SiF- H. P0DKRA35EK ' J (a Zemljepis za obrtne šole / ■i/ Zemljepis za obrtne šole. Sestavil H. Podkrajšek. Druga pomnožena izdaja. S 47 slikami. Na Dunaju. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig. 1912. 55961 Šolske knjige, na svetlo dane v c. kr. zalogi šolskih knjig, se ne smejo prodajati draže, nego je -določeno na naslovnem listu. Pridržujejo se vse pravice. (0^0 0 ^/goS' L i 3 A. Zemeljsko oblo. Kakor soln.ce, Inna in vse zvezde, je tudi naša zemlja veliko oblo, ki plava v vesoljnem prostoru. Da je zemlja veliko oblo, izpričujejo mnogi pojavi. Ako stojimo na morski obali, ki se ji iz daljave bliža ladja (slika 1.), zagledamo najprej dim, potem dimnik in jadrnike in šele naposled se začne tudi ladja dvigati iznad morske gladine. Slika 1. Pešec, ki koraka po veliki ravnini proti vasi (slika 2.), zagleda najprej križ in jabolko vaškega zvonika, potem zvonik, nato cerkveno streho in končno tudi njeno pritlično zidovje. Iz tega sklepamo, da je zemeljska površina krivinasta. Ker je naša zemlja na vse strani enakomerno ukrivljeno oblo, pre¬ gledamo ali obzremo z enega mesta le razmerno majhen kos njenega površja. Na posebno velikih ravninah ali na morju se vidi, kakor bi XI. 576. i * 4 bil neb e sni obldk (Himmelsgewi>lbe) na zemljo poveznjen in bi se je dotikal v velikem krogu. Temu krogu pravimo ob z or ali horizont (G-esichtskreis oder Horizont). Obzor je tem večji, čim višje je stališče; nikjer pa ne vidimo onih predmetov, ki so pod našim obzorom. S točke A (slika 3.) vidimo do A in A', s točke B pa do lT in B", S točke A vidimo tudi jadra ladje v točki B", ki se dvigajo nekoliko nad obzor točke A, ne vidimo pa spodnjega dela ladje, ki je za točko A še pod obzorom. B Na tej sliki vidimo s točke A tudi vrh gore v točki C, dočim je njeno vznožje za nas skrito pod obzorom. Kdor gleda nanjo s točke B, pa vidi vso. Tudi to je mogoče le zato, ker je zemeljska površina krivinasta. Kjer se solnee dne 21. marca in dne 23. septembra zjutraj pri¬ kaže nad obzorom, kjer vzhaja, je vzhodna ali jutranja stran; vzhodni ali jutranji strani nasproti je zahodna ali večerna stran, in tam solnee zvečer zahaja. Opoldne pada senca proti severni ali polnočni strani; tej strani nasproti je južna ali poldanska stran. Vzhod ali jutro, zahod ali večer, sever ali polnoč in jug ali poldan so strani sveta (Weltgegenden). Nekatere točke na zemlji pa niso natanko na severu in prav tako ne natanko na jugu, vzhodu ali zahodu, ampak med dvema teh strani sveta, tako n. pr. med severom in vzhodom ali na severovzhodu, med vzhodom in jugom ali na jugovzhodu, med jugom in zahodom ali na jugozahodu, med severom in zahodom ali na severozahodu. Sever (Norden), j u g (Siiden), v z h o d (Osten) in zahod (Westen) so glavne strani sveta (Hauptweltgegenden); severovzhod (Nordosten), jugovzhod (Siidosten), jugozahod (Siidwesten) in — 5 — severozahod (Nordvvesten) so stranske strani sveta (Neben- weltgegenden). Med glavnimi in stranskimi so še medstranske strani sveta (Z wis cb.enweltgegenden). Te so: severoseverovzhod (Ssvz), vzliodseverovzhod (Vzsvz), vzhodjugo vzhod (Vzjvz), jugojugovzhod (Jjvz), jngojugozahod (Jjz), zaliodjugozahod (Zjz), zahodseverozahod (Zsz), severoseverozahod (Ssz). Imena medstranskih strani sveta sestavljamo tako, da vzamemo najprej bližjo glavno in potem ono stransko stran sveta, med katerima je medstranska stran sveta. Tako pravimo n. pr. severoseverozahod, ker je med severom in severozahodom. Glavne, stranske in medstranske strani sveta poočituje slika 4. Ker vzhaja solnce samo dvakrat na leto na vzhodu, določujemo strani sveta navadno po senci, ki jo delajo navpično stoječi predmeti opoldne na vodoravnih tleh. V smeri, kamor pada njih senca, je sever: severu nasproti je jug; ako pogledamo proti severu, imamo na desni vzhod, na levi zahod. Po noči določujemo strani sveta po zvezdah. Na nebu se namreč sveti iz sedmih zvezd sestavljeni „Veliki voz“ (slika 5.). Če si mislimo med zvezdama A in B, ki predstavljata zadnji dve kolesi, potegnjeno premo in to premo podaljšamo po nebu, zadene po petkratni razdalji / 6 5EV/ERNIC/J ...»—Š’ v/EuK' C/OZ ..Ah* %•' Slika 5. teh dveh zvezd na severnico (Polarstern). Vanjo obrnjeni zremo proti severu, po katerem je lahko dognati ostale tri strani sveta. Strani sveta določujemo tudi z ma¬ gnetno iglo, ki je narejena iz ploščatega kosa magnetskega železa in nataknjena na droben žebljiček tako, da se lahko V. V obrača na vse strani. En konec te igle kaže vedno proti severu, drugi proti jugu. — Magnetna igla je navadno vdelana v okroglo škatlico, ki je pokrita s stekle¬ nim pokrovčkom; na dnu škatlice so za- I črtane strani sveta. Taki pripravi pra¬ nje, vimo kompas ali b u s o 1 a (Kompaft oder Bussole). Na zemljevidih je sever zgoraj, jug spodaj, na desni vzhod, na levi zahod. Prema, ki jo potegnemo na obzoru od severa proti jugu, je pol- dnevnica (Mittagslinie). Cez svoje obzore podaljšane poldnevnice se stikajo v dveh točkah, ki jima pravimo tečaja (Pole). Zgoraj je severni tečaj (Nordpol), spodaj južni tečaj (Siidpol). Poldnevnice, ki segajo od tečaja do tečaja, so poldnevniki ali meridiani (Mittagskreise oder Meridiane). Ker ima vsaka točka na zemlji svoj poldnevnik, je meridianov neštevilno; štejemo jih pa samo 360. Prvi ali glavni meridian (Nuli- oder Anfangsmeridian) drži skozi afriški otok Ferro. Angležem in drugim mornarskim narodom gre prvi ali glavni meridian čez angleško zvezdarnico Greenwich (grinuič), za Francoze pa čez Pariz. Angleški je za 17 ^°, francoski pa za 20° dalje proti vzhodu od onega skozi otok Ferro. Poldnevniki dele zemljo v dve poluti, na vzhodno in zahodno (ostliche und westliche Erdhalfte). Krogu, ki je od obeh tečajev enako oddaljen, pravimo polutnik (Aquator, Gleicher). Polutnik deli zemljo na severno in južno po¬ lu to (nordliche und siidliche Erdhalfte). Vzporedno s polutnikom te;če 180 krogov (90 na severni, 90 na južni poluti); to so vzporedniki (Parallelkreise). Cim dalje proti severu, oziroma proti jugu, tem manjši so ti krogi. Vzporedniki so vsi enako daleč drug od drugega. Razdalje med posameznimi poldnevniki in vzporedniki so stopnje (Grade, znamenje 0 ). S poldnevniki in vzporedniki določujemo zemljepisno lego (geographische Lage) krajev na zemlji. Kraji, ki so na vzhodu glavnega 7 poldnevnika ali na vzhodni poluti, imajo vzhodno zemljepisno dolžino (ostliche geographisehe Lange), oni na zahodn glavnega pol¬ dnevnika ali na zahodni polnti pa zahodno zemljepisno dolžino (westliche geographisehe Lange). Z ozirom na to, ali je kraj na severu ali na jugu polutnika, ima ali severno ali južno zemljepisno širino (nordliche oder siidliche geographisehe Breite). Glavni poldnevnik in polutnik sta zaznamenovana z ničlo (0). Od glavnega poldnevnika štejemo po 180° proti vzhodu in zahodu, od polutnika pa po 90° proti severu in jugu. Razen polutnika so še štirje vzporedniki posebno važni: severni in južni povratnik (nordlicher und siidlicher Wendekreis) in se¬ verni in južni tečajnik (nordlicher und siidlicher Polarkreis). Povratnika in tečajnika delita zemljo na pet pasov. TropiČni ali vroči pas (tropische oder heifte Zone) je med povratnikoma na obeh straneh polutnika ter obsega najgorkejše kraje na zemlji. Tukaj žive najpogumnejše in najsilovitejše živali. Rastline rastč vse leto, se razvijajo bujno in cveto v živih bojah*). Letnih časov v našem pomenu besede tukaj ni; menjata se samo suša in deževje, ki trajata po pol leta. Deževje nastopa v oni polovici leta, ko stoji solnce najviše. Dan je na polutniku vedno 12 ur dolg; proti povratnikoma se daljša do 13 ur 28 minut, oziroma krajša do 10 ur 32 minut. Na severu in na jugu vročega pasa se razprostirata zmernotopla pasova (gemaOigte Zonen). Zmernotopla pasova obsegata največ kopne zemlje. Edino v zmernotoplih pasovih ločimo štiri letne čase. V zmerno- toplih pasovih živi večina naših domačih živali; pa tudi zverin, kakor medvedov in volkov, tu ne manjka. Rastlinstvo ni več tako bujno in tako živo pisano kakor v vročem pasu. Tudi ima vsak letni čas svoje rastline, ki po zimi večinoma prenehajo rasti. Dan in noč rasteta od 13 ur 28 minut (na povratnikih) do 24 ur (na tečajnikih). Od tečajnikov do tečajev segata mrzla pasova (kalte Zonen); na severu severni mrzli pas, na jugu južni mrzli pas. Živalska plemena so maloštevilna, rastlinstvo je borno in zanikamo. Letnih časov je samo dvoje: kratko, razmerno še dosti toplo poletje in dolga, jako huda zima. Solnce stoji nizko tudi tedaj, kadar stoji najviše — toliko, da ga je videti nad obzorom. Njegovi žarki so skoro brez vse moči. Noči se daljšajo proti tečajema vedno bolj ter so na tečajih pol leta dolge. *) V vroči pas sega velik del puščave Sahare, kjer zaradi vedne suše ne uspe¬ vajo rastline. 8 B. Osnovni pojmi. I. Zemeljska tla. 1. Ozirna in nadmorska višina. Kadar merimo vzpetosti od tal, govorimo o odnosni ali rela¬ tivni višini (relative Hohe) doticne vzpetosti. Ker je mogoče, da tla okoli vzpetosti, n. pr. okoli gore, niso povsod enako visoka, tudi relativna višina doticne gore ni na vseh krajih enaka. Zato merimo vse vzpetosti na zemlji od morske gladine (Meeresspiegel). To si mislimo pod zemljo podaljšano pod ono točko, ki ji ho čem a zvedeti pravo nadmorsko ali absolutno višino (Seeliohe oder absolute Hohe). Za točko M (glej sliko 6.) je vrh A veliko višji nego za točko N. Odnosna ali relativna višina vrha A je potemtakem za navedena kraja različna. Ako si mislimo morsko gladino podaljšano pod vrh A do točke D, dobimo nadmorsko ali absolutno višino vrha A, in ta je za oba kraja enaka. A Slika 6. Odnosna ali relativna višina je torej vzpetost kake točke nad bližnj o okolico, nadmorska ali absolutna višina pa njena vzpetost nad morsko gladino. 