Tedaj, ko sta strah in razburjenje prikipela do vrhunca,
je kriknila mlada Lokarica s presunljivim glasom:

»Pustite ga, ker je nedolžen! Jaz sem vzela denar!*

KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJANI.

SKRIVNOST NAJDENKE

K. k. StudienbibSiothek Laibact?

oboonggetf

K. k. Studienbibfiothek Laibach

Skrivnost najdenke

Povest. — Spisal Reimmichl.

* f,A.~ rA ' f,g ■  « /A/'

I.

Lokarjeva domačija je največja in
najlepša na Zlatem brdu, kajti travniki
in polja na levi strani doline so večino¬
ma njena last. Hiša stoji na prijaznem
gričku in je od temelja do strehe vsa
zidana, njeni beli zidovi so mikavno
poslikani in cela stavba je pravzaprav
podobna gosposkemu gradiču. Novcev
in blaga ni nikoli manjkalo pri Lokar¬
jevih, pa tudi nesreče ne. Starega Lo¬
karja je pred štiriindvajsetimi leti neki
obubožan kmet in posestnik žganjarne,
po imenu Jošt, pri prepiru v domači
gostilni — ubil. Gospodinja je pol leta
pozneje povila mrtvo deklico. Starejše¬
ga sina Marka je očetova nasilna smrt
tako pretresla, da je ostal siromak vse
svoje žive dni bolehen in umrl že kot
šestindvajsetleten mladenič. Jošt, ki so
mu za njegov zločin naprtili petnajst
let ječe, je vdano presedel svojo kazen

Najdenka.

1

2

in se vrnil na Zlato brdo. Tedaj se je
na Lokarjevem skednju nenadoma po¬
kazal rdeči petelin, vsa gospodarska
poslopja so pogorela do tal, poginila je
desetorica govedi, in Jošt je prejel za
svoj zlobni in maščevalni požig vnovič
devet let zapora. Pred nekaj tedni pa
so ga izpustili iz ječe in tako je začel
zopet postopati po Zlatem brdu. Plašno
in s strahom se mu je ljudstvo izogi¬
balo na poti, v bližini Lokarjevine se
pa celo ni smel pokazati, kajti hlapci
so ga bili še nedavno zapodili z brizgal¬
ko za gnojnico.-Zadnje leto se je

naselila pri Lokarjevih radostna in ža¬
reča sreča. France, sedanji posestnik,
si je po materini smrti izbral domačo
rejenko Tilko za ženo. Tilkina pretek¬
lost je bila nenavadna, čudna. Že ta¬
krat, ko je Lokarica povila mrtvo de¬
klico, je bila prišla v to hišo. Nekega le¬
pega jutra je namreč ležalo pred Lo¬
karjevim pragom plakajoče dete, za¬
vito v siromašnih capah. Dete, zalo
dveletno deklico, je najbrž položila tja¬
kaj neusmiljena roka, da bi je imovita
Lokarica sprejela za svoje. Ni sledu o
stariših in o rojstnem kraju, ni črkice
o krstnem imenu in starosti niso našli
pri najdenki. Vsa skrbna poizvedova¬
nja so bila brezuspešna in tako je Lo¬
karica tem rajša sprejela dete, ker se

3

ji je zdelo kot nekako dariio iz nebes,
poslano v nadomestilo za njeno lastno
mrtvorojeno deklico. Mlajši sin Franco
je bil takrat star sedem let. Vzgajali so
ju skupno in bila sta si kakor brat in
sestra, dokler ni odrinil France za
osem let k vojakom. Lokarica ga je že¬
lela odkupiti, toda sin ji ni pustil. Po¬
dedoval je bil po svojem očetu stari
Lokarjev ponos in zdelo se mu je ne¬
častno, da bi se s pomočjo denarja iz¬
muznil cesarski službi. Že kot deček je
imel pojem časti v sebi močno utrjen
ter je ocenjeval vsa dejanja, bodisi svo¬
ja ali tuja, edino z merilom časti. Pri
vojakih si je ta pojem še bolj poglobil,
semintja skoraj preveč. Vsaka kazen,
ki je zadela tega ali onega izmed nje¬
govih tovarišev, mu je bila dovolj, da
je jel kaznovanca prezirati. Njemu sa¬
memu ni bilo ves čas službovanja tre¬
ba prestati nobene kazni in že četrto
leto si je tako naklonil zaupanje pred¬
stojnikov, da so ga povišali v nadlov-
ca. Šesto leto je služil cesarju, tedaj
mu je umrl starejši brat Marko; smel je
postavno terjati oprostitve, vrnil se je
domov in prevzel očetovo zapuščino.
Krepak in junaški je prišel v domačo
vas, postaven in raven kakor sveča, z
zalimi, navihanimi brkami, žarečimi
očmi, uglajen in gosposki v svojem na-

1*

4

stopu. Doma ga je čakalo prijetno izne-
nadenje. Njegova sestra Tilka — ako jo
smemo tako imenovati — je prav tako
vzrastla v močno, zalo mladenko. Raz¬
cveta se je v tako bujno lepoto, kakor
se razcvete sočna cvetica; da ste videli
njene svetločrne lase, njene lesketajo¬
če oči, črne kakor oglje, in njene vzvi¬
šene, resne poteze na obličju, bi bili
vzkliknili: Ni je lepše, kakor je Tilka!
Odslej France in Tilka nista več obče¬
vala kakor brat in sestra in po mate¬
rini smrti so se razvila med njima do¬
cela drugačna čustva. Dolgo časa je
krotil France svojo ljubav napram de¬
klici, ker si ni bil povsem na jasnem,
je li dovolj častno, če si izbere domačo
rejenko brez imena in starišev za svojo
ženo. Pa tudi Tilka se mu ni obešala
okrog vratu, nasprotno, bila mu je ma-
lobesedna, hladna; le tuintam je iz go¬
tovih znamenj mogel spoznati, da je
njena vnemarnost samo navidezna. Ko
je mladi Lokar končno vendarle rešil
častno vprašanje, se ni dolgo premiš¬
ljal in obotavljal. Tilka je postala nje¬
gova žena. Ustvarjena sta bila drug
drugemu kakor oko očesu in po vsej
dolini si čul splošno sodbo: Krasnejše
dvojice, kot sta mlada Lokarja, ni da¬
leč naokoli. Tako se je pri njih zopet
naselila sreča. Bila je to polna, neska-

5

Ijena sreča. France je svojo mlado, po¬
nosilo in brhko družico skoraj obože¬
val ter ji vsako željo kar z oči čital, do-
čim je Tilka oboževala svojega France¬
ta. Sreča jima je postajala od dne do
dne večja, in četudi je prvo leto hišna
zibelka ostala prazna, ni najmanjša
senca zatemnila solnca njune medse¬
bojne sreče. Toda te sladke sanje so ji¬
ma vendarle enkrat minule.

Bilo je koncem majnika. V cesar¬
skem mestu Dunaju se je imela vršiti
velika strelska slavnost in mladi Lokar
je sklenil, da se kot strasten in navdu¬
šen strelec udeleži te sijajne prireditve.
Štirinajst dni je nameraval ostati z
doma, Ker je šele prvič po svoji poroki
za tako dolgo dobo odhajal v tujino, je
Tilka ob slovesu potočila marsikako
solzo. Mož jo je tolažil ter ji zagotav¬
ljal, da ji prinese domov nekaj posebno
lepega od cesarja. Dva dni po moževem
odhodu je prejela Lokarica pismo, na¬
slovljeno na svoje ime in zaznamovano
s poštnim pečatom sosednje vasi. Ve¬
like, okorne in neokretne črke so se ji
zdele popolnoma tuje. Ko je odprla pi¬
smo in preletela z očmi prve vrstice, je
pobledela kakor mrlič in se tresla ka¬
kor trepetlika. Pismo se je glasilo sle¬
deče;

6

»Ljuba hčerka!

Gotovo si že večkrat želela čuti
kaj o svojih pravih stariših. Tvoje
matere ni več med živimi in jaz,
tvoj oče, nimam nikogar na svetu
razen tebe. Izročili so te tujim lju,-
dem brez moje vednosti in zoper
mojo voljo. Koprnel sem mesece in
leta, da bi še enkrat zrl tvoje oči in
ti segel v roko. Zakaj nisem že po¬
prej prišel k tebi, ti morem samo
ustno povedati. — Bodi tako dobra
in pridi jutri, v četrtek, zvečer oko¬
li devete ure v vaš gozd k zname¬
nju Marije Pomagaj, tam me boš
našla. Ni se ti treba bati, saj sem
tvoj telesni oče, ki ga žge ljubezen
in koprnenje po tebi. Da te le en¬
krat vidim in izpregovorim samo
eno besedico s teboj, sem zadovo-
voljen; šel bom in se ne vrnem ni¬
koli več. S tisoč pozdravi te priča¬
kuje ......  „

tvoj ljubeči oce.«

Pismo je zbudilo v Tilki strašno
razburjenje, nešteto skrbi in dvomov.
Ali je res njen oče? Kdo ve, v kakšni
podobi ji stopi pred oči? Čemu neki ne
pride na dom? Ali mu je dolžna usli¬
šati prošnjo, ko se toliko let ni pobri¬
gal za svojega zavrženega otroka? —

7

Vseeno, mora že imeti zadosten razlog.
Pismo se glasi tako milo proseče in
ganljivo. Če je oče, potem je njena sve¬
ta dolžnost, da ga ne pusti zaman pro¬
siti. Četrta božja zapoved je rodila že
mnogo blagoslova, pa tudi mnogo pro-
kletstva. Dolgo časa je premišljala Til¬
ka, ali bi šla ali ne, slednjič sc je odlo¬
čila, da ugodi očetovi prošnji. Toda sa¬
ma se nikakor ni upala sredi temne
noči v gozd. Zato je naprosila na večer
naslednjega dneva deklo Žeto, da bi jo
spremila do znamenja Marije Poma¬
gaj, kjer bi odmolili skupni rožni ve¬
nec. Ko sta stopali ženski skozi gošča¬
vo, je v zvoniku vaške cerkve ura rav¬
nokar bila devet. Znamenje Marije Po¬
magaj je stalo sredi male goščave, ob¬
dano kroginkrog od debelih in visokih
jelk. Malo, da ni počilo gospodinji Tilki
srce, tako burno ji je utripalo, ko je do¬
spela sredi gozda. Plašno in pazljivo se
je ozirala naokrog, toda ni tu ni tam ni
bilo čuti žive duše. Jela je z deklo
moliti rožni venec; toda očeta ni bilo
od nikoder, niti zdaj, niti pozneje, ko je
odhajala proti domu. Presenečena, pa
vendar mirnejšega srca se je vračala
Lokarica domov; pismo je smatrala za
nedolžno šalo, s katero jo je hotel opla¬
šiti kak nagajivec. Toda že v soboto je
dobila drugo pismo.

8

»Srčno ljubljena hčerka!

Če hočeš res svojega očeta vi¬
deti, moraš priti sama, brez sprem¬
ljevalke. Čakal sem te včeraj pri
znamenju, pa se nisem mogel ogla¬
siti, ker si imela s seboj še neko
drugo osebo. Le če prideš sama,
bodeva mogla govoriti in se vese¬
liti radostnega svidenja. Vsaka
družba bi naju motila. Za tebe je
bolje, če ljudje ne vedo, kdo je tvoj
oče. Prosim te še enkrat s povzdig¬
njenimi rokami, pridi jutri, v ne¬
deljo, toda sama, čisto sama! Moja
in tvoja sreča je odvisna od tega,
da prideš, — moja sreča in tvoja
sreča! Srčno te pozdravlja

tvoj ljubeči oče.«

Pismo je zbudilo v srcu mlade Lo-
karice nove dvome in skrbi, bojazen in
zavest dolžnosti sta bojevali v njej te¬
žak boj; slednjič je pa le zmagalo njeno
junaško srce. — Drugi večer se je od¬
pravila sama h gozdnemu znamenju.
Da bi ne bila neoborožena, če bi ji gro¬
zila kaka nevarnost, je stisnila pod
predpasnik pripravljeni samokres svo¬
jega moža. — Tudi danes ni, dospevša
do znamenja, ugledala nikogar. Po¬
kleknila je na klečavnik pred majni-

9

kovo Kraljico in se zatopila v molitev.
Kmalu se je pričelo na vrhu najvišje
jelke, kar jih je bilo naokrog, gibati ne¬
kaj živega. Drevo je zahrstelo, dračje
pokalo in črna postava je šinila po
deblu naglo nizdol. Že je dosegla naj-
spodnjo vejo, se spustila v skoku na
zemljo in pred Lokarico je stal — v
medli svetlobi je videla dovolj raz¬
ločno — Jošt.

»Jezus, Marija!« je kriknila žena
ter odskočila nekaj korakov nazaj.

»Ne boj se, nič žalega se ti ne bo
zgodilo!« je dejal Jošt pomirljivo.

»Zvabil si me v past . . . Kaj ho¬
češ od mene?« se je razvnela Tilka,
segla po nabitem samokresu in ga na¬
stavila Joštu na prsi.

»Za Boga, otrok, ali misliš ustreliti
lastnega očeta?« se je zgrozil Jošt.

»Očeta? Kdo naj je moj oče? Ne¬
mara ti? ... Ta bi bila lepa!«

»Ne pomaga nič, tako je in nič dru¬
gače, ljuba Tilka — ali pravzaprav Ma-
rietta! — Kajti pri krstu smo ti dali
ime Marija . . .; toda najprej te mo¬
ram opomniti, da se tako ne sprejema
svojega očeta, ki je koprnel in zdihoval
nad dvajset let po svoji hčerki — ne,
zares ne, najsi je oče potepuh.«

»Kaj, ti še zmerom trdiš, da si moj
oče? — O podlost predrzna!«

10

»Otrok, ti me žališ . . . Potrdim ti
lahko s prisego.«

»Nepridiprav, ki je sedel dvakrat
v ječi, bo prisegel Pidi po krivem!«

»Otrok, ali te res ni sram tako ne¬
spoštljivo govoriti o svojem očetu?. . .
Dokažem ti jasno kot beli dan, da sem
res tvoj oče ... tu so dokazi, na!«

Segel je v suknjič in prinesel nekaj
zamazanih listin. Toda Lokarici ni bilo
do listin, vprašala je vsa razburjena:

»In kdo je potem moja mati?«

»Najbrž moja žena, ali ne? Moja
Marietta, Bog ji daj dobro! Bila je Ita¬
lijanka in je že zdavnaj v grobu . . . I
seveda, tega ne moreš vedeti, zato ti
moram razložiti. Ko sem izgubil svojo
domačijo, borno kajžico, sem se popri¬
jel trgovine z žganjem. Prišel sem s
svojim blagom v Gorico in tu sem na¬
šel Marietto — služila je takrat v neki
gostilni. Čez leto dni sva se vzela. Nato
me je zadela tista nesreča z Lokarjem.
Nisem napak človek, toda nagle jeze
in srdit! Strahovito me je zbadal, ob¬
sipal z najgršimi psovkami — mahnil
sem in bilo je po njem . . . Ko sem se¬
del v Gorici v preiskovalnem zaporu,
me je obiskala Marietta. Takrat si ti
prišla na svet. Pozneje je prišla še dva¬
krat v ječo in mi pokazala tebe, ubo¬
gega črviča, tako da sva oba jokala. —

11

Bil sem obsojen in Marietta je skoraj
obupala. Revica je bila zapuščena, in
ker te ni mogla preživiti, te je pustila
Lokarjevim in odšla služit.«

»Pustila — zavrgla — in pri Lokar¬
jevih! — Čemu ravno pri Lokarjevih?«

»Ker so ji povedali, da je Lokarici
umrlo dete —; vedela je, da te bodo
tem rajši sprejeli za svojo. Pri Lokar¬
jevih je bil res pripraven kraj.«

»In zato si jim v zahvalo požgal
domačijo?«

»Ne domačijo — samo skednje in

hleve!-Ako bi ne bilo tebe, bi bil

zapalil tudi hišo; tako pa te nisem ma¬
ral spravljati v nevarnost; podteknil
sem samo pri skednju — iz srda in
maščevanja; kajti Lokar je imel vsled
svojega jezikovanja in psovanja vso
mojo nesrečo in vse moje zapore na
vesti.«

»O usmiljeni Bog, je-li mogoče?
Kako hudo me tepeš!« je jela tarnati
Tilka.

»Tako je, nič drugače! — Le po¬
glej, tu so dokazi!«

Prižgal je svečo in ob njenem svitu,
razgrnil listine.

»Vidiš, to je tvoj krstni list; ni še
davno tega, ko sem si ga dal izpisati
od župnika ... Le čitajva: Marija Se¬
ljak, zakonska hči Jošta Seljaka in Ma-

12

rije Sandrinelli, rojena 21. svečana
1840 . . . Saj se ujema s tvojo starost¬
jo, ali ne? . . . Ta otrok je potem kar
izginil. Ali si kdaj cula, da bi imel Jošt
kako hčerko?«

»Saj je deklica lahko umrla,«'mu
je oporekla Tilka.

»Če pa ni . . . Tudi za to imam
dokaz. Glej, to pismo mi je pisala Ma-
rietta, moja žena — tvoja mati; prejel
sem ga, ko sem prvič bival v ječi, še
preden je pogorelo pri Lokarjevih.
Čitaj!«

Tilka je vzela pismo in Jošt je po¬
svetil s svečo . . . Bile so pismenke,
kakor jih piše ženska roka. Podpisana
Marietta naznanja svojemu možu, da
je pustila svoje dete, malo Marietto,
pred vežnimi vrati Lokarjeve hiše in je
Lokarica najdenko sprejela za svojo,
zlasti ker ji je smrt ugrabila lastnega
otroka. Deklici Marietti so nadeli ime
Tilka in ji je prav dobro. Na koncu pi¬
sma stoji prošnja, naj Jošt vedno pusti
Tilko pri Lokarju ter previdno molči o
svojem očetovstvu, ker je tako najbolje
preskrbljena; tako ugodnega življenja
bi ji lastni stariši nikdar ne mogli pri¬
voščiti.

Tilka — Marietta — je bridko za-
plakala, ko je prečitala pismo. Jošt pa
je dejal:

13

»In da ti preženem sploh vsak
dvom, ti hočem povedati še neko zna¬
menje na telesu . . . Najin otrok, mala
Marietta, je imel na levi nogi tretji in
četrti prstek popolnoma zraščen . . . Ali
nimaš ti tako?«

»Križ božji!« je vrisnila Lokarica,
»res je . . . Zdaj sem najnesrečnejše
bitje na svetu!«

»Tega ravno ni treba trditi, otrok
moj!«

Tilki je pokalo srce od bridkosti.
Slednjič je vzkliknila:

»O moj Bog! O moj Bog! Če pride
to mojemu možu na uho, potem gorje
mi . . . Torej hči tistega, ki je ubil nje¬
govega očeta in požgal — oooh! — Jošt,
o — ti niti ne veš, kako te sovraži! Od¬
slej bo sovražil še mene, saj ne more
drugače ... Če izve, me ne pogleda
vse žive dni . . . Izgubiti njegovo srce
je hudo; biti prezirana, zaničevana, ne
— tega ne prenesem.«

»Vem, vem; tudi on je podedoval
tisto staro Lokarjevo visokost . . . Toda,
Marietta, saj ni tako hudo. Ni treba,
da bi vse izvedel.«

»Kaj, da ne bo izvedel? Ali hočeš
prikriti, Jošt — o—?

