predavanja
AVTOPOEZA: PROCESI
SAMOORGANIZIRANJA IN SAMOPOMOČI
Bernard Stritih, Miran Možina
Uvod
Ko se ozirava nazaj, ko iščeva po spominu in po zapiskih, ki so ostali
kot sled dogajanja vse od leta 1975, ko se je naša dejavnost začela kot
terapevtska kolonija za otroke s psihosocialnimi problemi na Rakitni, se
nama vrača podoba živega vrtinca dogodkov, katerega gibanje se je včasih
pospešilo, potem pa zopet umirilo, a se nikoli ni zaustavilo. Ostali so
mnogi živi spomini in človeške vezi. Ostale so izkušnje človeške bližine, pa
tudi številne (nekoč boleče) izkušnje nastajanja razmejitev in s tem
povezanih sposobnosti razlikovanja različnih kvalitet odnosov in ravni
komuniciranja. Prav zato ni možno vsega kar prepustiti preteklosti. Delo in
življenje hočeta biti izgovorjena, tega pa ni mogoče postoriti s povzetki in
ponavljanjem že povedanega. Preteklih dogodkov ni več mogoče spremeniti,
pač pa se s časom nujno spreminja način rekonstrukcije preteklosti. Vsako
spominjanje pomeni novo ustvarjanje mentalnih podob. Preteklost se na
novo odkriva ob srečevanju s sedanjostjo, ki tipajoč išče korak v prihodnost.
Porajajo se številna vprašanja, ki omogočajo postavljanje novih domnev za
bodočnost, ki morda ne bo pretirano svetla, verjetno pa nič manj zapletena,
zanimiva in vznemirljiva kot sedanjost in preteklost. S tem ko poskušava
posredovati naše izkušnje in koncepte, želiva dati tudi svoj prispevek k
razvijanju nove govorice, ki nam bo morda omogočila videti in opisati
probleme jutrišnjega dne tako, da ne bomo odpovedali pred naraščajočo
kompleksnostjo, ampak bomo našli nove, kreativnejše odgovore.
Poglejmo si kot primer delček tega novega, ki je v nenavadnih
okoliščinah nastal na nepričakovan način, nekako mimogrede, in dolgo ni bil
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 19
prej)oznan kot kaj posebno pomembnega in vrednega. Gre za karikaturo, ki
jo je prvi avtor začel risati, ko je na Inštitutu za sociologijo in filozofijo leta
1976 pri skupnem pogovoru o tem, kaj je bistvo rakitniške izkušnje, prišlo
do takega zapleta, da se udeleženci pogovora (prostovoljni sodelavci in
raziskovalna skupina na Inštitutu) niso več premaknili niti za ped naprej in
se je dialog ustavil. Z nekoliko zlobe je prvi avtor najprej narisal vzgojitelja,
ki v svoji demokratični vnemi nekega nemirnega otroka podre in mu hkrati
dopoveduje, da ga ne sovraži. Domislica se mu je zazdela zabavna in na papir
je napisal še nekaj fragmentov - misli, ki so bile izrečene na tem skupnem
pogovoru. Ko je tako z vedno večjim veseljem kracal po papirju, so odnosi
med udeleženci sestanka postajali še bolj zavozlani in naenkrat je v svoji
risbi prepoznal klasično sceno z bogovi na Olimpu. Nad njim se riše vizija
najvišjega boga, ki je že davno izginil in se ne bo več pokazal, dokler si
ljudje tega ne bodo zaslužili; to najvišje božanstvo je pustilo na nebu svoj
znak, letnico 1968. Pod Olimpom se dogaja vsakdanje življenje, polno
protislovij, ki jih lahko vidimo tudi kot nekaj zabavnega, če upoštevamo, da
bogovi vendarle Mijo nad vsem. Sebe je prvi avtor narisal na prostor, ki mu
je še ostajal, kot kurirja, ki teka z Rakitne na Inštitut in nazaj. Tudi za
svojo vlogo je našel mitsko prispodobo - tudi Prometej je bil nekakšen
kurir. Vprašal se je, kaj bi lahko kot Prometej ukradel bogovom in odnesel
vzgojiteljem na Rakitno. Prav v tistem trenutku zatopljenosti je zaslišal
glasove, naj tudi on pove svoje stališče o konceptu prihodnje kolonije.
Takrat mu je postalo jasno, da so udeleženci Rakitne 1975 grozečo zmedo
srečno rešili tudi zato, ker je prvi avtor vedno znova ponavljal vprašanja:
"Kako si se odločil, kako nameravaš to uresničiti...?" in ker se je potem
vedno znova vračal k ugotovitvi: "Res je, da si nismo mogli misliti, kaj se
bo dogajalo na Rakitni, toda še bolj res je to, da smo se za vse to sami
odločili, da smo s svojo odločitvijo vse to sami naredili in daje meja našega
dela točno tam, kjer bomo ugotovili, da ne vzdržimo več, da nam dogajanje
uhaja in da narašča verjetnost katastrofalnih dogodkov." Približno to je prvi
avtor takrat tudi povedal in presenečeno ugotovil, da je med udeleženci
pogovora za nekaj sekund zavladal občutek medsebojnega strinjanja. Potem
se je ozrl na svoj papir. Hotel je vse skupaj zmečkati, a se mu je posvetilo,
da ve, kaj bi lahko bil ogenj, ki ga nosi Prometej. Napisal je stavek: "Vsak
se je sam odločil " Možnost odločanja torej ne pripada več le bogovom,
ampak vsakomur; ko se je ponovno ozrl na tako nastalo karikaturo, se mu je
zazdelo, da lahko v njej vidi vrtinec, v katerega so bili vsi enako ujeti.
