Mačka, podgana in vrana.
Basen,  v   spomin   na   letošnjo  hudo   zimo.
Lesorez.
"V enajstem letu po svetovni vojni             m sedla je v bližini na drevo,
izredno huda zima je nastala,                    podgana za smetiščem svojo luknjo
"V prirodi z mrazom, gladom in s plazovi   imela je in brž se skrila v njo,
uničevala drevje in živali,                          a mačka na smeteh je obsedela,
pa tudi mnogo je ljudi pobrala.                premišljujoč, kako in kje spet. si
Ob tistem času nekega se dne                   kaj hrane najde za želodec prazni.
za mestom na smetišču so sešle                Skrbno prebrskane so vse smeti,
aivali: mačka, vrana in podgana.                na kupu pa leži, .glej, kost debela.
Pred mačko v zrak se dvignila je vrana   Kost je obrana, toda v njej tiči
777
še mastni mozeg, a kako ga                       Podgana mački slepo je verjela,
dobila venkaj  mačka bi uboga?                se je usmilila in se takoj
Podgana le ji z ostrimi zobmi                   samaritanskega  lotila dela.
zamore kost preglodati in s tem                 Ko pa opravila je posel svoj
do slastne pripomoči ji jedi.                      in mačja zver je mozeg použila,
Tako premišlja mačka in zdihuje,             se ji še vroča želja je zbudila
podgana pa iz luknje gleda jo                   po toplem mesu in po sveži  krvi.
in se ji škodoželjno posmehuje.                »Odpusti mi!« zdaj mačka zakriči
»Podganica,  tovarišica moja!«                    in skoči  na prestrašeno podgano,
nagovori jo mačka in hlineč                      globoko v njeno kožo kremplje zasadi
prijateljstvo ji zvesto zatrjuje:                  jn prosi jo: »Potrpi mirno, vdano,
»Sovražnica jaz tvoja nisem več,                ustvarjena si ti za mojo hrano,
odslej kot dobri sestri si bodiva,               Zilto ti prizanesti moči ni!«
si pomagajva v sili, sovraživa                   Podgana je cvilila, se branila,
pa le ljudi, ki nas iz hiš pode,                   prosila, očitala, a zaman!
pobijajo in ne dado nam hrane!                Morilka živi kožo je slačila
Kot pila ostre ti imaš zobe,                      in se z zobmi je žrtvi v drob zarila.. .
prepili z njimi meni to koščico,                 Skrivaj sem gledal borbo to,
da mozeg polizala bom iz nje                    pretresla sta me stud in strah
in glad utešila si za trenutek!                     na brate> sestre> kjer že S0;
Za to uslugo ti hvaležna vedno bom        sera spomnii se in vzdihnil:  »Ah!«....
in poplačala ti jo vredno bom!«                                                                 „   „ .
Fr. Rojec