Vilharjeve igre. Detelja. Izvirna šaloigra v 1 djanji. Spisal in založil Miroslav Vilhar. O S O B E. Tine Gaber. Jože „ ) [ njegova sinova. S t e f e „ ( Tone Klanec. Metka „ ) . ..... i njegovi hčerki. Cilj k a „ I G r g o Breza. Godi se 1850. leta na Notranj'skem, v Klan-iSevi hiši. i^. , •Q300Q532^> 1. Govor. (Prostorna soba; v sobi mize, stoli, omare.) Metka (sedi in šiva.) „Bodi vesela!" SO mi djali očka, ,,v šestih tednih bo poroka!" Radovednejša od seniee grem poslušat, kako se pomenkvata moj očka in boter Gaber. Vrata niso bila do kraja zaprta, in tako sem cula na tanko vsako, vsako besedico. Boter Gaber pravijo: „Glej Tone! Ti imaš dva čvrsta faa-U£fv tiča, jaz pa dve pripravni h&*r-kT; ne bi to bila dva lepa para?" Na to rečejo moj očka: „Dobro, Tine! Metko, ki je dve leti starejša od Ciljke, naj vzame Jože; Stefe pa, ki je dve leti mlajši od Jožeta, naj vzame Ciljko, in naj pristopi k meni! Ni prav tako?" — „Prav, prav!" reko boter Gaber; po tem si udarita tako krepko v roke, da sein se skoraj prestrašila, in tak6 sta na vse zgodaj pogačo zmesila in na hitro spekla. — Oba Gabrova sina sta res pridna, mlada, delavna, ljubeznji-va; — jaz in Ciljka tudi nisve ne grdi, ne napačni; — vsak bi od srca rekel: „Starši so po pameti ravnali!" Le vendar mi ne gre od rok šivanje, in solza za solzo mi časi kane na balo! Vsaka deklina bi od veselja prepevala pred poroko; tudi jaz se ne branim možitve: ali nekaj me tešči okoli srca, česar ža-libog nikomur ne smem in tudi ne morem povedati! Ciljka tudi ni predobre volje, čeravno bo srečnejša od mene! Ona dobi tacega, oh tacega možd, da ves svet nema boljšega! Tudi ona je od dneva do dneva tihejša, in skoraj otožna! Kaj to pomenja? Ali v6, da nisem jaz srečna? Ne mara me obžaluje? — Pa saj gre. 2. Govor. Metka in Cilj k a (ki deva ključe na mizo in k sivarii prisede). Cilj k a. Ne verujem, da došivavi do poroke. Meni že ne gre od rok! Metk a. Meni še menj. Cilj k a. Ti sestra, prav ne veš, zakaj ne bi prepevaje šivala! Metka. Ti še stokrat menj! Oh jaz sem pa bolna na telesu in na duši! Cilj k a. Ha, ha! Ti, Metka, bolna? Bolna na telesu? Bolna na duši? Ti, ki se poročiš s taeim fantom, kakoršnega slovenska dežela več nema? Metka. Oh bolna, bolna; pa ne samo na duši, oh tudi na srcu! — 8 — Cilj k a. Menda zboga tega, ker ne bo že jutri poroke! Metka. Prosim te, sestrica, ne šali se zme- noj! Ciljka. Vem, da komaj čakaš, da prideš v Jožetovo hišo! Metka. Oh, da bi ti smela nekaj povedati! Ciljka. Jaz pa tebi! Metka. Bojim se, da bi se zamerila tebi in očetu! Ciljka. Jaz ravno tako! Metka. Ljuba Ciljka! Kadar premišljam, kako boš neizrekljivo srečna s Stefe-tom, kar solze mi lijo po licih! Cilj k a. In ko se meni vsako noč sanja, da ti in tvoj Jože živita kakor dva angelja v nebeškem raji, jočem, da mi srce skoraj več ne bije! Metka. Da imam še mater, tugo in žalost bi jim noč in dan tožila! Cilj k a. Tudi jaz bi jim odkrila, kaj me neusmiljeno peče in žge! Metka. Le vendar ne urnem, kaj bi tebe tako peklo in žgalo? Cilj k a. Jaz pa ne, kaj tebe tako žali? Metka. Tebe, s Štefetom? Cilj k a. Tebe, z Jožetom? Metka. Meni se zdi najteže, najhuje, da moram pustiti očetovo hišo! Ciljka. Meni pa, da moram ostati v nji! Metk a. Vso šivarijo bi razprala! Ciljka. Jaz pa svojo! —Boter Gaber gredo. — Kje so moje rožice, bele in ru-deče! 3. Govor. Prejšnji, Gaber. Gaber (odloži klobuk in palico). Dobro srečo ! Metka in Ciljka. Bog daj! Gaber (Metki.) Štefe te pozdravlja! Metka (veselo). Lepa hvala, boter! Gaber (Ciljki). Jože te pozdravlja! C i 1 j k a (veselo). Lepa hvala! Gaber (se udari po celi). Hentaj te, zmotil sem se! (Metki.) Tebe pozdravlja Jože! Metka (klaverno). Hvala! Gaber (Ciljki). Tebe pa Stefe! C i 1 j k a (klaverno). Hvala! Gaber. Tako je prav! Kmalo bi se bil zmotil, ti stara butica ti! Metka (vstane). S čim Vam postrežem? Z brinjev-cem? S slivovcem? Gaber. Daj mi kapljico slivovca! (Meta gre do omare, in prinese goštaro slivovca, vrček in kruha, panatoči.) No deklici, v šestih tednih bosti pa še veselejši! Kaj ne? (obe prikimati.) Ne, da bi se na glas smejali, ampak le kimati? Metka. Boter, saj znate, da poštenim deklicam ne pristuje drugače. Ciljka. Pravemu veselju je še dovolj časa! Gaber. No, no! Kar še ni, pa bo! (Pije in prigrizne.) Mislim, da se je ta ponesla, meni in vajinemu očetu! Jaz dva sinova, on dve hčerki; vse mlado, čvrsto in pošteno! Jaz mu dam sina, on meni hčer, in tako bova vsak svoj par imela in ljubila, kakor dva stara goloba! Komaj že pričakujem dneva! Metka. To ne mara še prehitro pride! Cilj ka. Boter, Vam se bolj mudi, kakor nama! Gaber. No no! Kar še ni, pa bo! Lepod-vizajti se, da ne bosti še po poroki bale dokončavali! Ure tek6! Metka. Marsikaj reko! Gaber. Do zdaj le vse dobro! Cilj k a. Najbolje Vam, boter, ker dosežete svojo željo! Gaber. Ve ne mara ne? Pa prav imati. Sramežljivost je čednost, zlata vredna! Tem bolj Vaju čislam! Kad bi pa vendar le videl Vajini srci, kak6 veselja igrati. — 14 — Metka. Boter moj ljubi, moje nemirno giblje. Ciljka. Moje pa nekaj ščiplje. Gaber. No, no! Kar še ni, pa bo! Metka in Ciljka. Moj Bog! Gaber. Škoda, da ni tukaj Jožeta in Štefana! Ta bi Vaju bolje zdramila kakor jaz! Metka. Kam je šel Štefe? Ciljka. Kam pa Jože ? Gaber. Zopet narobe vprašati! Metka (tiheje). Kam je šel Jože? Gaber. Poslal sem ga v gozd. Denes nam hoje odkazujejo. C i 1 j k a (tiheje). Kam pa Štefan? Gaber. Ta se je pa v mlin peljal. Mislim da bosta vsak hip tukaj! Še popoldne prideta semkaj oba! Metka in Ciljka. Prav je! Gaber. Saj menda bodo tudi oče zdaj in zdaj tukaj, če so le zjutraj ob zori vstali, in precej napregli! Metka. Do poldneva bodo gotovo domd! Ciljka. Gotovo! — Sosed Gregor gred6; to mi je všeč! Bodo ktero povedali, da se bovi razvedrili! — 16 — 4. Govor. Prejšnji, Breza. Breza (odloži cilinder.) Bon jour a toUS les autres! Metka, Ciljka in Gaber. Dobro jutro! (Metkaprinese še en vrček in natoči.) Breza. Pridni, pridni! To je že stara sega, da deklice rade delajo, posebno . . . Gaber. Kader se poroka bliža! Breza. Poroka?—Gospodični, pa vendar ne brez mene? — To bi me žalilo! Gaber. Sosed, brez Vas nikdar ne! Breza. Hvala lepa! Zakaj pa ptičici moji tako molčiti? JI e t k a. Ker se bojivi, da bi se zbodli! Breza. Zarad tega bo vendar le didel-dumdaj v hiši! Zdaj pa boter Anton, povejte mi, kdo se oženi in ktera se omoži? Gaber (kaže.) Ta se omoži in ta, in moj Jože in moj Štefan. Breza. Štiri ženske! Gaber. Grgo! Vi komarje lovite! Breza. Boter, vsaj mi povejte, da razumem! . Gaber. No! Moj Jože vzame Klančevo Metko, in mojega Štefana vzame Klan-čeva Ciljka; veste zdaj? Breza. Urnem! Tres-bien! Dragi moji ptički, le to mi povejti, ali ve vzameti, al bosti ve vzeti? Gaber. Vsacega nekaj ! Ciljka vzame, Metka bo vzeta! Cilj k a. Ni res boter! Jaz bom tudi vzeta! Breza. Aha! Je taka? — Pa hudo Vama vendar ue bo, kaj ne? Metka in Ciljka. Ne vem! Breza. Kaj, da ni še Vašega očeta? Metka. Mislim, da niso daleč! Ciljka. Predno dobra ura preteče, bodo doma. Gaber. Še prej! Poznam jih, da dade konju ovsa, še več, ko ga želi! (pokaže, kakor da bi z bičem švigal.) Breza. Ne mara denes tem več, ker denes so menda jezni! Metka in Ciljka. Zakaj neki? Breza. Vama dvema ne morem ovaditi, le botru Antonu hočem povedati. M etka. Ciljka poj vi! Saj imavi opravila na vrtu in v kuhinji! Cilj ka. Poj vi! (Metka in Ciljka odstopiti.) % CO — 20 — 5. Govor. Gaber in Breza. Gaber. Kaj mi boste tedaj povedali? Breza. Stavo sva dobila! Gaber. Z botrom Klancem? Breza. Z njim! Gaber. Saj sem vedel! Breza. Pa ne sam6 to; tudi mislim, da opusti prihodnjič vse svoje babarije! Gaber. No, no! Kar še ni, pa bo! B.r e z a. Tak6 je naletel, da ga mora sram biti! Pa še taka škoda! Gaber. Povejte, kaj je? in kako ste vse to zvedeli? Breza (seže v žep.) Tu-le je le, črno na belem. Kakor sva se bila zmenila, sem predvčerajnjem pisal prijatelju Urbasu v Ljubljano, in ta mi je denes odgovoril, pa naj berem kaj? da zveste vse natanko. Piše mi: (bere) Ljubi prijatelj! Kakor ste želeli, poiičem botra Klanca in ga najdem včeraj na vse zgodaj pri Mokarji. Zjutraj sva skupaj zajterko-vala, okoli hodila po mestu, nakupovala, pri Mokarji dobro kosila in po kosili ga spremim v kavano k Lanzlu, v špitalske ulice. Komaj tje prideva, začne boter biljar igrati, pa nima ne duha ne sluha od te igre. Nek postopač se mu ponudi v igro in koj igrata, od konca le po goldinarji, po tem po 2, po 3, po 5 in na zadnje po 10 goldinarjev. Če sem bolj prijatelja prosil in silil, da bi jenjal, bolj se je razjezil. Med igro je večkrat potegnil neko škatljico iz žepa, odpiral jo, zdihaval in zapiral. Kaj je v nji, ni hotel povedati. Konec vse igre je bil, da ni boter nič menj ko 300 gld. izgubil. Na to reče: „Tele sem zgubil, krave pa ne!" Po ulici proti raokarju je marsikte-rikrat tako zaklel, da se je zemlja stresla, in menda vso noč ni očesa za-tisnil. Jaz pa sem hitro to pismo pisal, da ga dobiš, predno on domu pride, ker on, kakor se zdani, bode proti domu rezal. Druzega novega ti nimam nič povedati. Srečno! Pozdravlja te tvoj prijatelj Gašper Urbas. Gaber. Ha, ha, ha, ha, ha! Breza. To je kopriva, kaj ne? Gaber. Presneto bo kihal in pihal po poti! Breza. Kdo more za to? Cesar je iskal, to je našel! Gaber. Saj sva ga zmerom svarila, pa vse naše besede so bile bob ob steno! Zdaj pa ima! Breza. Oh to mu je zdravo! Gaber. In kako! Saj je taka baba, da nima para od tod do kitajskega! Breza. Jaz sem se že bal v resnici, da bo izgubil pamet! Gaber. Jaz sem se pa bal, da bo svojo hišo tako podkopal. da se bo en dan kar nanj posula, ^e noči je po vseh hramih kopal, pa zakaj? ker so njegove hentane čudodelne šibice tako pod zemljo in pod zidovje kazale in vlekle, in zato je mislil, da je tamkaj denar skrit! Breza. Kaj pa je on teden na starem gradu počel? Sest noči je po 12 delavcev najel, s tistimi šibami sem ter tje švigal in migal, vso razvalino na novo prekopal in pre vrgel, in na zadnje ni nič našel! O ti presneta butica! Pa zdaj mislim, da bo jenjal! Gaber. Kar še ni, pa bo! Kako pa more tudi tak možak, kakor je on, tako neusmiljeno sesti na limanice? Breza. Tega vsega je kriva brezumna ba-bja vera! On si je v glavo vtepel, da pod našo zemljo je polno francozkih cekinov in da on mora najti zaklad. Zdaj ga ima, ha, ha! Gaber. Najlepša je pa zarad škatljice. Nek zvit, prebrisan gospod ga je bil poklical na svoj vrt, in mu pošeptal, da ima on tak talisman, s kterim vse igre na biljarji dobi. Boter Klanec ostrmi in prosi, naj mu ga proda. Gospod reče: „Vi morate talisman izkusiti, in če Vam ustreže, daste zanj 20 srebrnih tolarjev." Dobro! reče boter, vzame škat-ljico, v kteri ni bilo druzega, ko zelena detelja s štirimi peresi, gre hitro\/~ v tukajšnjo kavano, in začne igrati bi-Ijar. Vsi gospodje v kavani so bili že zmenjeni, da bodo nalašč slabo igrali, in res je od vsacega vse igre dobil. Teče domu, plača 20 tolarjev zvitemu gospodu, nama pa pove, kaj je kupil, in kaj bo z deteljo poč^l. Midva sva ga pošteno svarila, da je to živa sleparija, on pa, da ni, in da ni!! Se z nama je stavil vedro najboljšega Ipavca, da bo v Ljubljani vse igravce oskubel in polno mošnjo domu prinesel! Zdaj pa naj šteje! Breza. Zguba ni ravno majhna! 20 tolarjev onemu, nama vedro vina, v Ljubljani 300 gld., pot tje in nazaj, — od 400 gld. ne bo vinarja ostalo! Gaber. Pa sramota? — Bog ve, da bi rajši izgubil dva para volov, kakor da bi se bila meni taka zgodila! Oh, naj le domu pride! Breza. To je prava prilika, da mu vse te babarije izbijemo! Bonjour, boter Klanec! Ta se je Vam možko ponesla! Gaber. Da bi le za naprej jenjal! Nadjam se, da to ga bo vsega pobilo! Breza. Če zdaj pameti ne dobi, mu ni več pomagati! Bog ve, ali družina njegova kaj o tem ve? Gaber. Obe hčerki vesti, ker jima je sam povedal; pa tudi oni sti mu branili, ali vse zastonj! Breza. Pa zakaj nisti deklici denes take zidane volje, kakor po navadi? Gaber. Menda zarad očetove babarije! Težko če ne ! (gleda skoz vrata.) Aha, zdaj gresta moja sinova! 6. Govor. Prejšnja, Jože, Štefan. (Jože in Štefan klobuke odložita.) Jože. Tukaj sva! — Dober dan, gospod Gregor! Stefan. Dober dan! Breza. Bon jour! Gaber. Jože, si dobro opravil? Jože. Prav slabo! Gaber. Vam niso ne mara odkazali toliko hoj, kolikor prejšnje dneve? Jože. Se polovice ne. Gaber. Kako je to? Breza. Prijatelj, druga sapa piha! Jože. Gotovo! Nam se godi huda krivica! Lani, o tem času, smo dobili po 20, po 30 lepih, močnih hoj; pred nekimi leti smo dobivali, ali lepše rečeno, smo posekali in na dom in na žago peljali, kolikor smo hoteli in utegnili; denes pa mi je udaril logar 10 hojic, in še le komaj in komaj po velikih prošnjah. Breza. Da bi mene prosili, ne enega kosca ne bi Vam udaril! Prošnja je kaj druzega, pravica kaj druzega! Pod fran-cozi je bilo vse drugače! Pa zarad mene delajte, kakor hočete! Ce se ne potegnete za svoje pravice, Vam bo gozd po vodi splaval. Prekasno se boste spomnili mojih besed! Eh! pod francozi — bon jour! Jože. Za božjo voljo, kaj pa hočemo? Saj vidimo dan za dnevom, da tisti možje, ki se krepko brane in za gozd potezajo, naj menj dobodo. Drugi reko: Pomagajmo še mi, da bo gozd prej pri kraji! Sekati ne sinemo, siliti se ne dade, tedaj moramo za zdaj s tem biti dovoljni, kar nam sami radi, prav za prav, neradi dadč! Pomagajte si! Gaber. Tako ne ostane, in če se postavijo na glavo! Dolgo nas ne bodo stiskali; nekaj časa teče pes, nekaj časa zajec! Res je, kakor pravijo Gregor, da je potegnil ves nov vihar, pa pravica ni jermen, da bi se sukala in vila na vse strani! Kar še ni, pa bo! Štefan. Eh, oče! Jaz se pa bojim, da bo ne mara še hujša pela, dokler se ne preobrne vihar, ker, med kmeti ni prave zložnosti! Pa tudi so imevali do-zdaj logarji usta po čez, zdaj pa jih taje, in gluhi so, kakor črvivi lešnjaki! Breza. Naj pride druga letina, pa bodo zopet druge vere! Gaber. Kaj pa ti, Štefan! Si ti kaj bolje opravil ? _ -Štefan. Še precej dobro! Žaganic je pet lepih kop, suhih, da jih lehko denes naložimo. Kupil sem nad 50 krlov; za teden imamo dovolj žagati na večih žagah. — Moka bo še le jutri zmleta, tedaj pojdem jutri po-njo! Vode pa že pomanjkuje; komaj da teče žaga in dva kamena. Ljudje pa nimajo zrna več! Samo turšico meljemo, in še to moramo upavati. Ubogi ljudje! Breza. Pod francozi je bilo vse drugače! Gaber. Prijatelj, ne zamerite, tudi pod francozi niso jedli, kteri niso imeli kaj ! Breza. Bon j our! Ta je Vaša! — 32 — 7. Govor. Prejšnji, Metka, Ciljka. Metka. Štefan! Ciljka. Jože! Stefan. Meta! Jože. Ciljka! (se pozdravljajo ob enem, in v tem redu si desnice podajajo.) Gaber. Vse na robe! Kaj hočete zakrivati? Svak svakinji roko podati? To ne gre! Otroci, na robe! (prvi štirje si namestu desnic podajajo levice.) Tako pa se menj! Ti Štefe, podaj roko Ciljkil Ti Jože pa Metki! (si podajo levice.) Desnice, desnice! (nekam klaverno ubogajo.) Tako je prav! Breza. Tr&s-bien! Tako boste torej stali čez nekaj tednov pred oltarjem? Lepa pametna mčna! Bog Vam daj srečo! Gaber. Kaj deš, Jože! Nimam jaz dobrega okusa? Ni Metka kakor nalašč zate? Jože. Ljubi moj oče! Nikdar ne bom djal, de niste volili prav po pameti! Metka je izvrstna, ljubeznjiva deklica, ali moje srce ve še za boljšo! Gaber. Ne da bi jaz vedel! Ti le dražiš svojo nevesto! Vem, da komaj čakaš poroke! Kar še ni, pa bo! — Kaj pa ti Štefe? Ti je Ciljka všeč? Š t e f e. Komu ne bi bila všeč v našem trgu? Lepa je, pridna je, gospodinja je, da malo tacih, pa moje srce vendar že davno za drugo bije! Gaber. Se ti mi burke uganjaj! Jaz Vama pa na zobe povem, da me ne bosta za nos vodila! Nisem ne mara dobro pazil na to, s ktero se kteri Vaju najrajši pomenkva in šali? — Povej mi Metka! Maraš ti za Jožeta, ali ne maral? Prav od srca mi povej! Metka. Kaj bom tajila? Da zanj maram, da ga čislam, da ga štejem za vrlega mladenča, od vse duše pred vsem svetom leliko potrdim; ali moje srce gori za druzega, in mu zvesto ostane do groba! Gaber. Primaruha, slabo kaže! — Kaj pa ti Ciljka s Štefetom? Ciljka. Tudi jaz znam, da je Stefe pravi dečko, da je krasne postave, delaven in zveden! Vreden je iskrene udanosti, pa jaz že davno druzega ljubim, tedaj ne zamerite, da se držim prve ljubezni! Gaber. To je preveč! Eden druzega ne mara! Mi starši pa tako za Vas skrbimo, da bi Vas osrečili. Lepo premoženje imamo; ničesa nebi Vam manjkalo; živeli bi ko ptice v zraku, — brez truda, brez skrbi; — zdaj pa .Vam srca brane. Brez ljubezni nečem, da bi se poročali! Bodi Bog gospodar, jaz ne vem kaj bi! Pa tudi boter Klanec bodo pisano gledali, ko zvedo, kako se najini sladki nameni tope, enako oblakom po dežji! Breza. Prijatelj! V moji glavi se pa dani, — (gleda skoz okno) — pa ravno vidim, da so zavili oče Klanec na borj&č. Metka in Ciljka. Je Že res! (odtežeti, Jože in Štefe pa gresta za njima.) 8. Govor. Gaber, Breza. Gaber. Predragi moj Grgo! Jaz bi kar iz kože skočil! Jože ne mara Metke, Metka ne Jožeta, Stefe ne Ciljke, Cilj-ka ne Stefeta! Za božji dan, — kdo bi si bil kaj tacega mislil? Vsak hip so skup čepeli, pred hišo, na vrtu, v šoli, pred oknom! Čez cesto so si migali, venčke pošiljali, zdihovali, dopisovali; — moram reči, da sem imel pravo veselje nad njimi, ker so mi delali tako po moji volji. Tudi boter Klanec mi je večkrat djal, da ravnajo, kakor da bi jim bil on ukazal! Zdaj pa taka sprememba! Jaz Vam povem, da kar iz kože bi skočil! Vi, prijatelj, ste poprej djali, da se Vam v glavi dani, povejte mi, ne mara je Vam znano, kam meri tega in 6nega srce? Ali je gola sramežljivost, da nete pred Vami odkriti, da se ljubijo? Povejte mi! Breza. Parbleu! To je meni težavno! Vi prijatelj veste, da imam nos a la Fou-chč, da sem prebrisane glavice! Dovolite, da jih še enkrat skupaj vidim, poslušam in nekaj vprašam, — pa bomo kmalo na pravem poti! Moja stara navada je, da rajši molčim, predno govorim, kar ni še jasno ko solnce! — Oče Klanec že gredo, — v veži so že! Pustite, da jih v klešče primem zarad detelje! Gaber. Dobro! 