20 MOSTOVI 1/1990/XXV caffutage — izločanje neustreznih izdelkov cotation — ocenjevanje controle par traqage — kontrola z opazovanjem izdelka cause accidentelle, aleatoire — nepredviden, negotov vzrok Defaut = non-satisfaction aux exigences de l’utilisation prevue — neusklajenost z zahtevami predvidene uporabe Defillance ~ POtentionnelle - možna s|abos( — previsionnelle — predvidljiva Essais fonctionels et d’endurance serie —preizkus delovanja in trajnosti serijske proizvodnje Faisabilite — aptitude a la realisation —izvedljivost Fiabilite — zanesljivost Flux — cycle de production a partir de la reception a l’expedifion — ciklus izdelave od prevzema do dobave Metrologie dimentionnelle — dimenzijske meritve Responsibilite du fait du produit — Responsabilite du fait du Service — obveznost proizvajalca ali koga drugega, da nadomesti izgube oz, nastalo škodo v zvezi z določenim izdelkom ali storitvijo Traqabilite — sposobnost opazovanja izdelka skozi vse faze proizvodnje s pomočjo njegove registrirane znamke. Pri ugotovljeni napaki je možnost ugotavljanja, na kateri točki je do nje prišlo. Kathe Grah Križi in težave s krajevnimi imeni Ali lahko ter kdaj in kako uporabljamo v pre¬ vodih nemške oznake za slovenske kraje? Vedno znova, z vsakim besedilom posebej, je prevajalec besedila s topografskimi oznaka¬ mi postavljen pred vprašanje, kako te oznake predstaviti v prevodnem jeziku (Zielsprache). V jezikih, ki jih poznamo in navadno uporabljamo v Evropi, obstajajo t. i. eksonimi, imena, ki jih za topografske pojme uporabljajo v drugih deže¬ lah, torej na tujem področju in v tujem jeziku, in ki so v izreki prilagojena jeziku poimenovalcev: Roma — Rome — Rom — Rim ali pa se uporabljajo oznake, ki so nastale iz povsem različnih besednih korenov 1 : Wien — Dunaj — Beč Podobno poznamo poimenovanje v različ¬ nih jezikih na dvo- ali večjezičnih področjih, kjer je problem sicer malce drugačen, vendar je praktično, vsaj za prevajalca, podoben. Ena glavnih težav pri tem je, da nimamo opraviti s popolnim sistemom, ki bi ga bilo mogoče zanes¬ ljivo uporabljati. To velja tako za eksonime ka¬ kor tudi za poimenovanje na večjezičnem pod¬ ročju. Tako obstajajo v nemškem jeziku domače oznake za nekatere kraje v tujih deže¬ lah, za druge pa spet ne, npr.: Milano — Mailand Venezia — Venedig Firenze — Florenz Toda Mantua, Piša, Ferrara so tudi v nem¬ ščini Mantua, Piša, Ferrara in Verona je Verona, čeprav je za to mesto v nemščini nekoč obstaja¬ la oznaka Bern 2 , ki pa se je izgubila. Poleg tega se uporaba oznake spreminja glede na okoli¬ ščine; kdor bi rad potoval v Firence, mu bodo izstavili vozovnico za »Firenze«, ker se medna¬ rodni promet strogo drži imen, ki so uradno v rabi v matični deželi — čeprav bo potnik v Ne¬ mčiji pri okencu verjetno zahteval vozovnico do »Florenz«3 . Posebna različica tega problema poimeno¬ vanja so še oznake dežel in krajev bivših kolo¬ nialnih dežel imperializma, v katerih so nekda¬ nje oznake nadomestila ali jih nadomeščajo imena, ki jih uporabljajo tam živeča ljudstva: Kampučija namesto Kambodža Zimbabve namesto Rodezija Seveda je stvar tukaj malce drugačna, toda vnema, s katero si danes prizadevamo uporab¬ ljati oznake, ki jih uporabljajo v matični deželi in/ali jih je le-ta sama izbrala, se čuti tudi na sosednjih področjih uporabe imen in odpira MOSTOVI 1 /1990/XXV 21 vprašanje, kako daleč lahko pri tem gremo. Ta¬ ko je sicer Kitajska za ime Peking, ki je v Evropi že od nekdaj običajno ime, predlagala Beijing, toda nemški mediji tega predloga nekako noče¬ jo sprejeti; kjer pa to vseeno naredijo, kot levo usmerjeni časopis »Westberliner info«4 , dodajo pojasnilo: »Hotel Capital, novozgrajeni luksuzni hotel, leži v središču Beijinga, glavnega mesta Kitajske.