2. Vzpetosti zemeljskih tal. Manjše kose zemlje, na katerih ni ne prevelikih vzpetosti in ne prevelikih vdrtin, imenujemo ravnine (Ebenen). Ravnine, ki se ne vzdigujejo čez 200 m nad morsko gladino, so nižine (Tiefebenen). Prav velike nižine imenujemo nižavja (Tieflander.) Nad 200 m visoka 9 ravnina je visoka ravan (Hochebene). Visoka ravan, ki je omejena po ob kraj ni h gorovjih (Randgebirge) ali pada strmo proti dolini ali drugi ravnini, je planota (Hochflacbe, Plateau, čitaj: plato). Iz planot, dolin in gorovij se sestavljajo višavja (Hocblander). Posamezne vzpetosti tal, ki se nad bližnjo okolico ne vzdigujejo nad 200 m, imenujemo griče, holme, brda (Hiigel, Biichel), višje vzpetosti so gore (Berge); nizke gore imenujemo hribe. Pri gričih, hribih in gorah razločujemo vznožje, pobočje in vrh. Spodnji del griča, hriba ali gore, kjer se začne dvigati nad svojo okolico, je vnožje (Ful?>), najvišji del pa vrh (Spitze). Okrogličastemu vrhu pra¬ vimo glava ali kopa (Kuppe, Koppe, n. pr. Krim pod Ljubljano, glej sliko 7.). Koničastemu vrhu pravijo špica (Spitze), špik ali zob, rogu podobnemu pa rog (Horn) ali rogi c a. Lep rog je n. pr. Grmada nad Pol¬ hovim gradcem (glej sliko 8.). Stožec (Kegel) ima obliko stožca, n. pr. Otožec poleg Grmade (glej sliko 8.). Sredogorski vrhovi in njih sedla tvorijo na obzoru dolge valovite črte, slemena (Bergriicken, glej sliko 9.). V velegorjih so slemena često¬ krat razorana in krnjava; to so grebeni (Kamme, Grate, glej sliko 10.). Med vznožjem in vrhom je pobočje, ježa, breg, reber (Abhang, Boschung). Pobočje tvori z ravnino takozvani naklonski kot (Neigungs- oder Boscliungswinkel). Ako je naklonski kot majhen, je pobočje položno Slika 9. Slika 10. 10 ali zložno (sanft geneigt); čim večji je, tembolj je strmo (steil). Kjer padajo stene (Wande) navpično proti dolini, je pobočje propadno (schroff, j ah, abschiissig). Posamezno stoječih gora je le malo; večinoma so združene v sku¬ pine, ki jih imenujemo gorovja (Gebirge). Skupini hribov pravimo hribovje (Bergland), skupini gričev gri¬ čevje (Hiigelland). Kjer so gorovja po medsebojni legi in podobni sestavini sklenjena v eno celoto, tvorijo gorstvo (Gebirgssystem). Najvažnejše evropsko gorstvo so Alpe. Gorovju, M se razteza na dolgost, pravimo gorska vrsta (Kettengebirge). Taka gorska vrsta so naše Karavanke. Od glavnega slemena se odcepljajo večkrat stranske pan o g, e (Seitenaste, glej sliko 11.); v gorskih sklopih (Gebirgsknoten, glej sliko 12.) sezajo gorske panoge od središča na razne strani. Gorovje, ki je malone tako dolgo kakor široko, tvori gorsko grmado (Massengebirge). Izvzemši gorske grmade ima vsako gorstvo svoje glavno gorovje (Hauptgebirge), ki je najvišje in daje vsemu gorstvu smer, in svoja stranska gorovja (Nebengebirge). Stranska gorovja, ki teko vzpo¬ redno z glavnim gorovjem, so vzporedna gorovja (Parallelgebirge). Pri gorovjih je vpoštevati tudi višino. Ako niso visoka nad 600 m, jim pravimo nizka gorovja ali predgorja (Niedergebirge, Vorgebirge); sredogorja (Mittelgebirge) segajo do 1800 m, vele- gorja ali visoka gorovja (Hochgebirge) pa še više. najvišjih gorovjih leži večni sneg; zato jim pravimo snežniki (Schneegebirge). Meja, nad katero večni sneg tudi poleti ne skopni, je ločnica več¬ nega snega (Schneegrenze). Ta je v raznih krajih zelo različna; pri nas sega 2600 m visoko. Kadar se po gorah sneg z veliko silo ndere v doline, govorimo o plazovih (Lawinen). Kjer se grmade večnega snega le počasi, tiho 11 in skoro nevidno pomikajo navzdol ter se med potjo polagoma izpre- minjajo v led, tam nastajajo ledniki (Gletscher). So pa tudi gore, ki imajo na vrhu globoka žrela (Krater, Scklunde). Po njih se poganja iz podzemeljskih globočin dim, pepel; časih bruhajo celo ogenj in raztopljene rudnine; zato jim pravimo ognjeniki (Vulkane, feuerspeiende Berge). Med posameznimi gorami so bolj ali manj globoke vdrtine; njih najnižje točke imenujemo sedla (Sattel). Cez sedla drže dostikrat steze, pota in ceste, ki jim pravimo p re.lt odi ali prelazi (Passe oder Joche). Gorovja, ki nimajo prelazov, so brezpotna ali nehodna (un- wegsam). Dolge in primemo široke zajede med gorami in gorovji so doline (Taler). Najglobočji del doline je njeno podolje (Talsohle); ob straneh so rebri — brežine (Talhange), ki so lahko položne (sanft) ali strme (steil). Doline so podolžnice (Langentaler), ki drže vzporedno z go¬ rovjem, in prečnice ali preseke (Quertaler), ki leže vprek čez gorovja. Široko odprte doline, ki so od vseh strani obdane od višin, imenu¬ jemo dolinske kotline ali dolinske kotle (Talbecken, Talkessel). Kjer se desna in leva brežina približata druga drugi in dolino od obeh strani stisneta, imamo sotesko (Talenge). II. Vode. Vsa voda na zemlji je ali tekoča ali stoječa. Tekoče vode so vse sladke in prihajajo na mnogih krajih kot studenci ali vrelci (Quellen) iz gora na dan. Po toplini vode razločujemo mrzle, mlačne in tople.ali gorke vrelce. Toplina mrzlih vrelcev je enaka srednji letni toplini onega kraja, kjer izvirajo, ali pa je nižja od nje. Mlačni vrelci imajo višjo toplino nego je srednja letna toplina njih izviralisca. Gorki vrelci, toplice ali terme, imajo nad 30° C topline. Vrelci, v katerih je večja množina razkrojenih rudnin, so rud¬ ninske vode, rudnice ali slatine (Mineralquellen). Kadar se združi več studencev, nastane potok (Bach), več potokov skupaj da reko (Flufi). Reka, ki ima posebno veliko vode, je vele- tek (Strom). 