LHo HI.	Celovec, 12. sep!«*nibra 1947	Slevilka 38
Prihodnji sestanek namestnikov zunanjih ministrov v Londonu
Temelji boljše liodocnosli
Biti oseba pomeni imeti samostojno vrednost v svoji razumni duši. Po pameti in svobodni volji prekaša človek, ostalo nerazumno stvarstvo, Vse stvari — rudnine, rastline, živali — mu služijo kot sredstvo, sam pa ni in ne sme biti sredstvo nikogar.
Človek je vedno človek in ima nekatere svete pravice, ki mu jih nihče ne sme odvzeti — ne gospodar, ne mojster, ne tovarnar, pa tudi ne občina .dežela .narod ali država. Med te pravice spadajo;
pravica do nemotenega telesnega duhovnega in nravnega življenja: proti tem pia-vicam greše otroci, če kljub gospodarskemu blagostanju ne skrbe za onemogle starše, greše starši, če ne poskrbe v zadostni meri za šolsko izobrazbo otrok ali za njih versko vzgojo, greše mojstri, če morajo vajenci prati plenice in varovati otroke, namesto bi se učili trgovine ali obrti, greši država, če prepoveduje verski pouk v šolah, če dovoljuje odpravljanje plodu itd.;
pravica javnega in zasebnega bogočastja ter verske dobrodelnosti; proti tem pravicam greši javna oblast, kj prepoveduje in ovira službo božjo, zapira cerkve in onemogoča delovanje duhovnikom, prepoveduje procesije, odpravlja križe iz šol, prepoveduje verske dobrodelne ustanove — pa tudi vsak, kdor tako postopanje javne oblasti zagovarja, odobrava ali glasuje za take zakone;
načelna pravica do sklepanja zakona in pravica do neokrnjene sposobnosti rodnje otrok; proti tem pravicam greše starši, če iz gospodarskih ali drugih razlogov ne. dovolijo otrokom skleniti zakona ali ga silijo v zakon z določeno osebo, greši država, če prepoveduje sklepanje zakona iz rasnih ali kakih drugih razlogov ,ali če izvaja prisilno ojalovljanje itd.;
pravica na zakonsko in družinsko življenje: proti tem pravicam greše podjetniki, če po lastni krivdi ne plačajo dela tako, da bi delavec mogel vzdrževati svojo družino, greše lastniki hiš, ki sprejemajo na stanovanje samo zakonce brez otrok itd.;
pravica do dela kot nujno sredstvo za Vzdrževanje družine: proti tej pravici greši javna oblast, kadar po krivdi ne preskrbi vsem državljanom možnosti za zaposlitev. ki je za delavca, pa tudi za uradnika edini vir za vzdrževanje družine itd.;
pravica svobodne izbire poklica: proti tej Pravici greše starši, če silijo otroka v poklic, ki otroku ne odgovarja, greši javna oblast, če prepoveduje duhovniške in 'edov-hiške poklice, če razpušča redove itd.;
pravica rabiti snovne dobrine, katerih raba je seveda združena s socialnimi dolžnostmi: proti tej pravici greši javna oblast, č® prepove vsako zasebno lastnino, prav tako pa tudi vsakdo, kdor kopiči svoje imet-Is na račun delovnega človeka, pa bodisi Öa je to tovarnar, pek ali mesar ali pa kmet ali prekupčevalec.
To naštevanje pravic človeka kot osebe, slasti pa naštevanje možnih zlorab m kršitve teh pravic nikakor ni popolno. Toda kaže nam že dovolj jasno, da gre za stvari, ki ne zadevajo samo državnike .in oblastnike. ampak tudi mene in tebe in naše vsakdanje medsebojne odnose v družini, v oblini, v župniji. Ce torej hočemo, da bo zabijala kar se da trajna zvezda miru '.udi dad nami. se resno vprašajmo, ali smo do-biej kot družinski očetje in matere, kot gospodarji. in gospodinje, kot mojstri, kot ob-jkn&ki možje, kot otroci, kot hlapci in dekle, kot vajenci in pomočniki spoštovali te ose-khe pravice ljudi, s katerimi živimo vsak dan skupaj v skupni hiši ali v soseščini. Kar bilo napačnega, popravimo in v bodoče d® kršimo svetih pravic osebnosti svojega dfata, ker tudi nam ni prijetno, če nam- na-Ss pravice kdo krati in tepta.
Ce bomo to storili in odslej spoštovali ®sebne pravice drugih, smo lahko prepričani, da bomo tudi mi doprinesli svoj delež k resnični obnovi družbe in k utrditvi edi-do trajnega miru!
»London- Press Service« piše o bližnjem sestanku namestnikov zunanjih ministrov; »Sovjetska vlada je pristala na predlog britanske vlade, da se sestanejo namestniki zunanjih ministrov 6. oktobra v Londonu. Zato je predvideti, da se bo sestanek vršil ravno tega dne.
Zunanji ministri so sklenili v Moskvi, da Se bodo njihovi namestniki za mirovno pogodbo z Nemčijo sestali pred konferenco zunanjih ministrov, določeno za november v Londonu, da bi se skušali zediniti o nekaterih vprašanjih, o katerih bodo ponovno razpravljali v Londonu. Moskovska konferenca je naročila namestnikom, da razpravljajo in napravijo poročilo o treh posebnih vprašanjih: 1. Postopek za pripravo mirovne pogodbe z Nemčijo. 2. Začasna politična struktura Nemčije; 3. Odškodnina za izgube in škode, ki so jih utrpeli v Nemčiji državljani Združenih narodov.
Tisi bo svobodno mesto
Ratifikacija italijanske mirovne pogodbe pomeni, da bo pričel Trst uradno obstojati kot svobodno mesto. Ker se velesile še niso zedinile o osebi guvernerja, bo zavezniška vojaška vlada obdržala svojo vladno moč.
Kot kandidate za mesto, guvernerja v Trstu so že imenovali razne može. Šved Bran-ting, za katerega izvolitev bi glasovala Sovjetska zveza, je bil od drugih članov Varnostnega, sveta odkolnjen. Leif Ege-land, južnoafriški poslanik v Belgiji, pa ni bil sprejet od Sovjetske zveze. Med drugimi kandidati se nahaja švedski general Nordenskieid, prejšnji norveški pravni minister Terje in francoski poslanik na Češkoslovaškem Maurice de Jean.
V Londonu upajo, da bodo v Varnostnem svetu razpravljali ponovno o vprašanju izvolitve guvernerja za Trst.
Drug problem, ki se bo pojavil po rati-
General-poročnik Alexander Gallfrvay, ki bo ob koncu septembra zasedel kot naslednik general-poročnika Sir James Steefe-a mesto visokega komisarja in vrhovnega poveljnika britanskih čet v Avstriji, ni samo izboren vojak, ki se je izkazal v dveh vojnah, temveč je tudi zmožen diplomat in upravnik, ki razume zadovoljiti razmere in ljudi.
Kakor feldmaršal Viscount Montgomery, je tudi Galloway, ki je bil rojen 9. novembra 1895 v Minto na škotskem, sin protestantskega duhovnika. Svojo vojaško kariero je prič.el v slavnem -škotskem Came-ron-regimentu in je postal tam leta 1917 stotnik.
V prvi svetovni vojni je napredoval v generalštabnega častnika ' in se je kot tak udeležil bojev v Egiptu in v Franciji. Po vojni je bil dalj časa zaposlen pri britanskem vojnem ministrstvu, kjer so mu bili poverjeni upravni posli. Začetkom leta 1930. je odšel kot generalštabni častnik v Egipet in tam napredoval leta 1932 v majorja, 1933 v podpolkovnika in začetkom leta 1938 v polkovnika.
Tik pred drugo svetovno vojno je poučeval eno leto na slavni angleški generalštabni šoli »Staff College« v Camberley-u ter je pozneje po dveletnem, delovanju kot poveljnik četne edinice v Indiji leta 1940 prevzel vodstvo posebne generalštabne šole v takrat ogrožanem Bližnjem A^zhodu.
O prvem vprašanju je izjavil Bevin v svojem poročilu o moskovski konferenci v spodnji zbornici dne 15. maja, da se je nesporazum v glavnem nanašal na omejitev udeležbe zavezniških držav pri pripravi načrta mirovne pogodbe.
Kar se tiče začasne politične organizacije Nemčije, je verjetno spomenica britanske vlade pod naslovom »Dodatna načela za ravnanje z Nemčijo«, ki je bila izročena Svetu zunanjih ministrov 31. marca, najznačilnejši dokument, s katerim bodo namestniki razpolagali.
Po tiskovnih poročilih iz AVashingtona je zunanje ministrstvo sporočilo v zaupnem poročilu obema zbornicama, da potrebuje 14 evropskih' držav gospodarsko pomoč od zunaj, da bi mogle premostiti posledice vojne in omejiti nevarnost komunistične nadvlade. Poročilo opozarja na to. da mora ta pomoč priti iz Združenih držav. Istočasno so v poročilu označene tudi možnosti za ustvaritev svobodne in demokratične Nemčije; tudi je omenjeno, kako daleč se Zahodna Nemčija nahaja na poti sovjetizaci-je, Francija se nahaja, pred veiiko nevar-
fikaciji mirovne pogodbe, je bodočnost italijanskih kolonij, o katerih bo treba v teku enega leta odločiti. V nasprotnem slučaju bo treba zadevo odstopiti plenarni seji Združenih narodov. Razgovor med namestniki štirih zunanjih ministrov bi se bil moral vršiti že v juniju, toda na rusko željo so ga preložili na čas po ratifikaciji italijanske mirovne pogodbe. Prva naloga namestnikov bo predvidoma imenovanje odbora, ki bo zastopal želje ondotnega prebivalstva
Septembra 1940 je postal Galloway brigad-ni generalštabni častnik na svojem egiptskem vojnem pozorišču in je pričel pod generalom AVavellom britansko ofenzivo proti Italijanom v Egiptu in v Cyre-najki.
Medtem je bil povišan v brigadirja in se je udeležil leta 1941 težkih bojev v Grčiji in na otoku Kreti. Septembra je postal generalštabni častnik v slavni 8. armadi, dva meseca nato namestnik šefa generalnega štaba v glavnem stanu na Bližnjem Vzhodu. Od srede leta 1942 do sra-de 1943 je imel vodilno mesto v londonskem vojnem ministrstvu.
Koncem leta 1944, za časa kritičnih dni zadnje Rundstedtove ofenzive, je bil poveljnik oddelka Zahodna Holandija britanske armade ob Renu. Po koncu vojne in po njegovem ožjem sodelovanju z feldmar-šalom Montgomervjem je bil povišan v general-poročnika in končno novembra lanskega leta za vrhovnega poveljnika britanskih čet na Malajskih otokih. •
V ostalem ne stopa general-poročnik Galloway sedaj prvikrat na avstrijska tla. Ob priliki tritedenskega bivanja v Avstriji v poletju 1946, ko je obiskal generalporočnika Steele-a, je preživel svoj dopust ob Schwarzensee in zato ni več tujec v deželi, v kateri bo kot diplomat in vrhovni poveljnik britanskih vojakov reševal važne naloge.
Bevin je izjavil, da predstavlja ta doku-, ment konstruktiven načrt za bližnjo bodočnost, da je ozko povezan z izvedbo n'tč H Potsdamskega sporazuma, katera izpopolnjuje na podlagi izkušenj.
Bevin je izjavil, da je skušala britanska delegacija pri izdelovanju načrta združiti elemente federalizacije z elementi centralizacije.
.Tretje vprašanje, odškodnina za Skoda državljanov Združenih narodov, je bolj tehničnega značaja, vendar tvori neločljivi del vseh mirovnih pogodb.
nostjo, da bo v njej zavladala mogočna komunistična stranka in ostala Zahodna Evropa deli s Francijo isto usodo. Poročilo podaja dalje pregled o političnem in gospodarskem položaju v 19-tih evropskih državah in dokazuje, da jih je le pet, namreč Belgija, Irska, Švica, Luxemburg in Noriška, ki se lahko odpovejo pojoči od zunaj. 19 držav, ki jih navaja porcč’lo, so: A7elika Britanija, Irska, Belgija, Luxemburg, Holandska, Francija, Švica, Portugalska, Nemčija, Avstrija, Italija, Grima, Turčija, Danska, Norveška, Švedska, Finska, Češkoslovaška in Poljska.
Pariška konferenca v zvezi z Marshallovim načrlom
Ugledni angleški dnevnik »Times« piše, da bodo zastopniki šestnajstih držav, ki so zbrani v Parizu, do konca tega meseca verjetno izdelali odgovor na Marshallovo ponudbo za pomoč Evropi.
»Times« pravi, da so splošne poteze tega odgovora že znane. To bo nekaj več kakor zgolj vsota evropskih potreb, pa mnogo manj kakor daljnosežna integracija gospodarstev zahodne Evrope, na katero so računali tisti, katerih navdušenje ’e morda segalo preko resničnih možnosti. Toda kljub temu, da so bili cilji konference omejeni, so udeleženci konference vendarle jasno postavili problem in gledajo nanj v vsem njegovem obsegu. Evropa je na pragu odločilne jeseni, kateri utegne slediti porazna zima. Zato samopomoč nikdar ni bila bolj nujna, če se po eni strani zdi, da bodo skupne številke, ki naj jih pariška komisija predloži Združenim državam, presegale to, kar se zdi pravično ali pametno, je treba po drugi strani omeniti, da evropskim državam po vojni ni bilo treba izdati več, kot je bilo predvideno le za daljnosežne mednarodne obveznosti in za poštene poizkuse za pripravo svobodnejših trgovskih sporazumov. Več držav, ---kopanih v Parizu ,nadaljuje prizadevanja za obnovitev trgovine z Vzhodno Evropo v predvojnem obsegu. Britanija je že sklenila z Madžarsko sporazum o živilih ter se pogaja z Jugoslavijo in upa na širši sporazum s Sovjetsko zvezo. Francija je povečala trgovinsko izmenjavo s Poljsko. Za resnično evropsko obnovo je treba spraviti v sklad trojne različne razgovore, to je: razgovore o odgovoru na Marshallov načrt, razgovore o Nemčiji ter pogajanja za odpravo trgovinskih ovir med vzhodno in zahodno Evropo. Prihodnji meseci b-rio pokazali, v kolikšni meri je možnost izboljšanja.«
Našim cenjenim naročnikom v inozemstvu sporočamo, da stane .Koroška kronika ' odslej naprej mesečno zaradi podražitve poštnine k šil.
Novi angleški visoki komisar
Samo pet držav ne poirebufe pomoči
Po zemeljski obli
Sveino izobraženstvo
v našem listu smo o izobraženstvu že nekajkrat spregovorili. Kdor pazno prebira »Kroniko«, se bo spominjal, kako smo nekako pred letom dni v članku »Obseka-no drevo« z vsem poudarkom izrazili misel ,da del naroda, kakor so koroški Slovenci, ki je ločen od matičnega naroda, nujno mora propasti v narodnem oziru, ako nima dovolj lastnega izobraženstva.
K temu vprašanju se danes spet vračamo. V naših dosedanjih člankih o poklicni izobrazbi smo dospeli preko duhovniškega izobraženstva sedaj do svetne ali 1 a i-ške inteligence.
Pod tem nazivom imamo v mislih vse inteligenčne poklice, razen učiteljskega, ki smo ga nekoliko izčrpneje obravnavali že prej, ker je posebno važen. Teh inteligenčnih poklicev je veliko. Preden pa o njih kaj več spregovorimo, naj na kratko objasnimo pojem izobraženstva (ali inteligence) sam. To vprašanje ni za najširše kroge naših bralcev le zanimivo, marveč tudi poučno in potrebno pojasnila, saj o teh stvareh slišimo govoriti, veliko beremo in sami razpravljamo, pa si nismo na jasnem ,kaj ta pojem vse obsega.
Nihče ne bo mogel oporekati, če opredelimo (definiramo) izraz izobraženstva tako, da pod ta pojem uvrstimo vse one ljudi, ki so se za svoj življenski poklic šolali na srednjih in visokih šolah.
Ljudi, ki so dovršili splošne srednje šole (kakor so: gimnazija, realke in realna gimnazija) ali strokovne srednje šole (n. pr. obrtne .trgovske, tehniške itd. srednje šole), imenujemo s splošnim izrazom iz-obraženstvo ali inteligenca. One pa, ki so dovršili visoko šolo, nazivamo ^ imenom akademsko izobraženstvo.
Nastane vprašanje, kam uvrstiti take ljudi ,ki so sicer nekaj razredov srednje šole dovršili .potem pa prenehali s študijem. Te bi lahko šteli med izobraženstvo, če so zlezli že do višjih razredov in je njih izobrazba zaključena, sicer pa tvorijo kader polizobraženstva, ki je nekaj svojskega.
Je seveda problem »izobraženosti« sam na sebi' dokaj zamotan in kočljiv. Saj najdemo med preprostim ljudstvom prav. izredne ljudi, ki imajo visoko stopnjo tako-imenovane »naravne inteligentnosti.« Taka nadarjenost se s samouškim prizadevanjem lahko visoko povzpne, da imamo opraviti s povsem inteligentnim človekom. Tovrstni pojavi zlasti na kmetih niso redki. Ljudje s takimi zmožnostmi in z jastno pridobljenim znanjem gotovo ne zaostajajo za izobražencem iz šol ali ga v nekih mejah celo znatno presegajo. Vendar jih med izobraženstvo navadno ne prištevamo, ker mpra biti vendarle tu neko merilo. In merilo je ravno šolanje na višjih šolah.
Tudi popolnoma nešolan človek, ki je obiskoval n. pr. slabo ljudsko- šolo, je lahko v svojih mejah inteligenten in za svoje okolje velja za modrega in izobraženega. Da bi ga pa mogli uvrstiti med inteligenco, je nemogoče: to pa tudi zaradi tega ne, ker tudi njegov poklic ne sodi med izobra-ženske poklice.
Iz zgodovine in iz najbližje preteklosti, pa tudi iz sedanjosti imamo primere, kako so se povsem nešolani ljudje s svojimi izrednimi talenti dvignili na visoka in najvišja mesta. To so zlasti v politiki in strokovnih organizacijah. A zgodovin?, in bližnja preteklost (in bližnja bodočnost bržkone tudi) učijo da so taki nešolani ljudje na visokih položajih v najkočljivejših trenutkih in odločitvah, ko je treba široke razgledanosti in temeljite splošne izobrazbe, usodno odpovedali in povzročili ogromne katastrofe. Mora končno le nekaj biti na mnogoletnem obiskovanju šol, na, poslušanju profesorjev, na izpitih in redih in »cvekih«, kar se izven šol oz. šolam podobnega pouka ne da nadomestiti.
ZDRAVNIK
Nekaj poklicev za svetno izobraženstvo je, ki jih ljudje na široko prav dobro poznamo, tudi po deželi. Poleg učitelja, ki ga — kot že rečeno — ne bomo zdaj več omenjali, je zelo znan zdravnik ali doktor. Do tega stanu, katerega smemo poleg duhovniškega — prištevati med najlepše in najtežje, ima ljudstvo prav poseben in izrazit odnos. Na splošno se preprost človek doktorja’ boji in mu bogve kaj tudi ne zaupa. Kako je do tega prišlo, bi se dalo iz preteklosti že marsikaj sklepati. Morda ne bomo veliko pogrešili s trditvijo,^da se zdravnik ljudstvu ni zpal in tudi ni hotel dovolj približati. Za koroške Slovence utegne to še bolj držati zategadelj, ker je bil in je zdravnik navadno tujerodec ali pa narodni odpadnik in zato sovražnik slovenstva. Ljudski čut je tozadevno dokaj oster. Tako se je žc nekako »naravna« odtujenost preprostega človeka do zdravnika s tem stanjem stvari še stopnjevala.