9. Govor. Prejšnja, Klanec. Klanec (bič v roki, govori na pragi v vežo.) Le nesite vse v prvi nadstrop v mojo izbo, pa pazite otroci, da kaj ne raztresete ali potujete! (pozdravlja.) Oho, prijatelja, da sta mi zdrava! (odloži plašč in klobuk, bič pa v kot.) Gaber. Srečne oči, ki Vas vidijo! Breza. Ste dobro popotovali? (mu podasta, roki.) Klanec. Hvala bogu, prav dobro! Pred-včerajnjem dospem v Ljubljano še pred mrakom, sprežem pri Matevži, in grem na rake na ljubeznjivi Žabjak k fasel-birtu. Včeraj jutro sem pa lazil in gazil po mestu, da me še zdaj kopita bole. Kaj mislite, — toliko robe dekletom in za vso hišo nakupiti in znositi, to ni, kar bodi. Breza. Kaj niste mogli človeka najeti, ali kacega prijatelja prositi, da bi bil z Vami hodil in Vam pomagal? _ 39 — Klanec. Saj nisem baron! Kaj tacega leh-ko še sam storim! — Potem grem na kosilo h Mokarju, kerMatevžka ni bilo doma; tam sem dobro pil in jedel in počasi odrinil! Breza. Kaj ne, prav počasi? Klanec. Saj veste, da se nikdar ne prehi-tim, in da vsako delo prej na tanko preudarim. Breza. Kakor v hrami in na starem gradu! Klanec. Molčite že enkrat o tem! — Se včeraj bi bil do doma prišel, pa mi po poti šina poči. Breza. Menda ste pri Mokarji predolgo kopunčka obirali. Klanec. Ne! — Sina na desnem kolesu mi poči, kovača ni pri roki bilo, tedaj sem prenočil pri Feljaku na Vrhniki, in zdaj sem hvala Bogu doma! Gaber. Kar me prav veseli! K lan c c. Hvala, boter! Breza. Niste nobenega prijatelja videli? Klanec. Nisem imel časa, da bi bil ktere-ga iskal! Breza. Nemara je pa Vas kteri iskal? Klanec. Tega pa ne vem! Breza. Pri Feljaku ste spali, kaj ne? Dobro streže ljudem? Klanec. Še precej! Breza. Vam se tli nič sanjalo o tisti detelji? Klanec. Sem jo že zabil! Breza. Kaj pa pravi naša stava? Klanec. Eajši se podam, kakor da bi kaj tacega izkušal! Breza. Pa ni škoda tistih lepih tolarč-kov? Klanec. Kar je, to je! Pa nikdar več ne! To je bila zadnja moja neumnost! Vam prisegam! Breza. Torej Vam je žal? Klanec. Pa kako! Oh ti butica! Breza. Mene in prijatelja Gabra pa grozno veseli, da ste enkrat oči odprli in bedakarijo spoznali! Klanec. Tudi jaz sem tega vesel! Pa kaj me je spreobrnilo? To je res čudno! Sam angeljec varuh me je čuval in me rešil! Poslušajta prijatelja! Predvčerajšnjem, nazaj grede od faselbirta, pridem do prve kavane na starem trgu, in deteljica v škatlji me vleče vanjo. Pa dobro, da ni bilo žive duše v nji, in da grem na ravnost spat. Sanja se mi, da pridem v neko kavano, da v pričo svojega angelja varuha, ki je časnike prebiral, bilj&r igram z nekim neznanim človekom, da izgubim celih 300 gld., in da mi angelj s prstom po-preti, da to ne velja! — Zbudim se, potim se in rečem: „Zdaj pa ne grem več v nobeno kavano in detelja je živa sleparija!" Vidita prijatelja, tako me Bog varuje! Za trdno sem sklenil, nikdar nikdar več ne pogledati ne šibic, ne škatlj ice, — kakor mi Bog pomagaj ! Gaber. Dobro boter! Več me to veseli, kakor da bi mi celo našo dolino v dar dali! Breza. Mes compliments! Tudi mene! Pa, sosed moj, povejte mi: ni res bilo nobenega človeka v prvi kavani, kamor Vas je deteljica vlekla? IClanec. Čisto nobenega! Breza. Temu se čudim! Klanec. Ni prav nič treba čuditi se! To je bilo precej po deveti uri! Ce kolikaj Ljubljano poznate, Grgo, Vam je znano, da ljubljanska gospoda, pa tudi rokodelci, med osmo in enajsto, in ne-kteri še dalje, po pivnicah in gostilni-cah tičč, pa tam burke uganjajo, gospe inženepadomi ene kavo, druge pa kofe srebljejo in čenčajo po svoje! Breza. Bien! Pa ne veste, kako se je reklo tistemu angelju varuhu v kavani? Klanec. Kaj se šalite? Breza. Bog ne daj! Je bil Gabrijel al Mihael? Klanec. Nobeden teh dveh! Breza. Kerubin al Serafin? Klanec. Tudi ne! Breza. Ne mara boter Urbas? Klanec (ostrim.) Kaj? Urbas? Moj Bog! Kdo Vam je rekel? Breza (mu da pismo.) Berite! Klanec. (bere.).....Res je! — Prijatelja, odpustita mi! Gaber (ga objame.) Od vsega srca! Breza (mu podi roko.) Pa le, da nikdar več, kakor ste že sami od sebe obljubili, da nikdar nikdar več kaj tacega ne storite! Klanec (roko proti nebu.) Prisegam za Boga, da nikdar več ne! Le tega Vaju prosim, da živi duši nič ne povesta o tem! Gaber. Najmenj pa našim otrokom! Že velja! Tukaj je roka! (mu da roko.) Breza. Tukaj je moja! (mu da roko.) Klanec. Hvala lepa, prijatelja! Deset let bom dalje in srečneje živel! Zdaj pa le otroke skupej! Denes je najlepši dan mojega življenja, tedaj boter, zavezajva, kar sva med seboj sklenila! Je prav? Gaber. Zavezajva, če bo šlo! Klanec (gre do vrat in kliče.) Jože! Štefan! Metka! Ciljka! (se vrne.) Denes mora biti deveto neb6 v hiši! 10. Govor. Prejšnji, Jože, Štefan, Meta. Ciljka, (zadnji štirje priskakljajo, Jože s Ciljko, Štefan z Metko, in se stavijo pred očeta.) Metka. Vsa izba je polna robe! Klanec. Vse za vas! Cujte me, ljubi naši otroci ! V imenu botra Gabra in tudi v svojem naj Vam zdaj razodenem kratko in gladko najin namen! Mi dva, skrbna očeta, sva se zmenila, vas vse štiri poročiti, da najino blago ne pride v druge, ne mara nevredne in nehvaležne roke. Ste tega dovoljni ali ne? Jože, Štefan, Metka, Ciljka. Jaz sem! Klanec. Ker veva, da se med seboj ljubite, sva sklenila, naj Jože Metko, Štefan pa Ciljko vzame! Ste dovoljni ali ne? Jože, Štefan, Metka, Ciljka. Jaz ne! Klanec. Kaj? — 48 — Gaber (tiho Brezi.) Ste videli? Breza (tiho Gabri.) Sem, sem! Klanec. Niste torej dovoljni vzeti se? Jože, Metka, Stefe, Ciljka. Smo! Klanec. Kaj se tedaj branite? Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Jaz se ne branim! Klanec. Denes pet tednov bo poroka! Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Dobro! Klanec. Gostovanje bo v moji hiši. Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Dobro! — 49 — Klanec. Po večerji pojde vsak na svoj dom! Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Dobro! Klanec. Ti Meta pojdeš h Gabrovim, ti Štefe pristopiš k meni! Metka. Jaz ne! Štefe. Jaz tudi ne! Klanec. Kaj Vam je za božji čas! Zdaj Vam je všeč, zdaj ne! Gaber. Boter! iz vsega tega, kakor vidim, ne bo nič! Eden druzega ne marajo! Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Pač! Gaber. To je cela norišnica! Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Pa ni! — 50 -Gaber. Ali se vendar hočete vzeti? Jože, Metka, Štefe, Ciljka. To se ve! Gaber. To mi ne gre v glavo! Klanee. Meni še menj! Breza (stopi med Gabra in Klanca.) Dovolita mi, prijatelja, da zdaj jaz nekaj vprašam, ker se meni že več, kakor samo dani! Gaber, Klanec. Prosim, vprašajte! Breza. Mes enfants! Vi štirje ste tedaj ene misli, da se hočete vzeti? Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Smo! Breza. Ste pripravljeni, svoje starše razveseliti? Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Smo! Breza. Ste dovolj ni, da za Vas in za starše to reč na pravi pot krenem? Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Smo! Breza. Tedaj prosim, naj gre Ciljka k Jožetu, Metka pa kŠtefetu. Jože, Metka, Štefe, Ciljka. Tega smo dovoljni in prosimo! Gaber (zdihne.) Moj Bog! pa tega nisem čutil? Klanec. Ljubka moja! Če je Vama všeč, meni tudi! Gaber. Tudi meni! — Kaj niste mogli meni že zjutraj tega odkritosrčno povedati ? Metka. Nisvi še ena za drugo vedeli! Še le po tem svi se na vrtu pomenili, in ravno prej s ženinoma. Klanec. Bogu livala bodi! (Vzame nekaj iz omare in žepa.) Da bo konec še lepši, tukaj prijatelja, vzemita od mene spomin današnje sreče! Vi boter Gaber, ga-brove šibice! (mu jih da.) Vi prijatelj Breza, brezovo škatljico! (mu jo da.) (Gaber in Klanec se objameta, Jože Ciljko, Štefe pa Metko.) Breza. Trfes, tres-bien! Bon jour! (Zagrinjalo pade.) Tisk Egerjev v Ljubljani. Vilharjeve igre. H. Župan. Izvirna šaloigra v 2 delih. Spisal in založil Miroslav Vilhar. O S O B E. Jaka Dolinar, župan. Miha, J . v, I njegova otroka. A n i c k a , I Janez Anže, ) [ soseda. Tomaž Vrh, ) Godi se pri županu v Šiški 1866. leta. I I. Del. (Soba pri županu. Dvoja vrata, velika omara, miza in stoli; proti levi okno.) 1. Govor. D oli n ar (piše, potem prebere.) . . . Wird dem hohen Amte mit aller Verbittung gna-digst intimirt, dass das Edict vom 18. Juni 1866 Nr. 3456 offentlich ajfengirt worden ist, durch rnich Jakob Dolliner, Pur germeister. Dobro je! — Tako se piše! — Kaj se nek naši mladi rogovileži an-štrengajo, da bi novo špraho ajnfirali! Boga zahvalim, da sem se navadil tako fajn nemško brati in pisati! Zdaj sem mož, da malo tacih! Pojte rakom žviž- gat ve prenapete, prazne butice, ki hočete, da bomo vsi v vaše rogove plozali! Pa tudi naj se denes en pur-germojster unterfdnga, kaj kranjskega pisati, jutri mu že reče gospoda: marš bek! Krucitirken! Oh, kako gladko teče nemška beseda! Pa zdaj bi se jaz učil kranjsko pisati, zdaj, ko imam že sina in hčerko za ženitev? (Tomaž nastopi). 2. Govor. D o I i n a r in Tomaž. D o 1 i n a r. No Tomaž, ste že denes prišel? Tomaž. Ravno zdaj. Oče župan . . . D o 1 i n a r. Recite mi: Herr purgermojster! Tomaž. Lep6 Vas prosim, ste mi napravili obe spričali? D o 1 i n a r. Cajgnusa ? Tomaž. Kakova cajgnusa? Mi pravimo po našem spričali, cajgnusov ne poznamo; pa oče, da bosti v domačem jeziku pisani! D o 1 i n a r. Ne bodi mi še ti tako frfluh- ^ tarsko bikast in neumen! — Tomaž! Kaj bo ne mara paver bral tvoje caj-gnuse ? Tomaž. Kdo pa? Mi bo li gospoda kaj dala v boga ime? D o 1 i n a r. Krucitirken! — Tomaž, jaz ti cajg-nuse pišem, kakor vem, da mus zajn! Kar mora bit', to mora bit'! Boš videl, da bo prav! (piše.) Tomaž. Vendar se mi že ves svet narobe zdi! Jaz ubog Kranjec moram nemški prositi, da mi kdo kaj da! Primaruka, to mi ne gre v nobeno mavho! — Pa za zdaj naj bo; samo, da kaj dobim, bodi že po slovenski ali po kranjski, ker sem žalibog v nesreči in hudi stiski! — Oče nekam dolgo pišejo, to bo že kaj posebnega! Bog jim povrni, da se za-me revčka tako trudijo! D o 1 i n a r. Tomaž! Za ktero boleznijo je že Vaš sinček umrl? Tomaž. Za rebadom. D o 1 i n a r. Že prav! — Se dve besedi, pa sem glajh firtek! Tomaž. Očka, le izvrstno pišite, saj vemo, da znate posebno dobro! D o 1 i n a r. Veš da! (vstane in bere.) Zeugniss. Der Untenverfertigte bestattiget Meruit, dass dem Kaischler Tomas Verch in Schischka, sein einziges mannliches Kind, Andreas, am 14. September 1866, an der Roboti i gestorben ivorden ist, durch mich Jakob Dolliner, Pur germeister. To je prvicajgnus; tojepa drugi: Zeugniss. Der Untenverfertigte bestattiget Me-mit, dass der Kaischler Tomas Verch von Schischka, am 17. Juni 1866 aitsgeraubt worden ist, durch mich Jakob Dolliner, Pur germeister. Tukaj sta ole bajde cvd! Zdaj pa pojdi z Bogom, in ti želim obilo sreče! Tomaž. Hvala! Bog vas obvaruj, oče župan! — 10 — D o 1 i n a r. Herr purgermojster sem rekel! (Tomaž odstopi.) 3. Govor. D o 1 i n a r. Daleč smo prišli! Ti salamenski Slovenci so naše pavre že tako zdra-žili in frdirbali, da bi rajši skoraj od glada umrli, kakor še ktero nemško besedo slišali! To je frkerte belt! — (Anička nastopi). 4. Govor. Anička in Dolina r. Anička. Očka, kaj boste večerjali? Pečenko, ledvice, jeterca? D o 1 i n a r. Malo prate in solate; — pečenka naj bo za Vas, ker prata Vam ne bi šmekala! A n i č k a. Oče, oče! Vaša nemškutarija bo nam še vrat zavila! — Masliček do-lenea ? D o 1 i n a r. Prinesi ga, in en salcštangelj! A n i ž k a. Precej! (odstop-.) 5. Govor. D o 1 i n a r. Moj Bog! Tolikanj gšeftov so nam purg-ermojstrom avfladali, da skoraj ne vemo, kterega bi se prej lotili! Zdaj pastirja avfnemati; zdaj na orengo po vasi mirkati in ahtati; zdaj gozd pregledavati; zdaj za štibro skrbeti; zdaj k forštelarju teči; zdaj krog sosedov lavfati; zdaj prošnje, zdaj caj- gnuse, zdaj zlodej vedi kaj pisariti, — z eno besedo: preveč je, in familijo in premoženje moram večkrat frnah-lesigati, na zadnje pa še nobenemu prav ne storim! Zdaj se mož z mano krega; zdaj me baba zmerja; zdaj me ta ali drug birt šimfa in fržmaguje; zdaj mi kteri soldat tako pove, da mi srce od jeze citra! Pa, da bi že plačan bil za to! Cast je sicer lepa, ali geld, geld regirt der, die, den belt! Več let že to slamo mlatim, pa ni zrnja iz nje! Zdaj pa, kakor slišim, me hočejo sosedje še za naprej velati, — Krucitirken! Naj prihodnjič kdo drug ta dinst frzuha, da bo zvedel, po čem je žmaht! Zastran mene več ne bo purgermojstra! (Anička nastopi in sliši zadnjo besede.) 6. Govor. Dolinar in Anička. A n i č k a. Sam Bog Vas usliši, očka! Saj bo bolje za Vas, za-me in za vse! Dolinar. Molči! Kdo pa tebe kaj vpraša? Ti gelbšnabeljček ti! (Anička pogrinja.) A n i ž k a. Ne bodite mi hudi, očka! Rajša Vam pečenko prinesem, da se na-njo izjezite. Pa da boste vedeli, oče, tele-tina ni nemška! (odteče.) Dolinar. Ne mara šo pa vendar nemška teleta veča, kakor kranjska! Čakaj, čakaj, jezična v6verica! (Anička prinese večerjo.) Anička. Ste še hudi, očka župan? (Dolinar jO grdo pogleda.) No, no! Vas se ne bojim ne; saj vem, cla me prav srčno ljubite! (Dolinar je in pije). Pričakujem vsak hip Janeza. Zjutraj mi je obljubil, da pride na večer sem, ker se moramo pogovoriti in na tanko domeniti zastran poroke! Dolinar. Pride še denes? Meni je ljubo! A n i ž k a. Vsak hip ima tukaj biti! (gleda skoz okno). Očka, že gre, je že pred hišo! (nekdo trka). Notri, notri! (Janez nastopi). 7. Govor. Dolinar, Janez, Anička. A n i č k a. No Janez! Ravno prav si prišel! Bom pa tudi tebi pogrnila! (odteče). Janez. Dober večer, oče župan! Ste zdravi? D o 1 i n ar (sc v jezik grize). Dober večer, Janez! Ti pa tudi nikdar nečeš vedeti, kaj rad slišim! Janez. Vem kaj, očka! Vi ste moj župan, ostanete tudi moj župan, in naj Vas ves svet krsti za purgermojstra, ali za vice-, ali celo za peklenskega purgermojstra! Vse te nemškutarske muho Vara bomo iz glave izpodili, naj le odteče še nekaj vode! D o 1 i n a r. Krucitirken! Jaz sem prebrisana, zvita glavica; kdor ne suče monteljna po vetri, je ajn dumer kerl! Janez. Mi tacemu pravimo: bedak! Krajša je in lepša beseda! D o 1 i n a r. Krajša je res; ampak „dumer kerl" je bolj rogomentno, pa tudi vsak nemec dobro zastopi. — 16 — Janez. Tega Vam ne kratim! Ta je Vaša! Bog Vas Živi! (trltneta.) D o 1 i n a r. Bog te živi! (Anieka prinese Janezu večerjo.) Anička. Sedi, Janez! Naj ti prav dobro tek- ne! Janez. Hvala lepa, ljubica moja! Nadjam se, da denes tri tedne boš moja ženka! (trkneta.) Anička. Že veljd! Naj pa očka in mati določita, kteri dan pojdeva pred oltar f Le bala ni še popolnoma v redu! Janez. Kaj bala! En dan prej ali pozneje! Saj ne pojdeš na prazno! D o 1 i n a r. Vesta, ljuba moja otroka! Ker imam le eno hčerko, tebe, ljuba moja Anieka, prav iz srca želim, da bi vse bilo v orengi. Vama hočem tako fajn ofcet naštimati, kakoršne Šiška še ni videla. H temu cilju in koncu sem vso žlahto povabil in tudi nekaj ljubljanske gospode! Janez. Oče moj ljubi, gospode pa ne! Konec očesa je ne morem videti! Kaj bo tukaj z naočniki merila moje jerha-stc, kratke hlače, in Aničkino pečo? Tega ne! Ako Vam je všeč poštene sosede povabiti, prav je, čeravno lehko tudi brez njih opravimo. Mi smo kmetje in tega stanu se krepko držimo! Saj tudi škric nikoli kmeta na kaj sladkega ne povabi, zakaj bi pa kmet škri-ca? Oče župan! to dobro premislite, če ne, bo pojedina brez Janeza! D o 1 i n a r. Anže, Anže! Ofcet je v moji hiši, 2 v svoji hiši sem pa j a z gospodar, tedaj, ne mešaj se v to! A n i č k a. Očka, preudarite! D o 1 i n a r. Vi dva molčita! Jaz že vem, kaj in kako sešika! Paj majner zel! Ofeet mora biti, da bo celo mesto od nje govorilo in plavšalo! Janez. Kaj hoče nam mesto? Mi smo kmetje, in se hočemo sami veseliti! Frakov, rokavic, dolgih hlač in pinj nam ni treba, sicer ne boste Janeza videli! D o li n a r. Janez, gšajt bodi! To so zohen, ktere se ne dajo anderšt napraviti! A n i č k a. Vi ste pravi zohen, očka! Že to-likrat sem Vam očitala, da nam bodo Vaše nemskutarske zohen vrat zavile! Prosim Vas, ne bodite taki! Janez. Prav imaš, Anička! Tolikanj rajši te imam, ker si z menoj potegnila. Jaz pa, očka, ne premaknem se, menj kakor stena, od svojih besed! Kar sem djal, sem djal! Dolinar. Tudi jaz ne endram, kar sem za dobro in gšajt spoznal! Janez. Vi in Vaš gšajt, oba sta že siva in plesnjiva! Anička. Janez moj ljubi, ne draži preveč mojega očeta! Saj se bodo že dali pregovoriti! Janez. Večna sramota mi bo, dahčertace-ga nemškutarja na svoj dom pripeljem! 2 * Dolinar. Janez, Janez! Ti si svoje glave in premlad, da bi mene prehavptal! Prenapetih možgan si! Janez. Da le nisem zmešanih! Anička (gleda skoz okno). Aha, zdaj pa gre naš Miha! Ta bo še le podkuril! (Miha nastopi). 8. Govor. Prejšnji in Mili a. M i h a (položi klobuk in bukve). Dober večer! Dolinar, Janez in Anička. Bog daj! M i h a. Ves moker sem, pa hvala Bogu, da sem srečal Vrhovega Tomaža! D o 1 i n a r. No, in potem? M i h a. Potem — vprašate?Na, svak, beri! (da Janezu Tomaževi spričali.) Preljubi moj oče! Vas je menda sam zlodej zmotil, da kaj tacega med ljudi pošiljate! Tako bedakarijo, tako oslarijo, da še nisem enake slišal! Ves svet bo s per-stom za Vami kazal, in še nam bo sramota čez lica lila, kadarkoli pridemo med ljudi! Jane z. Oče župan, ste vi to praskali? D o 1 i n a r (pogleda). Kdo pa? Ne mara ti? Janez. Vem, da jaz ne! Pa tudi rajši precej v Savo skočim, rajši naj se ta liip v zemljo pogreznem, predno kaj tacega spišem! A n i 8 k a. Kaj pajc? Pokaži! (bere) Ojemna-sta, ta je pa res prehuda! Oče moj ljubi, kje ste bili z glavo ? Dolinar (ves razkačen). Dovolj lili je! Fuj tajksel, da se predrznejo sin, zet in še celo hči, tako prot meni počenjati! Vi ne boste še pometali z menoj, dokler sem jaz gospodar in purgermojster. (vrže prt na mizo). Krucitirken ! (jezen ko gad odide). 