MIRKO ŠUBIC
Ive Subic: Portret Mirka Subica
Ali je res že ali pa je to komaj dvajset
let od najinega prvega srečanja, nepozabnega
prvega stika med strokovnjakom
in mladim začetnikom v muzejski stroki?
Bilo je v kapeli puštalskega gradu,
kjer je bil leta 1956 nameščen muzej m
kamor je bil prišel Mirko Subic pogledat
znamenito Quaglijevo fresko. Leto nato
jo je restavriral in delo njegovih plemenit;
ih rok je še danes vidno, čeprav mojstra
ni več. Mirko Subic je umrl 14. 10.
1976, a med nami. ki smo ga poznali in v
svojem delu ži\'i .še naprej.
Ne morem pomagati, toda osebno sem
mu hvaležen za vso njegovo dobroto, za
vse njegove nasvete, ki so mi takrat pred
dvajsetimi leti pomagali premagovati
mladostno zaletavost. nezaupanje vase,
ko sva z Mirkom hodila od spomenika do
spomenika, od freske v puštalski kapeli
do Crngroba pa na Lovrenca, Gosteče,
Suho. Kaj bi našteval, saj sva obredla
skoraj vse pomembne kraje in se med
potovanji spoznavala in postala prijatelja.
Mirko je znal vliti tudi mlademu zaupanje
v vse tisto, kar je bilo takrat zame
pomembno: nikoli ni človeka podcenjeval,
vedno je s spoštljivo plemenitostjo
premeščal leta, hvaležno prelival znanje
za zanimanje in bil čudovito obziren
pri odkrivanju napak. Ko sva prišla do
kakega spoznanja, sva bila zadovoljna:
Mirko kot učitelj, ki je učencu podaril
resnico, resnico o življenju ali resnico o
znanosti, ki ji je s tako predanostjo služil.
Kot strokovnjak je bil vedno pripravljen
pomagati muzeju z^ nasveti in delom.
Marsikatera slika, ki danes visi v muzejskih
zbirkah, je šla skozi njegove občutljive
roke. da restavrirana prezentira
loško slikarstvo. Muzejskemu društvu je
bil zvest član in svetovalec v spomeniškovarstvenih
zadevah. S kakšno pozornostjo
je spremljal dela pri izkopavanju
ruševin zgornjega stolpa na Kranclju,
iireianje del na Grabnu ali pa del v samem
mestu ob tisočletnici Loke! S kakšno
ljubeznijo je vzel v roke vsako novo
številko Loških razgledov! Bil je z vsem
srcem Ločan. čeprav je bil rojen v Ljubljani
8. junija 1900.
Dr. Stane Mikuž mu je ob sedemdesetletnici
zapisal: »Mirko je bil rojen v
družini, ki je živela v čilem umetnostnem
ozračju in prav gotovo so bili prvi otrokovi
vtisi povezani s slikami, ki so visele
na stenah očetovega stanovanja. Bile so
to podobe in študije znamenitih žlahtnikov
Janeza in Jurija Subica. ki sta bila
bratranca njegovega očeta Ivana.«
Mirko Subic se je leta 1918 vpisal najprej
na monakovsko akademijo in nato
študij slikarstva nadaljeval od leta 19'19
v Pragi, kjer je bil do leta 1921. od tedaj
do diplome leta 1923 pa v Dresdenu. Profesorski
izpit je opravil v Zagrebu, nakar
je bil vse do leta 1946 profesor na Tehniški
srednji šoli v Ljubljani in nato ravnatelj
Šole za umetno obrt do leta 1950.
Bil je redni profesor na Akademiji za
likovno umetnost v Ljubljani in v letih
1963 do 1967 njen rektor. Na tej akademiji
je organiziral in vodil tudi specialno
šolo za restavratorstvo in konservator-
Eitvo, vmes je bil tudi na republiškem zavodu
za spomeniško varstvo vodja restavratorskega
oddelka in od leta 1959 pogodbeni
redni profesor na filozofski fakulteti.
Poleg navedenega dela so neprecenljive
zasluge Mirka Subica tudi na pedagoškem
področju. 2e od leta 1923 naprej
Je bil profesor na umetniški šoli »Probudi
«, kjer se je izšolalo lepo število slovenskih
slikarjev; omenil sem že akademijo
in filozofsko fakulteto. Povsod je bil
prisoten z vsem srcem, razdajal je svoje
znanje in zanj prejemal bogate sadove v
mladih pokolenjih slikarjev-restavrator-
371
jev, umetnostnih zgodovinarjev in drugih,
ki sledijo njegovim naukom z dejanji.
Toda ni bil poplačan samo z veseljem
nad mladimi strokovnjaki, ki jih je
vzgojil. Za svoje delo je prejel republiški
nagradi leta 1947 in 1949. red dela II.
stopnje (leta 1950), red zaslug za narod s
srebrno zvezdo (leta 1961) in v letu smrti
red dela z rdečo zastavo.
Samo toliko o njegovi življenjski poti,
o poti, ki je bila namenjena slikarstvu.
kateremu pa se ni mogel zares posvetiti,
ker se je ves razdajal reševanju umetnin
in vzgoji kadrov na tem področju. Postal
je strokovnjak za reševanje naših lepot,
o katerih mi je govoril še teden dni pred
smrtjo: »Veš. toliko lepega je na tem
svetu, toliko lepot, če jih znaš videti tudi
tam. kjer jih ne pričakuješ. To bom težko
zapustil!« Za vso lepoto, ki nam jo je
dal, sem se lahko njegovemu spominu
oddolžil zgolj s temi okornimi vrsticami.
Andrej Pavlovec
372