»Da, da, le reci besedo oče! — Sicer
pa, če tudi ne rečeš, nazivaj me, kakor
hočeš . . . Tvojega moža seveda prav

14

nič ne briga, kakšne vezi so med nama.
Zato sem tako skrbel, da si prišla sem¬
kaj sama, brez spremljevalca. Ce imaš
le količkaj pameti in želiš opomoči svo¬
jemu očetu, potem odide Jošt še nocoj
odtod — za vselej. Živa duša ne bo
izvedela, da sem bil tvoj oče.«

»Jošt . . . oče! Kar povej, vse ti
storim, vse sem pripravljena!«

»Marietta, zame v tem kraju ni
več prostora. Kakor garjev pes begam
okrog; vse me preganja, povsod sem
jim na poti. — 0, to je peklensko živ¬
ljenje! Malo da ne obupam! Iti moram
proč — proč — v Ameriko, kjer me
nihče ne pozna. Tam postanem nov,
drugačen človek. Toda ni enega beliča
nimam v žepu, dočim rabim petsto
kron, da morem tjakaj. — Marietta,
daj mi denarja!«

»Jošt ... o —, to je nemogoče. Saj
še sama nimam ničesar.«

»Tvoj mož pa ima — najbogatejši
je na Zlatem brdu. Tudi hranilna knji¬
žica bi . . .«

»Samo ena je pri hiši, a še v tej je
samo štiristo kron.«

»Dovolj bo, če priložiš še nekaj
svojega zlatega nakitja. Za prvo silo.«

»Toda, oče, knjižica je moževa, jaz
bi postala tatica!«

15

»Kaj Še, tatica! Mož in žena sta
eno telo, kar je njegovega, je tudi
tvoje.«

»Opazil bi, da je bila izmaknjena,
in kaj naj potem porečem?«

»Reci, da je bila ukradena, pa je ...
reci, kar hočeš. Rad te ima, da bi te
najrajši snedel, in če si pametna žen¬
ska, ga boš že znala sukati, da se ti bo
povijal okrog prsta.«

»Ne, ukaniti, goljufati moža, ne
morem ... ne morem!«

»Kakor hočeš,« je odgovoril Jošt
mirno, »menil sem, da je bolje, če se
pomenim s hčerko kakor z zetom . . .
V Ameriko moram ... Če mi torej ti
ne pomagaš, se moram javiti Lokarju
kot svojemu zetu ter ga prositi pot-
nine.«

»Ne, ne, za ves svet ne! Rajša umr-
jem na mestu, kakor da bi to dopu¬
stila,« je zaklicala Tilka. »Od moža
zaničevana, prezirana, o, to bi bilo
nekaj groznega! Prosim te, samo tega
mi ne stori!«

»Torej se končno vendarle odločiš
za moj nasvet?«

»Ne-da — počakaj, da neko¬

liko premislim.«

»Nikar se dolgo ne obotavljaj, da
naju kdo ne zaloti skupaj na tem
kraju,« je priganjal Jošt. »Ne ostaja ti

16

drugega, kakor da mi uslišiš prošnjo.«

»Ne morem, ne smem — ravnala
bi zoper svojo vest, zvestobo, čast,« se
je upirala žena.

»Kaj čast, čast? Če si takp trdo¬
vratna, pa prevzemi nase čast, da boš
po vsej dolini znana kot hči ubijalca
in požigalca Jošta.«

»Nikar! Prosim te, nikar! — Ge si
moj pravi oče in ti tli v srcu le iskrica
ljubezni do svojega otroka, me ne boš
pahnil v nesrečo in mi nakopal tako
krute muke . . . Usmili se otroka!«

»Jaz pa pravim: Usmili se očeta!
Ti vidiš moje gorje, kako me prega¬
njajo, zaničujejo, sramotijo . . . Lehko
mi pomagaš, denar imaš pri roki in sa¬
mo seči je treba po njem; ali tvoje otro¬
ško srce je trdo kakor kamen.«

Umolknil je za hip ter nadaljeval:

»Sicer ti pa ne morem pomagati;
ako ne zbežim odtod, je najina skriv¬
nost v nevarnosti. Kadar sežem v jezi
in obupu po žganju, takrat sam ne
vem, kaj imam na jeziku, in tako bom
prej ali slej izblebetal, o čimer ti želiš,
da bi molčal . . .«

»Oče, ti si strašen!«

»In ti si neusmiljena, trmasta!
Tvojega obotavljanja in mojega priza-
našanja bo kmalu konec; počakal bom
tvojega moža ter mu kratkomalo po-

17

jasnil, v kako prijateljske zveze ga je
zapletla njegova ženitev.«

Tilka je trepetala in vila roke, v
njeni duši pa je divjal boj . . . Čez ne¬
kaj hipov je zaihtela, rekoč:

»Koliko denarja si rekel?«

»Najmanj petsto kron,« je odgo¬
voril Jošt.

»Ona hranilna knjižica je vredna
samo štiristo kron.«

»Priloži nekaj prstanov in drugega
lepotičja, ki se bo dalo spraviti v

denar.«

»Ves nakit sem prejela od moža, ki
bo precej opazil, da ga ni več pri hiši.«

»Reci, da so bili tatovi . . . Skratka:
petsto kron, ali pa te izdam!«

»O usmiljeni Bog! In kdaj ga ho¬
češ imeti? Danes ne morem drugič v
gozd.«

»Saj ni treba. Kar lepo pripravi,
takoj pridem iskat . . . Spalnico imaš
v pritličju. Točno o polnoči potrkam
na okno — tema je in ni se bati nevar¬
nosti; daš mi novce in takoj se odpra¬
vim na pot. — Ali bo ali ne?«

Lokarica je omahovala še nekaj
trenutkov, potem pa je segla očetu v
roko . . .

»Torej na svidenje o polnoči!« je
zaklical Jošt ob slovesu ter izginil v
grmovju.

Najdenka.

2

18

Ko se je Tilka vrnila domov, je
brskala nekaj časa po svojih skrinjah,
ali našla ni nobene dragotine, ki bi jo
mogla podariti. Vzela je torej iz pre¬
dala moževo hranilno knjižico — in tu
je opazila na dnu nekaj zlatih cekinov.
Bili so zlatniki, ki jih je bil prejel mož
kot odlikovanje pri neki strelski tekmi.
Naštela jih je dvanajst; ležali so leto
za letom v predalu in zdelo se je, da
Lokar ni kaj prida pazil nanje. Lahko
bi jih izmaknila brez posebne nevarno¬
sti. Tudi vest ji ne more očitati kaj
hudega, saj ji je volila rajna Lokarica
v svoji oporoki osemsto kron in bo to¬
rej škoda dvakrat povrnjena, če pre¬
piše to vsoto na moževo ime. — Točno
o polnoči se je prikazal Jošt. Izročila
mu je naglo hranilno knjižico in onih
dvanajst zlatih cekinov kar skozi hišno
okno; mož je prejemek skrbno in paz¬
ljivo preštel, se kazal zadovoljnega ter
urnih korakov odhitel v temno noč, ne
da bi se bil zahvalil, poslovil ali raz¬
odel svojemu otroku kako nežnejše
čustvo. — Komaj je bil Jošt odtod, je
leglo Lokarici dejanje, katero je bila
ravnokar izvršila, na srce težko kakor
kamen. Dozdevalo se ji je, da ji kličejo
stenske podobe Lokarjevih prednikov
vse hkrati: »Tatica!« — »Tatica!« Srce
se ji je krčilo v grozotni bojazni, kaj bi

19

se zgodilo z njo, če bi stvar vendarle
prišla na dan. Z mrzlično naglico je
brskala po oropanem predalu ter izku¬
šala urediti posamezne predmete, ka¬
kor jih je bila dobila, da bi izbrisala
najmanjšo sled tuje roke; toda strah
in razburjenje sta ji rastla od hipa do
hipa, dokler ni končno bridko zaihtela
ter omahnila v nepremagljivi žalosti in
boli na svoje ležišče.

II.

Po osmih dneh se je vrnil Lokar s
svojega potovanja domov. Bil je vese¬
lega, vedrega srca, kajti sreča mu je
bila mila, in kadar je premišljal o ra¬
dostnem svidenju s svojo iskreno in
nežno ljubljeno ženico, mu je utripalo
srce v podvojenem veselju. Na Dunaju
je bil kupil Tilki težko, čisto zlato
vratno verižico s križcem, s katerega
je lesketalo lepo število pristnih bise¬
rov. Kar plaval je v veselju in zadovolj¬
stvu, kako bo presenetil s tem nena¬
vadnim darilom svojo družico. Toda
ko je prestopil domači prag in hotel
objeti svojo Tilko, ga je spreletelo ne¬
kaj neprijetnega, mučnega, ter je osup¬
nil. Žena je stala pred njim bleda in
izmučena, opazil je, kako se ji trese
roka, in obenem občutil njeno mrzlino.

2*

20

»Za Boga, Tilka,« je vzkliknil pre¬
senečen, »kaj je s teboj? Ti si bolna!«

»O, zdaj je spet vse dobro, odkar te
vidim doma,« je odgovorila natihoma
in negotovo; »dokler si bil z doma, smo
povsod, pri vsakem delu čutili, da te
manjka. Skrb in bojazen, s katerima te
je spremljalo moje srce v tujini, sta me
nemara nekoliko potrli.«

»Ti sirotica,« se je nasmejal mož,
»samo nekaj dni si bila vdova, pa si že
vsa drugačna! Najrajše bi me pasla
kakor malega šolarčka ali pa me celo
postavila pod stekleni pokrov, da bi ne
mogel uiti . . . Toda, Tilka, ti si še
zmerom nemirna in tvoje roke so čim¬
dalje bolj hladne.«

»Hladne roke, gorko srce, — gorke
roke, hladno srce, — saj ti je menda
znan ta pregovor?« se je hotela žena
pošaliti, pa se ji ni posrečilo.

Ko je Lokar odmotal ovoje, kjer je
bilo shranjeno ženino darilo, ter ji po¬
ložil verižico okrog vratu, je Tilka še
bolj pobledela in njeno veselje ni bilo
daleko tako veliko, kakor si ga je mož
slikal, preden jo je videl. Njeno vede¬
nje se mu je zdelo čudno, neumljivo
in ni se mogel ubraniti mučne skrbi,
kako je z njenim zdravjem. Silil jo je
večkrat, naj vpraša zdravnika, da ji
zopet opomore; toda Tilka mu je zatr-

21

jcvala na vso moč, da je njena slabost
samo navidezna in da se čuti čilo in
zdravo, kakor zmerom. — Minul je te¬
den dni, minula je Tilkina bolezen in
Lokar je sklenil, da ne zapusti nikoli
več žene in domačije, sicer bi mu Tilka
popolnoma ovenela. — Minul je še en
teden in tedaj je prejel Lokar po pošti
odlikovanje, katero si je na Dunaju
pridobil s svojo strelsko umetnostjo.
Bili sta dve zastavici, petnajst srebr¬
nih tolarjev in dragocena čaša. Zasta¬
vici je obesil gospodar v družinski
sobi, ostale dragocenosti pa je nesel
hranit v skrinjo, kjer je navadno
spravljal vse važnejše in imenitne j še
stvari. Pri tej priliki je zlasti tisti pre¬
dal, kjer so ležali zlatniki in hranilna
knjižica, zbudil njegovo pozornost.

Opazil je, da je med listinami in
pismi brskala tuja roka in da niso zlo¬
ženi v istem redu, kakor jih je bil sam
položil. In kje je onih dvanajst ceki¬
nov, ki jih je bil prinesel kot odlikova¬
nje s poprejšnje strelske slavnosti?
Pregledal je ves predal, vso skrinjo, ali
ne en zlatnik se ni zalesketal pod nje¬
govimi rokami. Vrhutega je opazil, da
manjka tudi hranilna knjižica. Pokli¬
cal je Tilko iz kuhinje ter jo vprašal:

»Tilka, ali si ti pospravljala po
skrinji in položila one stvari kam dru¬
gam ?«

22

»Kakšne stvari?« se je začudila
žena in se nalašč lotila nekega dela pri
obleki ter jo jela pospravljati v omaro,
da bi prikrila svoje presenečenje in
razburjenje.

»Saj veš, imel sem v tem predalu
hranilno knjižico, vredno štiristo kron,
in nekaj cekinov, a zdaj ne najdem ne
tega ne onega.«

»Morda si stvari sam premaknil in

jih shranil kam drugam-in se

ne moreš več spomniti,« je oprezno od¬
govorila Tilka.

»Ne, ne. Preden sem odpotoval na
Dunaj, sem uredil vse listine; videl
sem vse, kar je bilo v predalu ter pustil
v lepem redu . . . Ako ti nisi ničesar
videla ali premaknila, potem je pač
ukradeno.«

»Kaj je ukradeno?«

»Imela je opraviti tatinska roka,
Tilka!«

»Ne bodi vendar tako nezaupljiv,
France; kdo ti bo verjel kaj takega?«

»Tilka, ti še ne poznaš ljudi...
Torej nisi ničesar iskala po skrinji?«

»Čemu neki? — Ni bilo treba. —
Ni z mezincem se je nisem doteknila,
kaj še-le odprla!« — Jecljaje so njena
ustna izpregovorila te besede in za¬
rdela je kakor rak. Topot se je zgodilo
prvič, da je nalagala svojega moža.

23

»Tilka, če je stvar taka,« je odgo¬
voril gospodar resno, »potem moramo
hiteti in rešiti, kar se da.«

»Kaj nameravaš, France?«

»V sodnijo, da naznanim tatvino.«

»Za Boga, nikar, France! — Vsa
župnija bo pokonci, govorjenja in hu¬
dobnega namigavanja ne bo ne konca
ne kraja ... Nemara si stvari vendarle
sam premaknil?«

»Je popolnoma nemogoče. Prepri¬
čan sem do dna duše, da so nas poselili
tatovi; takoj grem, da ovadim naj¬
bližje — svoje posle.«

»Mati nebeška! France, čemu te
strašne, neutemeljene sumnje...?«

»Strašne so, toda imam dokaze, da
upravičeno sumničim ...«

»Naj bodo dokazi — ali čemu raz¬
burjati vso hišo, vso župnijo — kaj po¬
reko opravljivi jeziki o tvoji ovad¬
bi...  ?« Toliko vrišča ne zaslužijo oni
novci.«

»Ni mi do denarja — čeprav bi ne¬
mara ujeli lopova, ki si je prisleparil
stotake, ako takoj poizvem o njem pri
hranilnici — ali tega ne pripustim za
nobeno ceno, da bi stanoval s to ta¬
tinsko zalego pod isto streho ... Te

24

sramote in brezstidnosti bi ne mogel
prenesti.«

»Tat? — Tat? — France, bodi uver-
jen, da tatu ni v naši hiši... Varaš se,
veruj mi!«

Lokarja ni omajalo v njegovem
sklepu Tilkino prigovarjanje; še isti
dan je odšel v mesto k sodniji. Zglasil
se je mimogrede tudi v hranilnici in tu
so mu povedali, da so odšteli pred tre¬
mi tedni na račun omenjene knjižice
onih štiristo kron nekemu starejšemu
možu s sivimi brkami in upognjenim
nosom. Sumnja je bila torej utemelje¬
na. — Naslednje jutro se je prikazal
na Lokarjevini župan z dvema orožni¬
koma, da bi preiskali skrinje, omare in
kovčege domačih poslov. To vam je
bilo strahu, začudenja in ogorčenja

nad tako zlobnim sumničenjem!-

Prevohali so vse kotičke, ali našlo se
ni nič sumljivega. Še-le ko so premeta¬
vali skrinjo prvega hlapca Matije, se
je posvetil na dnu skrinje cekin. Lokar
je zatrjeval na vse pretege, da je ta
cekin eden izmed ukradenih; ravno
tako je trdil Matija na vso moč, da je
zlatnik njegov in ga je kupil pred pe¬
timi leti v mestu, da bi ga ob priliki
lahko podaril kot birmansko darilo.

24i

Orožniki so povpraševali semintja in
slednjič se je pokazalo, da je bil Matija
ravno pred tremi tedni z doma — baje
na božji poti. Tudi njegova postava je
bila dokaj slična tatu, kakor so ga
popisali v hranilnici; vse njegove proš¬
nje so bile zaman, orožniki so ga ho¬
teli vkleniti. Tedaj se je pričel hlapec
rotiti in pridušati, da je nedolžen, da
se ni svoje žive dni dotaknil tujega
beliča, da ni bil niti pri sodišču, da
umrje na mestu od sramote in žalosti,
ako ga odpeljejo kot hudodelca. Z obli¬
čja mu je govorila smrtna tesnoba. —
Tedaj, ko sta strah in razburjenje pri-
kipela do vrhunca, je kriknila mlada
Lokarica s presunljivim glasom:

»Pustite ga, ker je nedolžen! Jaz
sem vzela denar!«

Iti a.

Strašno razburjenje je zavladalo
med navzočimi, ko je gospodinja izre¬
kla o sebi tako težko obsodbo.

»Za Boga, Tilka, bodi pametna,« je
vzkliknil mož trepetaje; »tako daleč
vendar ne sega ljubezen do bližnjega,
da bi ti sama sebe ovadila za tatico in
s tem rešila pravega krivca ... Saj ve

vsak človek, da Lokarici ni treba kra¬
sti denarja.«

»Ne pravim, da sem ga ukradla,«
je vršela Tilka v svoji zbeganosti, »ne,
nisem ga ukradla, samo izposodila
sem si ga z namenom, da ti ga ob pri¬
liki vrnem.«

»Toda, Tilka, ne govori tako ne¬
spametno!« jo je prosil mož, »saj ni
res, kar trdiš!«

»Ne morem izpremeniti tega, kar
je res.« je odgovorila natihoma in si
zakrila z rokami solzno obličje.

Tedaj je stopil orožnik bližje, uprl
svoj strogi pogled v ženo ter vprašal:

»Žena, ali je vaša trditev resna in
bi si je ne sramovali tudi pred sodi¬
ščem?«

»Da!«

»Tudi če bi morala priseči, Tilka?
Potrditi jo s sveto prisego pred živim
Bogom?« jo je vprašal mož.

»Da!«

Lokabja je spreletela rdečica, bol
in srd sta odsevali z njegovega obličja;
Lokarica pa se je sesedla na stol, bilo
je ni drugega nego strah in sramota.