Za kmečko ljudstvo je pojem zdravnika obenem pojem velikega stroška, ki se ga manj imoviti sloji — kakršni so pri nas
Češkoslovaška
Dosedanji rdečebeli prometni znaki na češkoslovaških cestah vseh vrst so v razmeroma kratkem času postali tako slabo vidni, da jih bo treba obnoviti. Po izkušnjah, ki so jih imele druge države, je bilo ugotovljeno, da je ob vsakem vremenu najbolj vidna in jasna črnorumena kombinacija, ki je vpeljana v večini evropskih držav. Pri obnovitvi novih prometnih znakov bodo sedaj tudi na Češkoslovaškem uvedli na vseh cestah tablice s prometnimi znaki v črni in rumeni barvi.
Soproga češkoslovaškega predsednika g. Beneša je sprejela od Romunije iz rok romunskega ministrskega predsednika, g. Groza, veliki križ kralja. Karla I. za zasluge. ki si jih je pridobila pri pomožni akciji v korist romunskemu narodu.
GRČIJA
Grška uporniška vlada pod-vodstvom generala Markosa je sporočila, da bo poslal ta Združenim narodom spomenico o položaju v Grčiji. Istočasno hoče poizkusiti, poslati svojega zastopnika k Združenim narodom v New York, ki bi tam zastopal stvar upornikov.
Govornik britanskega zunanjega urada je izjavil, da je vlada Velike Britanije zadovoljna s sestavo nove grške vlade pod vodstvom liberalca Soupholisa. Britanska vlada upa, da se bodo grški gveriljci po-služili amnestije ter bo s tem prišlo do popolnega pomirjenja v državi.
AVSTRIJA
Avstrija je kupila pretekli teden od češkoslovaške republike za 715.000 funtov šterlingov sladkorja. Prva pošiljka je že prispela na Dunaj. Avstrijska vlada je plačala sladkor s sredstvi, ki jih je dobila na podlagi 10 milijonskega posojila funtov šterlingov od Anglije.
INDIJA
Mahatma Gandi, se je podal v nedeljo v Pendžab, da tam posreduje med Muslimani in Hindujci. V Kalkuti se mu je posrečilo po 73 dnevnem postu dobiti od voditeljev Mohamedancev in Hindujcev zagotovilo, da bodo poizkusili preprečiti nadaljne pokolje med obema verskima skupinama.
Vlada Pakistana je imenovala posebni odbor vlade, ki bo pod vodstvom ministrskega predsednika Nehru-ja podvzela vse ukrepe za pomirjenje dežele. Generalni guverner Pakistana, lord Mountbatten, je dobil povabilo za udeležbo pri zasedanjih tega odbora.
FRANCIJA
Francoska narodna skupščina je izrekla pretekli teden ministrskemu predsedniku g. Ramadier-u zaupanje, za ’ katerega je prosil, ko je zahteval zvišanje državnih stroškov za. premogovno industrijo. Ti stroški bi. znašali okrog 5 in pol milijard frankov. Glasovanje je pokazalo naslednji izid: 292 glasov za, 243 proti, 54 odposlancev ni glasovalo. Francoska narodna skupščina se bo sestala zopet 13. septembra.
ITALIJA
Italijanski zunanji minister in ameriški veleposlanik v Italiji sta podpisala v preteklem tednu pogodbo, ki ureja umik ameriških čet iz Italije 90 dni potem, ko. je vstopila italijanska mirovna pogodba v veljavo.
Pretekli četrtek je podpisala Italija ratifikacijsko listino mirovne pogodbe. V imenu italijanske vlade sta jo podpisala italijanski predsednik de Nicola in zunanji minister grof Sforza. Po podpisu ratifikacijske listine upa Italija, da ne bo več težkoč glede sprejema v organizacijo Združenih narodov in možnega olajšanja mirovnih pogojev.
V vsej severni Italiji je pričelo stavkati v ponedeljek 600.000 poljskih delavcev, ki
večinoma vsi kmetje — zelo bojijo. V tem oziru ni iskati krivde le. pri »zaostalosti« kmečkih ljudi, pač pa tudi in še bolj pri visokih računih zdravnikov.
Glavno je za ocenjevanje razmerja vendarle notranja (psihološka) razdalja. To bi bilo treba zmanjšati na eni strani z drugačno vzgojo zdravnikov, zlasti pa tudi z zdravniškim naraščajem iz vrst slovensko misleče šolajoče se mladine. V tem oziru se položaj ne,bo izboljšal, dokler slovenska manjšina na Koroškem ne dobi slovenske srednje šole. Sedanja srednja šola je nujno ponemčeval-nica za slovenske študente, čeprav bi to ne hotela biti. Saj drugače v teh razmerah ni mogoče. Neizprosna zahteva koroških Slovencev je in bo, da se ustanovi slovenska gimnazija. Potem se bo vprašanje izobraženstva ugodno reševalo samo po sebi.
zahtevajo povišanje mezd. Pogovori, ki jih je imel italijanski minister za poljedelstvo g.. Segni z zastopniki sindikatov poljedelskih delavcev v Milanu, niso privedli do rešitve.
ŠPANIJA
V Španiji je bila pretekli teden nova nesreča. Eksplodiralo je vojaško skladišče smodnika pri Alkali; Pri tem je izgubilo 9 oseb življenje, 25 pa je bilo ranjenih. Eksplozija je poškodovala tudi to-varno keramike, ki je bila. v bližini.
MALTA
Britansko kolonijalno ministrstvo je sporočilo, da so storili sedaj zadnje korake v vprašanju avtonomije Malte. Patentno pismo Maltske ustave predvideva vlado na Malti, ki bi imela isto odgovornost, kakor v letih od 1921 do 1933. Nova ustava pomeni popolno samostojno upravo v notranjih zadevah, medtem, ko spada pod britansko vlado vse, kar se tiče obrambe in zunanje politike Malte.
MADŽARSKA
Ministrski predsednik g. Lajoš Djinjes in njegova vlada so predlagali predsedniku Madžarske republike g. Tildiju svojo ostavko. Predsednik je ostavko sprejel. G. Dji-njes in njegova vlada bodo opravljali svoje posle do 16. septembra, ko se bo sestal parlament, da sestavi novo vlado. Koalicijske stranke so odklonile konferenco z zastopniki inozemskega tiska, ker položaj še ni jasen.
Sovjetska vlada je dala Madžarski na razpolago 46 donavskih ladij, da s tem pomaga madžarski plovbi na Donavi.
VELIKA BRITANIJA
V	Veliki Britaniji so skrčili tedenske obroke mesa na okrog 350 gramov, da zmanjšajo izdatke za uvoze živil.
V	London je prispel v soboto stalni finančni tajnik za Južno Afriko, ki se bo posvetoval z britanskim zakladnim uradom glede finančnih odnošajev med Veliko Britanijo in Južno Afriko in glede pomoči, ki jo lahko nudi Južna Afrika matični državi.
V	Bridgewater-u se bodo zbrali ta teden gradbeniki iz 15 držav, da se pogovorijo glede gradbenega napredka v raznih državah. Na konferenci bodo zastopniki Združenih držav, Argentine, Kube, Švice, Francije, Holandske, Belgije, Madžarske, češkoslovaške, Alžira, Grčije, Avstrije in Jugoslavije.
. Ko so v Angliji vprašali, kdo bi bil za nove volitve, so ugotovili, da je 34 odstotkov za nove volitve še, v tem letu. 38 odstotkov jih je proti, 14 odstotkov pa ni podalo svojega stališča.
SOVJETSKA ZVEZA
7. septembra je praznovala Moskva, glavno mesto Sovjetske zveze, svojo 800-letnico ustanovitve. V prisotnosti članov sovjetske vlade, odposlancev tridesetih inozemskih glavnih mest, med njimi tudi Dunaja, in zastopnikov šestnajstih sovjetskih republik, so položili temeljni kamen za -spomenik kneza Dolgorukega, ki je dal usmrtiti bogatega bojarja Kutsko in sezidal potem na' njegovem ogromnem posestvu mesto na sedmerih gričih — Moskvo. Pri jubilejni skupščini v Moskvi je izročil Vrhovni sovjet mestu najvišje sovjetsko odlikovanje, Leninov red. Poleg tega so odlikovali tudi več javnih uradov, tako podzemsko železnico, gasilstvo in druge. Ob tej priliki so poslali Moskvi iz vseh delov sveta brzojavke z voščili.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Na konferenci proizvajalcev bombaža v Združenih državah je zahteval namestnik ameriškega ministra za gospodarstvo g. White, naj ustanovijo nov denarni načrt, s pomočjo katerega bi omogočili potrebnim državam nakup ameriškega bombaža. Leta 1946. je izdala Banka za izvoz in uvoz 85 milijonov dolarjev posojil, ki so omogočili Kitajski, Italiji, češkoslovaški in Finski nakup 550.000 bal bombaža. Kratkoročna posojila za nakup bombaža, katera vračajo iz izvoznega dobička predelanega bombaža, so.se dobro obnesla.
JUGOSLAVIJA * V
Vrhovni poveljnik britanskih čet v Avstriji in visoki komisar, generallajtnant Sir Jemes Steele je obiskal maršala Tita na Bledu. Obiska so se udeležili tudi- britanski poslanik v Beogradu g. Peake in generalmajor Hon. Mr. Me. Lean. Maršal Tito je sprejel goste v zgodovinskem dvorcu.
V	Ljubljani so otvorili novo livarno železa. Dali so ji ime Titovi zavodi »Litostroj«.
Pomen feskosSoiaske po« godbe s Niodobnim Trslom
Pogodba .katero so podpisali zastopniki. Češkoslovaške republike m svobodnega | Trsta, omogoča češkoslovaški uporabo pristanišča svobodnega tržaškega ozemlja. Če bo ta pogodba dopolnjena s tranzitnimi sporazumi onih držav, katerih železniške J proge leže med Češkoslovaško in Trstom, in , če bodo odstranjene gotove psihološke ovire. ‘ki predstavljajo promet preko Trsta večkrat kot zelo nevarno pot, potem lahko upamo, da bo nova pogodba v veliki meri prispevala k utrditvi in razvoju češkoslovaških gospodarskih stikov z državami bližnjega in srednjega Vzhoda.
Med državami bližnjega Vzhoda trpi sla sti Grčija, ki je imela svoj čas zelo živahne trgovske stike s Češkoslovaško, v pomanjkanju pomorskih zvez. Med državami bližnjega Vzhoda je potrebno imenovati še Palestino z važnim pristaniščem Harfa in Egipt s pristaniščem Aleksandrija. Do obeh držav je morala Češkoslovaška uvažati oziroma izvažati po velikih ovinkih, kar je zelo vplivalo na roke dobav m pred- j vsem podražilo izvoženo odnosno uvoženo blago. Železniški oziroma cestni promet v J Rotterdam, Amsterdam ali pa v Antwer- J pen in odtod po morju okoli Evrope v pristanišča vzhodnega dela Sredozemskega j morja je predstavljal resno oviro živahnejšega uvoza in izvoza Češkoslovaške republike z omenjenimi državami. Obnova j kratke-predvojne zveze preko Trsta bo lahko imela zelo blagodejen vpliv tako na češkoslovaški uvoz, zlasti nafte iz ITaife in bombaža iz Aleksandrije, kakor na izvoz | češkoslovaških industrijskih proizvodov v j vse ozemlje Sredozemskega morja.
Upravičeno je pa tudi upanje, da bedo oživeli gospodarski odnošaji med Egiptom in Češkoslovaško. Pred pol letom je bila podpisana pogodba o posojilu enega milijona egiptskih funtov šterlingov, ki ga je dovolila egiptska vlada Češkoslovaški za nakup bombaža. Toda šele pred par tedni je začela Češkoslovaška na račun tega posojila odbirati volno in v interesu Češkosloveške je, da bi z lastnim izvozom v Egipt poravnala najeto posojilo. Toda medtem se je Egipt osamosvojil od angleškega funta šterlinga in zaradi pomanjkanja tujih deviz je tako poostril nadzorstvo I nad svojim dovozom, da bodo nova uvozna dovoljenja izdajali samo državam dolžnL cam, blago teh držav pa mora odgovarjati tako v pogledu kakovosti kakor tudi cen-Tu ima zato Češkoslovaška svojo veliko priložnost. Nova češkoslovaško-tržaška pogodba, ki omogoča izredno skrajšanje in pocenitev prometa med češkoslovaško in Egiptom, odpira zato velike možnosti češkoslovaško in Egiptom, odpira zato velike možnosti češkoslovaški industriji, tako v pogledu uvoza pomembnih surovin iz vzhodnega, dela Sredozemskega morja, kakor tudi povečanega izvoza v države Le-vanta in srednjega Vzhoda.
(Po »Inpress-u«, Praga).
MEDNARODNA STATISTIČNA KONFERENCA
3. septembra se je pričela 5 dnevna konferenca medameriškega statističnega zavoda, na kateri bodo delegati preučili metode J za izvedbo ljudskega štetja leta 1950 v zahodni polobli. Sestanek instituta poteka pod pokroviteljstvom vlade Združenih držav. Konferenca medameriškega instituta za statistiko poteka pred mednarodno statistično konferenco, ki se bo pričela 6. septembra in na kateri bo sodelovalo 250 de legatov, ki bodo zastopali 62 držav in 250 delegatov, ki bodo zastopali Združene države. Od 6. do 18. septembra bo poleg konference medameriškega statističnega z«j voda potekal istočasno svetovni statistični kongres, ki bo pod pokroviteljstvom go' j spodarskega in socialnega sveta Združe- j nih narodov, sestanek mednarodnega sta' | trstičnega zavoda, ki bo pod pokroviteljstvom Združenih držav, ter končno se konference štirih zasebnih organizacij.
Glavni tajnik Združenih narodov Tryg”e j Lie in trgovinski minister Združenih držav Avereli Hariman. ki bo zastopal predsednika Trumana, bosta izrekla dobrodošlico delegatom na otvoritvi zasedanj med-nkrodne statistične konference.
Otvoritvenemu zasedanju konference W ' predsedoval podtajnik zunanjega ministrstva in delegat Združenih držav v gospodarskem ip socialnem svetu Wilard 1« Thorp.
Na konferencah bodo preučevali načii1' kako pospešiti mednarodno sodelovanj® pri preučevanju statistike, kako pojasnit1 statistični program Združenih narodov ; specializiranih mednarodnih organizacij ^ kako doseči sodelovanje navzočih strokovnjakov pri izvedbi tega programa. Polet» delegatov skoraj vseh držav, ki pripadaj® Združenim narodom, bodo na konfereii®1 sodelovali tudi zastopniki Italije, Avstrije» Madžarske, Romunije in Finske.
\/ctäkt cedu/Ue* (/AngU^i
V	Angliji je na tisoče vasic, ki so oddaljene druga od druge komaj po dva kilometra in ki povprečno ne štejejo več kot po 500 prebivalcev. Središče take majhne naselbine je ponavadi vaška cerkvica, zgrajena preprosto iz kamna in obraščena z divjo trto. Cerkvico navadno obdaja vaško pokopališče, katerega loči zid od ostale vasi.
V	prvem trenutku napravljajo vse te cerkve, zvoniki, pokopališča in oboki enak vtis, toda vsaka teh zgradb ima svojo lastno zgodovino nastanka.
Cerkveni stolp ali bolje rečeno zvonik, je ponavadi starejšega datuma kakor cerkev, h kateri spada, kajti njegov nastanek sega nazaj v razvoj cerkvenih zvonov in v starodavni običaj zvonenja. Prvi zvonovi so bili brez dvoma manjši, kakor so današnji in so jih verjetno pritrjevali na navaden lesen oder zraven cerkve. Ker pa so sčasoma izdelovali vedno večje in težje zvonove, ni leseno stojalo več zadoščalo, vsied tega so pričeli graditi zvonike. Pri enih cerkvah pa, katerim ni bilo mogoče prizidati stolpa, so tega postavili v bližini. Tako je treba danes na primer pri cerkvi v ■ Wykehamu v Yorkshire iti najprej s.kozi tak zvonik, če se hoče priti na pokopališče. Posebno v severnf Angliji je najti često zvonike, ki izgledajo kot majhne utrdbe; te spomnjajo še na čas, ko niso bili redki napadi Škotov na severni meji in so cerkve služile kot pribežališča prebivalcem.
Tudi cerkveni portal in vhod sta v prejšnjih časih imela večji pomen kakor danes. Iz oblike in okraskov tega dela cerkve lah-
(________________________________
ko sklepamo čas, v katerem je posamezna cerkev nastala. Tako imajo n. pr. starosak-sonske cerkve, ki so nastale med leti 700 in 1066, koničaste ali okrogle cerkvene portale, ki so le malo ali skoraj nič okrašeni, medtem ko je cerkve, zgrajene pod normanskim vplivom — približno od leta 1066 do 1190 —- lahko spoznati po njihovih bogatih okraskih in ročno kovanih ornamentih.
Mnogo angleških vaških cerkva ima še danes na notranji strani cerkvenih vrat nekakšen velikanski lesen zapah, ki je v času, ko še niso poznali ključavnic, preprečeval nepoklicanim vstop med službo božjo.
Pred cerkvenim portalom najdemo večkrat kamenite sedeže, ki pa niso bili postavljeni za ugodnost obiskovalcev, temveč so služili popolnoma drugim namenom. Nekdaj je mrliški, oglednik tamkaj ogledoval trupla in v času, ko je bil še vaški duhovnik edini učitelj vaških otrok, se je v tem prostoru vršil pouk.
Nadaljnje posebno znamenje staroaugle-ških vaških cerkva sb tudi sončne ure, ki prvotno v Angliji niso služile zato, da bi kazale čas, temveč so oznanjevale čas službe božje. Te sončne ure so bile zelo preproste. Na cerkveni zid so zarisali krog ali lok in napravili ob črtici luknjice. Ko je duhovnik določil čas poslednje službe božje, tedaj je vtaknil na senco te, tedaj so vaški prebivalci vedeli, da je napočil čas službe božje. Takšnih sončnih ur najdemo v Angliji v vseh velikosti mnoge imajo premer le nekaj centimetrov velik, drugih premer sega zopet čez en meter in. še več.
Iz mednarodnega slovarja
Pogrom. Ruska beseda, ki je prvotno pomenila porušenje opustošenje, a danes z njo označujemo- napad na židovsko skupnost, ki je organiziran ali pobujen s strani kake vlade. Prvič so ta izraz uporabljali leta 1881, ko se je pričelo v Rusiji preganjanje Židov.
