Dve bogoljubni sestrici Mimica in Tončka fjedolžni in prklni otroci so gotovo zelo srečni že l na zemlji, ker imajo čisto vest in mirno srce. Vetkrat pa ljubi Bog vzbudi takim dobrim otrokom hrepenenje po največji sreči — po nebeškem veselju ter jih tudi že v mladih letih pokliče k sebi v družbo angeljčkov. Taka otroka sta bili sestrici Mimica in Tončka; dobro leto je minilo, odkar se jima je bila izpolnila želja. katero sta večkrat ponavljali svoji rnateri rekoč: »0 da bi že bili kaj kmalu v nebesih pri Jezusu in Materi Božji! Kdaj bova tucli midve med angeljčki?« »Kadar bo božja volja, pa bosta prišli tja gori.« Tako so jima odgovarjali mati ter jima pravili o lepih nebesih, o ljubem Bogu in svetnikih. Tako pripovedo-vanje jima je bilo na vso moč všeč in kar očij nista odmaknili od matere ob takih prilikah. Zlasti radi pa sta poslušali o malem Jezusu. ki je na zemlji toliko trpel za grešne ljudi. Kar solze so ji polile, ko sta zvedeli, da sta morala Marija in sv. Jožef z Jezusom po zimi bežati tako daleč daleč — v Egipet. Po sa-motnih in pustih krajih so hodili, prenočevali pod milim nebom, lakola in žeja jih je mučila — pa to niso bili hudobni ljudje, ampak sam predobri, najsvetejši Jezus, presveta Devica Marija in sv. Jožef. Pa ne le solzili sta se zaradi tega trpljenja, temveč tudi popraviti sta si prizadevali, liar so takrat zakrivili hudobni Ijudje. Da bi Jezusa oclškoclovali za vse hudo, delali sta njemu v čast prav pobožno in pazljivo sv. križ. Le videli bi ji bili. posebno tisti nerodneži, ki tako površno delajo sv. križ! In potloj kako sta lepo roki sklepali med mo-litvijo in kako dostojno sta klečali, videlo se jima je že po zunanje, da jima je le telo na tem svetu, duša pa pri Bogu v nadzemeljskih višavah. V svoji otročji preprostosti in Ijubežini sta tudi naredili Jezusu lepo posteljico, odeli ga dobro, in Tončka. ki je bila za 3 leta mlaj^a od Mimice, ponujala mu je celo jedi. Včasih sta se tako zaverovali v ta opravila, da stav pozabili jed in pijačo. Cez glavo skrbij in opravkov pa sta imeli tedaj. ko so začele cveteti vsakovrstne cvetice. Najlepših sta natrgali, prinesli jih domov, potcm pa sedli na stolček pred podobo Matere Božje. »Tončka, sedaj mi pa po-dajaj cvetice, da spletem Mariji venec,« nagovarjala je Mimica sestrico. Le ta je bila takoj pripravljena. Toda predno je dala cvetico Mimici. pokazala jo je -vsekj Mariji, češ, ji je li všeč, ali hoče, da drugo izj^ere. Ker ji Marija s podobe ni odgovorila, posvetovala se je z Mimico, bode li Mati Bo*ja zadovoljaa z izbrano cvetko ali bi poiskala drugo. Ker se je zdel Mimici venec lep, upala je, da bo ugajal tucli presveti Devici. Ko je bilo pol spletenega, pokazali sta ga ji ter ga pohvalili, 5eš, lepši skoro ne more biti. Zelo rada je šla Mimica z materjo v kako Marijino cerkev. Lice ji je veselja zažarelo, kadar je slišala, da pojde z mamo na Rožnik. In to je bilo takrat, ko je bila komaj tri leta stara. Pod tem Marijinim holmcem je sedaj ob stezi prelepa kapelica Lurške Matere Božje Med potjo si je nabrala cvetic, s katerimi je venčala Marijino podobo, rekoč: »Na, to ti dam, ljuba Slati Božja. da me boš rajše imela!« Rada bi bila še več časa ostala pri tem Marijinem svetišču; kleče se je poslovila od svoje preljube nebeške Matere. Posebno ganljivo je bilo poslušati, ko sta blagi sestrici skupno zapeli katero izmed naših prelepih Marijinih pesmij, katerih sta več znali in mnogokrat punavljali s prisrčno pobožnostjo. Mimica je pa nekoč celo Jezusu suknjico naredila. ne Ie Materi Božji venec. To je bilo pa tako-le: Takrat je že v šolo hodila. Nekega dne se vrne vsa vesela iz. m šole in začne pripovedovati materi: »Mama, mama, danes sem že suknjico naredila ljubemu Jezuščku!