Ozir po domovini.
Topolovčanje.
Spisal J. Lovriha.
Topolovška deželica se naslanja proti izhodu na Kras, proti jugu na Portuie (Oprto) in se dotika enega kosu Krasa; proti zahodu jo mejijo Brda in Momiano, proti polnoči pa reka Rokava in „Savranija."
Zemlja ima posebno v tem^kraji ves drugačen obraz kakor pa na Grorenskem. Sirocega polja in veličin travnikov ni; le ozka zelena riža je tu in tam med hribi in goricami. Gore niso tako visoke, pa tudi ne tako puste in nerodovitne; na njih se vidijo med golim skalovjem senožeti in velike hoste. Planjava to-polovške doline je ozka, po sredi pa teče potok,^ ki se proti jugu pri Portulah zbira v majhno jezero Cepič imenovano. Pri potoku sta dva malna, ktera pa le za silo meljeta. Tudi vasi niso velike; hiše so raztresene, večidel zidane, pa tudi se slamo pokritih je obilo.
Vas Topolovac je eno uro dolga, ima 620 duš po tod in tam raztaknjenih kočah. Prav za prav je s to vasjo združenih 8 vasi: Koromače, Žrnovac, Belvedur, Harvoje, Mocenige, Skrlice, Dugobrdo in Kučjibreg. Na prijetnem homcu, skoraj na sredi deželice stoji samotna vasica, ki ne šteje več ko 5 hiš in jej je ime Harvoje. Tu je farovž in cerkev. Kučjibreg in Topolovac imata tudi svojo poddružno cerkev in pokopališče, kjer se pa ne mašuje več in tudi ne pokopuje več. Na pokopališču sv. Hieronima v Topolovcu so pokopavali mrtve iz spodnje Istrije in iz cele „Savranije." Našli so pri nekem kopanji pisker srebra z napisom „Romanis."
Pričetek teh vasi se ne zna nič prav na tanko, samo od dveh vasi: to je od Harvoj in Koromače v se ve\ Ime Harvoje je vasi dal Hrvat, ki se je v to vas preselil.    Koromači so iz rodbine čiške.
Topolovčani imajo samo enega gospoda, in ta stanuje v farovžu pri cerkvi sv. Zenona. Vsi Topolovčani hodijo v cerkev sv. Zenona k službi božji. Oni žive od svojih zemljišč, ki jih pridno obdelujejo, od lesa in kupčije. Pridelujejo rž, turšico, hiljačo, pirjavico, oves, krompir, repe malo ali celo nič. Topolovški svet je peščen in nerodoviten;  vsako leto morajo  dobro gno-
jiti, ako hočejo kaj pridelati. Redijo tudi krave, vole in ovce. Najpremožniše hiše imajo navadno po 30 ovac, in po 8 volov in 2 ali 3 krave. Se sadjerejo se malo ali celo nič ne pečajo.   Žalostno!
Celi Topolovac je pod občino Portuie, in pod okrajno uradnijo Montona (Mataun). Šole nimajo, in zarad tega se najde malokdo, da zna pisati in brati.
Jezik ie hrvašk, al prav čist ni, ker žive v sredi Lahov in hodijo v mesta, kjer morajo laški jezik saj za silo govoriti. Njih obleka je iz domačega platna; hlače nosijo kratke in ozke; slamnike si sami pletejo in jih nosijo pozimi in poleti.
Vsi nosijo svoje otroke v cerkev sv. Zenona k sv. krstu; ravno tje tudi svoje mrliče in jih zakopujejo na novem pokopališču sv. Zenona. Po krstu, ko pridejo na prag cerkveni, dajo poljubej mirii detetovemu očetu, kumu (botru), kumici in babi. Potem gredo vsi skupaj na veselo kosilce. Porodnice ostanejo ene tedne po porodu doma; potem pa jih spremlja baba (babica) do cerkve k navadnemu blagoslovu. Tu poklekne pred cerkvenimi vratmi; tako ostane ondi celi čas, ko duhoven sv. blagoslov čez njo govori, kakor stoji v rimskem obredniku.
Kadar se premožniši ženijo (udajajo), pridejo na dan poroke do cerkve z velikim številom svatov. Kar je možkih, gredo v lepem redu po dva in dva, drug za drugim, in na zadnje ženin na desni svojega druga; za njimi gredo ženske v ravno takem redu, al nevesta pred vsemi, se svojo družico na levi. Pri vsakih svatih imajo tudi godce, po domače „škripače", ki jim pot do cerkve, celo tudi v cerkvi po „sanktusa" do dokončanega povzdigovanja, in potem od cerkve nazaj na dom godejo. Kadar pridejo iz cerkve, poljubi vsa žlahta in ženin nevesto, potem pa se vrnejo na dom ravno v tistem redu, kakor so prišli. Tu se napravi vesela že-nitnina ter se pleše.
Vsacega mrliča, naj je bil ubog ali bogat, duhoven spremlja od hiše do pokopališča, in to se godi vselej pred poldne. Kadar vzdignejo mrliča, da ga iz hiše neso, začnejo na ves glas jokati ali „bugariti", da je joj, vsi njegovi sorodniki in znanci, in to trpi celo pot noter do cerkve; v cerkvi ta jok enmalo potihne med svetim opravilom, začne se pa zopet po tem in še z večim krikom, kadar mrliča v jamo spuščajo. Ni je pogrebščine v Istri, pri kteri bi se ne slišal tako glasen jok in stok, in sicer je to žalovanje mnogokrat prisiljeno, kajti navada je taka. Na dan pogreba hiša, iz ktere je bil mrlič, napravi obed vsi žlahti, ki je mrliča do groba spremljala. Kadar je obed pri koncu, pojeta pevca, tudi povabljena, hrvaški „Sudac dniva oce priti", to je „Dies ira, dies illa", žene pa jokajo.
Topolovac, v starih časih močno stiskan od Tali-janov, je zgubil vso bogatijo, pobral je Talijan vse dohodke in posestva cerkvena, celo zvonove, tako, da se cerkve zdaj oskrbujejo s samo „elemosino." O preselitvah in drugih starin dogodbah znajo malo pripovedovati.
286