»Stvar se je torej dovolj pojasnila,«
je pripomnil orožnik Lokarju, »tako da

24 3

lahko s tovarišem odideva . . . Morda
želite še kaj?«

»Hvala,« je odgovoril Lokar mrtvo,
»kadar bom potreboval vaše pomoči, se
bom javil.«

Orožnika z županom sta zapustila
hišo, takoj nato so se razkropili tudi
posli in zbežali pred grozečimi pogledi
svojega gospodarja po vseh kotih; Lo¬
kar je stopil k Tilki, jo prijel precej
trdo za roko in peljal v hišo. Tu sta
sedla za mizo, drug za drugim voga¬
lom, in dolgo, dolgo časa — molčala.
Slednjič je prekinil mož čudno tišino,
rekoč:

»Tilka!« Rekel je mehko, ljubez-
njivo, ali vendar strogo in odločno.

Tilka ni črhnila besedice, marveč
zakrila je obličje s predpasnikom in še
bolj zaihtela.

»Tilka!« je pričel mož iznova, »ne
morem verjeti, ne morem si misliti, da
bi bila ti nakopala naši hiši toliko po¬
nižanje in sramoto . . . Čemu neki ti
je bilo treba tatvine?«

»Tatvine?« je zajecljala žena v sol¬
zah, »prosim te, zakaj zopet ta kruta,
ta neusmiljena beseda . . .? Denar
sem si samo izposodila in ti ga vrnem

24 *

do zadnjega vinarja . . . Saj imam še
zmerom tistih osemsto kron po ma¬
teri.«

»Tilka, čuj vendar, da mi ni toliko
do denarja, ali boli me, da si tako ne¬
spametno poteptala svojo čast in zve¬
stobo ... Da si me prosila, bi ti bil na¬
štel tisoč, da, pettisoč kron — bila si
moje bogastvo, moja sreča, moje vse.«

»France, nujno sem potrebovala
denar in ti si bil med tem z doma «

»In zakaj mi nisi tega takoj pove¬
dala, ko sem se vrnil domov? Zakaj si
me pustila letati po mestu ter loviti
tatu, ki ga ni bilo ? Zakaj si prignala to
žalostno stvar tako daleč, da je prišla
pred tuje oči, da bo govorila o njej cela
vas, cela dolina? Pa bi bila vsaj včeraj
zinila odrešilno besedico namesto da¬
nes! . . . Tilka, tvoja čudna neodkri¬
tost, lažnjivost in lokavost ti je nadela
strašno ime: tatica!«

»France, ne bodi neusmiljen, brez¬
srčen! . . . Moj Bog, tatica?«

»Ne vem druge besede.«

Žena je nagnila glavo kvišku in se
ozrla vanj preplašena, pobledela kakor
smrt . . . Njene črne oči so se zdele še
bolj temne in nedoumne, kakor bi zrli
skoznje strahovi . . . Bila je kakor

245

marmorni kip, tako lepa in žalostna,
Tedaj se je v možu zbudilo vnovič so¬
čutje, vnovič mu je vzplamtela v srcu
ljubezen do žene. Pomaknil se je bližje
in rekel krotko, skoraj sladko:

»Tilka, morda se bo konečno zade¬
va drugače razvozljala, kakor je videti
na prvi pogled . . . Nemara bi se dalo
tvoje ravnanje opravičiti, če bi vedel
vzrok, ki te je tiral do tega nepremiš¬
ljenega koraka. Tilka, kar povej mi,
čemu si rabila denar?«

Lokar je čul bolesten zdihljaj, ali
besedice niso izpregovorila Tilkina
ustna.

»Tilka, ali si čula in umela, kar
sem te vprašal?«

»Da!« je odgovorila komaj slišno,
»ali povedati ne morem — ne smem.«

»Zakaj ne smeš povedati?« se je
razvnel mož.

»Ker mora ostati tajno!«

»Tajno? Svojemu možu hočeš pri¬
krivati? ... O Tilka, ne ženi me do ob¬
upa!... Vsak utripljaj mojega srca je
pričal o moji ljubezni do tebe, ljubil
sem te kakor svojo dušo, svojo srečo!
— Zaupal sem ti najnežnejše globine
svojega srca, ležale so pred teboj kakor
odprta knjiga in ni senca ti ni ostala v

24  &

njih prikrita ... Bil sem uverjen, da
sem si naklonil tvoje zaupanje, tvoje
srce ... In zdaj — tak prepad med
tvojim in mojim srcem? ... Tilka, ro¬
tim te pri vsem, kar ti je svetega, ne
delaj svojega moža nesrečnega — uni¬
čenega!«

Sklenil je roke ter jih povzdignil
pred njeno obličje kakor v molitvi.

Tedaj se je zganila tudi žena, zdrs¬
nila pred njim na kolena ter zaihtela:

»France, pri najini večni ljubezni,
pri najini srčni sreči, in če me imaš le
še količkaj rad, te prosim, ne terjaj od
mene odgovora, vsaj topot ne! Pusti,
da ohranim skrivnost v sebi- — to bo
najlepši dokaz tvoje ljubezni, hvaležna
ti bom zanj vse žive dni...  Glej, pro¬
sim te tako srčno in zaupljivo, kakor
bi prosila Boga.«

»Bog nam odpusti samo tedaj, če
se obtožimo svojih grehov,« jo je za¬
vrnil mož srdito.

»V tej zadevi mi vest ne očita niti
najmanjšega greha.«

»Ali nekaj tujega, sovražnega se je
vkljub temu ugnjezdilo med nama ...
Tvoje srce ni več popolnoma moje, ka¬
kor je bilo nekdaj.«

»Samo tvoje je — prisegam ti pri
vseh svetnikih!«

»Potem mora biti kaka krivda ali
kak prestopek iz prejšnjega časa, ki te
gloda v srcu.«

»Ne, ne! — Bog mi je priča. Fran¬
ce, ali res več ne zaupaš svoji ženi?«

»Človeku, ki se je prvič pokazal ne¬
poštenega, se drugič več ne verjame ...
Ako mi takoj ne pojasniš skrivnosti,
moram dvomiti o tvoji poštenosti.«

»France, ti si krutega in trdega
srca do mene.«

»Ne, premehak in predober sem ...
Kar te prosim in zahtevam, si mi dolž¬
na povedati. . . Tilka, ni za ped ne od¬
stopim od svoje terjatve ... Sili me do
tega lastno dobro ime in čast hiše ...
Nakopala si nam sramoto in ponižanje,
omadeževala si naše družinsko življe¬
nje. Samo s tem moreš poravnati in iz¬
brisati svojo krivdo, če mi odkrito za¬
upaš skrivnost, ki jo hraniš v srcu.«

»France, Bog mi je priča, da sem
ti samo zato vzela denar, da bi se ne
zagrenila najina srčna sreča, da bi ne
minila najina ljubezen . . . Toda, mej
Bog, malo da nisem izblebetala . . .«

»Torej vendar ... Le nadaljuj!«

»Ne morem — za ves svet ne!«

248

»Če ne — je minila najina ljube¬
zen, minila za vselej!«

Strašen boj je divjal v srcu mlade
Lokarice. Dvoje krutih stvari ji je bilo
torej danih na izbero, ena hujša kakor
druga: izgubiti ljubezen in srečo svo¬
jega moža ali pa nastopiti v javnosti
kot otrok ubijalca in požigalca Jošta
ter prevzeti nase srd in sovraštvo cele
občine. — Mož je videl njen notranji
boj, ali obenem je tudi opazil z njenega
obličja, da ne bo razodela skrivnosti.
Zato je dejal osorno:

»Nemara tudi veš, da lahko s silo
spravim iz tebe, česar nečeš iz! epa po¬
vedati?«

Pri teh besedah so se Lokarici za¬
iskrile oči v prezirljivem ponosu in od¬
govorila je prešerno:

»Rada bi poznala človeka, ki bi bil
tako oblasten! Torej s silo, praviš? Ne
branim ti: le pokliči orožnike, da me
odpeljejo in postavijo pred sodnika!«

»Tega ravno ne mislim, ker nečem
tvoje sramote oznanjati vsemu svetu,
ali . . .«

»Kaj ali . . .?«

»Menda vidiš, da ne moreva ostati
še nadalje skupaj, če ne izpremeniš teh
razmer?«

»Torej mi boš pokazal vrata?«

25

»Sama si jih odprla; izberi si sa¬
ma pot — če bi bila pametna, bi zado¬
stovalo nekaj odkritosrčnih besedi in
stvar bi bila končana.«

»France, tvoje srce je kakor ka¬
men, trd kamen.«

»Ne maram žrtvovati svoje časti
goljufivemu srcu nepoštene ženske.«

»France kesal se boš teh besedi . . .
Le pojdi k župniku ter mu sporoči na¬
jino ločitev, ne bom ti delala zapreke.«

»To lahko storiš ... ti imaš najin
razdor na vesti.«

III b.

Bilo je na predvečer Velike Go-
spojnice. V prostorni hišni veži neke
kmetije v obliž ju goriškega mesta je
sedela mlada žena in zrla s sanjavimi
očmi po cvetočem vrtu in širni, nepre¬
gledni planjavi, ki se je razgrinjala
pred njo, kamor ji je segalo oko. Žena
je nosila napol mestno obleko; bujni,
črni lasje so krasili v širokih kitah lepo
čelo, črne oči na bledem obličju pa so
zrle nekam žalostno in molklo. Zami¬
slila se je žena — mlada Lokarica — v
širno pokrajino, zatopila v svoje otož¬
ne misli. Vse skrbi in bridkosti, vsi na¬
pori in boji zadnjih tednov so se ji

26

oglašali v duši. Koliko gorja je morala
prestati, ko se je pletla žalostna pravda
za ločitev! In ko je napočil čas ločitve,
ko je bilo treba zapustiti ljubljenega
moža, o kako je takrat krvavelo njeno
srce!-Trikrat se je zgrudila k nje¬

govim nogam in ga prosila, naj je ne
zavrže. Kakor dekla mu je zatrjevala,
da mu hoče pridno in zvesto služiti, da
rada izgubi vse gospodinjske pravice,
samo da ji dovoli ostati v hiši... Nje¬
ne prošnje so bile zaman. — Niti trdno
zagotovilo, da ga bo kmalu osrečila z
željno pričakovanim darilom iz nebes,
ni moglo omehčati moževega srca. Pač
se je zdrznil in prestrašil pri teh bese¬
dah, ali takoj je zopet stopil prednjo s
svojo zahtevo: razodeti skrivnost ali
pa iti. Tako se je končno morala ločiti
od Lokarjevine z grenkostjo v srcu in
globoko, neutolažljivo žalostjo v duši.
Pri slovesu ji je mož izkušal vsiliti ti¬
stih osemsto kron, ki jih je imela pri
njem shranjene kot materino dedščino,
in nekaj lastne glavnice, da bi se mogla
pošteno preživiti. Ponosno je odklonila
ponujani denar ter moško izjavila, da
rajše umrje od lakote, kakor da bi si
morala opomoči z Lokarjevimi stotaki.
Storila je to zlasti zategadelj, da bi ne
odšla v tujino kot »tatica«. — Noč je

27

bila, ko je odhajala z Lokarjevine, noč
na zemlji, noč v njeni duši. Potovala je
peš do Gorice in tam ji je neka prija¬
teljica, ki je bila omožena v mestu, na¬
šla službo pri sedanjem gospodarju.
Mesec dni je preteklo, odkar je prišla
semkaj; sicer se ji nazunaj ni godilo
slabo, ali srce ji je glodala dan za dne¬
vom nedopovedna bol. In ko so ji vsta¬
jale zdaj v duši mrke slike minolih
dni, ko je čutila vso svojo bedo in za¬
puščenost, se je zgrozila bolj kakor
kdaj poprej nad brezsrčnim in krivič¬
nim moževim ravnanjem. Nehote so se
ji orosile oči v solzah, in da bi bila žena
sama, bi bila bridko zaplakala . . .

Na dvorišču so se oglasili koraki.
Lokarica je v strahu planila kvišku in
si otrla solze. — Ozrla se je proti oni
strani, kjer je čula hojo in zagledala
pred seboj — Jošta.

»Jezus, Marija!« je vrisnila v neki
notranji grozi, »Jošt, o — — mislila
sem trdno, da si že zdavnaj v Ameriki.«

»Kakor vidiš, sem še zmerom v lju¬
bi domovini,« je odgovoril Jošt zanič¬
ljivo.

»Torej si me osleparil in nisi izpol¬
nil svoje obljube?«

»Počakaj, ne vznemirjaj se po ne¬
potrebnem! Imel sem trden sklep, da

28


odidem v tujino, ali ni bilo mogoče . . .
In prav je, da nisem šel, dobro bo za¬
me in zate!«

»Oče, prosim te, beži odtod, da
naju kdo ne vidi . . .«

»Ni se ti treba bati, vaši domači so
vsi pri sosedu, sicer me pa tukaj itak
živa duša ne pozna.«

»Oče, vseeno moraš takoj izpolnili
obljubo in oditi v Ameriko. Dokler boš
v naših krajih, bom neprestano trepe¬
tala v strahu in bojazni. Že doslej si
me pahnil v tako strašno nesrečo. Saj
ti mora biti znano, zakaj sem tukaj in
kakšne stvari smo doživeli doma za¬
radi tebe . . .«

»Ako bi ne bil vedel, bi te ne bil
našel tukaj.«

»Tvoja pot je bila popolnoma za¬
man, ker mi itak ne moreš pomagati.«

»Zakaj ne? Lahko ti pomagam,
pomagam ti do maščevanja, da boš
uklonila svojega ošabnega in trdosrč¬
nega moža in mu povrnila stotero, kar
ti je nakopal bridkosti.«

»Mati usmiljena, Jošt, ti kuješ ne¬
kaj zlobnega . . . Prosim te, če imaš v
srcu le mrvico ljubezni do svojega
otroka, pusti Franceta v miru! Vse, kar
bi mu storil žalega, bi bilo tudi zame
gorje, dvakratno gorje . . .«

29

»Vidim, da te še ni izmodrila ne¬
sreča in bi najrajše poljubila tisto ro¬
ko, ki te je pahnila čez domači prag.«

»Prejela sem poprej od njega mar¬
sikaj dobrega in zato ne pustim, da bi
mu kdo žugal kaj hudega . . . veš..!«

»Omenil nisem prav ničesar, kaj
mu bom storil; samo njegovo ošabnost
moram ponižati, da se bo plazil pred
tvojimi nogami kakor pes ... Če po¬
rabim svojo moč, s katero ga že zdaj
držim v pesti, bo rad prišel prosjačit v
tvojo hišo . . .«

»Jošt — oče, še zmerom govoriš
čudno in grozeče; o, pusti to in ne de¬
laj mi novega strahu! Veš, da ne do¬
pustim, da bi storil mojemu možu kaj
žalega!«

»Nič žalega, samo malce se bo mo¬
ral ponižati pred teboj . . . Marietta,
čuj, kar ti povem! Ali bi se ti ne smeh¬
ljalo srce od veselja, če bi te prišel s
povzdignjenimi rokami prosit odpu-
ščenja, da te zopet na rokah ponese do¬
mov in sprejme za ženo, če bi stala
pred njim v bogati obleki kot gospa
plemenitega rodu, on pa bi te prosil po¬
nižno kakor verne duše v vicah, in bi
odgovorila vsaki prošnji: ne, ne . . .?
Ej, to bi bilo zadoščenje!«

»To se ne bo nikoli zgodilo! Nehaj
s takimi čenčami!«

30

»Niso čenče, stvar je resna. Mari-
etta, samo pomigniti mi je treba z ro¬
ko, pa boš povišana ... in še kako!«

»Radovedna sem, kaj bi mi zopet
rad nasleparil!«

»Marietta, kaj porečeš, če ti po¬
vem, da si iz visoke, plemenite rodo¬
vine . . .?«

»Kaj? — Ali mar nisem tvoja hčer¬
ka? .. . Torej si me podlo nalagal?

— Ali pa lažeš danes?« je siknila Tilka
s tresočim glasom.

»Otrok, čemu spet to vpitje, ta žen¬
ska razdražljivost?« jo je izkušal poto¬
lažiti starec; »nisem lagal ne na Zla¬
tem brdu, ne tukaj. — Moja rodna
hčerka seveda nisi, ampak samo rejen¬
ka .. . Tvoj pravi oče je gospod ple¬
menitega rodu.«

»Tako, tvoja rejenka? Kdaj pa si
me vzredil, ko si se ves čas svojega živ¬
ljenja potikal po ječah in me pred ne¬
kaj meseci celo poznal nisi?« ga je za¬
čela oštevati žena. »Zdaj šele vem, s
kom sem se seznanila! O, ta je lepa!
Zopet bi mi rad izvil nekaj cvenka!
Tvoja pot do mene je bila odveč, ker
nimam skoraj nič več kot nič!«

»Tako nespameten vendarle ni¬
sem, da bi iskal denarja pri tebi, zavr¬
ženi siroti,« je odvrnil Jošt z laskavim
smehljajem; »nasprotno: prišel sem,

31

da ti pomagam do denarja in plemeni¬
tega pokolenja; seznanil te bom s tvo¬
jim pravim očetom!«

»In kdo je ta oče?«

»Prenaglila si se z vprašanjem.
Stvar ni tako kratka in malenkostna.
Preden te dvignem do slave in boga¬
stva, mi moraš nekaj obljubiti.«

»In to bi bilo?«

»Nič posebnega. — Najprej mi mo¬
raš obljubiti, da ostane tistih petsto
kron, ki si mi jih izročila na Zlatem
brdu, še nadalje moja lastnina in se
mi ne bo treba zaradi njih prepirati s
sodnijo. Potem zahtevam, da mi daš
precej, ko boš postala plemenita in bo¬
gata gospa, štiri tisoč kron nagrade, to¬
liko namreč potrebujem za bodočnost,
da bom obvarovan pomanjkanja in
stradanja. Slednjič mi moraš zagoto¬
viti, da se najina rodbinska zgodba ne
bo nikoli pojasnjevala pred sodiščem;
sicer bi mi nihče ne mogel dokazati kaj
posebnega, ker igrajo prvo vlogo pri
lej igri druge osebe, ali varnost je var¬
nost!«

»Lej, lej, kako pretkana sleparija!
Topot me ne boš ukanil!«

»Ne, ne bom te ukanil, imam doka¬
ze za svoje trditve . . .«

»Torej? Na dan z njimi!«

32

»Najboljši dokaz bo stvar sama, ki
ti jo hočem odkriti; ves svet bo priznal,
da je tako in nič drugače!«

»Dobro! Če je vse tako, kakor pra¬
viš, sem ti pripravljena izpolniti tiste
pogoje . . . Torej imenuj ime mojega
pravega očeta!«

»Prisezi pri Bogu in svojem zveli¬
čanju, da mi izpolniš vse pogoje, ki
sem ti jih navedel!«

Nastal je molk; Tilka je premiš¬
ljala. Slednjič je dejala:

»Prisegam!«

»Pri Bogu in svojem zveličanju, da
izpolniš obljubo?«

»Da! Pri Bogu in svojem zveliča¬
nju,« je odgovorila Tilka.

Tedaj je Jošt pristopil bližje in še-
petnil:

»Tvoj oče je neki italijanski grof
— grof Borghetti iz . . .«

»Grof! — Grof! — Jezus, Marija!«
je kriknila žena in jela trepetati po
vsem životu.

