OSTANKI RIMSKE CESTE V VELENIKU PRI PRAGERSKEM Stanko P ahič Pokrajinski muzej, Maribor Med odseki rimske ceste Celeia—Poetovio, ki so bili do nedavna v podrobnem neznani, sodi tudi tisti del trase med Slovensko Bistrico in Pragerskim, ki poteka po obrobju gri­ čevnatega terena z obsežnim gozdom Velenik. Prvi topografsko opredeljeni prikaz je na svoji karti »Die römische Militärstrasse von Cilli nach Pettau« 1 . 1861 podal R. Knabl, ki je celotno traso tudi obhodil, ne da bi za ta odsek napisal kaj več kot da so njeni sledovi »opazni vzporedno z okrajno cesto od Slovenske Bistrice na Pragersko«.1 Potek trase pa je tam kljub poudarjenosti površinskega reliefa vendarle še shematiziran, saj nista vrisana niti recentna cesta, na katero opis opozarja niti potok Devina, ki ga prečka. Prav za to ni vidna razlika med bolj naravnostnim potekom rimske in vijugavo linijo sodobne ceste, ki pride do izraza zlasti na vzhodnem grebenu. Drugi topografski raziskovalec te rimske ceste F. Ferk je 1 . 1893 o tem delu napisal le, da »prečka m okrotna dolinska tla Devine in vstopa v gozd Velenik, po katerem se usmerja proti vzhodu«, ni pa svojemu poročilu priložil ustreznega zemljevida.2 M edtem ko tam 0 odcepu proti Flaviji Solvi še ni bilo govora pa je Ferk 1 . 1903 v rokopisnem poročilu graški hranilnici tik pred veleniškim odsekom ta odcep domneval s tem, da je cesta tekla po trasi recentne ceste »z majhno izjemo južno od Klopc« vse do Slivnice.3 To izjemo je tolmačiti z dejstvom, d aje bil prelaz na grebenu Sp. Nove vasi vzhodno od cerkve sv. Jožefa od Knabla dalje nesporen, da pa je glede na terenske prilike bilo videti razumno priključiti rimsko traso k sedanji šele na zahodnem delu veleniškega gričevja onkraj Klopc.4 Ponovno je kartografsko prikazal rimsko cesto na tem odseku 1 . 1939 B. Saria, ki je sicer povzel dotedanja dognanja: »Po prekoračenju višine ob cerkvi sv. Jožefa nad Slovensko Bistrico je potekala približno vzporedno z današnjo banovinsko cesto Slovenska Bistrica—Pragersko. N a tem mestu se je morala nekje odcepiti cesta proti Flaviji Solvi, verjetno v črti današnje državne ceste.«5 N a priloženi karti, prvič v topografskem merilu 1 : 100.000, je trasa na sever precej shematizirana, tista proti Poetovioni pa se presenetljivo ujema z dejanskim stanjem, čeprav ni bila vrisana po podatkih s terena. V tem primeru je namreč določena shematizacija vrisane trase, ki je opazna na vsem obsegu karte, v Ve- leniku povsem ustrezala poglavitni težnji rimskih graditeljev cest — premočrtnosti. Izhajajoč iz teh podlag je bilo mogoče 1 . 1968, ko seje pričelo raziskovanje odseka Vele­ nik, ugotavljati potek rimske ceste že kar takoj na izredno zoženem pasu, čeprav ni bilo pričakovati, da bi bila Sarijeva shematizirana črta naravnosten vodnik. Teren južno od sedanje ceste je namreč m okrotno dno doline Devine, ki možnost rimske ceste že vnaprej izključuje, recentna cesta sama pa je s svojimi ovinki, useki in nasipi bila videti kaj nean- tična, neglede na to, da bi ob njeni gradnji v drugi polovici 18. stol. prav gotovo uničili ali vsaj prekrili starejšo traso.6 N a severni strani te ceste je raznoliko pobočje Velenika zlasti na vzhodnem grebenu že na prvi pogled opozorilo na rim sko traso. Tam prečka namreč greben naravnosten usek dokajšnje širine, ki po svojem obsegu presega običajne useke gozdnih kolovozov, s svojo premočrtnostjo pa opozarja na