Potsdamska konferenca se je vršila julija 1945. v Potsdamu pri Berlinu. Udeležili so se je predsednik Truman, ge-neralisim Stalin in W. Churchill, ki ga. je pozneje zamenjal njegov naslednik Attlee. Glavni sklepi konference so bili; vrhovna oblast v Nemčiji bo v rokah zavezniškega nadzorstvenega sveta v Berlinu. Nemčijo se mora popolnoma razorožiti in demiliti-rizirati in vso nemško oboroževalno industrijo uničiti ali staviti pod strogo nadzorstvo. Osrednje nemške vlade nekaj časa še jse bo, Politične stranke bodo dovoljene, a volilni sistem bodo šele polagoma razvili. Industrijski karteli in monopoli bodo izkoreninjeni. Zavezniki bodo kontrolirali Nemčijo kot gospodarsko enoto. Repara-cijske zahteve Sovjetske zveze in Poljske bodo v glavnem zadoščene s prenosom industrije, ki ni potrebna za nemško mirovno gospodarstvo, iz sovjetskega pasu Nemčije. Zahteve drugih zaveznikov bodo krili
iz zapadnih pasov Nemčije. Vsi prenosi se morajo izvršiti v toku dveh let. Od celotne vrednosti reparacij bo šla več kot polovica v Sovjetsko zvezo in Poljsko, Velika Britanija in Združene države bodo vzele vsaka manj kakor eno četrtino. Königsberg (sedaj Kaliningrad) in sevemo-vzhodni trikot vzhodne Pruske bosta priključena Rusiji. Poljski bo zaupana uprava ostalega področja vzhodne Pruske in vse nemško področje do vzhoda od črte Odra — Neisse. Poleg tega se odobri izgon nemškega prebivalstva iz priključenih področij. Francija in Kitajska sta bili povabljeni, da se udeležita sveta zunanjih ministrov petih velesil, ki se bo sestajal v Londonu. Ta svet bo izdelal osnutke za mirovne pogodbe z Italijo in pozneje z bivšimi satelitnimi deželami vzhodne Evrope. Z Nemčijo ne bo sklenjen mir, dokler ne bo osnovana osrednja nemška vlada. Vlade, ki so bile med vojno nevtralne, razen Frankove v Španiji, bodo lahko postale članice Organizacije Združenih narodov. — Pozneje so vzrasla razna nesoglasja glede razlage teh sklepov med Sovj. zvezo in zapadnimi silami.
Proste luke so luke, v katerih imajo druge države olajšavo, da lahko izkr-
cajo !n odpravijo (transportirajo) svoje blago brez obdavčenja in drugih določb, ki bi omejevale izkrcavanje in odvoz.
Rusko -japonska pogodba je bila sklenjena 13. aprila 1941 v Moskvi. Z njo sta se obe državi obvezali, da bosta medseboj spoštovali nedotakljivost in neranljivost ozemlja in da. bosta ostali nevtralni, ako bi bila ena izmed njiju zapletena v vojno. Istočasno je bila izdelana deklaracija, na podlagi katere bo Japonska spoštovala nedotakljivost Zunanje Mongolije in Rusija nedotakljivost Mandžukua. Kitajska vlada je protestirala proti tej deklaraciji, češ da niti Japonska, niti Rusija nimata nikakršne zveze z omenjenimi ozemlji, ki so del kitajskih dominijonov. Rusko-Japonsko pogodbo je Sovjetska zveza nenadoma odpovedala maja 1945 in tej
odpovedi je sledila napoved vojne in invazija.
Sankcije pomenijo toliko, kakor gospodarski bojkot napram državi, ki je kršila meje druge države, vdrla v drugo državo, ali začela vojno. Da izvajajo države sankcije proti gotovi državi, ker je kršila mir, pomeni torej; 1. ločitev vseh trgovskih in finančnih zvez med drugimi državami in to državo, 2. prepoved stikov in zvez med pripadniki drugih držav in pripadniki te države in 3. preprečen je vsake finančne, trgovske in osebne zveze med pripadniki te države in pripadniki držav, ki izvajajo sankcije. Primer: Ko je Italija vdrla v Abesinijo (1935) so članske države Društva Narodov sklenile, da bodo izvajale sankcije napram Italiji, kar se je tudi zgodilo.
BOMBAŽ
Poleg skrbi za prehrano je največja skrb, ki neprenehoma tlači toliko milijonov ljudi, skrb za obleko. Preskrbe obleke pa si danes skoraj ne moremo predstavljati brez bombaža.
Gotovo je pri izdelovanju obleke tudi volna velikanskega pomena, toda bombažna vlakna imajo v tekstilni industriji izreden pomen. Ta velika važnost bombaža je razvidna že iz same primerjave pridelka volne in bombaža na celem svetu.
Svetovni pridelek Amine je letno okrog 1.8 milijona ton, svetovni pridelek bombaža pa 6.5 milijona ton, torej tri- do štirikrat več.
' Kakor z velikim zanimanjem prebiramo vesti o pridelkih živil, tako nas zanimajo tudi vesti o pridelku bombaža.
Največ bombaža pridelajo v Združenih ameriških državah in sicer skoraj 45% vse svetovne proizvodnje. Azijske države (predvsem Indija in Kitajska) pridelajo preko 25%, Afrika (v glavnem Egipt) 10%, južno-ameriške države (v glavnem Brazilija) okrog 10% vse svetovne proizvodnje bombaža.
Po podatkih kmetijskega ministrstva
Združenih ameriških držav bo znašal le-, tošnji pridelek bombaža v Združenih državah 11,844.000 bal (to je 2,676.000 ton ako je 1 bala = 226.796 kg). To je približno povprečni pridelek bombaža v vojnih letih. Lanski pridelek je bil samo 8,640.000 bal (to je 1,860.000. ton) in leta 1945 okrog 9 milijonov bal (to je 2,041.000 ton).
Letos je torej pričakovati dobrega pridelka bombaža, kar se že opaža na trgu bombaža v New Yorku, kjer so cene začele padati.
Ker je na celem svetu, zlasti še v Evropi, zaradi posledic' vojne veliko, povpraševanje po bombažu, ni pričakovati, da bi cene še naprej prekomerno padale, četudi se bodo znižale.
Povpraševanje po bombažu namreč stalno narašča, ker so zgradili v zadnjem letu nove tekstilne tovarne v Združenih državah in v Indiji, mnogo porušenih tekstilnih tovarn v Evropi pa so obnovili.
Zaradi vsega tega moremo pričakovati, posebno če se uresniči takozvani Marshallov načrt, da bo v doglednem času znatno omiljeno pomanjkanje tekstilnega blaga/
Posebnosti letal na reakcijski pogon
Letalski strokovnjaki, posebno v Angliji in Združenih državah, mnogo razpravljajo o praktični uporabi novih letal na reakcijski pogon. Mnogi ameriški letalski inženirji poudarjajo potrebo ne samo po povečani brzini, temveč tudi po povečanju akcijskega radija, vendar pravijo, da je zaenkrat treba še predrago plačati pridobitev na brzini s tem, da se pri letalih na reakcijski pogon zaradi povečanja potrošnje goriva akcijski radij občutno zmanjša.
Kritiki teh novodobnih letal pravijo, da vilni promet še niso prikladna. Računajo, so taka letala na reakcijski pogon sicer zelo uspešna za vojaške svrhe, da pa za civilni promet še niso prikladna. Računajo, da bi 40 tonsko letalo, opremljeno z navadnimi motorji doseglo daljavo 6000 km. medtem ko bi isto letalo opremljeno z re-
akcijskim motorjem doseglo akcijski radij samo 1700 km.
Nova stremljenja v letalski industriji Velike Britanije in Amerike skušajo odpraviti nedostatke na razne načine. Edemov izmed načinov so nova vrsta nazaj upognjenih kril, ki zmanjšuje zračni odpor.
Ker letala na reakcijski pogon dosežem največjo brzino v velikih višinah, đe’ajo sedaj poizkuse predvsem v višinah 8000 in več metrov. Tu pa povzročajo preglavice močni in sunkoviti zračni tokovi in zato skušajo ojačiti gradnjo letal, da te sunke lahko brez nevarnosti prenesejo.
Največ si graditelji novih letal na reakcijski pogon obetajo od tega, da bodo ta letala v mnogih primerih lahko ooravila namesto enega — dva poleta dnevno :n se čutno na ta način obratovali stroški občutno zmanjšali.
Iz	slovstva
25.
Za »Ljubljanski Zvon«, »Slovana« ter »Dom in svet« je napisal več črtic, povesti in novel. Od vseh so se mu najbolj posrečile črtice. Funtek je izdal tudi nekaj mladinskih knjig, ki jih je predvsem šolska mladina z veseljem sprejela. Razen pesnikovanja in pisanja črtic ter novel je poizkusil Funtek prodreti tudi v skrivnost dramatike. Kot zrel mož je napisal dramo »Tekma«, ki jo še danes večkrat uprizarjajo na slovenskih odrih.
*
Dokaj važen v zgodovini slovenskega slovstva je zgodaj umrii Ljubljančan, Fran Gestrin. Že kot gimnazijec se je oglasil v »Vrtcu«, kmalu tudi v »Ljubljanskem Zvonu« in »Slovanu«.
Kot pripovednik se je šolal najprej pri Jurčiču, o, čemer pričajo krajše, precej romantične stvari v »Slovanu«. Razen pesnikovanja in pisateljevanja se je Gestrin ukvarjal tudi s prevajanjem. V rokopisu je zapustil okrog trideset prevodov dramskih in opernih besedil. Prevode iz češčine, ruščine, nemščine in francoščine je objavljal ■ v »Slovenskem Narodu«. *
V »Ljubljanskem Zvonu« je sodeloval tudi pesnik beneških Slovencev Ivan Trinko-.Zamejski. Pozneje sta prinašala njegove pesmi tudi »Slovan« in »Dom in Svet«. Pesnik jih je na nasvet Simona Gregorčiča zbral in izdal leta 1897. v Gorici pod naslovom »Poezije«. .Trinko je zelo važen kot prevajalec iz slovenščine in drugih slovanskih jezikov v italijanščino. Prevedel je tudi nekaj Prešernovih in Gregorčičevih pesmi. Veliko je pisal Trinko o svoji ožji domovini Beneški Sloveniji in sicer v slovenščini in italijanščini. Izdal je tud nekaj modro-slovnih razprav.	*
Pesnika realista, ki sta se dvignila visoko nad svoje sovrstnike sta Pagliaruzzi in Aškerc.
Josip Pagliaruzzi-Krilanjebil pravnik in Ugleden posestnik v Kobaridu. V teku svojega kratkega
življenja je objavil le malo del. Bogata zapuščina pa kaže, da je bil Pagliaruzzi morda eden naših najbogatejših pesnikov. Najbolj svojska je Krilanova politična pesem. Njegova epika zajemlje največ iz zgodovine balkanskih Slovanov (»Smrt carja Samuela«). Pesnik je dobro poznal srbsko narodno pesem, pa tudi umetne srbske in hrvaške pesnike. Zelo visoko je cenil tudi slovensko narodno pesem.
Eden izrazitih' mož te dobe je pesnik Anton Aškerc (1856—1912) iz Globokega pri Rimskih toplicah. Gimnazijo je dovršil v Celju, nato pa je brez pravega poklica vstopil v bogoslovje. Po dovršenih študijah je kaplanoval po raznih krajih Spodnje štajerske. Ker je zaradi svojega posebnega mišljenja in odtujenja od vere prišel v nasprotje s predstojniki, je zaprosil za upokojitev. Ljubljanski župan Hribar, ki mu je bil po mišljenju zelo blizu, mu je preskrbel službo magistratnega arhivarja. Novo službo je nastopil Aškerc sredi 1898. leta in jo vršil do smrti. O počitnicah je mnogo potoval po tujih državah in si je tako ogledal vse slovanske dežele.
Aškerc je pričel resneje pesnikovati šele kot kaplan. Njegove lirske pesmi so predvsem izpolnjene z domoljubnimi in ljubavnimi motivi. Ko je za 2. letnik »Ljubljanskega Zvona« poslal »Slikarjevo sliko«, ga je pričel Levec, ki je bil takrat urednik lista, vzpodbujati k delu in mu svetovafi- Aškerc je bil v tisti dobi za nasvete zelo dostopen, Ob marljivem študiju zlasti srbske narodne pesmi so mu nastajale krepke epske pesmi. Predvsem pa se je razvil pri baladah. Svoje pesmi je objavljal v »Zvonu« pod psevdonimom Gorazd. Snov je zajemal iz slovenske zgodovine in narodnega pripovednega zaklada. Zelo znane so njegove pesmi kot: »Kronanje v Zagrebu«, »Ponočna potnica«, »Anka«, »Svetopolkova oporoka«, »Mutec Osojski« in druge.
Duh. ki je vel iz nekaterih, zlasti poznejših Gorazdovih pesmi, je Mahniča neprijetno dirnil. Ker je dognal, da se za Gorazdovim imenom skriva duhovnik, je njegove pesmi še srditeje napadel.
Aškerca napad ni potrl kot Gregorčiča, temveč je le razvnel njegovo kljubovalno žilico. O veliki noči iS90.
leta je izdal »Balade in romance«. Kritiki so jih sprejeli z različnim merilom, kakor je pač to odgovarjalo njihovemu političnemu in svetovnonazornemu prepričanju. Mahnič je zbirko odločno odklonil.
Vsied borbe, ki se je razvjla med Mahničem in Aškercem, je pričela Aškerčeva pesniška vrednost toniti. Pesnik je postal glasnik »svobodomislecev« in vpil to, česar si sami niso upali na glas povedati. Izstopil je iz Cerkve in postal pobornik — Slovenske misli — društva, ki se je iz zapadne Evrope in češke hotelo vsidrati v Slovenijo. Vsied njegove zaletelosti, ki naj bi bila po njegovem upravičena borbenost, so ga pričeli zapuščati tudi dotedanji somišljeniki. Mržnja zagrenjenega moža do vsake oblasti, cerkvene kakor tudi posvetne, je prehajala že V anarhizem,
Aškerc je kot urednik »Ljubljanskega Zvona« tudi njemu precej škodoval. Pod njegovim uredništvom se je moralo leposlovje umakniti razpravam, esejem in člankom. Urednik se je posebno trudil, da bi po svoje obravnaval socialna vprašanja. S svojim delom je prišel večkrat v nasprotje z mladim in zdravim Cankarjem. Cankar ga je zelo hudo prijel ob izdaji Kettejevih" poezij (1900), katerim je napisal nekak »pokroviteljski« uvod.
Iz obilnega Aškerčevega dela je ostal sorazmerno majhen del kot vrednota. Za velikega pesnika ga predstavljajo skoro samo balade in romance njegove prve zbirke. Na tem področju do sedaj pri nas nima tekmeca, čudovito je, kako plastično se vrste v njegovih baladah dogodki in osebe.
Aškerc je močno razširil novost naše epike. Kot realist si je načelno dovolil obdelovati vsak motiv, ki ga nudi življenje. Dotedanjemu idealizmu in formalizmu sta se pri njem uprla tudi izraz in oblika. V Aškerčevi epiki jima je glavna naloga poudarjati moč, borbenost in napetost vsebine. Nešteto popotnih motivov je dodal Aškerc tudi naši liriki. Posebej je omeniti filozofsko liriko in izpovedi o zavesti pesnikovega realističnega poslanstva. Žal je velik del tega, kar je Aškerc napisal, le znak tragičnega propadanja Aškerca umetnika in človeka.
(Dalje prihodnjič.)
Zima je stiskala zobe. Visok sneg je zapadel vso planjavo, skoraj zasul je že vasico na griču, mečava pa ni hotela ponehati. Koče so zdihovale pod silno težo, tramovi so pokali in kmetje so se strahoma ozirali v nepredirno, temnosivo nebo. Sam Bog ve, od kod se je jemalo toliko snega; pet čevljev je ležal povsod naokrog, v hostah je lomil drevje, zametel ceste m steze in vsako gaz, pokril gozdni potok, da je izginilo celo grmovje ob njegovih nizkih bregovih.
Vasica je bila zaprta, nihče ni upal na plan. Pet koč in trideset prebivalcev se je balo za življenje. Žagali so sneg z nizkih slamnatih streh. Podnevi so ga spravili, da ko si koče oddahnile, ponoči pa je znova zapal. V cunjastih kosmih se je valil z neba, vedno enakomerno, počasi, tiho, preteče.
Vaščani so se združili, živeli so kakor v zadrugi; nikoli ni bilo take sloge med njimi. Koče so se naslonile druga na driigo, zdelo se je, kako bi bila vasica ena sama hiša.
Pod večer, ko je izginilo še tisto malo svetlobe kakor ped dolgega dneva., je molilo pet družin za srečo in odrešenje, bolj za časno srečo, da bi minila huda zima, ko pa za večno izveličanje duš. Družine so klečale okrog mize ob bolnem svitu oljnate svetilke, iz vsake hiše je ječalo v temno noč: »Iz nadlog in težav reši nas, o Gospod!«
Nekega večera pa je zatulilo zunaj s strašnim, zateglim glasom:	»Uuuueerr!«
Strah je zamoril molitev, vsem so se oči zdrznile, obrazi pobledeli, srca zastala. In zopet je zatulilo, zdaj bliže in strašnejše.
»To je volk!« je rekel suhi Martin. »Bog se nas usmili!« Odložil je molek in hitel, da bi zapahnil vežna vrata. Zunaj je znova zatulilo in koj nato se je začulo praskanje po vratih. Martin je odskočil in se vrnil prestrašen v sobo.
»Noter ne more«, je tolažil ženo, ki je stiskala dojenčka na prsi.
Volk je rožljal po vratih, po stenah in se vzpenjal na okna. Svetloba ga je zabolela, odskočil je in se zadrevil dalje.
Drugo jutro so se zbrali možje' pri Martinu in ugibali, kaj hi. bilo storiti. Ker je bila nevarnost, da bi se jih pritepla v tej hudi zimi cela drhal, so sklenili, da pošljejo na občino po puško. Izvolili so Martina. Martin je vedel, da izbero njega, in se je odpravil. S težavo je gazil sneg, namesto v treh urah je prišel na občino v šestih. Občinski pisar je bil bahač in se je ''ar'i-nu smejal: .»Davno so ga že iztrebili iz naših krajev. Volk že ni bil, nemara pas, ki se je zatekel.«
Smejal se je in pisal dalje. Suhi Martin pa je užaljen stopil do župana in mu razložil, da bi rad puško. Zupan je bil izkušen mož. Dal mu je. puško in še obljubil, da bo povedal gospodi v mestu, naj pride volka lovit, brž ko se zjasni in mine silna mečava (= snežni metež. Op. ur.).
Martin je bil vesel in namesto šest ur je hodil samo štiri, zakaj imel je puško in vračal se je domov .,,
Doma so ga čakali možje in ženske, tudi otroci. Vsem je odleglo, ko so zagledali puško. Stisnili so glave ia gledali, Martin je za poskušnjo ustrelil skoz okno. Močno je počilo. Ženske so se ustrašile, dedci pa so se smejali in dejali: »Puško imamo, kaj nam more volk!« Sklenili so, da bodo stražili: vsak večer, sosed za sosedom.
Prvi večer je stražil prvi sosed. Debelo se je oblekel, dobro obul in nataknil volnene rokavice. Dokler so koče svetlo mežikale, je hodil od okna. do okna in s sosedi norce bril. Ko pa so luči ugasnile, je stopil dobri sosed na prag in stal z eno nogo v veži, z drugo pod kapom. Ni dolao čakal. Zganilo se je nekaj tam v črnem gozdu in sosed je strahoma zaloputnil duri in zlezel na peč. Tisto noč je izginila ubogemu vaščanu svinja. Zjutraj so našli krvave sedove in težke stopinje do gozda.