»Da, da, grof Borghetti . . . Svoj
rojstni grad ima v Veroni; tudi v Go¬
rici ima krasno hišo, razen tega biva
Cesto v svoji vili v letovišču. Tudi zdaj
se mudi tamkaj . . .«

»In moja mati?«

»Je umrla.«

»In jaz sem njun edini otrok?«


33

»Bili sta še dve sestrici, pa sta po¬
mrli.«

»In kdaj smem k svojemu očetu?

-O Bog, skoraj strah me je ... .

Grof! — Grof!«

»Grof je vljuden,' dober gospod ...
Vesel bo, da te je našel; takoj ko bo
stvar popolnoma jasna, boš šla k nje¬
mu ... V Gorici stanuje oseba, ki te
bo seznanila z gospodom in pojasnila
vso skrivnost. Jutri jo morava skupaj
obiskali. Čakaj me ob deveti uri dopol¬
dne na trgu pred župno cerkvijo!«

To noč Lokarica vsled skrbi ni mo¬
gla zatisniti oči. Najrazličnejša čuvstva
so se ji zbujala v srcu. Skrbelo jo je,
koliko bridkosti bo morala zopet užiti,
ako jo bo njen oče, grof, poizkušal traj¬
no ločiti od njenega moža, obenem pa
se je veselila, da bo tako visoko po¬
vzdignjena nad možem in mu bo lahko
pošteno povrnila kruto žalitev; navse¬
zadnje so se ji jeli zbujati dvomi, če ni
nemara Joštova povest samo pretkana
sleparija. Takoj ob prvem jutranjem
svitu se je dvignila z ležišča in je ne¬
strpno, z mrzlično nepotrpežljivostjo
čakala ure, ko bosta z Joštom odšla v
mesto. Še preden je odbila ura devet,
je stala na trgu pred župno cerkvijo in
se pazljivo ozirala naokrog, od katere
strani se bo prikazal njen skrivnostni

Najdenka.

3

34

rešitelj. Ni ji bilo treba dolgo čakati.
Jošt je stopil prednjo, kakor da je šinil
iz tal, in jo je spoštljivo pozdravil. Ko
sta dospela v mesto, sta zavila v neko
stransko ulico in obstala pred nizkim
poslopjem, ki je stalo stisnjeno med
drugimi visokimi hišami, in Jošt je
dejal:

»Bodi popolnoma mirna! Vsako
razburjenje bi bilo nepotrebno! Z mir¬
nim srcem lahko prepustiš meni, da
spravim najino stvar v pravi tir!«

Sunil je ob hišna vrata, in ko sta
prekoračila temno vežo in dospela do
nizke sobice, je Jošt potrkal. Nerazlo¬
čen ženski glas se je odzval znotraj;
takoj nato se je prikazala med podboji
vrat neredno in površno oblečena žen¬
ska temne, zagorele polti in napol osi¬
velih las. Videlo se ji je, da je imela za
seboj morda že šestdeseto leto; z oblič¬
ja sta ji govorili preplašenost in boja¬
zen. Ko je uzrla pred seboj Jošta, se je
zadrla razkačena in nevoljna:

»Glej potepuha, že zopet se moto¬
vili tod, da bi me oskubil za nekaj kro¬
nic! Topot prihajaš zastonj, od mene
ne dobiš ne vinarja! — Teh skrbi in
muk nisem mogla več prenašati. Prav
je, da sem se otresla te dolgoletne
more.«

35

»Lucina, kaj si storila ta čas?«
je zahreščal Jošt presenečen in raz¬
burjen.

»Bila sem pri grofu in sem mu od¬
krila vse . . . vse . . . Prav ti je — saj
si me sam pritiral do tega koraka s
svojimi pretnjami; odslej ne boš več
iz uboge Lučine izsiljeval denarja.
Imam čisto vest — hvala Bogu, da je
konec tega življenja.«

»Pri grofu, praviš, da si bila?« se
je razsrdil Jošt in planil v sobo. Loka-
rica je stopila za njim.

Ko je ugledala starka pred seboj
mlado ženo, je pobledela kakor zid, za¬
čela braniti z rokami od sebe in zasto¬
kala napol v omedlevici:

»Madonna! Madonna! — To je raj¬
na gospa! — Duhovi, mrtvi vstajajo!«

»Neumnica klepetava, nehaj ven¬
dar!« se je zagnal Jošt vanjo skoraj si¬
rovo. »Kje vidiš duhove ali mrtve? To
ni pokojna gospa grofica, kakor ti vpi¬
ješ, ampak njena hčerka, ki si jo ti za¬
menjala!«

Tu je zdrsnila starka Lokarici pred
kolena in vršela okrog sebe kakor blaz¬
na; grabila in poljubljala je njeno oble¬
ko in se topila v solzah, rekoč:

»Misericordia, usmiljenje, milost¬
na grofica -— misericordia, odpustite,
prizanesite!-Da, da, ni dvoma, da

3 *

36

ste vi — kakor bi videla rajno gospo!
Taka je bila, ko je dobila prvo dete,
prav taka.. Usmiljenje, grofica! Rav¬
nala sem z vami nepošteno, hudobno,
grešno ... Pa sem se zato tudi stra¬
hovito pokorila . . Nemirna vest, skr¬
bi in strah dvajset let in še dalj ... O,
ta vražji slepar, kako me je mučil leta
in leta!«

Zadnje besede so veljale Joštu. Vsa
ploha besedi, ki ji je lila iz grla, je bila
deloma laščina, deloma zasilna sloven¬
ščina. Ko so ji pošle besede, je zaihtela
še huje in zakrila svoje obličje v Loka-
ričinem krilu.

»Vstani, ne bodi otročja, sitnica!
čemu te norčije, saj nisi blazna!« je iz-
nova zahreščal Jošt.

»Ne vstanem poprej, dokler mi go-
spica milostno ne odpusti. — O gospica
Marietta,« je javkala ženska, »gospod
grof mi je pripravljen vse odpustiti,
ako vas srečno najde. In našel vas je
ter vas zdaj pošilja k meni, ali ne?«

Osupla in zbegana je stala Lokari-
ca pred čudno žensko.

»Žena, i kdo pa ste pravzaprav?«
jo je vprašala kolikor mogoče prijazno.

»Jaz — jaz? — Seveda, saj me še
ne poznate,« je pričela žena iznova;
»jaz sem vaša nekdanja dojilja, vaša
pestunja — Lucina Tramonti.«

37

»Kakor vidim, bi mi radi zaupali
neke skrivnosti,« je nadaljevala Tilka;
»le vstanite in povejte brez strahu —
postala sem radovedna.«

»Da, gospica, vse vam povem po
pravici, če mi odpustite . . . Oh, kako
je hudo, hudo . . .,« je tarnala ženska.

— »Vašemu očetu, gospodu grofu, sem
že priznala svoj zločin, in zdaj naj se
obtožim še enkrat . . .?' O Madonna!

— — Toda najprej mora ta lisjak
stran. Če ostane tu, ne bom mogla go¬
voriti odkritosrčno!«

»Tukaj bom, imam pravico!« je
jezno ugovarjal Jošt.

»Jošt, prosim te, pojdi in počakaj
zunaj na cesti,« mu je velela Tilka
oblastno; »ne boj se, da bi ti ušla!«

»Ali ta premetena jezičnica mi bo
medtem najbrže izkušala izviti pravico
do nagrade!«

»Jošt, ali ti nisem obljubila in celo
prisegla? Kaj hočeš še več?«

Starec je nekaj hipov pomišljal in
zapustil sobo. Ko je ceptal ves nevoljen
skozi vežo, je mrmral ogorčen: »Lej,
lej, kako naglo zna moja varovanka,
grofovska gospica, uporabiti svojo
moč! Kdo bi si bil mislil, da bo tako
naglo!«

Medtem je Italijanka primeknila
k mizi stol in ga skrbno očedila s pred-

38

pašnikom. Tilka je sedla in žena jc
vnovič zdrsnila prednjo na kolena, da
bi kleče govorila svojo obtožbo. Tolika
ponižnost je bila Lokarici vendarle
preveč. Ukazala je ženi sesti na nizki
podnožnik in starka je pretočila še
mnogo solza, preden je pričela govo¬
riti. Slednjič se je pomirila in pričela,
rekoč:

»Pred enointridesetimi leti sem do¬
spela s svojo znanko in prijateljico Ma-
rietto Sandrinelli iz Trsta v Gorico.
Marietta je postala v neki gostilni na¬
takarica, jaz pa sem našla nekod služ¬
bo pestunje. Nekaj let nama je šlo vse
dobro in zaslužili sva si lepe denarce.
Shajali sva se vsak teden, časih še več¬
krat, in se ljubili kakor sestri. Po treh
letih je vzela Jošta — oh, ta nepridi¬
prav, ta potepuh! In sedaj se je pričela
najina nesreča . . . Svarila sem jo na
vso moč in ji branila, kar sem mogla,
ali bilo je zaman. Premeteni lisjak je
Marietto popolnoma očaral, bila je ka¬
kor tiča v zanjki . . . Kmalu potem se
mi je posrečila krasna služba v hiši
grofa Borghetti, kamor so me sprejeli
za dojiljo. Nekako pol leta pred vašim
rojstvom, milostna gospica, sem prišla
v to visoko hišo. Gospa me je imela srč¬
no rada ter mi je zaupala vse. In ko
smo dobili vas, je bila hiša prepolna

39

sreče in radosti. Gospa mi je podarila
zlat vratni nakit — o Madonna, in jaz
sem ji povrnila tako nehvaležno! Ob
istem času se je mudila tudi moja pri¬
jateljica Marietta v mestu. Jošt, njen
mož, se je tedaj pokoril v ječi za svoj
uboj. Ob tej priliki je tudi Marietta po¬
vila dete, skoraj ob istem času kakor
gospa Borghetti, prav tako zalo dekli¬
co. Bila sem otroku krstrfh botra in dali
so mu ime Marietta, kakor vam, go-
spica . . . Da ste videli mojo prijate¬
ljico, kako je takrat sirota tarnala in
jokala! Ni čuda! Mož v ječi, denarja ni
bilo, kruha ni bilo, dela ni bilo in ubo¬
gi črviček . . .? Revica se mi je tako
smilila, da sem često z njo vred jokala.
Semintja je prinesla svoje ubogo dete
k meni v grofovo hišo. In tako se je ne¬
koč pripetilo, da sem tedaj, ko me je
prijateljica obiskala, pestovala ravno
vas, grofovsko dete, ter vas položila
poleg njenega otroka. Marietta je kar
osupnila in se ni mogla dovolj naču¬
diti, da sta si bili deklici tako podobni.
In potem je pričela tožiti, da ni na
svetu prave enakosti — da se nekaj
ljudi rodi v sreči, časteh, izobilju, ne¬
kaj pa v bedi, beraštvu in sramoti.
Nemara bi ne bila tako strašna pregre¬
ha, ako bi vsaj to pot izenačili vnebo-
vpijočo razliko med svojima otrokoma,

Zdrznila sem se pri teh besedah, toda
Marietta je silila venomer, da zamene
ne bo nihče opazil, da bo njeno dete na
ta način srečno in preskrbljeno za celo
življenje in da bo tudi grofovska de¬
klica lehko prebila pri siromašnih
starših. Jaz sem se branila, upirala,
ugovarjala, toda prijateljica se ni dala
omehčati, jela je še huje prositi in jo¬
kati; rotila mff je, naj ji vendar ne od¬
bijem prošnje, če imam le še trohico
ljubezni do nje in če sem otroku prava
krstna botra. O nespametnica, nisem
imela toliko poguma, da bi bila zavr¬
nila krivično zahtevo . . . Ugodila sem
ji . . . Naglo sva deklici preoblekli in
Zamenjali. — Živa duša ni opazila za¬
mene. Leto dni je preteklo in šele te¬
daj me je nekoč opomnila gospa gro¬
fica, kako to, da je imela deklica ob
rojstvu dva prstka na levi nogi popol¬
noma zraščena, dočim zdaj ni opaziti
niti sledu kake nenavadnosti. Ma-
donna, kakšna groza me je spreletela
pri teh besedah . . . Gorje mi siroti,
sem trepetala sama pri sebi, če pride
najina hudobija na dan . . .!«

»Potolažila sem gospo,« je nadalje¬
vala Lucina, »da se popravijo taki ne-
dostatki pri otrocih sami po sebi. —
Vas, pravo grofovsko dete, je obdržala
Marietta potem nekako pol leta pri

41

sebi. Njen mož je bil tedaj v ječi, a še
huje se je godilo siroti, ko z otrokom
ni mogla dobiti primerne službe. V naj¬
hujši bedi vas je pustila v tisti hiši na
Zlatem brdu, kjer vas je potem go¬
spodinja sprejela za svojo. Bila sem
vesela, da se je steklo vse tako po sreči
in da ste ostali pri poštenih in imo-
vitih ljudeh. — Ko pa sem lani čula o
vaši možitvi, me je začelo vnovič po¬
šteno skrbeti. — Povem naj vam še,
kako se je godilo Mariettinemu pra¬
vemu otroku v grofovski hiši. Ko je
bila deklica stara osem let, je bila že
tako trmasta in poredna, da je priza¬
dela gospodu grofu in gospej grofici
veliko skrbi in žalosti. Gospa je dobila
potem še drugo dete, tudi deklico —
ime ji je bilo Julija, — ki je bila tri
leta mlajša kakor Marietta. Julija je
bila prav ljubka in zala deklica, pa je
morala veliko prestati od svoje starej¬
še, neprave sestrice. Kar naenkrat se
je prijela starejše deklice, Mariette, da-
vica. in v malo dneh jo je nalezla tudi
Julija. Teden dni je minilo in obe sta
bili mrtvi. Moj Bog, kako sta tedaj
žalovala gospod in gospa! Srce se mi
je krčilo od žalosti in sočutja. Posihmal
nisem-imela niti ene mirne urice več
na svetu. Ne morem vam popisati,
kako me je pekla vest zaradi mojega

42

nepoštenega ravnanja s svojo varo¬
vanko. Semintja sem imela besede že
na jeziku, da bi bila razodela skriv¬
nost, ali vselej sta me oplašili sram in
skrb pred kaznijo. Veliko sem pretr¬
pela, toda po pravici. Slednjič sem od¬
povedala službo pri grofu in se omo¬
žila. Moj mož — Bog mu daj dobro —
je bil branjevec, a dobra in poštena
duša in mi je zapustil poleg nekaj
težko prisluženih stotakov tudi to hi¬
šico. Tudi njemu nisem upala razodeti
skrivnosti o grofovski družini. — Zdaj
so domalega že vsi na drugem svetu:
moj mož, moja prijateljica Marietta in
tudi gospa grofica, ki je umrla čez ne¬
kaj let tam nekje pri Veroni na La¬
škem. Često sem gledala vse tri v
sanjah in tedaj se mi je vedno zdelo,
da me prosijo in rotijo, naj vendar od¬
krijem skrivnost. Samo Bog ve, kako
hudo sem se morala zadnja leta po¬
koriti za svojo pregreho, kako strašno
mi je bilo prenašati opomine pekoče
vesti. — — A kaj to! Ko so Jošta dru¬
gič izpustili iz ječe, me ta zlobni, vražji
človek ni več pustil v miru. Marietta
mu je bila namreč povedala pred smrt¬
jo, da sva zamenjali otroka, in to je
bilo zanj dovolj, da me je držal odslej
v pesti. Vsakih štirinajst dni je stal
prebrisanec pred vrati ter mi grozil, da

43

me spravi v ječo, ako mu ne naštejem
takoj toliko in toliko denarja. Na ta
način je izvil iz mene kakih štiristo
kron, a ni mu bilo še dovolj, zahteval
je čimdalje višje vsote ... Malo da ni¬
sem predvčerajšnjim obupala od žalo¬
sti; sklenila sem se otresti takega muč¬
nega življenja. Šla sem h gospodu
grofu, mu povedala vse in ga prosila
milosti in usmiljenja . . . Hvala Bogu,
kako mi je odleglo, odkar sem se iz¬
nebila te dolgoletne more ... In go¬
spod mi je gotovo prizanesel, saj ste
najbrž po njegovem naročilu prišli k
meni! — Zdaj prosim torej še vas, mi¬
lostna grofica, da se usmilite uboge
Lučine in ji odpustite!«

Tilko je ženina povest tako pre¬
tresla in ganila, da ni mogla dolgo časa
z besedo na dan. Končno je dejala na-
tihoma:

»Nisem prišla k vam po grofovem
naročilu, ker gospoda še ne poznam;
niti videla ga doslej nisem.«

»Ne? Kako to? — Kdo pa vas je
pripeljal k meni?«

»Jošt mi je pokazal hišo.«

»Že zopet ta nesramnež? Nemara
je ujel tudi vas v zanko, da vas spravi
ob nekaj stotakov . . .? O, ta človek!
Toda gospod grof se je včeraj odpeljal

v vaš domači kraj, da vas poišče, in vi
ste tukaj?«

»Kaj? K nam? Na Zlato brdo?«
se je prestrašila Tilka.

»Kako, da ga niste videli,« je vpra¬
šala žena začudeno; »če bi hiteli, bi ga
še nemara našli doma . . .«

»Ne grem več domov — zdaj ne
več,« je odgovorila Lokarica skoraj
osorno. V srcu so ji vstajale nove
skrbi, nove slutnje . . .

Tilkine besede so starko osupnile.
Začudeno je zrla mlado grofico, vpra¬
šanje je imela na jeziku, ali zinila ni
ničesar. Tilka je opazila in umela nje¬
ne vprašujoče poglede in je dejala:

»Sčasoma bo zopet vse dobro . . .
Toda zdaj moram iti, dovolj časa sem
se mudila pri vas; jutri pridem zopet,
da me spremite k očetu . . . Upam, da
bo jutri že doma.«

»Seveda, če vas ni našel na Zlatem
brdu,« je odgovorilo zgovorno ženšče;
»to bo veselje, ko bo zagledal gospod
po mnogih letih svojo izgubljeno hčer¬
ko .. . Bog daj, da bi se vse srečno
izteklo!«

Jela je poljubljati Tilkino roko, a
ta se je protivila njenemu poniževanju
na vso moč. Stvari, ki jih je ravnokar
čula iz starkinih ust, so ji tako močno

45

segle v srce, da ni mogla več strpeti v
tej hiši. Hladni in skoraj osorni na¬
stop mlade grofice je pa Lucino zelo
užalil; začela je dvomiti o tem, ali ji
je vse odpuščeno, in zopet so se ji skrbi
pričele oglašati v duši.

IV.

