogo bolje. Na obronkih gozda in pa po malih hribcih so razmetane male, lesene in kaj siromašne hišice bosanskih kmetov. Čeprav se je mnogo obrnilo na bolje, vendar je še vedno stanje teh kmetov jako žalostno. Slaba zemlja, slabo obdelovanje; od onega, kar pridelaš, daj desetino carju v novcih, a tretjino svojemu spahiji (gospodarju)! Od kod naj dobi novcev ubogi Bošnjak? In vendar se moraš čuditi, kako točno plačujejo ti reveži desetino in tretjino. Tu ni treba opominov, pretenja in ple-nitve, precej prvikrat plača večina njih vse, dasi mnogo težje plačujejo kakor pa naši kmetje. Polagoma se je širilo naše obzorje; oko je veselo zrlo po daljnem bosanskem gorovju in pa po holmcih, kateri so se vzdigovali med gorovjem in nami; pa tudi kraji so bili prijaznejši. Vendar smo bili že siti dolge vožnje, ker je bilo vroče, da bi lahko jajce na solncu spekel, torej ni potem čudno, da smo veselo pozdravili bosanski han Jadovico, kateri leži v dolini pod Jadovičkim brdom, tam, kjer se križata cesti vodeči v Dervento in pa v Kobaš. Han je to, kar pri nas gostilna, a naš gostilničar, krepak, žilat, pravoslavni Bošnjak Jovo nam na žalost ni mogel postreči z ničemer drugim kakor s črno kavo. Točil je pač v boljih časih tudi vino, pivo in rakijo; vendar nedavno so mu to zabranili, in od tedaj peče in kuha le črno kavo svojim mo-hameclanskim gostom. Sreča, da smo imeli pri sebi precejšno »bariglo« rajnega oriovaškega vina, pečeno kokoš in pa suh svinjski krak, kateri nam je v senci pod leseno lopo prav dobro teknil. Poprašali smo našega Jovo to in ono, on nam je rad pripovedoval in svoje stanje precej črno orisal. Pesimist „DOM IN SVETi' 1890, štev. 10. 303 od nog do glave! — Tam v senci napravljeni od brezovih vej jedlo je nekoliko Turkov kuhana jajca. Ne vem, ali so jim teknila, ko so gledali, kako smo mi udarjali po suhem svinjskem kraku in ga zalivali z dobrim vincem. Vsakemu svoje! (Dalje.) Karolov most v Pragi. (Spisal Anton Sušnik.) (S sliko.) ^^Jtarola IV. nazivljejo po pravici 'jp drugega ustanovitelja praškega mesta. Njegova miroljubnost in pravičnost sta pospeševali pro-cvitanje Prage, katero je okrasil z mnogoštevilnimi prelepimi stavbami. Ako pomislimo dalje, da je ustanovil visoke šole, da je ustanovil Novo Mesto, in tako skoro podvojil obod Prage, da je oživil obrt in trgovino, ne čudimo se, da je Pragi utisneno neizbrisno znamenje njegove roke, njegovega dela. Kamorkoli se ozre oko po »slovanskem Rimu«, povsodi vidi predmete, katere je ali ustvaril ali obnovil »otec vlasti« —¦ oče domovine, kakor nazivljejo Cehi Karola IV. Vladanje njegovo je dalo trdno podstavo oni izobrazbi, katera se je širila po vsem Češkem in s katero se je odlikovala tedanja Češka pred drugimi deželami; v Pragi je bilo središče vseh umetelskih in vednostnih naporov. Radi tega se ponaša Praga s tolikimi umetelskimi krasotami izza Ka-rolove dobe. Poleg- prelepega in vzvišenega velehrama sv. Vida in doslej nedosežne cerkve na Karo love m, poleg mnogih lepih cerkva in cerkvic spojen je s Karolovim imenom tudi Karolov ali kameniti most. Živahni promet in občevanje na obeh veltavskih bregovih je v pradavni dobi posredoval lesen most; pozneje so most zidali; zgradila ga je kraljica Judita, soproga kralja Vladislava I. Toda grozna povoden dne 3. februvarija 1342. 