načrtno trasiranje, čeprav se ga današnja cesta v loku ob robu gozda izogne. Nekoliko težje je bilo najti traso rimske ceste v zahodnih predelih Velenika. V osrednji dolini se namreč usek izteče, brez kopanja pa ni bilo mogoče preveriti, če se rimska cesta ni že tam priključila trasi sedanje ob robu gozda. Iskanje je tu močno ovirala tudi gozdna podrast, ki je oteževala preglednost. Šele na obronkih zahodnega grebena je bilo spet opaziti pobočne police, ki so po vmesnih prekinit­ vah vendarle ležale v isti smeri in so imele tudi, kot se je pozneje pokazalo s kopanjem, zares sledove dela Rimljanov. Z obeh izhodiščnih smeri je bilo tako mogoče ugotoviti osrednji del skritega poteka rimske ceste preprosto po vmesni premici. S tem so bili podani zadostni podatki, da je bilo mogoče ta odsek rimske ceste vrisati na kataster, prenos na topografske karte, objavljen doslej dvakrat, pa je pokazal, kako blizu sta si Sarijeva shema­ tizirana smer in dejanski potek.7 Pričujoči prikaz na podlagi osnovne državne karte 1: 5000 (Pril. 1) je tako zaključena stopnja topografskega prikaza tega odseka rim ske ceste, ki mu bo ob zaključni obravnavi sledil le še glavni načrt 1:1000 z drugo dokum entacijo.8 Po zunanjih sledovih im a trasa rimske ceste skozi Velenik le tri oblike od dvanajstih, kolikor jih je bilo ugotovljenih pri klasifikaciji odseka med Dravinjo pri Slov. Konjicah in Trnavo v G odenincih/Preseki.9 V izpopolnjenem izvlečku iz tega seznama so to: 1 /6 Poškodovan ali uničen nasip kot pas gramoza na njivah l/6.9a — 60 m na njivi pare. 1338, k.o. Sp. Polskava. 2/1 Usek v naravnostnem vzponu 2/1.3 — 500 m obakraj vzhodnega grebena v gozdu med pare. 1336/113 in 1336/107, k. o. Sp. Polskava. 2/2 Usek oz. polica ob pobočju 2/2.5a — 17C m v gozdu pare. 352/1, k. o. Pokoše ter 2/2.5b — 360 m v gozdu pare. 352/1 in 351/2; vmes dvakrat prekrit z nanosi. 3/1 Cestišče pod površino sedanje ceste 3/1.1 — 140 m pod cesto Slov. Bistrica—Pragersko 3/2 Cestišče pod površino drugotnih tal 3/2.8a — 150 m na travišču pare. 314/1, 2 in 352/4, 5, k. o. Pokoše, 3/2.8b — 180 m v gozdu pare. 352/1 in 3/2.8c - — 300 m v gozdu pare. 351/2, k. o. Pokoše ter pare. 1336/84, k. o. Sp. Polskava. 3/2.8Č — 70 m v gozdu pare. 1336/107, k. o. Sp. Polskava 3/2.8d — 150 m na njivi pare. 1318/1, k. o. Sp. Polskava 3/3 Uničeno cestišče in nova tla 3/3.4/5 — 60 m pod vrtom pare. 1213, k. o. Sp. Polskava in potokom Polskavo N a tem 2140 m dolgem odseku so torej tla s traso rimske ceste še v celoti ohranjena, med njenimi zunanjimi oblikami pa manjkajo nasipi, kakršni so sicer običajni po ravninah. To dejstvo je nudilo dobre obete za arheološke posege, ki so imeli nam en natančneje določiti os cestišča za izdelavo glavnega načrta in podolžnega profila, hkrati pa zbrati čim več po­ datkov o obliki in sedanjem stanju gramoznega cestnega telesa. S prečnimi profanimi jarki na vmesnih razdaljah povprečno po 50 m, skupno 35, ter z dodatnimi sondami in vrtinami je bilo mogoče dobiti dovolj nazoren vpogled v antropogene posege na tem delu Velenika, gradnjo in obnavljanje rimske ceste, a tudi njeno propadanje po koncu rednega vzdrževanja ter opustitvi trase sploh. K ot kaže načrt poteka rimske ceste (Pril. 1) se ta vzpne iz zahodne smeri do znožja veleniškega gričevja pošev iz dna doline Devine, kjer je, kot je videti v strugi potoka in ne­ davnem izkopu vodovodnega jarka, večinoma odplavljena