V nedeljo popoldne po večernicah
je pridrdrala pred Lokarjevo hišo na
^ Zlatem brdu gosposka kočija. Gospo¬
dar France je sedel pobit in žalosten
v družinski sobi in je premišljal ne¬
srečne razmere, v katere je bila zadnji
čas zapletena njegova hiša. Ko je ugle¬
dal pred hišo iskra vranca in svetlo
vprego, je šinil kvišku in stekel na
dvorišče, da bi se prepričal, komu velja
nenavadni obisk. Gost, ki je stopil z
voza, je bil postaren mož, gosposko
oblečen, na roki so mu blesteli zlati
prstani, na svilnatem telovniku pa zla¬
ta verižica. Lokar še ni nikoli videl
moža s tako dostojanstvenimi pote¬
zami na obličju, tako črnimi, žarečimi
očmi, ki so kar gorele pod osivelimi
obrvmi in s katerih je odsevalo nekaj
ponosnega in visokega.

»Veselilo bi me, če bi mogel govo¬
riti s posestnikom Lokarjem,« je dejal
došli gospod in se vljudno poklonil.

»To sem jaz,« je dejal Lokar v za¬
dregi, kakršne še ni zlepa doživel.

»Potem bi vas prosil, da stopiva v
hišo, ker se moram z vami nekaj važ¬
nega pomeniti. Samo četrt ure ali ne¬
kaj dalj . . . Nalašč sem se pripeljal
iz Gorice, da vas obiščem. Moje ime je
grof Borghetti.«

Lokar je spoštljivo odzdravil in
spremil visokega posetnika v družin¬
sko sobo. Ko sta korakala po veži, se
je oziral tujec pazljivo, skoro radoved¬
no po vseh kotih. V izbi je primaknil
gospodar k mizi dva stola in povabil
gospoda, naj sede.

»Najprej moram prositi odpušče
nja,« je dejal tujec, »da sem vas nago¬
voril kar z vašim domačim imenom.
Nisem vedel, kako se pišete.«

»Pišem se Ravnik — France Rav¬
nik,« je odgovoril gospodar nezaupno.
Grof se je vnovič nalahno priklonil ter
nadaljeval:

»Oprostite, če pričnem brez nadalj-
nih ovinkov. Moj današnji obisk prav¬
zaprav ni namenjen vam, ampak vaši
ženi. Veselilo me bo, če jo pokličete
in ji poveste, kdo da sem.«

»Žal mi je, gospod, da vam ne mo¬
rem ustreči, kajti jaz nimam žene,« je
odvrnil Lokar skoro kljubujoče, ker se
je bal kočljivega vprašanja.

47

»Ne?« je osupnil tujec. »Menda so
mi vaščani pokazali pravo hišo . . . Ali
niste v tej hiši vzgojili neke naj¬
denke?«

»Da, gospod grof!« Lokarja je spre¬
letela lahna zona.

»Ali ni mladi hišni gospodar vzel
te najdenke za ženo? Vsaj govorilo se
je tako!« j • ; f s

»Seveda, gospod! Toda moje žene
ni doma . . . Sicer pa odkrito povem,
da jako nerad govorim s tujci o svojih
družinskih zadevah.«

»Gospod Ravnik, zdi se mi, da ste
nekoliko preveč nezaupni nasproti me¬
ni .. . Morda vseeno ne bo odveč, ako
kaj natančnejšega čujete o pokolenju
in stanu svoje soproge.«

Pri teh besedah je mlademu Lo¬
karju izginila z lic vsa rdečica. Zdrznil
se je in odgovoril še bolj kljubovalno:

»O pokolenju in stanu? Moja žena
je po pokolenju in stanu to, kar smo
vsi drugi Lokarjevi, in to je dovolj.«

»Kaj pa, če hi vaša žena nenadoma
izpremenila svoje priprosto ime ter ga
zamenjala z drugim, plemenitaškim?
Menim, da bi vas njeno povišanje ne
spravilo v nevoljo . . .«

Lokarja je spreletelo po vsem ži¬
votu, kri mu je zaplula v lice, v duši
je začutil nekaj strašnega. Šinil je

kvišku, lovil besede, toda izpregovoriti
ni mogel drugega nego:

»Jezus, Marija . . . vaše besede so
nesreča!«

»Jaz ne vidim nesreče v tem, če bi
bila vaša žena iz kakega višjega rodu,«
ga je izkušal pomiriti grof.

»Velika stanovska razlika med za¬
konskimi še ni nikoli rodila sreče,« je
odvrnil Lokar razburjen; »to se ve, da
ne verjamem, da bi bila Tilka pleme¬
nitega rodu. Če bi bilo le količkaj res¬
nice na tem, bi bila stvar že zdavnaj
na jasnem . . . Najbrže vas je zapeljala
kaka prevara ali zmota.«

»Lahko! Ampak meni so znani raz¬
logi, da smem trditi popolnoma mirno
in gotovo, da je vaša žena moja hčer¬
ka,« je nadaljeval grof s svečanim po-
vdarkom. Lokarjeve odločne besede
so vzbudile v grofu nekoliko nevolje.

»Vaša hčerka,« je vprašal Lokar
kakor omamljen in šinil kvišku, »go¬
spod grof, prosim vas . . . Tako pre¬
drzna trditev, nihče vam ne bo ver¬
jel .. . Gosposka hči — moj Bog, kaj
takega ... !«

Grof Borghetti je pričel počasi in
natančno pripovedovati skrivnost, ki
mu jo je bila razodela Lucina Tra-
monti, bivša dojilja in odgojiteljica nje¬
govih otrok. Lokar je sedel pred njim

49

kakor okamenel, temna rdečica mu je
žarela na obličju, a od hipa do hipa je
pobledel kakor mrlič. Žile na čelu so
mu nabreknile, srd in ogorčenje sta
mu švigala izpod košatih, jezno nagu-
bančenih obrvi . . .

Ko je grof končal svoje pripovedo¬
vanje, se je Lokarju še huje nagrbanči¬
lo lice; dolgo časa ni mogel izpregovo-
riti ničesar, slednjič je dejal s tresočim
glasom: »Ne verjamem, bogme, da ne
verjamem! To italijansko ženšče — Lu-
cina, ali kako ji je ime — mora biti pra¬
vo vražje seme, da se pajdaši s tem po¬
tepuhom! Če vas je že poprej ukanila,
vas je tudi zdaj ... Zdi se mi iz vašega
pripovedovanja, da kuje ta ženska no¬
ve sleparije...«

»Ni mogoče, o tem ni da bi govo¬
ril,« ga je zavrnil grof. »Samo nemirna,
pekoča vest je pritirala Lucino do tega,
da mi je odkrila skrivnost. Ko je go¬
vorila o tej stvari, se je tresla kakor ši¬
ba, trepetala in jokala, kakor da bi gle¬
dal pred seboj dušo v vicah. Bilo je ni
drugega nego strah, sramota in grenko
kesanje.«

»Prava reč za ženske — tako ginje¬
nost zna hliniti vsaka, zlasti če se pre¬
taka po njej vroča italijanska kri! Ne¬
mara pričakuje nesramnica, da ji te

Najdenka. 4

50

spletke iznova napolnijo prazni moš¬
njiček, gospod grof!«

»Tako daleč ji ni treba, ker je sa¬
ma precej petična. Ničesar drugega
me ni prosila nego odpuščenja, naj ji
prizanesem, naj je ne peham v nesre¬
čo, v ječo. Pripravljena je bila pretr¬
peti vsako kazen, ko bi ji jo bil naložil
za njeno hudobijo, dala bi bila vse svo¬
je imetje siromakom, samo da bi ji bilo
vse odpuščeno.«

»Gole zvijače, gospod grofltf

»Slednjič je potrdila vse svoje be¬
sede s prisego ... s prisego pri živem
Bogu.«

»Kaj potem? Dovolj nespameten bi
bil, da bi verjel tej ženski, tej pretkani
lisici, ki je lagala že od mladih nog.«

»Razen tega vam lahko navedem
dokaze, ki jasno potrjujejo izpoved na¬
še bivše dojilje ... jasno kot beli dan.«

»Katere, prosim?«

»Marietta, najin prvi otrok, to se
pravi otrok, ki sva ga z gospo smatrala
za svojega, ni imel niti sledu kake po¬
dobnosti z našo družino in našimi so¬
rodniki. Njegovo obličje je bilo popol¬
noma tuje, tako da so znanci kar str¬
meli, odkod te tuje poteze. Tudi naji¬
nemu drugemu otroku, Juliji, ni bil
prav nič podoben. Deklici sta si bili
kakor noč pa dan: Julija krotka, lju-

51

bezniva, zaupljiva — Marietta svoje¬
glavim, trmasta, jezljiva ... prizadela
nama je mnogo žalosti in nevolje.«

»Gospod grof, to so slučajnosti, ne
pa dokazi.«

»Nisem še vsega povedal, gospod
Ravnik ... Nadaljni dokaz je čas roj¬
stva. Dva dni po rojstvu najinega
prvega otroka se je narodila tudi one¬
mu potepinu, ki ga imenujete Jošta,
deklica — to mi je povedal gosp. žup¬
nik iz krstne knjige. Dalje, in to je naj¬
važnejše, najin pravi otrok je nosil na
životu neko posebno znamenje. Opazili
smo takoj po rojstvu, da je imel na
levi nogi dva prstka popolnoma zrašče-
na. Pozneje pa na otroku, hočem reči
na otroku, ki je bil zamenjan, nismo vi¬
deli niti sledi kake prirojene napake.«

Lokarja je jelo dušiti. Čez nekaj
časa se je oglasil, rekoč:

»To znamenje, oziroma to napako
je imela resnično moja žena.«

Zopet je nastal molk; hudo, ne¬
usmiljeno je vršelo Lokarju v prsih.

»Vidite torej,« je pričel grof neka¬
ko zbadljivo, »da ste prisiljeni prizna¬
ti, da je vaša žena moj otrok, ali pa
rajši recite, če vam je bolj ljubo, da je
potomkinja onega zloglasnega Jošta.«

»Jošta?« je siknil Lokar v divjem
srdu, »morilca, požigalca, potepuha?«

n*

52

»Ne bojte se, gosp. Ravnik! Trdno
sem prepričan, da je vaša žena moja
rodna hčerka. — Odkar mi je bila Lu-
cina razodela to čudno skrivnost, mi
ni dalo miru in pokoja, moral sem
semkaj, da vidim svojega izgubljenega
otroka. Upam, da bo njegova postava
in podobnost jasneje pričala o resnič¬
nosti mojih besedi, kakor vsi drugi do¬
kazi. Nemara bo čutilo to sorodstvo tu¬
di njegovo srce, njegova kri...  Hotel
sem biti prvi, ki bo razodel mojemu
otroku, da si odslej sme nadeti ime
grofica Borghetti.«

»Grofica Borghetti! — Grofica
Borghetti!« se je zdrznil z neko notra¬
njo grozo mladi Lokar; zdelo se mu je,
da tava po temi in ne najde izhoda
iz nje.

»Zdaj tudi vidite, gospod Ravnik,«
je nadaljeval grof, »da imam pravico,
da ste dolžni seznaniti me s svojo že¬
no ...«

»Moje žene ni doma,« je odgovoril
Lokar v skrbeh. Bilo mu je čimdalje
huje. _

»Če je ni, pa pride! Saj dovolite, da
počakam?«

»Ne pride več ...«

»Kako, da ne? Kaj hočete s tem
reči? Moj Bog, saj menda ni umrla?«

»Ni umrla, pa sva se ločila!«

53

»Gospod Ravnik, vi govorite skriv¬
nostno ... Za Boga, kaj je z ženo, zakaj
sta se ločila?«

»Ker ni poznala zvestobe!«

»O Bog — nezvesta? — Otrok
moj . ..«

»Ne umevajte napak mojih besedi,
gospod grof! — Niti sence madeža ni¬
sem opazil na njej, prepričan sem celo,
da je bila poštena do dna duše; toda
zakrivala je pred mano čudne skrivno¬
sti, bila je nezaupljiva, molčeča kakor
zid . .. Prikrivala jih je s tako trmo, da
se je raj še ločila od mene, kakor da bi
mi bila povedala.«

»Kake skrivnosti vendar?«

»Gospod grof, to je ravno skriv¬
nost, da ne vem...  Vem samo to, da
mi je izmaknila hranilno knjižico,
vredno štiristo kron in nekaj zlatih
cekinov, ko sem bil z doma. Ako bi bila
nesrečnica vsaj priznala, kam in kako
je denar vporabila!«

»In vi trdite to žalitev resno?« je
vprašal grof strašno ogorčen. Zavrelo
je po starem plemenitniku ob Lokarje¬
vih besedah in bil je kakor ubit.

»Ovadila se je sama za tatico!«

»Moj Bog!« je zdihnil grof, »navse¬
zadnje še to! Moja hčerka — tatica! O,
to je grozno! Seveda, prišlo je samo za-

54

tegadelj tako daleč, ker je bila vzgoje¬
na v nižjih slojih.«

»Gospod grof,« ga je prekinil Lo¬
kar globoko užaljen, »odkar stoji naša
hiša, sta bili tod doma poštenost in
zvestoba ... stali sta tako trdno kakor
njeni zidovi... Sicer pa svoje žene ne
imenujem kar naravnost tatico; vzela
je denar, pa ga je tudi vrnila. Zapusti¬
la mi je vso materino dedščino. Ni mi
bilo do denarja, ali bolelo me je, da mi
je tako trdovratno in sumljivo prikri¬
vala skrivnosti, morda celo nepošte¬
ne ...«

»Zdi se mi, da niste ravnali pošte¬
no in možato, ko ste samo zaradi malo
utemeljene sumnje zapodili ženo iz hi¬
še ... Obžalovali boste to krivico ...«

»Mir in medsebojno zaupanje v za¬
konu, čast hiše — vse to je bilo v ne¬
varnosti vsled njenega neodkritega
ravnanja. Pohujševali so se posli, go¬
vorila je cela soseska o naših razme¬
rah, treba je bilo stvar naglo udušiti in
s tem je povedano vse.«

Lokarjeve odločne besede so grofa
spravile v nevoljo, naveličal se je ne¬
jasnosti in negotovosti ter je dejal:

»Nimam vzroka, da bi se še nadalje
z vami prerekal. Samo to želim še izve¬
deti od vas, kod naj iščem svojo hčer¬
ko.«


55

»Ne vem nič natančnejšega, ker me
ne briga ... Govorili so, da je odšla v
Gorico ter našla po prizadevanju neke
prijateljice službo gospodinje v obližju
tega mesta. Več vam ne morem pove¬
dati.«

Grof se je poslovil. Ko je odhajal,
je pripomnil:

»Hvala za pojasnila! Oprostite, če
sem bil nadležen in vsiljiv... Zdaj se
nemudoma vrnem v Gorico; morda bo
tam moje poizvedovanje imelo več
uspeha. Z Bogom!«

Voznik je pognal, vranca sta šini¬
la po holmu nizdol in kmalu je izgi¬
nila grofovska kočija v dolini.

Naslednje dni je preživel Lokar v
nepopisni razburjenosti. Tuintam se je
polastilo njegovega srca nepremaglji¬
vo koprnenje po ženi, ali takoj se je
moralo umakniti užaljenemu ponosu
in kljubovalni upornosti. Teden dni je
preteklo, odkar ga je bil posetil grof, in
tedaj je Lokar prejel pismo, na čigar
pečatu je bilo vtisnjeno ime grofa
Borghetti. — Burno mu je utripalo
srce, ko je odpiral pismo in čital:

»Blagorodnemu gospodu Fran¬
cetu Ravniku, posestniku na Zlatem
brdu. — Spoštovani gospod! Srečen
sem, da Vam morem sporočiti preve-

56

selo vest, da sem našel svojo ljublje¬
no hčerko. Obenem Vam moram na-
kratko odkriti skrivnost, katero Vam
je prikrivala moja hčerka in zaradi
katere Vas je morala zapustiti. Ko
ste preteklo pomlad odšli z doma, je
izrabil to priliko znani Vam Jošt in
je pregovoril Vašo ženo, da je njen
pravi oče. Obljubil ji je, da ne bo ni¬
komur izdal te skrivnosti, če mu pla¬
ča petsto kron, da mu bo mogoče od¬
potovati v Ameriko. Žena se je zbala
sramote, katero bi ji bil utegnil na¬
kopati ta zlobnež in mu je ugodila,
misleč, da reši s tem čast Vaše hiše.
Vse drugo, kar se je zgodilo pozneje,
Vam je znano. Kakor vidite, ji ne
morete očitati niti najmanjše krivde
ali nepoštenosti. — Kar se tiče Jošta,
prosi moja hčerka, da ga pustite v
miru. Pri sodniji bi morala nastopiti
zoper tega človeka kot priča v prvi
vrsti moja Marietta, kar bi bilo pre¬
veliko ponižanje za našo hišo. — S
tem je ta zadeva končana. Stroške,
ki ste jih imeli z vzgojo moje hčerke,
dobite povrnjene prihodnjič. — Z od¬
ličnim spoštovanjem grof Borghetti.«

Ko je Lokar prečital grofovo pi¬
smo, ga je zabolelo in zazeblo globoko v
srcu. Žile na sencih in na čelu so mu

57

od hipa do hipa nabrekle in zopet upa¬
dle. »Ni mogoče, ni mogoče. O jaz ne¬
srečnež!« je vzdihnil sam pri sebi od
notranjega gorja in omahnil na klop
strt in uničen. — Ta vražji Jošt in nje¬
gova brezmejna zloba. In žena, ki je
morala od hiše, je nedolžna, čisto ne¬
dolžna ... Še enkrat je preletel z očmi
posamne vrstice. Niti pozdrava, niti pri¬
jazne besedice mu ne pošilja Tilka.
Morda ne želi sploh ničesar več čuti o
svojem možu, ali pa pričakuje, da se
najprej poniža on, ki jo je zapodil od
hiše. In slednjič ta prezirljiva obljuba
o povrnitvi stroškov — ali ni to očitna
žalitev? Mar misli gospoda, da se da
ljubezen povrniti z zlatom? Če bi nje¬
gova žena tako nizkotno presojala mo¬
ževo ljubezen in zvestobo, bi si naveko-
maj izbrisal njen spomin iz srca. Malo
bi bila vredna njegova možatost, če bi
jo moral ukloniti vsaki visokosti . . .