1. je ta most popolnem porušila. Pozneje so na istem mestu še gradili lesene mostove, a povodni so odnašale vsak tak most. Karol IV. pa je položil za zgradbo trdnega in velikanskega kamenitega mostu dne 9. julija 1357. leta temeljni kamen, zgradbo pa je izročil nadarjenemu 251etnemu stavitelju Petru Par-lerju; žal, da Karol IV. ni učakal konca tej zgradbi. Se 1406. leta, dasi so vozili po mostu, ni bil popolnem dodelan. Most se popenja v šestnajstih krasnih oblokih, dvojno obokanih od brega do brega, na 17 stebrih. Ljuti vodni nalivi, hlodi in lesene plošče niso mogle uničiti prekrasnega mostu, pač pa je povoden samo dvakrat, in sicer v XV. in XVII. stoletju znatno poškodovala stebre. Karolov most spada med najdaljše kamenite mostove v Evropi; dolg je 497 «?, a širok 10 m. Prej je imel most široko, polno zidano ograjo; tako sem videl še za svojega bivanja v Pragi 70. leta; toda 1879. leta so jo nadomestili z ukusno in ugledno. Karolov most je bil okrašen s 30 sobami, med katerimi so nekatere prava 368 Tri dni pri naših bosanskih bratih. Tri clni pri naših bosanskih bratih. (Potna črtica. — Spisal J. B.) (Konec.) s^pto smo se odpočili mi in naši jU5 konji, krenili smo zopet naprej. Počasi smo se vspeli na strmo v Jadovičko brdo. Čudom sem se čudil. ko sem med Ilovo-šcregom in pa med Nanom Štivorom zagledal sredi gozda mnogo večjih in manjih lesenih križev, a pred njimi naloženih mnog*o drv. Voznik mi je tolmačil, da je to krščansko pokopališče, drva pa so na grobu, da zveri ne odkopljejo trupla. Nekoliko križev pa je ograjenih z visoko, leseno ograjo: to so grobovi dvanajstero hajdukov, kateri so pali v boju s Turki »za krst častni i slobodu zlatnu«. Dasi je zanimivo to pokopališče, kjer nad pokojniki listje šumlja in v bližnjem grmu ptičice poj6, vendar bi si ne želel tamkaj počivati. Koliko vabljivejše je na domačem pokopališču, katero leži na malem holmcu blizo vasi; cerkvica sredi njega pa oznanja krščansko vero in sladko upanje, da bodemo iz grobov vstali. Na potu smo srečali starega, slabega Turka, kateri je šel s samarom (otovorjenim konjem) iz Dervente proti Prnja-voru. Počasi je koracal mršavi konjič, še počasneje pa stari Turek. Saj ni čuda po taki vročini! »Ej kom sija (sosedi, je 1' ti vruče ? —« poprašal sem siromaka. »»Uh, vruče je, vruče, a slabo tielo, starost je u nogama, umorio sam se brate!«« »E, pa ti zajaši samara !« — svetoval sem mu. »»Težko je i njemu!«« Zanimalo me je, kaj bode napravil Turčin in ozrl sem se čez nekaj časa za njim. In res je poslušal moj svet in sedel na kljuse; sicer je bilo konjiču težavno, pa je že šlo, saj so bosanski konji potrpežljivi in navajeni slabega. To je moral biti strašen despotizem za turške vlade! Ce smo srečali človeka na vozu ali pa na konju, umaknil se nam je v jarek, ako tudi je cesta tako široka, da bi šli lahko trije vozovi vštric ; tamkaj je stoje počakal, da smo se mimo odpeljali. Ako je šel mimo kmeta spa-hija ali pa beg, moral se mu je kmet umakniti s ceste kamorkoli, ker drugače je bil pretepen, kakor mlado ščene. Ce te hočejo kristijani v Bosni pozdraviti, vstanejo in se postavijo tako, kakor vojak, kadar mu zapove zapovednik: »Pozor!« Tako je tudi še na mnogih mestih v Slavoniji. Ce ženske leže ali pa sede na trati pred hišo, vselej vstanejo, ko zagledajo tujca, ali pa kakega odličnjaka in se spoštljivo priklonijo. Tujcu se zdi lep ta običaj. Vendar zakaj bi vas dolgočasil opisujoč potovanje, rajši povem, da smo naposled vendar zagledali beli zvonik nove pravoslavne cerkve, potem pa še druge hiše mesta Prnjavora. Prnjavor leži jako lepo na majhnih holmcih, pa se zato dosti poprej ne vidi, nego da prideš v mesto. Prnjavor šteje nekoliko sto hiš in je zelo živahno trgovsko mestice z okrožnim sodiščem in drugimi uradi. Večina prebivalcev je mohame-danska in pa pravoslavna. Katoliška je poleg uradnikov samo ena hiša. Pravoslavni so na gorenji strani mesta, mo-hamedanci pa na dolenji, kjer imajo tudi svojo džamijo. — Hitro smo se seznanili s prijaznimi gospodi uradniki. Vsi uradi „DOM IN SVETi' 1890, štev. 12. 