9. Govor. Prejšnji brez župana. Anička. Pravega zlomka smo naredili! Miha. Je že prav! Janez. Mene taka jeza grabi, da bi vse raztrgal! O ti stara butica, da si tako spačena! A n i č k a. Bog se usmili! Miha. Kaj bi z menoj počeli sončenci, ko bi zvedeli za spričali? Živega bi me odrli! Rajši grem precej iz dežele,*' kakor da tako sramoto uživam! Janez. Kar je, to je! Ljuba Anička, po-beri obe spričali in brž na ogenj ž njima! Anička (pobere spričali). Koj, koj! M i h a. Apage Satanas! (Anička skoči v kuhinjo, pa se urno vrne). Anička. Zdaj pa, ta hip, mi je prišla v glavo kaj dobra misel! Poslušajta! Janez in Miha. Povedi! A n i e k a. Jaz očeta na tanko poznam, skoraj bolje, ko sama sebe. Take duše so, tacega srca do vseh nas, da ni boljšega očeta na Slovenskem! Nimajo druge napake, kakor to nemškutarijo! Pa kaj se hoče! Kar se je mladenič učil, starec zna, in navada je železna srajca! Janez. Pa tudi to jim v zlo štejem, da nikakor nete odstopiti od županstva! Že toliko let županij o, sebi na škodo, nam na sramoto. To se mora predru-gačiti, če ne .... ! Miha. Bojim se, da se no bo! Pa tudi koliko bi oče koristili vsi deželi, vsemu narodu, ako bi jenjali županiti? Tako •naše nasprotnike podpirajo, nam pa vedno zavirajo! A n i č k a. Stojta! Naj Vama razložim zdaj svojo misel! Ti Miha, piši po noči očetu iskreno pisemce, očitaj jim, kaj bi se nam bilo lehko prigodilo po tistih Spričalih, ki sti ravno zgoreli, — Bog jima daj večni pokoj ! Janez in Mi h a. Amen na večne čase! A n i č k a. Na zadnje še rečeš, da očetovo ravnanje tebe od doma podi, da greš rajši iz dežele, kakor da bi tukaj v ^ taki sramoti živel, i. t. d., in da se ne vrneš, predno ne zveš, da so se oče predramili, predrugačili, in stare misli iz glave izbili! Si razumel? M i li a. Sem! Tudi moja je ta misel! A n i S k a. Ti Janez, ravno tako! Le to še dostaviš, da se sicer z menoj ne poročiš. Tvoje pismo pa mora biti izvrstno, da bo seglo do dna srca,! Le tako bomo očeta genili in spremenili. Janez. Krasna misel! Naj te za-njo poljubim (jo poljubi). To imaš od mene za balo! A n i č k a. Še to ti nazaj dam! (ga poljubi). Pa na še roko po vrhu! (mu podi roko). Janez. Ti zlata moja ptičica, na jo! (poda ji roko.) Miha. Pismo bova menda skupaj kovala? J a n e z. Najbrže! Miha, boš pomagal? Miha. Bom! A n i 2 k a. Pismi lepo zapečatita, in pridita « zjutraj pred osmo k meni. Kakošen kruh bo iz te moko, bomo kmalo zvedeli. Zdaj pa so poberita! Vzemita vsak svojo svečo in . . . in . . . lehko noč! Janez. (ji nekaj šeptA, Anička pa miga s kazalcem: da ne! Potem jo hoče spremiti, pa mu s prstom vrata kaže). Pa spi dobro, ljubka! (odstopi). Anička. Tudi ti! (odstopi). M i h a. Servus! (odstopi.) (Zagrinjalo pade). II. Del. (Prejšnja soba.) 1. Govor. D o 1 i n a r (sedi za mizo in bere „Laibaclier Zei-tung.") },Dručk und Verlag von Ignaz von Kleinmayer u. Fedor Bamberg." Tako je! Moj najljubši fruštek je, da berem Lajbahar'co od besede do besede! Tacegagajsta se iz nje nasrkam, tako se šterkain, da bi hraste na kolenih prelomil! Po nji zvem vse, naj se koderkoli po celem svetu kaj imenitnega dogodi, vse semnje, prodaje, edikte, frlavtborenge, frlorenge in Bog ve kaj, kar pa je nam purgermoj-strom bolj potrebno, kakor ribam voda. Ljuba, preljuba moja Lajbahar'ca! Le tebi se zahvaljujem, da sem taka prebrisana, modra glavica, kakor je ni na pavrih deset ur hoda! Tebi, le tebi se zahvaljujem, da sem mož, da sem pur-germojster, da ga kranjska dežela bolj kunštnega nema ! Naj te pritisnem na svoje hvaležno srce! (Jo pritisne k srcu; Anička nastopi.) 2. Govor. D o 1 i n a r in Anička. Anička. Poljubite jo, očka, poljubite jo, saj nima strupa za Vas! Kadar pa najdete v nji kaj veselega za nas, ki na svoja tla s pravičnim očesom gledamo, povejte mi! Tega veselja bi se jaz srčno rada vdeležila! — Želite zajtrekovati? Dolinar. To se pravi po kranjsko: fruškati, kaj ne? Če je kuhan, prinesi mi kofe ! ' ---------— l A n i e k a. Kavo ? D o 1 i n a r '(krepko) Kofo! (Anička s smehom odide.) Ti hentano dekle, ti! Toliko cajta me bo dražila in dražila, da me bo zares zdražila, in tako frdresala, da bo velik spetakelj med nama! (Anička prinese kavo.) A11 i e k a. Denes sem Vam še gorko žemljico prinesla, ker vem, da je boste veseli. Naj Vam prav tekne, dragi moj očka! (oče zajtrekuje.) Zdaj pa nekaj novega! D o 1 i n a r. No? Anička. Mihata ni nikjer. Vso noč je pi-č- sal. Ko je dan zoril, se je oblekel, šel iz hiše in ni ga nazaj. Grem v njegovo sobo, da mu posteljem, in najdem to-le pismo na mizi. Napis govori, da je Vam namenjeno; prejmite in berite: (mu poda pismo. ) Jaz pa tečem na vrt po dva, tri krompirje in korenčke, pa se koj vrnem! (odteče.) D o H n a r (vstane, odpre pismo in bere.) Predragi moj oče! Denes zadnjič trkam na Vaše ljubo srce! S tem pismom Vas ne želim ne razžaliti, ne razkačiti, ampak na tanko, mirno in pošteno Vain hočem razložiti, kako in kaj. Vi ste v prvem spričalu, ktero ste pisali sosedu Tomažu, vsemu svetu, prav za prav le nemškemu svetu, naznanili, da ni Tomažev sin za rebadom (Maseru), marveč na roboti (Rohoth) umrl! Drugič ste v drugem spričalu djali: ausgeraubt durch mich Jakob Dolliner! (sam za-se) Kruci- tirken, res je!.....(bere naprej.) Brez več manjših napak sti ti dve tako pomenljivi in važni, da bi Vas bila doletela ne samo sramota, temuč tudi huda zadrega, ker ste samega sebe razbojnika imenovali. To bi pa ne bila samo Vam sramota in škoda, ampak tudi meni in vsi rodovini. Preljubi inoj oče! Eajši nečem vinarja za Vami, kakor čudno ime! Trdno sem sklenil, domačo hišo zapustiti, ako se ^ Vi ne spremenite! Za znamenje pa, da se spremeniti mislite, prosim Vas pomolite, kadar bo zjutraj deseta ura bila, klobuk skoz okence! Ako ga ne pomolite, bodite mi zdravi ; dokler boste župan, se ne bova videla. Pozdravite mi ljubo mater, sestro, Janeza in vse prijatelje! Z Bogom! Vaš odkritosrčni, hvaležni sin Miha. (iz jeze zmečka pismo.) Tako poješ, ptiček? (sede in premišljuje) Kl'Ucitir-ken! . . . Pobič naj le gre ene dni po vaseh; prazen trebuh ga bo že streznil in na dom pritrajbal! (Anička pride k zadnjim besedam.) 3. Govor. A n i 8 k a in Dolina r. A n i S k a. Očka, kaj se tako grozite? D o linar (ji di pismo). Beri! Krucitirken! Lepega, vse hvale vrednega, poštenega sina sem glfejštal! Čakaj Mihec, le pridi nazaj! Če Bog da, bova ples&la brez godcev! Ti fante nemarno ti! A ni čk a (joče). Oj ljubi oče! Razdeli boste s tem brez dvoma vso hišo, kar sem Vam že stokrat in stokrat prerokovala! Naj bolna mati to zvedo, oh kar umei-jo! Usmilite se vsaj matere, in dovolite, da klobuk . . . (seže po klobuku.) D ol in ar (ji brani). Anička! Ti moraš vedeti da to je pure, rajne kinderaj! Fantek misli, da bo z grda durhzecal, kar ni 3 durhzecal z lepa! Ta ne bo veljala, in če se na glavo postavi! Anička. Oh, kaj bo moj brat počel? Po svetu bo beračil in kruha prosil! Za hlapca bo služil, pa nima težkega dela vajenih rok! On, ki je Vas, mater in mene tako srčno ljubil! On, ki se je tako izvrstno učil, da je bil vedno prvi vseh dijakov! On, ki je tako marno pazil na čast naše hiše in naše rodo-vine! On, ki nam ni nikdar prerekel ne ene Žale besedice, on bo ne mara denes ali jutri kje obležal; bo ne mara od same lakote kje poginil; bo ne mara še v Savo skočil! Oh oče moj ljubi, edin Vaš sin Vas prosi! Dovolite da V/ klobuk .... (seže po klobuk.) Dolinar (ji brani). Anička, ne boj se za Mihca, saj tudi jaz se za-nj ne bojim. On je fant, učen, kunšten, prav po orengi! Nikdar ne pojde v preveliko nevarnost in si-ce mi pravi, da gvišno pride v kratkem nazaj, od koder ga nihče ni spodil. A n i č k a. Vi, oče, nimate nič sred! Grem k materi, da bovi skupaj tožili in jokali! Žalost in solze naju bodo kmalo umorile in pokopale ! (jokaje odstopi.) 4. Govor. Dolinar (si brise oči). Taeih grenkih ur še nisem erlebal! Res ga ni človeka na vsem svetu, da bi bil fort in fort srečen in vesel! Zdaj to, zdaj drugo pride in nam življenje frbitra! .... Fant me vendar nekaj skrbi! (gleda na uro.) Pol desete je proč! ... Bi al ne bi! (gleda klobuk.) . . . Nič mu ne bo! Malo 3* sveta bo frzuhal, potem pa pohlevno nazaj keral! (Anička nastopi). 5. Govor. Anička in Dolinar. Anička (vsa v solzah). Oče, kmalo bo deset bilo! Mati so omedleli, jaz sem pa le še na pol živa! Nečem klobuka . . . . (prime za klobuk). Dolinar (ji ga iz rok potegne). Nečeš ne ! Anička (mu poda drugo pismo). Tukaj imate še drugo pismo! Oh moj bratec! Zakaj še živim! (odstopi.) 6. Govor. Dolinar. Kaj pa tO zopet? (odpre pismo in bere.) Prečestiti oče župan! Prizanesite mi, ako Vam denes svoje srce odkri-jem, in Vam čisto in gladko povem, kaj čutim in česa želim! Sprejmite vse moje besede, kakor bi jih svojemu očetu govoril! Vaša hči, preljubeznjiva Anička, je moja nevesta! Znano Vam je, da ona mene, jaz njo bolj ljubim, kakor ves svet. Znano Vam je, da sem mož, kteremu bo z veseljem in ljubeznijo pred oltarjem večno zvestobo prisegla! Znano Vam je, da nečem, da bi mi jo dali z velikim blagam; ako Bog da, bova z mojim lehko in dobro živela! Pa ko bi ona tudi prinesla na novo domovanje hribe zlata in srebra, vendar bi se jaz oziral po tisti časti, ktere potrebuje vsaka hiša, bodi si bo-gatinova, ali siromakova. S žalostnim srcem sem se včeraj prepričal, da ste vi, če tudi zoper svoj namen, zoper svoj prirojen um, vendar marsikaj načinih, kar bi na vse strani čast in bla- gost Vaše hiše zdrobilo! Oče, tega niste ne Vi, nismo ne mi zaslužili! Da Vam tega bolj na tanko ne očitam, naj me oprostita moja duša in srce do Vas in do Vaše rodovine! Odkrivam Vam le svoje mnenje, ter Vam oznanjam, da se z Vašo edino hčerko, ljubeznjivo Aničko ne poročim, predno se Vi ne odpoveste županstva. Ako ste možak, zmagajte samega sebe in ugodite moji želji, ker le tako osrečite mene in mojo nevesto! Za znamenje pa, da ste tega dovoljni, denite denes do desete pred poldnem tisti venček cvetic, kterega sem predvčeranjem poklonil Anički, na okence. Bog Vam daj moč, da se premagate ! Mene pa k temu vest, srce in čast silijo! — Da ste mi zdravi! Ali zet, ali pa sosed Janez Anžetov. (Ves g&nen sede in premišljuje; potem): Kru-citirken! (kliče) Anička! (Anička priteče.) 7. Govor. Anička in Dolina r. D o 1 i n a r. Kje je pušeljček, kterega ti je u predvčeranjem Janez šenkal? Anička. Koj ga prinesem! (odteče.) 8. Govor. D o 1 i n a r. Z Bogom purgermojstrija! Pa za srečo edine svoje hčerke zapalim majnt-vegen hišo nad glavo, če tudi vsa Šiška še enkrat zgori! (Anička priteče.) 9. Govor. Anička in Dolina)'. Anička (poda očetu venec). Tukaj je! — 40 — D o 1 i li a r. (prime venec, ga ogleduje ino da. Anički). Deni ga, ljubka, na okence! Anička. Čemu? Ni bolje hranjen nad mojo posteljo, kakor pred oknom? D oli n a r (gleda na uro). Le še ene minute manjka do desete! Boš, ali ne? Anička. Če ni že drugače, pa bom! (ga nese na okno.) Najboljše tovaršice mi ukra-dete! D o 1 i n a r. Pa ti bodo še ljubših anlokale! Anička. Ki mogoče! D o 1 i n a r. Mogoče je, mogoče! Kmalo se sama prepričaš! A n i č k a. Kaj Vam je, ljubi moj očka? Nekam vsi drugi ste, vsi spremenjeni! Očka, nečem tudi pomoliti skoz okence klobuka? D o 1 i n a r. Dovolj, da me je tvoj Janez premagal, ne pa še Miha! A n i č k a. Kaj se je zgodilo? D o 1 i n a r. Beri! (ji d-'i Janezovo pismo, med tem, ko ona bere.) Glej Anička! Zate vse storim. Se purgermojstrije sem se entledi-gal, da ne boš djala: „Moj oče niso imeli srca do mene!" Anička (objame srčno očeta). Zdaj mi je VSe jasno ko beli dan! Bogu in Vam večno čast in hvalo! Razkropili so se vsi oblaki, ki so nad našo hišo veseli, in rajska sreča mile žarke na-njo lije! D o 1 i n a r - (ji želo poljubi). Duša moja! (Anička n stane.) Veseli, raduj se z menoj! Tvoja prava sreča mi je purgermojstra iz glave izbila! Anička. Boste v resnici to težko službo odložili? D o 1 i n a r. Le da tebe osrečim! Anička. Pa precej ? D o 1 i n a r. Ta avgenblik! — Sedi in piši ti, ker jaz ne znam Vaše slovenske črka-rije! Ti bom diktiral! (Anička sede in piše): Slavna gospoda! „Ker mojih let ježe nad 60 in jaz od dneva do dneva bolj slabim, oznanjam z vso ergebnostjo, da nikakor več ne morem biti za purgermojstra. Prosim tedaj, da gšefti ne zastanejo, naj se soseski brže ko je mogoče, nova volitev ankindiga." Se podpišem se, pa je dobro. (piše.) Jakob Dolliner. Anička. Ta je vsega življenja dozdaj moja najslajša ura! Pa tudi precej pošljem to oznanilo, kamor gre! (z naznanilom odteče.) 10. Govor. D o 1 i n ar. Jaka, Jaka! Zdaj boš lehko bučele pasel in se pod jablano senčil! Ne gospoda, ne kmet te-ne bosta bajter sekirala! Saj sem pa že davno frdinal, da bom zadnje dni mir užival, in med svojimi novič avflebal! (Anička priteče.) — 44 — 11. Govor. D o 1 i n a r in Anička. D o 1 i n a r (gleda na uro). Četrt je že čez deseto, pa še ni tvojega Janeza! Anička. v Ga želite videti? — Res? D o 1 i n a r. Kar stisnil bi ga na srce! Anička (odpre polovico omare). Tukaj ga imate! (Janez stopi iz omare in objame očeta.) 12. Govor.. Dolinar, Anička in Janez. Janez. Odpustite nama, preljubi oče, da sva tako ravnala; pa cvetla bo iz tega Vam in nam prava, tiha, zlata sreča! - 45 — Dolinar. Vidim, da sta me z vso kunštjo premagala, pa mož beseda, kar je storjeno, bodi storjeno! Vama iz srca fr-gebam! (podi vsacemu eno roko.) Bodita srečna! (Oba mu poljubita roke.) Janez in Anička. Hvala, hvala! (nekdo trka.) Dolinar. Herajn! (»e trka.) Anička. Noter, noter! (Tomaž nastopi.) 13. Govor. Prešnji in Tomaž. Dolinar. Tega pa ravno zdaj ne potrebujemo! Tomaž. Oče župan! Vaš sin mi je sinoči vzel tisti dve spričali, kteri ste mi tako izvrstno spisali; ker jih potrebujem, Vas lepo prosim, dajte mi ju nazaj! D o 1 i n a r. Na, tule ti šenkam 1 gld.; po caj-gnusa pa pojdeš k purgermojstru, kte-rega si bodo može kmalo z volili, ker jaz od denes nisem več vaš purger-mojster! Moja volja in starost sti mi to avftragali. Z Bogom, prijatelj! (mn Ah roko.) Tomaž. Hvala, lepa hvala! Bog Vas živi, saj ste bili od nekdaj pošten in pravi možak! Bog Vam daj še dosti veselja! (Tomaž odstopi.) __W 14. Govor. Prejšnji brez Tomaža. D o 1 i n a r. Se enega nam manjka! Kje je nek Miha? _ 47 — Anička. Hočem klobuk pomoliti skoz okno? Dolinar. Na ga! (ji ponudi klobuk.) Anička. Ga ni več treba! (Odpre uno polovico omare; Miha nastopi.) Tukaj ga imate, Mihca! 15. Govor. Prejšnji in Miha. Dolinar. Krucitirken, to je pa vendar preveč ! (prime Miheta za lase.) Miha. Le me lasajte, očka, vendar sem rajši tukaj, kakor kje drugje; posebno pa zdaj! Dolinar. Mislim da! Nečeš več po svetu? Tega si pa ne vtepaj v svojo slo- vensko butico, da si ti mene prehavp-tal! Tacih foparij se ne manjka! Za zdaj naj tako preteče! Miha. Očka! Zahvaljujem se; pa vendar sem nekaj pripomogel, da je Aničkina obveljala! Bog te živi sestrica! (jo po-1jubi-) D o 1 i n a r (preti Anički). Ti si tista ptičica, ki me je tako lep6 ujela? Čakaj, tega ti do ofceti ne odpustim! Janez (podi Dolinarju roko). Boste Še gospodo vabili? D o 1 i n a r. Nikdar več ne! Potrpite z menoj, jaz pa ostanem do smrti vaš skrbni in veseli očka! (vsi okrog njega stopijo in ga objemajo.) Janez, Anička in Miha. Mi pa Vaši hvaležni otrobi! (Zagrinjalo pade). Tisk Egerjev v Ljubljani. — 1865. Vilharjm igre. . ni. Filozof. Šaloigra po angleškej. Poslovenil in žaložil Miroslav Vilhar. O S O B E. Gospod Muha. Dr. Frko, njegov sin. Gospa Komarjeva. Gospodieina M i n k a. Tomaž, sluga. Godi se v Dr. Frkovej sobi, polnej knjig, zemljevidov i, t. d. 1. Govor. Frbo (sedi in bere). „Vita gravis est" je pisal slaven mož pred tisoč in tisoč leti, in jaz od srca trdim, da je naše življenje grenko in težavno popotovanje. Komaj pregledamo, že vidimo črne oblake nad seboj; komaj začenjamo misliti, že jarem za jarmom naše vratove žuli. Srečen sem le bil, dokler sem se pečal samo z umetnostjo in s knjigami, zdaj pa mi bleda skrb noč in dan tužno glavo beli, da nisem ni kuhan ni pečen. Moj oče — oh težko je govoriti sinu o svojem očetu — moj oče so krivi teh mojih skrbi, moje prezgodnje nesreče. Slana jim je že davno padla na glavo, a vendar hote biti vedno mlajši od mene! Zmerom so veseli, zmerom v društvu poskočnih bratcev, od mraka do mraka hodijo po gostilnicah in kavanah! Kaj počnem ž njimi? Zapustiti jih ne smem! Moja dolžnost je, kolikor mogoče, nanje paziti, in je spreobrniti, ako se d;l! (Zvoni.) 2. Govor. Frko, Tomaž (nastop). Frko. Tomaž, obkore so necoj moj oče domu prišli? Tomaž. Plemeniti gospodičič, tega ne vem prav dobro, ker se mi je bila po noči ura ustavila. Frko. Ta je prazna! Ne mara ti je ukazano, da mi tega ne poveš? Tomaž. Ne, gospod dobtar! Frko. Pa govori! Tomaž. Prava istina je, da ne vem na tanko, ali je bila tri ali štiri po polnoči! Frko (se začudi). Tri ali cel6 štiri po polnoči! Moj Bog! — Pa kakošni so bili? Tomaž. Prav okrogle volje! Kadili so, peli so, in meni še slivovca ponujali! Frko (vstane). Že prav! Pojdi na delo in ne povej očetu, česar sem te vprašal! Tomaž. Bog ne daj! (Odhajaje:) Na ravnost grem povedat! 3. Govor. Frko. Frko, zdaj se postavi na noge, če hočeš očeta oteti brezna, ki jim že davno grozi! Ves moj svet, vse moje besede in prošnje so bile bob ob steno! Oh da so oni moj sin, jaz bi jim kazal pravo pošteno pot, da bi se premodrili, ter si prikupili vsa srca! 4. Govor. Frko, Muha (nastopi pevaje). Muha. Dober dan gospod dohtar, — sem hotel reči: Frko! Kaj ti pa zopet denes možgane kali, preljubi mladi moj starček? (Potrka ga na ramo.) Frko. Vi, dragi moj oče! Muha. Lepa hvala, sinček moj! Kaj ti je, da se držiš ko nepridiprav? Znam sicer, da to ni nič nenavadnega pri tebi, ali denes si posebno kislega obraza! Vzdrami se in bodi vesel! Frko. De bi le imel desetino vaše preobilne radosti! Posodite mi je, dragi oče! Muha. Ne dam je, in ko bi je tudi preveč imel! Radosti in veselja ne dobiš niti na trgu, ni v lekarnicah, ni v hranilnicah ! Frko. Žalibog da ne! Dovolite: ali ste dobro spali? Muha. Ako mi obljubiš, da ne pogledaš pregrd6 in pisano svojega očeta, povem ti, de smo vso božjo noč pili in peli, igrali in šalili se! Krasno, sladko veselje! To je življenje! Frko. Dokle ste bili skupaj? Muha. Do belega jutra! Solnce mi je domov svetilo! Frko. Oče, predragi moj oče, bode-li to do smrti trajalo? Muha. Do smrti; potem se pa ne ganem več, ko bodem pod zeleno travo, to ti prisezam! Frko. Oh premislite . . . Muha (usta mu tišče). Molči Sokrat, molči kakor tvoje knjige, ki so tebe tako oživile, da si ovenil v prvej mladosti! Ti nisi za svet, niti svet z&tel Frko. Oče! Muha. Atene tacih sov ne potrebujejo. Frko. Moj Bog! Muha. Ne zdihuj in ne rikaj pred polnimi jaslimi, in če ne moreš drugače, piši iilozofične bedakerije sam zase in na tihem, ali pa ubegni v kako puščavo med zaspane polhe! Frko. Oh pisal bom, pisal, pa . . . Muha. Kaj neslanega, kaj ne? Frko! jaz čislam učenost, modrost, pa tudi veselo srce in med prijatelji kozarček starega vinca; muh pa ne maram, niti v močniku, niti v butici! — 12 — Frko (sam sebi). Morda vendar najdem, s kom ga rešim! M u li a. Najdi, najdi, in reši, ker meni je zadnja doba! Kaj pa o priliki počnete z menoj, klasični moj sinček! Frko (modro). Oženim Vas! Mulia. Izvrstno! Tega se ne branim! Ženka moja pa mora biti mlada, živa, lepa in bogata. Hvaležen ti bom do smrti! Frko. Najdem jo, če je onkraj Urala! Muha. Res? Daj mi roko! Frko (d& roko). Ta namen imam že, kar je teta pisala, da pride semkaj z Minko! — 13 — Muha. Z veseljem sprejmem obe, in na-djam se, da dalje pri nas ostaneti. No, to bo rajanje, da se bo hiša majala! 5. Govor. Prejšnja, Tomaž. T o in a ž. Gospa Komarjeva in gospodičina Minka sta se pripeljali. Muha. Dobro! Lupus in fabula! Frko. Preoblačit se grem! Dragi oče, sprejmite Vi gospe! (Odstopi.) 6. Govor. Muha, Tomaž. Muha. Tomaž, pripelji gosp6 semkaj! Tomaž. Ta hip! (Odstopi.) Muha. Ubogi moj sin! Črke so te tako omamile, da si slep, gluh in okoren! Le eno bi te rešilo! Dve jasni, ljubeznivi, goreči očesci, ki bi vneli tvoje srce, ako ni že trdo ko kraška stena in suho ko ribniška goba! Ljubka bi vrgla skozi okno vse tvoje knjige, latinske in grške, vso astronomijo in filozofijo; potem bi ne mara ti do kraja ozdravel! 