Kronika da bi delal. Španska čast ni v tem, da se ne motiš, ampak da ne prekličeš. Ta strast za enovitost se očituje v ljubezni in ljubosumnosti, v verstvu, kjer veliki španski red, jezuitski, stremi zgolj za avtoriteto ... Izvrstno pozna Una* muno špansko mistiko, ki jo svet običajno slabo razume. Izvor ima v poznavanju samega sebe, v osveti za življenje, ki ga tlači okolica, priroda in povestnica, v iskanju svobode in obrambe, v «notranjem gradu», kamor se po izreku svete Tereze lahko umakneš celo brez dovoljenja predstojnikov. Večna, človeška tradicija torej obstoji, čeprav jo nekaj duši, pravi Unamuno v študiji o sedanjem marazmu. Glede inkvizicije meni ¦— najsi je izgubil mla* dostno vero — da je ustrezala plemenskim nagonom obrambe, suma, indivi* dualizma. Španija je kakor buba, ki čaka svoje preobrazbe. Tam najdeš take posameznike kakor povsod, a društva so oslabela po senilnem formalizmu in nedružabnosti. Dokler je bila Španija krepka, se ji ni bilo bati za svoj «jaz». V hipertrofiji zgodovinske zavednosti, v občutljivosti glede časti pa se je do* godek, kot n. pr. izguba Kube, prelevil v narodno nesrečo. «Rod leta 1898.» jim je značilo toliko kot Francozu leto 1870. Ti veličastni in bolestni Govori španskemu narodu, kjer Una* muno svetuje svojcem, naj otvorijo okna preko Pirenej in mislijo bolj na bodoč* nost nego na preteklost, se dajo primerjati s Fichtejevimi «Reden an die deutsche Nation». Miguel de Unamuno, akoprav Španec po duhu, ne verjame, da bi človek sebe povišal, če druge zaničuje. S svojim zgledom dokazuje, da biva na Španskem resnični humanizem. Anton Debeljak. Iz francoske književnosti v letu 1924. Pariški kritik Benjamin Cremieux je napisal nekje, da je razglabljanje o komaj minulem literarnem letu podobno početju tifuznega bolnika, ki misli, da bo hitreje in uspešneje pregnal bolezen, če si bo vsake četrt ure razburjeno meril temperaturo. Brezdvomno dobra pri* mera! Gotovo namreč ni kaj prida, plodno tipati že kar ob koncu leta varljivo žilo literaturi, ki boleha prav od rojstva na kroničnem nervoznem utripanju srca, v poslednji dobi pa spet (v Franciji kot povsod drugod) na še nepojasnjenih težkih posledicah vojne psihoze. Toda zakaj bi književni poročevalec, tudi če je sam bolan, ne poskusil včasih biti zdravnik, ki v informativne svrhe sem in tja beleži posamezne drobne simptome, da bo kdaj laže razumel in razložil komplicirano patologijo? Mimogrede povedano: Francozi imajo ugodno navado, da se ozro preko literarne «annee passee» na prav originalen, šegav način — «sous une forme alerte, spirituelle et vivante» — v nekaterih obsežnih snopičih, ki odlomkoma očrtajo in okrcajo nove slovstvene prikaze (prikazni!), lokavo priporoče tiste, ki so se proslavili, in z veselo sedmino spremijo v pozabo slovstvene žive mrtvece, polovičarje in reklamne hlastače. Taki — recimo — koledarji so: Le Gazetier litteraire, Historiettes, Anecdotes et Indiscretions de T An 1924 (Cres), L'Ami du Lettre- 1924 (Cres) in Le Theatre indiscret de l'An 1924 (Cres). Podjetno sodobno slovstveno produkcijo tako razboritega in v apartni raz« voj stremečega, po drugi plati pa tako vrlo klasično vzgojenega naroda kot je trancoski bi primerjal brzo deroči reki, ki oddaja, izpreminjajoča se od včasih navidez neznatnih, pa eminentno vplivnih postranskih prilivov, v poslednji dobi spet bolj kot kdaj prej plodovite toke svoje struge v splošno svetovno literarno valovanje in po eni strani pospešuje, po drugi pa miri z njimi bujno rast v po* vojne smeri orientirane umetnosti. Pospešuje s prekucuškimi novotarijami naj» mlajših, miri pa z globoko ukoreninjeno snovjo tistih mladih, ki so prevzeli in poveličali bogato literarno oporoko silne druge polovice 19. veka. 