V naslednjih nočeh je stražil drugi, tretji, stražil je tudi četrti sosed. Nobeden ni videl volka, nobeden ni streljal. Iz vaških staj pa je izginila koza, pogrešali so dva odojka, in Martinovega psa. je volk raztrgal. Tulil in zavijal ni več. Kakor bi vohal, da imajo vaščani puško, je prihajal grdi ropar potiho, po polnoči menda, in je ukradel, kar mu je prišlo pod gobec.
A hujši od volka je bil strah, ki je obhajal vaščane. Le Martin je molčal, kadar so drugi kvasali neumnosti in strahopetno gledali. Še preden je prišla vrsta nanj, da bi stražil, je ponoči vstajal in poslušal. Zaman ga je žena prosila, naj leže in spi. ni se odmaknil od okna. Gledal je v temno noč in stiskal pesti.
Da, sovražil je volka kakor razumnega človeka, ki mu je storil krivico. Bolelo ga je, da ne da ubogi vasici miru, ko je sama
in zapuščena, sredi hude\zime. Zakaj ne gre v dolino, kjer so bogate vasi in kjer bi laže utrpeli škodo? Tako je premišljeval in se grizel, a pri tem pozabljal,,da je volk volk in nič drugega.
Davno so že zaspali vaščani, ko je stal pred svojo kočo s puško na rokah in gledal v noč. Nehalo je snežiti. Martinu se je zdelo, da se nebo dviguje; in-res, kmalu je bil gozd pred njim tema zase: razločeval je valovaste vrhove dreves in sneg je pokazal svojo gladko beloto.
Martin se je zveselil, da se je zjasnilo. Vasica je rešena, je pomislil. Gazi napravijo, v cerkev lahko pojdejo, v dolino med božje ljudi. Zopet bo mogoče delati v gozdu, podirati drevje in sekati drva, zaslužilo se bo za sol in tobak. In ko pride božič, ne bo ničesar manjkalo.------------- * V
V tem hipu so se mu ustavile misli. Nekaj se je zganilo tam v snegu, nekaj urnega, črnega. V Martinu je zavrelo in napel je petelina. Dvoje iskrečih se oči mu je sijalo nasproti in Martin je sprožil.. Strel se je razlegel v gluho noč in v stoterih odmevih umolknil v daljavi. Volk se je obrnil in zbežal. Martin je vidci, da ni zadel, in jeza ga je popadla. Vrgel je puško proč in se v divjih skokih pognal za volkom.
Žena je prišla na prag in zavpila. Prilezli so sosedje iz koč, nekateri s svetilkami, nekateri z motikami in drugim orodjem. Preiskali so plan do gozda, a Martina niso našli. Klicali so na vse štiri strani, odgovarjal jim je odmev.
Tudi drugo jutro ga niso našli. A šli so za sledjo, ki je kazala v gozd in še dalje v globoko goščavo. Tam. med nizkim bodičastim grmovjem so ga opazili. Ležal je na desni strani z vso okrvavljeno glavo in napetima, na dolgo iztegnjenima rokama. KrčeviSo sta objemali vrat velikemu vollju in volk in Martin sta bila mrtva.
Volk mu je bil odprl žilo na vratu, zato pa ga je Martin zadavil. Globoko v kožuh so se mu zajedli dolgi, suhi prsti in komaj so jih razklenili.
so pametni ti cigani!« je momljal Jaka« »Tak ptič, pa mu Gospod Jezus daje razum, da ve, kje najde hrano. — Mir, Lapa, naj se poživijo in si pomore jo siromaki, saj bo tudi nanje pritisnila, zima.« Miril je psa, ko je hotel skočiti in pregnati tatiče.
Ža njimi so zajavskale pred pragom kokoši. Veliki, rdeči petelin je previdno pokukal naprej, se. umaknil, zamahnil s perutmi in kukuricnil; nato je drzno skočil čez prag h košari, polni ovsa, za njim pa še putke. A niso se še utegnile na zobati, ko se je gagajoč prizibala jata gosi, sikaje so vile bele vratove ter iztezale rdeče kljune preko praga.
»Poženi jih, kuža, poženi! Steple se bodo, grdobe.«
Lapa jih je res napodil, da. se je vzdignil vrišč, piskanje in prhutanje in je letelo perje kakor iz raztrgane pernice. Ves zasopel se je vrnil, moleč jezik iz gobca, m veselo cvilil.
Medtem je vzšlo sonce in pozlatilo srez, vžgalo luči v vodah in oknih. Jaka je od-krevsal Vitka budit.
»Sonce se je prikazalo — treba bo gnati krave napajat!«
Vitek je nekaj mrmral, se branil in tiščal še globlje pod kožuh, nazadnje pa je le vstal in postaval trudno in zaspano po dvorišču. Slednjič je prinesel lestvo, zlezel pod kap in pogledal v lastovičja gnezda, v katerih je bilo nekako tiho.
»Pa ne da bi bile zmrznile, ka-li?«
Narahlo je pobral premrle ptičke in si jih zdeval v nedrje.
»Slišite, Jaka, mrtve so!« Tekel je k hlapcu in mu kazal otrdele živalce. Jaka je vzel eno v roko, jo nastavil na uho, ji pihnil v oči in rekel: »Odrevenele so, ker je mraz pritisnil. Da neumnice še niso odletele v tople kraje!« In šel je po svojem opravku.
Vitek pa je sedel pred hišo na. kraj.! kamor je že segalo sonce in oblivalo pobeljene stene, da so se že tudi muhe sprehajale po njih. Jemal je izza srajce ptička za ptičkom, kakor se je kateri ob njem ogrel in premaknil. Dihal je vanje, jim odpiral kljunčke in jih pojil s slino, dokler niso spregledale in silile od njega. Nato je z desnico oprezoval po steni, ujel po kako muho, krmil lastovice in jih izpuščal.
»Le letite k materi, letite!« je šepetal in gledal, kako so posedale po slamnati hlevski strehi, si ravnavale perjiče in ščebetale kakor v zahvalo. Lapa je sedel pred njun na zadnjih nogah in zdaj pa zdaj zadovoljno zacvilil. Kadar koli je odletela ptica, se je pognal dva, tri skoke daleč za njo pa se vrnil zopet na prežo.
»Kajpak, veter na polju ujemi!« je mrmral Vitek in se odpravil proti hlevu.
na licu in tudi šepal je. »Slišali smo, da je šel k zdravniku. Že dolgo nisem tako od srca udaril!« se je pohvalil.
»Zakaj tako?« je vprašal sodnik fantka.
»Ker se nisem upal doma povedati resnice.«
»Prav!« jc rekel sodnik. »Zdaj pa še oče.«
Prišel je veljak in porožljal s svojo mesarsko verižico. Sodnik mu je rekel, da mu je že vse jasno. Veljak pa je hotel za vsako ceno pričati, češ se bo vsaj izvedela resnica.
Učiteljico so oprostili, »ker so udarci izvirali iz pretepanja na poti iz šole«. Veljak se je rotil, da bo stvar gnal naprej, »Se bo že pokazala pravica!« Sodnik je svetoval, naj fanta. doma. dobro pretepe, sicer ga bo sin še obrcal. Učiteljici pa so svetovali, naj. gre drugam.
Možak je vpil in razsajal še zunaj sodnije, češ, boste videli pravico!
Če preden, je šel sodnik iz Cerknice, je fant že obrcal očeta.
»S pravico!« so rekli vsi pametni ljudje.
Zaposlitev
Orožnik je zalotil potepuha, sedečega na bregu ob potoku, s trnekom, na katerega je pravkar natikal črva. —;
»Ali ne veš, da je ribariti prepovedano,« ga je nahrulil.
»Saj ne ribarim,« je odgovoril brez bojazni ter se obenem izzivajoče namuznil. —-»Kaj pa delaš?« Orožnik ga je pogledal prav od blizu. — »Črva kopljem,« je odvrnil porogljivo.
Zaradi ljubega zdravja
Brentež (debel veleposestnik): »Pasja noga, čuden recept! Zdravnik mi je ukazal, da moram zaradi ljubega zdravja sežagati vsaj štiri sežnje drv.« (Hlapcu): »Jaka., pomagaj mi in hiti, da bom prej zdrav!«
Šklepetanje z zobmi...
Zdravnik: »AH so vam zobje kaj šklepetali, ko ste imeli prvi napad?«
Gospa (že bolj v letih): »Ne morem vam j povedati gospod zdravnik. Imela sem jih j na nočni omarici.«
Razlika	I
Žena možu: »Ko sem bila še dekle, si mi dostikrat dejal, da me imaš tako radj da bi me kar snedel. Zdaj pa, če najdeš le en moj las v juhi, hi mi najrajši ž« krožnik v glavo zagnal.«
Wladislaw Reymont:
Jesensko jutro na kmetiji
Jutranji svit je pobelil strehe in s sivo pojnavo zagrnil noč in obledele zvezde. Bo-rinovo se je zganilo. Hlapec Jaka je zlezel s pograda in pogledal pred konjak: zemljo je pokrival srež, na vzhodu se je vžigala zarja in rdečila drevesne vrhove, zavite v ivje. Jaka se je z ugodjem pretegnil, nekajkrat zazehal in stopil v goveji hlev klicat Vidka. Pastirček je samo pvi-dvignil zaspano glavo in šepnil: »Koj, Jaka, koj,« pa se stisnil nazaj pod odejo.
»Le pospi še malo, sirotek, le pospi,* je Jaka odnehal, ga pokril s kožuhom m od-krevljal. Pri vodnjaku se . je umil, si pogladil z dlanjo redke, osivele lase in pokleknil na hlevski prag, da bi molil. Med molitvijo je vrgel neko reč proti pesjaku, Lapi, v belo glavo. Pes je zarenčal, se zvil in spal dalje. »Kaj, do belega, dne boš dr-njohal, mrcina?« Vrgel je drugič in še tretjič; nazadnje je Lapa le prilezel iz utice, se zleknil in široko zazehal. Z repom mahaje je sedel k Jaku ter se začel obirati.
Jaka je bil pridnih rok pa. se je takoj lotil dela. Potegnil je voz iz kolnice in ga namazal, napojil konje in jim vrgel še sena. da. so pohrzavali in tolkli s kopiti. Nato je prinesel iz genjaka steri, dobro zači-
njenih z ovsom, in jih vsul kobili, ki je stala v pregraji sama zase.
»Le hrustaj stara, le hrustaj, boš žrebič-ka dobila,« Pogladil jo je po gobcu. Žival mu je položila glavo na ramo in ga s šobo prijazno grabila za lase. »Dopoldne bomo vozili krompir, pod večer pa pojdeva v gozd po steljico — ne boj se, steljica je lahka, ne boš se pretegnila.«
»Tebe bom pa z bičem, viš jo mrho, oves mu diši, nemarnežu,« je ošteval konja, ki je silil z gobcem med deskami skozi pre-grajo v kobiline jasli. Tresnil ga. je s pestjo po boku, da je odskočil in zareZgetal.
Jaka je stopil mimo njega in pogledal k žrebici, ki je stala prav pri steni. Že od daleč mu je iztezala, nasproti rjavo glavo z belo liso na čelu in rahlo pohrzavala.
.»Tiho, mala, tiho. Le najej se, ker poj-deš z gospodarjem v mecto.« Zvil je pest sena in ji osnažil povaljani bok. Nato je krenil k svinjakom, da bi spustil prasce. ki so krulili. Lapa. je hodil z njim in mu gledal v oči. »Ali bi ti tudi, kaj? Na, tu imaš kruha.« Pes je kos popadel in pobegnil z njim v svojo utico, ker so se svinje že zapodile, da bi mu ga vzele.
ščebetavi vrabci so se z vriščem zagnali v hlev in predrzno planili nad jasli. »Kako
V zvezi s šolo je zavladalo že marsikdaj na »Slovenskem, razburjenje, ne samo danes. Poslušajte, kaj se je zgodilo nekoč v Cerknici.
Na sodniji je bilo veliko razburjenje. Razpisana, je bila razprava o učiteljici, ki je kaznovala otroka, da so se mu poznale klobase na hrbtu, na stegnu in ne vem kje še vse je našel zdravnik telesne poškodbe. Učenec je bil sin nekega vaškega veljaaa, ki je bil član krajevnega šolskega sveta, mesar ali kaj, odbornik pri okrajnem cestnem odboru in še pri marsikaterem društvu, ki se je dobro poznal z vsemi gene ralnimi ravnatelji v Ljubljani. Z eno samo besedo: bil je prvi vodilni mož v vasi.
In zdaj je bila razprava' o sinu takega moža in razprava proti učiteljici, ki si ni upala, ubiti muhe, ne bolhe in ki jo je miš spravljala, v obup vsako noč. Imela je namreč tako stanovanje, da so spodaj igrali harmoniko, zgoraj nad njo —■ v podstrešju mislim — so se podile podgane. Res, miši niso imele drugega mirnega kotička kot njeno sobo. Zdelo se je, da dobro poznajo srce mlade učiteljice, in so se naselile z vsem. pohištvom, z vso žlahto in vsemi navadami. Učiteljica je bila obtožena, star pisarniški uradnik je zastopal državnega tožilca in predlagal, naj se kaznuje po zakonu. Sodil je vso brkljarijo sodnik Avsec. Že prej je v gostilni zvedel od nadučitelja Kabaja za vso zmešnjavo. Kabaj se je čudil, da ne verjame, da bi. taka nežna deklica pokazala tako okrutno stran pri svojem značaju. Če pa ga je nabila, ga ni zastonj, in zahvali naj mali grešnik Boga, da ni bilo takrat še njega. Kajti on bi mu pokazal in dal vetra!
Na zatožni klopi je sedela učiteljica. Obupana, zmedena, brez glave. Zaradi te stvari je imela že sitnosti, velike sitnosti z okrajnim šolskim svetom. Nadzornik jo je sukal in gnjavil kot zavrženo dušo. Sklenila je, da bo vsemu pritrdila. Če bodo rekli, da je koga ubila, bo rekla da ga je.
In so začeli. Učiteljica je povedala, da je rojena in da je njen oče Gregor, njena mati pa Gredol. Dekliško ime, prosim! Prebrali so obtožnico in začeli zasliševati obtoženko, Pri prvem zaslišanju je trdila, da
je fantka udarila na rahlo in samo enkrat, zdaj si lahko izvedel od nje, da ga je večkrat in ne samo s šibo, temveč s palico.
»Kje ste pa. imeli palico?« je vprašal sodnik.
»Samo pri nas v 4. razredu jo imamo!« se je oglasil hripavi glas nekega dolgina v ozadju.
»Kar tiho in za pričo pridi!« je dejal sodnik.
»Tu stoji: rekli ste, da ste ga udarili samo enkrat!«
»Saj ga tudi je!« je zavreščalo iz malih poslušalcev. »Enkrat in s šibo!«
»Mir!«
»Kaj bomo tiho, če je pa res!« je dejal zbor.
»Dobro!« je dejal sodnik. »Zdaj pa povej, kolikokrat: trikrat ali petkrat? Kolikokrat te je udarila ?«
»Petkrat! A v šoli se ne sme tepsti!« je rekel veljakov sin.
»Samo enkrat!« je zavreščal zbor.
»Kdo je povedal, da se ne sme tepsti?«
»Tata! Naš tata bo že pokazal, ah se sme!«
»Prav, prav! Res je, v šoli se ne •sme tepsti, tudi iz šole domov se ne sme nihče pretepati, samo doma smejo tepsti starši.«
»Saj nismo neumni, da bi povedali, da smo bili v šoli tepeni!« se je oglasil debeli glas doraščajoeega dečka.
»Kolikokrat si bil torej tepen?« je vprašal sodnik.
»Enkrat!« so zavpile »srake«.
»S palico ali s šibo?«
»S palico!« je dejal fantek.
»Saj je nimamo!« so drobili »vrabci«.
»Mir in tiho!« se je navidez razjezil sodnik. »Mir, žerjavi! Vidiš, ti. sam dobro ne veš. Palice učiteljica nima, to vem tudi jaz, udarila te ni petkrat, to veš dobro ti, zato povej lepo po pravici, kje se takrat tepel. Kako je pa bilo takrat na cesti?«
»Namlatili smo ga!« se je oglasil hripavi glas. »Pretepli smo ga, ker je tiščal, da je njegov oče že marsikoga naučil, da se pozna s tem in onim in da je že marsikakšnega učitelja ugnal. Pretepli, pa ne s palico, s polenom. S polenom!«
In dolgin je povedal, da mu je lepela kri
Neodgovorno obnašanje
V LUČI PSIHOLOŠKEGA POMENA
Vsakdo ima nekaj pojma o tem, kar Imeno .jemo neodgovornost. V sedanjem času ne more skoraj nihče uiti povodom in nevarnostim, ki jih izzovejo neodgovorni ljudje. -Te na tisoče dogodkov, ki jih povzroča le neodgovornost. Če bi hoteli analizirati ta pojav človeške nepopolnosti, bi morali proučevati neodgovornega posameznika ter dognati vzroke njegovega neodgovornega zadržanja in iskati možnosti za premaganje istega.
Kot neodgovornega za svoja dejanja označujemo nekoga, ki iz brezskrbnosti, iz sebičnosti ali kakršnih koli drugih vzrokov zanemarja dolžnosti napram samemu sebi ali napram svoji družini ali človeški družbi. Če se poslužimo bolj psihološke (duše-slovne) terminologije, tedaj bomo opazili, da ni psiha neodgovornega človeka v stanju izpolniti zahteve realnosti in da tak človek beži nekam v. svet fantazij, ki od njega ne zahteva nobenih naporov več.
Vsak normalen človek ima gotovo mero odgovornosti ali dolžnosti, počenši od otroka, čigar prva dolžnost je čistoča, torej dolžnost napram samemu sebi in za lastno korist ,pa do odraslega človeka, čigar dolžnosti so številne in najrazličnejše. Če otroci ali odrasli ne izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo napram človeški' družbi, tedaj morajo kot posledico tega utrpeti gotovo mero neprijetnosti. Kazen, ki jo naloži varuhinja otroku zaradi njegove nečistoče, je eden izmed njegovih prvih spopadov z realnimi stranmi življenja.
Abnormalen človek pa pogreša smisla za odgovornost. On živi v nekakšnem prividu in drugi naj nosijo odgovornost za njegova dejanja. Vsekakor pa ne manjka vsem abnormalnim ljudem čut odgovornosti. N. pr. slaboumneži, ki pa posedujejo gotovo stopnjo smisla za odgovornost, se lahko nauče opravljati lažja opravila.
če nekdo prevzame odgovornost za svoja dejanja, tedaj to. pomeni ,da živi življenje, ki je v skladu z realnostjo, medtem ko nezmožnost, nositi to odgovornost, sliči nekakšnemu begu iz resničnega življenja v svet fantazij.
Za normalnega bi torej smatrali človeka, ki realno misli za razliko od onega s fantastičnim mišljenjem.
Marsikateri človek izpade pri eni ali pri večih prilikah iz realnosti. Vzrok lahko tiči tudi v tem, da je bila moč njegovega lastnega jaza zrahljana zaradi duševnih bojev, žalosti ali bolezni. V tem slučaju se ka j lahko zgodi, da- ne more kljubovati težavam življenja, zato se rajši poda v svet fantazij. V nekaterih slučajih je morda odgovornost pretežka za dotičnika, to se pravi ona ni v skladu z odgovornostjđ, ki bi jo njegov jaz lahko nosil.
Če človek »skup pade« vsled nervoznosti, kar se danes čestokrat dogaja, je to za mnoge le najlažji izhod iz kakšne pretežke odgovornosti. Če gre pri tem za resnično obolenje, na to vprašanje lahko odgovori samo izkušen zdravnik.
