Ady Emdre, eden največjih mažarskih lirikov, je umrl. Ko je bila izšla njegova prva pesniška zbirka, so se mu smejali. Bila je za par decenijev preveč nova, Bil je borec zoper vse, kar je mlačnega, polovičnega in bojazljivega. Pripravljal je pot novi dobi, z novim ritmom in novim jezikom, Revolucijonarec! Bil je sovražnik velikomestnega lahkoživja in poln sočutja za uboge stanovalce temnili ulic. Njegova vera v človeštvo je bila velika. Bil je ekspresijonist. Radi tega je bila »javnost« od prvega početka proti njemu in ni spremenila mnenja tudi tedaj ne, ko je imel za seboj mlajšo literaturo, ki se je zbrala okrog njegovega lista »Nyu-gat«. Mnogo bolj se je zanimala javnost za njegovo ekstravagantno življenje kot za njegove »neumne«, pogosto celo »preproste« pesmi. Med vojno so bile njegove pesmi huda obtožba proti moritvi, laži in vsem grozodejstvom sedanjosti. Pred svojo smrtjo je še dočakal pogin onih, ki jih je sovražil. Nekoč je zapisal: »Grdo je bilo moje življenje, toda ob moji smrti bo lepo...«(FredHella.)                                France Beok.
Slovstvena drobtinica.
Ponarodelo Slomšekovo pesem »Veselja dom« poznaš, (Prim, Aljaž I, 36.) Napisati ti jo hočem, da jo boš lahko primeril z nemško, kakor sem jo našel v knjigah Družbe sv, Jožefa (Bunte Geschichten 1903 — Des deutschen Volkes schonste Lieder, Stran 245,), Slomšekova pesem se glasi:
Preljubo veselje, oj kje si doma, Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca? Po hribih, dolinah, za tabo hitim, Te videti hočem, objeti želim,
Te iščem za mizo, kjer dobro jedo, Na plesu pri godcih, kjer sladko pojo; Al prav'ga veselja na rajanju ni, Pijance, plesalce veselje beži.
Te iščem po polju, kjer rož'ce cvet6, Po logu zelenem, kjer ptice pojo; Pa ptice vesele in rožice vse Le 'majo veselje za mlado srce.
Poslednjič veselje še le zasledim, Na vaško ledin'co pridirjam za njim; Glej tamkaj z otroci prijazno igra, Jim kratek čas dela, pri njih je doma.
O blažena leta nedolžnih otrok, Vi 'mate veselje brez težkih nadlog; Oh, kako vas srčno nazaj poželim. Al' vi ste minula, zastonj se solzim.
Le jedno veselje še čaka na me, V presrečni deželi, kjer mlado je vse; Trpljenje v taisto deželo ne zna, Le tamkaj je pravo veselje doma.
Nemška anonimna pesem pa se glasi:
Die   Freude.
Ich suchte die Freude bald dort und bald hier; Wo find' ich ihr strahlend umkranztes Panier? Ich sucht' sie so lange auf Bergen und Hoh'n, Wo werd' ich sie finden, wo werd' ich sie seh'n?
Ich sucht' sie beim Spiele, beim glanzenden Mahi, Vergebens im kerzenerleuchteten Saal. Sie scheuet des Lichtes betriiglichen Schein, Wo werd' ich sie finden, wo wird sie wohl sein?
Ich sucht' sie so lange im traurigen Hein,
Wohl schienen die Sterne durchs Dickicht hinein,
Im dunklen Gebiische die Nachtigall sang;
Doch sang sie nicht Freude, mir wurde nur bang.
Doch endlich erhascht' ich der fliichtigen (!) Spur; Am Ende des Dorfchens auf blumiger Flur, Dort trieb sie mit Kindern ihr frohliches Spiel Und hatte des Lachens und Scherzens zuviel.
O, kehret ihr Tage der Kindheit zuriick! So rief ich mit tranenbefeuchtetem Blick. Vergebens! sie lieB mich verzweifelnd da*teh'ri, Und nie hat mein Auge sie wieder geseh'n.