Dasiravno si je Lokar odslej v res¬
nici prizadeval, da bi se otresel sleher¬
ne misli na svojo ženo, mu vendar nje¬
na podoba ni marala izginiti iz srca.
Poizkušal je na vso moč, kako bi zatrl
in udušil v sebi vsa nežnejša čuvstva
do nje, toda njegov trud je bil zaman.
Po stoinstokrat na dan se je je domislil
in se mu je storilo milo pri srcu. Bil je
sila radoveden, kako se poda njenemu

58

vitkemu stasu gosposka obleka. Cesto se
mu je zbudilo v duši nepremagljivo ko-
prnenje, vroča želja, naj bi se Tilka vr¬
nila ter zopet postala njegova ljubeča
žena. Temu hrepenenju se je vselej pri¬
družilo upanje in tako je postal docela
prepričan, da jo bo nekega dne ugledal
pred seboj in jo popeljal v hišo. Kadar¬
koli so se odprla hišna vrata, vselej mu
je zatrepetalo srce v burnem pričakova¬
nju, in menil je, da ne more biti nihče
drugi kakor njegova Tilka. Toda upa¬
nje je bilo prazno, čakal je zaman. Mi¬
nul je prvi, drugi teden, gospodinje Til¬
ke ni bilo od nikoder. Lokarja je po¬
padla jeza. Hudoval se je najprej nad
Joštom, zagrizenim sovražnikom Lo¬
karjeve hiše, ki je edini povzročil vso to
nesrečo. Snoval je maščevalne naklepe,
kako bi ga spravil sodniji v pest, kjer
bi mu naložili pošteno kazen za njego¬
vo sleparstvo in krivično izsiljevanje
denarja. Toda ti načrti so mu ugajali le
malo časa. Čutil je v sebi gnus in mrž-
njo do tega človeka, spoznal je, da bi
za poštene ljudi ne bilo večje sramote,
kakor če bi morali v njegovi družbi
stopiti pred sodišče. In če bi prišle vse
te nečedne spletkarije na dan? Škodo¬
željni jeziki bi tedaj vkljub najjasnej-
ši{n dokazom ne nehali trditi, da je Til¬
ka hči ubijalca in požigalca Jošta. Od

59

Jošta je prešel njegov srd na ženo. Ne¬
spametnost ženska, kako da je mogla
verjeti prekanjenemu sleparju? Čemu
ta nezaupljivost, da je prikrivala skriv¬
nost celo svojemu možu? Toda pri ta¬
kih mislih se mu je obenem obnovila v
duši tudi tista žalostna in pretresljiva
slika, ko je žena trepetala pred njim v
neizogibni grozi, ko je obupajoča krik¬
nila na ves glas svoje gorje in svojo no¬
tranjo bol — in tedaj se je ves njegov
srd izpremenil v sočutje. Tako so valo¬
vila v duši nesrečnega moža dan za
dnevom najrazličnejša čuvstva. Začet¬
kom tretjega tedna, odkar je imel gro¬
fov obisk, pa se je javil poštni sel ter
mu izročil denarno pismo. Lokar je na¬
glo odslovil sela in s tresočimi koleni
odšel v svojo izbo, kjer je odprl pošilja-
tev. Iz ovoja je zdrknilo na mizo osem
tisočakov in listič, na katerega je grof
z lastno roko napisal sledeče besede:

»Spoštovani gospod! — Kot po¬
vračilo za stroške, katere ste imeli
pri vzgoji moje hčerke Mariette, Vam
pošiljam osem tisoč kron. — Grof
Borghetti.«

Tudi zdaj nobenega pozdrava od
žene. Strahovito je grabilo Lokarja v
duši; posinelo mu je lice, kakor bi bija
izginila iz njega zadnja iskrica življe-

60

nja. Nekaj hipov je pomišljal ter ogle¬
doval žalivno pismo, potem pa je obrnil
listič ter napisal:

»Velerodni gospod! — Prejel sem
poslano vsoto ter Vam jo vračam.
Hvala Bogu, naša hiša doslej ni trpe¬
la pomanjkanja in zato lahko opravi
brez Vaše podpore. Vsota, ki ste jo
poslali kot povračilo za vzgojo svoje
hčerke, je sicer precej visoka, ali po¬
zabili ste, da nekaterih stvari ni mo¬
goče poplačati z denarjem. — Vam
vdani France Ravnik.«

Spravil je denar in listič v novo
pismo in ga oddal na pošti. Posihdob je
bil Lokar popolnoma izpremenjen člo¬
vek. Velel je odnesti iz družinske sobe
vse pohištvo, ki ga je spominjalo žene,
in ga je vrgel med ničvredno šaro v
podstrešju. Tilkinega imena ni smel
nihče več izpregovoriti. Nikomur ni pri¬
voščil prijazne besedice, mrtvo in kla-
verno je pohajal po hiši in po polju,
posli so se izogibali njegovim strogim
pogledom in celo do sosedov ni več ka¬
zal tiste prijaznosti in zaupljivosti, ki ,;e
nekdaj vladala med njimi. Na videz se
je zdelo, da se je utrdila ledena skorja
okrog njegovega srca — toda globoko v
njegovi notranjosti je žarelo in gorelo
z močnejšo silo kakor kdaj poprej.

61

V.

V sijajni družabni sobani grofa
Borghetti v Gorici je počivala na meh¬
kem žametnem divanu grofica Ma-
rietta, nekdanja Lokarica. Od tistega
časa, ko je prišla v očetovo palačo, se je
morala nositi primerno svojemu stanu
gosposko. Da ste videli mlado go-
spico v skrbno umerjeni, črnosvilnati
obleki s čipkami, njeno zlato vratno ve¬
rižico s križcem, okrašenim z blestečimi
biseri, svetli blesk, v katerem so odse¬
vali mnogoštevilni diamanti njenih
uhanov in prstanov, bi ne bili verjeli,
da je to nekdanja kmetica Tilka. Vse
dragulje, vso zlatnino ji je pomeril oče
sam, ki se ni mogel dovolj načuditi le¬
poti svojega otroka. Bil je to isti nakit,
katerega je nekoč nosila njegova rajna
žena. Tudi mladi grofici je ugajala iz-
prememba, kajti često je stopila v kot
pred zrcalo in z zadovoljstvom opazo¬
vala svojo podobo. Bila je zdaj videti
dokaj nežnejšega lica in vitkejšega sta¬
sa kakor poprej. Opazil si na prvi hip,
da nastopa grofica s tisto resnobo in
plemenitostjo, ki je višjim krogom že
prirojena. Pogrešal si samo rdečice, ki
je bila nekoč razlita po njenih polnih
licih in ki je pričala, da je ni bilo dru-

62

gega nego zdravje in življenje. Odkod
vendar ta izprememba? Njena sreča je
popolna, neskaljena. Kako to, da gasne
od dne do dne ogenj njenih oči, da
bledi čimdalje bolj njeno mlado lice, ko
jo presrečni oče obsipa z vsemi darovi
in dobrinami, kar jih premore njegova
hiša, in bi ji najrajši z oči uganil vsako
željo? — Ko je grof po veselem snidenju
prvič ugledal svojo hčerko, se je skoraj
prestrašil. Ni se mogel dovolj načuditi
podobnosti svoje edinke z rajno gospo
grofico. Ta nenavadna podobnost je bila
grofu najtehtnejši dokaz, da je Ma-
rietta resnično njegov pravi otrok. Ve¬
selje, katero je občutil oče, ko je imel
zopet hčerko v hiši, je bilo tako veliko,
da je mož postal skoraj otročji ter ni
vedel, kako bi ji najbolje pokazal svojo
ljubezen in naklonjenost. — Vkljub te¬
mu grof ni maral uslišati svoji hčerki
dvoje želja. Odločno je zavrnil njeno
prošnjo, da bi izplačal Joštu tistih štiri
tisoč kron, katere mu je bila hči oblju¬
bila s prisego. Še bolj pa je bil nevoljen,
ko mu je razodela svoje načrte, kako bi
dosegla spravo in edinost s svojim mo¬
žem. Tako naglo se vendar ne pozabi
smrtno razžaljenje, katero je zakrivil
predrzni kmet nad grofovsko hišo. Pri¬
de naj semkaj in naj ukloni tilnik —
potem pridejo šele pogoji za spravo ...

63

Grofica medtem ni niti slutila, da
je poslal oče Lokarju drugo pismo in
osem tisočakov za njeno vzgojo in da je
Lokar vrnil denar in s tem grofa še ob-
čutnejše razžalil. Ni čuda, da je grof
danes postal skoraj osoren, ko mu je
hčerka vnovič pričela govoriti o med¬
sebojnem zbližanju z možem.

»Marietta,« je dejal užaljen, »zdi se
mi, da me zelo malo ljubiš, ko govoriš
neprestano o drugem ... Dvajset let in
še dalj sem moral prebiti brez tebe —
in zdaj, ko bi se rad veselil kratke dru¬
žinske sreče, ti postajam že nadležen!«

»Oče, dragi oče,« je odgovorila pre¬
plašeno, »ne govori tako trdo! Ljubim
te, srčno ljubim! Zadovoljna, presrečna
sem, da imam zopet tebe, in te ne za¬
pustim nikoli — nikdar več ... Toda
imam tudi druge dolžnosti, ki mi mo¬
rajo biti svete ... saj veš, da sem omo-
žena!«

»Zdaj si ločena, ljubo dete, in to
pomeni ravno toliko kakor prosta!«

»Vzrok najine ločitve je minul, od¬
kar je skrivnost odkrita.«

»Ločitev traja tako dolgo, dokler
ni sporazumljenja. On te je pognal od
hiše, on naj te poprosi sprave! Sicer
pa je njegovo hladno in brezbrižno ve¬
denje do tebe lahko nov povod za traj¬
no ločitev.«

64

»Ali se še vedno ni odzval tvojemu
pismenemu obvestilu, ko si mu sporo¬
čil, kaj je bilo pravzaprav vzrok najine
nesreče?«

»Ne,« je odvrnil grof; povedal je
resnico. Kljub temu se mu je tresel glas,
ko je izpregovoril to besedico. Hči je
žalostno povesila glavico.

»Čuj, ti si grofica Borghetti,« je na¬
daljeval oče čez nekaj časa, »starega,
plemenitega rodu! On, navaden kmet,
ti je nakopal žalost in ponižanje! Men¬
da ne boš zdaj lazila za njim ter polju-
bovala njegovih krivičnih rok ...«

»Ne, nikoli! Poniža naj se in naj
me prosi odpuščanja!« je odgovorila
strastno. Razvnela se je in ženska klju¬
bovalnost ji je švignila iz oči.

»Pametna beseda! Čez leto dni bo
nemara krotek kakor jagnje in bo po¬
nižno skakljal za teboj ... Marietta, na
zimo odideva v Italijo, videti moraš naš
rojstni grad, videti širni svet in njegovo
lepoto ... Potovanje te poživi, razveseli
ti srce ...«

»Toda, oče,« je dejala grofica v
skrbeh, »čaka me težka ura, ki bi jo
najrajša prebila doma ... Veš, da ne
smem otroku vzeti očeta.«

»Jaz mu bom oče, Marietta!«

»Moj Bog, ali naj možu prikrijem?«

65

»Ni treba!-Toda za kazen, ker

te je tako sramotno pognal iz hiše, naj
ne okusi sreče, da bi bil prvi nazvan z
imenom oče... Ta čas naj mre od ke¬
sanja in koprnen j a, in ko se vrneva na
pomlad semkaj, bo krotek in vdan, da
se boš čudila... Verjemi mi!«

Vesela in prešerna zadovoljnost je
zasijala v očeh lepe grofice. Ljubeznivo
je segla očetu v roko in odšla ob nje¬
govi strani na cvetoči, rožnati vrt. —

Iz palače grofa Borghetti je dan na
dan proti večeru zdrdrala bliščeča ko¬
čija, pred katero sta tekala dva pre¬
krasna vranca. Meščani so postajali
ter povpraševali drug drugega o nena¬
vadno zali gospe, ki je sedela ob strani
starega plemenitaša. Grofica Marietta
je zrla v svet dostojanstveno in milost¬
ljivo kakor kaka vladarica; srce ji je
prekipevalo od sreče, ko je videla krog-
inkrog toliko občudovanja, toliko tihe
zavisti. Nekega dne — bilo je sredi
oktobra — sta pridirjala iskra vranca
s svojo sijajno vprego po glavni cesti
mimo gostilne »Pri zvezdi«. Tedaj je v
gostilniški sobi šinil neki človek bli¬
skoma od mize in stekel proti oknu;
kakor okamenel, ves trd od nepričako¬
vanega iznenadenja, je spremljal mož
z očmi gosposki voz, dokler ni zdrknil
mimo vogala. Nato se je okrenil proti

Najdenka.

5

66

natakarici in je vprašal s tresočim
glasom:

»Kam pa se pelje ta gospoda?«

»O — to je grof Borghetti in nje¬
gova hčerka; ni še dolgo, odkar se je
vrnila k očetu,« je odgovorila mladen¬
ka nekoliko začudeno. »Čez pol ure se
navadno vračata po isti poti.« Tujec je
umolknil, plačal in odšel ves razburjen
iz gostilne. Pohajkoval je nekaj časa
po cesti gorindol, slednjič pa je name¬
ril svoje korake proti tisti strani, ka¬
mor je poprej izginila grofovska kočija.
Mož ni bil nihče drugi nego France,
mladi Lokar.

Ko je France dospel malone iz me¬
sta, je krenil isto pot nazaj. Že se je
bližal znani gostilni, ko začuje iz da¬
ljave lahen peket konjskih kopit. Na¬
glo se je ozrl, ali že sta šinila mimo
njega: njegova žena in stari grof. Gro¬
fica je imela oči uprte na drugo stran
ceste, zato ni opazila svojega moža.
Toda vkljub temu se je zdelo Lokarju,
da so obstale njene oči za hip na njem
in da so ji pri tem lica močno pordela.
Ni se mogel geniti z mesta, zastala mu
je sapa in zenici sta se mu razširili,
tako mu je vzkipelo srce, ko je videi
mamljivo lepoto svoje Tilke. Svečano
in mirno kakor kraljica je sedela ob
očetovi strani in milosten smehljaj ji


67

jc igral na rožnatih ustnah. Zdaj jo je
videl France na lastne oči v njenem
novem stanu, videl v sijaju gosposkega
razkošja, a zdaj je tudi spoznal jasneje
kakor kdaj poprej, da loči njuna srca
globok, nedosežen prepad. Ta dan se
mu je še huje zajedla stara bol v srce
in potrt je stopal proti domu. — Po
štirinajstih dnevih se je napotil vnovič
v Gorico in tedaj ga je iznenadila brid¬
ka novica, da je odpotoval grof Bor-
ghetti s svojo hčerko v Italijo, kjer na¬
merava prebiti celo zimo. Torej brez
slovesa, brez najmanjšega obvestila! —
To je bilo zanj dovolj jasno znamenje,
da Tilka ničesar več ne želi od svojega
moža. Ali naj torej ničesar več ne pri¬
čakuje od nje? Ali je izgubil vse pra¬
vice do svoje žene? — Odslej je živel
Lokar še bolj osamljen in zapuščen;
ogibal se je sosedov, posedal v izbi in
se zatapljal v svojo nesrečo. Ob novem
letu pa mu je došlo iz Italije pisemce,
s katerim mu je grof naznanil, da je
njegova hčerka, grofica Marietta, v me¬
stu Florenci povila čvrstega dečka, ka¬
teremu so pri krstu nadeli grofovo ime:
Lorenzo. Lokarja je zaskelelo v dnu
duše; grenka solza mu je kanila na
lice in dejal je v svoji žalosti:

»Moj otrok! Moj lastni otrok! Pa
nima niti mojega imena ... Vse bi bil

5 *

68

dal, samo da bi bil dobil svojega ‘
otroka!«

Šel je v mesto in je dolgo, dolgo ;
govoril s sodnikom; toda na večer se j
je vračal še bolj žalosten, kakor je bil
odšel z doma . . .

VI.

Pomlad se je zbudila v solnčni Go¬
riški ter je odela hrib in dol s svojimi
božjimi darovi. Polja in travnike, lože ;
in dobrave, vse je ovenčala z bogatim
cvetjem. Sveže in mlado življenje je
klilo iz prebujenih tal, klilo iz drevja
in grmičja, rajalo po gorkem ozračju.
Tudi človeška srca so čutila veselo iz-
premembo in se radovala svojega po¬
mlajenja. Samo k Lokarju na Zlato
brdo ni dahnila pomlad, ni posijalo
oživljajoče pomladno solnce. Tiho in
potrto so opravljali posli svoja dela,
dočim je gospodar po cele dneve pre¬
sedel v izbi in samoval v zastrtih
oknih. Tupatam je namignil sosed so¬
sedu, da na Lokarjevim ne more biti
vse v redu, zlasti pri čmernem gospo¬
darju, ki je pričel zadnji čas uprav sa¬
mostansko življenje. O Lokarici pa so
krožile po soseski najrazličnejše, delo¬
ma popolnoma si nasprotujoče govo¬
rice. Govorilo se je, da se je Tilka po-

69

ročila pred državnim uradnikom s tu¬
jim knezom ter nato odpotovala v Ame¬
riko; da je našla bogato službo v neki
ugledni rodbini ter odšla z gospodo
vred v Italijo; da jo je nepoznan grof
vzel za svojo hčerko, ker je bila zelo
podobna njegovi lastni hčerki, in tako
naprej brez konca in kraja. Bili so celo
ljudje, ki so trdili popolnoma resno, da
so jo videli v Gorici, ko se je vozila v
družbi bogatega grofa, seveda gospo¬
ska in popolnoma izpremenjena. —
Tako se je ugibalo semintja, dokler ni
prišla čista resnica na dan; prišla pa
je po potepuhu Joštu.

Odkar je bil grof našel svojo hčer¬
ko, je Jošt za nekaj tednov popolnoma
izginil; nihče več ga ni omenil, niko¬
mur ni bil v spotiko. Nemara mu je
grofica Marietta naznanila, naj beži
odtod, naj se ogiba njenega razkače¬
nega očeta, ako se želi izogniti ječi.
Pozneje se je izvedelo o njem samo to,
da se je ta čas klatil po Kranjskem,
kjer ga je njegov tatinski nagon za¬
peljal v novo hudobijo. Izmaknil je bil
namreč v neki pekariji na Gorenjskem
nad sto kron in je zato presedel sedem
dolgih mesecev v zaporu. Tu se mu je
nudila prilika kakor nalašč, da je ko¬
val nove, previdnejše načrte za bodoč¬
nost. — Ko ga je zopet obsevalo svo-

70

bodno solnce, je nestrpno pričakoval
dneva, ko se grof povrne iz Italije. In
ko je napočil zaželjeni dan, ko je zopet
drdrala grofova kočija po goriških uli¬
cah, se je mož ojunačil in je pogumno
potrkal na vrata njegove palače. Po¬
sledica njegovega obiska so bili burni
in hrupni prizori, ki so se vršili med
gospodom grofom in sleparjem. Grof
mu je grozil, žugal, pretil na vso moč,
da ga neutegoma izroči orožnikom, ako
se ne pobere pri tej priči iz hiše. Mi¬
slite, da je to možakarja kaj oplašilo?
Kajpak! Zagrozil je grofu, da bo v
malo dneh čulo celo mesto o njegovi
nepoštenosti in njegovih temnih dru¬
žinskih zadevah; da je grofica Marietta
prelomila prisego, ker mu ne mara
plačati tistih štiri tisoč kron, katere
mu je bila obljubila, preden jo je po¬
višal v grofovski stan; da ne bo častno
za grofa, ako izve javnost, v kako niz¬
kih razmerah se je vzgajala njegova
edinka, in podobno. Tolika predrznost
in nesramnost je grofu presedala uo
grla; jel je naposled razsajati in roh¬
neti, da je odmevalo po vsej hiši.
Končno so prihiteli služabniki, popadli
Jošta za suknjič in ga rinili skozi vežo,
dokler ni obležal na dvorišču. Jošt je
divjal, kakor da je blazen, in se penil
od skrnobe in togote. Že je imel ne-

71

sode pripravljene, s katerimi bi bil
oznanil širnemu svetu nečednosti gro¬
fovske hiše, pa si je premislil. Čutil je,
da mu vsa njegova lisjaška narava ne
bo pomagala iz zagate, ako pride v
pest možem pravice. Tudi odkritje taj¬
nosti, ki so bile javnosti še neznane, bi
bilo zanj brez posebne koristi. Treba je
bilo najti novih potov, bolj varnih in
trdnih, preden si je upal vnovič na
delo. Dolgo časa je ugibal semintja in
malo da ni obupal nad svojimi načrti.
Končno se mu je posvetila nova misel
in bil je prepričan, da mu zdaj ne iz-
podleti. Zagrozil bo še Lokarju z od¬
kritji in mu tako izsilil nekaj stotakov.
In res, ne bodi len, odpravil se je na
pot. Že naslednjega dne je krevsal po
hribčku, kjer je blestela vasica Zlato
brdo, ter je krenil naravnost k Lo¬
karju. S čudovito mirnim srcem je sto¬
pil v njegovo hišo in pozdravil tako
zaupno in prijazno, kakor pozdravi
otrok svojega dobrega botra. Lokar je
moral stopiti nekoliko bližje, preden je
spoznal vljudnega gosta. Samo dotlej
je užival Jošt njegovo gostoljubnost,
kajti v tem hipu je gospodarju poble-
delo lice od notranjega srda in obenem
je zagrmelo po sobi: »Kaj zopet stikaš
tod, pritepenec?«

72

»Doslej sem delal krivico vaši hiši
in vaši družini,« je odgovoril prekanje¬
ni hinavec potuhnjeno, »in zato ne naj¬
dem pokoja . . . Kar venomer mi pravi
notranji glas, da vas moram prositi
odpuščanja ... Ko bi bili nekoliko bolj
zaupljivi, bi . . .«

»Zaupljiv? Ti vražja zloba,« je sik¬
nil gospodar, »kar naglo odtod, če
ne . . .«

»Če vam prinašam novice o vaši
ženi, me menda ne bodete podili,« si je
slepar opomogel iz zadrege.