369 so v eni sami, lepo urejeni, novi hiši, kateri pravijo v Bosni »Konak«. Urejena je praktično; zato ni treba toliko uradnikov, kakor pri nas. Uradujejo navadno nemški, vendar če dobe n. pr. hrvatski spis, odgovore tudi hrvatski, kar je seveda le pravično. Sami uradniki so se hvalili, da ljudje redno oddajajo desetino, in tudi zločinov se dogodi razmerno malo. Kraji so tako varni, so nizke klopi za manj odlične goste, a za odličnejše so divani. Turška kavarna ni nikdar prazna, ker Turki pijo z neizrekljivo slastjo svojo kavo. Nekateri žive le ob kavi in ni nič čudnega, če izpije eden na dan po trideset, štirideset in pa še po več posodic, katerim rekajo oni findžani. Res niso ti findžani take posode, kakoršne imajo naše mamice po ljubljanskih trgih in pa po cerkvenih shodih, kjer ponujajo svoj . »fajn kofe«, vendar se te ljubljene pi- „DOM IN SVET" 1890, štev. 12. da lahko brez orožja povsodi potuješ, tudi po največjih gozdovih. Proti večeru sva odšla s prijateljem malo v turški del mesta. Prva hiša, h kateri sva prišla, bila je kavarna, kjer se »p e č e k a h v a«, kakor govore Bošnjaki, a ne kuha kava, kakor govorimo mi. Ta kavarna je prostorna hiša, na vsako stran ima po eno sobo, kjer je malo ognjišče za kavo, okrog ob steni jače polagoma nabere nekaj v tolikih posodicah. Pa je še druga razlika med kavo naših mamic in bosanskega kaved-žije. Kava naših bosanskih bratov je čista, fina kava, brez primesi; kava naših mamic pa menda ni vselej taka: kdo bi potem zameril, če se je toliko spije! Tudi meni je dišala, izredno dišala, dasi nisem poseben prijatelj te črne pijače. Da je ta pijača izvrstna in da jo umejo kuhati Turki bolje, nego drugi, svedoči tudi to, da gre vsako leto ne- 24 .-. Gojenci Marijaniški pred jaslicami. 370 Tri dni pri naših bosanskih bratih. koliko bosanskih Torkov po Hrvatski in Slavoniji, kjer peko kavo in si lepe novce zaslužijo. Posebno gredo tje, kjer so kake vojaške vaje, semnji ali pa cerkveni shodi. Moj prijatelj Mehmed iz Turške Kostajnice prehodi vsako leto Hrvatsko s svojo kavo. Gre na kraljevski semenj v Zagreb, kjer ostane po osem in po več clnij, potem gre v Ludbreg k sveti krvi na cerkveni shod, v Biš-kupac in kdo ve še kam. Ne morem vam opisati vseh tajnostij, katere poznajo kavedžije, a to vem, da pripravljajo za vsakega novega gosta kavo posebej in tako spretno pristavljajo k ognju in odstavljajo one male rumene posodice, da je veselje gledati. Pred kavarno sta sedela na klopi dva odlična Turka; prvi je bil mestni ka-dija (sodniki ali — da rečem prav uradno — šerjatski kotarski sudac Mehinagič, a drugi je bil bogati trgovec Mehmed Kobaica. Posebno prvi mi je bil zelo povšeči, ker mi je vse kazalo, da je naobražen. Dovršil je akademijo v Carigradu, govori več orijentalskih jezikov ter francoski in je, kakor v obče Turki, jako izvrsten računar. Največja števila razdeli in pomnoži iz glave v jako kratkem času, tako so pripovedovali uradniki. Sedaj je mož v najlepših letih; bledo, precej suho lice okrožuje mu kratka črna brada ; izpod košatih obrvij mu gleda dvoje mirnih, prikupljivih očes, kateri ti takoj pogledata v dušo; fin nos, draga črna obleka, snežno-beli turban — znak, da je že romal v sveto Meko na grob prerokov —¦: vse to je bilo v lepem soglasju, in zdel se mi je nenavadno zanimiv. Prijazno nama je odzdravil, in ko smo nekoliko besedij izpregovorili, precej je naročil kave za naju i za-se, kar je izvestno veliko odlikovanje : Turek ti da vse, ako ti postreže s kavo. v Čudil sem se kratkemu, jedrnatemu govoru našega kadije. Ko ga vpraša kavedžija, kakšno kavo bodemo pili, odgovori mirno, kakor iz knjige: »Grko (grenko) čemo piti, a sladko govoriti.