M eteIko V slovenskein slovstvu. Jaditi se, stark ziirnen str. 24 t. j. jeziti se,jezati se, jeza v Junski dolini z nosnikom janza (cf. slsl. jgza), toraj jad Gift; poneuičeni gornji Korošci pravijo: sicb giften. Slovani so ponemčevani v novi jpzik sprejeli marsikaj iz svojpga pervotnega p. se je zaderl er hat sich verrissen, je zabodlo hat vprstochen, zlo dober feindla guet, zlo hud feindla schlimm, in koliko je drugih tacih izrekov med nemškiuii Korošci! — Za ,,jaditi se" vernpmo Korošci labko stsl. gnjevati se, — v kranjskih bukvah je doslej nisem bral, — stsl. ziimen, korošk. schmollen, mockea, kranj. togotiti se; pognjevati se, gnjevanje, gnjevavec (cf. Jpzičn. VI. VIII). Leha str. 26, nekaj njive, nem. korošk. Lechen, isti del, ki se s slamicami npkako načprta, da kmetič prav seje, in načertanje se zove ,,das Anlpcbnen" (Jezičn. IV, 48). Kar je med brazdama, se veli v Zilski dolini wrazklad". — Ss šujco schrag str. 28; krog Gospe Svete (Maria Saal) seni slišal ,po ševi s pristavkom ,,lenker Hand (stsl. šujca) nach'n Rain aussi". Od tod morebiti v podružnici moji vas Pošov nem. Possau, ali po ševi, nach dera Sauni hinaus. Se-li moški rodivniki pridevniški res po vspni Kranjskem glasijo na «ga? Po Koroškem vsaj se sli.ši povsod e purum: dobrega, starega, ndadega, in v nioškem dajavniku emu, pač tudi amu in omu. Kaj pa, ko bi se Kranjci v tej reči približali Korošcem? Ne bilo bi to preveč; tudi Dainkovi spodnji Stajarci so na naši strani. Opira se ta želja na razloge, ki niso zaničljivi: 1. Ima naše narečje polglasnik » že tolikrat, da nobeno slovansko ne. Ako se pomnoži še po Kranj. »ga, ?mu, ston brez potrebe to, da se tujec teže uči jezika našega, in da jezik sam za petje ni tako pripraven. 2. PoJglasuik a se v teh dveh sklonih celd ne da skazati v jeziku staroslovenskem, do kterpga po Kopitarjevih npoveržljivib dokazib iinamo mi kot pravi nasledniki pervo pravico; povsod se bere Je ago, ego, omu, emu, toraj samo čisti glasniki. To spričujejo celo brizinski spominki. 3. Jaz bi želel, da se tudi v ženskem dajavniku pridevniškem poprimemo stsl. oblikč ej, ktera krepko še živi pri 100.000 koroških Slovanib. — To se lahko doseže, in Kranjci bi ne bili na zgubi, marveč na dobičku glpde na druge narečja slovanske , ker oblike te niso iziuišljene, ampak so popolnoma navadne. Milar, Seifensieder, str. 49, je le pri severnih Slovanib Jz milo, midlo; topir ali netopir je dobro razloženo, tako tudi merjasec (Prim. Dobrovsky v naslednjem pismu; Mikl. Radic. ling. slov. netopyri vespertilio, compositum esse videtur e netii part. praet. pass. a ni (etym. roi>" niti cf. vestu a vid — testo a tis -) et pyrl quod cum pero cognatum est, ut sit pro netopyri i. e. avis junctis alis; Lex. ling. palseoslov. neresti f. coitus, fortasse pro narasti cf. serb. rast, nsl. narasec, neresec verres, nerosec, meresec, merjasec, nerist appr hung.) — Pečat str. 51 bolje menda s peku, peči; čest v stsl. obliki po srednjem Koroškem v navadi nam. čast; obresti, obrenčati etwas Ungesuchtes finden, v Zilski dolini (Gailthal). — Kranjski ratati str. 52 se glasi po Koroškem gratati, toraj iz nem. geratben. L?kat, morebiti hkat ali pravilniše lakat od lok Bogen — Ellebogen (cf. stsl. Iaktili g. -ti m. cubitus, ulna, nsl. laket: sto lahti; I^koli f. hamus, curvatura rotae, ansa). Kazen na gorenjem Koroškem offentliche Abgabpn. Berluzgati im Wasser pritscheln, platschern, v Zili Ijazna, lezna Backenstreich. — Rovaš, roš str. 54 tudi pri nemških Korošeih Rosch (daher das Amt des standischen Anreschers); veša je sicer Selbstfeind; namesti predolzega pribežališče naj se rabi stsl. pribežiščo; k^j, čij pravita gorenji Kranjec pa Korošec, v Junski dolini in po dolenjem Kranjskem zmanjševavno ki'c; hinavec pravše: hinjavec. — Namesti hruščevec str. 55 pravimo hruškovec. — Poznic, Spatling str. 56, morebiti požnič? Pdžnjak je pri nas in pri Oebih Spatmosvviesp.