443 Kronika Zdaj smo na razpotju (koliko jih je bilo že v dolgih stoletjih!), v dobi, ko se od prenaglih padcev razpenjeni, kalni valovi polagoma pričenjajo čistiti ali odtekati, usihati. V snujočem kaosu prerajanja preteklo leto ni mnogo izpre* menilo. Vez med maso in producenti je ostala ista, razmerje se je na račun najmlajših literarnih teženj celo poslabšalo. Položaj je razumljiv: publika mnogo raje še išče odsevov lastnega doživljanja in zajema estetskih in moralnih napojev v predvojnih strugah, ki imajo močne, vabljive in jasne vode, kot pa v raz* brzdanem in še motnem hlastanju novih tokov, ki momentano bolj odplavljajo in trgajo kot pa namakajo v plodnost in opajajo, zraven tudi cesto zasipajo in plitve lastno strugo. Iz pretežno romanovegaleta 192 3., ki se je zdelo nekak višek iskarjo* čega povojnega stvarjanja (velike revije so vzele v svoj krog najmlajše novotarje, Girandouxa, Moranda i. dr.) in je kazalo, da bo roman prevladal skoro vso literarno produkcijo in vzcvetel spet ko v dobi naturalizma, se je sledeče slov* stveno leto okrenilo baš v nasprotno smer. Komaj da so mladi avtorji (v letih 1918. do 1922.) z modernimi psihološkimi in socialno razglabljajočimi romani (o avanturističnih in športnih romanih ne govorim) prodrli uspešno v čitajoče mase, se je literarna generacija leta 1924. spet močno odtegnila publiki in se zaprla sama vase. Novi književni krožki so proglasili zdaj druga gesla, ki streme priboriti prvo mesto v literarni tvorbi čisti poeziji, gojiti špekulativno filozofijo, baviti se z moralnimi problemi in se utapljati v misticizem. Tako je neka grupa počela izdajati novo beletristično revijo z naslovom «Philosophies» in otvorila v njej anketo o bogu — in mladi pisatelj Marcel Arland je naprtil temeljno krivdo novega «mal du siecle» odsotnosti boga... Pojavil se je nov literarni *izem, nadrealizem, surrealisme, ki ga pro* pagira Andre Breton s tovariši (Louis Aragon: Pariški seljak, Val sanj; Robert Desnos: Tuga za tugo in Philippe Soupault: Bratje Durandeau). O tem pokretu, ki je prevzel mnogo teženj od nekakega močno potenciranega roman* tizma, so prinesli poslednji meseci mnogo ugibanj in sodb. Surrealisme hoče ustvarjati iz medle podzavestnosti, iz vizionarnih doživetij, iz skrivnostnih emo* cij, iz imaginarnih predstav, skratka iz hipnih sanj človeka, ki se zavestno iz* ogiba vsemu realnemu, logičnemu, jasnemu in razumnemu in se lovi za nepre* stanimi metamorfozami. Ta nova literatura išče snovi v polbudnem stanju (v nekakem intuitivnem onostranskem navdahnjenju), ko se ti napol v dremotici (ali podzavestni ekstazi) zde vsi realni predmeti in budni občutki čezmerno povečani, izpremenjeni, globlji, pomembnejši — ali pa v videnju in občutenju otroka, ki s probujajočim se duhom tipa v prvo spoznavanje realnosti. Andre Breton piše v knjigi «M anifeste du Surrealisme« (programatični uvod in nekaj zgledov, naslovljenih Raztopljiva riba), kjer roman nazivlje «najnižji literarni genre», da duh, ki «se pogreza v surrealisme, z zanosom spet doživlja najboljši del otroške dobe». In pa: «Detinstvo se morda najbolj približuje pravemu življenju; detinstvo, ko vse tekmuje za učinkovito in brezslučajno po* sedovanje samega sebe.» Desnos pa značilno piše (Tuga za tugo): «Ne verujem v Boga, ampak imam zmisel za neskončnost. Nihče nima bolj religioznega duha ko jaz, neprenehoma zadevam ob nerazrešljiva vprašanja. Vprašanja, ki jih bom dopustil, so vsa nerazrešena, druga morejo staviti pač le bitja brez domišljije, ki me ne morejo zanimati.« Isti pisatelj tako popisuje neko krajino: «Te raz* valine leže na bregu neke vijugaste reke. Podnebje je tam kakorsibodi. Na jugo* zapadu se dviga neka zelo visoka, preluknjana kovinska zgradba, ko je uporab* nosti nismo mogli določiti...» 