12 Pri rekah in veletokih razločujemo gorenji, srednji in spod nji tek (Ober-, Mittel- und Unterlauf). Vsaka reka teče v gorenjem teku hitreje nego v srednjem, in tu zopet hitreje nego v spodnjem. Zato je tudi njen strmec ali padec (.G-efalle) največji v gorenjem teku, najmanjši pa ob ustju. Ako vzamemo, da ima ob reki točka A 400 m, točka B pa 409 m nadmorske višine, tedaj je točka B za 9 m višja nego točka A. Ako dalje vzamemo, da sta točki A in B 1 k narazen, tedaj pada voda od B do A, torej na 1 km ali 1000 m daljave, za 9 m. — Ta reka ima potemtakem 9^- (čitaj: devet promilov) strmca. Strmec izražamo s številom, ki kaže, za koliko metrov pade voda na 1 km daljave. Reke teko v strugah (Flulibette); vsaka struga ima dva bregova. Kateri je desni? kateri levi? Reke, ki se izlivajo v morje, so glavne reke (Haiiptfliisse); reke in potoki, ki teko v glavne reke, so dotoki (Nebenflusse); reke in potoki, ki se izlivajo v dotoke, so pritoki (Zufliisse). — Brežnice (Kiistenfliisse) se izlivajo po kratkem teku v morje. Na Krasu vode ponicujejo, to se pravi, da teko nekaj časa nad zemljo, potem pa nepričakovano izginejo v podzemeljske jame. Zato pravimo kraškim vodam ponikalnice (Karstfliisse oder Hohlenfliisse). Med ponikalnicami je mnogo takih, bi nam njih odtok doslej še ni znan; so pa tudi take, ki imajo očiten odtok. Veliko ponikalnic obeh vrst je zlasti na Kranjskem. Vsi dotoki in pritoki ene reke so njeno rečje (Flui5system); zemlja, s katere se stekajo vode v eno reko, je porečje (FluOgebiet) dotične reke. Stoječe vode so ali sladke ali slane. Jezera (Seen) so navadno s sladko vodo napolnjene kotline. Največja stoječa voda je morje (Meer). Morska voda je zelenkasta in grenkoslana ter se ne da piti. Daši je morje stoječa voda, vendar ni nikoli popolnoma mirno. Na njem opažamo trojno gibanje: valovanje, bibavico in morske tokove. Valovi (Wellen) nastajajo, kadar se vetrovi upirajo v morsko gladino, in so tem večji, čim silnejši so vetrovi. Na morskih bregovih butajo valovi V pečine, kjer se peneče razbijajo. To je kipenj e .(Bran- dung). Kipenje je časih tako silno, da izpodjeda in podira velike skale. Morje pa tudi tedaj ni mirno, kadar se valovi poležejo. Takrat opažamo, da so morska voda vzdiguje in pada. Dobrih šest ur se vzdi¬ guje, dobrih šest ur pa pada. Kadar stoji najviše, je plima (Flut), ib kadar stoji najniže, je oseka (Ebbe). To gibanje morja imenujemo plimovanje ali bibavico (Gezeiten). Kjer teče morska voda neprestano v določeni smeri, so morski tokovi (Meeresstromungen). Tokovi so mrzli in gorki. Mrzli prihajajo od tečajev, gorki od polutnika. Za obrežne dežele so morski tokovi velikega pomena; gorki jih grejejo, mrzli pa hlade. Od premnogih morskih tokov je za Evropo najvažnejši Zalivski tok (Golfstrom), ki prihaja iz Mehikanskega zaliva v Srednji Ameriki in ogreva zahodno evropsko obalo. III. Merjenje. V zemljepisu rabimo dolgostno in ploskovno mero. Ker pa količkaj večjih predmetov ne moremo narisati na papir v njih pravi velikosti, jim zmanjšamo mero. Ako vzamemo za 1 m njih naravne dolžine samo 1 dm, jim zmanjšamo ali skrčimo pravo dolžino na deseti del, kar zaznamenujemo takole: 1 : 10 ali (citaj: ena proti deset). Lahko pa vzamemo za 1 m naravne dolžine tudi samo 1 cm ali celo samo 1 mm; v takem primeru služi za pravo dolžiuo le stoti, ozi¬ roma tisoči del, in to zaznamenujemo tako: 1 : 100 ali odnosno 1 : 1000 ali toVct- To je zmanjšano merilo (verjiingter MaOstab). Z njim povemo, kolikokrat je dolgostna enota ali sploh kaka dolžina v naravi večja kakor na podobi. Merilo tctVoo ali 1 : 100000 kaže, da je za 1 m na podobi vzeti v naravi 100000 m ali 100 km. Merilo -50000 ali 1 : 50000 pomeni, da je za 1 m na podobi vzeti v naravi 50.000 m ali 50 km. Merilo 55-oVotr ali 1 : 200 000 kaže, da je za 1 m na podobi vzeti v resnici 200 000 m ali 200 km. V drugem primeru je merilo dvakrat večje, v tretjem pa za polo¬ vico manjše nego v prvem. — Cim manjši je torej imenovalec, tem večje je merilo. Merilo pa velja vselej le za dolgostno mero, nikdar pa ne za plo¬ skovno. Ako imamo torej pred sabo načrt šolske sobe z merilom 1 : 100, se to pravi, da je šolska soba v resnici stokrat daljša in stokrat širša nego na podobi, nikakor pa se ne pravi, da je v resnici stokrat večja 14 kakor na podobi. Če bi jo torej hoteli pokriti s podobami tega