zaradi selitev potoka. Tudi 150 m dolg odsek (3/2.8 a) do pričetka gozda najbrž ni več ohranjen, ker so tu nekdanja tla močno spremenila svojo podobo. N a pobočju pod sedanjo cesto je bilo verjetno že poprej od spiranja pretežno uničeno cestišče do kraja zbrisano z oranjem, tako da danes na površini njive ni več sledov gramoza. Ravnica onkraj ceste je danes umetno nasuto dno nekdanje stranske dolinice, ki ga uporabljajo za nakladanje hlodovine in druge potrebe. Sonde do nekdanjih tal v trasi ceste niso dale prepričljivih ostankov cestišča, hkrati pa jih je sproti zalivala talna voda. 2 Trasa rimske ceste na terasi v zahodnem delu Velenika (od vzhoda proti profilu št. 3) Verlauf der Römerstrasse auf der Terasse im Westteil des Velenik-Waldes (vom Osten ge­ gen dem Profil Nr. 3) Naslednjih 170 m poteka trasa po notranjem robu police ob pobočju (2/2.5 a), dokler ni ta na predelu z večjim ilovnatim nanosom v razdalji nadaljnjih 180 m prekinjena in po­ ševno pobočje izravnano. Trasa ceste ima premočrten potek, ker se prilagaja prav tako naravnostnem robu prelom a pobočja, ki je nad njim položno (Sl. 2). Trasa ceste se tu »stopničasto« vzpenja z vmesnimi podolžnimi skloni med 1.1% in 3.6% od profila št. 1 do profila št. 4, s čimer se le prilagaja obliki pobočja. Absolutnemu vzponu cestišča v osi ceste s 5,1 m oz. 3,2% poprečnim sklonom odgovarja absolutna višina vrhnjega preloma pobočja nad polico s 4,5 m oz. 2,7% sklonom. Po ugotovitvah M. Šifrerja gre tu za gornji rob »domnevno riške terase 2«, ki so se mu graditelji rimske ceste uspešno prilagodili s tem, da so v notranji rob vkopali plitev jarek (profili št. 1—3) ali pa le bolj ali manj širok ob­ cestni rob (profili št. 4— 7).1 0 N a ta način so dobili pod povprečno 46%-nim nagibom notra­ njega roba police 7—9 m široko traso s prečnim nagibom 5,6% nad siceršnjim pobočjem terase s povprečno 20% prečnim sklonom. Talne plasti, ki so bile pri tem načete, so različne: rumenkasto rjava ilovica (profil št. 1), bledo rjav ilovnat prod (profil št. 2), sivi in rjavi peski ter svetlo siva ilovica (profil št. 3), modrikasto siva ilovica in svetlo siv pesek (profil št. 4). V tem se ta predel loči od pobočij proti vzhodu, kjer prevladuje ilovica vse do prečne doline in naprej čez vzhodni greben. N a nadaljnjih 180 m trase, kjer rob terase izgine pod enakomerno nagnjenim pobočjem (3/2.8b) je smer ceste še ista, vzpon pa le še neznaten, s povprečnim sklonom 0.3%, kar pomeni, če zanemarimo prečne grebene nanosov, že ravnino. N ato se cesta zaobrne na levo in z dvema vmesnima prekinitvama ob prečkanju stranskih dolinic zavije rahlo navzdol proti osrednji veleniški dolini. P ii tem na 360 m dolgem odseku prečka troje položnih grebenov v plitvih usekih (2/2.5 b), ki pa so, glede na to, da za kopanje usekov ni bilo prave potrebe, najbrž le obrobje terase 2 (SI. 3).1 1 Tudi tu je potek ceste glede na terenske prilike zabrisano »stopničast«, pri čemer se vmesni skloni gibljejo med 0,4% in 4,2% oz. v po­ vprečju 2,3%. N ato trasa rimske ceste v dolžini 300 m na dnu osrednje veleniške doline s skromnim in danes ob suši deloma brezvodnim jarkom ni vidna, ker je prekrita z naplavinami (3/2.8c). Potem ko je na pričetku poprejšnjega odseka na izrazitejšem hrbtu grebenskega pobočja 3 Trasa rimske ceste na terasi v sredini Velenika (od vzhoda proti profilu št. 10) Die Römerstrasse auf der Terasse in mittleren