Stisnil je zobe in zatrl bolečino. Potem je odgovoril: Ljuba mama, meni je dobro. Tudi Ani bom pisal, da ji ne bo hudo. — Zjutraj je izpil Mitja čašo mleka in stopil v razred. Razlagal je po nemško in po kočevsko, kolikor je znal, a napredka ni bilo. Otroci ga niso razumeli. Potem se je odločil. »Kaj je to« je vprašal. To je klop, to je raiza — tako je šlo ves dan. Vsi oddelki so imeli ta pouk. Tako je prestopil Mitja nedoločeno črto krvi. Opoldan si je skuhal skledo mlečnega riža. Drugega ni znal, tudi ni hotel. Riž mu je bil kosilo in večerja, pol leta. Po pouku je pomislil kaj bi delal. Ura je bila tri, kje je še noč! Zahrepenel je: Da bi vsaj prišla noč, da bi prespal čas. V nofcranjosti se mu je vse uprlo. Zagnusila se mu je postelj, in sam sebi, ležanje in neprestapne noči. Vzel je gosli in zaigral. Glasovi glazbila so ga razdražili. Včasih je igral dolge ure. Srce mu je jokalo z zvoki strun. Zdaj je vrgel gosli vstran. Pripravil si je knjige, da bi se učil za drugi izpit. Prekleto! je siknil, še s knjigami se bom trapil v tej puščavi. Stopil je čez prag. Z odločnimi koraki je krenil v gozd. Čez nekaj trenutkov so sekali gozdno tišino ostri streli i_ pištole. Mitja je polnil svojo lačno notranjost z raztrganimi glasovi strelov. Jela je jokala. Ni vedela zakaj. Brala bi knjigo. A knjige so za utrujene ljudi, ona pa hoče razživetja, ne praznih črk. Prišla je Minka. Objemali sta se in smeja!i. Mitja je pil. Samo eden je bil pameten: Egon. Ta si je nabavil dober drobnogled in mrcvaril hrošče, muhe in metulje. Njegova soba je dišala po trohneči golazni. Ni pil in ni bil jaden. A vtapljal se je v spoznavanje žuželk in v računstvo. Računal je oddaljenost rvezd od zemlje. Mitja je trdil, da je vseeno, ali pije, ali mori hrošče. Jerica je klečala v cerkvi. Molila je neprestano. Mitja je trdil, da je to eno in isto. Šel je v vas. Pretirano vneto in prijazno se je razgovarjal o vremenu in žitu, dajal nauke in se pustil podučevati, a v glavi mu jc brnela misel: Ne prevaraš se. Repa in korenje, gnojnica in živinska kuga niso del tvojega življenja. Nisi se še najokal in navriskal, nisi še napolnil svoje duše z bolečinami in z radostjo do vrha, nisi še prestopil v onostran življenja, kjer postane smisel repa in fižol... Moram, si je rekel. V glavi je čutil bolečino. Oči so ga pekle. Potlačil je svoja čustva in govoril o gospodarstvu, a glas mu je bil negotov in ubit... Otroci so ga imeli radi. On jih je ljubil. Smejte se, jim je rekel. Učil jih je samo smejati se. Ljudem je bilo žal nemščine. A so ga imeli radi. Radi ljubezni in smeha. Ne vsi. Dvakrat so mu naprtili' preiskavo. Mitja jih je razumel. Toda ni mogel ločiti kaplje nernške krvi od morja jugoslovanske. Moja šola naj ijbije šulferajnsko. To si je smatral za dolžnost. Mitja ni nikdar tožil. Tudi ne, ko je podvomi o vsem ... Prišel je dan, ko so popustili živci. V sobi je odjeknil strel. A v prazno. Mati je iz dalje varovala svojega sina. Zapuščen je ležal na smrf. bolan v svoji šoli. Z razboljenimi živci in ugašajočo zavestjo je iskal zveze z življenjem. Vstal je, kakor od mrtvih. Pokopal je vse vreli kipeče, razkošne mladosti. Nastopil je ravno pot dolžnosti do živIjenja. V izvrševanje nje je našel globoko, vseutešujočo radost. Dnje Budak.