« — »Kako si jo naredila?« poizvedovali so mati, čudeč se. »Mimo prodajalnice, ki ima v oknu razstavljenih toliko lepih stvarij, setn šla,« hitela je dopovedovati Mimica, »pa nisem prav nič pogledala, kar naprcj sem stopala svojo pot. Vidite, s tem sem naredila Jezuščku suknjico.« Seveda so bili mati veseli ter so pohvalili hčerko in jo tudi še naučili, kako bo Jezusu lahko še velikokrat suknjico, to je, tako veselje naredila, kakor bi mu po darila novo suknjico. »Kadar boS rada molila,« pravili so ji, »kadar si boš košček kruha pritrgala ter ga dala ubožcu, vselej boš Jezusa tako razveselila, kakor stariši otroke z novo obleko, pa še bolj!« Dobro si je za-pomnila Mimica te besecle in se je v šolo hodeč mimo prodajalnicc vselej premagala, da ni tam pasla rado-vednosti. Tončka pa je doma večkrat podarila bcraču prihranjen košček kruha. Najbolj sta si pa prizadevali obe skupaj pri ve-černi molitvi, da bi bil Jezušeek vesel. Lepo sta od-molili svoje rnolitvice, potem se pa še v postelji radi menili o malem Jezu-ui in angeljčkih, ki mu strežejo. Mnogokrat. so mati, ki so bili zelo utrujeni, že na pol apali, pa jih je vprašala Mimica ali Tončka: »Mama, kdaj bova pa midve med angeljčke prišli V Alikmalu?« Pa so ji mati potolažili, da jirna bo že Jezus prostor pripravil, naj ji sedaj lo ne skrbi. ampak naj lepo za-spita ter vedno radi ubogata, in gotovo bosta prišli mcd lepe angeljčke. Tudi to so opazili. da je Minica s seboj jemala kako sveto podobico s\\ križec in toliko Casa v roki držala, da je zaspala. Ni mi še treba posebej praviti, kako sta se tako bogoljubna otroka prizaclevala, da bi nikdar ne razžalila svojih starišev, marveč jima le veselje napravljala. Kar so oče ali mati ukazali, ali celo namignili, vso se je takoj zgodilo in kako rodovoljno! In kako izvrstna učenka je bila Mimica, ko jc začela s 6. letom v šolo hoditi. Sama je imela neizrečeno veselje v šolo hoditi k nunam; učiteljice so bile pa tudi jako vesele tako krotke, pridnc in modre učenke. Pač so si vcčkrat na tihem mislile. kako bi jim bilo težko delo olajšano in kako bi bilo nebeško prijetno v šoli učiti, ko bi bile vse učenke tako izvrstne in vzorne. Še to moramo omeniti, kako lep zgled je [lajala Mimica svoji mlajši sestrici Tončki; večkrat jo je opom-nila, predno je šla v šolo. kako naj bo pridna. kako naj mamo uboga itd. Pač je res srečna družini«. kjer se otroci sanii med seboj vspodbujajo k dobreinu in si drug pred drugim prizadevajo, kateri bi bil prdniši. Kaj ne, zares sta bili pridni Mimica in Tcnčka? Kako so ji pa tudi stariši Ijubili, in ne samo stariši, ampak vsakdo, kdor ji je poznal! A nista bili ljubi le Ijudem, temveč tudi Bogu, zato ji je poklical med an-geljčke. pa mnogo poprej, kakor sta mislila o5e in mati teh sestric. Anica se je v šoli in doma pripravljala za sv. jirmo in sv. spoved. Vedno je govorila in popraševala o svetem Duhu, ki ga bo prejela pri sv. birmi, ter komaj čakala dne, ko bode prejela sv. zakrament. Zadnji šolski dan pred binkoštmi je prišla vsa resna iz šole ter rekla, da si bo izprašala vest, ker pojde naslednji dan k spovedi. Zaprla sc je v sobico ter premišljevala, kaj bi bila storila takega, da bi Ijubemu Bogu ne bilo všeč. Ta večer je več molila, kakor po navadi ter šla potem v posteljo. Toda drugo jutro — in pozneje tudi nikoli več — ni vslala. Lotila sc je jc nenadoma nevarna bolez