444 Kronika Pristaši te šole izdajajo bojevito revijo «R e v o 1 u t i o n s u r r e a 1 i s t e» (uvedel jo je poet Paul Eluard), ki prinaša — brez tipografskih ekstravaganc — nadrealistične spise (večinoma apokaliptične vizije), fotografije, skice, «različno», kronike, poročila o dnevnih dogodkih (senzacionalnih umorih!) in podobne prispevke. Ob upadku romana se je pojavilo v občinstvu neobičajno zanimanje za eseje (socialne in psihološke), memoare (klasična doba), potopise (zlasti iz Orienta in kolonij), biografije (literarne in politične), poljudnoznanstvene razprave in po? dobno slovstvo, ki se je v letu 1924. močno povzpelo in razširilo. Omenil bi tu le velike naklade novih, kritičnih izdaj in monografij o Ronsardu (ob štiristoletnici poetovega rojstva) in študije, oziroma duhovita kramljanja o pokojnem Anatoleu France u, ki se pojavljajo tako na gosto kot zdaj rumeni cingeljčki pri cvetličarjih na pariških bulvarjih. Ali pa dela: Andre Manrois, Ariel ou la vie de Shellev; istega avtorja Dialogi o po* veljevanju; Alain Gerbault, Sam preko Atlantika; G a n d h i, Mlada Indija (s predgovorom Romaina Rollanda) itd. Zelo obilen natisk so doživele literarne parodije Paula Rebouxa «A 1 a M a n i e r e d e ...» (dva zvezka v kolaboraciji s Charlesom Mullerjem pred leti, dva nova snopiča minulo leto), kjer pisatelj mestoma zelo posrečeno, a vselej duhovito karikira slog znanih francoskih klasičnih in modernih avtorjev. Urno pot v publiko sta našli tudi obe knjigi novinarja Frederica Lefevrea «U ne heure a v e c ...», kjer esejist opisuje razgovore z literarnimi in znan* stvenimi sodobniki. Oba pisatelja obljubujeta še nadaljevanja. Vendar ima tudi roman mnogih sočasnih avtorjev obilno bravcev. Tako so zelo priljubljeni zlasti med mlajšim svetom: Francis Carco (Trop, Nedolžni — iz življenja nižjih pariških slojev), Duhamel, Charles Maurras (Uliksov misterij), Pierre Benoit (najnovejši, židovski roman: Jakobov studenec), Jean Girandoux (Siegfried, Simon le Pathetique etc.), Edmond Jaloux, Pierre Louys, Farrere, A. de Chateaubriant (La Briere), Francis de;Miomandre, Proust, Švicar C.*F. Ramuz, Dorgeles, Max Jacob, Dranem, Valerv Larbaud, Henri Berand, Pierre Mac Orlan, Pierre Mille, Suares, Paul Valerv (Eupalinos ou FArchitecte, Duša in ples) in še mnogo drugih ... Podjetno se je razvil preteklo leto slovstveni tednik «Les N o u * v e 11 e s 1 i 11 e r a i r e s», ki ga vodita Jacques Guenne in Maurice Martin du Gard. Izbral si je važno nalogo, posredovati z medsebojnim spoznavanjem med staršimi in mlajšimi generacijami. Kot «hebdomadaire d'information, de critique et de bibliographie» prinaša v vsaki številki nekaj res zanimivih člankov o sočasnih umetnostnih vprašanjih (tudi inozemskih) in dobre knjižne (Edm. Jaloux) in gledališke (Claude Berton) kritike. Po tehnični in idejni plati so ta ilustrirani list, ki izhaja v veliki obliki pariških dnevnikov, posneli že Poljaki s tednikom «Wiadomosci Literackie» in Rumuni s smotro «Miscarea literara». Izmed preštevilnih leposlovnih edicij sta za nas, ki smo klaverno obteženi z neugodno valuto, zelo dobrodošli dve novi, ki v res lepih, z originalnimi lesorezi ilustriranih snopičih a 2*50 frs prinašata (v ponatisih ali izvirne) romane sočas* nikov: Le Livre moderne illustre in Le Livre de demain. Med že izdanimi romancieri najdeš imena: Estaunier, Lichtenberger, Colette, Bordeaux, Jaloux, Boylesve, Bourget, Regnier, Farrere, de Moimandre, Cheran, Louvs, Benjamin, Carco, Duhamel itd___ Se par besed o literarnih nagradah v letu 1924. 