Velenik- Wald ( vom Osten gegen dem Profil Nr. 10) menjala smer z 24°-nim odklonom na levo, in se pri profilu št. 11 po 190 m spet za 12° obrnila na desno, je sedaj do pričetka vzhodnega grebena spet premočrtna. Zahodni del doline v dolžini 133 m se enakomerno spušča s sklonom 1.2%, vzhodni pa dviga z 1.3%, v sredini je dno s koritom jarka, ki sedaj prekinja cestišče v dolžini 18 m. Po prečkanju doline in ponovnem 31°-kem ovinku na desno preide trasa ceste v narav- nostni usek zahodnega pobočja vzhodnega veleniškega grebena. Ta usek je v svojem spod­ njem delu naravna tvorba in je nastal z odplakovanjem ilovnatih plasti s pobočja, zato im a na znožju tudi lijakast zaključek. Graditelji ceste so se ob severnem pobočju povzpeli vanj, tako da leži cestišče pri znožju le v njegovi levi polovici, to lego pa obdrži po vsem poteku prek grebena do naslednjega znožja v razdalji 500 m (2/1.3). V današnji obliki je ta usek na obeh straneh grebena pravzaprav recentna tvorba, saj leži njegovo dno na za­ hodni strani grebena do 0,8 m pod nivojem rim ske ceste (Sl. 4). Od te se je na teh mestih ohranil le obrobni del cestišča, prvotni vkop v pobočje pa je na nekaj m estih opaziti kot poličko v današnjem pobočju useka. Ostanki cestišča so zato ohranjeni le na obeh znožjih usekov, kjer so plitvo pod sedanjo površino ter na vrhu grebena, kjer pa jih je prečno na­ našanje po hrbtu grebena do 1 m na debelo prekrilo z naplavinami. K uničevanju rimske ceste je gotovo v veliki meri prispevala dolgotrajna raba te trase še v poantičnem obdobju, ko cest nihče ni vzdrževal. Tako se je na pobočju hkrati z odplakovanjem ob deževjih ce­ stišče vedno bolj tanjšalo, dokler se ni prom et odvijal le še po pretežno ilovnatih tleh, ki so jih deževne vode dolble tudi podolž v današnji usek. Tako v današnjih tleh useka še vedno leže raztresene krpe gramoza že v drugotni legi, ki so vse do znožja usekov, kjer se tla zravnajo in je cestišče še deloma ohranjeno, prispele z vzdolžnim odplavljanjem. N a vzhodni strani grebena je usek deloma deformiran z udori z višjih pobočij. Ker je na vrhu grebena gram ozna plast pri profilu št. 24 razširjena proti jugu, bi tu lahko do­ mnevali počivališče ali pristop k obcestnim stavbam. Čeprav dosedanje sonde na terasi obakraj ceste niso dale stavbnih ostalin pa so bili ostanki neke lesene stavbe odkriti tik ob sedanjem useku pri profilih št. 24— 25 (H na Sl. 7). V kotanjah z opečenimi plastmi nekdanje ilovnate površine je bilo poleg žganine precej črepinj lončenine za domačo rabo, 4 Sedanji usek v trasi rimske ceste na vzhodni strani vzhodnega grebena Velenik (od vzhoda proti profilom št. 28—25). Der heutige Einschnitt in der Linie der Römerstrasse am Osthang des östlichen Velenik Kammes ( vom Osten gegen den Profilen Nr. 28—25). vmes pa so bili tudi kosi amfor. Lega tik ob cesti ter najdba kosa žmrlja v gramozu v pro­ filu št. 24 skupno z razširjenim cestiščem na tem mestu govore za povezavo s cestnim pro­ metom. Tik nad cesto v istem profilu najdena napol obdelana m arm orna kam na ter sku­ pina štirih gomil v bližini to samo potrjujejo. N a vzhodnem koncu Velenika se usek spet lijakasto razširi, cestišče pa po 5.2%-em povprečnem vzponu na zahodni in 4.9%-em spustu na vzhodni strani preide v ravnino na sedanje njivske površine. Od tod dalje je nato rim ska cesta z le dvema neznatnima ovin­ kom a premočrtna prek Dravskega polja