7. Govor. Muha in Komarjeva. Muha. Srčno me veseli, da Vas morem sprejeti pod svojo streho! Ljubeznjiva in rudeča ste še zmerom kakor cvetica, in Vaše oko še vedno zapeljivo! r K o m a r j e v a. Vi pa tudi se vedno tako prijazen in prilizljiv, kakor pred 20 leti! Muha. Hvala lepa! (Poljubi jej roko.) Kje je pa naša Minka? Komar j c v a. Pride precej, da le spravi najino obleko. Muha. Lepo dekle mora biti, mlada ko rosa, čvrsta ko srna! Moj sinje pa že starejši od mene! K omar jeva. Vi ga menda črnite nalašč, da bo le veča naša radost! Muha. Ljubeznjiva botrica, nikakor ne! Pa šalo strani! Kaj je zaradtega, kar sem Vam 6n teden pisal? Komarje va. Zarad Frka in Minke? Muha. Da! Moj Frko je taka muha, da ne samo po zimi, ampak tudi po leti se skriva po knjigah. Komaj je star 20 let, pa jih že 50 kaže! Vedno le sanja in sanja o samih problemih, zvezdah in kometih. Mrzel je kakor led, tih kakor zemlja in poleg vse omike in učenosti molčeč kakor riba. Srca in ljubezni zna kolikor dete, ki se je komaj rodilo! Vam povedani, da imam križ na sebi, da ga komaj nosim! Komar jeva. Ako je vse to gola istina, dvomim, da ga Minka vzame! Nikakor ne! Stokrat rajša Vas! Muha (prikloni se). Lepa hvala, lepa bo-trica! Tudi Vam ne odrečem, le še dan si izberite. K o m a r j e v a. Tak6 predrzna pa vendar več nisem, da bi se ponujala. — 17 — Muha. Jaz pa! Ko m ar j eva. Nehajva o tem za zdaj, in meniva se rajia o Minki in Frku! Muha. Skoraj se bojim, da ne bo marala za mojega sina; pa saj gre! Lepa, krasna, nebeška deklica je! 8. Govor. Prejšnja. Skozi srednja vrata Minka, skozi stranska Frko. Frko (modro se priklanja). Sluga ponižen! M u h a (tiho). Vidim, da se hoče kterej prikupiti, ker se je tako snažno napravil ! Komarj e va (prikloni se smehljaje). Srečne oči, ki učenega mladeniča vidijo! Miuka (tudi se priklanja; tiho). On in njegov ded—to bi bil par! Frko. Blaga gospa teta! Moj gospod oče žele prave blagosti v hišo. Da jo brez dvoma dospejo, zato sem jim obljubil vso svojo pomoč. Vrhu vsega tega pa se mi še potrebno zdi, da se zmenim samo z vašo mlado gospodičino. Prosim Vas tedaj, dovolite, da ostanem nekaj trenotkov sam ž njo! K o m a r j e v a. Vaju sama pustiti ? Muha. Botra, brez vse nevarnosti! K omar jeva. Dovoljeno je, le pogovorita se! Frko. Hvala lepa! Minka (tiho). Se jaz sem radovedna, kaj hoče gospod filozof od mene! — 19 — M uli a (Komarjevo odpeljevaje, preti). Doll tar, pameten bodi! Frko (razkačen). Gospod oče! Muli a. Ti, ti! Tihe vode so globoke (Odstopi z gospo.) 9. Govor. Frko. Minka. Frko (postavi dva stola sredi sobe, daleč narazen). Prosim gospodičina, sediva! (Sedeta.) Minka (tiho). Lipov bog! Frko (pokašljuje). Minka (tiho). Ali bo kaj ? — 20 — Frko. Gospodičina draga! — Jaz — čutim-- M i n k a (tiho). Tudi jaz čutim! Frko. — da — imam — vašo srečo v roki! M i n k a (tiho). V modri roki je! Frko. Človek — ima — srce-- Mink a (tiho). To že davno vem! Frko. — in to srce bije ali prijatelju ali ljubemu! Minka (tiho). Ali pa nikomur; morda ka-cemu knjižniku! Frko. Mož je čudna žival; — Minka. Kaj pa ženska? — 21 — Frko. Nepotrebna stvar! M i n k a. Lepa hvala! (Tiho.) Ti muhavec ti! Frko. Sokrat pravi: — Mink a. Kar Sokrat pravi, ni meni nič mar! Frko. Vi sovražite stare klasike? Mink a. Od vsega srca! Frko. Ne marate tudi za sedanje? M i n k a. Tudi ne! Frko (se udari po čelu; tiho). Non habet! Minka (tiho). Nasitiš se jih! Frko. Gospodičina, ali me hočete za očeta? M i n k a (tiho). Saj za druzega mi ni! (Glasno.) Zakaj ne ? Prko. Ženitev je važna reč! M i n k a. Važna, važna! Frko. Gospodičine se rade menijo o njej ! Mink a. Najrajse, kadar se same može! Frko. Malokdaj se najdeta, da sta oba enako mlada, bogata ali omikana! M i n k a. Zalibog, da je tako! Frko. Gospodičina, ali bi se Vi rada omožila? Mink a. Skoraj ne vem! Frko. Jaz Vam vem za pravega možaka! Pa ne mara že sama za kterega veste? M i n k a. Jaz ne! Frko. Dovolite, da ga tedaj imenujem? Minka. Jako sem radovedna! Frko. Ta možak je bogat, srednjih let, okrogle volje. Minka. No? Frko. S kratka: moj oče! Minka. Vaš oče? Frko. Da, da! Minka. Jaz da bi vzela Vašega očeta? Frko. Kaj ne, da ste ga dovoljna? Minka. Kaj tacega bi ne bila uganila! Vašega očeta! Zakaj ne mar Vašega deda! Ded so davno že v črnej zemlji! Min k a (smeje se). Vi se šalite! Frko. Nikakor ne! Jaz sem prevzel to težko stvar, da najdem svojemu očetu prijaz-nivo nevesto. Vas sem prvo izvolil, ali se Vam to smešno zdi? Minka. Lepa hvala dragi gospodičič! (Premišlja.) Veste kaj! Naj si bode nenaravno, da bi vzela jaz Vašega očeta, vendar ga vzamem, ali da . . . Frko. No? Minka. Da vzamete Vi mojo teto! Frko. Gospodičina, premislite, da se jaz nikakor ne oženim! Mink a. Kakor Vam všeč! Ako Vi ne, tudi jaz ne! — 25 — Frko (premišljuje). Moj oče se morajo pre- drugačiti, naj bode, kar hoče! Da se predrugačijo, morajo se oženiti, naj bode kar hoče! Da dospem svoj zlati namen, darujem od srca rad samega sebe! Naj bode kar hoče, gospodičina, jaz vzamem Vašo teto! M i n k a (se ustraši). Ni mogoče! Frko. Tukaj je moja roka! (Ponuja jej roko.) Minka. Frko, premislite, da bi teta lehko bila Vaša mati! Frko. Vendar jo vzamem! Minka (tiho). Zdaj sem jo uganila! (Glasno.) Dva dni odloga Vam še dam, da si premislite, ker vidim, da Vaša ljubezen do očeta — Frko. vse zmaga! Srečni bomo živeli v dveh družinah pod eno streho! Minka. In ves svet se nam bo smejal, ko bo varovala mlada starega, stara mladega! (Tiho.) Za božji dan, lep in slep je! Frko. Jaz pa se nadjam, da bomo mirno in sladko živeli, kakor v starih klasičnih časih! Minka. Vi in Vaši stari časi ne veljajo črvivega lešnjaka! Frko. Filozofija nas uči--- Minka. da gledate Vi brez oči, da mislite brez glave, in-da čutite brez sred! Frko. Oh6, gospodičina! Minka. Nič oho! Vaša glavica je polna pajčin, v ktere so Vas klasiki za-mrežili! Vi ste mlad, pa se ne čutite! Vrzite Sokrata, Homerja, Humboldta in vse tiste Vaše stare želtave modrijane skozi okno ali pa v peč, in učite se ... . Frko. Česa? 31 i n k a. Ljubiti! Frko. Kdo me bo učil? M i n k a (s smehom). Moja teta! (Odteče.) 10. Govor. Frko. Znam, da me draži, vendar jej ne morem zameriti! Kar pa je res, to je res! Vsi klasiki me tako ne ogrejo in razvedre, kakor Minčine oči in njen gladki in prijazni jeziček! Nekam vse drugače bije moje srce in čuti nekaj novega, česar ni še do zdaj čutilo. Lepe so stare knjige, ali lepša je vendar le Minka! Pravi, nebeški angeljček je! Naj se mi smeje, vendar je prisrčna in ljubeznjiva! Mlada je, kakor rosa na listu, zala kakor cvetica na polji! Kri mi urneje vre in srce mi sladkeje bije, kadar se je spomnim! Ne mara pa imam mrzlico? — Bolan sem, za to grem precej brat Hipokrata, kaj on o takej bolezni pravi! — Oh, take jasne, mile, žive, goreče oči ima Minka! Od vsega srca bom ljubil — svojo mačeho ! (Odide klaverno.) 11. Govor. Minka (pride nazaj oziraje se krog sebe). Sel je! Kakor si bodi, Frko je vendar nekaj prismuknen! Od mene hoče, naj vzamem njegovega očeta! Lepa čast in sreča! Zakaj se pa ne zmisli, da bi on mene snubil? Ubogi mladenič živi vnemar; vedno sanja in sanja, oh meni se pa ne da zdramiti! Skoda, ker je tako učen, da se mu lepša zdi oslovska, nego taka-le koža! (Kaže svoje roke.) Da bi se zaljubil, zaljubil kakor se zaljubijo pametni ljudje, on bi bil tak mož, da bi mu ne bilo enacega pod solncem! 12. Govor. Minka. Komarjeva. Komarjeva. No ljubka, kaj ti je Frko djal? Minka. Nič, prav nič, in še skoraj menj, nego nič! Komarjeva. Čemu pa je hotel sam s teboj biti? Minka. Uganite teta! Komar j e v a. Njegov oče mi je rekel, da te bo Frko snubil. M i n k a. Da hoče snubiti, to je res, — ali ne mene! K o m a r j e v a. Ktero pa? M ink a. Vas, preljubeznjiva moja teta! Komarje va. Mene ? H i n k a. Vas! Ali ni to smeha vredno? (Smeje se.) K omar jeva. Zakaj? Vi gospodičina se nimate ni malo ni dosti Frku smejati! M i n k a. Prav pravite, teta, ker ta reč je že sama na sebi grozno žalostna! Tak mlad junak in take stare misli! Vi teta bi bila prav lehko njegova mati! K o m a r j e v a. Minka, ne zabi, da sem tvoja teta! Ne misli, da ravna Frko brez uma in brez pameti! Bas zarad tega, ker mene snubi, kaže, da je izvrsten možak, ki išče neveste z glavo in srcem! Enacih mladeničev je malo na svetu! Minka. Hvala Bogu, da jih je malo! Koma r j e v a. Ti si mi prejezična; ta hip hočem biti sama. Minka (posmešno). Z Bogom, Vi mlada, srečna nevesta! K omar jeva. Minka, jaz ti prepovedujem, šaliti se! Minka. Pozdravite prihodnjega mojega strica! (Smehljaje se odteče.) 13. Govor. K o m a r j e v a. Predrzna deklina! Ne bovi dolgo skupaj zobali! Vsak hip bi razžalila ali mene, ali mojega Frka! Zlata duša, da sem se jaz tako v tebi zmotila! Dragi moj Frko, ti si živa modrost in učenost, in j^z se bom noč in dan trudila, da te bom vredna! 14. Govor. K o m a r j e v a. M n h a. M u h a. No, ljubeznjiva botrica, ali je vse po volji? Komar jeva (vzdiha). Mislim, da bo! Muha. Ali ste dovolila? K o m a r j e v a (sramežljivo). Sem! Muha. Vam je vse odkril? Komarj eva. Vse! — 33 -Muha. To me veseli! Želel sem, da se mojemu sinu enkrat ena dobro ponese! To je modro izpeljal! (Drgne si roke.) K o m a r j e v a. Ne zamerite gospod, jaz bi ga še bolj hvalila in povikšala, ako ne bi sramežljivost-- Muha. Znam, znam! Kar je, to je! Pustiva zdaj mlade ljudi in meniva se o najinej poroki! Komarj e va. Pozabite jo, za Boga svetega! Muha. Pozabiti najino poroko? Zakaj? K o m a r j e v a. Ne govorite več o njej! Pozneje zveste vse! Osoda, sladka osoda me loči od Vas na veke! Muha. Kaj to pomenja? Kdo je tega kriv ? Komaj pred uro ste hotela biti moja gospodinja! Ko m a rje v a. Vsaka Vaših besed me predira kakor meč, Vaša pa biti ne morem! Muha. Zakaj ne? Komarj e va. Druzemu sem se zaročila! Muha. Ali ste ne mara že omožena? K o m a r j e v a. Ne še, pa dolgo ne bo trajalo! M u h a. Znam jaz srečnega ženina? Komarj eva. Znate ga gotovo! Krasnejšega, umnejšega in modrejšega mladeniča ni še mati rodila! Ako pa tudi ne morem biti Vaša soproga, vendar ostanem do smrti zvesta Vaša prijateljica, ki Vas spoštuje in ljubi kakor svojega — OČeta! (Odide.) 15. Govor. Muha. Ali so se jej možgani zmešali ali sanjam! Kdo jo neki vzame? Zame ne mara, zavrgla me je, česar ni do zdaj še nobena storila. Bodi ženska v liiši ali petelin na strehi, oba se obračata po vsacem viharčku. Da me je Komarjeva gospa zapustila, to se meni nič kaj čudnega ne zdi. Najbrže sem že toliko osivel, da se jej prestar zdim, dasi ne čutim še prevelike starosti! Zvedeti moram v kratkem, kterega možd namestu mene dobo! 16. Govor. Muha. Frko. . Frko. Ljubi oče, vse je v redu! Muha (nejevoljno). Znam! Frko. Niste ne mara tega veseli? Muha. Kaj, tudi vesel bi se moral biti, ker me je z dolgim nosom — Frko. Kaj Vas neče? Muha. Za ves svet ne, to mi je na zobe djala! Frko. Meni je pa za trdno obljubila! To ne more biti, Minka ne laže! Muha. Kdo? Minka? Frko. Da, Minka! Kaj nima biti Vaša gospd? Muha. Minka moja gospa? Doctor juris utriusque, ubi pamet ? (Smeje se.) Ha, ha! Frko. Jaz sem jo Vam snubil, ona je dovolila, in denes teden, kakor sem Vam obljubil, bodete srečen mož mlade, krasne, bogate devojke! Muha. Sin moj, iz te moke ne bo kruha! Frko. Pošljite precej po biležnika, in preskrbite pismo, da bodem Vas kmalu srečnega videl. Muha. Nadjam se, da nisem v norišnici. Če se pa po tvojem zgodi, meni je že prav. Zgube ne bo, ker stokrat rajši imam Minko od tete. Frko, odkritosrčno ti pravim, da sem Minko tebi namenil; razjasni mi, kako je to, da jo ti meni snubiš? Frko. Kaj pa je zopet to ? Muha. Ali si jej gledal v oči? Frko. Oh, ne vprašajte me! — 38 — Maha. Si videl njene zlate lase, rudeča lica in bele zobe! Frko. Oh sem, sem! Muha. Glej, tebi se lepa zdi, pa jo meni snubiš! Vprašaj svojega srca, in kakor ti zapoveduje, tako delaj! Frko. Jaz? Po svojem srci? Muha. Da! Kaj je to nemogoče? Frko. Oče, kako pa jej pokažem, da jo ljubim? Muh a. Ce tega ne znaš, naj te pa ona navadi. Frko. Pa me bo ona ljubila? Muha. Bolje nego misliš! Frko. Pa Vi oče in moje knjige? Muha. Zame ni; knjigam pa daj slovo, da ti ne zmešajo možgan! Bodi priljuden in prijazen! Povedi jej, da le nanjo misliš, da se le zanjo trudiš, da le zanjo živiš, da zanjo celo umreš! Prisezi jej za Boga, za svetega Luka, za vse zvezde, da jo ljubiš nad vse; da jej zvest ostaneš do smrti in še dalje! Vse ti bo verjela in z veseljem ti da roko! Hajdi, sin moj, na sladko delo! Minka mora biti tvoja, pa ne moja! Srce velja! (Odide.) 17. Govor. Frko. Oče skoraj prav pravijo! Odkriti hočem Minki, kaj mi čuti srce! Obudila se mi je v prsih do zdaj neznana želja! Čutim, da sem mladenič, da gorka kri po teli žilah teče, da le Minka bi me rešila in osrečila! (Sede ia premišljuje.) 18. Govor. Frko. K o m a r j e v a. Komar jeva (zase). Sam je! Oh, vsa se tresem! Frko (zase). Nad vse jo ljubim! Komarjeva (zase). Ti ljubeznjivi mladenič! Frko (zase). Le zanjo gorim! Komarjeva (zase). Neizrekljiva sreča me čaka! Frko (zase). Le enih misli bova, enih želj, ene duše, enega srea! Komarjeva (zase). Rajsko veselje! (Položi roko na Frkovo ramo.) Frko (poskoči). Čestita gospa, oznanjam Vam, da . . . Komarjeva. Govorite, dragi moj, kar Vam srce veli! Frko. Je-li dovoljeno? Komarjeva. Vse, česar koli želite! Frko. Tisočkrat in tisočkrat hvala Vam! Komarjeva. Kdo bi Vam kaj branil? Frko. Kteri dan izvolite? Komarj e va. Ne prehitro, Vas prosim! (Pade v naslonjač.) Frko. Vam je slabo, gospa? Komarjeva. Ne, ne! Srčna miloba meje zmogla! (zase). Z menoj vred se veseli! (Glasno.) Boste Vi z Minko o tem govorila? Komarj eva. Čemu? Jaz ne potrebujem take mlade dekline sveta. Frko. Zakaj ne? Saj Vam je v rodu! Komar j eva. Nič ne de! Vendar mora iz hiše, predno (sramežljivo) se . . poročiva! Frko (ostrim-). Kdo? Midva? Da bi se poročila? Komarj eva. Vendar ne bova take priče trpela v hiši ? (Ljubeznjivo.) Kaj si nisva sama zadosti ? Ne bova le drug druzemu živela? Frko. Gospa, Vi se motite! Jaz Vas čestim, ljubim pa le Minko! Komarj eva. Minko? Kaj so vse Vaše besede do zdaj le na Minko merile? Frko. Kam pa? Komarjeva. Nesrečnež! Prekanili ste me! (Joče.) To vpije v nebo! Frko. Dovolite . . . Komarjeva. Nieesa več ne dovolim! Ali je to Vaša omika, Vaša modrost, da predirate moje mirno srce? Minka ne mara za Vas! Ona želi izkušenega, veselega moža, pa ne mrtvega hlapčica, ki še brk nima! Rajša pojde v samostan, tudi tam lehko umre med knjigami,— jaz pa Ž njo! (Odide z jokom in jezo.) 19. Govor. Frko. To je klasična zmešnjava! Sam večni Bog me je rešil, da nisem te žene mož. Moja žena bo le Minka in da je več ljubim od samega sebe, hočem jej precej dokazati. (Gre do omare, kjer so knjige, in jih pod mizo zmeče.) Pojte rakom žvižgat vi žalostni prijatelji, Homer, Aristotel, Ciceron, Plini, Gali-lej, Nevton, Humboldt! Pod mizo! Tamkaj počivajte in ne kalite več moje sreče! Vsi skupaj niste vredni polovice preljubljene Minke. Druzega ne čislam več, nego lepoto, mladost in ljubezen! (Minčino petje se sliši.) Oh ljubeznivi, mili, nebeški glasi! Že gre! pomagaj mi srce, da jej povem, kaj in kako čutim! Ves omamljen sem, ves se tresem; sam ne vem, kaj bom govoril! 20. Govor. Frko. Minka. Minka. Dobro ste zadeli, Frko! Teto ste razžalili, da je ko gad razkačena! Vrhu tega ste pa tudi mož beseda — kaj se tako drži, kar se obljubi? Frko. Ne zahtevajte od mene, da bi držal, kar sem v taki omamiei obljubil! Zdaj sem pa zbujen, hvala vašim zalim, augeljskim očescem, iz kterih nebeški žarki v to temno srce sijejo! ViMinka ste me zbudila, očarala ste me! Zdaj še le vem, da živim! Dovolite krasna devojka, da Vam ponudim svoje gorko srce, ki le za Vas bije! Ali se smem nadjati sreče ? (Prime jo za roko.) M i n k a. No, prva poskušnja ni slaba! Kaj pa Vaš oče? Frko. Zmerjali so me, da nisem že davno tako z Vami govoril! Nado so mi v srce vlili, de me boste tudi Vi ljubila! Minka. Oho, kdo jim je to rekel ? Frko. Minka, jaz Vas srčno ljubim, bodite mi dobra! (Poljubi jej roko.) Min k a. Kam pa to zapišem? Je li resnica, kar mi govorite? Frko. Sveta resnica! Recite tudi Vi meni, da me ljubite in jaz bom najsrečnejši na zemlji! Kar sem do zdaj zamudil, moram — — (Hoče jo poljubiti). Minka (ga odvrne). Počasi gospodičič! Vi ste nekam pozno začeli koračiti, zdaj bi pa radi storili deset korakov namesti enega! Frko. Preljuba, zlata Minka! (Zopet johoče poljubiti.) Minka (zopetga odvrne). Kje pa je filozofija? Frko (pade pred njo na kolena). Tukaj je! 21. Govor. Prejšnja in Muha. Muha (ploska). Dobro, prav dobro! Minka. Moj Bog! Frko (vstane). Oče moj! Muha. No Frko, Ti izvrstno meni snubiš! Vi pa gospodičina izvrstno učite preučenega mladeniča! Frko. Ne zamerite! M u h a. Kaj zameril? Ta hip poljubi pred menoj Minko in se jej zahvali, da te jeizpametila! (Frko poljubi Minko.) Podaj ta mi rokč, da jih za večnost sklenem! (Frko in Minka mu podasta roke, ktere križem sklene.) Bog z vama! — 48 — 22. Govor. Prejšnji in Komarjeva. Komarjeva. Kaj pa to? Minka, kaj delaš? Minka. Ljuba tetka, možim se! Muha. Botrica, le Vas še tukaj potrebujemo! Dobro došla, stopite k meni, da voščiva skupaj zaročenima vso srečo! Komarjeva. Nikakor ne! Minka. Tetka, ljuba zlata moja tetka! Komarjeva. Od tega hipa ti nisem več teta! Muha. Draga botrica, počasi! Sin moj je bil od mladega okoren in muhast, tedaj je teto snubil namesto sestričine, temveč, ker je tudi teta še mlada in ljubezniva! Prizanesite mu, saj kazni vendar ne odide, kaj ne Minka? (Minka, smehljaje se, preti Frku.) Usmilite se nevednega mladeniča, in vzemite mene za moža, da ostanete tudi za naprej Minčina teta! Komarj e va. Naj pa bo! Minka, le vzemi ga v božjem imeni tega muhca! (Muhi.) Vam pa, ženin moj, ni treba misliti, da sem kadaj verjela našega filozofa besedam in sanjarijam! Le radovedna sem bila, dokle ga prižene in zapelje klasična modrost! Nikakor ne, da bi jaz bila mislila, njegova žena biti, rajša Bog ve kaj ! (Sili se smejati.) Muha. To vsi dobro vemo! Podaj va si, preljuba botrica, roke, enako tudi Minka in Frko, da bodo skupaj mlada in mladi, stari in . . . K o m a r j e v a. Muha! M u h a. In ljubeznjiva tetka! Minka in Frko. Živela naša tetka! (Par za parom se objemA.) (Zagrinjalo pade.) Tipk Egerjev v Ljubljani. — 1865. Vi 1 h ar j ev e igre. Igra Pike. Šaloigra t enem delu, svobodno francozkej. Poslovenil in založil Miroslav Vilhar. O S O B E. Baron Rocheferrier. Z an, njegov sin. Mercier, trgovec. Koza, njegova hči. Godi se v Parizu pri gosp. Mercier-u. 1. Govor. (Prostorna soba. Troja vrata: na sredi, nadesnej in levej. Na desnej okno. Pri zidu omare z bukvami in uro. Sredi sobe igralna miza, stoli in dva naslonjača.) Merrier, Roža. (Eoza na desnej sedi in veze. Mercier sedi na levej in bere časnike.) Merrier (bere): „Novič se pretresajo imenitne zadeve, ki že dalje časa motijo vso Evropo." Menda bodo pretresali in pretresali, dokler se na zadnje vendar le za res udarijo. (Eoza skoči k oknu.) Kaj ti je, Roza? Roza. Pap£, zdelo se mi je . . . . Mercier. No? Roza. ... da