445 Kronika Za odlikovance=pesnike se že skoro nihče več ne zmeni, toliko jih je. Niti v reklamne svrhe ni več mogoče porabiti blagozvenečega okrasnega pridevka «prix de poesie de...» Zakaj poetom vsako leto kar dežuje častnih in denarnih odlikovanj: od Francoske Akademije, od Društva književnikov, od številnih umetniških in literarnih udruženj, od starih Jeux floraux, od različnih revij itd. Dokaj pozornosti sta zbudili minulo leto v tej kaotični množici dve imeni: L o u i s Le Cardonnel (prix Lasserre, 1924), r,ojen leta 1862., zdaj duhovnik v Rimu, ki je izdal samo dvoje del, Poemes (1904) in Carmina Sacra (1912), odlikovan od prosvetnega ministrstva za še nepriobčeno novo knjigo «D e l'une a 1'autre aurore», inJeanDars (nagrada SullvsPrudhomme, 1924), nagrajen za zbirko «F i e v r e s», kjer se poet v močnih verzih zataplja v misterije Življenja in Smrti. Med romancieri je dobil po sedmem glasovanju dokaj nepričakovano, a to pot brez ostrih časnikarskih polemik, veliko nagrado Goncourtove Akademije za leto 1924. generalni tajnik «Društva pisateljev;bojevnikov», Thierrv Sandre, rojen leta 1890., avtor romana Le Chevrefeuille, vestnega in globokega dela, pa ne ravno najboljšega od del, predloženih za ta upoštevani «prix littes raire». [Med odklonjenimi avtorji so: Marcel Arland, Rene Jouglet, F.*J. Bonjean in Georges Oudard.] Nagrajeni Sandre, dober humanist, prevajalec Atheneja, si je stekel največ zaslug z izdajo «A nthologie des Ecrivains C o m * b a 11 a n t s», ki je odkrila marsikatere bisere francoske vojne literature, ki bi sicer, raztreseni po malo znanih revijah, kmalu zapadli pozabljenju. Obelodanil je še romane: Vice (spomini iz ujetništva), Minne in Mousseline. Nagrado Femina *Vie Heureuse je dobil pisatelj Charles Derennes (rojen leta 1882.) za živalski roman «Emil in drugi», izdan kot tretja knjiga zbirke Sentimentalni bestiarij (Čvrčkovo življenje, Netopir), ki je nekaka zmes podrobnih opazovanj, študij o psihologiji živali in spominov na mladost v pro* vinci. Avtor je napisal tudi več površno koncipiranih, frivolnih povesti za bravce «Vie Parisienne» in pa romana Narod pola ter Življenje in smrt de Tournevesa. Ravnokar je izšla knjiga «D e č e k v t r a v i», v kateri Derennes opisuje mlade dni v domačem polju in podrobno razlaga, kako in zakaj je vzljubil živali. LAcademie de 1'Humour je odlikovala preteklo leto humorista Geor« ges^Armanda Massona (rojenega leta 1892.) za knjigo «L e P a r f a i t P 1 a g i a i r e», ki se na vrlo duhovit in vesel, a nikdar žaljiv ali sirov način norčuje iz raznih pisateljev. Masson, ki je tudi poet (Tisoč in prva noč) in kritik (eseji o Pavlu Fortu, pevcu balad, gospej kontesi de Noailles, znani poetesi, in Anatoleu Franceu), je pred kratkim s sodelovanjem Homerja, Platona, Virgila, Shakespeare j a, Danteja, Voltaire j a, Goetheja in drugih velmož izdal še eno knjigo: L'Art d'accomoder les Classiques, v kateri komično posnema, zafrkuje in plagira imenovane velike sodelovalce. V teatru ni leto 1924. prineslo nič kaj odločnega in uspešnega. Novitetam, sicer pompozno režiranim in virtuozno igranim, nedostaje po navadi dramske sile, zapletljaji so cesto prisiljeni, teze gole, osebe dostikrat neresnične, fantazija zaletljiva, dialog pa skoro vsevprek naturen, gladek. Vlečejo le bolj odlično uprizorjene reprize znanih avtorjev, ki — predvojni novotarji — niso takrat imeli uspeha: de Curel, Bataille, Porto^Riche, Bernstein, Donnav, Sacha Guitrv, Pierre Wolf, Andre Birabeau, Bernard Zimmer, Maurice Rostand, Frangois Porche, Jacques Deval i. dr. Od tujih dramatikov igrajo poleg klasikov zlasti Pirandella in Shawa. P. S. Minuli mesec je Francija izgubila dva obetajoča književnika. 