Francka Župančič:
Slovo lastovk.
jbp/erkveni zvonik je kakor živ, Vse mrgoli na njem, '¦•irz* cvrči, žgoli v eno čez drugo. Lastovke se poslav-Ijajo. Tu na zvoniku se zbirajo drobni potniki in po-slednjič pozdravlja:o z višine priljubljena bivališča, ki so hranila in branila njih gnezdeca. Rade bi pač ostale drobne ptičke pri nas v prijazni vasici in v lepem mestu. Toda mokromrzla jesen je tu in. jih podi iz njih Ijubih domkov, podi od dobrih znancev, Jesen preti z mrazom in lakoto. Že scdaj je bila hrana lc pičla. Muhe so poginile, ali pa se vtihotapile v člo-veška stanovania in hleve. Mušic ne vabi več solnce venkaj. Treba je torej pridno letati za hrano, da pcide šc kak ostanek radodarnega poletja v lačni kliunček. A dolgo tudi to nc bo. Zato proč, proč — na iugl Tam bo zopet živeža polnc sklede, Toda, dolga potl
Stran 108                   ANGELČEK                    Leto 29
Dalek polet do morja in potem najtežji del potovanja črez sinjo morsko gladino z vso neznalno' močjo šib-kega telcsca. Kolikrat morajo zapluti male peruti, preden dospo do cilja! Mnojjim mladičem bo še težav-no to prvo njih potovanje iz domovine v tuje, dalj-ne kraje. Sreča z vami, ljubkc, drobne lastovkel Se boste li pač vse vrnilc, ko vas pozove pomlad? Do-kler bodo prežali hudobni ljudje ob morski obali in trumoma lovili in ubijali ptičice selilke, se marsi-katera izmed vas ne povrne več. Zbogom, torej zbo-gom!