V Ljubljani, dne 28. februarja (910. — Številka 8. Ww NEKDAJ, SEDAJ IN STROKOVNA IZOBRAZBA MIROSLAV AMBROŽIČ III. Pogoj za vsako boljšo izobrazbo sta večja inteligenca in večje veselje do stvari. Vsi stanovi potrebujejo boljšo izobrazbo, povsod si jo pridobivajo samo oni, ki imajo zanjo navedena pogoja, in praviloma je v posameznih poklicih vedno pomanjkanje strokovno bolje izobraženih. Čim širša izobrazba pa je v posameznih strokah potrebna, tem bolj je treba upoštevati podlago za izobrazbo. Tiskarski stan, v katerikoli panogi si bodi, zahteva zelo široko izobrazbo zaradi obsežne tehnike, s katero proizvaja, in zaradi snovi, ki je predmet njegovega proizvajanja, pa naj bo to tiskano besedilo ali enobarvna ali večbarvna slika. Vsak tiskarski izdelek danes mora biti umetnina svoje vrste, izdelku pa daje bistveno obliko v nekaterih primerih baš tiskar, v drugih pa pri reproduciranju oblike bistveno sodeluj e. Tiskar katerekoli stroke v svojem delu zaradi snovi, ki jo obdeluje, ne sme biti nikdar samo mehanična sila, temveč mora ustvarjati tudi, če — kakor bi rekel — ponareja ali razmnožuje. Razumljivo je torej, da mora imeti tiskar večje obzorje in široko strokovno izobrazbo. Da bi to dosegli, je treba zlasti pravilne izbire naraščaja. Pri tem naj ne bo odločilna količina presedetih šol. temveč učenčeva občna nadarjenost, poleg tega pa bi bilo dobro, če bi se mogla izbrati samo ona mladina, ki ima prav posebno veselje do tega stanu. To veselje se pri mladini baš v letih, ko je najbolj primerna za strokovno iz- obrazbo, neštetokrat zelo živo pojavlja. Treba pa je vtem pogledu ločiti vsaj dvoje nagnjenj: kogar veseli lepa knjiga, nuj gre h Guten-bergovi stroki, kdor pa se zanima bol j za lepe slike, ta naj pride h kaki drugi stroki: litografiji, kemigrafiji, tisku iz izdolbeni ne. Važno je tudi, da se učenec, če je v kaki drugi stroki,' v primeru, ko opazimo, da bi imel več veselja za drugo, premesti v ono stroko, ki bi mu bila ugodnejša. Ta pažnja ni pretirana zahteva, kajti pro-speh obrti zahteva kakovostni in količinski napredek. In kakor se kakovost da izbol jšati z globljo strokovno izobrazbo, tako delavec brez posebnega truda lahko več proizvaja, če mu je delo prijetno. In čim težje je delo, čim več zahteva delo od delavca, tem bolj je treba upoštevati, da se da delaven prilika, vživeti se v delo in ogreti se za delo, ki ga izvršuje. To pa se more zgoditi samo tedaj, če delavec popolnoma obvlada tehniko in se obenem zaveda ali pa le čuti, da bo dal izdelku nekaj svojega. In kakor rečeno, če je to kje potrebno, je potrebno pri tiskarskem stanu. Ako je treba, da naš človek ne dela samo mehanično, temveč da se vživi v stroko, ki jo obdeluje, potem je baš tiskarju treba dvojne izobrazbe, in sicer: splošne ter p o s e b n e strokovne. Tiskarstvo pomnožu je duševne proizvode največjih mislecev in umetnikov, v tem primeru je to poklic, ki se z drugimi niti primerjati ne da. Razen tega morajo posamezni delavci posameznih strok tiskarstva imeli v razloženem zmislu dovolj pojma o različnih snoveh, ki jih obdelujejo avtorji. Delavec s pomanjkljivo občno izobrazbo je manj vreden, četudi je glede svoje spretnosti morda sposobnejši, ker se kljub telesni spretnosti v snov ne more vživeti. Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na to, da je doba univerzalnih ženijev minula. Danes zahteva življenje v vsaki stroki delitev dela in da morajo biti za posamezna dela posebno izobraženi delavci. Čim obširnejša in težavnejša je snov, tem večja specializacija je potrebna. Če smo rekli, da naj bo vsak tiskarski izdelek umetnina svoje vrste, je potrebno za vsakega tiskarja, da ima zlasti dober okus. Ta je človeku prirojen, deloma pa se da vzgojiti. Soditi o njem pa moramo na podlagi lastnih risarskih izdelkov, ki so nam na razpolago, ali pa s preizkušnjo, če novincu predložimo različno lepe izdelke ter ga vprašamo, kaj je lepše in kaj bi se dalo na manj lepem izboljšati. Dober risar je v prvi vrsti poklican v tiskarski stan; če pa ima novinec dober okus in nima nadarjenosti za risanje, še ni rečeno, da bi ne mogel postati prav dober strojnik, fotograf, kemigraf ali stavec v tiskarstvu. To pride v poštev v občni izbiri novincev. Takoj za tem pa moramo tudi že pri izbiranju gledati na splošno izobrazbo. Stavec mora obvladati slovnico in jezik. Čim več jezikov zna, boljši je. Dalje bi moral imeti temeljne pojme vsega, kar daje današnja humanistična srednja šola. Risanje mora obvladati poleg dobrega okusa, ki smo ga navedli kot neizogiben prvotni pogoj, vsaj toliko, da zna razdeljevati prostornino in narisati ploskovno kompozicijo. Ako pa pride v poštev za stavne stroje, bi moral imeti vsaj temeljne pojme strojne mehanike. Strojnik za kakršenkoli tisk bi moral imeti najmanj strojno tehnično šolsko izobrazbo. Za litografe-risarje so primerni samo prvovrstno nadarjeni risarji. Prvovrstni risarji morajo biti dalje vsi oni, ki izvršujejo kakršnokoli retušo. Oni pa, ki imajo opravka s fotomehaničnimi postopki, bi morali imeti potrebno izobrazbo o kemiji, ki pride v poštev za te postopke. Dobro izbran naraščaj moramo dalje izobraževati, pri čemer morata skladno sodelovati dva činitelja: delavnica in šola. Delavnica daje učencu praktično spretnost in priliko za spoznavanje temeljnih pojmov stroke. Poglobitev v razumevanje praktično izvrševanega dela je navadno v delavnici zelo otežkočena. Tu dostikrat ni primernih učiteljev, ni dovolj časa, pa večkrat tudi ne dovolj zanimanja za učenca. Ni važno, čemu je tako, važno je, da je treba poleg delavnice še drugega činitelja, ki naj izpolni to, česar učenec v delavnici ne more dobiti. To more biti samo dobra strokovna sola. Strokovni šoli se ni treba baviti s praktičnim delom, temveč mora to delo razlagati na ta način, da postane učencu razumljivo njegovo delo v delavnici; da spozna, zakaj naj dela baš tako in kako bi še lahko delal, da bi bilo tudi prav; da dobi povod za globlje razmišljanje o svojem delu in zanimanje za napredek. Šola mora razen tega dajati učencem vse, kar nastaja v strokah novega, ker jim tudi tega delavnica ne more nuditi. Delavnica je omejena vedno na svoje obstoječe tehnike in priprave; občno napredovanje se vrši zunaj; na njegov vstop v delavnico pa naj bo osebje vsaj kolikortoliko pripravljeno, da bo razumevanje lažje. Šola naj da učencem več kakor pa učenci trenutno potrebu jejo, ker njeni smotri segajo mnogo preko dobe šolskega obiska. Učencem je treba dati tudi temelje knjigovodstva in načina kalkulacije.. Šola mora skrbeti tudi za občno izobrazbo, mora nadaljevati to, kar je prinesel učenec iz prejšnje šole v svoj novi poklic, da ne zaostane, temveč da se svoji posebni stroki primerno razvija. Za izobrazbo okusa naj bi nudila šola