D o p i s i. Štajersko. t O. Franc Kos, učitelj v Št. Lenartu v Slov. Groricah je preminul dne 12. prosinca t. 1. na kliniki v Gradcu. Rojen je bil 27. sušca 1868 v Vojniku, kjer je obiskoval ljudsko šolo. V Celju je dovršil meščansko šolo, od koder se je podal v mariborsko učiteljišče. L. 1888., 2. julija, je maturiral; po tej skušnji je takoj nastopil službo v Svičini. Tu je prav marljivo deloval za blagor mladine do 31. sušca 1891. Od tedaj je služboval v Št. Lenartu v Slov. Gor. do listopada 1895. 1. Med tem časom se je tudi marljivo pripravljal na sposobni izpit, katerega je dostal 1894. 1. Kmalu potem si je izbral družico, katera mu je pa v 3. letu umrla na sušici. L. 1895. je dobil def. u.iteljsko mesto pri Sv. Antonu v Sl. Gor. in šele sedaj je začel prosteje dibati in nekaj boljše vživati trdo prisluženo izboljšano plačilo. L. 1898. je prišel na enako mesto II. plač. razreda v Št. Lenartu, kjer je vestno in neutrudljivo deloval za pouk in vzgojo mu izročene mladine, koje ljnbezen je tudi v obče užival. Tukaj se mu je res nekaj časa dobro godilo. Pa sre.a je opoteča. Namesto krepkega zdravja se mu prisadi jetrnica in naposled škrlatica in še druge bolezni, ki so mu razjedale njegovo malo, a krepko vojaško telo. Po meseca listopada 1. 1. vršečem se okr. uč. zborovanju v .Št. Lenartu se je odlocil, podati se na kliniko. Ker je vžival že I. starostno doklado od 1. aprila 1900 je tudi kot samec še precej labko sbajal, pa le zdravila s_o mu veliko odvzela. Kakor je sam pravil, trpel je na 4 raznih boleznih, a vkljub vsem tem morilkam je vedno upal in pričakoval do konca življenja popolnega okrevanja rekoč: -Kaj še, to me pa ne bode še spravilo". Kot učitelj in vzgojitelj mladini je bil izboren iu vesten, kot tovariš blag in ljubezniv. Bodi mu lahka tuja zemJja! Iz Središča. (Učiteljski večeri.) Tukajšnjo nžiteljstvo se je letošnjo zimo tesneje združilo ter zasnovalo že dne 7. januvarja takozvane .učiteljske večere", katerih se udeležuje vse učiteljstvo naše sestrazrednice z g. katehetom vred ter kot častna gosta dva uda tukajšnj.ga kraj. šolskega sveta, g. I. Ko.evar kot načelnik ter g. M. Robič kot krajni šolski ogleda; oba gospoda sta zajeduo tudi uda okraj. Sol. sveta ormoškega. Marsikaj koristnega in važnega se pogovori na neprisiljen način v prilog tukajšnjemu lokalnemu šolstvu pri teh sestankih, katerih so se vršili dosedaj že trije. V razgovor sta prišli dosedaj že dve vprašanji in sicer: „0 poletnih šolskih olajšavab za trg Središče in okolico" (poročevalec nčitelj A. Kosi) in „0 šolskih izletib s posebnim ozirom na tukajšnje krajevne razmere" (poročevalec nadučitelj P. Unger). Obe razpravi sta vzbudili v navzočih živahno debato, katere so se udeležili skoro vsi navzoči ter s tem pokazali, da jim je mar povzdige šolstva v našem kraju. Razno. Nadučitelj v N ima naročena lista ,,Slovenski Učitelj" in mariborski -fihpos" (-Naš dom"), da bi se ne zameril prečastiti, šoli in učiteljstvu po njegovem neomahljiT.m prepričanju tako vrlo naklonjeni dubovščini. Prosinca meseca je bila seja krajnega šolskega sveta, in ker je voznik pripeljal celib 10 sežnjev drv premalo, ki so pa zaračunjena in plačana, ni hotel nadučitelj računa podpisati. Kmetje so bili razburjeni, da jim upa ta ,,sirotica", kakor ga je eden imenoval, radi njegove bojeSnosti in priliznjenosti, oporekati. Šoli in učiteljstvu tako rrlo prijazni kaplan je potegnil s kmeti in bil je ,,mords-škandal". Gospod tovariš, kako da Vas je pustil Vaš ,,prijatelj" kaplan na cedilu ? Pravsezgodi takim nsiroticaniu, da se jim njih -prijat.lji" pokažejo v pravi luči in jih malo pogladijo in pobožajo za njib tlako. Lani sta umrla v Mariboru dva kanonika. Eden je bil velik dobrotnik n.eče se raladine. Marsikateri deklici pri čast. šol. sestrah iu marsikateremu dijaku je segel pod ramo, zato pa tudi ni bilo tisočakov v njegovi zapuščini. Slava torej njegovemu spominu! Drugi je zapustil 40.000 gld. gotovega denarja; nikdar ni bil radodaren, torej je toliko nagrabil in zapustil je vse — mrtvi roki. Njegov brat, ubog kočar, mu je bil dolžan 800 gld. Milostno mu je pustil obresti, a glavnico je moral dati mrtvi roki. Ali ni to krščanska ljubezen na katoliški podlagi? Ormoški -purgerji" na Štajerskem so hoteli imeti svojo nemško šolo — dobili so jo. Prej je bila utrakvistična