merila, bi jih potrebovali 100 X 100, to je, 10.000, ne pa sto, o čemer se je tndi prav lahko prepričati. Dalje je pomniti, da je le malo predmetov, ki bi jim mogli meriti razdalje s premo, imenovano zračna črta (Luftlinie). Tako n. pr. se vijejo ceste in železnice ob gorah in rekah. Zaradi takih ovinkov je navadno tndi vsaka zračna črta dokaj krajša nego pot v resnici. Ako hočemo torej na zemljevidu izračuniti daljavo med dvema krajema, ki ju veže krivinasta cesta ali železnica, razdelimo krivinasto črto na več daljic; njih vsota pove, kako daleč narazen sta dotična dva kraja. IV. O zemljevidih. Pristno podobo večjih ali manjših kosov zemeljskega površja dajejo pridvižni zemljevidi ali reliefi. Vsak relief je po naravi posnet model dotične pokrajine. Ker je sestavljanje reliefov jako zamudno — narejajo jih iz ilovice ali lepenke — so navadno jako dragi. Tndi so na reliefih manjšega merila višine tako neznatne, da jih ni lahko primerjati med seboj; reliefi večjega merila pa so preobsežni in zaradi tega težko porabni. Zato jih nadomeščamo z zemljevidi (Landkarten). Zemljevidi so različni po merilu in po namenu, ki mu služijo. Načrte mest (Stadt- plane) rišemo v jako velikem merilu; na njih so zaznamenovane ceste, ulice, javni prostori in važnejša poslopja. Za Avstrijsko-ogrsko monarhijo imamo specialne zemljevide (Spezialkarten) v merilu 1 : 75.000 in generalne zemljevide (Greneralkarten) v merilu 1 : 200.000. V šolskih atlantih so zemljevidi fizični, ki se ozirajo pred vsem na vzpetosti in vodovje, in politični, ki razločujejo posamezne dežele in države. Na nemih zemljevidih (stumme Karten) so izpuščena imena. Vremenski zemljevidi (Wetterkarten) pojasnjujejo vre¬ menske razmere kake dežele ali kakega kraja; iz narodopisnih zemljevidov (ethnographische Karten) pa je posneti, kje žive različni narodi, odnosno različna človeška plemena. Na železniških zemlje¬ vidih (Eisenbaknkarten) je videti samo železniško omrežje. Vobče služijo za zemljepisne predmete takozvana dogovorjena ali konvencijska znamenja (verabredete, konventionelle Zeichen). Nekatera najvažnejših dogovorjenih znamenj podaja slika 13 a in 13 b. Mesta, trge in vasi zaznanienavamo na zemljevidih manjšega merila z mnogokotniki, četverokotniki, dvojnimi kolobarčki, s kolobarčki brez 15 debelo piko. svoji obliki, mmmmhhhmm* Na nekaterih večjih državna meja deželna meja okrajna meja dvotirna železnica enotirna železnica državna cesta deželna cesta ali iz o bate (Isobathen), ki ve¬ žejo enako globoka mesta --. ' ' - vzdrževana vozna pot v morju. -- nevzdrževana vozna pot Več težav delajo pri ri¬ sanju zemljevidov gore. Te bi se pač dale narisati v preseku ali profilu. Ker pa ima vsaka gora več profilov, bi bila taka podoba jako nepopolna. Enako nepopolne bi bile tudi slike gora, zakaj tudi slike kažejo samo to, kar je videti pike ali s piko, časih tudi samo zemljevidih so mesta obrisana po Reke in potoke rišemo s črnimi ali modrimi črtami, ki so tem debelejše, čim bolj se voda bliža svojemu ustju. Tudi jezera in ribnike za- znamenavamo z modro barvo. Za morje rabimo različne vrste modre barve, ki so tem bolj temne, čim globokejše je morje. — Na nekaterih zemljevidih vi¬ dimo tudi globinske črte kolovoz tovorna pot steza tovorna pota in steze, ki jih mestoma ni poznati ** kolodvor tudi tega, kar mms gruščnina in peskovina o o ° - spredaj, ne pa je videti zadaj. Vsem tem nedostatkom se izognemo pri risanju s črt- -i-v kami.*) Kdor riše s črtkami, zlil' mora videti dotični predmet žlž~- ves naenkrat. Ako hoče torej risati goro, mora videti vse njeno pobočje obenem, kar je mogoče samo, če je njegovo stališče primerno visoko, re¬ cimo, da je v balonu, kjer vidi stvari na zemlji tako kakor ptič v zraku. Pri risanju iz takoimenovane 3 * mokra zemlja mostova Slika 13 a. *) Črtke so vzporedne krajše in daljše, tanjše in debelejše črte. 16 ptičje perspektive ravnati po znani izkušnji, tl S hiše grad cerkev z enim zvonikom cerkev z dvema zvoni- (Vogelsckau, Vogelperspektive) se je potem da je vsak predmet na zemlji tembolj raz¬ svetljen, čim več solnčnib žarkov ga za¬ deva. Zato rišemo vodoravne ploskve belo, poševne pa tem temneje, čim pokončneje stoje. Temna mesta označujemo s črt¬ kami, ki so tem debelejše in gostejše, čim strmejše so ploskve, ki naj jih predstav¬ ljajo. Navpičnih ploskev solnčni žarki ne zadevajo; zato so črne. Prvo pravilo za risanje zemljevidov s črtkami se torej glasi: Svetla mesta značijo nazemljevidihone kraje, ki so v naravi vodoravni; temna mesta pa pomenjajo vzpet osti, ki so tem strmejše, čim gostejše, debelejše in krajše so črtke. Navedeno pravilo pojasnjuje najbolje knjiga z naklonjenima stranicama. Ako primerimo knjigo z goro, tvori njen hrbet gorsko sleme, platnici pa sta pobočje. Cim bolj stojita platnici pokoncu, tem manj sta razsvetljeni, tem strmejša je potemtakem gora. Nastopne slike kažejo