Lokar je osupnil. Tiha radost se
mu je razlila na obličju in jel je dušiti
svojo srditost. Pomišljal je nekaj tre-
notkov in rekel:

»Od capina in sleparja, kakor si ti,
ne maram novic . . . Sicer pa, zloba
grda, kaj te že zopet briga moja
žena . . .?«

Jošt je ostal miren in je pripomnil
kratko :

»Nekoliko me pa morda vendarle
briga . . . Saj sem ravno jaz — ali prav¬
zaprav moja rajnica — tisti, ki vam je
naklonil tako neprecenljivo srečo.«

»Katero srečo?« je završelo iz Lo¬
karja.

»Ali mar ni sreča, da ste brez truda
in boja dobili ženo plemenitega rodu?
Kako ste vendar čudni . . .«

73

»Pasja duša, še eno besedico zini
v moji hiši, pa ti izbijem hudobne če¬
ljusti,« se je zagnal vanj razžaljeni Lo¬
kar. Popadla ga je jeza in malo, da ga
ni treščil ob tla.

»Kako to, da se sramujete tako
imenitne gospe?« je dejal Jošt in se
umikal kakor mačka proti vratom.
»Seveda ni bilo vse pošteno, ali plem¬
stvu ostane vkljub temu čast, zlasti če
tiči do grla v denarju ... Ni mogoče,
da bi vam izpodleteli ti krasni na¬
črti . . .«

»Kaj si rekel? Sicer pa, moje po¬
trpljenje je minulo . . . Vun, alo . . !«
Jošt je odskočil za korak, toda delal
se je krotkega in je pripomnil: »Čud¬
no! Nisem pričakoval tolike nehvalež¬
nosti ... Vi bi, kakor vidim, najrajši
vso stvar prikrili. E, pa ne bo šlo . . .«

»Samo besedico mi zini . . . Bom
videl . . .«

»Aha, Lokar, zdaj imamo ptič¬
ka . . .,« je dejal slepar zmagoslavno,
»da bo mir besedi: tisoč kron, ali pa
bo še nocoj cela dolina govorila o vas
in o vaši plemeniti gospe . . . Ste ume¬
ri . . .?«

Lokarja je zdaj resnično minilo
potrpljenje. Zgrabil je nesramneža za
vrat, ga neusmiljeno privil k tlom in
ga vlekel kot razdraženega psička na

74

dvorišče ter ga odtod pahnil na — gno¬
jišče.

Skoraj eno minuto je ležal Jošt ne¬
premično na tem nenavadnem ležišču,
potem pa se je pobral kvišku, srdito
zažugal s pestmi proti hiši, pokazal
svoje ogorčenje z novo kopico psovk in
pretenj in počasoma izginil v dolini.
Kakor blisk se je še istega dne razši¬
rila vest o čudnih skrivnostih Lokar¬
jeve hiše po vsem Zlatem brdu, hitela
je od hiše do hiše, od vasi do vasi, ka¬
kor hiti neukrotljivi požar, kadar ga
nosijo hrza krila ugodnega vetra. Če¬
sar se je Lokar najbolj bal, se je zdaj
uresničilo: ljudstvo ni verjelo, da je
Tilka plemenitega rodu. Ubijalec Jošt,
njegova hčerka Tilka in osramočeni
Lokar — o tem se je modrovalo in ugi¬
balo na vseh oglih in cestah, kjerkoli
je naletel znanec znanca. Tako poniže¬
valnemu obrekovanju je Lokar naredil
nagel konec. Sklenil je, naj sodna
oblast reši čast njegove hiše in pojasni
resnico ter naj obenem zlobni zavisti
zaveže obrekljivi jezik. Ovadil je Jošta,
da je s svojimi hudobnimi nakanami
razdrl in zagrenil njegovo družinsko
življenje, da je izsiljeval z grožnjami
od njegove žene denar in je slednjič
poizkusil svoja sleparstva na njem sa¬
mem. Težek kamen se mu je odvalil od

75

srca, ko je izročil svoje skrivnosti
mestnemu sodniku. Četudi ni maral
priznati v srcu, je vendar čutil dovolj
jasno, da ga ni prisilila do tega stro¬
gega nastopa samo skrb za lastno čast
in poštenje, ampak še neki globlji
vzrok. Pri sodni obravnavi bo morala
pričati tudi njegova žena Tilka. Bil je
trdno uverjen, da se mu pri tej priliki
ne bo mogla kar tako izmuzniti izpred
oči, in to je zbudilo v njegovem srcu
nove nade.

VII.

Obtoženec Jošt ni prizadel sodni¬
kom posebne preglavice. Dokazi, kate¬
re so navedle zoper njega poklicane
priče, so bili tako trdni in jasni, da so
bili vsi njegovi zvijačni poizkusi za¬
man, s katerimi bi bil rad utajil ali
olepšal svoje zločine. Priznal je končno
vse, kar mu je čital sodnik iz obtožni¬
ce. Hkrati se je hotel maščevati nad
svojimi sovražniki in jim nakopati za
slovo zadnjo sramoto, poslednje poni¬
žanje. Jel je govoriti o svojih dogodija-
jih in spletkah na dolgo in široko, zla¬
sti pa je poudarjal krivo prisego gospe
grofice, sirovo ravnanje, ki ga je moral
prestati v grofovi palači, neusmiljeno
trpinčenje, ki ga je doletelo pri Lokar¬
ju in druge dogodke, s katerimi je ho-

76

tel osramotiti svoje nasprotnike. Glav¬
ne priče, Lučine Tramonti, ki bi bila
morala najprej pričati pred sodnim
stolom, ni bilo od nikoder. Zapustila je
že pred tremi tedni Gorico in se od¬
pravila domov; semkaj ji je grofica
Marietta poslala potnino in tako je že¬
na pobegnila v Italijo. Jošt je prejel to
pot deset let težke ječe. Nadejal se je
precej, ali toliko vseeno ni bil pričako¬
val. Ko je čul razsodbo, je zaškrtal z
zobmi in se zvijal od same togote. Za
grofa Borghettija in Lokarja pa je bil
ta izid le slabo zadoščenje; podrobna
dokazovanja posamnih prič so pojas¬
nila njune družinske tajnosti do zad¬
nje pičice ter zbudila čezinčez velikan¬
sko radovednost in zanimanje. Nekaj
dni po teh dogodkih si čul govoriti na
vseh plateh, po mestu in vaseh, samo o
prečudnih družinskih vezeh gospoda
grofa in Lokarja. Slednji je bil tudi za¬
tegadelj poparjen, ker mu je izpodle-
tela še neka druga nakana. Njegova
žena, grofica Marietta, je prav ta čas
obolela in se tako izognila javnemu
pričanju. Nista se sešla pred sodiščem
in s tem je možu splavalo zadnje upa¬
nje po vodi. Zlovoljen in razdražen se
je vrnil domov ter se ondi vnovič pre¬
pustil svoji neizogibni in neutolažljivi
nesreči. — Preteklo je osem dni in te-

77

daj je dozorel v njegovi duši poslednji
sklep, poslednji poizkus: terjati zadnjo
pravico — videti vsaj svojega otroka.

V praznični obleki je prišel v Go¬
rico in je neutegoma krenil v grofovo
palačo. Toda ko je dospel do praga, so
mu zadrgetala kolena. Vrh belih mar¬
mornatih stopnic se je prikazal služab¬
nik ter vprašal kmeta, stoječega v veži:

»Želite, gospod?«

»Na kratek pomenek h gospodu
grofu bi prosil . . .« je odvrnil Lokar.

»Potem pa morate priti drugič. Go¬
spod je z doma, šel je po opravkih v
Italijo.«

Zdaj se je Lokar ojunačil. Te osor¬
ne, odganjajoče besede so na mah pod¬
žgale strast njegove neupogljive klju¬
bovalnosti. Temna rdečica mu je zaiila
lice in nekaj hipov je stal neodločen.
Potem pa je vprašal:

»Ali je gospa grofica doma?«

»Da. — Toda gospa ne sprejema
obiskov,« je odgovoril služabnik ter
pogledal tujca nezaupljivo od strani in
ga skrbno premeril od nog do glave.

»Sporočite grofici,« je ukazal Lo¬
kar po kratkem premišljevanju, »da je
prišel njen mož, ki želi govoriti z njo
v važni zadevi.«

Služabnik se je še vedno obotav¬
ljal in ni hotel naznaniti posetnika.

78

Toda njegove nezaupljivosti je bilo
naglo konec. Kmet mu je zapovedal še
enkrat strogo in oblastno:

»Menda se žena ne bo sramovala
svojega moža? Nisem prišel, da bi tu
pohajkoval in čakal milosti; mudi se
mi in zato zahtevam, da me nemudo¬
ma naznanite...«

Razjarjen nad temi predrznimi be¬
sedami je služabnik kmetu pokazal
hrbet ter izginil na hodniku. Dolgo
časa ga ni bilo od nikoder. Ko se je zo¬
pet vrnil, je bil videti dokaj prijaznejši
in je peljal tujca v sobo na levi strani
stopnic ter mu velel počakati. Soba je
bila majhna, pa bogato opremljena.
Okrogla miza je bila pregrajena s kras¬
nim prtom iz temnordečega damasta,
kroginkrog mize so stali mehki blazi-
nasti sedeži. Na desni steni sta viseli
dve prelepi sliki, na levi veliko zrcalo
v srebrnem okviru. Skozi visoka, svetla
okna, ki so bila napol zagrnjena s tež¬
kimi zastirali, se je videlo na vrt, kjer
so se vile in križale bele stezice med
pisanimi cvetličnimi gredami in bujni¬
mi nasadi. Sobna tla so bila pogrnjena
z mehkimi in debelimi prostiračami.
Lokar se je oprl z obema rokama na
naslonjač ter je stoje premotrival to
gosposko razkošje. Burno mu je bilo
srce in čutil je v sebi tak notranji ne-

79

mir, da mu ni bilo mogoče jasno mi¬
sliti. Čakal je četrt ure, čakal pol ure,
ali žene ni hotelo biti. Jezno si je grizel
ustnice in od časa do časa ga je izpre-
letelo kakor mrzlica po udih. Tedaj je
zasumelo zunaj, čul je, kako so se
vrata nalahno odprla, in ko se je ozrl,
je stala pred njim njegova žena grofica
Marietta. Nosila je črno svileno obleko
in bel ovratnik z nežno nabranimi čip¬
kami, krog vratu pa se ji je lesketala
zlata verižica z bliščečim križcem. Lica
so ji podrhtevala v trenotni rdečici in
so se zdela kakor napol obledela roža,
v kateri je prezgodaj jelo umirati živ¬
ljenje. Lokar se je čutil tujega, kakor
bi jo zdaj videl prvič v svojem življe¬
nju, čutil je brezdanji prepad, ki loči
njega, kmeta, od te gospe. Nemo mu je
namignila in ponudila sedež. Tako sta
sedela drug pred drugim in si zrla
molče v obličje. Toda on ni mogel pre¬
nesti ognja njenih črnih, žarečih oči in
je povesil svoje trepalnice proti tlom
kakor sramežljiv otrok, kadar govori s
tujcem. Oba sta čakala, kdo bo rekel
prvo besedico. Po dolgem in mučnem
molku je dejala žena hladno, a pleme¬
nito:

»Prišla sem zaradi tiste važne za¬
deve, kakor se mi ie naznanilo . . .«

Ta glas je bil možu tuj in ženine
hladne, skoro mrtve besede so ga mo-

80

čno užalile. Takoj je začutil v sebi stari
ponos, tako da je odgovoril trpko:

»In jaz sem prišel, da terjam po¬
slednjič svoje pravice. Vsaj teh mi ne
boš kratila ... Oprosti, da te tikam ...«

Grofica se je delala kakor da ni
čula zadnjih besedi, in je dejala z isto
hladnostjo kakor poprej:

»Svoje pravice? — Mislila sem, da
si tedaj dovolj natančno videl svoje
pravice, ko si zahteval ločitev ... Tako,
nemara si tedaj kaj pozabil...«

»Tilka!« je zahripal mož užaljen;
temna bliskavica mu je švigala z oči...

»Ime mi je Marietta, čemu bi se
delal nevednega ... Moje pravo ime in
pokolenje je dokazala gosposka, ti sam
si tako hotel, ko si se trudil krog sod¬
nikov . . .«

»Torej bi mi rada še bolj zagrenila
ono zoprno tožbo zoper Jošta? — O,
Tilka . . .«

»Marietta, prosim!«

»No, pa grofica Marietta!« je dejal
piusiljeno. »Veš, da se ne tožarim rad,
ali če je sila . . .«

»Prava sila! Radovedna sem, čemu
je bilo treba še te sramote . . .«

»Moja čast in tvoja čast sta bili v
nevarnosti.«

»Moja čast?«

81

»Da, grofica Marietta. — Oni pote¬
pin je oznanil širnemu svetu vse, kar
je vedel, in še več. Verjel mu seveda
ni nihče in splošno se je širilo prepri¬
čanje, da si njegova hčerka.«

»Za svojo čast lahko skrbim sama
pa moj oče . . . Čemu se vtikaš, ko te
ne briga?«

»Ali bi mar tebi ne presedalo tako
obrekovanje, kakršno sem moral pre¬
našati jaz? Sram me je bilo imeti Jo-
štovo hčerko za ženo, povsod so kazali
s prstom za menoj,« je odvrnil Lokar.

»Saj nisem več tvoja žena ... že
zdavnaj sva ločena.«

»Toda zakonska vez, ki naju je
družila, traja dalje in jaz bi bil ostal
vkljub temu zet tega vražjega človeka.
Tega ponižanja bi ne bil pretrpel — za
ves svet ne!«

Na Tilkino obličje je legla mrka
senca nevolje. Nekaj časa je žena po¬
mišljala, potem pa dejala:

»Zdaj šele vidim, da sem ravnala
prav, ko sem ti tako stanovitno prikri¬
vale. skrivnost. — Ko bi ti bila takoj
povedala, kar mi je takrat v gozdu na¬
lagal Jošt, bi me bil morda nekaj dni
poprej pognal od hiše . . . Zdaj že sam
priznavaš mojo nedolžnost . . .«

»Odkritosrčnost mora vladati med
možem in ženo,« je odgovoril grenko.

Najdenka. 6

82

»Pa zaupljivost! Ali te nisem na- |
šla pri tebi in zato je nesreča trajala
tako dolgo. O Bog, koliko sem trpe-; f
la . . .«

Kaj je bilo to? Ali ni zazvenela iz
teh besedi pritajena ljubezen, hrepene-,
nje po izgubljeni sreči, zaželjena
sprava?

Lokarja je spreletela sladka groza
in malo, da ji ni segel v roko ter jo
prosil sprave in odpuščenja. Toda ko je
ugledal vnovič njeno resno obličje, nje¬
no gosposko obleko in njeno sijajno
razkošje, mu ni hotela beseda iz grla.]
Prevelika je bila stanovska razlika, ki
ju je zdaj ločila, preglobok prepad, da
bi se vrnila drug k drugemu. Zato jej
rajši umolknil in mislil o svoji nesreči,
ki mu je zdaj kakor mračen obup čim¬
dalje trdneje oklepala srce. Slednjič je
žena prekinila molk, rekoč:

»Sicer pa čemu spravljati na dan
staro povest? Kar je bilo, je bilo in žel
zdavnaj sem se otresla vseh neprijetnih
spominov ... Zares ne vem, čemu si
pravzaprav prišel semkaj in katere so
tiste pravice, ki jih terjaš ...«

»Da, svete pravice so!« je odgovoril
Lokar odločno.

»Saj pravim, da sva se o vsem že
pobotala ob ločitvi.«

»Če nimam druge pravice, imam
vsaj pravico do svojega otroka ...« je
dejal mož skoraj srdito.

»Kako to?« se je začudila grofica,
neljubo presenečena. »Bila sem uver-
jena, da si se odpovedal tudi tej pra¬
vici!«

»Rad bi vedel, kdaj in kako! Ta bi
bila lepa! Da sploh moreš misliti kaj
takega!«

»Opozorila sem te tedaj med dru¬
gim tudi na to, pa ti še mar ni bilo . . .
To se pravi odpovedati...«

»Odpovedati?« je zagrmel mož,
»nikdar in nikoli!«

»Nemara boš zopet prišel s toža-
renjem... Naš zagovornik je dejal, da
je otrok moj in nima nihče pravice do
njega. Moj oče ga ljubi kakor svojega
in ga ne izroči nikomur.«

Lokar je jezno stisnil ustnice in
pobledel. Uvidel je, da z grdo ne opravi
ničesar in je zato rekel dokaj prijaz¬
neje:

»Tilka — grofica Marietta — ti
živiš tukaj v sreči in veselju, imaš
očeta, imaš dete. Jaz pa životarim ža¬
losten, osamljen in zapuščen in nimam
na vsem božjem svetu sorodne duše ...
Saj ne terjam otroka za vselej, dosti mi
je, da ga vidim le enkrat, da ga le en-

84

krat držim v naročju ... Te tolažbe mi
pač ne boš odbila.«

Na Tilkinih očeh in ustnah je za¬
sijala vesela, zmagoslavna zadovolj¬
nost. Delala se je še zmerom resno in je
odgovorila milostno:

»Ne, tako kruta nočem biti! Če že
ne moreš prestati brez otroka, ti ga pri¬
nese služkinja semkaj, da se ga nagle¬
daš. Potem mi ga zopet pošlješ nazaj.
— Srečno!«

Žena se je dvignila in odhajala
proti vratom. Ko je stopila na prag, je
planil Lokar kvišku in viknii proseče:

»Tilka — Marietta — prosim te,
prinesi mi rajša sama dete ... Pred
tujo osebo bi se sramoval in bi se ne
upal otročiča iz srca pobožati...« Pro¬
sil je tako udano in ljubeče, a vendar
tako resno.