vse do Ptuja. V skladu z namenom tega prikaza, podati najznačilnejše oblike profilov rimske ceste v Veleniku ter ob njih pojasniti posege in dogajanje na tem odseku, bodo pritegnjeni v obravnavo le profili št. 3 na pobočnem useku, št. 10 na podobnem položaju, št. 11 na preč­ kanju stranske dolinice, št. 16/2 sredi prečne doline, št. 23 na robu pobočja z usekom, št. 24 na vrhu vzhodnega grebena ter št. 28 na izteku vzhodnega useka (Pril. 2). To je ob dosedanjih posplošenih prikazih prvi podrobnejši vpogled v stratigrafijo rimske ceste in plasti ob njej na tem odseku trase in s tem hkrati začasno poročilo o njej pred zaključno obravnavo z vsemi nadrobnostm i.1 3 Profil št. 3: gozd pare. 352/1, k. o. Pokoše, izkopan prek gozdnega kolovoza na trasi rimske ceste. Površina je tu trikrat prelomljena, usek na notranjem robu deloma prekrit z nanosom s po­ bočja, gramoz cestišča sega v sredini na površino. Sterilna podlaga je na pobočju in notranjem delu useka svetel rumenkasto rjav pesek, ki ga sredi police zamenja svetlo siva ilovica. Obe sterilni plasti v globini 40—95 cm pod površino sta v širini 11 m prekriti s svetlo rumenkaslo rjavo peščeno ilo- vico, verjetno nekdanjo vrhnjico, debelo do 45 cm, ki na obeh straneh preneha. Tu ima pobočje v širini 11 m pobočni strmec 18% ublažen na današnjih 8.5% po širini trase oz. 6.5% na ožjem delu cestišča. Gramoz, sedaj debel še 20 cm, je bil nasut v širini vsaj 7 m in je v spodnji polovici močno peščen, na zgornji pa se nekoliko dviguje ob pobočju. Ob spodnjem, desnem robu cestišča je bilo več debelejših prodnikov, gramoz s peskom pa sega v 10 cm debeli plasti še po pobočju navzdol. Podlaga in vrh gramoza sta zravnana, gramozna plast pa je v širini 1 m razgaljena. Gornjo levo polovico prekrivajo z višjih leg pobočja naplavljene plasti, pri dnu temno siva humozna ilovica z ogljem ter do 75 cm debela sivo rjava ilovica, ki pri sredini razgaljenega cestišča preneha. Desno spodnjo polovico in pobočje pod cesto prekriva do 25 cm debela plast svetlega rumenkasto rjavega peska, ki večinoma izvira s cestišča. V gl. 75 cm pod sedanjo in 20 cm pod antično površino je ob gornji, levi strani ceste ležala črepinja antičnega lonca (PMMb, inv. A 5401). Za traso ceste so tu izravnali le ozek pas terase, pri notranjem robu največ 0.5 m globoko. Podlaga cestišča ni bila povsem vodoravna, zato je cesta ali bila nagnjena, ali pa so jo izravnali z nasutim gramozom, ki je sedaj večinoma že odplavljen po pobočju. Na gornji strani izdaja vrh sterilne ilovice 2.5 m široko polico, ki je približno enako visoka kot levi gornji rob gramoza oz. 70 cm višja od desnega spodnjega roba ceste. V poličko je vkopan prvotno 60 cm globok jarek (ali jama?) z V-profilom. Peščena plast z raztresenim gramozom je pod cesto debela do 60 cm in sega po pobočju vsaj 25 m daleč, koje prekinjena z recentnim vkopom ob robu sedanje ceste. S ceste spran pesek je ob deževjih razgaljeval gramoz ter prekrival pobočje pod cesto. Hkrati, a zaradi rasti manj intenzivno, je deževje nanašalo na pobočje nad cesto in na njeno levo polovico ilovico z raztresenimi prodniki do 10 cm premera, kar oboje tvori na tem delu Velenika talne plasti. Ker je na terasi recentni kolovoz, so se plasti nad gramozom zaradi nezaraščene površine deloma izrabile. Profil št. 3 je tipičen za stanje rimske ceste tudi pri obeh profilih št. 1 in 2 na 100 m poprej in profilih št. 4—7 