pripadnikom vseh strok tiskarske obrti: risanje in pouk o estetski sestavi barv, o slogu in kompoziciji. Za posamezne stroke pa je še potrebno: Za stavca: jeziki, slovnice; času in razmeram primerna občna izobrazba. Za strojnega stavca je potrebna izobrazba v strojni mehaniki. Strojniki vseli panog bi se morali izobraževati v strojni mehaniki ter spoznavati kemijo, kolikor zadeva sestavo in izdelovanje barv. Poleg tega bi morali spoznavati različne vrste papirja. Litografi, kemigrafi in delavci pri tisku iz izdolbenine morajo dobiti primerno izobrazbo v liziki in kemiji, ki zadevata njihovo delo. Strokovna izobrazba pa ni potrebna samo naraščaju, temveč tudi že izučenemu delavcu. Danes je v tiskarski stroki povsod tako. Kar učenec pridobi v svoji učni dobi, s tem ne more izhajati, ker mora napredovati s časom. Tudi največji strokovnjak zaostane takoj, kakor hitro ne sledi več napredku. Zaradi tega je potrebno, da se izpopolnjuje tudi delavstvo z dobrimi predavanji, večernimi tečaji ter prvovrstnim strokovnim in občnim štivom. Izobraževalno delo izučenih delavcev ima lahko poljubno obliko, toda po vsebini in razdelitvi gradiva naj bo tako, kakor naraščajeva šola, prilagodeno pa mora biti udeležnikom. Kolikor poznam razmere pri nas, je za vse to mnogo razumevanja. Treba je samo, da se izvrši. K izvršitvi pa naj prispeva vsakdo, ki je neposredno udeležen pri tej kulturno važni zadevi. SEST RESNIC O TUJKAH A. SOVRE Kdor je naš dosedanji pomenek o tujkah količkaj potrpljivo poslušal, se je utegnil prepričati, da moje «puristično» stremljenje nima namena, kratko in malo sleherni tujki zaviti vrat, temveč da se borim zgolj proti prepogosti in nepotrebni rabi tujih izrazov le-tam, kjer nam zanje ne manjka dobrih domačih besed, oziroma kjer je tujka bodisi lepoti jezika, bodisi točnemu in pravilnemu razumevanju na kvar, t. j. zlasti v umetni prozi in poeziji ter časopisju. Prvi dve ste, kot smo, upam, videli, po svojem, rekel bi, gosposko plemenitem rodu nenavadno občutljivi tvorbi človeškega duha, tako da jima vsaka, četudi majhna tuja primes ob nepravem času in na nepravem kraju mnogo bolj škoduje kakor drugim slovstvenim proizvodom, ki jim umetnostna plat ni glavni in edini namen. Mnogo manj občutljiva glede tujk je znanstvena proza: v filozofiji in njej sorodnih panogah, v zgodovini vseh vrst, v matematiki in kemiji, v prirodopisju in prirodoslovju, v zdravilstvu in tehniških vedah, v jezikovni znanosti itd., povsod je najti veliko množino umetnih besed, grških in latinskih, ki sodijo med neutrpna pomagala za znanstveno izražanje, ki so preživele stoletja in tisočletja ter si pridobile neoporečno pravico v domačem jeziku, besed, ki so slej ko prej vez med novodobno in antično kulturo ter zgovorne priče, kje ima moderna evropska prosveta svoje korenine. Takih izrazov ne bo noben IMuneten človek preganjal. Besede, kot n. pr. logika, dramatski, proza, metafizika, politika, oda, trapez, eter, fiziolog, demokratski itd., so v slovenskem slovarju prav tako potrebne kakor kruh, živ, mati, lep, cviček in jetrca. Res je sicer, da bi zmogel to, kar je utegnila grščina, tudi vsak drug jezik, namreč, da bi zajemal recimo za označeva- nje modroslovnih pojmov iz svojega, ne pa hodil k sosedom na posodo: toda Grki so bili jezikovno zdrav narod, ki je imel za besedo izredno tenak sluh, pa mu še na misli ni bilo, da bi