knjigo od spredaj in od zgoraj; pikčaste črte vežejo točke, ki se ujemajo. Na sliki 14. sta platnici zelo nagnjeni, zato so tudi črtke daljše in tanjše nego na sliki 16., kjer stojita platnici bolj pokoncu. Na sliki 16. je levo pobočje strmejše, zato so črtke tam debelejše. Na sliki 17. je desno pobočje najprej položno, potem strmo; zato so črtke naj¬ prej redke in tanke, potem goste in debele. Ker je dalje treba vedeti, v katero smer je ploskev nagnjena, veli drugo pravilo: Črtke se morajo nagibati v tisto smer, v ka- travniki in pašniki. Slika 13 b. 17 tero bi stekla voda v resnici, če bi jo izlili na nagnjeno ploskev z vrha doli. Slika 18. kaže goro v obliki pokončnega stožca, črtke pa značijo smer, v kateri se odteka voda s stožčevega vrha. Na tej sliki je dalje Slika 16. Slika 17. tudi videti, da so črtke proti vrhu gostejše, kakor da bi bila gora proti vrhu vedno bolj strma, kar pa ni res. To krivo domnevo preprečimo, ako razdelimo stožec na več enako ■visokih plasti, glej sliko 19., ter izčrtkamo vsako plast zase. Kakor je Podkrajšek, Zemljepis za obrtne šole. XI. 576. 2 18 razvidno iz te slike, dobimo na ta način več enako črtkanih kolobarjev, pobočje pa je videti enakomerno strmo. Taki krogi pomenijo višinske črte ali izohipse (Isohvpsen). Isohipse delijo goro na enako visoke plasti, ki jim pravimo višinske plasti (Hohenschichten). Število vi¬ šinskih plasti se ravna po merilu zemljevida. Vsekako pa moramo vedeti, kako visoke so posamezne plasti. Ce pomnožimo to višino s številom plasti, spoznamo iz slike pravo višino dotične gore. Na sliki 19. ima stožec štiri višinske plasti, ki se vzdigujejo po 100 m ; ta gora je potemtakem 100 X 4, to je, 400 m visoka. Slika 20. ('e ima gora obliko poševnega stožca (slika 20.), so izohipse na strmejšem pobočju bliže druga pri drugi, kakor so tudi črtke tukaj krajše in debelejše. Iz navedenega sledi, da posnamemo pravo obliko gore najlaže iz višinskih plasti. Obliko gore, posneto po višinskih plasteh, daje slika 21. Na nekaterih zemljevidih so zaznamenovane višine s črtkami in izohipsami, na drugih samo z izohipsami. So pa tudi zemljevidi, na katerih so označene višinske plasti z barvami. Posebna barvna lest¬ vica (Farbenskala) kaže, kateri višini odgovarja dotična barva. Namesto črtkanja služi časih tudi osenjevanje (Schummerung). Na osenjenih zemljevidih so slikane strmine temneje nego položna po¬ bočja. (Glej sliko 22.) 19 Kope imajo na vrhu večje ali manjše ravnice, ki so na zemljevidih bele; zaradi razločnosti morajo biti dostikrat tudi večje nego bi smele hiti po merilu dotičnega zemljevida. Slika 22. Kakor vrhovi kop so tudi kraške ponikve na dnu belo zaznameno- vane. Na zemljevidih kraških dežel je torej paziti, da se ponikve ne •zamenjajo s kopami. 20 Sploh pa morajo biti dobri zemljevidi večjega merila risani tabo, da se da tudi določiti, bje so gorsbi robovi in bje gorsbi žlebovi. Pri vodoravnih žlebovih in robovih stoje črtbe na žlebni in robni črti navpično; pri nagnjenih žlebovih in robovih pa se stikajo z žlebno in robno črto v botih, bi so tem ostrejši, čim strmejši so žlebovi, ozi¬ roma robovi. V. Globus. Globus je umetno narejeno oblo, bi predstavlja zemljo v zeh> zmanjšanem merilu. Na vsabem globusu vidimo poleg poldnevnibov, vzporednibov, polut- niba, povratnibov, tečajnibov in tečajev tudi suho zemljo in morje. Suha zemlja je na globusu baj neenabo razdeljena. Na vzhodni poluti je je dvabrat tolibo babor na zahodni; na severni poluti vidiš dve tretjini, na južni samo eno tretjino vse suhe zemlje. Sploh pa opažamo na globusu tri velibansbe sbupine bopnega sveta, bi jim pravimo celine (Kontinente). Celine se dele na zemljine ali dele sveta (Erdteile), bi so: Evropa, Azija, Afriba, Ameriba in Avstralija. Največja celina se razprostira na vzhodni poluti in šteje tri dele sveta: Evropo, Azijo, Afribo. Druga, nebolibo manjša celina je na za¬ hodni poluti in obsega Severno Ameribo, Srednjo Ameribo in Južno Ameribo- Najmanjša celina je jugovzhodno od največje; ta je Avstralija. Evropo, Azijo in Afribo imenujemo stari svet, Ameribo in Avstralijo novi svet. Največji del sveta je Azija, najmanjši Avstralija. Evropa je le nebolibo večja od Avstralije; Afrika je trikrat, Ameriba pa štriribrat toliba babor Evropa. Meri pa: Azija 44 milijonov knr Ameriba 39 „ „ Afriba 30 „ - „ Evropa 10 „ „ Avstralija 9 „ „ Manjši bosi zemlje, bi jih obdaja morje oboli in oboli, se imenujejo otobi (Inseln). Nebateri otobi so velibo večji babor marsibatera dežela, drugi, bleči (Klippen, Riffe) imenovani, pa tabo majhni, da ljudje ne morejo stalno bivati na njih. • 21 Otoki so dalje kontinentalni ali celinski in oceanski al namorski. Prvi so blizu celine in so ji podobni po prebivalstvu in kakovosti tal; drugi so daleč zunaj na morju in nimajo dosti podobnosti s celino. Več otokov skupaj tvori otočje (Inselgruppe), več otočij pa ar h i p e 