na 250 m pozneje, le da je vkop pri profilih št. 5—7 plitvejši in površina nad cesto zaradi in­ tenzivnejšega bočnega nanašanja zabrisana. Vzdolžna denudacija po videzu zaradi skromne nagnje­ nosti ni imela posebnega vpliva, po celotnem pobočju pod cesto med profili št. 1—7 raztresen pesek s prodniki pa opozarjata na spiranje s strani. Profil št. 10: gozd pare. 352/1, k. o. Pokoše, izkopan prek roba police in ob njej potekajočega recentnega kolovoza. Površina je tu blago nagnjeno terasi podobno pobočje ploskega grebena med dvema prečnima suhima dolinicama s poprej enotnim 9% sklonom, ki je tukaj ob robu police na trasi ceste v širini 20 m zmanjšan na 2,5%. Sterilna podlaga je enotna svetla rumenkasto rjava ilovica. V antiki so tu priredili 7 m široko, takrat 60, danes 80 cm globoko traso, ki jo na gornji strani obdaja 4,5 m široko poševno pobočje s sklonom 25%. Na traso so nasuli 7 m široko in danes le še 5—15 cm debelo plast gramoza, ki se je ob rabi vgrezala v ilovnato podlago. Gramoz ima tu nekoliko debelejše prodnike in je na levi polovici do sredine cestišča oblo vdrt, na desni polovici pa višji in valovito nabrazdan. Do teh deformacij je prišlo ali takoj spočetka, ko je bila plast gra­ moza še šibka, ali pa na koncu, ko se je od rabe na nevzdrževanem cestišču spet stanjšala. Gramoz na gornji strani preneha ob pobočju, na spodnji pa prav tako, le da je tu s peskom prišel tudi v nižje lege. Pod cesto so tla v širini 8 m odkopana v prvotno 90 cm globok sploščen jarek, čigar 5 m široko dno je bilo za 1.3 m nižje od cestišča na pobočju nad njim. Sodeč po ugotovitvah v profilu št. 9, izkopanem 30 m poprej, je ta jarek skupno s cesto prečkal vmesno dolinico in se nato pred naslednjo (s profilom št. 11) iztekel v pobočju. Danes je pri dnu prekrit z raztresenim gramozom s ceste, ki je na cestni strani debelejši. Nad njim je 35 m peska in 45 cm rjave peščene ilovice. V pesku je med raztresenim gramozom ležala železna podkev (PMMb inv. št. A 5420). Pomen tega jarka ob spodnjem robu ceste ni povsem jasen : morebiti je sprejemal in odvajal hudourniško vodo, zagotovo pa ni bil izkopan zaradi pridobivanja ilovice. Še danes je površina nad njim kotanjasta, da ob deževju nasta­ jajo luže, prečka pa jo recentni kolovoz, ki tu brez pravega razloga obide premočrtno traso rimske ceste. Vrhnja plast iz sivo rjave ilovice je nad cestiščem le 10—20 cm debela in zlasti na spodnji strani sega vzbočena lega gramoza do ruše. Šele nad jarkom se nanešena plast zdebeli in taka ostane še nekaj časa po ploskem pobočju. Pod njo je od jarka dalje v širini 13 m plast peska, ki se na koncu stanjša in preneha. Ob položnem pobočju je bilo bočno spiranje manj izrazito, nekaj peska pa je pri tem ujel tudi jarek. Ohranjena plast gramoza je tu zelo šibka, čeprav je teren le neznatno nagnjen, zlasti če jo primerjamo s 30 cm debelo plastjo v poprejšnjem profilu št. 9 ali naslednjem profilu št. 11. Profil št. 11: gozd pare. 351/4, k. o. Pokoše, izkopan prek prečnega kolovoza in ob severovzhod­ nem robu prečne suhe dolinice. Površina je skoro povsem vodoravna in šele onkraj desnega roba ceste se prične spuščati v blago pobočje. Zaradi bočnih nanosov ilovice na površini ni nobenega sledu o cesti, ki tod poteka v premi črti med profiloma št. 10 in 12, ležečima na pobočnih policah. Sterilna podlaga je svetlo rjava oz. rjavkasto siva ilovica, ki je pod cestiščem in desno