bil pri-mešaval svojemu filozofskemu besedišču nemara perzijskih, egiptovskih, kaldejskih in kaj vem kakšnih še drobcev. Mi pa smo glede tega mnogo manj odporni in le preradi posnemamo Nemce, ki so v znanstvenem tujkarjenju neprekosljivi mojstri. Tako uporabljamo po njihovem slabem vzgledu poleg nekaj stotin nenadomestljivih umetnih izrazov tudi vse neštete tisoče odvisnih in večinoma kaj grdih spak, zbog katerih si je stekel nemški učenjaški jezik v izobraženem svetu tuko žalosten sloves. Kdorkoli je v svojem duhovnem delu odvisen od nemške znanosti, vsakemu se je brez dvoma že zagabila tista priskutna ciganščina, v kakršni jeclja premnog nemški znanstvenik s svojo proslulo «Zunftsprache>. In tako zbrojo pišejo ljudje, ki se utegnejo — po pravici — postavljati s Faustom! Mommsen, ki mu gotovo nihče ne odreka globokega znanja in mesta med največjimi zgodovinarji, piše o Židih, da so «ein vvirksames Ferment des Kosmopolitismus und der nationalen Dekomposition», Banke oznanja edie Repression der popularen Emotionen», Lumpreeht ugotavlja, da so «solche Zeiten stets von hoher Suggestibilitiit, wie Zeiten neuer Dominanten und ldealismen nach ihrem Moment der Synthese, der Konzentration zu sein pflegen», nekdo drug odkriva nedoumno skrivnost, da je «die Ontogenese eine Rekapitulation der Phylogenese» (Engel). Če to ni ciganščina in smrten greh nad najdražjim, kar vsak omikan narod premore, nad domačim jezikom, potem pač v resnici ne vem, kaj je greh! Najbolj žalostno pa je, da pišejo v takem sračjem znesku ravno možje, ki so pred vsemi drugimi po-klicuni, da l>i gojili in čuvali naj plemenitejšo svetinjo svojega naroda — nemški in avstrijski vse-učiliški profesorji zu nemščino ali «germanisti», kot se imenujejo, da dajejo s tujim nazivom samim svoji nemoči žalostno izpričevalo. Razvada čezmernega tujkarjenja v znanstveni prozi ima svojo kal v stremljenju, da prikazuj piščevo učenost v kar se da bleščavi luči. kolika globina znanja, kako neizčrpna obilica misli biva v tem oblagodarjenem človeku, si govori natihoma povprečen zemljan, da jaz siromak njegovih razodetij nič, pa res prav nič ne razumem! Potolaživa se, povprečni zemljan, zakaj kjer iščeva globin, so navadno plitvine, kjer domnevava žarenje novih solne, so često pohlevne kresnice. Domalega zmerom je tako, da je delo, ki je s tujkami pre-naperjeno, miselno plehko. Pisec, ki rabi preveč in nepotrebnih tujk, tega, kar ima povedati, ali v sebi donosil ni ali pa je tako vsakdanje in povprečno, da skuša z izpreminjasto, nubreklo in gobavo tujko vzbujati videz učenosti, ker bi umljiva beseda izdala snetivost njegovih dognanj. Vsi zgoraj navedeni stavki, ki se s tujim perjem tako široko ščeperijo, pomenijo, v navadno človeško govorico prevedeni, take preproste resnice, da bi jih tudi v nalogi kakega višješolca brez začudenja čitali. Toda kaj bi bilo z videzom znanosti, če bi razlagal pisec običajne stvari v običajnem, vsem razumljivem jeziku? Seveda, vsakdo se ne da preslepiti: na razsodnega bravca je učinek prepogostih tujk baš nasproten, kot ga je pisec nameraval. Kajti resnica je, da znanstveni prozi prav tujka jemlje znanstveno vrednost, to pa zbog svoje ne- iskrenosti, ali kot smo že zgoraj nekje dejali, radi svoje nravstvene nepoštenosti. Pa še nekaj je, zbog česar bi se morala tudi znanstvena proza ogibati preštevilnih tujk. Premnoga