1 (Arckipel). Otokom, ki so ubrani v dolgo vrsto, pravimo otočja vrsta (Inselreihe). Polno toki so večji ah manjši kosi suhe zemlje, ki jih obdaja morje od več strani, od ene strani pa se drže kopnega sveta. Prav dolgi in zelo ozki poluotoki so zemeljski jeziki (Land- zungen); strmo v morje štrlečo visoko skalo pa imenujemo kap, rtič ali nos (Kap, Vorgebirge). Zemeljske ožine (Landengen) so ozki kosi suhe zemlje med dvema morjema. Nekatere vežejo poluotoke s suho zemljo, druge pa družijo dele sveta. Poluotoki so členi (Grlieder) celine; ako jih odrežemo, ostane ce¬ linski trup (Festlandsrumpf). Več ko ima suha zemlja členov, bolj je členovita (gegliedert). Tudi morje, ki pokriva skoro tri četrtine zemeljskega površja, je na globusu prav neenako razdeljeno. Na vzhodni poluti ga je veliko manj nego na zahodni; severna poluta je poluta celin, južna pa po¬ luta morja. Razločujemo pa pet velikih morij ali oceanov. Ta so: 1. Severno Ledeno morje (Nordliches Eismeer), ki sega od severnega tečaja do severnega tečajnika in obliva severno obrežje Azije, Amerike, deloma tudi Evrope. To morje je najmanjše in je le nekoliko večje od Evrope. 2. Atlantski ocean (Atlantischer Ozean), ki se razprostira med Evropo, Afriko, Ameriko in Azijo, je po velikosti drugo vseh morij. 3. Veliki ocean ali Tiho morje (Grofter oder Stiller Ozean) se širi med Ameriko, Azijo in Avstralijo. Veliki ocean je naj večje morje in je veliko večje kakor vsa suha zemlja skupaj. 4. Indijski ocean (Indischer Ozean) je med Azijo, Afriko in Avstralijo. Po velikosti odmeri Azijo in Afriko skupaj. 5. Južno Ledeno morje (Siidliches Eismeer) sega od južnega tečaja do južnega tečajnika, kjer se druži z Atlantskim, Velikim in In¬ dijskim oceanom. Meri pa še enkrat toliko kakor Severno Ledeno morje.- — 22 — Kjer se morje dotika suhe zemlje, je morsko obrežje ali morska obala (Kiiste, Gestade). Morska obala je ali strma in glo¬ boka ali plana in plitva. Ako je tako plitva, da ne sega človeku čez glavo, ji pravimo peskovina (Strand). Kjer sega morsko dno skoro do morske gladine, imamo plitvine (Untiefen, Banke). Na strmih obalah segajo skale semtertam do morske gladine ali pa strle komaj vidno iz vode. To so kleči (Klippen), ki se jih boje mornarji tako kakor plitvin. Kjer se zajeda morje v suho zemljo, imamo zalive (Golfe) in zatoke (Baien, Buchten). Zajede, ki služijo ladjam, da so ondi varne pred viharji, imenujemo pristane ali luke (Hafen). V nekaterih krajih se je zajedlo morje v suho zemljo tako močno, da je tam nastalo novo morje. Tako morje imenujemo notranje morje (Binnenmeer). Ozke vodne ceste, ki dražijo dvoje morij, so kanali, prelivi (Kanale, Meeresstralien, Meerengen). VI. Človek. Na vsem svetu živi sedaj približno 1597 milijonov ljudi *), ki se ločijo po telesnih svojstvih, po narodnosti, veri in omiki. Po telesnih svojstvih, to je, po postavi (stasu), polti (barvi kože), po laseh in po obliki glave, razločujemo tri poglavitna človeška ple¬ mena (Menschenrassen). Ta so: 1. Kavkaško ali sredozemsko pleme z belo poltjo. Ljudje tega plemena imajo pravilen obraz, dolge, mehke, valovite lase, dolgo, gosto brado. Kavkaškemu plemenu pripadajo malone vsi Evropci, dalje prebivalci zahodne Azije, severne Afrike in razni naselniki po tujih delili sveta. 2. Mongolsko pleme z usnjatožolto ali celo temnorjavo poltjo. Mongolci so širokega in kratkega obraza; poševne oči so majhne, lasje črni, debeli in žimasti. Mongolci žive po vsej Aziji, izvzemši njen južni *) V deželah, kjer prebivajo omikani narodi, se ljudje vsakih 10 let štejejo; zato je tam njih število natanko določeno. V deželah, kjer ljudstvo še ni omikano, pa ni zanesljivih podatkov o številu prebivalstva; zato ga tam samo cenimo. Sedaj šteje: Azija 853, Evropa 423, Amerika 165, Afrika 149, Avstralija s Polinezijo 7 milijonov prebivalcev. Poleg tega živi v polarnih krajih okoli 14.000 ljudi. 28 del. V Evropi so Mongolci samo Torki in Madžari in nekateri manjši rodovi na severu in vzhodu. Mongolskega plemena so tudi Malajci, ki žive v Avstraliji in po avstralskih otokih, in Indijanci, prvotni prebivalci ameriški. 3. Z amorsko pleme je temne ali popolnoma črne polti. Zamor- čeva glava je podolgasta in od strani stisnjena. Visoko čelo je ozko, ustnice so debele, lasje pa kodrasti in mehki kakor volna. Zamorci žive po osrednji in južni Afriki, nekaj je naseljenih tudi v Ameriki. Ljudi ločimo tudi po govoru, ki je njih jezik ali narodnost (Sprache, Nationalitat). Ljudje, ki govore en jezik, so eno ljudstvo ali en narod (Volk, Xati on). Sorodni jeziki tvorijo jezikovne s k u- p i n (Sprachengruppen. Sprachstamme). Najvažnejše med njimi so ger¬ manska, romanska in slovanska. Vsi narodi na svetu govore nad 1000 jezikov. Po veri so narodi euobožniki (Monotheisten), ki časte enega boga, in mnogobožniki (Polvtheisten), ki časte več bogov. Enobožniki so kristjani, mohamedanci