Smatra se ,da gre človek skozi različne stopnje neodgovornega obnašanja in često s» pojavi kakšna teh stopenj v razvojni dobi. Zrelostna doba privede, kakor je znano, mladega človeka v nekakšen položaj napetosti in on se uravnovesi često šele, ko je dosegel zrelost. Po drugi strani pa kažejo mnogi ljudje, čeprav jih smatramo kot normalne, vse svoje življenje višjo ali manjšo stopnjo neodgovornosti. O teh pravimo, da »stalno odpovedo«. Zunanji vplivi igrajo manjšo vlogo v življenju človeka, kot se je nekdaj smatralo. Dejanja človeka brez čuta odgovornosti določajo ponavadi njegove podzavestne želje. Človek, ki v svojih podvigih stalno odpove, goji najbrž že Podzavestno željo, da bi ostal še nadalje brez uspeha in se boji odgovornosti, ki bi hiu jo naložil kakšen uspeh. Toda spoznal tega ne bo skoraj nikoli, temveč bo iskal Vzroka svojim neuspehom pri soljudeh in v trenotnih ra.zmerah. V to področje spada tudi pojem o usodi, kateri marsikdo v Praznovernih prividih pripisuje vso odgovornost, kateri bi se hotel na ta način izogniti.
Ljudje, ki so obremenjeni s takšno neodgovornostjo, trpijo največkrat na nervoz-hosti. Nervozen človek, ki beži iz resnič-hosti v kraljestvo fantazij, najde tam občutek pomirjajoče sile, ki mu v resničnem Življenju manjka. V onem svetu, ki si ga je sum ustvaril, se počuti kot gospodar svoje hsode. Vzroke je iskati že v detinstvu.
Otrok, ki počiva v materinem telesu in Se lahno premika, se hrani brez lastnega hapora od matere. Že rojstvo samo pa po-Pieni za malo bitje prvo srečanje z resničnostjo življenja. Po rojstvu pa se v glavnem nahaja v svojem prejšnjem stanju: namreč dojenčka lepo zavijejo, zazrfb-\jejo v sen in ga nahranijo brez njegove-
ga truda, saj je sesanje avtomatično gibanje. Vse njegove želje se izpolnijo in ponavadi tvori otrok središče družine. Šele pozneje nastopijo prve težave, ko se otrok sooči z zunanjim svetom ter včasih izbruhne v srd.
Po mišljenju psihologov se nanašajo prestopki normalnega obnašanja v gotovem smislu na otroško dobo. Če ne stopa otrok iz ene dobe v drugo na naraven nesporen način, se pri njem pojavi zastoj, ki je često izhodna točka za nervoznost pozneje, ko je že zrasel. Psiholog Freud označuje ta pojav kot neko stopnjo narcizma. Po grški pravljici je bil namreč Narcis lep mladenič, ki je opazoval svojo sliko v vodi in se zaljubil sam vase: bil je ljubljen in je ljubil istočasno. V svojem nagnenju se zato-
Vlaganje (konzerviranje) celih paradižnikov ne zahteva nobenih drugih priprav kakor umivanje celih paradižnikov. Če uporabljamo za to kozarce za vlaganje, je najbolje, če vzamemo litrske kozarce. V ta namen so najbolj pripravni kozarci s pokrovi in vse vrste večjih patentnih kozarcev.
Paradižnike lahko vkuhavamo na dva načina: v štedilniku ali pa v posodi za vkuhavanje.
Če vkuhavamo v štedilniku, operemo najprej kozarce in položimo pokrove in gumijaste obročke v posodo z mrzlo vodo. Seveda smo se morale najprej prepričati, da so v redu. Izbrane sadeže -— ti ne smejo biti nič obtolčeni ali nagniti niti preveč mehki — operemo in z njimi napolnimo potem vse kozarce do vrha, ker vsebina potem nekoliko pade, se skrči. Na pločevino položimo potem azbestno ploščo, debelejšo desko ali debel papir, položimo na to kozarce in jih potisnemo v pečico štedilnika. Kozarce smo seveda prej pokrile s pokrovčki. Če bi tega ne storile, bi izgubili na vrhu ležeči paradižniki svojo lepo rdečo barvo.
»Kako vroča pa naj bo pečica?« boste vprašale sedaj. Pečica naj ne bo bolj vroča kakor 115 stopinj. Kozarce pustimo v pečici najmanj eno uro in pol, ker bodo paradižniki potem gotovo dodobra skuhani. Medtem, ko se paradižniki kuhajo v pečici, pa pripravljamo kuhano raztopino soli iz 1 litra vode in 14 gramov soli. Tudi gumijaste obroče in zaponke kuhamo 15 minut. Ko so paradižniki skuhani v pečici, vzamemo kozarce s pomočjo suhe cunje iz pečilte in jih postavimo na leseno, podlago. Vsak kozarec napolnimo s solno raztopino
Kot gorivo rabimo običajno drva in premog. Drva za kurjavo so boljša, čim gostejša in trša so in čim bolj so suha. Pri nas na Koroškem pridejo najbolj v poštev mehka drva, ki morajo' biti za štedilnik in navadno lončeno peč kratko nažagana (kakih petnajst centimetrov), to pa zato, da jih lahko naložimo križem.
Gorilno vrednost je treba prav posebno v teh časih dobro izkoristiti. Štedenje kuriva je odvisno od graditelja kurilnih naprav in od tistega, ki kuri. Dobra gospodinja mora vedeti, kakšen mora biti štedilnik in dobra peč. Dalje se mora spoznati ha vrednost kuriva in vedeti, kako je treba kuriti, da po nepotrebnem ne trati danes tako dragocenega, kuriva. Zračunati mora naprej, koliko toplote bo rabila za nameravano kuho, ne sme si pripraviti večjega ognja ,kot ga bo rabila, potruditi se mora, da vso toploto, ki si jo je v štedilniku pripravila, dobro izrabi.
Zato, drage gospodinje, posvečajte vso pažnjo kurjavi .predvsem pa pazite, da boste imele štedilnike in peči vedno v redu!
Da dosežemo polno izgorevanje, je potrebno, da gorivo gori s presežkom zraka. To se pravi, da ognju dovajamo več kisika, kot je za vezanje z ogljikom potrebno, to pa zato, da kisik pride pri gorenja do vsakega delca ogljika in da ne ostanejo neuporabni delci v oglju. Toda tudi prevelik presežek zraka je škodljiv, ker z veliko naglico žene v dimnik segreti zrak in tople pline, ki se tvorijo pri gorenju. Tako se izgubi mnogo toplote. Važno je, da pridejo plini že ohlajeni in izrabljeni v dimnik. V zadnjem času se polaga pri zidanju ognjišč in peči velika pažnja na to, da se toplota v njih dobro izrablja in da se kurilni plini prehitro ne ohlade. Zato svetujem vsem skrbe m gospodinjam ,da dajo popraviti štedilnike in peči, čim opazijo, da imajo na-
pi tak narcistično nastrojen človek sam vase, on zadostuje sam sebi in se vedno vrača k samemu sebi. Autoerotično nastrojen narcistični človek je čestokrat nagnjen k homoseksualnosti. Tudi psihični zaplet-Ijaji, kot blodnja po fantastičnih podvigih ali domišljija o zasledovanju, se opirajo na bazo narcizma. Če je torej kakšen človek predvsem' narcističen ali sebičen, se more določiti le v posameznih slučajih. Egoist osredotoči svoja neseksualna zanimanja na samega sebe, toda to še ne vodi k nervoznosti. V mnogih slučajih nervoznosti gre prav tako za narcistična kakor tudi za egoistična nagnenja.
Ker tvori narcizem bržkone prvotno stanje človeštva, ga ni mogoče popolnoma preprečiti.
do vrha, položimo gumijaste.obročke in pokrovčke na kozarce in jih zapremo s pomočjo zaponk. Tako zaprte kozarce pustimo en dan stati. Drugi dan vzamemo s kozarcev zaponke ali druge stvari, s katerimi smo pač zaprle kozarce prejšnji dan in preizkusimo trdnost pokrovov s tem, da jih primemo na robovih in vzdignemo kozarec. Če pokrov drži, ne pušča zraka, je vse v redu in kozarce postavimo lahko v jedilno shrambo.
Oglejmo si sedaj še drug način vkuha-vanja celih paradižnikov.
Če hočemo sterilizirati paradižnike po drugem načinu, jih steriliziramo v posodi za vkuhavanje. Ta posoda mora biti tako velika, da sega voda preko vseh kozarcev. Na dno posode položimo zložen papir ali zloženo cunjo, da nam kozarci ne popokajo od vročine. Kozarce v posodi napolnimo do roba z opranimi paradižniki in jih polijemo z mrzlo slano vodo, da so- kozarci polni. Za tem zapremo kozarce. Sedaj pa pazite! Kozarce v posodi položimo tako, da se ne dotikajo strani posode in ne drug drugega. Posodo, polno kozarcev, nato pokrijemo in počasi segrevamo, tako da prične voda vreti čez kako uro in pol. Pri tej vročini pustimo kozarce potem eno uro in pol, nakar prenehamo z nalaganjem drv na ogenj. Pozneje vzamemo kozarce iz vode. Najbolje je, če odstranimo najprej vročo vodo s kako majhno posodo. Kozarce dobro zapremo in jih pustimo, da se ohladijo. Naslednji dan preizkusimo trdnost pokrovov na isti način, kakor smo storile to pri prvem načinu, katerega sem zgoraj omenila. Če pokrovi ne držijo, je treba še enkrat ponoviti vse priprave ali pa porabimo paradižnike v naslednjih dneh.
pake, ki onemogočajo pravilno gospodinjenje s toploto.
Ako je pri štedilniku prostor za ogenj, kurišče pregloboko, tedaj se plini, ki se razvijajo pri gorenju, preveč ohlade, žerjavica je pregloboko in zato ne more dovolj razgreti plošče. Kuriti je treba v tem slučaju mnogo več, ket bi bilo treba, če bi bila rešetka višja in gorišče manjše. Če zapazite to napako pri svojem štedilniku, je najbolje, da jo takoj odstranite. V tem slučaju ni treba drugega, kot postaviti rešetko višje in obzidati stranice gorišča s samotno opeko. Prostor med- rešetko in ploščo naj bo visok pri majhnih štedilnikih do 16 cm, pri srednjih do 18 in pri velikih do 22 cm. Zadnja stena kurišča naj bo dovolj visoka, da toplota zapušča kurišče prav ob plošči in zadostno razgreva ploščo in pečico,, predno pride v dimnik. Tudi to se da popraviti, če ni v redu.
Dostikrat se nahajajo v vratcih, v plošči, v pečici ali v stenah luknje, ki povzročajo motnje v dotfiku svežega zraka in odtoku segretega zraka ter plinov. Posledica je slaba izraba kuriva, izguba toplote in zato večja poraba. Takojšnja izvršitev popravila je v takih slučajih nujna.
Plini, ki se razvijajo pri gorenju, in saje se odvajajo skozi dimnik. Ker so topli plini lažji od mrzlega zraka, se dvigajo v dimniku navzgor. Vrši se torej neprenehoma pritok mrzlega zraka skozi kurišče proti dimniku. To se vrši nemoteno le, če pfcč pravilno vleče. Ta prepih lahko preizkusimo z gorečo svečo. Ako sveča, ki jo držimo pri vratcih, ugasne, je prepih premočan. Dotok zraka v kurišče je prevelik, gorenje se vrši prehlastno, toplota uhaja v dimnik. Ako se plamen sveče prav malo nagne, tedaj je prepih preslab in ne razgreje peči. Ako pa se plamenček nagne v pravem- kotu, tedaj peč ravno prav vleče. Pri premoč-
nem prepihu si lahko pomagamo s tem, da zapremo z zapahom odhod v dimnik, ah pa popolnoma zapremo vratca pepelnika. Pri prav ‘hudem prepihu zapremo oboje, posebno če hočemo ohraniti toploto na ;sti višini. Pri premajhnem prepihu se najprej prepričamo, če nista morda dimnik- ali peč zamašena s sajami ali pepelom. Če ni to, potem je pač kak drug nedostatek, ki ga. pa mora ugotoviti in popraviti strokovnjak.
Če hočemo zakuriti v štedilniku, mora biti iz njega odstranjen ves pepel in ostanki neporabljenega kuriva. Predno podkurimo, moramo skrbeti, da je nalit kotel za vodo. Na štedilnik postavimo tisto jed, ki se mora najdalj kuhati. Trske in drva morajo biti dobro posušena, da se raje vžgejo in da dajo več toplote. Najbolje je zakuriti s trščicami, ker od papirja se napravi na -rešetki pepel, ki ovira dotok zraka do kuriva. Ko so drva že zagorela, naložimo debelejša polena ali pa premog, ki ima velikost jajca ali pesti. Ko začne na štedilniku vreti, je najbolje da zapah nekoliko zapremo. Potrebno je, da se nahaja kurivo po vsej rešetki, drugače- je dotok zraka premočan. Ko imamo štedilnik dovolj razgret in v gorišču dovolj žerjavice, zapremo dotok zraka skoro popolnoma, da si ohranimo toploto. Če vidimo, da ne bomo shajali do konca kuhe, moramo paziti, da naložimo ponovno na kurišče, predno se nam prične ta ohlajati. Težko je postavljati stalna, podrobna navodila za kurjenje, kajti treba se je ravnati po vsakovrstni potrebi. Štedilnik zahteva veliko pažnje in veliko dobre volje. Če pa se bomo ravnale po teh navodilih, nam ne bo treba s strahom gledati v pra-zne košare, kajti tudi pri majhni količini dodeljenega kuriva bomo s smotrnim kurjenjem izhajale. Isto velja tudi za kmečke gospodinje. Če*
, tudi ima kmet svoje gozdove, vendar porabi dosti truda in časa za pripravljanje in dovažanje drv na dom. Kakor pri ognjišču je treba tudi pri pečeh gledati na to, da so pravilno zgrajene. O tem se bomo pomenile prihodnjič.	Mojca
Gospodinja pripravi
se na setev zelja
S prihodom jeseni v naše kraje pride tudi čas, ko bo treba misliti na setev spomladanskega zelja, ki nam bo prišel v zgodnjih pomladnih mesecih v prihodnjem letu zelo prav, ko bomo morale postaviti svojim domačim na mizo kako svežo zelenjavo. Naj vam dam nekaj nasvetov za to setev? Poglejmo torej, kaj moramo storiti.
Gredica za spomladansko zelje naj bo postavljena na kakem prostem prostoru; podlago zato je treba najprej dobro premetati in potem s pridevkom male količine apna zopet dobro potlačiti. Nato naredimo v razdalji 30 cm 2 in pol cm globoke brazdice. Če je zemlja presuha, jo je treba pred setvijo nekoliko ovlažiti. Sejmo zelo na redko, da bomo dobile čim bolj močne sadike. Ko smo to storile, glejmo, da bodo tla kolikor mogoče ravna, ker služijo vzbokline v zemlji za skrivališče raznemu mrčesu, katerega pa ne hočemo gojiti. Najčešče pustimo rasti na tako posejani gredici nekoliko trave, da daje ta zemlji potrebno vlago in da ščiti zeljna zrna pred pticami, ki bi jih drugače pobrale in me bi spomladi zastonj čakale na zelje.
Koncem meseca septembra ali oktobra so zeljne sadike tako velike, da jih lahko presadimo v zimsko gredico. Najbolj pripravne gredice za to so one, ki smo jih preje imele za čebulo ali krompir. Te vsebujejo namreč dovolj gnojila, da z njim prehranjuje zeljne sadike skozi vso zimo. Pa še nekaj. Če smo vsadile zeljne sadike v gredico, na kateri smo gojile preje čebulo, je treba sedaj to gredico oziroma zemljo na tej gredici prekopati. Pri prejšnjih gredicah za krompir pa postopajmo tako, kakor smo postopale pri pripravi gredice, ko smo šele sejale, vendar naj bodo brazde sedaj nekoliko bolj razmaknjene, recimo za kakih 45 cm. To pa zato, ker bo zelje imelo večje glave, ki pa ne smejo druga druge izpodrivati. Če smo posejale, oziroma zasadile zelje manjše vrste, potem so sadike lahko oddaljene druga od druge le kakih 20 do 25 cm. Pri vrstah poznega zelja je vsekakor bolje, če so sadike oddaljene druga od druge 45 cm. Dobro je pri teh vrstah zelja, posebno še v hladnejših krajih, če zavarujemo vratove zeljnatih glav z nekoliko zemlje.
Toliko torej o setvi in gojenju zelja za spomlad, želim vam obilo uspeha.
Poleg splošnega klica: „Vsakemu košček kruhaS" se nam zdi za človeka in njegovo človečanstvo še nujna potrebna zahteva: vsakemu košček doma. To pa je več, kakor „vsakemu košček strehe nad glavo', kakor je tudi samo delo več od kruha, ki ga zasluži.
Kako vlagamo cele paradižnike
Kurivo v gospodinjstvu
Z iste njive -
Danes toži cel. svet o pomanjkanju žita. Glavna skrb vlad celega sveta je, kako zagotoviti prebivalstvu vsaj najpotrebnejša živila. Zato tudi ni nič čudnega, da se vsi pogledi in vse misli pri tem najpreje in nazadnje vedno obrnejo k kmetu, ki ta živila proizvaja. Vsi zahtevajo od kmeta, naj pridela čim več živil, da jih bo mogel čim več oddati.
Pa tudi kmet sam premišljuje, kako bi Ugodil zahtevi po vedno večjih pridelkih. Saj mu je nemogoče poljubno zvišati obdelano površino, ker je površina njegovih njiv in travnikov omejena, ravno tako pa tudi ne more spreminjati preveč travnikov v njive in tudi ne more vseh njiv zasejati s pšenico, ržjo in oljnatimi rastlinami ter zasaditi s krompirjem.
Pri tem se nam vsiljuje misel, ali ne bi kilo mogoče na isti površini več pridelati, saj je to skoraj edini izhod. V knjigah beremo, da pridelajo kmetje v nekaterih državah na isti površini več, mnogo več, kakor pa pridelajo kmetje pri nas. Zakaj more na njivski površini enega hektarja pridelati kmet na Danskem povprečno 30,2 centa, na Holandskem 29,5 centa, v Belgiji 26,9 centa, na Švedskem
23.4	centa, v Švici 22.9 centa in na Č eškem 17.5 centa, v Avstriji pa samo 16.5 centa pšenice? Zakaj pridela kmet v nekaterih deželah v Avstriji lahko več kakor
16.5	centa pšenice na enem hektarju, na Koroškem pa samo 12 do 14 centov pšenice? In zakaj so na Koroškem spet ravno okraji v južnem delu dežele oni, ki pridelajo najmanj pšenice na površini enega hektarja? Gotovo morajo biti zato posebni razlogi.
Pri nas zelo radi mečemo vso krivdo za nizke pridelke na slabo zemljo. Res je, da je zemlja v slovenskem delu Koroške vsaj v glavnem slabša kakor pa večinoma v severnem delu Koroške. So pa tudi v slovenskem delu Koroške okoliši, kjer je dobra zemlja.
Zato krivde za slabe pridelke ne smemo iskati samo v slabi zemlji. Saj gotovo tudi Švica, ki ima našemu še najbolj podobno podnebje, nima samo prvovrstne zemlje, vendar so pridelki v Švici na površini enega hektarja večji od naših.