446 Kronika Umrl je mladi ravnatelj «Nouvelle Revue frangaise», kritik in romanopisec Jacques Riviere, rojen leta 1886. v Bordeauxu, v pokrajini Montaignea. in Montesquieua. Bil je eden prvih literarnih estetikov sodobnega francoskega knjištva (študije o poetih Claudelu, Baudelaireju, Gideu in Rimbaudu) in globok esejist (Odkritosrčnost napram samemu sebi, Vera, Samota, O pustolovskem romanu, v N. R. Fr., v letih 1912.—1914.). V edinem romanu Aimee, analitični mojstrovini, je izobličil nov tip moderne žene in z junakom Frangoisom ustvaril jnočnega naslednika Adolpheu, Dominiqueu, Fredericu Moreauju, Robertu Grez* Ionu in de Valbertu. Boril se je zoper medlo splošnost v literaturi, zoper tako zvani globalizem (ime izvira od Rivierea), — «l'etat d'ensemble et de con; fusion», ki ga je simbolizem zanesel v francosko slovstvo, in se potegoval za povratek k psihologiji («clarte et distinction»), k nekakšnemu novemu klasicizmu. Od nejasne «pete» k močni, življenje izžarujoči «govorjeni» literaturi. Vtise tri* letnega ujetništva v Nemčiji je zabeležil v knjigi «L'Allemand». Obetal je še mnogo. Prezgodaj je ugasnil tudi štiriintridesetletni Louis Chadourne iz Bri= vesa, čigar imena, ker ni živel v Parizu (centralizem!), ne najdeš v nobeni novih antologij. Pa bi bil vsaj to gotovo zaslužil. Napisal je verze: Spomin na pomladno smrt ter Ljubezen in peščena ura — in romane: Ladjin gospodar, Mladeniški nepokoj in Zemlja kanaanska. V potopisnih črticah iz Gvijane, Lonec v črnem, se zlasti jasno odraža njegova močna kontemplativna narava. Pavel Karlin. Kavovina Evrope. Tako so nazvali pariški listi ustanovitelja futurizma F. T. Marinettija, ko je šla čez pariški oder njegova tragedija «Le Roi Bombauce» in so se bile vnele zaradi «Manifesta» futurizma, objavljenega v «Figaru», žive polemike ter se je bil revolucionarni futuristovski oče še končno spopadel na sabljo z romancierjem Ch. H. Hirschem. O svojem literarnem revolucijonarstvu, ki je z enim mahom zavrglo slavno preteklost ustvarjajoče Italije in ostalega sveta ter se ni zadovoljevalo s širjenjem futurističnih glasil, programov, letakov sirom Evrope, ampak je stopilo pogumno tudi na misijonarsko pot v gledališče, v kavarno in na ulico ter se tako izpostavilo občudovanju in zasmehu najširših plasti, govori Marinetti še danes, po dvajsetih letih, z istim mladeniškim ognjem, kakor ga srečujemo ob slehernem nastopu mladostnih sil, ki si gnetejo, zavero* vane v pravovernost lastnih idealov, tesno pot skozi trdno masivnost kulturne stavbe človeškega duha, zrastle iz matematične nujnosti zgodovinskega razvoja. O tem nam priča njegov avtobiografični članek «Caffeina deli' Evropa», ki ga priobčuje januarska številka milanske «Novelle» o priliki slavja, prirejenega letos v Milanu «poživljevalcu italijanstva«. O svojem razmerju do ljudi in posledicah, ki jih je izzval njegov nastop v javnosti, pravi ta borec sledeče: «Razpršiti, popraviti bi bilo treba mnogo legend, zbrisati mnogo natolcevanj. A ne! Požviž? gam se na vse! Sledim raje svoji usodi misijonarja umetnosti ter se rad poslu« žujem samega sebe, svojega zasebnega življenja in osebnih spominov, da morem ponovno udariti «pasatizem», ki še vedno onečašča mojo ljubo Italijo.« Hvaležen je silam, kumicam ob rojstvu in svoji mladosti, ker so ga ohranile ene naj« večjih nesreč človeka: monotonije. Njegovo življenje je bilo zelo hrupno, nenavadno, pisano. Po očetu, Pijemontezu, je dobil svojo veliko silo krvoželjnega hotenja gospodovalca, na srečo brez goste mreže očetovih spletkarskih duševnih zmožnosti in brez njegovega sijajnega spomina. Rojen je bil v Aleksandriji v Egiptu, kjer je slovel njegov oče kot največji odvetnik in poznavalec civilnega prava, od matere iz Milana, ki je družila v sebi nežnost poezije, mehkobo gk.sbe in toplo prisrčnost solza. Obiskoval je kolegij francoskih jezuitov «Saint Francois* 447