nekaj slišim, ali na ulici, ali na dvorišči. Mercier. Jaz ničesa ne slišim! Roža. Morila nisem prav cula. (Zase.) Kaj pomenja to, da ga še ni? (Sede.) Merrier (bere): „Novič se pretresajo imenitne zadeve, ki že dalje časa motijo vso Evropo." — (Roza stopi do srednjih vrat.) Ti si hujša od vse Evrope! Kaj te tako moti ? Roza. Zdi se mi, da nekdo gre! Merrier. Naj pride! Ce ima z mano kaj, že pozvoni! Roza (zase). Zan pač ni, ker sicer bi že pred durmi — (gre do omare, kjer ura stoji). Merrier (bere): „Novič se pretresajo imenitne zadeve, ki že dalje časa motijo vso Evropo." Roza. Papa! Ura ne gre prav! Komaj dvanajsto kaže, ali postavim, da je več! Merrier (gleda na svojo uro). Tri četrti je na poldne! Ure gredo prav, le tebi menda nekaj prav ne gre, kaj ne? Roza. Mislim, da niste uganili! Mercier. Zjutraj si celi dve uri prej vstala, nego je tvoja navada, kavo si pa vendar za vso uro pozneje prinesla! Denes nimaš miru, pa zakaj? — ker tvoj ženin rigorosum dela in ga ni še nazaj! No, no, ne sramuj se ne! (Poljubi jo na Čelo.) Saj vidim, da ne moreš drugače! Tebi je denes pomenljiv dan! Boža. Jako pomenljiv! Mercier. Ali bo dohtar, ali ne bo dohtar, — ali boš nevesta, ali ne boš nevesta, — za to gre! Eoza. Resnica! Papa, ali je težko rigorosum delati? Mercier. Ljubka, jaz tega ne vem! Boža. Kar se tiče učenosti, vem, da je Zan prebrisana glava! Mercier. To ni zadosti, da ti to veš! Boža. Moj Bog, saj si je ves dan tako glavico belil, daje skoraj obolel! Mercier. Tudi to ima nekaj dobrega v sebi! Roza. Rada bi vedela, kaj ? Mercier. Da bo lehko sam sebe prvega ozdravljal! Roza. Ne šalite se denes! Mercier. Njegov oče, baron Roche-ferrier, stari naš prijatelj, ki že več let pri nas biva in z nami uživa, nikakor ne dovoli, da se Zan oženi, predno ima kruh. Starček ima od nekdaj svoje mube .... Roza. Vendar je prav dober mož! Mercier. Tega ne rečem, da ni; dober mož je, prav dober. Srce ima plemenito, in moško gleda na čast in poštenje! Ali tenak je kakor igla, in za vsako reč nos obesi, da je časi le jeza ali smeh ž njim! Najmanjša reč ga spravi na konja, potem pa ne drži jezika za zobmi! Roza. Prava brata sta si! Papa, tudi vaš lonček hitro vzkipi, posebno pa kader piketirate! Mercier. Njegov še hitreje! Pri igri je tak, da se Bogu usmili! Če izgubi, reče: „Vi te igre ne znate!" (Smeje se.) Pa jaz da ne znam piketi-rati? Jaz, ki dam umetniku, kteri je Pike znašel, pri vsakej igri dva asa naprej? Misli si Roza, (ona ne pazi na-nj) jaz sem imel včeraj tri kralje v roki, da kupim četrtega, zavržem dva asa, in kaj se zgodi? Roza (nekaj čuje). Papa, zdaj gre! 2. Govor. v Prejšnja in Zan. Žan. Viktorija! Viktorija! Roza. Si dolitar, ali ne? Zan. Doctor medicinaa Lutetiis Pa-risiorum! Draga mi ljubka, tako sem delal, da so mi profesorji ploskali! Soglasno so me potrdili za dohtarja ! Roza. Pap£, ali si slišal? Mercier. Od srca sem tega vesel! Zan. Cestiti gospod! Le ljubezen do Vaše hčerke mi je pomagala, in goreča želja do nje me krepčala! Roza. Bali ste se, kaj ne? Zan. Le en sam hipček! Od konca sem izvrstno govoril, ako tudi so me vprašali važne, težke reči! Roza. Težke? v Zan. Prav težke! Namreč o tistih zdravilih, ktera človeka tako omamijo, da se več ne zave! Roza. Pa ste znali? Zan. Beseda mi je tekla, ko voda! Na enkrat mi pride misel: kaj pa, ko bi zdaj umolknil? In zares se mi jezik zaplete ino ustavi! Roza. Oh! Zan. Megla mi zakrije oko in že se vidim izgubljenega! Roza. Moj Bog! Zan. Kakor blisk zagledam v sredi t6 megle tebe, krasnega angelja, ki mi podariš novo moč. Megla se raztopi, in jaz izgovorim do kraja, da sem bil samega sebe vesel! Prepričan sen), da prava ljubezen človeka navduši! (Eozi roko poljubi.) Roža. Srce mi veselja igra! Zna. Bog ve, da sem boljo govoril, nego vso stare bukve in pergamentje! Mercier in Koza. Dobro! v Zan. Je pa li res, gospod Mercier, da bomo še denes pisali ženitvanjsko pismo? Mercier. Se denes! Pa ne mara ni Vašemu očetu všeč? Roza. Kaj? — Se tega se manjka! Mercier. Mogoče je vendar! Odrekel ni, pa tudi vprašal ni po tvojej roki! (K Žanu.) Daljo ni storil stopi-njice! Pojte Vi do njega, in pogovorite se ž njim; saj dobro veste, da zameri, če se Vi o tem prej menite z nama, nego ž njim! — 12 — Žan. Grem precej do njega! (Odstopi.) 3. Govor. Mercier in Roža,. Mercier. Ljubka, zdaj pa vesela bodi! Roza (objame očeta). Oh, kako ste Vi dobri, Papa! Mercier. Menda rnenj dober, nego ti misliš! Roza. Zakaj ? Mercier. Ker zraven tega, da tebe omožim, le stari dolg plačam barono-vej rodovini! Roza. Pa do zdaj nič nisem čula o tem! Mercier. Ker sem to dozdaj skrival. Ako bi bila ti vedela, da tvoj oče in tvoj ded te ženitve želita, ne mara bi mislila, da te siliva, in morda bi se ne bila zaljubila v Žana! Roza. Tega ne, Papa! Mercier. Ve ženske ste že take! Vas dobro znamo! — To reč ti prav lehko razjasnim! Roza. Povedite mi, povedite! Mercier (sede). Glej ljubka! Jaz, ki svojej hčerki dam dve sto tisoč frankov dote, rajši jo dam Zanu, ki nima druzega od pota pred seboj, nego prvemu bogatinu! In zakaj? Roza. Ker je tako ljubeznjiv! Mercier. Ne, temuč, ker je Žanov ded tvojega deda otel velike nevarnosti ! Roza. Kdaj? Mercier. Tega je že nad 80 let; še pred republiko. Moj oče so bili doslužili v kraljevej gardi in so se imeli oženiti. Nek večer pred poroko se spro s kadetom, ki je tudi lazil za njih ljubko, mojo materjo, ter se jim prelizaval. Moj oče, hude jeze . . . Roza. Kakor Vi časi! Mercier. In ti tudi! — Koza. Dalje, dalje! Mercier. Moj oče hude jeze pokličejo kadeta na dvoboj in mu z mečem prebodo srce! Roza. Mili oče nebeški! Mercier. To je že tako! Oče bi bili v najhujšej zadregi, da ni gospoda barona Rocheferriera! Roza. Kako je on rešil Vašega očeta V Mercier. Vlade je prosil, da ga je pomilostila, in potem mu je izročil skrb za svoje grajščine! Roza. To je bil možak! Mercier. Vrl možak! — Malo potem dobimo republiko; baron je popustil deželo in izgubil vse imenje. Njegov sin, ta baron, ki je zdaj pri nas, vrnil se je bil še le, ko so bili Napoleona že priklenili na svete Helene otok, in komaj dve, tri leta pozneje sva se spoznala. Britke ure je učakal, ženo je izgubil in vse vse, do zadnjega vinarja! Skrival je grenko žalost, — saj ga znaš, — ali jaz nisem bil slep, in do srca me je ginilo njegovo siromaštvo, njegova nezaslužena, trda osoda! Urno mu ponudim roko, ali ponos, prirojeni ponos mu je branil! Sklenil sem, da gaprevarim; tedaj sem legal, da je bil njegov oče mojemu očetu posodil mnogo novcev; da so se računi izgubili, da so mi pa oče to zapovedali na smrtnej postelji, in da ne morem storiti, nego da mu ponudim polovico vsega svojega imetka. Tudi tega se je branil, na zadnje pa vendar prijazno v mojo desno segel! Ali vendar se vedno bojim, da me kdaj popusti, in da ga od hiše zapodi kaka mala besedica. Saj veš, kakšen je! Da pa še temuvokom pridem, zato sem od srca vesel, da si se ti v njegovega sina zaljubila! Bog vama daj srečo! Roza. Hvala, preljubi moj Papa! (Objamo ga.) 4. Govor. Prejšnja, baron in Zan. Mercier. Ljubi gospod baron ! Vam ni všeč, da je Vaš sin doktor medicine ? Baron. Prav všeč mi je! Pa tudi nisem nikdar dvomil, da ne bo! Ne mara ste Vi dvomili? Mercier. Jaz še menj ! Saj vem, da je priden in da ima glavico! Pa vendar dovolite, da Vam srečo voščim! Baron (mu podi roko). Lepa hvala, gospod Mercier! Roza. Gospod baron, ali mi dovolite, da Vas objamem? Baron (se prikloni). Hotel sem jaz prositi, da Vi meni to dovolite! (Objame jo.) Boža (ga pelje do stola). Sedite, gospod baron! Baron. Vi ste preljubeznjiva! Boža. Pa še ta stolec pod noge! Baron (kakor da bi se branil). To je preveč! Zan. Papa, Vam je zdaj kaj bolje? Boža. Kaj Vam je bilo slabo? Baron. Odleglo mi je! Od težkih sanj me je bolela glava. Mercier. Pa že včeraj Vam ni bilo prav, ker ste bili pri igri zaspali! Baron. Ne, gospod Mercier, jaz pri igri nikdar ne spim! To bi bilo nerodno; nerodnost pa ni moja navada ! Mercier. Bog ne daj! Ali časi vendar človeka premore, da zadremlje, kakor na priliko sinoči Vas. Baron (resno). Jaz Vam še enkrat pi-avim, gospod Mercier, da nisem spal! Le to je mogoče, da sem se bil zamislil ! Mercier (razdražen). Kaj zamislil! Roza (očetu pomiga). PapfU Mercier. Naj pa bo! Tedaj ste se pa zamislil! (TihoRozi.) Kimal, dremal, spal je, da so mu kvarte iz roke padale! Baron (ni prav razumel). Kaj pravite, gospod Mercier? Mercier. Pravim, da stoji pred nami mladenič, ki od nas po zaslugi zahteva, kar mu grd! Baron (gledaŽana). Tako? Kaj je taka sila? Z an. Ljubi Papa! Mercier (sede k baronu). Pravico ima gospod baron, da išče, kar smo mu obljubili! Baron. Znam, gospod Mercier, in jako me veseli! * Mercier. Tedaj mislim, da imate Vi govoriti! (Tiho). Saj je oče, in to lehko stori! Baron. Ne bom tajil, da je dovr-šel moj sin to, kar je vgodno Vašim željam, gospod Mercier! On je zdaj dohtar, samostojen, ima službo. Mercier. Prav službe še nima! Baron. Službo sem djal, kteraga do dobrega povikša . . . Mercier. Če mu bomo pomagali! Baron. O tem se ne menim, gospod Mercier! Jaz ne mislim nikdar, da bi Vam za mojega sina najmanjšo težavico naložil! Mojsinleliko od svoje službe .... Mercier. Živi? — Tako hitro še ne! — Baron. Zakaj ne? Mercier. Prvič je treba bolnikov, drugič bolnikov, tretjič bolnikov! Ti pa ne zrast6 v enem dnevi, kakor gobe. Baron. Prosim gospod! Začetek je prav dober. Že od včeraj ima bolnike. Mercier. No? Baron. Plemenito gospo Reveljevo, našo sosedo, kije precej po mojega sina poslala! Mercier. To je že nekaj! Pa mislite, da je to že zadosti? Baron (ga čudno pogleda). No? Žan. Kmalo bi bil od samega veselja zabil, da moram k njej! Mercier. Vidi se, da ste še mlad dohtar! Baron (vnovič Mcreiera gleda). Podvizaj se, moj sin! Žan. Grem! (H Kozi.) Pa se tudi koj vrnem! (Odstopi.) Baron (vstane). Gospod Mercier! Dovolite, da se sama pogovoriva! Mercier. Prav, gospod baron! — Odstopi, Roza! Roza (tiho). Moj Bog! ne mara bo še kaj zaviral? Mercier (tiho). Mislim, da hoče le med štirimi očmi za sina snubiti! (Roza odstopi.) 5. Govor. Baron in Mercier. Mercier. Zdaj sva sama! Baron. Gospod Mercier! Mercier. Gospod baron! Baron. Jaz ne pazim na vsako misel ; nisem pretenek zastran marsiktere besede, vendar pa ne trpim tacih, ktere lehko tako ali tako obrnem! . Mercier. Jaz nisem nobene take pregovoril! Baron. Pa ste jo! Mercier. Prosim, ktero? Baron. Da dvomite o službi mojega sina! Mercier (se smeje). To je res; saj ni še dve uri dohtar. Baron. To je tudi res! Ali te besede pravijo, da moj sin premalo služi! Mercier. I najsi! Baron. Če je tako, mislim, da se mu ni še sila ženiti! Mercier. Poj te, pojte! Baron. Ako so to Vale misli, le na dan ž njimi! Ni jaz, ni moj sin se ne siliva! Mercier. Ta je puhla! Ali se nisva zmenila, da se Vaš sin oženi, kadar dobi diplom? Baron. To je da! Pa če imate vendar kak zadržek .... Mercier. Gospod! Jaz nimam zadržka! Nisem ne mara jaz prvi te že-nitve izprožil? Baron. To je gotovo! Mercier. Pri nas je navada, da pride snubitev od možke strani; ne mara pa Vam, gospod baron, ponos brani .... Baron. Ponosa ne znam, gospod Mercier! Moja ponižnost je dovolj znana! Mercier. Ne mara pa, gospod baron, preveč skrbite, da nisva obd enako bogata? Baron. Dovolj mi je, gospod! Jaz vem, kaj sem; pa siromaštva mi ni treba očitati! Mercier. Bog ne daj! (Zase.) Ponosen ne, ampak ošaben! Baron. Ta ženitev bi bila res velika sreča mojemu sinu .... Mercier (zase). Mislim, da bi bila! Baron. Pa tudi zarad našega starega imena bi se lehko dobro oženil; ali Vi tega ne mislite? Mercier (razkačen). Kaj mislite Vi, da bo moja hči poleg nje lepe dote do groba devica? Baron. Vi ste razbeljen, gospod! Mercier. Kaj me pa zbadate? Baron (mu roko podi). Nisem menil Vas razdražiti, le to mi je na srcu in na jeziku, da Vaše hčerke ne bo ka-zilo ime Rocheferrier! Mercier. Prav je! Tedaj poročiva ju, ko se tako ljubita! Baron. Najsi Vaša hči neče dalje čakati. Mercier. Vaš sin pa še m en j. Baron. In ako obstanete, da še denes pismo spišemo. Mercier. To se ve, da obstanem! Baron. Tedaj tudi jaz to privolim! Mercier (zase). Privolim! Kakor bi jaz snubil njegovega sina! Baron (z vso ošabnostjo). Vaša želja naj se izpolni! Mercier (zase). T a milost je vredna dve sto tisoč frankov! Pa otroka nista kriva, čo ta mož poči od samega napuha ! 8. Govor. Prejšnja, Žan in (pozneje) Roza. Mercier (žanu). No, kako je pleme nitej gospe? Žan. Nič posebnega! Kmalo bo dobra! Mercier. Da le gre od konca po sreči! Žan. Mrzlica je jo stresla, pa se nadjam, da je ne bo več! Mercier. Zdaj odložite dolitarske skrbi in bodite ljubeznjiv ženin! Žan. Ki ima opravila se srcem! Srce pa zmerom pri sebi nosim! Mercier. Zdaj imate zanj pravo priliko! (Po žepih išče.) Da te! Kje je pismo? . . . (Kliče.) Roza! Roza! Roza (znotraj). Kaj želite! Papd! Mercier. Nič posebnega! Roza (pristopi; tiho). Ali je baron snubil? Mercier (tiho). Ne! Saj ga znaš! (Glasno.) Prinesi mi pismo, ktero leži na mojej mizi! Roza (veselo). Aha, tisto pismo! Mercier. Tisto, tisto, že veš! Roza. V trenotki bo tukaj! (Odteče in ga precej prinese.) Mercier (tik barona, ki zopet sede). V tem pismu je, koliko ti dam za doto, in kaj prihranim sebi in svojemu prijatelju. Prvič: gospod baron in jaz si prihraniva sobe, kakor do zdaj. Drugič: moja hči in ženin dobosta vse druge sobe, z novo opravo, ktero jaz kupim. Tretjič: živež je moja skrb, samo da ostanemo vsi pri enej mizi. Četrtič: dam hčeri 200 obligacij, vsako po tisoč frankov. Zan. Gospod Mercier, to je vse preveč! Baron. Tudi jaz bi to mislil! Saj moj sin lehko živi od lastnega zaslužka ! Mercier (tiho). Zopet bi rad začel! (Na glas.) Gospod baron, mi dva sva enih misli! Ali, kar sin v začetku zasluži, to je komaj za darila ženski in za igrače naslednikom, (tiheje) kterih menda bo več, nego bolnikov, posebno prva leta! Baron. Kaj sto na tiho djali, gospod Mercier! Mercier. Da jo vse to na tanko v pismu, in da biležnik le prepiše! Baron (možko). Žan, naj pride v pismo tudi to, kar jaz Vama dam! (Potegne papirček iz žepa in bere.) Otrokoma izročam vse, kar bi denes ali jutri kje podedoval! (Vsem skoraj smeh uide. Baron posebno Merciera gleda.) Mercier (zase). Nima vsak stricev v Mehiki! Baron. Kaj pravite, gospodMercier? Mercier. Da mi je vse prav po volji, le to ne, da še ne igrava vsakdanjega piketinca! Baron (prijetno). Ali bi radi igrali? Mercier. Vi ne mara ne? Baron. To ljubavVam rad storim! Mercier (zase). Ljubav? Pa sesam trese, ko vidi kvarte, kakor pes pri kosteh! (Rozi.) Koza! Primekni mizo in prinesi kvarte! (Koza in Žan to pre-skrbita.) Nateknite naočnik, gospod baron, da denes ne zavržete želodnega kralja namestu kupnega, kakor včeraj! Baron. Ne smejajte se temu, kar Vam je včeraj koristilo! (Sedeta. Roza pomakne svoj stol k baronu. Žan za njenim stolom slom. Mercier mesa. in deli.) Zan (gleda, kaj Roza veze). Kaj delate lepega? Roza. Za najino sobo! Zan. Kmalo bo dovršeno! Roza. Saj se že trudim ves mesec! Žan. Res? Roza (prikima). Mercier. Gospod Žan! Ne greste po biležnika? Recite mu, naj pride pred peto uro, da podpišemo pred kosilom! (Baronu.) Ali bova igrala za kaj ali za nič? Baron. Jaz sem že stavil! Mercier. Pa še jaz! Žan (SeptA Boži). Z Bogom! Kmalo bom zopet pri Vas! Roža. Z Bogom! 7. Govor. v Prejšnji brez Z ana. Mercier. Kaj napovedate? Roza (očetu). Če bo biležnik z nami kosil, nas bo pet! Baron. Jaz imam šest kup! Mercier (Rozi). Pet! Baron. Šel je! Šestin kvint major je 21. — Mercier. Koza! Biležnikov pisar bo tudi z nami kosil, ker je Žanov prijatelj! Baron. Če se hočete z gospodi-čino pomenkovati, gospod Mercier! rajša jenjajva! Mercier. Nikakor ne! Prosim! Baron. Štejem že 21, in 14 asov, to je 95! Mercier. Ne zamerite, jaz imam 7 src in sept od kralja! Baron. Prepozno! Jaz sem že napovedal 6, Vi pa le 5! Mercier. Pet sem rekel le Rozi, da nas bo namreč pet pri mizi! Baron. Kar ste rekli, rekli- ste! Jaz Vam ne morem pomoči! Mercier (jezen). Res je sicer, ali meni nikakor ni všeč! Roza, tega si ti kriva! Ljuba moja, najrajša igrava sama! Roza. Grem, grčm! (Pevaje odstopi.) 8. Govor. Baron, Mercier. Baron. Vrhu tega ste mač! Kar položite! Mercier (jezno). Ta igra je Vaša, ker sem jo sam izgubil! Baron. Enako se je včeraj meni godilo! Mercier. Prosim, ne enako! Baron. Enako! Mercier. Ce ima Vaša veljati, naj pa veljd! Ali ste že kupil? Baron. Sem! Prosim, kaj imate? Mercier. Imam 6 želodov. Baron. Jaz 6 kup. Mercier. Vi jih nimate več nego 5. —Kvint od kralja! Baron. Vsaj toliko potrpite, da pregledam svoje kvarte. Ako se Vam kam mudi, jenjajva! Saj igrava skoraj le za kratek čas, pa ne za velike dobičke! Mercier. No, no, saj potrpim. (Položi svoje kvarte na mizo, in se nevoljen s hrbtom nasloni.) Baron. Pregledal sem! Prosim, da- Ije! Mercier. Vendar že! (Poprime kvar-te.) Šest želodov in kvint je 21, 3 asi je 24, 3 fantje je 27 ino 3 desetice . . je 90! (Meče kvarte in pristavi.) Je 91, 92, 93, 94, 95 .... Baron. Gospod Mercier! Kako imate Vi 3 ase, 3 fante in 3 desetice ? Jaz pa imam 14 kraljev! Mercier. Zakaj ste jih pa zamolčali? Baron. Videl jih nisem! Prehitro igrate! Mercier. Žal mi je! Zdaj je prepozno ! Baron. Vi ste le dobili, ker mi niste dali časa, da bi pazil! Mercier. Kakor včeraj! Baron (srdito). Ni res! Mercier. Kakor včeraj! Baron. Trije asi se ne povedo, kadar ni nobenega kralja! Mercier. Vsak igra in napoveduje zase! Baron. Vi ne umete le-te igre! Mercier. Vi pa Vi! Zato zmerom dobivate, ha, ha! Baron. Zdaj ste le dobili, ker ste me prehiteli! Mercier. Prehitel? Ne mara sem Vas osleparil? Baron. Foj, to ni ostesanega človeka beseda! Mercier. Tudi Vaše besede niso pregladke! (Vrže kvarte po mizi in poskoči.) Z Vami nikdar več ne bom igral! Vaša ošabnost je prevelika! Baron (položi svoje kvarte na mizo in se po časi vzdigne). Gospod! Jaz nisem ni ošaben, ni prevzeten! To sem denes dokazal, ker sem dovolil, da se poroči baronov sin s trgovčevo hčerjo! Mercier. Baron, Vi ste preskočili na drugo stran, od ktere Vam odgovarjam, (zaničljivo) da ste mi lepo čast skazali! Baron. Še prelepo! Mercier. Vašemu mlademu baronu naj se zdi sreča, da dobode mojo hčer in 200000 frankov ž njo! Baron. V mojih očeh novci preveč ne veljajo, ker ste jih lehko tako ali tako dobili! Mercier. Zakaj pa jih niste Vi tako al tako dobili? Baron. Kadar se novci naslanjajo na čestitljivo ime, potem šele dobodo pravo veljavo! Mercier. Ime pa brez novcev — je reva vseh rev! Baron. Gospod! Vi ste zabili, s kom govorite. Roza (nastopi). Oh, moj Bog! Mercier. Vi pa ne zabite, tistega zaničavati, česar dobrote uživate! 