Kaj sodiš? Je-li Slomšek po nemški pel? Ne! Nemec je posnel priljubljeno in ponarodelo Slomšekovo. Slomšekova je zares umetniška, izraz otroškomehke duše, nemška je bolj surovo in neokusno prirejena po ritmu in obliki matice. Da je nemški predelovatelj izpustil zmisel zadnje kitice v Slomšekovi — je zelo značilno, P. Kari O. S, B,, priobčevatelj nemške pesmi, bi vedel morda moje mnenje potrditi,        ,         „        ,.
Iz  rokopisov  f Frana Zbašnika  (glej   »Dom  in  Svet« 1919, str. 49),
Prijatelju,
Tako je šel:
v njegovih očeh so kresale se strele,
na licih ognjenih so rože žarele.
Njegovo srce: milijon svetlih zvezd,
njegovo srce: en sam svetel dan!
Tako je šel
preko belih cest,
preko bujnih, mladostnih poljan,
Naenkrat trda pest — življenje je udarilo vanj, vzdramilo iz kratkih ga sanj, Prepregle so gube mladostni obraz, zastrmele v daljavo so kalne oči,,,
Poglej ga:
Kaj nisem, moj dragi, to jaz?
Kaj nisi, prijatelj, to ti?
Vrnitev,
»Glej nas, zlata naša mati: morja tri smo prevozili, tri dežele prehodili, pa smo k tebi se vrnili,«
Gleda mati in se čudi: v svet odšli so trije cveti nežni, povrnili starci se betežni... V žalosti od njih obraz obrne, od bolesti se ji solza utrne ...
173
Iz cikla: K m e t s k e,
IX,
Smrt najlepša v žitnem polju, sredi ajde in pšenice, pri metuljčkih in škrjančkih: v žitnem polju umrl bi jaz ,,,
Beli dan bi svečo držal, samo svetlo, zlato sobice; veter bi mi križ naredil, križ na čelo, usta, prsi, sveti križ za pot u raj; in čebele preko ajde bi molitev šepetale za ubogo dušo mojo, a škrjančki bi spremili s pesmijo jo v sveti raj . .,
Smrt najlepša v žitnem polju, sredi ajde in pšenice, pri metuljčkih in škrjančkih: v žitnem polju umrl bi jaz,
Oktava.
Če srečal boš človeka, ki pozdravljal navdušeno te bo, ti stiskal roko in dela tvoja strastno bo proslavljal, povzdigal nad oblake te visoko — a zraven poln ogorčenja zabavljal, da sadra zdaj prodaja se za moko: klobuk pred njim poln spoštovanja snemi, a v srcu svojem misli: »Vrag te vzemi!«1
Prepovedan vhod.
Tisti, ki trde, da se pri nas lahko pisatelj svobodno udejstvuje, so doživeli žalosten poraz. Naša vzgoja je vero v popolnost nekaterih oseb in naprav tako utrdila, da o teh stvareh ni diskusije več. Nad vrati se blesti napis: »Prepovedan vhod«. Vhod je prepovedan vsaki kritiki, opisovanju dejstev, sploh vsemu, kar je s pisateljevim peresom v tesni zvezi. No, pri nas ima pisatelj svobodo. O vsem, kar mu nudi življenje oblikovanja vrednega, sme razmišljati med štirimi stenami, sme celo napisati in brati šepetaje sam pri sebi. V javnost ne sme, seveda, četudi jo je spisal »katoliški umetnik«,  S tem pa svoboda pisanja
1 Oktava ali stanza, kitica 8 vrstic. Zanimiva je pri tej-le pesmici opazka spodaj, ki se glasi tako-le:
In če si res to storil, poštenjak, si bil vseskozi onemu enak!