za okolico in za mesto. Toli zaželjene urgermanske šole sledovi ee že kažejo. -Purgerji" zdihujejo: -Ja, wo vverden denn jetzt unsere Kinder -bindiš" lernen?" Doma govorimo nemški in v šoli je vse nemški, in mi ja potrebujemo -bindiš". Glei ga kleka! Ti preklicani, zaničevani, manjvredni -bindiš", da si tako potreben! — To si naj zapomnijo vsi nemškutarji po Slovenskem, ki silijo le v nemške šole! -Čegar kruh jedo, tega pesem pojo", pravi pregovor. Slov. časopisi so že označili kakšna je knjiga, ki jo je spisal Nemec Eduard Meierl, namreč: -Praparationen zur unterrichtlicben Behandlung des Heimatlandes Steiermark" (cena 3-80 K). V tej knjigi mrgoli vse polno psovk zoper Slovence. -Die Slovenen sind ein Volk ven Magden und Holzknecbten. Sie sprehen noch immer eine uns (Nemcem) unverstandliche Sprache. Sie essen nur Haiden- und Tiirkenstertz ..." To so nekatere cvetke iz te knjige. Pa vkljub temu, da je bila vsa slovenska javnost ogorčena zoper to knjigo, jo je štajerski dež. šol. svet z odlokom z dne 3. oktobra 1901, št. 7198 priporočil vsem u.iteljem in učiteljskim knjižnicam v nakup. Okrajni šol. sveti so poslali ta odlok šol. vodstvom tudi v slovenskem delu Štajerske. Ali deželni in okrajni šolski sveti knjige niso pregledali preden so jo priporočili — potem je to malomarnost — ako so pa vedeli za vsebino — potem pajc to provokacija slovenskega učiteljstva in zasmehovanje vsega slovenskega naroda. — Merodajne kroge, posebno pa Se slovenske okrajne šol. svete in učiteljske zastopnike v okrajnih šol. svetib, slov. časopisje in tudi naše poslance pozivljemo, da store energične korake v obrambo slovenskega nčiteljstva invseganaroda, dase ne bode celo uradnim potom zasmehovalo in provociralo na tako grd način. — Da Slovenci se nismo dospeli na -višek" nemške nkulture" in da še ne govorimo Nemcem razumljive govorice, so zakrivili le žganjci, s katerimi se izključno hranimo. Najdeno je torej — hvala Bogu — sredstvo, ki nas obvaruje potnjčenja. Goriško. Goriškemu učiteljstvu ! Dejstvo, katero opazujem, mi daje povod, opozoriti cenjene tovariše goriške dežele na deželno postavo z dne 6. oktobra 1900 dež. zak. št. 26, katera je stopila v veljavo z dnem 1. januvarjem 1901, oziroma na postavo z dne 21. decembra 1901 št. 44 dež. zak., stopivša v veljavo 1. januvarja 1902. V smislu § 5 omenjenih postav pritiže vsakemu uČitelju, kateri je z dobrim uspehom nepretrgano služboval, bodisi provizorično ali definitivno po pretečenih petih letih 10% povišek. (Po prejšnjih postavah določala se je petletnina po dovršenih petib letih definitivnega službovanja. člen II. te nove postave pa določa, da službeni poviski (petletnine), kateri so bili podeljeni pred veljavo tega zakona, torej pred 1. januvarjem 1901 ostanejo nespreraenjeni. Vendar pa oni, ki dozore pozneje, se imajo odmeriti po nov.m zakonu. Ker je pa znano, da mora vsak posaiuezni u.itelj prositi za kvinkvenijo in da bo vsakdo vedel pravočasno oglasiti se za njo, naj dostavim v boljše sporazumljenje sledeča izgleda: Tovariš A dobil je spričevalo zrelosti (mature) dnc 15. julija 1898. Dne 1. septembra istega leta je nastopil provizori.no službovanje v N. V lctu 1901. napravil je izpit usposobljenosti in bil dne 25. oktobra istega leta definitivno imenovan. Služboval je nepretrgano in v zadovoljstvo predstojnikom. Torej pritiče mu prva petletnina z dnem 1. oktobrom leta 1903., ker do takrat preteče pet let njegovega učitelj e vanja. Tudi, ko bi ta tovariš ne delal izpita usposobljenosti, ima vendar pravico zahtevati prvo petletnino v smislu § 5 prej navedenih postav. Tovariš B dobil je tretjo petletnino 1. marca 1900 (po starem zakonu) zato, ker je istega dne poteklo 15 let, odkar definitivno službuje. Učiteljevati pa je začel že dne 1. novembra 1881. Bilo je tedaj dne 1. novembra 1901 že 20 službenib let. Čeprav so bila prva njegova 4 leta provizorna, pritiče mu četrta petletnina od dne 1. decembra 1901 dalje. Iz tega sledi: Kadar dozori komu 5, 10, 15, 20, 25 ali 30 let službe, bodisi provizorne ali stalue, oglasi naj se za petletnino. Le čudim se, da mnogi tovariši te ugodnosti ne poznajo in se je ne poslužujejo. Je pač malenkostna in skoro nevredna, da bi jo zabilježili v kroniko kot priboljšek, ker izboljšanje gmotnega našega stanja ostane še vedno nerešena naloga. J. Štr.