« Tukaj je torej treba posredovati več informacij, ne samo ime, kar pri Pekingu ne bi bilo potrebno. Peking torej nemškemu bralcu posreduje več informacij kot Beijing iz prepro¬ stega razloga, ker mu je že dolgo znan. Drugače je seveda z dvojnimi oznakami na dvojezičnih — ali nekoč kvazi dvojezičnih — področjih, kar velja tudi za velike dele Sloveni¬ je. Zelo grobo bi lahko rekli, da je v Sloveniji — ali v pretežnem delu Slovenije — dolgemu zgodovinskemu časovnemu obdobju z najprej latinskim, potem predvsem nemškim knjižnim jezikom5 sledilo obdobje, ki je poznalo nemški in slovenski knjižni jezik drugega ob drugem in ki gaje leta 1918 v skladu z geopolitičnim raz¬ vojem dokončno zamenjalo obdobje, v katerem se do danes kot uradni jezik uporablja le slo¬ venski knjižni jezik, seveda če ne upoštevamo večjezičnih obmejnih področij. To je bila jasna odločitev, katere posledica je veljavnost vseh topografskih oznak v sloven¬ ski obliki. To ne velja le za listine, ampak za ce¬ lotno javno življenje in tudi za prevajalca, ki pri prevajanju slovenskega besedila v nemščino slovenska imena naselij, rek, hribov, pokrajin in upravnih enot v nemškem besedilu praviloma navaja v izvirni obliki. Od tega pravila odstopamo pri historičnih besedilih, ki po vsebini sodijo v čas, ko seje pi¬ salo v nemščini. V teh besedilih se pojavljajo kraji in dogodki, ki so povezani z določenimi nemškimi imeni in naj bi jih bralec razumel in pravilno povezal. Tukaj je torej pomembno, da za stare topografske pojme uporabimo tudi nji¬ hovo nemško oznako. S tako nujnostjo smo se v posebej ekstremni meri srečevali pri prevajanju ilustriranega dela Ivana Stoparja: Gradovi na Slovenskem, Ljub¬ ljana 1987. Imena gradov so pogosto tesno po¬ vezana z imeni povečini nemških plemiških družin, ki so bile njihovi lastniki, ali pa so celo identična z njimi. Po drugi strani so pogosto služila tudi za poimenovanje trga in poznejšega mesta, ki obstaja še danes in bi ga bralec knji¬ ge, turist, na zemljevidu rad razbral in po — slo¬ venskih — kažipotih v deželi našel. To pa je po¬ vezano z značajem knjige, namenjene širši publiki. Na dlani je, da morata biti tukaj navedeni obe jezikovni obliki imena, slovenska in nem¬ ška, ker imata obe bistveno funkcijo pri izpol¬ njevanju naloge, ki si jo je besedilo zastavilo. Če se torej odločimo, da imena — npr. gra¬ dov — navajamo dvojezično, in temu ustrezno tudi topografski okvir — pokrajino, reke, hribe — dvojezično vsaj nakažemo, da bi tako ozna¬ čili zgodovinski prostorski horizont v jeziku, v katerega prevajamo — v našem primeru v nem¬ ščini — bomo hitro naleteli na vrsto težav. Najprej moramo preučiti zvrst besedila in gotovo bomo pri tem spoznali, da marsikaj, kar lahko uporabimo v strokovnem besedilu, v lite¬ rarnem besedilu ali vsaj v besedilu, ki naj bi bilo privlačno in »lepo« berljivo, ne gre. Pravila, ki ga tukaj najraje uporabljamo, da drugotno jezi¬ kovno obliko navedemo poleg prvotne v okle¬ paju ali pa jo pripišemo z vezajem, v »lepem« besedilu ne moremo uporabljati dosledno. Lah¬ ko se zgodi, da se v enem stavku pojavlja do sedem, osem topografskih imen, zato ni treba posebej poudarjati, da bi bil s tem stavek prena¬ trpan in besedilo neberljivo. Bistveno vlogo igra tudi dolžina besedila: kar lahko storimo na osmih straneh historične razprave, bo na dve¬ sto straneh mogoče delovalo vsiljivo ali postalo nepregledno, tako da moramo pri odločanju o tem, kateri način navajanja dvojezičnih oblik imen bomo uporabljali, poleg vrste besedila vsekakor upoštevati tudi dolžino besedila. Od določene dolžine besedila pride na primer ko¬ maj še v poštev tehnika, pri kateri drugotno je¬ zikovno obliko omenimo le prvič, potem pa predpostavimo, da je že znana. Ta tehnika je spet možna, če se ime pojavlja skoraj na vsaki strani in lahko domnevamo, da se bralec tako pri vsakem ponovnem srečanju z imenom še spominja dvojnega poimenovanja, zapisanega na začetku. Če pa se ime dolgo ne pojavi in ga spet najdemo šele po nekaj desetih straneh, bi bilo verjetno vseeno treba razmisliti, če ne bi bi¬ lo bolje drugotno ime še enkrat