9. Govor. Prejšnja in Roza. Roza. Odjenjajte oče, prosim Vas! Mercier. Ne jaz! Ti se ne mešaj med naju! Baron. To je preveč! Pa prav se mi godi! Sej sem moral vedeti, kaj me pod cepcem čaka! Boža. Gospod baron! Mercier. Zdaj si ga sama slišala! Baron. Oh, da nisem prevdaril, da je vatal vendar lesen, najsi meri svilo! Roza. Kaj delate, gospod! 10. Govor. v Prejšnji in Zan. Žan (odloži klobuk). Biležnilc dela naše pismo; o petih bo že tukaj! Roza. Oh, ljubi Žan, kaj se je v tem kratkem času zgodilo! Baron. Sin moj, pisma ne podpiševa! Žan. Kaj? Zakaj ne? Baron. Ženitve tvoje ne privolim več! Ž an. Moj mili Bog! Mercier. Kakor Vam je všeč! Zan. Za Boga svetega! kaj se je zgodilo? Baron. Mene in tebe in našo ro-dovino je psoval! Zan. Ali je to mogoče? Mercier. Mene in mojo hčer je zaničaval! Baron. Žan! Očital nam je siromaštvo ! Mercier. Ošabnost! Baron. Sin, tukaj ni za naju! Poj-diva! (Sina odpelje.) Boža. Moj Bog! Moj Bog! ir Govor. Mercier (za njima). Ako mislita, da bom za Vama tekel, motita se! Roža, ti si priča, kako je z mano delal! (Za njima.) Obe roki bi mi poljubiti moral! Roza. Oh, oče moj! Mercier. Tebi jene mara celo žal? Kaj nimaš prav nič srca do očeta? Roza. Ne dvomite o meni! Mercier (mizo sklada). Preklete kvarte in piket, in kdor gaje znašel!—Roza, prepovedujem ti za vselej še kdaj misliti na barona in njegovega sina! Prepovedujem ti! (Odstopi.) 12. Govor. v Roza, potem Zan. Roza. Nanj ne misliti? Ali je on kriv, da je njegov oče ošaben? Moj Bog, (Žan nastopi) kdo bi se bil tega nadjal pred polovico ure? (Joče.) Žan. Roza, preljuba moja Roza! Povej, kaj se je zgodilo in kako! Roza. Pri piketu sta se zbesedila. Žan. Vsa najina sreča . . . Roza. Za dva, tri reparje! Žan. In več se ne potolažita! Roza. Ne? Nikakor več ne? Žan. Vaš oče so začeli! Roza (živo). Ni res! Vaš oče so začeli, ker so mojemu nerodno odgovorili! Žan (ponosno). Prosim gospodičina! Moj oče niso še nikomur nerodno odgovarjali! Gospod Mercier so take očitali, da jih ne pretrpi nobeno srce! Roza (ponosno). Ne zamerite gospod! Vaš oče so mojega prvi žalili! Žan. Prosim! Moj oče so se komaj branili! Roza. Gospod baron so take ošab-nosti! Žan. Gospod Mercier so take hude jeze! Roza. Tega mi ne govorite o mojem očetu! ls. Govor. Prejšnji, Mercier. Mercier (med vrati). Skupaj sta! Boža. Moj oče ne razžalijo niti otroka ne! Dobrega srca in dobre duše so! To pa vem, da jih ta hip več žali, nego mene, Vas in vse nas! Mercier (tiho). O ti zlato dete! Žari. Vse to prav rad verujem! Ali moj oče nikakor tukaj več ne morejo bivati; od mene pa čast in dolžnost zahtevati, da grem ž njimi! Poza (si zakrije oži). Pa z Bogom, gospod Žan! Žan (jO prime za roko). Dragi angelj, z Bogom! (Poljubi ji roko.) Z Bogom! (Gre.) Mercier (kliče). Žan! Gospod Zan! Le eno besedo! Poza. Moj OČe tukaj ? (Hoče odstopiti.) Mercier. Ostani Roza! (žanu.) Kam hočejo iti Vaš oče? Zan. Kamor bodi! Mercier. Ali so hudo razkačeni? Zan. Tožijo, da ste jim srce pretrgali ! Mercier. Žalibog res je! Roza. Oče! Pa tudi baron Vam! Mercier. Tudi je res; vendar mi je žal, ker vem, da sem delal brez glave! Roza. Papa! Mercier. Otrok moj! Oh da sem mu očital dobrote! In zakaj? — za-rad 14 asov ali celo le kraljev! Kaj ga nisem znal, da se rad prepira in da slabo igra? Kaj nisem vedel, da je 12 let starejši od mene? Da je moj gost? Da so mu še moj oče hvalo dolžni? Oh ti nesrečna jeza, kam si mene zapeljala! Žanf od srca rad bi ga odpuščanja prosil, ino roko mu ponudil ! Roza. Storite to, očka moj ljubi! Mercier. Kaj pravite Vi, gospodZan ? Zan. Da so moj oče srečni in bogati, potem bi že sami to storili, prej nego Vi. Mercier. Ali bi? Zan. Zdaj pa, ker čutijo, da so nesrečni in ubogi, ne podade se in roke ne vzamejo! Mercier. Kaj pa bo? Zan. Jaz ne vem! Mercier. Vendar mi trije vidimo, da je treba poravnati! Le kako? — tega še ne vem! Zan. Moj oče tega nikdar ne za-bijo! (Premišljuje.) Pač! Stojte! Nekaj moram poskusiti! Roza. Ob, predragi moj, pomagajte! Mercier. Ali je mogoče? Zan. Predrznil bi se! Mercier. Le, le! Saj je na blagost Vam, Rozi in dvema očetoma! v Zan. Da, predrznem se! Očeta že slišim! Skozi to sobo morajo, akohote oditi! Pustita me samega, prosim! Roza. Daj Vam mili Bog vso srečo! Mercier. Poj va, Roza, pojva! (Odstopite.) 14. Govor. v Zan, Baron. Baron. Kar je najinega, to sem zložil! (Privleče kovčeg, klobuk ima na glavi, rokavice v roki; ves bled.) Žan! nisi najel človeka, da bi najino robo prenesel? Zan. Nisem ga še! Baron. Poišči ga precej! Tukaj ne morem več ostati! Žan. Papa! Vi ste še vroči! Baron. Kaj nebom? Pa nič ne de! Život se mi ves trese! Razžaljen sem do smrti! Žan (očetu žilo tiplje). Včeraj Vam ni bilo dobro! Sedite, prosim Vas! Ohladite se prej ! (Primakne naslonjač.) Baron. Ni treba! Žan. Le hipec, dokler najdeni človeka! Baron. Naj pa bo! (Sede.) Tam v omari sti še dve moji knjigi: „Van-dejska vojna in knjiga o plemenitaših." Žan (prinese). Tukaj sti! Baron. Naj ji spravim v kovčeg! (Ko spravlja in ključek v žep vtakne, vlije Žan iz stekleničice nekaj kapljic v ruto in se bliža očetu.) Zan. Zopet se trudite, pa Vam bo škodilo! Baron. Saj si pa zdaj malo poči-jem! (Dobro se nasloni na stolu.) Zan. Vaše čelo je vroče ko ogenj! (Briše očeta z ruto, in poklekne predenj. Oče pripogne glavo, in zatisne oči.) AMR (tihotno). Papa!Ne zamerite, ako Vam za hipec ustavim življenje, saj ga Vam hočem z ljubeznijo in srečo potem zdaljšati! 15. Govor. Mercier, Roza in prejšnja. Žan (tiho). St! St! Tiho! Roza (zagleda barona). Moj Bog, kaj jim je? Zan (kaže stekleničico). Spe! Mercier. Brez nevarnosti? v Zan. Brez nevarnosti! — Kloro-form! Predno se zbude, le hitimo! Mercier. Kaj ? Kako ? Zan. Mizo sem! (Mercier in Roza jo prineseta.) Kvarte, kakor pri zadnjej igri! Mercier. To je moja reč! (Spravlja kvarte v red.) v- ' Zan. Kmalo bi bil knjige zabil! (Vzame ključ iz očetovega žepa, odpre kovčeg in dil knjigi Rozi.) Denite knjigi v omaro! (Nese kovčeg, klobuk in rokavice v očetovo sobo.) Mercier. Roza, daj mi časnik! Sedi, kjer si bila med igro, in vezi! Boža. Semkaj časnik, — sem-le pa Jaz! „ Zan (se vrne). Dobro! Se malo zraka, da se hitreje zbude! (Odpre okno in gre za stol k Rozi; Mercier bere časnik.) Roza. Oh, kako mi srce bije! Zan. In meni! (Baron začne gibati, odpre oči, gleda zdaj Merciera, zdaj kvarte, zdaj Rozo, zdaj Žana; zadnja dva se pomenkovata). Mercier (gleda izza časnika). Vendar ste se prebudili, dragi prijatelj! Dobro ste spali! Baron. Kaj ? Kako ? Mercier. Vsaj zdaj ne porečete, da Vas nisem čakal! Se jaz bi bil kmalo za-drem al, (zdeha se mu) pa mi j e časnik branil! Baron. Zan! Zan. Papa! Baron. Kaj delava tukaj? v ' . 1 • • Zan. Jaz se menim tukaj z mojo preljubo nevesto, in čakal sem, da ste se zbudili! Baron. Da sem so zbudil? Mercier (prime svoje kvarte). Prosim, gospod baron! Povejte, kaj imate? Menda polno pest kup! Baron. Precej, precej! Vendar Žan, povej mi, kaj misliš o tem? Zan. Jaz papd, ne mislim druzega, nego kakor da ni pod nebom srečnejšega od mene! Baron. Zakaj? Zan. Pismo sem že k biležniku nesel! Baron. In potem? Zan. Potem? Baron. Ko si se vrnil? Mercier. Ali bova igrala, ali ne? Baron (vstane). Sin, ti si bil pričujoč, ko sem bil razžaljen! Mercier. Razžaljen? Pri meni?Kdo Vas je? Baron (ves zmoten). Kdo? Žan. Papa! Ko sem se vrnil, Vas sem našel, da ste sladko spali! Gospod Mercier so mi šeptali, da ste zadremali! Mercier. Baš ste hoteli napovedati 6 kup. Baron. O? Roza. Dobre pol ure je že minolo! Baron. O? Roza. Mi pa smo sedeli, da Vas le nismo zbudili! Baron. Moj Bog, kaj sanjam? Mercier. Zdaj ne; morda ste v spanji! Baron. Sanjal? Mercier. Ne bi dvakrat rekel! Baron (vse ogleduje). Ne! Tega se niso predrznili! Pa vendar, — prav čisto vem, — (žanu) kje je naš kovčeg? Zan. Kakošen kovčeg? Mercier. Kovčeg? Čemu? Zan. Papa, jaz ga ne vidim! V Vaši sobi je eden! Baron. Kaj nisi ti meni pomagal knjigi vanj spravljati? Roza. Kteri knjigi? Baron. „Vandejsko vojsko, in knjigo o plemenitaših!" Roza. Obe sti v omari tam-le! Baron. Tam? — Res je! Roza. Ali bi ju radi ? Baron. Prosim! (Koza ji prinese.) Sanjal sem, — oh da bi bilo res! Mercier. Kaj dvomite, da ste? Baron. Ključek od kovčega? (Seže v žep.) Tukaj ga ni! Ne mara je . . . (Gre v svojo sobo.) Roza. Moj Bog! Ce ga najde! Zan. Tega ne skrbite! Mercier. Držimo se le moški mi trije! Baron (se vrne). Kaj se pogovarjate? Mercier. Da ste ne mara kaj izgubili ? Baron. Nisem ne! (Bliža se Mercieru.) Ali je res, da se nisva prepirala? Mercier. Za Boga svetega, midva? Baron. Midva! Mercier. Denašnji dan ? In zakaj ? Baron. Zarad igre? Mercier. Še predno sva začela igrati? To bi bilo prezgodaj! Morda se sprimeva pozneje! Baron. Ali se nisva razžalila? Mercier. Bog obvaruj! Ne mara ste me v težkih sanjah naredili mač, po vrhu me pa še karali! To Vam iz srca odpuščam! (Podi mu roko.) Baron (se malo obotavlja, potem mu seže v roko in ga objame). Žan (Rozi tiho). Sreča, nad srečo! Baron. No, ker je v resnici tako . . (sede.) Žan (tiho). Oteta sva! Mercier. Ali že enkrat poveste ali ne, kaj imate? Baron. Lepe kvarte! Mercier (zase). Saj sem jih dolgo izbiral! Baron. Šest kup, kvint major, 4 14 asov,.....repik! Zmagal sem! Igra je moja! Mercier. Udajam se! Baron. Dobil sem! Mercier (podi eno roko Rozi, drugo Ža-nu; vsi trije se baronu priklanjajo). Mercier, Zan in Boža. Mi tudi! (Zagrinjalo pade.) Tisk Egerjev v Ljubljani. — 1865. Vilharjeve igre. i V. K* I^TCIAL BIBLIOTHEK Servus Petelinček. Šaloigra v enem delu, svobodno nemškej. Poslovenil in založil Miroslav Vilhar. O S O B E. Dragutin Zaletel, botanik in fizik. Barb a „ njegova gospa. I z a b e 1 a „ njegova bratranka. J e r a, njegova dekla. Petelinček, trgovec. France, njegov sin. Dva postržščika. Godi se v Zaletelovej hiši. 1. Govor. (Velika soba, zadaj v sredi široko okno, na desnej med drema vratoma omara; na levej vrata v kuhinjo in okno na ulico. Mize in stoli. Mnogo knjig in kemičnih priprav.^ Jera s premičnim sedalom. — Noč.) Barbara, Izabela, Jera. (V začetku je oder prazen. Na ulici je večerna godba. Potem stopi iz svoje sobe na desnej:) Barba, Oh, meni na čast godejo! Izabela (takisto); Oh, meni na čast godejo! Jera (takisto, pa od leve strani): Oh, meni na čast godejo! Barba. Gotovo je tisti mladenič, ki za menoj hojeva! Izabela. Gotovo je tisti mladi, lju-beznjivi tujec! — G — Jera. Gotovo je moj topnik! (Vse tri hite k oknu:) Naj se prepričam! (Druga drugo zagleda, in vse ostrme.) Jej ! Barba. Izabela! J lzabela. Moja teta! I (Obenem.) Jera. Križan amen! ^ Barba (jezno). Kaj imate tukaj o-praviti? Izabela (v stiski). Na čisti zrak sem hotela priti! Barba. Skozi zaprto okno? — (Jeri:) Kaj pa ti? Jera. Jaz sem hotela okno obrisati. Barba. Po noči? Oboje ni res! Resnico mi povediti! Izabela. Jaz . . . jaz . . . Jera. Kaj bi se bala? Jutri je moj god, in mislila sem, da se me opominja moj topnik! Barba. Ha, ha, ha! Ti misliš, da pod oknom gode? Poberi se precej v kuhinjo, in sama si zagodi s pokriva-čaini in lonci! — (Izabeli:) Tebi pa je spodobno, tebi, da laziš po noči gledat skozi okno, kdo se po ulicah klati! O, tebi je to kakor nalašč, ker se že drugi mesec omožiš! Izabela. Jaz, teta, omožim ? Moram vendar prej vedeti za ženina! Barba. Ni treba! Tudi jaz nisem do predzadnje ure poznala svojega možd, pa vendar živiva prav srečno skupaj. Jerci (zase). Kakor pes in mačka! Izabela. Tedaj niste poznali ljubezni? Barba. Tudi ti ne boš druzega ljubila, nego kogar ti stric in tetauka-žeta! J era (zase). Ha, ha! Vaju bo vprašala! Barba. Še to bi se hotelo, da bi vsaka goska vedela več od mene! Izabela. Teta! Znate Vi mojega ženina? Barba. Njegovega očeta znam, in to je zadosti! Izabela. Jaz pa imam že svojega ljubega! Barba. Ne vem, če bo kaj! Izabela. Prav lepega mladeniča.' Nazadujem plesu sva se zaljubila! Barba. Bodi si kdor hoče; tebe, zadnjič ti povem, dobi mladi gospod Pe-telinček! Izabela. Teta, jaz ne maram niti petelina, niti petelinčka! Rajša vlečem pe-pelnično sredo vse plohe vsega mesta! Barba. Zadosti je vsega tega! Spat pojdi! Jutri boš dalje slišala! (izabela odstopi.) J era (leze proti oknu). Moram vendar pogledati, kdo je pod oknom! Barba (leze proti oknu). Naj vendar pogledam, kdo je godel! (Druga se druge dotakne.) Obe. Jej! Barba. Kaj si še tukaj! Precej se poberi, če ne, jutri te zapodim! Jera (zase). Ne bo še vsega konec! (Odstopi počasi.) Barba (se ozira). Hvala Bogu, da sem zdaj sama! (Gleda skozi okno.) Ni ga in ni ga več! (Odide v svojo izbo.) 2. Govor. Dragutin, pozneje Barba. (Dan. Dragutin nastopi, v roki drži goštaro, ktero s klobukom vred na mizo postavi.) Dragutin. „Aurora musis amica,!" tako so djali moj stric, tako pravim tudi jaz. Že pred štirimi sem bil v laboratorij mešal in kuhal sem, in ta goštara naj vsemu svetu dokaže, da sem učena, modra glava in tak kemik, da ni enacega! „Aurora musis amica!" (Barba nastopi pri zadnjih besedah.) Barba. Ali te zopet kaj mika? Dragutin. Barbka, bodi mi prijazna, saj vidiš, da imam opravil! Barba. Ti in tvoja opravila pojte rakom žvižgat! Koliko si že potrošil s — loto kemikarijo? Bedak si bil in bebec ostaneš! Dragutin. OI16! Barba. Da ti ne pusti rajni stric nekaj petič, ne mara bi še denes pure pasel! Dragutin. OhoBarbka! Kaj nisem znašel tistega imenitnega mazila, s kte-rim ali si mažeš nogo . . . Barba. Ali škorne, vse enako je! Dragutin. Barbara! Ne jezi me! Barba. Kaj bi te jezila? Sam6 povedam ti, da vse te-le tvoje torte in retorte, mešanice in zmešanice veljajo menj od črvivega lešnjaka! Dragutin. Rabarbara, jaz ti pa povedani, da samo to, kar sem denes znašel, velja več, nego vse, kar mi je stric pustil! Barba. Ne mara je med za muhe ali bolhe? Dragutin. Da bite vendar! Tukaj je Terjak, Opium, Solanum, Mercurium in še druzih zdravil več! Ako kozarček tega izpiješ, precej umreš, — če pa samo dve, tri kapljice, le sladko za-spiš, in kadar se zbudiš — Barha. Bodeš mrtev! Dragutin. Oho, — bodeš zdrava! . Barbka! Najsi me živega vedno s kamenjem lučaš, vendar sem si v sve-sti, da mi zanamci zarad te nebeške znajdbe postavijo velik kamen na grob, na kterem bo vpisano zlato moje ime . Barba. Zaletel! Dragutin. Barbara! Barba. Pod tvojo streho ni možgani Dragutin. Eabarbara! Barba. Za vse drugo ti je mar, samo za hišo ne! Kaj misliš, da bom vedno sama vse na glavi imela? Ne samo lastnih najinih potreb in zadev, zdaj si mi še Izabelo nakopal! Dragutin. Barbka! Izabele skoraj ne čutiva v hiši! Barba. Ce ti ne, pa jo čutim jaz! Ti si jo nekomu obljubil, ona si je pa izvolila druzega, ker pravi, da nobenega ne vzame brez ljubezni! Dragutin. Prav pravi! Meni je žal, da sem jo k sebi vzel, ker jo ti naučiš še marsikaj napačnega! Barba. Pust! Pusti svoje puste, neslane besede, če ne jaz tebe pustim! Dragutin. Pa . . . Barba. Nič pa! .... Ti veš, da zate in zame prav dobro mislim; tipa nimaš v glavi druzega, nego svojo smešno kemijo in tč — mora biti konec! — (Odstopi.) 3. Govor. Dragutin, pozneje Jera in postreščika. Dragutin. Tako je le! Kadar je razbeljena, ni poštene besede iz nje! Sicer je vsa druga; zjutraj, kadar vstane, je brencelj, opoldne je osa, zveččr pa sršen. Po noči je pa taka ko janjček, posebno ko zaspi! — Naj denem zdaj na stran to nebeško kapljico, da se kdo ne zmoti in izpije! (Nese goštaro v omaro, pa ne zaklene.) Jera (nastopi). Gospod, dva po-streščika Vam neseta veliko skrinjo! (Postreščika prineseta skrinjo.) Prvi postreščik. Gospod dohtar Čebula so Vam poslali t6-le težko skrinjo, in Vas lepo pozdravljajo! (Položita skrinjo, in odstopita z Jero.) Dragutin. Aha, dohtar Čebula! Že prav! (Zase.) To so kosti tistega moža, kterega so on mesec obesili! To bo kaj zame! Jerče! Jerče! (Ozira se po njej.) Kaj je šla? Postreščikov tudi ni?— Moram ja nazaj poklicati ali pa druga dva najeti, da spravim skrinjo v laboratorij. Če Barbka zve, kaj sem kupil in za čim, primaruha, izpodi me precej izpod strehe! (Odstopi skoz kuhinjo.) 4. Govor. Barba, potem France. Barba (pride iz svoje sobe). Veš Dra-gutin! . . (ozira se.) Kam je šel? Menda zopet v tisto svojo laboratorijo! (Zagleda skrinjo.) Kaj pa ta skrinj ača tukaj pomenja? Gotovo je kaj neumnega v njej! Naj pogledam! (Odpre skrinjo.) France (se vzdigne iz skrinje, in razpne roke). Angelj moj! Barba (vsa prestrašena). Prikazen ! France (zase). O joj, starka je! Barba. (zase). Tisti, kije meni včeraj pod oknom godel! France (zase). Kaj pa zdaj začnem? Barba (zase). Ljubezen do mene ga je navdušila! France (zase). Pomagajte mi vsi svetniki! (Naglas.) Dober dan! Barba (gleda sramežljivo). Gospod moj! Kaj tukaj iščete? France. Rad bi se z Vami seznanil! Barba. Pa niste hoteli po stopnicah priti? France. Čim veča ljubezen, tem veča predrznost! Barba. Kaj vas je sem prineslo? France. Dva postreščika! Pa vse me boli! Barba. Kaj pa želite? France (zase). Mar povem resnico! (Na glas.) Srce me je semkaj gnalo! Barba. Srce? Moj Bog! France (skoči iz skrinje). Naj Vam vse povem! — Že dalje časa hojevam okoli te hiše, kakor mačka okoli vrele kaše, pa nobene prilike ni bilo do zdaj, da bi bil natihoma va-njo prišel! Nameri se, da dohtar čebula hoče nekaj v tej skrinji semkaj poslati. Ljubezen me izpodbode, jaz skočim v skrinjo, in se dam namesto druge robe v to hišo prenesti. Zdaj sem tukaj, da vidim ljubico svojega srca! Barba. Gospod, preveč se upate! France. Prava, čista ljubezen zmore vse ovire! (Vneto razpne roki, kakor da bi ljubke po sobi iskal.) Naj te objamem radost moje vnete duše! Barba (misli, da to njej gre, in se umika). Gospod, kaj ste se predrznili! France. Za Boga svetega, bodite mi prijazni, pomagajte mi! Barba. Gospod moj! Vas ne morem, — Vas ne smem uslišati! če tudi moje srce za Vas govori, znam pa, da mi velika dolžnost kaj tacega prepoveduje! France. Kaj ? (Zase.) Ta strah misli ne mara, da sem zarad nje tu-kaj? Barba. Ubogi moj mladenič! ču- tim dobro, kaj trpite, pa zvedite, da sem omožena! France. Oh, kaka nesreča! (Zase.) Čakaj baba, tvoja neumnost mi mora pomagati! (Na glas.) Oh, ljubeznjiva gospd! Ne zavržete me, ko sem Vam udan z dušo in telesom! Barba (zase). Kako prisrčno govori! (Na glas.) Gorje mi, če naju skupaj najdejo! France. Prav govorite; skrijte me! Barba. Kam mislite! Ne, ne, morate iz hiše! Precej ! France (zase). Boš čakala! (Naglas.) Jaz da pojdem od Vas? Nikdar ne! (Zase.) Dokler prave ne ugledam, že ne! Barba. Moj Bog, če pride moj mož! — Morate proč! France. Kako ? To ni zdaj mogoče! Barba. Kakor ste prišli — v skrinji! France. Ne grem več v to skrinjo, če mi dva Triglava obljubite! Barba. Stojte! (Posluša.) Moj mož gre! Ce Vas dobi, mrtvi boste! Le v skrinjo! France. Naj pa bo v božjem imeni! (Skoči v skrinjo.) Lehko noč! Barba (zapira). Grem urno po dva postreščika! Mirno čakajte! France (odpre pokrov). Prosim, recite jima, da bi počasi ravnala s skrinjo! Barba (zapre). Bom, bom! France (še enkrat privzdigne). Naj neso k Slonu, v sobo št. 31. Barba (zapre). Z Bogom, zdaj pa se podvizam, da dobim postreščika! 