In kdo je pod opazko podpisan? Ivan Cankar, Kako to? Tisti prijateljski krog je bil — toliko mi je znano — izročil Zbašnikove pesmi, ali pred 15, junijem 1918 ali pozneje, ne vem, Cankarju v presojo. Kako je sodil Cankar o njih, tudi ne vem; a življenjska modrost, izražena v zgornji oktavi, mu gotovo ni bila všeč, Vkljub tej opazki je pesmica dokaz, da je dijak Zbašnik o življenju samostojno razmišljal. Morda mu je bila pred očmi Horacijeva satira »Ibam forte via saera«?
174
še vedno ni kršena, ampak kvečjemu svoboda pri-občevanja. Tako se je zgodilo s povestjo iz samostanskega življenja v našem ženskem listu — ni smela iziti v nadaljevanju. Zdaj so duhovi mirni. S tem še ni končano. Jaz sem vesel. Opozorili so me nehote na stvari, ki nujno kričijo po izrazu. Ne gre mi za pisatelja, ne za povest, ampak za princip gre, ki je kot tak škodljiv in gnusen, do neba vpijoč. Zdi se, da se pričenja neka sila zopet  ovijati kot kača  vedno  ožje in pritiskati v
Misli k »mislim«.
Dr. Pregelj je napisal v »Času« par misli, ki so silno razveseljive za tiste, ki so ponosni na močno politično stranko, na veliko tiskarno, na »Dom in Svet« in na katoliško umetnost. Kadar slišim imenovati to zadnje, me prevzame čuden občutek nedokončane diskusije, Ta predmet je zelo kočljiv in tako ranljiv, da bi bilo bolje molčati o njem. Za tistega pa, ki ga omenja ob vsaki priliki in povsodi, pa je nevarnost, da se s svojo teorijo ne blamira, ker se je praktično tako slabo obnesla. Beseda je širokoustno izgovorjena in poudarjena tako glasno, da nujno zahteva odgovora. Jaz sem bil v sebi prepričan, da sem katoličan, ki pišem in ki pišem v »Dom in Svet« zato, ker mi je v mnogih ozirih še vedno najbližji. Moje katoličanstvo pa ima z umetnostjo opraviti le toliko, kolikor n. pr. moje slovenstvo. Nekaj je, kar je v moji vzgoji in v mojem značaju in kar sem si priboril z notranjo bolestjo in trpljenjem: to že samo ob sebi vtisne pečat mojemu delu, brez izrecnega hotenja in glasnega poudarjanja gotovih namenov, takorekoč samo iz sebe in nezavestno. Namene imajo kritiki. O namenu umetnosti je težko povedati kaj ugotovljenega. Morda pa je umetnost resnično sama sebi namen. Brž ko je dosegel umetnik lepoto', je dosegel že resnico in dobroto; to troje se v umetnosti ne da ločiti. Zato je vprašanje svetovnega nazora, kot ga mi pojmujemo, v umetnosti brez odmeva. Ali moremo reči, da je bil Michelangelo katoliški umetnik? In vendar? ... Na eni strani stoje umetniki, ki grade svoja dela na etičnih načelih, dasi se prištevajo različnim svetovnim naziranjem. Vsi brez razlike smo jih priznali, učimo se iz njih, kažipot so nam. Oni stoje nad svetovnim naziranjem v našem smislu in nam govore prekoi vsega; vesoljstvo njih duha objemlje na-ziranja posameznih družb in ljudi, kakor nebo svetove. Za človeka, ki še ni pogledal preko plota svoje stranke, se zdi to težko in neumljivo, in vendar bo resnica, ker sicer ne bi mogel biti to, kar je. Ker pa živi umetnik v družbi, je jasno, da živi v njegovih delih delno tudi nje odsvit. Čim večji pa je umetnik, tem širje raste iz teh spon.   Da, spon, da ponovim še enkrat!
Prestavimo na katoličanstvo to, kar pravi Goethe o domoljubju: »Pesnik bo kot človek in državljan ljubil svojo domovino, toda njegova domovina, njegove pesniške sile so dobrota, resnica in lepota, ki niso navezane na nobeno deželo ali okraj in ki jih zgrabi in oblikuje, kjerkoli jih dobi. Podoben je orlu, ki plava s svobodnim po'gledom nad pokrajino ...«