Grofica se je ozrla in stopila korak
proti mizi. Nato je nekaj hipov pomiš¬
ljala in rekla naposled z drhtečim gla¬
som:

»Naj bo! Pojdi z menoj!«

Peljala ga je po marmornatih stop¬
nicah in širokem, mehko pregrajenem
hodniku. Na koncu hodnika je odprla
vrata in stopila sta v majhno, dehtečo
sobico, ki je bila opremljena z bogatim
in blestečim pohištvom. Lokar je spo-

88

znal, da se nahaja v sobi svoje žene.
Zdrznil se je natihoma ob tolikem ble¬
sku in razkošju, kakoršnega še ni videl
v svojem življenju. Grofica mu je po¬
nudila mehek naslonjač ter je izginila
skozi srednja vrata v drugo sobo.
Lokar je moral zopet čakati, njegovo
razburjenje je rastlo od minute do mi¬
nute. Tedaj je zašumelo v drugi sobi
svilnato krilo, bližali so se lahni ko¬
raki in med vrati se je prikazala gro¬
fica z višnjevo blazino v naročju. Sto¬
pila je bližje, položila blazino na mizo
in rekla možu, opazivša napeto priča¬
kovanje:

»Tukaj je otrok, pa se ga naglej!«

Mož je šinil kvišku in nekaj časa
nemo strmel v zalega dečka. Tako než¬
nega in tako čudovito ljubkega otročiča
še ni videl svoje žive dni. Oh, ti plavi,
svilnati kodrčki, te velike, rjave oči,
kakor bi zrla iz njih nebesa . . . Počasi
se je sklonil do deteta in ga vroče po¬
ljubil na čelo. Deček pri tem ni ka»al
niti najmanjše bojazljivosti; začel se je
srčno smejati in je razposajeno božal s
svojima ročicama očeta po obrazu. Ne¬
mara se mu je zdelo, da ima pred seboj
dedka.

»O otrok, moj srčkani sinko!« je
zahripal mož in položil svojo glavo na
njegove nežne prsi in bridko zaplakal.

86

Žena se je obrnila stran, stopila k
oknu in se ozrla po vrtu. Otroku pa ni
bilo po volji, da ga je mati zapustila,
in je začel jokati na vse grlo. Mati se
je vrnila, in dejala nenavadno ljubez-
njivo:

»Toži se mu, nebogljenčku — sicer
bi ne jokal. Čakaj, da ga nesem spat in
ga potolažim! Potem ga boš lahko po¬
gledal še enkrat!«

Mož je zopet poljubil dečka na čelo
in lice ter ga naglo pokrižal s svetim
križem na čelu, ustnah in prsih Pri
tem se je dotaknila njegova roka že¬
nine roke. Čutil je, kako je zatrepetala
žena in kako je njemu samemu šinila
kri v lica in senca. Žena je odnesla
otroka in Lokar je moral zopet čakati
dalj kakor četrt ure. Ko se je vrnila,
je sedel mož ob miznem vogalu in si z
dlanjo zakrival obličje. Zdelo se je, da
čaka grofica njegove besede, toda ko je
mož le molčal in se ni ganil z mesta, je
sedla tik njega in se ozrla nanj, rekoč:

»Lokar!«

Kakor bi ga bil pičil gad, tako ie
planil mož pokonci pri tej besedi. »Lo¬
karja« ga je imenovala — svojega mo¬
ža! Niti slutila ni, kako ga je zaskelelo
v srcu tako nazivanje. Kakor bi imela
pred seboj tujca, o katerem ne ve od¬
kod in kaj.

87

»Lokar!« je rekla žena vnovič.

»Tilka«, je prosil mož, »Marietta,
oli, ne imenuj me več tako!«

»Kako vendar? Saj ne vem dru¬
gače . . .«

»Tako, kakor si me imenovala in
klicala nekdaj!«

»Veš, da ne morem, dokler so na¬
jine stvari tako zasukane ... Ko bi ne
bil tako neusmiljeno porušil vezi, ki
so nekdaj družile najina srca v zado¬
voljstvu in sreči, bi bilo še zdaj vse
dobro . . .«

»Da, vem, da sem kriv sam in moja
zaslepljenost; ali tega ne veš, kako me
je to bolelo, koliko sem ta čas pretrpel
zaradi tebe.«

»Misliš, da sem bila jaz vesela in
srečna, če si bil ti nesrečen . . .?«

Tu sta zopet oba umolknila. Mož
je zrl vanjo s prosečimi očmi, žena pa
je povesila trepalnice in vrtila prstan,
ki ga je še vedno nosila na roki. Nato
je rekla prisiljeno:

»Prav posebno nesrečnega se nisi
mogel čutiti, ko si se tako pozno spom¬
nil mene.«

»Ti me žališ, Tilka! Niti za tre¬
nutek nisem nate pozabil, noč in dan
si bila edina moja misel!« je zatrjeval
mož slovesno.

88

»Jaz nisem nikoli tega opazila!
Dalj kakor leto živiva ločena, pa čujem
danes šele prvič o tebi.«

»Tilka, nisem si upal semkaj!«

»Ni res! Tvoj nesrečni ponos ti ni
pustil.«

»Saj ne tajim, da me tvoje zaniče¬
vanje in preziranje ni bolelo.«

»A tako? Čakal si, da bi bila prišla
prosit tvoje milosti kakor skesana greš¬
ni ca.«

»•Jaz bi bil prišel sam prosit, če bi
me bila ti tupatam vsaj po strani mi¬
lostno pogledala.«

»Kdaj pa naj bi bila storila to, ko
se danes vidiva šele prvič?«

»Dobro se spominjaš, ko si se lan¬
sko jesen z očetom peljala mimo go¬
stilne »Pri zvezdi«. Vse ljudi si pri¬
jazno pozdravljala, le ko si ugledala
mene, si se naglo ozrla stran in se po¬
milovalno nasmehnila.«

»Tu si se pa pošteno varal. Ver¬
jemi mi, da te sploh opazila nisem.«

»Tako? 'še opazila ne? In mene je
ta dogodek tako potrl, da sem trpel za¬
radi njega tedne in tedne , . . Kaj pa
tisto pismo in denar?«

»Kakšno pismo? Kateri denar?«

»Tvoj oče mi je pisal nekaj pisem,
ki so bila zame žaljiva — o tebi ni bilo

89

v njih niti pozdrava, niti najmanjše be¬
sedice.«

»Jaz ne vem ničesar o kakih pis¬
mih, nisem jih ne pisala, ne čitala. Oče
je bil po pravici nekoliko nevoljen,
menda mu tega ne boš tako hudo za¬
meril.«

»Toda to še ni bilo najhujše. Poslal
mi je osem tisočakov za tvojo vzgojo
v naši hiši, meneč, da se vse lahko po¬
plača z denarjem. Kakor ti je znano,
sem jih takoj vrnil. Ne maram takega
denarja, dasiravno sem navaden
kmet.«

»Tudi o tem mi oče niti besedice
ni omenil,« je trdila grofica v zadregi;
poznalo se ji je, da jo je sram tega oče¬
tovega ravnanja. »Moj Bog, veš, da bi
ne bila dovolila, če bi bila vedela . . .
Hudo mi de, da se je kaj takega zgo¬
dilo.«

Lokar je bil popolnoma presene¬
čen. Milo se mu je storilo pri srcu, da
je tako napak sodil o svoji ženi. Že je
bil pripravljen, da hi jo prosil odpu-
ščenja, ali tedaj mu je šinila nova mi¬
sel v glavo.

»In ko je prišel moj otrok na svet,
sem prejel samo kratko in hladno na¬
znanilo, kakršno se pošilja napol tujim
ljudem. Nobene besede ne o tebi, ne o
otroku, kakor bi mi ne smelo biti nič

90

mar! Take sreče ob rojstvu pVvega
otroka bi ne privoščil niti naj hujšemu
sovražniku!«

Zopet sta zalili sram in rdečica
grofičino obličje. Dokaj časa ni mogla
dobiti primerne besede, slednjič je od¬
govorila boječe:

»Seveda, ko sem morala vse dopi¬
sovanje prepustiti očetu. Stari mož je
vsled svojih bridkih izkušenj precej ne¬
zaupljiv in me čuva z neko ljubosumno
ljubeznijo; napram tujcem ali manj
poznanim je tupatam i’es nekoliko oso¬
ren, dasiravno želi v srcu vsakemu naj¬
bolje, — Prosim te, ne gnevaj se zaradi
tega . . . Prav rada bi poravnala kri¬
vico, ki ti jo je storil, in ti zato dajem
nekako zadoščenje. Če ti je drago,
lahko vzameš otrok  a.«

»Katerega otroka?« je vprašal mož
presenečen in prestrašen. Zadelo ga je
kakor strela z jasnega neba.

»I katerega? Svojega!«

»Tilka, ali se šališ, ali je resnica?«

»Kaj se bom šalila, če ti pa rečem!
Premislila sem, le vzemi ga!«

Molče je mož strmel vanjo in še
vedno ni mogel verjeti. Toda obenem
se mu je stemnilo obličje in vprašal je
nekoliko nevoljno:

»Torej ne maraš otroka, Tilka? Ka¬
ko da ga nimaš več rada?«

91

»Saj ga imam rada,« je odvrnila,
»bolj kakor svoje življenje. Smiliš se
mi, ker si tako osamljen, in imaš tudi
nekaj pravice do njega.«

Govorila je mehko, ljubeznjivo —
spravljivo . . .

»Tilka,« je odgovoril mož ginjen,
»te žrtve ti nočem nalagati. Zadovoljen
bom, če bom smel otroka tuintam samo
videti in če mi ne boš zapirala vrat, ka¬
dar bom prišel.«

»Torej nočeš ničesar od mene? Mi¬
slila sem, kako boš vesel moje po¬
nudbe.«

»Samo nekaj bi te prosil, če bi bilo
mogoče — da mi vse odpustiš. Dru¬
gega si ne želim. O Tilka . . . !«

Zdrsnil je prednjo na kolena in z
obema rokama stisnil njeno desnico.
Grofica ga je lahno potegnila kvišku
in Lokar je čutil, kako je pri tem tre¬
petala njena gorka desnica.

»Ali torej res nočeš otroka?« je
vprašala iznova in se skušala pomiriti.

»Iz srca rad — Bog mi je priča! Ali
kaj boš revica počela brez njega? Smi¬
lil bi se mi črviček, ki bi pri meni ne
imel matere in bi ga morale dekle pi¬
tati.«

Tilka mu je nežno pogledala v oči
in je odgovorila z izpremenjenim
glasom:

92

»France, kaj pa če bi še mati šla
z njim?«

m  »Kaj si rekla, Tilka?« je zahripal
mož in si otrl solzo.

»Če bi šla z otrokom domov, na Lo-
karjevino?«

»Na posete, misliš?«

»Ne, France, da ostanem pri tebi
— kot žena!«

Mož je strmel kakor okamenel. Ni
si upal verjeti, da je prav umel njene
besede. Pa saj so ga zrle njene oči tako
zvesto in ljubeče. Najrajši bi jo bil objel
krog vratu in goreče poljubil, toda
oplašila ga je njena vzvišena, očaru-
joča postava in ostal je nepremično na
svojem mestu. Tedaj se je sklonila žena
k njemu, ga lahko objela krog rame in
ga nežno in iskreno poljubila. Le napol
je čul njene proseče besede:

»France, odpustiva drug drugemu!
Naj bo odslej vse pozabljeno!«

Segla mu je v roko in zdaj sta si
v svoji prekipevajoči ljubezni vedela
toliko povedati, da ni hotelo zmanjkati
sladkih besedi, da so jima vrele iz srca,
kakor vre studenčnica iz neusahljivega
vrelca. Slednjič ga je vprašala žgna
kar naravnost:

»France, kdaj pojdeva domov?«

»Kadar hočeš, dušica, danes, ju¬
tri . . . ' ar reci . . .! Ne, ne, poprej ti

93

moram doma pripraviti, da boš spre¬
jeta, kakor se zate spodobi!«

»Srček, čemu to?« je ljubkovala
žena, »saj ne potrebujem drugega ka¬
kor tvoje ljubezni . . .«

»Tiika,« je odgovoril presrečni mož
v skrbeh, »pozabila si, da je tudi mož
navaden kmet in da si ti visokega rodu
— grofica.«

»Da sem le tvoja žena, to mi je naj¬
ljubša čast . . .«

»Ali kaj bo z očetom? Za Boga, kaj
bo dejal na to?« ga je zaskrbelo vnovič.

»I kaj bo dejal? Moja sreča je nje¬
gova sreča . . . Ljubi me tako iskreno,
da mi ne bo odbil nobene prošnje. Si¬
cer sva pa že zdavnaj dogovorjena, kaj
bi bilo potem, če bi me ti prišel iskat.«

»Kaj? Govori, prosim ... !«

»Postavil bo na Zlatem brdu poleg
tvoje domačije vilo ali gradič, kjer bo¬
mo bivali skupaj v miru in sreči. Se¬
veda bova še vseeno lahko gospoda¬
rila kakor pbprej.«

»Ni mogoče! Kar misliti si ne
upam o tem, Tilka . . . Oh, kako si do¬
bra in skrbna! Zdi se mi, kakor bi bil
začaran pastir, ki ga je lepa kraljičina
povišala v svoj plemeniti stan . . . Kako
naj ti povrnem tvojo ljubezen? Vdan
ti bom vse žive dni kakor pok^en hla¬
pec . . .«

94

Sklonil se je ponižno pred njo ter
skušal ujeti njeno desnico, da bi jo po¬
ljubil. Toda žena mu jo je odtegnila in
pripomnila resno:

»France, tudi zdaj naj ne bo med
nama nobene razlike. Kakor sva si bi!a
poprej, tako ostaneva v bodoče . . .«

Nato je vstala od mize, ga lahno
poljubila na čelo ter smuknila iz sobe.
Topot se je vrnila takoj — prinesla je
dete in ga položila možu v naročje. Iz
oči ji je žarela tiha in blažena mate¬
rinska sreča. France je vzel dete in ga
dolgo, dolgo ljubkoval, božal in po¬
ljubljal . . .

Popotnik, ki je prišel čez leto dni
po dolini mimo Zlatega brda, je ugle¬
dal na griču poleg Lokarjevega doma
nov, ponosen gradič, ki se je videl da¬
leč naokoli. V njem je stanovalo troje
srečnih ljudi in dvoje nedolžnih angelj-
čkov. Prvi je bil star šele poldrugo leto,
a je že čul, če si zaklical njegovo ime:
Lorenzo — drugega pa so pred kratkim
prinesli božji krilatci na zemljo in mu
je bilo ime Franček.

Zabavno in pripovedno berilo.

Povesti slovenskemu ljudstvu v pouk in zabavo-.
Andrej Kalan.  Nova zbirka. I. zvezek. K —'80.

Zbirka pravih biserov za ljudstvo. Zanimiva in
poučna je zlasti pripovedna slika: „Iz bolezni alko¬
holnega norca“, dalje obsega sledeče povesti: Oče
in sin. — Berač s stopnjic pri sv. Roku. — Kovač
iz Antvverpna. — Vojakov rejenec. — Pokora. —
V snegu.

Vojska na Daljnem Vzhodu. Dr. Evg.  Lampe.

K 4 - 80, vezano K 6 - —.

Ta obširna zgodovina rusko-japonske vojske je
vsled svoje živahnosti, premnogih lepo izvršenih
slik in natančnega opisovanja modernih bojnih
sredstev izredno poučna in zanimiva.

Zadnji dnevi Jeruzalema. (Lucij Flav.) J. S piII-
mann.  J. D. Zgodovinski roman. 2 dela. K 380,
vezano K 5 - 40.

Ta najlepša in najobširnejša Spillmannova povest
se vrši v prvem začetku krščanstva, samo nekaj
let po Kristusovi smrti. V njej srečamo več oseb,
ki so nam znane že iz svetopisemskih zgodb in
so bile več ali manj udeležene ob Gospodovem
trpljenju in smrti. — Povest se konča z razde¬
janjem jeruzalemskega tempeljna, te v tedanjem
času najslovitejše in najkrasnejše stavbe, ki je bila
razdejana, četudi jo je zmagovalec, rimski po¬
veljnik Tit, sam hotel ohraniti. Da so se izpolnile
besede Gospodove je bila porušena, da ni ostal niti
kamen na kamenu.

Ben-Hur. Ludovik Wallace. — Podravski.
Roman iz časov Kristusovih. VezanS K 4 - 50.

Ha -hjubj- 03

Q.uo vadiš? Roman iz časov Kristusovih. Spisal
H. Sienkievvicz.  Cena za vezan izvod K 5‘50.

Vstaja Škenderbegova. Zgodovinska povest.
K -60, trdo vezano K — '80.

Prihajač. Dr. Fran  Detela. Povest. K —'90,
vezano K 1'70.

Splošno priljubljeni ljudski pisatelj nam tu slika
v krasni povesti življenje na kmetih z vso svojo
resnobo in težavami ter nam predočuje ljudstvo
resnično tako, kakršno je.

Skrivnosti srca. Novele. Francoski spisal Paul
Bourget,  poslovenil A. Kalan.  K 1'20, trdo
vezano K 1'40.

Malo življenje. Dr. Fran Detela.  Povest.
K l - —, vezano K 1'90.

Kmečka povest, ki posega do dna v življenje
slovenskega ljudstva ter se zlasti odlikuje po živo
in resnično slikanih domačih značajih.

Zadnja kmečka vojska. Avg. Senoa.  Zgodo¬
vinska povest iz leta 1573. K 160, vezano K 2 60.

To je res zlata knjiga kmečkega ljudstva. Slavni
pisatelj nam popisuje, kako je nastal kmečki punt
in kako so se naši očaki, na čelu jim kmečki kralj
Matija Gubec, nadalje Elija Gregorič in drugi
kmečki junaki borili zoper prevzetne in okrutne
graščake in junaško umirali mučeniške smrti.

Gozdarjev sin. Fran S. Finžgar.  Povest.
K —'20, skupno vezano s III. zvezkom K 1’40.

Globokočutna in pretresljiva slika znanega in
povsod priznanega pisatelja.

Vse te knjige se dobe tudi v

.Knjigarni Ilirija prnj Karol Florian' v Kranju.

_ -