5. Govor. Fi •ance (vzdigne pokrov, ozira se, in govori): Žive duše ni! Se moja preljubez-njiva starka — ne tako! — še moja prestara ljubka je Bog ve kam odro- govilila! France, zdaj pa le urno! (Skoči iz skrinje.) Kar sem začel, moram moški izpeljati, naj se tudi mati Ko-renikovka na glavo postavi! Ne ganem se od tod, dokler ljubice ne ugledam, in naj se mi je skrivati po vseh pečeh! — Stoj France! — Ce pride botra staroljubka, in zapazi, daje skrinja prelahka, ne mara bi jo odprla! Tedaj France pameten, in deni kar bodi va-njo! (Ozira se po sobi.) Povsod leži toliko knjig, — hajdi notri z vami! (V skrinjo nosi knjige, in na vrh dene dve odeji, kteri v nečem kotu najde.) Se vi dve po vrhu, da ne bodo knjige ropotale. Lehko noč vsem vam! (Zapre s pokrovom, in potehta skrinjo.) Niti preprazna ni, niti prelahka! Zdaj pa pošljite ali vlecite jo, če Vam je všeč, — celo v Mehiko, Vam ne branim! Jaz pa grem iskat ljubice! (Odstopi.) — 20 -6. Govor. Dragutin, pozneje Jera. Dragutin. Pol mesta sem preletel, in nisem niti enega postreščika našel. Ce je le mogoče, za denes spravim skrinjo v drvarnico, (potelita jo) pa sam ne, ker ima precej v sebi! Jera! (Jera pristopi.) Jera. Gospod, kaj zahtevate? Dragutin. Pomagaj, da poneseva to skrinjo v drvarnico! a Jera. V drvarnico? Dragutin. Da jo le gospe skrijem, ker so v njej kosti! Jera. Pa ne mrtvaške? (Potehta.) Težka "je! Dragutin. Saj si kuharica, moraš vedeti, da so kosti teže od mesa! Pretežka pa tudi ni! Kar vzdigniva! (Vzdigneta jo, in neseta proti kuhinji.) Barba (od kuhinjske strani). Jera! Jera! Dragutin. Moj Bog, moja žena! Jera. O jej, gospd! Dragutin. Kaj počneva? Jera. Jaz ne vem, kaj bi bilo najbolje! Dragutin. Brzo na okno z njo, pa pregrinjalo čeznjo! (Denetajo na okno stanja se prevaga, in pade v vodo, ki teče za Inso.) Jera. Oh! Dragutin. Ta je lepa! Moje drage kosti v skrinji, skrinja pa v vodi. (ČeŠe se po glavi; v tem nastop! Barba.) 7. Govor. Prejšnja in Barba. Barba (nastopi, pa ne vidi prejšnjih). Ne dobim človeka, če dam zlatnik za-nj! Bo pa Jera pomagala! (KličeO Jera! Jera! (Zagleda moža in Jero.) Moj mož! . T-, i Dragutin (v stiski). LjubamojaBartaka! Barba (zase), če je odprl skrinjo, izgubljena sem! (Na glas.) Kaj pa delaš tukaj, in sam z Jero? Jera. Jaz sem gospoda le vprašala, če potrebujejo kaj! Barba. Od tebe ne potrebuje nič! (Vitli, da ni ve« skrinje.) Ni tukaj skrinja stala ? Dragutin (zase). Sam rogač jej je to povedal! Barba (zase). Zvedeti moram, če jo je odprl, ali če je ni! (Na glas.) Kam je prešla ta skrinja? Dragutin (zase). Gorje mi! (Naglas.) Si jo ti videla? Barba. Sem jo! Dragutin. Pa veš, kaj je bilo v nJej ? Barba (zase. ) Moj Bog, kaj porečem! (Na glas.) Vem! Dragutin (ustraši se). Veš! Barba in Dragutin (ob enem). Vse v6! Barba in Dragutin (obenem, pa zase). Zdaj pa le Z lepa! (Oba padeta na kolena.) Barba. Ljubi mož, prizanesi mi! ^ Dragutin. Ljuba žena, prizanesi mi! (Oba vstaneta, in ob enem vsak zase rečeta.) Barba. Kaj? On mene prosi? Dragutin.. Kaj? Ona mene prosi? Barba. Dragutin! Si ti odprl skrinjo? X Dragutin (plašen). Bog ne daj! fee doteknil se je nisem! Ker si pa želela, naj dam slovo vsem oslarijam, zato sem tudi to skrinjo skoz okno vrgel! Barba (vsa plaha). V vodo ? — Večni Bog! (Omedli.) J era. Gospa! (Ujame jo, da ne pade.) Dragutin. Omedlela je! — Tinkturo, tinkturo! (Teče proti omari.) Barba (poskoči). Zame ni tvoja obloda! Dragutin. To je roba! Ze samo ime jo ozdravi! Barba (vije roke). Izgubljena sem! — Jaz sem izgubljena, — ti si izgubljen, — oba sva izgubljena! Dragutin in J era. Kaj pa je? Barba. Veš, kaj je bilo v skrinji? Dragutin. Kaj ne bi vedel? Mrtvaške kosti! Barba. Živaške, živaške! Krasen mladenič, ki se je predrznil, tako k nam priti! Dragutin. Miserere nobis! Urno, urno! Ne mara ga še rešimo! Ce ga le iz vode potegnemo, že mrtvega ozdravim! (Odteče.) Barba in J era. Grozovita nesreča! (Odtečeti.) 8. Govor. France (nastopi). Ni sluha ni duha o mojej ljubici! Vso hišo sem pre-vohal; po vsih sobah sem iskal; še pod streho sem lezel, — pa le ni je! Bal sem se, da pridem do ljudi, ki bi menili, da sem tat! Pa vendar ne vem še sam za gotovo, ali nisem tat! Kolikor mi nekaj tukaj notri (pokaže na prsa) poveda, in kolikor sem bral v ljubez-njivih očeh svojega dekleta, nadjam se, da sem tat, — pravičen tat, ki sem srce ukradel, pa drugo namestil! (Ozira se.) Skrinja je že pri „Slonu," pa France Še ne! (Po stopnicah nekaj ropota, on posluša.) Nekdo ide; France beži! Pa kam? (Umakne se nazaj.) 9. Govor. Franck in Dragutin. Dragutin (pristopi, in vije roke). Vse zastonj! Voda je globoka in deroča! Noben drog ni dosegel dna! Valovi so skrinjo in njega odnesli! Morilec sem! Nedolžen, prav nedolžen morilec ! (Zagleda Franceta, ki je vse dobro slišal.) Kdo ste pa Vi? Kako ste sem prišli? France (se mu bliža in priklanja). Ste Vi gospodar tej hiši? Dragutin. Da bi tako ne bil!(Zase.) Gotovo je od sodstva! France. Tedaj ne skrivajte Vaše . . Dragutin (ves trepetaje). O ne bom skrival ne! Tukaj sem! Storite z menoj, kar hočete! France. Nesrečno misel ste imeli! Dragutin. Izgubljen sem! Kaj bo svet — kaj bodo djali sosedje? France. Ki svet, ni sosedje tega ne zvedo! Dragutin (pade na kolena). Ali me rešite ? France. Rešim Vas; pa le, ako mi daste svojo bratranko za ženo, ktero že dalje časa nad vse ljubim! Dragutin (vstane). To ni mogoče, ker je že zaročena. France. Če ne, naj pa ves svet zvč, da — Dragutin (tišči mu usta). Molčite za Boga svetega! Saj Vam jo dam; nate roko! (Podi mu roko.) France. Gospod, ne bojte se, da je nisem vreden, in da jene morem osrečiti. Jaz sem trgovca Petelinčka iz Celja edin sin! Dragutin (vesel). Vi, Vi ste mladi Petelinček ? France. Da! Do petelina nimam daleč! Dragutin. Vi ste torej tisti ženin, ki je obljubljen našej Izabeli? France. Kak6 pa to, Gospod? Dragutin. Z Vašim očetom, mojim starim prijatljem, sva si dopisovala, in te dni ga pričakujem semkaj. Fratice. To ni slabo! Jaz pa sem že dvoje skorne krog Vaše hiše raztrgal, in naposled bi še bil lehko mokro smrt našel! Dragutin (prijazno). Prosim, sediva! Kozarček ga morava izpiti, ker se prvič vidiva! (Klice.) Jera! Jera (priteče iz kuhinje; vsa bleda). Kaj bi radi? Dragutin. Prinesi goštaro vina in dva kozarca! Jera. Precej! Dragutin. Prijatelj! Zdaj si bova v rodi, tedaj se nadjam, da boste še rajši molčali! France. Stric, to se znd! Nikdar ne črhnem o skrinji! Dragutin (zamaši mu usta). Tiho!Ni te besede ne izgovorite! 10. Govor. Prejšnja in Jera, pozneje Barba. Jera (prinese goštaro vina in dva kozarca). Tu je vino! Dragotin. Deni ga na mizo! — Prosim, gospodičič, poslužite si! (Natoei ob& kozarca.) France (prime kozarec). Na Vaše zdravje izpijem prvo kupo! (Pije, pa hitro od ust potegne.) Dragutin. Kaj, ne mara je prekislo? France. To ne, le duh . . . Dragutin in J era (se ustrašita). Kak duh? France. Kaj sta pa tako poskočila? Dragutin. Mislil sem, da ste duhd. videl? France. Pri Vas? Ne verujem! — Le vinski duh ! (Še enkrat ga pokuša.) — Ta duh je vendar prezoperen! To je poštena zevrelica! (Izlije vino po tleh, da ona dva ne vidita.) Dragutin. Vendar ne! Prava stara zelenika je! France. Mogoče, daje bila nekdaj izvrstna! Dragutin. Naj pokusim! Na Vaše zdravje ! (Nastavi kozarec k ustom, poduha, pa ga postavi na mizo; ves prestrašen tiho Jeri:) Jera, za Boga, kje je bila ta goštara? Jera. Med onimi, tam-le v omari! France (v omotici se vrti). Vse, vse pleše okrog mene — juho! Dragutin. Ves kozarec ga je popil! ObA sva mrtva! France. Le okoli! — Godite! — Poroka! — Juh6! Jera. Gospod, kaj bo iz tega! France. Vino, oh — strup — strup! (Pade na zofo, in obleži.) Jera. Strup? Dragutin. Strup! Nesrečna, kaj si storila, da si prinesla strup namestu vina? Jera. Moj Bog! Bežati mi je čez vse hribe in doline! (Hoče odteči.) Dragutin (jo zgrabi). Tukaj ostani, Jerče! Zlato moje Jerče! Le zdaj me ne puščaj! Zapri vrata! (Ona zapira.) Skrij mene in sebe! Skrij oba! (Nekdo trka.) J era. Gospod! Nekdo trka! Dragutin. O jej! Miserere mei! Ze gredo pome! J era. Če še to zaslede, vzemo vsem glavo! Dragutin. Jerica, pomagaj mi! (Hitro sedališče zofno naprej potegneta, vzdigneta prvi del, Franceta va-nj položita, in zofo v prejSnji red postavita.) Tako! Sedališče je, kakor prej! Molčiva, in po noči proč ž njim! Barba (trkaje). Mož, odpri nu! Jera. O jej, gospa so! Dragutin. Ljubka, le malo še potrpi, imam baš z zdravili opraviti! Precej, precej! Jera (joče). Ti ljubi moj Bog! Kaj bo iz vsega tega? (Odstopi.) Barba. Dragutin, odpri že vendar! Gospod Petelinček iz Celja so tukaj! Dragutin. Pe — pe — pe — petelinček iz Celja! Baš prav je prišel! — Zdaj, zdaj ! (Gre odpirat vrata.) 11. Govor. Prejšnji, Petelinček, pozneje Izabela in Jera. Petelinček (nastopi, dobro obložen). Nu, tu sem le! Naj te objamem! Dragutin (ves zmoten). Servus, Petelinček ! Petelinček. Glej! ServusPetelinček mi pravi! Kaj se prijatelji tako spre-jemljejo! Servus Petelinček, ne cla bi me srčno objel! Dragutin. Ne zameri; od samih opravil sem ves iz sebe! (Objame ga.) Petelinček. Tako je prav! — (Odloži vso ropotijo; Barbi:) Ne bodite huda, da sem tako pozno prišel; pa jaz nisem tega kriv. Onkraj kamenega mosta se je- bilo na železnici nekaj polomilo, in tako smo zakasnili šest ur in pol! Potem pa pridem pred Vašo hišo, trkam in trkam debelo uro. Že mislim, da ni V njej žive duše! (Dragutin in Barba se jak0 prestrašita.) Na zadnje poropo em z n0go in palico, in hvala Bogu, da te ta ropot slišali in vrata odprli! Pa skoraj sem že obupal, da Vas zbudim iz tacega večnega spanja! C**-* » Barba se zopet prestrašita; - zase.) gi6 se oba nekam čudno stresata! (Na glas.) Jutri pa zgodaj poi-ščem svojega Franceta! Boste videli, kak dečko je! Lep, velik umen omikan, -ves, ves njegov oče! To bo vesel, kadar zvž! Kje je pa,--že v est6! • • • • Dragutin (kliče). Izabela! (Izabela pride, in se prikloni.) Tukaj je! PetelinZek. Lepa, prav lepa deklica! (Pod4 jej roko.) Goreče oči, bele zobe, prekrasne kite, rudeca lica, -_ vse kakor je Bog ustvaril, kaj ne, ljubka? Izabela (razžaljena). Moj gospodi Petelinček. Nu,nu, gospodičina ne bodite mi huda! Mi na kmetih, m kar je na kmetih, smo in ostanemo, kakoi nas je Bog dal. Mi gledamo zelene gorice, cvetoče dolinke, — gospoda v mestu si jih pa le na zid mala! Mi pijemo čisto vince, čisto mleko, — gospoda v mestu si ga pa beli z vod6! Nam slavci po svoje pojo, — gospoda v mestu še nedolžne ptice deva pod paragraf, da morajo po orgljicah peti! Ne zamerite tedaj gospodičina! Izabela. Tudi jaz ljubim naravo, tedaj tudi vse, kar mi od srca na ravnost poveste! Barba. Meni je prav žal, da mi niste pisali, kdaj pridete! Vam bi bila napravila kaj večerje! Petclinček. Lepa hvala, gospa! Moram reči, da je nisem potreben. Od doma sem imel s seboj dve kuhani klobasi, kteri sti mi po poti kratili čas in privezali dušo. Ako pa imate vrček dobrega dolenca, to bi mi ustregli! Dragutin. Kaj? Vina želiš? PetelinčeJc (zase). Zopet se je pre- strašil! Kaj to pomenja? (Na glas.) Prosim te, prijatelj, saj vem, da imaš staro kapljico v hramu! Dragutin (kliče). Jera, prinesi go-štaro Tičine iz hrama! Petelincek. Ta bo dobra; potem se pa koj spravim med ruhe, ker sem že truden in zaspan! Barba. Kaj boste pri nas spali?' Petelincek. Da, če je mogoče! Vsi se mi nekam oparjenizdite, — nemara sem Vam na poti? Barba. Bog ne daj! Le soba je vsa nagnjetena, ker se Vas nismo na-djali! Petelincek. Eno samo noč, ali bo-dem v postelji ali ne, nič ne de, pa tu-le na zofi zaspim. * 12. Govor. Prejšnji in Jera. Jei %a (postreže PeteiinČku z vinom). Prosim, gospod, ako Vam je drago! Petelillček (prime vrček, in ga izpije rekoč): Na zdravje vse družine! Dragutin. Prijatelj, že velja! — Na zofi pa vendar . . ne boš spal? Petelinček. Zakaj ne? Kdor ima dobro vest, spi povsod dobro, — kaj ne? Dragutin (se trese). Res je! Petelinček (si natoči). Da bi le vedel, kaj imate med seboj ? Vsi ste žalostni, klaverni! (Pije.) Kaj pa je posebno tebi, ljubi moj, da se treses o vsakej mojej besedi! (Zopet si v tem naliva.) Dragutin (tiho Jeri). Kadar zaspi, prinesi nožič in škarje, da platno na zofi razporjeva, in nesrečnika odneseva! Jera (se strese). A-a-a! (Užgepet sveč.) Petelinček (zase). Bog ve, da se mi vse grozno čudno zdi! (Vsak vzame svojo svečo.) Barba. Ne zamerite! Pozno je, mi gremo spat! Lehko noč! (Odstopi.) Petelincek. Lehko noč! Izabela. Prihodnji moj tast! Naj se vam kaj sanja o mojej sreči! (Odstopi.) Petelincek. Dobro spi, ljubka! Dragutin. Da bi ne videl v spanji kake prikazni, dobro zatisni ušesa in oči! (Odstopi.) Petelincek. Z Bogom! Jera. Saj ne verujete duhov, kaj ne? Petelincek. Ne jaz! Jera. Pri nas jih tudi ni! Lehko noč! (Odstopi.) Petelincek. Z Bogom, ljubka! — 38 -13. Govor. Petelinček (čudno za njimi gleda). Denes je menda ščip, ker vse nekaj ščiplje, da se mi prav smilijo. Prvič so me prejeli s tistim mrzlim pozdravom: Servus Petelinček! drugič so mi skoraj vina odrekli; tretjič postelje; četrtič so vsi nekam preplašeni; peti č so mi voščili toliko lehkih noči, da bo ne mara prav težka; šestič je kuharica še o duhovih kvasila, ker vem, da zdaj ni enega duha n i k j e r ni! (Vzame si ponočno kapico iz škatlje, potem premeče podzglavje, kar zasliši vzdihovanje. Ves prestrašen se ozira.) Nu, kaj pa je tO? (S svečo išče po sobi.) Kjer je vzdihljaj, mora biti tudi človek! Pa tukaj ga ni! — Najbolje bo, da ležem, in hitro zaspim! (Leže in ugasi luč.) — Ti zlodej ti! S čim me sprejme! Servus Petelinček! Se nobena živa duša na vsem svetu mi ni rekla: Servus Pete — lin — ček! (Zaspi.) 14. Govor. Prejšnji, Jera, Dragutin (bleSčilko v roki). Jera. Tresem se bolj od topolovih listov; na pol mrtva sem od samega strahu! Dragutin. Trdna bodi, kakor jaz! (Trese se bolj od nje.) Jera. Tudi Vi se tresete, in kako ? Dragutin. Le plamen miglja, ne pa jaz ! (Posluša.) Trdno Spi ! (Ležeta do zofe, obrnena proti ljudstvu.) Zdaj pa urno raz-porji! Jera. Ni noža ne morem prav držati! Oh, če se vzbudi! Dragutin. Urno, urno, Jera! (Ko začenja parati, vzdihuje France na vso moč, in za-kriei. Dragutin izpusti bleščilko iz roke, bleščilka pade na Petelinčka. Petelinček plane iz zofe, in zagleda Jero z nožem; Dragutin se skrije za zofo, in luč ugasf.) Petelinček (vpije). Morilci! Tatje! Pomagajte ! France (vzofi). Pomagajte! (Razvrže zofo, in stopi iž nje.) 15. Govor. Prejšnji, Izabela in Barbara (s svečami). Barba. Za Boga svetega, kaj je tukaj ? Izabela. Kaj se je prigodilo! France in Peteliniek. Morilci! Morilci ! Barba, Dragutin, Izabela, J era (zagle-daje Franceta). Oh! (Barba omedli, Jera se prime stola.) Dragutin. Vsi zveličani duhovi! France. Kje so duhovi? Izabela. Ljubljenec mojega sred! Petelincek. Franci, sin moj! France. Moj oče! Petelincek. Od kod si pa ti prišel? France. Iz te-le zofe! Dragutin. Kaj še živite? France. Zakaj pa ne bi živel? Dragutin. Da Vas ne vidim, ne bi veroval! Pa ste poln kozarec ... Franci. Kaj pada! Nekaj kapljic sem isspil, druge pa po sobi izb • Dragutin. Bodi Bogu hvala! Barba. Kaj r:ste utonili v sknnji i Dragutin. Ali ste Vi tisti? Tega ne umejem! . Franci. Dovolj je, da jaz umejem! Namesto sebe sem pometal Vaše knj-ge in dve odeji v skrinjo! Barba. Oh, samo da niste mrtvi. Franci. Živim, živim, in ako Bog di, bom še nekaj dni živel s svojo ljubeznjivo Izabelko, za ktero sem dovoli hojeval in vagal! Barba. Vi ste torej hojeval le za Izabelo? France. Mlado za mladim, — teta ne zamerite! , Barba. Pa se imejta! Saj ste si jo krvavo zaslužil! Petelincek. Poslušam in poslušam, pa ne umejem ni desetega dela vaših burk! Dragutin. Prijatelj, naj ti na hitro razložim! Bali smo se, da smo tvojega Franceta v vodo vrgli, in drugič, da je namestu vina pil najhujši strup. Oboje ni res. France živi, Tebi in meni na največe veselje! Petelincek. Umejem! In tvoj strah je znašel tisti: Servus Petelincek! Dragutin. Strah je zmagan, in mi smo zopet srečni! France. Jaz pa najsrečnejši med vsemi! lzabela. Če ne jaz! Petelincek. Da sta le Vidva srečna, zdaj mi pa recite, kolikorkrat hočete: Servus Petelincek! Vsi: Servus Petelinček! (Zagrinjalo pade). Tisk Egerjcv v Ljubljani. — 1865. Vi I h arj eve igre. oštena deklica. Šaloigra v enem delu. Spisal in založil Miroslav Vilhar. O S O B E. Boter Frluga. T in i ca, šivarica. Gospod Kikelj. Gospž, Kiklja. Gospod Kokelj. Gosp& K o kij a. Igra se v Lipavi, v sobi s tremi vrati. 1. Govor. Tinica (šiva pri mizi). Trideset pomladi hodevam že po svojih petah, šivam, zdihavam in oziram se na desno in na levo, pa do zdaj se mi ni še smehljala tista sreča, po kterej hrepeni vsako žensko srce. Žalibog, da nas je Več nego listja in trave! Žalibog, da nas je samo pod našim cesarjem do miljona več, nego dedcev; da tedaj nikakor ni mogoče, da bi dobila vsaka svojega! Naj posekajo vse smreke in hoje na Snežniku in Nanosu, vendar ne bi dale dovolj plohov za pust; pa da sem jaz cesarica, napravim si vojsko iz samih deklin, in znam, da bi ne bile tolikrat tepene, kakor naši fantje. Nam deklicam se ves svet uklanja, tedaj je naša zmaga gotova! Pesniki poj6, da smo me dekline rajske cvetice v božjem vrtu, pa to je gola laž! Vidim cvetice po planinah in dolinah, metuljčki krog njih frle in jim ves med izsrk&vajo. Ali one cvet6 in ljubeznjivo vonj&jo do pozne jeseni, dokler jih beli sneg ne zagrne. Nas pa, še predno docvetemo, umori časi ena sama besedica, če tudi izvirajoča iz najčistejših, najnedolžniših ust! Skoraj bi bilo bolje, da se rodimo brez jezika, kar bi bilo gotovo marsikteremu dedcu všeč. Tedaj trdim, kar sem stokrat in stokrat že dejala, da smo me ženske najnesrečnejše stvari pod zvezdami! Posebno žalostno pa je, da deklina, bodi še tako pridna, delavna in poštena, nikakor ne dobi moža, če nima nič pod palcem! Tudi jaz nimam ne srebra, ne zlata, še bankovcev ne, da bi si prikupila mladeniča. Samo tale uborna hišica je moja, in tčle dve roci, ki me živita; pa bodi kar hoče, svoje česti vendar ne prodam za ves svet ne, ako imam tudi ostati večna devica! Da bi bila cvetica, do ktere letajo metuljčki, tega še menj; rajša ne vidim več belega solnca! Najbolj pa sovražim stare metulje, ki komaj in kdmaj že frfole, ker ravno ti so najpredrznejši med vsemi in brez vsega sramovanja. — Kaj, da ni še strijca? Vso uro ga že čakam, pa ga le ni! Radovedna sem, kakošen vihar ga semkaj pri-pihava, od kar so mu gospodinjo za-grebli? Kaderkoli ga o tem vprašam, le molči, in sladk6 se mi nasmehljd. Možje od temena do pete! Da pošteno misli, znam, čemu pa skriva? Denes bo gotovo jasno govoril, ker jutri odrine! Cujem, da gre! (Frluga nastopi.) 