Na dobro žetev v glavnem vplivajo: obdelava in priprava zemlje pred setvijo, kakovost semena in zatiranje raznih škodljivcev.
To so glavni trije činitelji, ki vplivajo ugodno ali pa slabo na višino pridelkov in vse te činitelje ima kmet nekako v roki, to se pravi, da more na nje vplivati.
Nikdar ne bo izročil kmet v popravilo precizno sestavljenega stroja ali pa dragocene ure navadnemu kovaškemu pomočniku. Ta tega ne more popraviti, ker tega ne zna, ker nima pravilne strokovne podlage in priprave za to. Dragoceno seme pa izroča večkrat kmet v slabo obdelano in slabo pripravljeno zemljo. Greh je to, greh še
JANEZ JALEN:
Oviat Modta
14.
»Ti ga nič ni treba. V Bukovi peči,_< mu je zaupno pripovedoval Gašper, »imam ogledanega čednega gamsa, pa mu ne morem do živega. Vselej se mi umakne tako v skalo, da ga od nobene strani ne morem doseči s kroglo. Ti, ki si korajžen, bi splezal za njim in mi ga potisnil zgoraj ven in — bumf. Če se bo nazaj pritakal, ga boš pa spodaj ven privalil.«
Marku so zažarele oči: »Kdaj bi ga pa?«
»Koj nocoj. Kar z mano pridi.«
»Bom.«
Marko je zginil od koč in pod noč je počila na vrhu Bukove peči Poklukarjeva pu-ška.	.
Pozno je prišel Marko domov in Franca, ki ni mogla pomiti z drugo posodo vred tudi Markove sklede, mu je nejevoljna očitala: »Le kje hodiš, da te ni večerjat«
»Mar mi je nocoj kaša! Še vama je lahko žal, če sta se je preveč najedla. Franca! Jetrca nam boš naredila.«
»Kakšna?« je vprašal Jok.
»Gamsova,« se je pohvalil Marko.
»Kje si jih dobil?« je izpraševal Jok, nič kaj vesel.
»Z Gašperjem sva povalila v Bukovi peci gamsa.«
»Prilegle so bodo. Marko, ti si pa fant,« ga je pohvalila Franca.
»Le naredi jih, jaz jih ne^bom jedel,« je izjavil Jok in se obrnil proč.
»Zakaj ne?«
več pridelkov
posebno v današnjih časih, ker bo s take njive dobil kmet le nizke pridelke.
Tudi kmet sam ima danes velik interes na tem, da z enega hektarja njivske površine dobi čim več pridelkov. Ker je danes pri oddaji pridelkov v veljavi kon-ti n g e n t i r a n j e, bo kmetu ostalo toliko več pridelkov, s katerimi more prosto razpolagati, čim več bo na isti površini pridelal.
Godnost zemlj«
Namen vsakega obdelovanja zemlje je, dobiti na njivi grudičasto strukturo ali sestavo zemlje. To je ono stanje zemlje na njivi, pri katerem more dajati njiva največje pridelke, ako je v zemlji seveda zadosti hranilnih snovi.
Grudičasta sestava njivske površine je predpogoj, da postane zemlja za setev čim bolj godna. Pod godnostjo zemlje razumemo ono stanje rodne njivske zemlje, ko morejo vse sile v zemlji delovati v največji meri za čim večjo rodovitnost, za čim boljšo plodnost zemlje.
V godni zemlji je vse polno življenja, ki vpliva na tak razkroj in na tako pripravo hranilnih snovi, da jih more rastlina v čim večji meri črpati. Vse to se godi s pomočjo izredno malih najrazličnejših živih bitij, ki se zelo hitro razvijajo in razmnožujejo, ako so zato dani v zemlji ugodni pogoji.
Naloga kmeta je, da pripravi tem malim živim organizmom v zemlji čim boljše pogoje za razvoj. Take dobre pogoje pa more kmet pripraviti s pravilnim in zadostnim gnojenjem, predvsem pa s pravilnim obdelovanjem zemlje.
Velikih napak pri obdelovanju zemlje tudi še tako dobro gnojenje ne more nikdar popraviti. More pa dobro in pravilno obdelovanje zemlje pripraviti zemeljskim organizmom ugodne življenjske pogoje in more tako nadomestiti oziroma spopolniti pomanjkljivo gnojenje. To je važno zlasti danes, ko ne moremo dobiti zadosti umetnih gnojil.
Vse njive preorji jeseni!
Vse njive — tudi one za vigredne setve — morajo biti obdelane že jeseni. Kakor danes ne bi smelo biti več kmeta, ki ne bi preoral njivo, vsaj samo na plitvo in površno, takoj po žetvi, tako ne bi smelo biti danes več kmeta, ki bi čakal, da bo obdelal njivo za vigredne setve šele v vigredi. To se sme zgoditi res samo v izjemnih slučajih.
Zelo važno je, da zemlja pri vigrednem in poletnem obdelovanju ni premokra, ne prevlažna, pa tudi ne presuha. Ako je zemlja prevlažna, se maže. Ko se taka zemlja osuši, je gosta, kakor bi bila zbita, da jo tudi z brano in drugim njivskim orodjem ne moremo zrahljati. V taki zemlji se zelo težko in zelo polagoma razvijajo mala zemeljska živa bitja, in pridelki na taki njivi
»S Poklukarjem hodiš okrog, še pilÄ načni z njim.«
»Ženi bo kupil ruto za god in otrokom priboljšek.«
»Verjemi mu.«
Marka je grabila jeza, ker se je nadejal, da ga Jok pohvali, ga je pa grajal. Pa komposteljski romar še ni dokončal: »Seveda! Do gamsov in srnjakov dobi slo, jarce ti bo pa zverjad odnašala. Kakšen ovčar pa boš?«
Marko je molčal; ni se maral prerekati s pobožnim možem.
Jok je pa odvrgel romarja in je govoril kakor grmeč Mojzes: »Le. Vedi pa: Če bi z rokami iz trnjevega grmovja travo trgal in sušil in s tistim senom jarce redil, boš več mesa snedel, kakor če leto in dan postopaš za gamsi in srnjaki. Le, le! Le vdaj se sli. Seveda. V Vrličih, na najbolj strmi skali visi tvoj parizar in najtežja vprega za predenj, s katero boš peljal sto centov blaga od morja na Dunaj. Še nocoj splezaj ponj. Le, le, kar.«
Na trde besede se je tudi Marko opogumil in je zadirčno jezikal: »Če mi nič ne privoščiš.« Raztrgal je z rokami jetra, stopil na prag, požvižgal Volkunu in Hrustu in jih vrgel vsakemu polovico. Skoro mu je bilo žal, da je poklical tudi Jokovega psa, bolj iz navade ga je kakor s premisie-kom, pa se je prepozno spomnil.
»Čeprav si jih iz togote vrgel psom, si prav naredil. Zate je kaša.«
»Sem že tvojega zmerjanja sit.«
»še kaše ti bo manjkalo, če boš z Gašperjem hodil.«
Franca je zagrebla ogenj v pepel in legla. Ker ni marala, da bi ju opravljali, ju je opomnila: »Le vpijta. Po drugih kočah pa poslušajo.«
so zato tako mali, da se komaj splačajo stroški gnojenja in dela.
Ako je zemlja presuha, je delo na taki njivi zelo težavno. Plug zemljo težko reže, ne more jo drobiti, grude ostanejo trde, niti z navadno njivsko brano in tudi s krožnično brano ne' moremo te napake popraviti. Tudi v taki zemlji se mali živi zemeljski organi ne morejo primerno razviti in posledica tega so zopet izredno mali pridelki.
Zato moramo pri obdelovanju zemlje zelo paziti, da izberemo za obdelovanje pravi trenutek, prayo vreme, ko je v zemlji za obdelovanje najprimernejša množina vlage. Čim lažja je zemlja, tem manjša je nevarnost za obdelovanje zemlje ob nepravilnem času.
Seveda pa je težje izvršiti kakor pa reči, da moramo zemljo obdelovati takrat, ko je zemlja primerno vlažna oziroma suha. Saj v vigredi večkrat ni časa, da bi čakali na ugodno vreme. Zato je pa ravno tako velike važnosti, da je zemlja obdelana že v jeseni. Takrat ni potrebno toliko paziti na to, kakšna je zemlja pri oranju, ali je bolj ali malo manj vlažna. Zimski mraz in zmrzovanje rahljata namreč zemljo in moreta popraviti tako vse te napake pri obdelovanju zemlje. Zato je zlasti važno, da je vsaj težka zemlja obdelana že jeseni.
Vlaga ▼ zemlji
Tudi lahko zemljo moramo obdelati že v jeseni. Pri vigreclnemu obdelovanju bi izgubila taka zemlja izredno mnogo vlage. Na rahli zemlji pa ravno vsebina vlage v zemlji odločilno vpliva na višino pridelkov.
Po vigrednem in poletnem oranju mora plugu takoj slediti brana, ker se tako zemlja najboljše rahlja. To je važno še prav posebno takrat, ako je vreme suho in toplo. Pri takem vremenu se zemlja po oranju zelo hitro osuši in jo že po nekaj urah ni več mogoče tako lepo rahljati in drobiti, zemlja ostane grudasta, z debelimi kepami. Še večja škoda pa je, ker izgubi pri tem zemlja mnogo dragocene vlage. Zato je pri oranju drugo najvažnejše opravilo: ne zamuditi ure in ure, ampak takoj za plugom naj brez vsakega odlašanja sledi takojšnje rahljanje zemlje, da je tako ohranjena vlaga v zemlji.
Ako njivo valjamo, moramo paziti, da pri uporabi valjarja zemlja ni vlažna. Za valjarjem je njivo treba takoj pobranati. Najboljše je, ako je že na valjar obešena brana, ki takoj za valjarjem gornjo plast zemlje rahlja.
Tudi pri uporabi brane in okopalnika je potrebno upoštevati vlažnost zemlje. Če je opravilo na njivi še tako nujno, je vseeno priporočljivo počakati, da se zemlja primemo osuši.
če bi mogel kmet opazovati, kakšne velike množine vlage izgubi po nepotrebnem zemlja zaradi nepravilnega obdelovanja, bi mnogo bolj pazil na pravilno obdelovanje zemlje.
Že v vigredi, šc bolj pa y nastopajoči poletni vročini trpijo večkrat žitni posevki zaradi pomanjkanja vlage. Temu smo pa večkrat sami krivi, ker nismo zemlje pravilno obdelovali in so zato izhlapele velike količine vode.
Marko dolgo ni zaspal in je delal naklepe:	»Še bom šel, še. — Kaj mu mar. —
Kaj je mar moj oče? — Prava reč, če je romal v Kompostelo. — Za nalašč bom s Trlejevo Meto prijazen, da ga bo še bolj jezilo. — Saj nisem več otrok.«
Ko se je zjutraj .precej pozno prebudil, je slišal pred kočo govoriti Franco: »Ne bo dobre volje. Ga je sinoči Jok precej trdo prijel, ker je šel s Poklukarjem na gamsa.«
»Marko s Poklukarjem —.«
»Ančka!« je sunilo Marka v srce, ki je spoznal glas in Ančkino žalost v njem. Sram ga je bilo, da bi bil najrajši potegnil kožuh čez glavo in bi nikoli več ne vstal.
»Kaj boš do sonca spal, Marko,« se je ponorčeval Cenek, ki je vstopil.
Marko je navidez premagal žalost: »O, dobro jutro, Cenek, pa si zgoden.«
»Se nama je mudilo.«
Z rožastim škafom in pisanim svitkom v roki je vstopila Ančka: »Dobro jutro!«
»Bog daj.«
»Marko! Mama je ukazala, da še danes priženi domov na sol.«
Kako je pokazala, da je Podlipnikova.
»Pojutrišnem sem mislil.«
»Danes!« je ukazala.
»Bom,« je odgovoril tiho, da se je komaj slišalo. Ančke se ni upal pogledati.
»Marko! — Sinoči so prevideli vašega oča.«
Marku je zastala žlica v skledi. Planil je iz koče in spustil jarce. Ves zmeden je bil. Volkun ga je začudeno gledal. »Ooo! Da bi se v zemljo pogreznil.«
Na Basališčih je zaslišal peti vinjenega Gašperja neumno pesem. Ognil se ga je in mislil: »Gamsa je v Moste nesel, prodal in pil. Muhcvčevi jarci se danes ne bodo do sita napasli«
Pravilno obdelovanje zemlje je edea glavnih predpogojev dobrih in obilnih pridelkov. Kakor nam dobra krava pri isti krmi daje mnogo več mleka kakor slaba krava, tako nam tudi dobro obdelana zemlja na isti površini daje mnogo večje pridelke kakor pa slabo in površno obdelana zemlja.
Glejmo zato, da bomo letos jeseni vso zemljo čim boljše obdelali. S tem bomo mnogo pripomogli do večjih pridelkov, do zboljšanja prehrane in — kar je za kmeta končno tudi zelo važno —- do znatnega zvišanja dohodkov v kmečkem gospodarstvu in to skoraj brez vsakega zvišanja izdatkov.
Gospodarske zanimiiosli	j V
V Š v i c i . . s
Posledice dolgotrajne suše se poznajo tudi v Švici. Zlasti je občutno pomanjkanje živalske krme. Zaradi pomanjkanja krme so začeli kmetje že sedaj prodajati v velikem številu živino; tako je narasla ponudba živine na živinskih trgih za tri- do štirikrat od normalne ponudbe.
Tudi ribe v ribnikih in vodotokih so zaradi suše in vročine zelo trpele.
naDanskem
Kakor poroča dansko ministrstvo za kmetijstvo, je padla zaradi pomanjkanja krme, ki je posledica dolgotrajne suše, proizvodnja masla koncem avgusta za 25 odstotkov.
na Poljskem
Po poročilih iz poljskih gospodarskih krogov je letos na Poljskem zaradi hude zime, vigrednih poplav in partizanskih bojev letina izredno slaba. Poljski grozi zato letošnjo zimo in prihodnjo vigred katastrofa v prehrani, ako ne bo pomagala Sovjetska zveza, kjer je letos po vseh poročilih nadpovprečno dobra letina.
na švedskem
Po uradnih cenitvah bo letošnja žetev žita na Švedskem dala samo 580.000 ton. To je samo 60% žetve leta 1946 in samo 54% žetve letnega povprečja v desetletju 1930 do 1939.
Da bi krila Švedska primanjkljaj na žitu, se vlada pogaja z vlado Sovjetske zveze zaradi dobav ruskega žita na Švedsko.
in v Zapadni Nemčiji
Kmetijski ministri vseh dežel v ameriški in angleški zasedbeni coni Nemčije so se zbrali v Frankfurtu, da bi se posvetovali o velikih težkočah zaradi preskrbe živil, ki so posledica letošnje slabe žetve zaradi suše.
Po podatkih britanskih in ameriških nadzornih oblasti bodo znašali pridelki letošnje žetve v splošnem le 50 do 60% larske žetve. Pridelek bo zadostoval tako komaj za prehrano do konca tega leta.
Ravno tako bo tudi zelo primanjkoval» krme. Kmetje bodo prisiljeni znatno zmanjšati število svoje živine. Ker bo ponudba klavne živine, kakor računajo, zelo velika, nameravajo klavno živino predelati v mesne konzerve. Tu pa so se že pojavile nove težkoče, ker manjka pločevine za izdelavo konzervnih škatelj.
Še pravočasno je opazil Ančko, ki je ne- I sla škaf mleka na glavi, in Ceneka z de-žico smetane v roki. Skril se jima je. Na vrhu Cryivce pa je zagledal, da tudi Jok žene domov na sol. Spoznal je njegovo dobroto in umel žalost, ki mu jo je sinoči prizadel s svojo trmo. Počakal ga je in prosil, naj mu nikar ne zameri.
»Je že dobro, Marko, samo da izpre-vidiš.«
6. JAGODE ZORE
Vsa objokana in zasopla je pritekla ■ Pri- * moževa Rozalka k Podlipniku in naletela v veži na Anco, ki je pripravljala malico j za v polje: »Mama! Oča so v hiši padli m jih ne morem sama spraviti v posteljo.« Dekle je zajokalo.
Podlipnica je zasočustvovala z Rozalko: »Sirota. Koj ti bom šla pomagat.« Ukazala je prestrašeni Ančki, naj napravi malico in nese na polje, in odšla z Rozalko k Pri' možu.
Jernej je ležal na golih tleh, le glavo je imel na blazini, ki mu jo je popravljala Manica in močila s solzami oča in blazinO’ j Podlipnica je takoj videla, da ni več daleč tista ura, ko se bo stari ovčar ločil s tega I sveta. Dvignili sta ga z Rozalko na poste-Ijo in Podlipnica je vprav premišljevala. J kako bi namignila Jerneju, da se mu bo j treba pripraviti, ko je Jernej sam izprego-voril: »Bog ti plačaj, Anca. — Po gospoda | naj gre Manica. — Naj pridejo z Bogom in z vsem. Ne bom več dolgo.«
»Po gospoda?« se je ustrašila RozaDca-’ j »Manica ne more. Gospod vikar so danes ^ ; Radolci.«
Dekleti sta znova glasno zajokali.
Podlipnica pa jih je mirila: »Nikar h« vekajta! Manica! Steci samo v Jarše i®
CELOVEC
Javnost morda misli, da je vprašanje koroških slovenskih zadrug že rešeno in da stari odbori spet delujejo. Vsa zadeva pa je obtičala, ker posojilnice ne morejo z nemškimi obračunati in ker se v glavni toč-W ne morejo sporazumeti. Da bomo stvar lažje razumeli ponavljamo znane stvari.
Koroška deželna vlada je izdala prvi odlok dne 6. marca 1946. Tedaj je bilo rečeno: »Slovenska' zadružna zveza se zopet, vzpostavi, prav tako tudi odbori. Zadruge dobijo nazaj svoje premoženje.«
Na podlagi tega odloka je bila takoj vzpostavljena posojilnica v Celovcu s starimi pravili, starim odborom in starim imenom v prepričanju, da se mora taka posojilnica pripoznati kot stara »Posojilnica Celovec«, ki jo je Gestapo zatrla. Ravnatelj državne Narodne banke je izjavil, da to ni ustanavljanje nove posojilnice in zato ni treba dovoljenja ministrstva. Posojilnica pa. je bila zapisana v zadružni register pod novo številko. Mi pa smo hoteli imeti staro in ne novo posojilnico. To pa zato, ker ima stara posojilnica zemljiško premoženje in smo mislili, da bi nam mogel kdo odrekati njeno premoženje, če bi ne bila vzpostavljena stara posojilnica. Posojilnici Celovec so hotele slediti še druge, pa le tako, da ostane v zadružnem zapisniku stara številka. Tako ni moglo biti dvoma, da posojilnica ne bo priznana kot stara. Trgovsko sodišče pa take posojilnice ni hotelo registrirati. Po tej poti. torej ni šlo: Nato je, deželna vlada izdala 18 decembra 1946 drug odlok:
1.	Načelno so slovenske posojilnice, oziroma zadruge zopet vzpostavljene.
2.	Kot neveljaven je proglašen zakon, na podlagi katerega je Gestapo imenovala komisarje.
3.	Kot neveljavne so proglašene pogodbe, s katerimi so bile slovenske zadruge spojene z nemškimi.
4.	Stari odbori in nadzorništva zopet začnejo z delom.
Ta odlok je pometel z vso nesnago, ki jo je bila nakopičila Gestapo v slovenskem zadružništvu. Zdaj ni bilo več treba ustanavljati novih zadrug z dovoljenjem ministrstva. Tu stopijo v življenje torej stare zadruge in zemljiškega premoženja jim ne more nihče odrekati. Ta odlok je uredil stanje zadrug, ki nimajo posestva ali katerim zemljišče ni bilo odprodano. Vprašanje pa je, kaj je s tistimi zadrugami, katerim je nemška zadruga odprodala zemljiško last.