od njega 1 razdalje - Entfernungen 2 kote današnje površine - Koten der heutigen Oberfläche 3 vrh gramoza - Schotteroberfläche 4 dno gramoza - Schottergrund današnja tla-heutiger Boden pesek- Sand B eliti gramoz - Schotter M ilovnata podlaga - Lehmschichten 1 1 H il l i 5 Tloris in podolžni profil rimske ceste med profili št. 9 in 12 — Grundriss und Längsprofil der Römerstrasse zwischen den Profilen Nr. 9 und 12 prekrita s temno sivo, do 50 cm debelo in deloma z ogljem mešano ilovico, nekdanjo vrhnjico. Prvotna površina je bila tu deloma kotanjasta, vendar pa precej vzporedna z današnjimi, za 1.5 m višjimi tli. Pri gradnji ceste so za izravnavo tal deloma odkopali ilovico na levem gornjem delu pobočja in z njo zasuli kotanjo. Na poravnana tla so nasuli gramoza, prvotno morda le 6 m široko, nato pa še 3 m proti severu. Danes je plast gramoza debela še 50 cm, kar pomeni, da so ga ob poprav­ ljanjih ceste dosipavali, ne da bi bile sedaj vidne razločne posamezne plasti. Košček opeke v vrhnji plasti na desnem, spodnjem robu cestišča je bil edina najdba v tem profilu. Med dvema pobočnima policama je rimska cesta prečkala to pošev potekajočo prečno dolinico po nizkem nasipu, ki ga je na gornji strani spremljal 2 m širok odkopan raven pas, nato pa se je pošev odkopano pobočje dvignilo za 50 cm. Ker je dolinica nekoliko daljša in v mokrih časih odvaja talno vodo, je bilo cestišče izpostavljeno močnejšemu bočnemu spiranju ob deževnih obdobjih, saj očitno ni imelo propusta. Zaradi močnejšega spiranja so se pričele na ravnici pod cesto nalagati peščene plasti, ki segajo še danes 25 m daleč ob cesti, tik ob njej pa so do 1.2 m debele. Spajanje peščenih plasti ob spodnjem robu ceste z gramozom kaže tudi na to, da je bočna voda spirala pesek tudi s pronicanjem skozi gramoz, ki je morebiti prav zato sedaj dokaj sipek. Na mirno odlaganje kaže tudi precej vodoravna plastovitost peska, njegova homogenost in v zvezi z barvnimi odtenki različna prepojenost z glinenimi delci. V nekem razdobju je plast peska dosegla višino gramoznega cestišča in po vrhu raztresen gramoz bi lahko govoril tudi za to, da so ga deloma uporabljali za cesto. Proti spodnji strani pobočja se peščena plast danes zlagoma tanjša in tam, kjer se v sterilnih tleh pojavlja rahel nagib, po nekaj metrih poneha. Kljub pronicanju bočne vode skozi gramoz pa je cestišče bilo vendarle dovolj suho, saj je voda skozi peščene plasti sproti odtekala, kar seje pokazalo še pri izkopu profilnega jarka, ki se je, ob deževju napolnjen z vodo, izpraznil čez noč. Nad vrhom gramoza na cestišču so sedaj različne plasti. Nad sredino ceste in njeno spodnjo polovico, nato pa še dalje po pobočju je 20—30 cm rumenkasto rjave peščene ilovice, medtem ko je kotanja med vrhom sredine ceste in sterilno podlago pobočja na gornji strani zapolnjena z enako, a čisto ilovico. Če je peščena ilovica še ostanek bočnega spiranja, pa je bolj glinasta plast med cesto in pobočjem znak mirnejšega usedanja glinenih delcev. Ta plast je tu tudi prekrita z 10 cm sive hu- mozne ilovice, ki ustreza nekdanji vrhnjici zapolnjene kotanje. Prek celotnega profila leži nato še 30—45 cm rjave peščene ilovice, bolj sipke in humozne, kot znak novejšega nanašanja. Današnja površina pobočja prehaja z ravnice nad rimsko cesto v pobočje šele nad peščenim nanosom na spodnjem robu ceste, kjer peščena plast ni več tako zbita. V podolžnem profilu (Sl. 5) je vidno, da leži profil št. 11 morebiti prav na najnižji točki prehoda preko dolinice, vsekakor pa se cestišče do naslednjega, 52 m oddaljenega profila št. 12 spet dvigne, pri čemer je možno, daje bilo v fazi najvišjega nasipa povsem ravno. Na današnji površini je nekdanje dno dolinice z nanosi že povsem izravnano. Profil št. 16/2: gozd pare. 351 /2, k. o. Pokoše, izkopan sredi prečne doline preko nasipu podobne vzpetine v trasi ceste tik pred recentnim jarkom. Današnja ravnica je neznatno nagnjena proti jugu. Enotna podlaga tal v tem okolišu je svetla rjavkasto siva ilovica, ki sega na severni strani 20 cm pod rušo, nato pa se pošev zniža do globine 1.5 m pod sedanjo površino in se nato skoro vodoravno nadaljuje proti jugu. Prekrita je s 5—10 cm debelo plastjo gramoza, ki pričenja ob znožju pobočja spodnje ilovice, sega 15 m proti jugu, pri čemer se polagoma razredči. Ta gramoz se v manj strnjeni obliki pojavlja že 11 m prej v profilu št. 16/1, v nekoliko debelejši plasti pa tudi onkraj sedanjega jarka v 28 m oddaljenem profilu št. 17, v tej obliki pa ga ni več v naslednjem profilu na obeh straneh. Za vse tri profile osrednjega dela ravnice je značilno, da pričenja gramoz zelo izrazito, prislonjen ob prvotno pobočje v precej premi črti in da se v vseh treh primerih proti jugu polagoma redči. Gre torej za pribl. 100 m dolgo in do 17 m široko strnjeno plast gramoza, ki ima v tem profilu dokaj enakomerno debele prodnike, v profilu št. 16 pa so vmes tudi do 15 cm debeli kosi (Sl. 6). Ta gramoz prekriva v profilu št. 16/2 na prvih štirih metrih od severa 60 cm debela plast peska in ilovice kot je bilo opaženo tudi v prejšnjem profilu št. 16/1. Drug gramoz je prekrit s sivkasto rjavim peskom, ki je v začetku do 80 cm debel. Ta pesek na severni strani klinasto preneha, na južni pa se, v tanjši plasti, nadaljuje neznano daleč po dolini. Podoben, le bolj mivkast in vodoravno plastovit pesek prekriva v debelini 40 cm gramoz še v naslednjem profilu št. 17, kjer pa je bilo mogoče določiti njegovo širino na 18 m. Prav tako ga je 30 cm tudi v profilu št. 16/1, kjer se v široki kotanji zdebeli na 1 m in je najmanj 30 m širok. Podobna, a le na 10 m širok jarek omejena plast peska je v profilu št. 15 na zahodnem robu doline, medtem ko v profilu št. 18 na vzhodni strani doline sega v sam gramoz cestišča. Na pesku leži do 20 cm debela plast vrhnjega gramoza, ki ima ohranjen le severni rob, medtem ko je vzdolžni recentni jarek južni rob cestišča odplavil. Pas gramoza je raven le v severni polovici ceste, kjer se na obrobju zniža za 40 cm. Na južni polovici je gramoz za 20 cm znižan in valovit, kar si je moč razložiti z ugrezanjem ob kolotečinah. Na podoben način leži gramoz na pesku tudi v profilih št. 17 in še 18, medtem ko je v poprejšnjem profilu št. 16/1 mnogo bolj fragmentaren. Dokaj podoben profil je bil ugotovljen tudi v Sp. Novi vasi, kjer je rimska cesta prečkala s peskom zapol­ njeno kotanjo.1 4 Skromnejši peščeni vložki se pojavljajo v profilih rimske ceste tudi pod Humom in v Loperšicah vzhodno od Ormoža.1 5 Pesek na gramozu na severnem robu cestišča priča, da ni bilo prečnega preplavljanja ceste, kar pomeni v profilu št. 16/2, da so graditelji pretok vode pozneje uredili. Mesto takega pretoka je bilo najverjetneje v smeri sedanjega prehoda jarka prek trase rimske 8 m in m cnloo co K iß kd co S in m m f'J c nIcni cm m m CO c*-