_^.   89   .*-DRAGO ŠIROK:
Vrabčeva usoda.
Sansko poletje sva se srečala z gospodom Grudnotn na ulici. Oba sva se razveselila srečanja, zakaj dolgo se že nisva videla. Gospod Gruden se je vračaf od izprehoda proti domu. Povabil me je, naj grem z njim. »Stamijem tu blizu«, mi je dejal, »,                        »in imam prijazen vrt. Pridite, tam se bova neko-
dPV^33"               liko razgovorila ...«
M^                          Prav nič se nisem obotavljal; tako) sem bil
W\                 pripravljen ustreči priiaztiemu in dobremu starčku.
j   \                      Po južini sva odšla na vrt. Sedla sva na ze-
™ '«'"      j       leno pobarvano klopco m sva gledala zadovoljno
T                     predse.                                                                        '
Oospod Oruden, ki je bil že več let vpokojen uradnik, je prebit skoro ves božji dan na svojem vrtu; dela mu ni zmlanjkalo nikoH. Zato pa ie bil vrt v resnici prekrasno urejen. Vse je bilo lepo okopano in posajeno, v&e je btlo tepo povezano in obrezano.
V okroglih gredicah, ki so brle ograjene z dve pedi visokim nemškim rožmarinotn in temnozelenim pušpanom, so žarele škrlataste betonije in med njimi sto drugih, najrazliinejših cvetic. Od tu je prihajal k nama pri-jeten, mamljiv vonj.
Nad nama se je raizprostirala zelena streha: dolge divje trte so se pletle po vzboklem latniku. Tupatam so viseli izpod latnika glinasti lonci, ki so se v njih smehljali okroglolistnati kapucinčki. V vrtnem kotu pa so se zibale tanke veje akacij in murv. Skozi veievje dreves se je videlo na morje, ki se je razprostiralo v daliavi kakor ravno polje. In čeznje je se-jalo solnce svoje zlate žarke.
Nisva se razgovarjala doligo. Gospod Oruden se je zamislil; njegov pogled je bil uprt v narahlo se zibajoče akacije, po katerih so čivkali vrabcr.
»Neverjetno je«, je dejal gospod Gruden po dolgem molku, »kako dobro se časih spominja človek prav neznafnih dogodkov, ki jih je doži-vel v davno preteklih otroških letih. Tudi v Ozki ulici sem doživel kot deček nekaj, kar se mi je tako vtisnilo v spomin, da bi tega ne pozabil, četudi bi živel še enkrat toliko let.«
Poprosil sem ga, naj mi pripoveduje o tem dagodku iz svojih otro-ških let.
»Spominjam se vsega prav natanko,« je pričel gospod Oruden. »Sta-novali smo pri Sv. Jakobu, blizu železniškega mosta. Takrat sem bil star kakih devet let. BiL sem droben deček in hodil sem v šolo, ki se je naha-jala skoro v sredini mesta.   Najkrajša pot,  ki je držala do šole,  }e bila
—»¦   90   •* —
Ozka ulica. Pa je biia tudi v resnrci ozka ta ulica. Jako ozka je bila, in na obeh straneh se je dvigal gladek zid, kake štiri ali pet metrov visok. Tik ulice pa ni stala nobena hiša; le tuintam so se nahajala v zrdu vrata, skozi katere se je prišlo v krasne vrtove, kjer so se skrivali tihi, bčli dvorci.
Vsak dan, poleti i<n pozimi' sem korakal skozi Ozko ulico v šolo in iz šole. Vedno mi je bilo prijetno hoditi po tej poti. Pozitni je pela mrzla burja po širokih mestnih ulicah — v Ozki ulici pa je bilo zavetno. Visok zid, ki se je dvigal na obeh straneh uflice, ni pustil burje vanjo. Ko pa je prišla pomlad, takrat je bilo še prijetnejše v Ozki ulici. Po visokem zidu so plezale in so se vzpenjale vitke mladike plezalnih rastlin, od katerih so viseli grozdasti. metuljčasti cveti. Nalahko so se gibali; ko sem hodil mimo, se mi je zdelo, da me pozdravljajo.
Na obeh straneh za zidom pa so bili parki. Od tamkaj je prihajal sveži zrak, nasičen z vsemi vonjavami pomladanskega cvetja. Gotovo so bili v teh parkih vsepovsod okrogle cvetne gredice, gotovo so tam žarele rože sredi stoterih družic. Visoko čez zid pa so segale platane in druga tuja drevesa s širokimt listi. Čez zid pa je segal nekje tudi bezgov grm, in ena izmed njegovih mladik je pognala daleč nad cesto.
Bilo je nekega pomladanskega jutra. Vesele volje sem korakal skozi Ozko ulico in sem srkal vase hladan jutranji zrak, napojen z žlahtnimi vonjavami nevidrah, za zidom v parku rastočih cvetov. Kakor vedno spo-mladi, so me tudi to pot pozdravljali težki, grozdasti cveti; široki listi tu-jih dreves pa so mr skrivnostno šepetali z vej.
Nenadoma sem zaslišal v parku za zidom mehko in žatostno laško pesem, ki jo je pela bržkone mlada deklica.
Obstal sem sredi ceste in sem poslušal. Pa še preden je pesem utih-nila, je nekaj zaprhutalo nad menoj s čudnim glasom. Nehote sem pogle-dal kvišku: nad menoj se je zibala dolga veja bezgovega grma, a na njej je nekaj viSelo. Gledal sem, gledal — na veji je visel vrabec.
Moj Bog, kako je viseli! Okrog bezgove veje je bila zamotana dolga bombaževa nit, in na tej niti, dolgi kake tri pedi, je visel ptiček. Nit se mu je bila zamotala okrog šibkih nožic in ga }e trdno držala.
Oledal sem. Nekaj trenutkov je visel ptiček popolnoma miren, le di-hal je naglo; toda hipoma je zopet zaprhutal in se je pognal navzgor, da bi dosegel vejo in da bi sedel nanjo. Z nitjo ovite nožice pa se niso rirogle oprijeti veje. Omahnil je z veje in je vnovič obvisel na niti z glavico na-vzdol.
Nekaj hipov je počival ptiček, a kmalu se je zopet pognal do veje; a zopet je omahnil in zopet je obvisel.
Zopet je počiVal ptiček nekoliko trenutkov, nato pa se je ponovno pognal z vsemi silami do veje; a kakor vsakikrat poprej, je zopet omah-nil in zopet obvisel.                                                                   (Konec)
Stanko si je napravil butaro.