Zemljišče so največ nakupovali nacisti, ki so bili »pri koritu« in so takoj zavohali, da je to najlepša priložnost zagotoviti si gotovino. Zemljišča ob jezeru so brez. dvoma dragocena, ker njihova vrednost raste in lastnik kupca lahko vsak čas najde. In to zemljišče ob jezeru so prodajali po ceni 1.50 — 3 šil. za kvadratni meter, ki pa je vredno vsaj sedem dobrih šilingov. Koliko pa je danes .vreden šiling, tudi vemo.
Ukrepe Gestapa je deželna oblast proglasila torej za neveljavne. Kako more biti nadaljne prodajanje pravomočno? Deželna
zadružna zveza in drugi ponujajo sedaj slovenskim zadrugam obračun, s katerim je odprodaja pripoznana kot pravnoveljav-na. Troje posojilnic je imelo večja posestva: Celovec, Velikovec in Podravlje. Kako je sedaj ? Stvar vzbuja že mednarodno pozornost. Neki dr. Fell, odvetnik iz Nizze, ki^ je sedaj pri deželni vladi v Inoniostu piše v listu »Berichte und Informationen« od dne 1. avgusta letos: »Postava o popravljanju Avstrijcem prizadete škode ni zadovoljila.. Rajši bi videli postavo, ki bi bila razveljavila vse po sili izvedene postave in prodaje po 11. marcu 1938 in to z uradnim ukazom in ne šele na tožbo prizadetega lastnika, če tistega človeka, ki je škodo trpel, več ni, naj se vrednost pripiše zakladu za popravljanje škode.«
Posojilnice se ^trinjajo s tem. Strokovnjak, ki so ga vprašali glede tega, je izjavil: »Nemška zadruga, ki je, zemljišča prodajala,^ jih mora spet vrniti posojilnici.«
Nemška zadružna zveza ponuja obračun in splošna zadružna zveza priganja slovensko zvezo, naj poravnave ne zavlačuje. Kot prva je zavzela stališče posojilnica Celovec na odborov! seji 28. avgusta. Posojilnica ne sprejme obračuna, ki se ne ozira na razprodana zemljišča. Nemška rajfaj-znovka v Celovcu je slovenska zemljišča razprodala, nemška rajfajznovka naj se pogaja za vrnitev. Morebiti ji kupci prostovoljno vrnejo, kar so bili kupili .morebiti jih bo treba tožiti. Tožbe naj izvede nemška zveza ali rajfajznovka. Kaj bi rekli naši slovenski izseljenci, če bi se posojilnice kar meni nič tebi nič podale in sprijaznile s krivico, ki ji v normalnih časih lahko rečemo tudi tatvina. Vsi kupci so vedeli, odkod so posestva in ne morejo trditi, da so bili — v dobri veri. Da so bili »v dobri veri«, že verjamem 3, ker so verjeli, da bodo poceni prišli do dobrih parcel.
Dokler odgovorni činitelji tako postopajo, ne moremo Slovenci verjeti, da je misel o enakopravnosti Slovencev in popravljanju prizadete jim škode resna. Ta primer kaže, da se pri denarju ljubezen res neha.
VELIKOVEC
Čeprav je bila poleti huda vročina in nas je žejalo, vendar nismo povsod popili mošta, ampak nam ga je še nekaj tu in tam ostalo v zalogi. Prijazna- jesen pa nas je tudi letos obdarila več ali manj s sadjem. Ker je moral stari mošt napraviti novemu prostor, smo v nedeljo pred štirinajstimi dnevi izpraznili in popili še tisto, kar je v sodih ostalo, da se ne bosta stari in mlad mošt kregala med seboj. K takemu veselemu in prijetnemu delu ni bilo treba nobenega siliti in vsak se je izgovarjal, češ da bo za novino dovolj prostora. No, kadar človek pije, ima vedno kak izgovor. Saj tam v Celovcu niste nič boljši sedaj, ko izpod pipe teče sladko vince. Tudi tam imate vedno izgovor in to skoraj vsak dan.
Jesen nas je letos obdarila z- lepim, prelepim vremenom. Suho zemljo že hudo žeja po dobrodejnem dežju. Prav poseben užitek v tej prelepi jeseni imajo lovci, ki
jim lepo vreme nudi lovske užitke kakor malokdaj. Prav posebno veliko je po pojju golobov, ki bašejo v golše na njivah ostalo- zrnje. Tako je zadnjič enkrat hotel dobiti nek lovec nekaj teh jesenskih obiskovalcev njiv pred puško. Enega je res dobil po znani narodni ugankir »Koliko golobov ostane, če enega ustreliš?« Samo tisti, ki je ustreljen, ker drugi 'vsi odletijo. Tistega ustreljenega je lovec vrgel pod drevo, sam pa je zlezel nanj in se skril med veje in listje upajoč, da bodo zopet prišli. Lovec je gledal ven na polje in čakal. Naenkrat je opazil, da se nekaj plazi po tleh kakor mačka, ter se bliža ustreljenemu golobu pod drevesom. Lovec je spoznal ,da je to lisica. Žival se je približevala in se zopet umaknila. Obvohala je goloba in bi ga rada odnesla. Zvitorepka je ugibala in ugibala, kaj naj stori, ker je zavohala ,da ji nekaj preti. Ali se jo izplača ustreliti ?• Sedaj še ne, ker kožuh še ni dober. Toda glej, za njo pride še ena tovarišica z istim namenom ter se plazi proti mrtvemu golobu. Lovec ni pustil, da bi lisici odnesli goloba, ustreliti pa ju tudi ni hotel. Tlesknil je s rokami in lisici sta izginili, od koder sta se pritihotapili. Lovec jima je želel srečno pot in na svidenje.
ŽELEZNA KAPLA
V	začetku avgusta smo v Kapli obhajali lepo in redko slovesnost, zlato poroko Kristanovih staršev iz Bele, očeta Pavla Roša in matere Rozalije, roj. Žagar. Kristanova družina je bila vedno zavedna slovenska družina in globoko verna. Kot je gospod dekan Zehner v nagovoru poudaril, so živeli kot vzor slovenske družine in globoko spoštovali vse, kar so bili podedovali od svojih prednikov ter so vzgled vsem mladim. Kot Večini slovenskih družin ni bilo prizaneseno in so mnogo trpele in žrtvovale v zadnjih letih, tudi Kristanovi družini ni bilo prizaneseno. En sin je padel v osvobodilnih bojih na Golici, drugi pa se je ponesrečil pri delu v gozdovih grofa Thurna. Hiša, kjer je bila slovesnost, je bila okrašena s cvetjem in venci in zdravice ter pesmi so se vrstile, želeč zlatoper učencem a zdravje in srečo še mnogo let.
Kakor se nekaj sliši, bodo v Kapli zidali dom za svoje vojne žrtve, zlasti za žrtve iz osvobodilnih bojev in je prostor pri carinarnici že na razpolago, ki ga je dal grof Thurn. Kadar bomo o stvari kaj več vedeli, bomo že sporočili.
V	cerkvi pri Mariji v Trnju popravljamo orgle, ki so zelo starinske in je ravno zaradi tega tudi popravljanje težje. Ostane naj namreč vse pri starem, črv pa je les že tako razjedal, da je težko ostati pri starem. Toda mojster, ki popravlja, bo že poskrbel, da bodo starinske orgle popravljene tako, kakor je prav.
GLOBASNICA
Poletje in jesen si že segata v roko. Jesenski darovi, delo pridnih rok, izginjajo v shrambe. Tako smo zaposleni z delom, da bi skoraj ne zapazili prehoda med poletjem in jesenjo. »Koroško kroniko« radi prebiramo, posebno novice »Izpod domače lipe«, kjer najdemo razne vesti iz drugih' krajev, novice o znanih in neznanih ljudeh, politična in kulturna vprašanja, ki so nam koroškim Slovencem vsem pri srcu. Zadnja šte-
vilka nas je veselo presenetila 7, objavo bo» vo poživljene »Mohorjeve družbe«, naše stare znanke, ki je Slovencem v preteklosti dala toliko zanimivega branja, ki smo.ga v zadnjih dvajset let popolnoma pogrešali v našo narodno škodo. Ko so to našo dobro duhovno mater obsodili na smrt, so se sodniki zavedali, koga pošiljajo v smrt in zakaj. Kakor beremo, bo »Mohorjeva družba« zopet začela izdajati, sedaj tako redke slovenske knjige. Pri nas je bilo prejšnje čase mnogo vnetih Mohorjanov. Na vse te družba danes lahko računa, da bodo ostali zvesti tudi vnaprej, pa tudi novih naročnikov med nami ne bo manjkalo, ker potreba in želja po slovenski knjigi je velika.
Letos smo koroški Slovenci mnogo ro« mali. Naš starejši' rod je svojčas romal na sv. Višarje. Hodili so večinoma peš. Toda teh, ki so bili tako arečni in so prepotovali v lepih mirnih časih vse naše vasi in kraje od vzhoda do zahoda in se nazadnje povzpeli visoko k višarski Materi Božji, je vedno manj in tako ho znamenita pot na Višarje, kamor je romal skoraj vsak Slovenec, kmalu pozabljena., Samo ustna izročila bodo še pričala, kam je nas koroške Slovence v preteklih časih vleklo srce. Po prvi. svetovni vojni in tudi že kmalu pred njo so mnogi naši pobožni romarji vzljubili Brezje-na Gorenjskem, nekateri pa so se podali celo na sv. Goro pri Gorici, ko je bilo romanje k vsem tem znanim in nam Slovencem tako priljubljenim slovenskim božjim potem še mogoče. Takrat je bilo tako. Sedaj pa, ko to ni več mogoče, smo začeli romati in iskati tolažbe pri naši koroški svetnici sv. Emi na Krki, katere ime je združeno z našo narodno zgodovino. Naj-prvo smo romali možje in žene. Bili smo zadovoljni z organizacijo in potekom romanja. Ob tej priliki smo si ogledali tudi Visoke Ostrvice. Nato so poromali k sv, Emi naši najmlajši. Ko pripovedujejo, kako lepo je bilo,' bi sedaj hoteli na Krko še vsi ostali, ki do sedaj niso utegnili ali mogli. Ti pa prihodnjič — drugo leto.
Pred kratkim so pričeli tudi pri nas pripravljati za napeljavo elektrike. Pravijo, da bo v najboljšem primeru posvetila luč ob novem letu. Ker je v današnjih časih »najboljši primer« treba razumeti tako, da je pri tem veliko zamude, se bojimo, da bo »novo leto« precej pozno glede elektrike. Čas bi že bil in potreba je tudi velika. Okrog in okrog imajo že električno razsvetljavo, le vasi, ki ležijo najbližje večje elektrarne dežele, pa so brez nje.
REBERCA
Daleč so tisti časi, ko- je peljala čez Pe-berco »furmanska« pot in je v gostilni teklo zlato vince ter so Reberčani rabili vodo bolj za pomivanje. No, in ker so očetje oči-vidno preveč grešili v pijači, je sinove zadela kazen in sedaj še vode nimajo, da bi si odmakali suha grla. Imamo sicer vodovod, pa mu je »guma počila«. Vodovod namreč nekje pušča in sedaj ne moremo ugotoviti kje, da bi luknjo zamašili. Tako imamo sedaj velike težave z dovažanjem vode. Luknjo pridno iščemo in vsaka hiša mora dati delavca, ki pomaga iskati. Sicer smo začeli že prešati mošt in nas ni skrb, da bi bili žejni, vendar bi že radi, da bi našli tisto luknjo, ki je preveč.
reci našemu Jožu, naj vse pusti in pride koj s konjem domov in koleselj naj pripravi, da bo šel v Radolco po gospoda.«
Rozalka se je vsa zmedena vrtela po hiši: »Oh, mizo moram pregrniti, pa nimam ne prtov in svečnikov ne križa.. Nič nimam. Sem pa sama.. Ko hi bil vsaj Marko doma. Kako naj si pomagam z otrokom, z Manico,«
»Nič ne skrbi,« jo je tolažila Anca. »Saj imamo pri nas vše. Mizo bova že midve z Ančko napravili. Marko bo pa jutri prignal na. sol in bo tri dni ostal z jarci na Rebri. Ti. samo oču strezi. In če ti bo česa manjkalo, pošlji Manico k nam iskat. Vse boš dobila. Saj ste pravzaprav naši.«
»Anca!« je pošepetal Jernej.
»Kaj bi rad. Jernej?«
»Dobra si. Ti bo že Bog povrnil,«
»Jernej! Kar pustiva to. Svoje življenje premisli!«
»Hooi,« mu je zacvililo v grlu. »Imam dobro premišljeno, še preveč.«
Nočilo se je že, ko je zacingljal na vasi zvonček: »Z Bogom gredo.«
»Z Bogom gredo.«
Od vseh strani so hiteli Krničani s prižganimi svečami k znamenju na vasi in pred hišo bo blagoslov. Vse tri roženvence so že odmolili v veži, pa še ni pozvonil ro-dinski vikar Ignacij Ostenik, da bi smeli še drugi vstopiti v hišo.
»Le kaj se Jernej spoveduje tako dolgo? Morebiti pa le ni bil tako pošten, za kakršnega smo ga imeli?« Natolcevanje je začelo siliti v duše.
Jernej pa je hotel vedeti, kaj naj reče Marku, da bo držalo. Nobena beseda mu ni bila dovolj močna, da bi razboritega fanta, kakor je bil Marko, priklenila k dobre-niu za vse življenje.
^ In vikar Ignacij je pomiril Jerneja šele, ko mu je obljubil: »Bukve mu bom dal, oča, da bo lahko do smrti bral in da bo vse življenje imel zvestega tovariša, ki ga bo stvaril pred nepoštenim. Joža, ki me bo peljal nazaj, jih bo prinesel.«
»Pristanem. Bukve bi držale. Pa kaj, ko fant brati ne zna.«
»Se bo pa naučil. Mu bom že pomagal.«
»Da se bo brati naučil in da bo iz božjih bukev bral, katere mu bom jaz sam na smrtni postelji dal, to mi mora obljubiti.
Zapel je zvonček in Jernej je prejel Boga in v sveto olje so ga dejali: »Kj^rie eleison, Christe eleison, Kyrie eleison.« Podlipnici so med litanijami ušle misli k možu, k Cenu, ki jo bo prav gotovo pohvalil, da je poslala Joža z vozom v Radolco: »Zopet ima eno stopnjo več, ko bo dopovedoval gospodom, da je'treba Rodine povzdigniti nazaj v faro — Cena? — Kje je? — Najbrže bo spal nocoj bliže Dunaju kakor Krnicam —.«
*
Manici se je sanjalo, da sta ležala z Vol-kunom pod češnjo, in obema je bilo hudo vroče. Po stezi je-prišel belo oblečen angel ; zlato košaro je imel v rokah in v njej kakor jabolka debele jagode. Manica je prav dobro vedela, da jih nese bolnemu oču. Zdajci pa je Volkun planil proti angelu in zalajal nad njim. Angel se je ustrašil in zginil. Manica pa je stekla k Volkunu, ga tako ozmerjala, da ga je bilo sram. Vendar mu ni prizanesla in ga je udarila še po gobcu in se — zbudila.
Odprla je oči in še vedno mislila, da je pod češnjo na vrtu. Opazila pa je bledo svetlobo, ki se je pozibavala na steni nasproti vrat, in se čudila, zakaj gori v hiši
leščerba: »Aha!« Zavedela se je, da leži v kamri na posteljci.
Spomnila se je prejšnjega večera in ge popolnoma prebudila: »Oča bodo umrli. Kaj je angel šel že ponje?« Dvignila je glavo, poslušala in ujela težko bolnikovo sapo: »Ni še šel angel po dušo. Le mene je prišel spomnit, naj naberem oču jagod.«
Zjutraj je poiskala coklice, katerih že več tednov ni obula. Bala se je kač, ki lezejo po grobljah, kjer okrog grmov rastejo jagode. Ob stezi v Ključe je natrgala šop dolge trave in iz bilk spletla košarico.
Strahoma se je bližala prvi groblji. Ko bi bil vsaj Volkun z njo, da bi pogledal, ali je kača v grmu: »Volkun se kače nič ne boji. Še celo volka premaga.« Pa ga ni bilo.
Manica je hotela kačo prepoditi. Mahala je z rokami in jo plašila kakor kure: »ššš, ššš, ššš!« Potem je previdno odgrnila veje in rdeče jagode so se ji zasmejale iz zelene trave.
Polno košarico jih je nabrala. Samo nekaj napol zrelih je pojedla sama. Druge je vse nesla oču, ki bodo umrli: »Bog ve, ali kaj hudo zaboli, kadar človek umrje? To bi jaz zavpila, da bi se slišalo po vsej vasi.«
Jernej je pojedel samo dve jagodi, da bi Manice ne užalil. »Samo dve?« In Manica je prav dobro vedela, da bodo sedaj oča kmalu umrli, ko ne morejo več jesti jagod, ki so tako dobre,
*
Marko ni odnehal, dokler ni odšla Rozalka, ki je bila počitka zelo potrebna, spat v kamro k Manici. Zaprl je za njo vrata, da bi je ne motila brleča leščerba; sam je legel k peči na golo klop. Zaspal ni. Še ka-
dar se mu je zadremalo, se ni pretrgala nit njegovih skrbi polnih misli.
Tiho, da bi ne prebudil oča, je sedel, oprl komolce ob kolena in podprl glavo kakor starec, katerega je upognilo trdo življenje.
Skozi odprto okno je slišal, kako je veter narahlo razgibal drevje. —- Pod streho je poskočil maček. — V Lipju in v Ključih se je oglašal čuk.
Dušeč dim je predramil Marka iz premišljevanja. Narahlo, po prstih je šel useknit bakljačo leščerbo.
»Marko!«
»Kaj bi radi, oča? Vode?«
Jernej pa je odkimal in Marko je postavil lonček, v katerem je ponudi! oču vode, nazaj na stol. Ujela sta se z očmi in razbrala iz njih drug drugega misli.
Jernej, je zopet pogledal v platneno rjuho: »Hiša je itak tvoja. Njivo sem. dal tudi tebi. Dekleta imajo kot in kar je vaša mama prinesla atu, jima vse pusti: skrinjo, posteljo, obleko, vse. Če se bo pa katera možila, ji moraš napraviti novo skrinjo, novo mizo in posteljo; les samo. In vsaki sem izgovoril pet rajnšev. Saj ne beš hud, Marko?«
»Oča, več jima bom dal, več.« Marko se je premagoval, kar se je mogel, pa so mu vendar zatrepetale ustnice.
»Če boš imel,« je mirno odgovoril Jernej.
Marko je obmolknil, se naslonil na končnico postelje in zamižal. Jarci, konji, vozovi in široka cesta so zaplesali v temi pred njim. Vsa dolga pot s samimi klanci; od ovčarja do vozarja in še naprej do gospodarja, pot, katero izmed tisočih komaj eden prehodi, drugi omagajo ali se ubijejo, kakor se je njegov rodni oče Primož.