« Ali ni to lepo? Sploh moram reči, da bi se mogli marsikaj učiti od moha-medancev. Oni preje mislijo, potem še le govore: pri nas je večkrat narobe. Vesel poslušaš Turka, ker govori počasi, resno, redkokdaj se smeja; le včasih upre va-te svoje oko. Pripovedoval nam je modri kadija o Abrahamu in o njegovem — po njihovih nazorih — pravem sinu Izmailu, katerega mu je rodila He-ridža in katerega je hotel Bogu darovati, a Bog mu je poslal ovna, da ga je žrtvoval mesto sina. Oni dan, ko sva prišla v Prnjavor, bil je baš turški praznik, mali Bajram. Videč Turke, ki so delali, poprašava kadijo, ali se sme na praznik tudi delati? On odgovori, da se pri njih z delom ne oskruni niti največji praznik. Pravovernik sme delati, kar hoče: le moliti mora Boga in opravljati dobra dela. Veliki Bajram (pomirjenje) je velik in vesel praznik pri Turkih. To je pomladi, ko se konča njih dolgi post Ra-mazan; takrat poj6, godejo in streljajo, da odmeva daleč na okrog. Vsak le količkaj imoviti gospodar mora za-klati toliko jagnjet, kolikor je živih oseb pri hiši in kolikor jih je poslednjih osem let pri hiši umrlo. Bogatejši zakoljejo tudi po 60 do 100 jagnjet, pa ja dele potem siromašnim in se mirijo s svojimi sovražniki. To je pač lep običaj: Turki se med seboj mirijo, mi kristijani pa živimo večkrat v grdem sovraštvu — dolgo, po več let, včasih celo življenje. A vstanimo in, izrekši kadiji zahvalo, idimo dalje po prnjavorski čaršiji ali trgu. Ta je baš taka, kakor v Kobašu, le malo večja je. Manja turška mesta „DOM IN SVETi' 1890, štev. 12. 371 so si kaj podobna, tako, da si videl vse, če si videl eno. Povsod isti obrazi, povsod isti nizki dučančiči z lenimi gospodarji, množica gladnih psov — vse isto. Prav na koncu prnjavorske čaršije leži pokopališče, a v sredi pokopališča med drevjem se vzcliguje prnjavorska džamija z visoko, vitko munaro. Na nekaterih grobeh sta po dva kamenita, večkrat pa tudi lesena spomenika: eden je pri glavi, drugi pri nogah. Okrašena sta z raznimi napisi, izrezanim in naslikanim cvetjem in z vejicami. Muktar ali cerkovnik prnjavorski odvede naju v džamijo. Zunaj je mala lopa ali pred-dvorje; tu si morajo tujci sezuti svoje obuvalo. Prijatelj in jaz sva ohranila zaradi posebne milosti in naklonjenosti muktarjeve svoje obuvalo na nogah in stopila v dosti prostorno džamijo. Zadaj je še mala pregraja, a nad njo nekakov kor, morda za žene, kakor pri Židih, a od spredaj je vse prazno, brez vsake priprave. Kjer je pri nas žrtvcnik, visi nekoliko plošč s prerokovim, sultanovim ali Bog vedi kakim podpisom; na strani je nekaka mala leča. Po steni je naslikal neki prnjavorski Rafael male smrečice, na nekaterih krajih pa zopet razne cvetice, kakoršne nikjer ne rastejo; po tleh so razprostrti razni čilimi (pregrinjala). Naš muktar je tudi kavarnar in brivec, njegova hiša se drži pokopališča. Malo iz hvaležnosti, malo tudi iz radovednosti sva šla s prijateljem v njegovo kavarno in si ogledala njegovo brivnico. Gledal sem, kako je bril svojega soseda: držal se je sicer nerodno, a vendar je v malo trenotkih pokosil in očistil košato strnišče na obrazu. Ogledavša si turški del Prnjavora, vrneva se po drugi strani tje, od koder sva prišla. Pred mehano t. j. gostilno, je »zajahal« pravoslavni duhovnik v lepi, narodni obleki, baš tako napravljen, kakor drugi Bošnjaki, stolec in pil vino. Malo dalje je lepa hiša pravoslavnega arhimandrita Melantije Opačiča, starega, častitljivega starčka, kateri naju je sprejel prav gostoljubno. Pripovedoval je marsikatero črtico iz svojega življenja. Rojen je 1. 