Za poduk in kratek oas. Posvečuj zapovedane praznike! Casnik »Magjar Niplap« od lanskega leta pripoveduje tole resnično dogodbo. V Retšagu je živel neki bogatin, Matej Daru imenovan. Bil je veleposestnik in okoli sedem let tudi mestni sodnik. S svojira slabim vedenjem glede na verske reči je dajal veliko pohujšanje. Imel je navado govoriti: »Moliti, postite se, k spovedi, k službi božji iti, vse to so stvari za stare babe, otroke in duhovnike, ker je to njihov posel; ali takemu bogatinu, kakor sem jaz, se hi treba brigati za Boga. Ne maram za Boga; pa kaj mi tudi Bog pomore? Njiva mi rodi, ali samo zato, ker jo obdelujem; zdrav sem, ker se varujem; ne pripeti se mi nobena nesreča, ker na vse dobro pazim, nisem še izkusil, da bi mi Bog kos kruha dal.« Dobra njegova žena ga je večkrat opozarjala, prosila in opominjala, naj se nikar tako sam sebe ne povzdiguje, ker je greh proti sv. Duhu, in Bog ga lahko kaznuje. Bilo je na praznik presv. Rešnjega Telesa lanskega leta. Vsi vernike se napotijo v cerkev, da se poklonijo Najsvetejšemu; samo Matej Daru ni hotel iti. Sam ni šel, pa tudi svojih poslov ni pustil v cerkev, ampak jim strogo zapovedal, da morajo z vozovi na travnik po seno. Eden sluga, kateri je bil zelo veren, odkritosrčno pove, da je voljen rajši ostaviti službo, nego na tak veliki praznik delati; »ker Bog to zabranjuje, kedo pa to zapoved prelomi, tega on kaznuje«. . »Da prehitim Boga, bom jaz tebe preje kaznoval«, oholo odgovori Daru. »Ali mi greš hitro po seno, ali po moraš mop hišo zapustiti in beraško palico vzeti! Toda pravim ti, da se mi nikdar ne pokažes v moji hiši. Na| te Bog vzdržuje, v katerega službo hočeš zdaj stopiti.« »Za božjo voljo! Kaj delaš?« opominja ga soproga, katera je vse slišala. »Ali hočeš na tako veliki praznik dati delati? Kazen božja te mora prei doseči, ko dovršiš svoj posel. Pusti ljudi, da gredo v cerkev; ta in oni imajo dušo. Ti si kakor gospodar dolžen se brigati za njihovo zveličanje; naj torej vsi gredo v cerkev!« »Kaj«, zakriči strašno razkačen Daru, »ti mi hočeš predpisovati, kedaj jaz naj dam delati? Kakor jaz hočem, tako mora biti. Oni naj tedaj gredo v eerkev, ako jim Bog plača; ali dokler morain jaz v mošnio segati, morajo tako plesati, kaftor jim jaz žvižgam. Marš, po voze, hitro po seno na travnik!« Stari sluga Ivan zapustivši službo, odide. Odhajajoč Se reče: »Želim vam blagoslova božjega, da vam kamen, katerega ste danes proti nebu vrgli, ne razbije glave.« — — Ljudje so ravno šli iz cerkve, ko so se vračali hlapci Darovi na pohujšanje celega kraja s senom doraov. — Okoli četrte ure popoldne so se pa začeli vzdigavati črni oblaki nad Retšagom. Ravno so zadnji voz sena hlapci izmetali, ko strašno zagrmi in udari. V kratkem času je bilo vse gospodarsko poslopje Darovo v plamenu. Udarilo je pri njem .... Daru, kateri je na sred dvorišča stal, vzdigne svoje roke proti nebu, grozi se in preklinja Boga. Drugokrat zagrmi in — Daru, od strele zadet, se zgrudi mrtev na tla. 0. H. Š. Smešnica. Nekdo vpraša dijaka, kako se mu je pri izkušnji godilo. »Na prve tri vprašanja sem prav dobro odgovoril«. — »No, kako so se pa ta vprašanja glasila?« Dijak se odreže: »Kako se pišem, kje sem rojen in kedaj!«