.(Dalje prihodnjič,),
A

RADI® CELCYEC .
fyöVöti frö- CÜ-SOfiisU
SLOVENCI IN SLOATSNSKE MEJE V VISOKEM SREDNJEM VEKU (Nadaljevanje.)
Zapadna Evropa je. prav tako kot v ’ -'8. in 9. stol., štela tudi v 12. in 13. stoletju Karantance ali Korošce med Slovane in pri tem mislila prav ra prav Slovence. Helmold (umrl po 1. 1177) v svoji >Kroniki Slovanov« in Bartho-lomaeus Anglicus (okoli L 1240) štejeta Korošce poleg Čehov, Poljakov, Moravcev, polabskih Vendov, Rusinov in Dalmatincev k Slovanom. Govoreč o njih, pristavlja Anglež Bartolomej: »Slovani se med seboj razumejo ter so vsi v marsičem podobni glede jezika. in običajev, različni so pa glede ver, kajti nekateri so še dose-daj ostali pagani, nekateri se drže grškega obreda, nekateri pa latinskega.« Ruski tako imenovani Nestorjev letopis, ki je v svoji najstarejši redakciji iz začetka 12. stol., šteje v eno slovansko skupino skupaj z Belimi Hrvati in Srbi tudi >H o r u t a n e«, to je Slovence.
Zapadni pisci naštevajo slovenske pokrajine v 12. in 13. stol. včasih po državah, včasih po narodni pripadnosti. V prvem primeru štejejo Koroško, Štajersko in Kranjsko k Nemčiji. V drugem so Koroška, Kranjska in Istra deli Slovenije (1131), Gorica leži za Angleže 1. 1192 v Sloveniji; Karantanija s Srbijo in Dalmacijo spada okoli 1. 1240 k Veliki Slaviji, ki se tudi »Sclavonia« imenuje:	slovenske kartuzije
v Žičah, Jurkloštru, Bistri in Pleterjah so združene 1. 1415 v »provincijo Slovenijo«.
Angleški minorit Bartolomej, ki združuje okoli 1. 1240 pod imenom Karantanija vso takrat po Slovencih obljudeno zemljo, jo opisuje s sledečimi besedami: »Na eni strani jo obdajajo gore, na drugi pa Jadransko morje. Na mnogih krajih je zemlja rodovitna ter bogata z divjačino, govejo živino in konji. Ljudstvo je bojevito in hrabro ter zavarovano z mesti in gradovi. Zemlja je radi bližine Alp, kjer pogo-stoma sneži in dežuje .mrzla. Zaradi mrzlih voda, nastalih iz skopnelega snega, je baje v gorah mnogo golšavih. Tu je veliko medvedov, divjih volov in drugih posebnih gozdnih zveri. Tu so tudi užitni polhu katere jedo, čeprav se zdi, da so iz mišjega rodu, kajti njih meso je tečno in mastno.«
V dobi, ko pisec 13. stol. s temi besedami popisuje slovensko zemljo, se je njena narodnostna slika že močno spremenila, oziroma se spreminjala, Severni cjd nekdanjega slovenskega ozemlja v Vzhodnih Alpah je že zelo pomešan z Nemci.
Močne nemške naselbine so raztresene v če pretežno slovenskem ozemlju, v večidel že germaniziranih predelih pa se še vedno drže slovenske vasi sredi med nemškimi. Tak je v stoletjih, ki jih v politični zgodovini označuje borba za prevlado nad slovensko zemljo, položaj v današnji Vzhodni Tirolski, na Zgornjem Koroškem in Zgornjem š t a j e r s k e m. Naselbine, ki so se sredi nemške okolice po svojem dolgotrajnem in vztrajnem slovenskem značaju razlikovale od nemških Sosedov, dobe pridevek »w i n d i s c h«, in to tem kesneje, čim bolj se pomikamo proti. jugu. Zgornje avstr! j s ki Windisch-garsten ga ima prvič že 1. 1223, W i n-d i s c h b ü c h e 1 pri zgornještajerskem Trofaiachu je tako označen prvič 1. 1331 in to ime poslej obdrži. W i n d i s c h-berg pri Ljubnu (Leoben) na Zgornjem Štajerskem je od 1. 1320 M o n s S 1 a v i c u s ali podobno. Windisch-P öllau na V z h o d n e m Št a j e r-s k em ima pridevek po Slovencih od 1. 1443. Fliessing pri Wildonu je prvič 1. 1354 W i n d i s c h F 1 i s i ng. Visokogorski prehod preko Visokih Tur iz okolice ' Döllach-Sagritz v dolini reke Moll na Zgornjem Koroškem, kjer je obstojalo in se še dolgo ohranilo močno slovensko naselbinsko jedro, na Salzburško, ima še danes značilno ime Windisch-scharte (2727 m). Na danes nemškem ozemlju nastajata pogostokrat, druga poleg druge, dve vasi, ena po svojih prebivalcih slovenska, druga nemška; prva dobi pridevek »slovenska«, druga »nemška«. Od dveh Hartmannsdorfov pri Dzu na Vzhodnem Štajerskem je eden Deutsch-Hart-mannsdorf, drugi Windisch --H ar t-n a, n n s d o r f. Od dveh Kölndorfov	i
štajerskem Gleichenbergu je eden 1. 1322 »Windisch - C h o 1 n d o r f«, drugi 1. 1406 »Pairisch-Koelndorf«. Na Zgornjem Koroškem je v 15. stol. slovenska pripadnost že tako nenavadna, da se začenja pojavljati Windisch kot osebno ime.
Vsi našteti kraji s pridevkom »windisch« leže severno od Drave in kažejo, kako je bilo tamkajšnje prebivalstvo še prav do 15. stol. narodnostno mešano. Pa tudi
brez pridevka-»slovenski« ali »nemški« so nam krajevna imena najzgovornejša priča o mešanju Slovencev in Nemcev. Pri dveh krajevnih imenih je drugo večkrat le nemški previod prvotnega slovenskega. Že zgodaj postavljena cerkev za zgornji Mölltal je pustila^sled v skupnem imenu za pokrajino okoli Sagritza, ki se v virih okoli prve polovice 12. stoletja dalje imenuje K i r c h h e i m. Slovensko ime »C e r k n i-c a« je pa še danes ostalo vasi in potoku Zirknitz. Ohranitev slovenskega imena kaže, da je takrat, ko se je ustanovila cerkev, bila tam še živa-slovenska govorica. Podoben primer imamo iz gora severno od Beljaka. Tamošnji Klein-Kircheim je dobil ime po cerkvi. Slovensko ime je ohranjeno v označbi za del vasi in potok Zir-kitzen. Znamenje, da se je ob postanku cerkve (pred 1. 1177) v teh krajih še govorilo slovensko. Dvojezična je bila ta pokrajina še poldrugo stoletje kesneje. Še 1. 1321 čitamo o dveh planinskih kmetijah nad Potvinjem (Tiffen), eno ima »der windisch Heinrich« (slovenski Henrik), drugo pa »Heinrich' der Teudzz« (Henrik Nemec).
Do neke mere nam morejo tudi osebna imena pomagati pri presoji narodnostnih
razmer. Na Zgornjem štajerskem so v 12. in 13. stol. obstajali še prav obsežni in močno slovenski jezikovni predeli (kompleksi). V bratovščinski knjigi, samostana v Sekavi (Seckau) na Zgornjem •Štajer-, skem iz konca 12. stol. je vpisanih okoli sto slovenskih osebnih imen. Največ jih je pod zaglavjem »Naši bratje iz železnih rudnikov pri Ljubnu*. Bili so to rudarji s slovenskimi imeni v okolici zgornještajer-skega Ljubna (Leoben). Poleg nemških naletimo na slovenska imena posestnikov in plemičev ob zgornji Aniži (= Enns) in zgornji Muri ter stranskih dolinah pogostokrat še v 12. stol. V istem kraju obdelujejo poleg G o-rotana, Lubeja, Stojana, Svobo-dina in Stogoja zemljo Sigfridi, Perhtoldi, Dietmari, Ortolfi in Vul-fangi. Slovenski jezik in slovenska obleka ni bila na Zgornjem Š t a j e r s kem v 13. stol. še nič nenavadnega. Pesnik Ulrik iz Liechtensteina piše 1. 1227 o vitezu v Munški dolini, ki se mu je postavil nasproti, preoblečen kot slovenska deklica. Slovenski jezik je tudi še v plemiških krogih znan in v rabi. Obred umestitve in ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju se vrši vedno v slovenskem jeziku. Ko je Ulrik iz Liechtensteina, preoblečen kot Venera, prišel 1. 1227 na Koroško, so ga pozdravili pri Vratih v Ziljski dolini vojvoda in njegovo spremstvo s slovenskim pozdravom »Buge waz primi, gralva Venus«. (Dalje prih.)
ZA NEDELJSKO POPOLDNE
m m ü m m m\ a	rnmmmm	
m: mm	jj |6	m
• m*	isr		M'* 1’
SITTE
II-3
li«
||30
Vodoravno: 1 ena izmed lepot Gorenjske, tudi začetek slovenske narodne
ninintninmiHniiitHiiiiuinniiiiiiiimimiiiuniHiiiiiiii iiiHUfMHiiuiiHiniifiiiiHiiiiiiiHHintttoiiiiHHHHiMiHHitiniiiiiiiiiiiniiHiHHiHMWHnififi
pesmi, 8 drug izraz za dva, 9 žrtev bratomora iz sv. pisma, 11 »Hči planin« iz Gregorčičeve pesmi, 14 žensko krstno ime, 16 naplačilo, 17 nočna ptica, 19 slaboumen, 20 popoln molk, 21 tukaj, vzklik, 23 hranjenje, vzgoja, 24 ljubljansko predmestje, 25 veznik, 27 vrsta glasu, glas piščali, 28 samo eden, 29 nag, 30 tisti ki opazuje.
Navpično: 2 padavina, 3 isto kot 8 vodor., 4 bivša severnoevropska država, 5 kožna bolezen, izpuščaj, 6 ošpičen kos lesa, tudi sladkovodna riba, 7 «Ena rožca je . . .« (iz narodne pesmi), 10 domače žensko ime, 12 s plugom zemljo obdelovati, 13 povprek, postrani, 15 vojaški kruh, 17 mlečni proizvod, 18 žensko ime, 22 šop slame, 24 kmečko orodje, 26 skrajšano žensko krstno ime, 27 severni ali južni.
GOSPODARSKE VESTI
ZAVEZNIŠKI SVET IN AVSTRIJSKA LETINA
Zavezniški kontrolni svet na Dunaju je vrhovna oblast v Avstriji. Na podlagi poročil odseka za kmetijstvo in gozdarstvo pri tem kontrolnem svetu je sedaj kontrolni svet sklenil priporočiti zveznemu kanclerju, da bi bilo primerno ponovno oceniti uspeh žetve vseh pridelkov v Avstriji. Šele nato bi bilo mogoče točno preceniti celotno avstrijsko letino v letu 1947.
Dokler ta nova cenitev ni končana, naj hi se vlada pri določanju predpisov o oddaji pridelkov ravnala po podatkih, ki jih je zbralo ministrstvo za kmetijstvo in ne po podatkih, ki jih je zbral avstrijski osrednji statistični, urad.
'Zanimivo je namreč, da je po podatkih ministrstva za kmetijstvo letošnja letina mnogo boljša nego po podatkih osrednjega statističnega urada.
DUŠIČNA UMETNA GNOJILA
Ameriško vojno ministrstvo je sklenilo z zastopniki dušičnih tovarn v Linzu pogodbo, po kateri se je ameriško vojno ministrstvo zavezalo, da ho omenjenim tovarnam preskrbelo potrebni premog za proizvodnjo dušičnih umetnih gnojil. Premog bodo dobavili deloma tudi iz Amerike.
Tovarne dušika bodo dobavile v času od
1. septembra 1947 do 1. marca 1948 za potrebe ameriške cone v Nemčiji 75.000 ton dušičnih umetnih gnojil.
Približno 125.000 ton dušičnih gnojil ho na razpolago za potrebe kmetijstva v Avstriji.
POTREBA UMETNIH GNOJIL
Avstrijsko kmetijstvo potrebuje za setev v letošnji jeseni in v prihodnji vigredi znatne količine umetnih gnojil. Ta potreba je toliko večja, ker je zemlja zaradi pomanjkanja umetnih gnojil v zadnjih letih izčrpana in zemlja zaradi znižanja števila živine tudi v zadnjih letih ni dobila zadosti naravnih gnojil.
Od umetnih gnojil bo krila potrebo na apnenem amonijevem solitru dušična tovarna v Linzu, ako ho seveda dobila tovarna pravočasno zadosti goriva, da bo mogla nemoteno obratovati.
Za zatiranje rastlinskih škodljivcev je potrebno okrog 5000 ton neoljenega apne-negh dušika, ki hi ga morali uvoziti iz Nemčije ali pa iz Jugoslavije (Slovenija s tovarno apnenega dušika v Rušah).
Od ostalih umetnih gnojil potrebuje Avstrija še okrog 100.000 ton Tomaževe žlindre (Thomasove moke) in okrog 100.000 ton superfosfata. Tomaževo žlindro bosta predvidoma dobavili Belgija in Luksemburška.
V Avstriji je tovarna fosfatov v Nemškem Wagramu (Deutsch-Wagram), ki pa najbrž za dobavo zadostne množine fosfatov še ne bo prišla v poštev.
Potreba kalijevih umetnih gnojil znaša okrog 120.000 ton. Za enkrat so v teku pogajanja, da bi dobila Avstrija potrebno količino kalijevih gnojil iz sovjetske cone Nemčije.
Za primero navajamo, da potrebuje koroško kmetijstvo letno okrog 5000 ton apnenega dušika, okrog 15.000 ton fosfornih gnojil, okrog 8000 ton kalijevih gnojil in okrog 60.000 ton a.pna.
Iz teh številk je spet lahko izračunati potrebo slovenskega kmetijstva na koroškem po umetnih gnojilih.
Žetev na Češkoslovaškem
Po poročilih iz Bratislave bo uspeh letošnje žetve še slabši, kakor pa so to napovedovali najbolj črnogledi pesimisti. Vzrok temu je dolgotrajna suša. Sedaj se namreč vidi, da ne bo mogoče doseči niti polovico pričakovane žetve v višini 142.000 vagonov.
Tudi žetev sladkorne pese ho, kakor kažejo podatki 92 sladkornih tovarn, samo srednja. Niti ena izmed tovarn ni sporočila, da bi bilo stanje sladkorne pese v njenem okolišu zelo dobro. Tako je 15% tovarn označilo žetev kot dobro, 77% kot zadovoljivo in 8% kot izrečno slabo. V preteklem letu je označilo 21% tovarn stanje sladkorne pese kot zelo dobro, 63% za dobro, 13% za zadovoljivo in le 2% za slabo.
Tudi stanje sladkorne pese za seme je označeno kot izredno nezadovoljivo. Po mnenju strokovnjakov bo češkoslovaška primorana uvoziti letos pozimi mnogo več
semena sladkorne pese iz Amerike nego preteklo leto.
Po poročilih iz Prage morajo računati na Češkem v gospodarskem letu, ki se je pričelo 1. septembra, s primanjkljajem krušnega žita v višini 50.000 vagonov. Iz Sovjetske zveze, kjer je letos rekordno dobra žetev, bo po pogodbi dobila češkoslovaška 20.000 vagonov krušnega žita. Vprašanje je še, kako in kje ho dobila češkoslovaška preostalih 30.000 vagonov krušnega žita.
V preskrbi krme je Čškoslovaška še na slabšem, ker manjka približno 100.000 vagonov krmil. Sovjetska zveza ho zaenkrat dobavila 20.000 vagonov” krmil.
Grozi največja kriza v prehrani
Mednarodni uradi za prehrano v Wa-shingtonu napovedujejo za zimo 1947/48 največjo krizo v prehrani Evrope v vseh povojnih letih. Četudi temeljijo te napovedi na- nepopolnih podatkih o letošnji žetvi, moramo skoraj verjeti tem napovedim.
Kriza se bo po teh napovedih pričela v januarju, od februarja do marca pa ho dosegla višek. Vzrok tej krizi v prehrani je dolgotrajna suša v Evropi in slaba žetev v Severni in Južni Ameriki.
Ceiau
Nedelja, 14. septembra:
7.30: Jutranja glasba.
19.30: Polurna oddaja.
20.15: Večerna pesem.
Ponedeljek. 15. septembra;
7.15: Pouk slovenščine.
20.15: Poročila.
Torek, 16. septembra:
7.15: Zgodovinsko predavanje.
20.15: Poročila.
Sreda, 17. septembra:
7.15: Glasba s plošč.
20.15: Poročila.
Četrtek, 18. septembra:
7.15: Pouk slovenščine.
19.30: Poulurna oddaja.
20.15: Poročila.
Petek, 19. septembra:
7.15: Literarno predavanje.
20.15: Poročila.
Sobota, 20 septembra:
7.15: Aktualni komentarji-20.15: Poročila.
Morebitne spremembe v času bomo objavili v radiu.
Obsodbe vojaških sodišč
Britanski vojaški sodni zbor pod predsedstvom podpolkovnika Cohena je dne 29. avgusta v Celovcu obsodil rumunskega razseljenca Maruščaka Nikolaja na tri in pol leta ječe. Obsojenec je napadel nekega 82-letnega starčka in mu izropal uro.
Vojaško sodišče v Lienzu je obsodilo;
Štempihar Janeza na 50 S globe, ker je verižil s saharinom,
Luženko Ivana na 20 S globe zaradi slabega obnašanja in pa ker ni imel izkaznice o stanovanju,
Winkler Rudolfa na 14 dni zapora, ker je brez dovoljenja prekoračil zaporni pas in skušal tu priti v Italijo.
Opozori!« naročnikom
Ker se še vedno dogajajo pomote In ne-rednosti pri dostavljanju našega Usta in to skoraj izključno po krivdi poštnih uradov oziroma njihovih dostavljalcev, zato dajemo našim cen j. naročnikom sledeča navodilo;
Ako kdo ne prejme kake številke, naj vpraša oziroma opozori svoj poštni urad ali pa dostavijalca na izostanek lista: lahko tudi zahteva, da poštni urad reklamira pri naši upravi, ako bi ona res poslala premalo izvodov, (kar se pa zelo redko pripeti) ali če bi se kje med potjo kateri izgubil: kajti poštni uradi so uradoma dolžni reklamirati.
Ako pa bi kdo še vkljub temu ne prejel manjkajoče številke ali kake druge naše pošiljke, ga vljudno naprošamo, da nam to sporoči z dopisnico, nakar mu bomo poslali manjkajoče na njegov naslov.
Uprava „Kor. kronike'.
V založbi „Koroške kronike" je izšla nova povest Karla Mavserja „Sin mrtvega". Knjiga stane 4 šil. — Dobite jo pri razprodajalcih „Koroške kronike’ in v njeni upravi, Celovec, Včlker-markter Ring 25.
Tternška kronika" izhaia vsak petek - List Izdaja Britanska obveščevalna služba- - Uredništvo lista je v Celovcu. Včlkermarkter Ring 25/1 Telefon 3651/02. - Uprava '	'	in oglasni oddelek v Celovcu, FunderstraBe i. Teleion 3651/38. - Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. — Rokopisi se ne vračajo.