dela. n. pr. filozofski, politični, umetno ali slovstveno zgodovinski spisi hočejo imeti svoj prostor ne le v znanstvenem slovstvu, temveč obenem tudi v umetni prozi. Za take velja torej isto merilo kot za slovstvene umetnine sploh, a te so, kakor smo videli, glede tujk zelo občutljive. In vendar, koliko znanstvenih knjig je, ki jih vzame človek bas zaradi preobilne navlake tujih besed samo tedaj v roko, če potrebuje kak navod ali poučilo, dasi bi jih, ko bi imele manj tujk, po večkrat z zanimanjem in užitkom v celoti čital. Narobe pa poznam marsikako znanstveno knjigo, ki je po svoji vsebini že zastarela, a je pisana v tako lepem in čistem jeziku, da jo zmerom še rad prebiram. Trajno vrednost ima znanstvena knjiga navadno le, če ustreza zahtevam umetnostne proze, tem pa ustrezati ne more, ako je naperjena s tujkami kakor zajčji hrbet s slanino. Nekoliko drugače je s strokovnimi knjigami iz zdravilstva, tehnike,kemije in podobnih ved. Kako se pogovarjata in razumevata na primer dva kemika, je za nestrokovnika vseeno. Njun znanstveni jezik umetni prozi in povprečnemu izobraženemu govoru glede čistoče ni nevaren. Čim daljši, čim teže govorljivi in maiij razumljivi so njuni kemični obrazci, tem bolje, in s tega stališča so mi besede «Acetylathylenphenylhydrazin» in «Acetylaminooxyphenylarsin» ali podobne prava poslastica. (Se bo nadaljevalo.) RAZGOVOR Z AVTORJEM «TRAKTATA O T1SKU» Izšla je prva slovenska knjiga o tisku vobče, torej ne le o novinstvu in ne le o pravu. Urednik «Slovenskega tiska» smatra, da je ta pojav toli pomemben, da je naprosil avtorja za razgovor o tej knjigi*: Z aku j «,7’ r akt at' o tisku»? Tisk je srednjeveškega izvora. V znanstvenem jeziku humanistične dobe je izraz «traktat» znu-čil «razpravo». V Angliji se je pozneje reklo «inquiry», raziskovanje, v romanskih jezikih je izraz pridobil in do danes ohranil polno domovinsko pravico v pomenu razprave, z dodanim pomenom obsežnosti, izčrpnosti. «Traktat» mora podati vse, kar se o stvari z vseh vidikov da povedati. Naslov je zavestno posnet po francoskem Traite de la Presse. V nemščini je izraz dobil slabši pomen, pozneje se rabi Abhandlung za * Dr. Vladimir Knaflič, Traktat o tisku, I. del. krajšo monografično razpravo, Uandbuch za obširen priročnik. Tiskarnar in njegovo prano. Nemalokrat sem imel priliko debatirati z enim ali drugim gg. tiskarnarjev o umestnosti ali neumestnosti raznih določb, ki jih je oni gospod smatral za nepotrebno nadlego, ki jo je treba čim-prej odstraniti iz zakonodaje. Ob takšnih prilikah sem vedno opazil, da tudi odlični predstavniki tiskarstva kot obrti ne poznajo dovolj dobro ne zgodovine svoje stroke, niti bistvenih predpisov zakonodaje, a že celo ne, kako je zgodovinsko do teh predpisov prišlo in kakšen je njihov smisel. Kaj smatrate za najvažnejše iz zgodovine stroke? Prav za prav sem to povedal v svojem spisu, v že izišlem 1. delu, ki je zgodovinski in primerjalen. Treba je vedeti, kaj je bilo pred tiskom. Lepopisje, prepisovanje knjig, listarstvo, novičarstvo. Mesto pisanja z roko nastopi rezbarstvo, lesorez, ilustracija, kombinirana z rokopisnimi teksti. Nato se vreže tudi tekst v les. To je pravi pričetek, prihodnji korak je rezanje poedinih črk, nato kovinske črke, nato industrializacija tega rokodelstva. Prvi tiski so najbrže flamski, brabantski, prvi znani tiskar je Laurenc Janssoon Cester-Kdster (