in Židi. Mnogobožniki so pogani; po številu daleč presezajo enobožnike. Najimenitnejša vera je krščanka. Kristjani so katoličani, protestanti in pravoslavni ali grški kristjani. Tudi po omiki so narodi zelo različni. Nekateri rede živino, s ka¬ tero prehajajo od pašnika do pašnika, ter bivajo v šatorih. Takim pra¬ vimo pastirski ali nomadski narodi (Hirten- oder Nomadenvolker). Narodi, ki imajo stalna bivališča in se pečajo s poljedelstvom, so polje¬ delski ali naseljeni narodi (ackerbauende oder ansassige Volker). So pa tudi narodi, ki nimajo niti stalnega bivališča niti stalnega po¬ sestva ; največ žive ob lovu ter prebivajo v bornih kočah, ki si jih sproti narejajo. To so divjaki (vrlde Volker). Omikani narodi žive v skupnih bivališčih; to so mesta, trgi, vasi. Združeni v države (Staaten), si dajejo zakone, ki varujejo dru¬ gega pred drugim in pospešujejo vseh telesno in duševno blaginjo. Glava vsake države je vladar (Monarch). V monarhijah ali samovladnih 24 državah vladajo cesarji, kralji ali knezi po dedinski pravici ves čas svojega življenja, v republikah ali ljudovladah pa voli vladarja ljudstvo izmed sebe, in sicer le za nekaj let. Evropske države imajo tudi v drugih delih sveta svoja posestva; to so njih naselbine ali kolonije (Kolonien). Posestva posameznih držav so ločena po mejah (Grrenzen). Meje, ki jih delajo gore ali vode, so naravne; meje, ki jih postavljajo ljudje, so politične. C. Evropa. I. Lega in morja. Evropa se razprostira skoro vsa po zmernotoplem pasu. Morja, ki obdajajo to zemljino od treh strani, so: Severno Ledeno morje z Belim morjem CWeil3es Meer) ki se med poluotokoma K o 1 o in Kaninom globoko zajeda v suho zemljo. V Severnem Ledenem morju so otoki Novaja zemlja, Spitzbergi in Franc-Jožefov a dežela. Atlantski ocean obliva otoke Izlandijo, Veliko Bri¬ tanijo, Irsko in največji evropski poluotok Skandinavijo. Deli Atlantskega oceana so: Severno ali Nemško morje (Nordsee oder Deutsches Meer), ki obliva južno Skandinavijo, Jutlandijo in Britanske otoke. Med Skan¬ dinavijo in Jutlandijo sta preliva Skagerrak in Kattegat. Baltsko ali Vzhodno morje (Baltisches Meer oder Ostsee). Na vzhodni strani tega morja so Riški, Cuhonski in Botniški zaliv (Rigaischer, Finischer und Bottnischer Meerbusen). Zveza med Severnim in A^zhodnim morjem se imenuje Sun d. Rokavski preliv (Armelkanal); tega veže s Severnim morjem ozek preliv med Veliko Britanijo in Francoskim, ki mu pravimo Kaleška ožina (Pas de Calais, čitaj: pa de kale). Irsko morje (Irische See) loči Veliko Britanijo od Irskega. Biskajski zaliv (Grolf von Biskaya) je med Francoskim in Španijo. Sredozemsko morje (Mittellandisches Meer) se razprostira med Evropo, Azijo in Afriko. Z Atlantskim oceanom je zvezano po ozkem Gibraltarskem prelivu. To morje je po Pirenejskem, Apeninskem in Balkanskem po In otok n ločeno v tri velike kotline, ki imajo zopet po več zalivov in otokov. V zahodni kotlini sta otoka Ii or sika in Sardinija; na severu in na zahodu Korsike je Ligursko morje (Ligurisches Meer), na vzhodu pa sega T i r e n s k o morje (Tyrrhenisches Meer) do Apenin¬ skega poluotoka. V srednji kotlini, ki jo loči od zahodne Apeninski poluotok in južno od tega otok Sicilija, imamo na severu Jadransko morje (Adria- tisches Meer), na jugu pa Jonsko morje (Jonisches Meer). Zvezani sta te dve morji po O tr ant skem prelivu (Stralie von Otranto). Obe morji srednje kotline imata tudi mnogo otokov; tako so v Ja¬ dranskem morju Istrski in Dalmatinski otoki, v Jonskem morju pa Jonski otoki. V vzhodni kotlini je na severu Ege j sko m o r j e (Ageisches Meer) z otokom Kreto ali Kandijo in s Kikladi in Sporadi, na jugo¬ vzhodu pa Levantsko morje (Levantisches Meer). Iz Egejskega morja drži proti severovzhodu dolgi in ozki Dardanelski ali Galli- polski preliv (Dardanellenstrafte oder StralJe von Gallipoli) v M a r- m ar sko morje (Marmarameer), od tod pa se pride po Bosporu (Bosporus) v Črno morje (Schwarzes Meer). V črno morje sega od severa Krimski poluotok, ki zapira Azovsko m or j e (Asowisches Meer), v katero vodi iz Črnega morja Krčev preliv (Strafte von Krč). II. Gorovja, vode in podnebje. Po navpični izobrazbi delimo Evropo na tri dele ali pasove. V severnem pasu se razprostira veliko Evropsko nižavje od Urala do vznožja Pirenejev terobsega Rusko ali S ar m a ts k o, Nemško in Francosko nižino. V srednjem pasu imamo Nemško in Francosko sredogorje. Oboje je sestavljeno iz premnogih gorovij, ki se raztezajo v različnih smereh. V južnem pasu so najobsežnejša in najvišja evropska gorovja. Med temi so najvažnejše Alpe, ki segajo v velikem proti vzhodu odprtem loku od Genovskega zaliva do Dunaja. Na veliki lok Alp se naslanjajo na jugu Apenini, na severovzhodu pa Karpati. Na jugovzhodu so Balkanska gorovja. 26 Manjše nižine v tem pasu so: Valaška nižina, obe Ogrski nižini. Gorenj eitalska, Gorenj er enska in Pro ven