1809. in je v Prnjavoru že od de-tinstva; nikdar, tudi v največjih nevarnostih ga ni ostavil. Ko so se nekoč Turki vzdignili nad kristijane ter ropali in plenili po okolici, ubranila sta samo on in neki beg s svojo častitljivostjo in veljavno besedo, da niso požgali in oplenili Prnjavora. Pač je mnogo prestal častitljivi starček. Dve kroglji sta mu že prebili junaško telo in clo nedavna je moral maševati v stari hiši, da niso Turki znali, kje je krščanska cerkev. Sedaj pa imajo pravoslavni lepo cerkev v Prnjavoru, a katoličani bodo k letu zidali malo cerkvico. V lep dokaz sloge med tamošnjimi prebivalci bodi to, da odličen prnjavorski trgovec, po veri pravoslaven, sam pobira doneske za katoliško cerkvico ter da je sam dal v to svrho 50 gld. Pri arhimandritu sem dobil tudi neko staro ženišče, katero je imelo mesto desne roke le be-tiček: bila je to znana vračarica, ki pozna raznovrstno bilje in cvetje in je baš prišla, da zdravi arhimandritovo vnukinjo. Bila je katoličanka in ker je po obleki poznala, da sem tudi jaz katoličan, pritekla je k meni, gledala me veselo, kakor mlado dete, in vzkliknila: »Bog te sprimi, dite moje drago, i ja sam hriščanka!« Hitela mi je z neko otročjo priprostostjo pripovedovati vse svoje zgode in nezgode; a ko sem odhajal, ni mi mogla naželeti dovolj sreče in blagoslova, kateri naj spremlja mene, »dite njeno drago«, na daljnem potovanju. Videl sem tudi nekaj zagrnenih mo-hamedank. To zagrinjanje se mi zdi 24* 372 Rimske elegije. neumen in tudi nezdrav običaj! Tako zamotani ženski nedostaje pravega, zdravega zraka, ker potegne večkrat malone ves pokvarjeni zrak, katerega je izdihala preje, zopet v pluča. Potem si lahko razlagamo, zakaj so navadno bo-lehne in blede; pa tudi gibljejo se premalo, posebno bogateje čepe po ves božji dan v svojih zaduhlih sobicah. Le na večer in pa rano v jutro pridejo na vodnjak po vodo, kakor pravi tudi njihova narodna pesem: »Čija je ona djevojka Što rano rani na vodu? Spustila fesak na čelo, A ruše kose na jero, U bašci cviece poljeva, A bere ruže i omilje, Rnžicu meče u njedra, A smilje svija u skute. Ono je mojo djevojka, Smilje de meni darovat' A ružu metnut u njedra, Mirisat mene i njojzi.« Nu, ker sem bas pri narodnih pesmih, naj še povem, da Bošnjaki tudi pojo, dasi ne toliko, kolikor njihovi preko- savski bratje v ravni Slavoniji. Tudi imajo njih pesmi nekak otožen značaj, posebno napevi. V obče se mi zde Bošnjaki resen narod, kateri pa močno čuti in globoko misli. Povedal sem že, kako v spretni so v računanju. Žene so posebno izurjene v tako zvanem cvetličnem jeziku in včasih bero iz enega šopka cvetic celo pisemce. Dasi so skoro vedno v sobi, vendar znajo sto načinov, da odkrijejo komu svojo naklonjenost. Pripovedoval bi vam še, kako smo stanovali in spali v prvem prnjavorskem »hotelua, kateri je tako urejen, da ima nekako središče, iz katerega si naenkrat v vseh sobah, pripovedoval bi vam lahko o velikosti sob, o ljubeznivosti sopotnikov — vendar nečem, saj je bilo to po bosanski in v Bosni mora človek tudi kaj potrpeti. Pripovedoval bi vam tudi, kako sem potoval iz Prnjavora v Banjaluko in od ondod po gorati Bosni, vendar, zakaj bi vas še dalje mučil; saj sem v naslovu rekel samo: »Tri dni pri v naših bosanskih bratih«. Ce je pa kdo pričakoval še kaj več, morebiti mu ustrežem še ob priliki. i Rimske elegije. m. »KoIb kratki vi>shotehi> stbtrati č§da tvoe, ekoze stbiraeti. ležae ptence, svoj§ podi. krile, i ne VTbshoteste.« Assemanovo izborno evangjelje. rudna je glava. Mrači se, in hlad se širi večerni, Doli pod oknom težko vrsta ropoče vozov. Živo modrina neba razliva se v dalji po holmih, Groblje starinske temne, v meglo zavija se Rim — Rim, ki sem sanjal o tebi z obraznosti prvim poletom, Tu si sedaj pred menoj v živi prirodi prostrt! Daleč domača je vas, okrožena z drevjem zelenim, Reka otožna in dol, ceste beleči se pas — — Gnal v tujino je duh, resnice željan in pokoja, Tje, kjer mnogo srce zanjo prelilo je kri!