navesti. Tudi besedila, ki jih ni treba brati nepretrgano, am¬ pak so sestavljena iz posameznih, bolj ali manj strnjenih delov, ki jih lahko beremo vsakega 22 MOSTOVI 1 /1990/XXV posebej, torej ne v določenem zaporedju, za¬ htevajo posebno, sebi primerno metodo nava¬ janja prvotnega in drugotnega imena. Denimo, da smo vsa ta vprašanja razčistili, si o tem ustvarili svoje mnenje; zdaj se lotimo imen samih. »Pravilne prevode« najdemo pravzaprav le v zelo redkih primerih in le-ti prevajalca seveda zadovoljijo: Kamen (Stein) Mokronog (Nassenfuss) Snežnik (Schneeberg) Večine slovenskih imen in njihovih nemških ekvivalentov pa smiselno — vsaj na prvi pogled — ne moremo povezati: Ormož (Friedau) Kostanjevica (Landstrass) Ljubljana (Laibach) Posebej pogosto se ta težava pojavlja pri gradovih: Podsreda (Horberg) Bokalce (Stroblhof) Dol (Lustthal), pri čemer so interference verjetno povezane z najrazličnejšimi okoliščinami poimenovanja. Pregled in upoštevanje okoliščin daleč prese¬ gata nalogo prevajalca in poleg tega pogosto nista mogoča. To gotovo velja tudi za nemajhno število čisto glasovnih pikovanj drugemu jezi¬ ku, kot so npr.: Mokrice (Mokritz) Črnomelj (Tschemembl) Podzemelj (Podsemel) Domžale (Donschale) Sela (Sello) Poleg tega najdemo oblike: Kacenštajn (Katzenstein) Hošperk (Haasberg) Libenštajn (Liebenstein) Seveda se peresu upira, da bi taki očitni transkripciji iz tujega v lastni pisni jezikovni si¬ stem dajalo prednost pred prav tako očitno iz¬ virno obliko imena. Toda če poskušamo ravnati kolikor se le da fleksibilno in nekje damo pred¬ nost Mokricam, drugje spet Katzensteinu, nale¬ timo — če nam pri mnogih nejasnih ekvivalen¬ tih že uspe malce pogoljufati — najpozneje pri Pišece (Pischatz) na primer, kjer je izvor preveč nejasen — kljub poskusom razlage, ki nas ne prepričajo — da bi se lahko odločili, katera oblika bi lahko bila »iz¬ virna«, da o primerih, kot je Ljubljana — La¬ ibach, sploh ne govorimo. Ko pride do te točke, se prevajalca, ki mu je avtor ali založba ali kdo drug svetoval dosleden postopek (»Pri prevajanju imate popolnoma svobodne roke, le dosledno naj bi bilo!«), loti slaba volja in začne slutiti, da ravno to ni mož¬ no, če seveda noče zaiti v togo, vsakemu smislu prevoda besedila in njegovi funkciji ter pred¬ vsem pogojem poimenovanja samega naspro¬ tujočo sistematiko. Da bi popolnoma razjasnili problematiko, bomo težave natančneje prikazali s pomočjo navedbe (skoraj) vseh imen gradov, ki se pojav¬ ljajo v zgoraj omenjenem delu I. Stoparja, tako da bomo dobili tudi približen vtis o tem, kako se imena nekega tematskega kompleksa kvantita¬ tivno uvrščajo v posamezne zgoraj nakazane skupine. Seveda opazimo ravno tukaj, pri ime¬ nih gradov, druga razmerja kot pri krajevnih imenih, tj. imenih naselij, da o hribih in rekah sploh ne govorimo. Seveda pa imen nikakor ne mislimo zgodovinsko raziskovati. Pojasnili bo¬ mo samo neizbežen položaj prevajalca, ki ni raziskovalec imen, pa je z njimi vedno znova soočen v dveh jezikovnih izrazih in pri tem pod¬ leže skušnjavi, da se ukvarja s tem, v kakšnem razmerju sta slovenska in nemška oblika ali slovenski in nemški pomen imena, da bi tako natančno razčistil, če, kdaj in kako pogosto ter v kakšnem zaporedju bo navajal eno ali drugo — slovensko ali nemško — jezikovno obliko. »Najenostavneje« izgleda stvar pri »trans¬ kripciji«, pri fonetičnem prilikovanju tujih imen domačemu pisnemu jezikovnemu sistemu. Tu¬ kaj je pri gradovih — drugače kot pri krajevnih imenih — precej primerov, ko se slovenska imena naslanjajo na nemške zglede: (I) jasno razvidno pri: Rajhenburg / Reichenburg Libenštajn / Liebenstein Štatenberg / Stattenberg Viltuš / VVildhaus Hošorek / Haasberg Rihemberg / Richenberg Vurberk / VVurmberg Cmurek / Mureck (slovensko ime naj bi izha¬ jalo iz Z’Mureck, oz. Zu Mureck) Bogenšperk / VVagenberg Lemberg (naj bi izhajalo iz Lowenberg5a) * izjemen je Kromberg / Cronberg (