2. Govor. Tinica, Frluga. Tinica. Nu strijc, kod ste hode- vali? Frluga. Horpo, eno majoljičico sem ga zvrnil! Tinica. Samo eno? Frluga. Nič več! Letos se je lipav-ska trta dobro ponesla! Buškarona, vaša letošnja kapljica je skoraj boljša, kakor naša Brežanka! Tinica. Skoda, da naši domači gostilničarji po stari slabi navadi najslabša vina točevajo. Najboljša gred6 čez Rebernice in Črni vrh. Da bi Vi enkrat poskusili pravega Verzeljca ali celo Gromovca! Frluga. Pur je bilo dobro anka to! Segrelo me je, da se potim. Ma, ne samo vince, anka druga reč je pomagala, da se potim. Maledeta gospoda! Tinica. Kaj se Vam je pripetilo? Frluga. Eko, Tinica! Pridem v oštarijo unkraj mosta, sedem za mizo, pokličem majoljčico najboljšega, in komaj pijem prvi pot, prikorakata dva gosposka bradača, pokličeta polič vina, parlirata tedeško, smejeta se, šalita, na zadnje zabavljata, horpo dela struna! zastran moje kosmate kučme, srebrnih botonov, kratkih, širokih bregeš in dolgih kalcet. Kader mi je preveč, poskočim in okregam oba kakor dva fantalina; tudi nimata menj križev na hrbtu od mene. Poko je manjkalo, da ne zgrabim kontrege, da ja natepem. Božja oberca, kaj se to spodobi? Kaj je to krjanica? Tinica. Pa vendar ste se pomirili? Frluga. In še kako! Umolknila sta, kakor bi vanja treščilo; obema je padlo srce v pantalone! Vrgonja! Se naši Trijestini, ki miljone štejejo, spo- štujejo me, pa ne taka dva škriea na deželi, kterima ne bi škodilo, da bi prvi dan meseca imevala po trikrat, po štirikrat na teden! Tinica. Ne jezite se, strijček, saj znate, da ni hujšega od majhne gospode in preoblečenega kmeta! Frluga. Znam, da ne; pa zato se tudi vpiram, košpeto di Bako! takim muham, da ne bodo dejale, da smo večni Ščijavi! Kar se mene tiče, jaz sem mož, ki se ne poda taki neotesani gospodi! Per altro hočem, da me vsak česti, dokler sem česti vreden! Tinica. Prav! V takih zadevah bi z Vami do smrti potegnila! Frluga. Bravo Tinička! Naj ti povem, kaj se je potem zgodilo! Tinica. Ne mara ste se za res zgrabili ? Frluga. Magari, — pa je druga pela! Tinica. Kaj ? Frluga. Ko sta bradača dober kvart ure molčala, diboto se pomenko-vata, pa kaj? Od svojih žen; da sta ju sita; od neke lepe Lipavke, ktera jima je ukradla srce; daje poštena, pa da jo vendar hočeta prevariti, — in več takih praznarij. Skoraj sem mislil, da o tebi parlirata! Tinica. Strijc, motite se! Frluga. Al fin sta take nesramne besede blodila, kakoršne ne gredo nobenemu možaku, ki ima pošteno skrbeti zase in za svojo familijo! Tinica. In kaj ste Vi storili? Frluga. Plačal sem, kopita pobral in jima na zobe rekel: Vajine besede so še bolj kosmate, kakor tale moja kučma! Tinica. Moška je ta! Nikdar Vam te ne zabim! Drugikrat mislim da se bosta bala! Frluga. Oštja, če ne, jima hrbte namažem z leskovo zabelo, da bosta komaj nesla. Tinica. Zaslužila bi! — Zdaj pa strijc, kaj bi večerjali? Frluga. Ljubka! ne skrbi ne zase, ne zame! Povabljena sva k botru Luki na postrvi. O sedmi pridem pote, pa poj deva skupaj! Tinica. Pripravljena bom. Zdaj pričakujem gospij, ki sta se mi denes napovedali. Z Bogom, strijček! Frluga. Adijo, ljubka! Punto o sedmi, da veš! (Odstopi.) Tinica. Dobro! 3. Govor. Tinica. Od hipa do hipa mi ta strijc bolj sega v srce, in če tudi bi skoraj bila lahko njegova hči, le vendar je še tak možina, da prekosi mar-sikacega mladeniča! To vse velja, da je moder, pravičen, izkušen možak! Ce vzamem kacega mladeniča, gotovo bi mi hribe in doline obetal, in še zlate, posebno prve dni; čez nekaj časa bi se pa prilizoval drugim, in jaz bi bila do groba nesrečna! Mlada še, obranila sem se takih, in dobro semonegala; zdaj pa z veselo dušo pričakujem, kaj bo, in nadejem se, da nikdar slabo ne kaže, dokler me tak možak izkuša, predno me popelje na svoj dom! (Trka.) Notri! 4. Govor. Tinica, Kiklja, Koklja. Tinica. Dober dan, gospe! Kiklja in Koklja. Bog ga daj! Tinicd (donese stola). Prosim, sedita! Kiklja in Koklja. Hvala lepa! Tinica. Jako me veseli, da sta me počastili! Deli, kteri sta meni izročili, dognani sta! Nate, gospa Kiklja, — u — svojo svileno mošnjo! (DA ji mošnjo.) Ako se Vam prikupi, drago mi bode! Kiklja. Gospodična, Vaše delo je izvrstno; v našej dolini ne najdem lepšega! Tinica. Nate, gospa Koklja, svojo čepico! Nadejem se (da čepico), da Vam bo všeč, ako tudi je tamnih barv. Rumena pomenja ljubosumnost, rude ča, krvavi boj a črna grenko smrt! Koklja. Znam, da bi lepše bile bela, modra in rudeča,pa moj mož služi, in bati se je dandenašnji, da se izgubi z barvami hleb in zabela! Tinica. Gorje nam vsem, daje tak6! Kiklja. Jaz bi za svojega moža zadnji vinar potrošila, da se mu le prikupim! Koklja. Jaz tudi, pa temveč, ker že nekaj časa zapazevam, da ne gori več tak6 za me ! Kiklja. Tudi moj se mi že dalje časa zdi nekam mlačen, če ne mrzel! Bog zna, zakaj se moškim srce tako hitro ohladi? Komaj sva 20 let poročena, že je tam žrjavica, kjer je prva leta gorelo! Koklja. Kaj pa Vi pravite, da je moj Robert preteklo noč v sanjah klical : Tinica, ljuba Tinica! Tinica. Gospa, menda vendar ne merite name! Koklja. Ne, ne! Le vendar se mi take sanje zde težke, pretežke. Tinica. -Zdaj pa res hvalim Boga, da sem še samica! Kiklja. Blagor Vam, ker nimate enakih skrbi nad seboj! Povejte mi, draga, je li moj Karleto že kdaj z Vami govoril, ali Vas pozdravljal, ali za Vami postopal? Tinica. Za Boga, ne da bi vedela! Le to mi je znano, da me je na ulicah prijazno pogledal, in da me je hotel na veliki Šmarin v Logi nagovo- riti. Jaz pa sem se zasukala ko blisk, in izgubila med ljudi. Koklja. Tudi moj mož je že večkrat dejal, da do Lavrice ne poznd lepše dekline od Vas! Moja duša od jeze trepetii, moje srce od tuge kipi, ker se mi vendar pozdeva, da za Vami ho-deva! Tinica. Tudi Vam, gospa, na Boga prisezam, da še nikdar se nisem pomenkovala ne ene besedice z Vašim možem! To pa je istina, da me milo pogleda, kaderkoli ga srečam; da večkrat okrog moje hišice šeta; da celo na moje okence gleda. Ali jaz se držim slepa in gluha, in verujte mi gospd, da se mu v kratkem tako zahvalim, da me nikdar več ne bo iskal. Akomu ni do zdaj še nobena, j a z mu hočem dokazati, kaj veljd pridna, poštena deklica! Kiklja. Ako Vi, ljubeznjiva gospodična, to storite, Vam bom na veke hvaležna. Koklja. Jaz tudi, gospodična! Prejmite (dd) dva goldinarja za krasno delo! Tinica. Hvala lepa! Bog daj srečo; da se kmalu pomiri Vaše tužno srce! Kiklja. Tudi jaz Vam radostna plačam, kar ste zaslužila (di goldinar); veče plačilo pa dobite, kader pomorete, da mi mož ostane zvest, in da več ne bo gledal za drugimi. Ti niča. Hvala lepa! Gospe, bodita si v svesti, da se prej sivi Nanos zvrne v našo dolino, predno se izneveri moja poštena duša. Naj Vama sežem v roci (d& desnico Kiklji, levico Koklji), da pripomorem o vsaki priliki in po svoji največi moči, da se vajina moža zopet vrneta na pravi pošteni pot, — kakor mi Bog pomagaj ! Kiklja. Bolj se zanašam na Vaš e besede, nego na vse moške, in Vam želim vse sreče in še veče nego sama sebi! Da ste mi vedno prijazna! Roklja. Tudi meni, gospodična! Bog Z Vami! (Druga drugo pozdravlja.) Tinica. Priporočam se za druga dela! (Gospeodideta.) Hvala lepa! Z Bogom! 5. Govor. Tinica. Ubogi gospe! Kmalu bosta oba na limanicah! Kakor sova bi oči izkljuvala tacemu možu, ki bi me zanemarjal, ali mi celo rožičke delal. Naj mi le prideta pod roke, maščevala se bom v imenu vsega svojega spola, da se ne bosta nikdar več predrznila, ponujati se drugim! Takim metuljem se odstrižejo peruti, da ne sfrfole nikdar več po cvetočih logih, in da ne srknejo več medu tamkaj, koder ga skrivajo nedolžne cvetice v čistih prsih! Osra- motiti hočem ostudna rogovileža, da se nikdar več ne bosta upala pred poštene oči! Kaj nimata domsi svojih cvetic, kateri sta vredni vsega spoštovanja, vse česti? Čemu iščeta drugod tiste sreče, katero doma zaničavata? Zakaj nastavljata poštenim deklinam nevarne mreže? Sramota še mene obliva, ker še mene lovita, mene, ki po vsi dolini slovem, da se nikomur ne podam, ako mi tudi ponudi ves svet, in kar je blazega na njem! Ča-kajta, nezvestača, o meni sta se zmotila. Pokazati Vama želim, da poštena deklica ima divno moč. Srce velja in pogumnost, in jaz se ne bojim nobenega moškega načina, ker nedolžnost je edina zlata danica, ki mi sveti v vseh posvetnih teminah! (Nekaj ropote po stopnicah.) Kdo gre? — Pa ne že moj strijček? Saj je komaj šesta odbila! (Trka.) Notri! (Kikelj pristopi.) — 20 — 6. Govor. Tinica. Kikelj. Tinica (proti gledišču). Prvi metuljček! Kikelj. Prosim pardon, sinjorina! Tinica. Kaj mi je naklonilo čast, da ste pi-išli k meni? Kikelj. Špaciral sem po kontradi, in videl, da moja sinjora . . . Tinica. In gospa Koklja sta bili tu, kaj ne? Kikelj. Sinjorina, si! Tinica. Pa Vi bi radi obe domu spremili ? Kikelj. Sinjorina, si! Tinica. Zal mi je, da sta že odšli! Denes prvi dan, ko se z Vami menim, čislam Vas srečnega, ker imate tako ljubeznjivo in skrbno gosp6! Kikelj. Gracije, sinjorina! Ma ga je še preskrbna. Tinica. Kako da? Kikelj. Mladi amor zdigne do nebesa, stari amor pahne iz nebesa! Tinica. Vi bi menda rad povedal, da ste srečen, kader Vas mlada, in nesrečen, kader Vas stara ljubi, kaj ne? Kikelj. Si, si, bravo! Vi ste ga meni iz srca govorila, dunkve, ker vidim T da uganete moje pensijere, naj Vam tudi povem, da me moja sinjora s prevelikim svojim amorjem maltre-tira! Dunkve . . . Tinica. Se Vi rajii ozirate po mlaj lih ? Kikelj. Si si, karisima! Vi pa ste ga tisti andželo, ki mi apre nebesa! Tinica. Hvala lepa! Zalibog, da nisem zmožna, da Vam vrnem z enako mero! Kikelj. Vsaka Vaša parola, per Dijo! mi seže globoko nel moja duša! Gvardate ljubeznjivo nel moje oči, ki Vas piju rade vidijo, kakor vse zvezde in dijamante del tuto il mondo! Dajte mi belo roko, ki je piju bela del marmo diKardra! Pritisnite se al mijo kvore! (Hoče jo objeti; ona se brani.) Tinica. Počasi, gospod! Saj znate, da se ne zmaga nobena trdnjava s prvim naskokom, trdnjava se pa še menj stare. Kikelj. O kara, ne parli mi od starosti, Ti, ki si komaj sfijorita kome belisima kamelija! Tinica. Gospod, jaz ne zaslužim tolike hvale, tolike ljubezni! Kikelj. Vam niso že rakontale moje oči, kako Vas ljubijo? Se nisem že Vam aviciniral, da bi se vsaj enkrat z Vami menil? Tinica. Res je! Ali kaj bi dejala Vaša gospa, če zve, da mene obiska-vate? — Pa je li res, da me ljubite? Kikelj (doklekne pred njo). Kakor je ilDijo v nebesa! Le Vas, karisima Tinica, onji momento vidim pred očmi! Le za Vas Mte kvesto moje srce! Favoritemi, in jaz . . . Tinica. Vas še denes povabim, kaj ne? Kikelj. Andželomijo, pensatemeljo di mene! PerDijo sakrato, le samo per Vas gorim! Tinica. Mogoče; ta hip! Vstanite moj ljubček! (Vzdigne ga, kar nekaj ropota po stopnicah.) Za Boga, moj strijc gredo! Vbijejo Vas, če Vas tukaj najdejo! Kikelj. O santisimo, miserikordija! Skrijte me! Povero mi! Povera mija familija! Tinica. Urno v tole sobo! (Pelje ga v sobo na desno in ga vanjo zapre.) Tukaj mirno potrpite, dokler odprem! (Proti Gledišču.) Prvi metuljček je dobro naletel! (Trka.) Notri! (Kokelj nastopi.) 7. Govor. Tinica. Kokelj. Tinica (proti gledišču). Drugi metuljček! Kokelj. Ljubeznjiva frajlka! Tinica. Vas pozdravljam, gospod! Kokelj. Prosim za fereajengo, da sem tako fraj, Vas obiskati! Tinica. Gospod Kokelj, to me srčno veseli. Kaj zahtevate od mene? Kokelj. Pridem od doma. Moja gospd mi je šenkala avserordentlih lepo kapo, ktero ste Vi napravila. Jaz sem tukaj, da se Vam zahvalujem in da kušnem tiste bele ročice, ki so tak6 bunderšen Stikale! (Hoče ji poljubiti roko, ona pa se brani.) Tinica. Ne gospod, moji roci sta že plačani in ne zaslužita niti večega plačila, niti veče hvale in česti. S čim Vam ustrežem? Kokelj. Ljubeznjivi engeljček! Moje natirlih besede nimajo take krafti, da bi Vam folkomen razjasnile moje gorko srce! Ni je na celem firmamentu ene zvezde, da bi zanfter gloncala, kakor Vaše oči! Ni je na celem svetu, po vseh gorah in dolinah ne ene rožice, da bi zame angenemer rihala, kakor Vaš rudeči gsihteljček! Tinica. Niste ne mara zabili svoje predrage gospe? Kokelj. Ne draži, ne rajcaj me v tem momentu, ko gorim od čiste ljubezni do Tebe! Zdaj le Tebe vidim; le Tebe želim; le po Tebi avštrekam svoje roke! (Hoče jo objeti; ona se brani.) Tinica. Gospod, za prvikrat, ko z mano govorite, gotovo je to preveč! Kokelj. Se premalo! Ta avgen-blik mi vaga cel leben, da bi Tebi pevajzal vročo ljubezen, ki po meni divja in šturma! Tinica! Zlata nebeška Tinica, bodi frajndlih z mano, ki že več mescev zate unavšprehlih trpim! Povsod te iščem; povsod za Tabo tekam in nimer ne odmanjkam, dokler nisi moja! Tinica. Gospod, vidim, da zame gorite! Pa bi Vi o tem drugod molčali? Kokelj. Engeljček, molčal bom, bolj ko stena! Tinica. Pa me res ljubite? Kokelj. Sverain Ti, bolj ko sebe! Tinica. Bolj od svoje gospe? Kokelj. Tavženkrat, miljonkrat bolj ! (Nekaj ropota po stopnicah.) Tinica. Za Boga, moj strijc gredo! Vbijejo Vas, če Vas tukaj najdejo! Kokelj. Oh engeljček moj, retaj me, frštekaj me! Tinica. Le urno v tole sobo! (Pelje ga do sobe na levem, in ga zapre vanjo.) Čakajte mirno, dokler odidejo! (Proti gledališču.) Nemškutarček je tudi naletel ! — Zdaj pa menda res ide nekdo, ki ne bo naletel, in to je — moj strijc. V pričo njega se razvije zadnja obravnava, in to me veseli! Cakajta metulja, okrog mene ne bosta nikdar več Molela in najbrže tudi okrog drugih ne več! (Frluga nastopi.) 8. Govor. Tinica. Frluga. Tinica. Dobro, strijc; Vi ste mož beseda! Frluga. Džusto bije sedma; eko, tukaj sem! Tinica. Naj Vam, predno greva, še nekaj posebnega povem! Frluga. Dej, dej! Govori! Tinica. V dveh urah, kar Vas ni bilo tukaj, več sem doživela, kakor dozdaj v 30. letih. Frluga. Djamberne, kaj tacega? Tinica. Prideta k meni, kakor znate, tisti dve gospe po dodelano robo. Kakor po vsem svetu ženske rade govoričijo, ker drugače ne bi živele, tako smo tudi me kramljale. Tožili sta/ da njijna moža za drugimi deklinami tekata, in da ne mara tudi za mano lazita! Frluga. Pasja noga, ne! Kapac sem, da zmeljem z rokami obd! Tinica. Potolažite se, strijček! Obema sem srčno odkrila, da o tem ni-česa ne vem, in jima obljubila, ako kaj tacega zapazim, da njijna moža moški in krepko zavrnem, in jima pravi pot pokažem! Frluga. Bravo Tinica! Tinica. Komaj odideta gospe, precej mi oba ptička sedeta na limanice. Ujamem prvega, ujamem druzega, in vsacega zaprem v svojo kletko! Frluga. Bravisiino Tinica! Tinica. Zdaj zdihavata brez ko-nopelj in vode pod mojo streho, in čakata poštene kazni! Frluga. Prav kontent sem tega! Ali se jim tresejo dolge brageše! Tinica. Ljubi strijček, predno poj-deva iz hiše, prosim, potrpite 5—6 minut. Stopim do prijateljic, pa bodem ko blisk z Vami! (Odteče.) 9. Govor. Frluga. Ta deklina je poštena! Ona in nobena druga ne bo mati mojima otrokoma, in nimam paure, da bi se tega branila, ker je z mano jako prijazna! Še denes ji fino razložim, kako in kaj! Jaz imam 45, ona 30 let; jaz od prve ženke dvoje otrok, lepo premoženje v Ricmanih; ona je pridna, poštena blagovnica, — in tedaj ni med nama take diferencije! Trikrat sem jo obiskal, trikrat sem jo skrbno izkušal, ali je zame, ali ne, in v tretje najdem, da je prava hči vrle svoje matere, de- funte moje strinične! Znam, da bo ljubila moja otroka in mene, in da mi bo prijazna, draga tovarišica do smrti! Horpo di Bako! Bova živela, kakor angela, za hišo skrbela, in veselo dočakala poznih let! Božja oblast, Tinica, Ti boš srečna z mano! (Trka.) Dentro! (Tinica in gospe nastopijo.) 10. Govor. Frluga. Tinica. Kiklja. Koklja. Tinica (kaže). Gospa Kiklja, gospa Koklja, moj strijc boter Frluga z Brega. Kiklja. Koklja. Da ste mi zdravi! Frluga. Servo mulisimo! Tinica. Strijc, pred vrati smo čule zadnje Vaše besede! Vi meni obetate vso srečo! Je li to res? Frluga. Res, kakor živim in pred tabo stojim! Pa kaj več čakulj? Ljuba Tinica, jaz tebe v pričo obeh teh le gospij vprašam: hočeš biti moja gospodinja in mati mojima otrokoma? Tinica. Hočem biti, in iz pravega nagiba, ker ste vrl možak!(Dimuroko.) Frluga (udari v roko). Velja! Kiklja. Sprejmita srčna moja vo- šila! Koklja. Katerim tudi jaz svoja družim! . Tinica. Frluga. Hvala lepa! Tinica. Blagorodni gospe! Ve sta bili tako prijazni, da sta me denes obiskali, da sta meni na srce položili tožbi o nezvestobi svojih soprogov. Jaz sem obljubila, Vama pomagati, da se moža vrneta na pravi pot. Pripetilo se je, česar nisem želela! Komaj sta odšli, pride v tole sobo gospod . . . Kiklja in Koklja. Kteri? Tinica. Gospod Kikelj! Kiklja. Jaz nesrečna! Koklja (za se). Da le moj ni bil! Tinica. Prilizuja se mi z navadnimi sladkimi besedami. Ne zamerite, gospd Kiklja, da sem se ž njim šalila, kolikor se je dalo, in ko sva cula, da nekdo po stopnicah gre, vrh vsega sem ga še zaprla. Kiklja. Kam? Tinica. Ne daleč! Ptiček zdaj mirno počiva, in čaka, da ga izpustim. Kiklja. Kje je? . Tinica. Tukaj. (Gre do vrat na desnem, in odpre.) Gospod Kikelj, stopite k nam, in objemite svojo gosp6, ki Vas bolj ljubi, nego zaslužujete! (Kikelj pristopi in se topi v sramoti. 11. Govor. Prejšnji. Kikelj. Kiklja. Ali si enkrat naletel, sivi grešnik! Prav ti je! Zate imam domd poseben Čaj! (Prime ga za roko.) Le poj-diva! Tinica. Dovolite gospa, — le en trenotek! — Komaj zaprem prvega ptička, kdo pride? Koklja. Nu? Tinica. Gospod Kokelj! Koklja. Mrtva sem! (Pade na stol.) Tinica (priskoči Koklji). Tudi on se mi sladkuje, tudi ž njim se šalim in tudi ž njim se prigodi, da sva čula ropotanje po stopnicah. On me prosi, da ga skrijem, in tudi njega zaprem, pa V tole sobo. (Gre do vrat na levem, in odpre.) Gospod Kokelj, pridružite se nam, ako se Vam je že ohladilo mlado, vroče srce! (Kokelj pristopi.) 12. Govor. Prejšnji. Kokelj. Tinica. Tukaj Vas čaka Vaša 3 skrbna gospa; bodite ji zvest, in ne želite nikdar več, kar ni Vašega. Mene pa in tudi vse druge pustite v nemar, in imejte me vedno za pridno in pošteno deklino! Frluga (gospodoma). Fi Vama bodi! Ze v oštarii sem Vama na zobe rekel, kar Vama gre. Oštja, še enkrat naj Vaju na tacem dobim, pa bo ves drug Kikeljkokelj! Koklja. Sram te bodi, rogovilež! Tudi tebi ne odide tvoj čaj. Le poj-diva. (Gospe primeti možž, za roke.) Gospodična, hvala, da ste tako modro in pošteno ravnala. Kiklja. Vso čast in hvalo Vam tudi jaz izrekam! Bodite srečna s strij-cem. Kikelj (za zobmi). Malinjazo. Kokelj (za zobmi). Frfluht. Tinica. Frluga. Bog z Vami! (Kiklja s Kikljem, Koklja s Kokljem.) - 35 — 13. Govor. Tinica. Frluga. Frluga. Zdaj pa, Tinica, naj te v prvič poljubim kakor nevesto, ki si denes prav moški onegala! Denes tri tedne bo poroka, zdaj pa poj diva na postrvi. Tinica. Pojdiva! Zvedela sem, bvala Bogu, da še v 50tem letu ni od-zvonilo pošteni deklini! Tisk Egerjev v Ljubljani.