Vsakdo, vključno z "bogovi", se je ujel na svoj, edino zanj oz. zanjo možen
način. "Bogovi" so s tem izgubili imaginarni pomen in dobili simbolnega.
Potem je narisal še dekliško postavo v desnem spodnjem kotu; okrog nje so
se nabrale najprotislovnejše izjave, ki se jih je dalo vedno znova slišati med
20	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
prostovoljnimi sodelavci. Po eni strani so vztrajno ponavljali, da hočejo ven
iz institucij, po drugi strani pa so razmere, v katerih je potekalo njihovo
svobodno delovanje v akcijsko-raziskovalnem projektu Rakitna, pogosto
primerjali z življenjem sužnjev ali agrarnih delavcev v Srednji Ameriki. V
tistem trenutku se je prvemu avtorju zazdelo, da zmeda protislovij na papirju
ustreza zapletenosti dejanskega dogajanja, hkrati pa je doživel izrazit občutek,
da v tistem hipu ni bil kurir, ampak nekdo, ki sedi na robu dogajanja in riše,
tako da je tudi njegova roka postala predmet njegovega opazovanja.
Pravzaprav je bila roka, ki je risala, edino, kar je res videl pred seboj. Vse
drugo so bile njegove predstave.
Sedaj, po sedemnajstih letih, lahko v tej karikaturi vidiva delček
avtopoetskega procesa, ki je omogočal, da so se v naših medsebojnih
odnosih porajale vedno nove zamisli za uresničevanje naših želja, hkrati pa
so se vse dejavnosti iztekale nazaj v skupino. Udeleženci so prišli z zelo
različnimi željami in predstavami o cilju, vendar so zanesljivo lahko
uresničevali le eno: vsakdo je sam zase odločal, ali bo sodeloval in iskal sebi
ustrezen način preživetja v splošni kaotičnosti odnosov. Stavek, da "nihče
nima časa za nič", lahko poskušava razumeti tako, kot bi ga morda razumel
Dušan Pirjevec. Ni bilo časa za Nič, ljudje so pridno delali in izpolnjevali
vsak svojo vlogo. S tem je bil čas dobro izpolnjen, smiselnost tega dela pa
ni bila kje zunaj skupine oz. v prihodnosti, ampak prav v skupnem bivanju,
ki je bilo vsestransko naporno, ker smo si to napornost dovoljevali videti in
doživeti. Zato ni čudno, da smo bili sami presenečeni nad tem, kar se nam je
dogajalo, saj ni bilo prav nič podobno "vizijam dobre družbe", o katerih so
govorili politiki, ki jim sicer nismo verjeli, a vseeno tudi nismo mogli
verjeti tega, da smo se kljub velikim naporom dobro počutili. To je še
posebno presenetljivo, ker na karikaturi ni mogoče najti kakšnega splošnega
vodje niti zaslutiti kakšnih varnih meja skupine. Hkrati pa si ob tej risbi
lahko obnoviva vtise o tem, kako so okoličani pa tudi razni strokovnjaki in
novinarji, ki so nas obiskali, strmeli in kako nas niso razumeli. To pa
pomeni, da je bila razlika med zunaj in znotraj skupine oz. sistema zelo
očitna, šele iz velike časovne oddaljenosti se pokaže, da razne medsebojne
napetosti niso bile odveč, ampak so bile del kompleksnosti oz. konstitutivne
sestavine procesa, v katerem so se porajala posebna pravila pogovarjanja,
svojski vzorci medsebojnih odnosov, in zorele skupne odločitve, ki so nas
ovijale v skupno odnosno mrežo, ki se je nenehno obnavljala in razvijala.
Meniva, da nam šele pojem avtopoeza omogoča razmišljanje o tem
nastajanju oz. postajanju, ki je bilo hkrati tudi minevanje, pustilo pa je
neizbrisno sled v življenju številnih prostovoljnih sodelavcev in otrok, ki
smo v odkrivanju novih odgovorov na kompleksnost svojega časa in
prostora čфaU tudi življenjski smisel.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 21
Kako odgovoriti na kompleksnost, kako jo reflektirati, opisati, je
temeljni izziv najinega raziskovalnega dela, katerega del je tudi pričujoči
članek. Najprej podajava nekaj osnovnih informacij o konceptu avtopoeze
kot posebnem tipu samoorganizacije in o teoriji koçiipleksnih sistemov oz.
o znanosti o kompleksnosti, katere del je koncept avtopoeze, tako da bi v
nove prostore, ki ga ta koncept oz. teorije odpirajo, lahko vstopili tudi tisti,
ki se z njim(i) še niso srečali. Po tem splošnem in bolj informativnem
poglavju sledijo poglavja, ki opisujejo najino oz. naše delo od leta 1975 v
okviru skupinskega dela v procesu psihosocialne pomoči otrokom in
mladostnikom. Najprej prikaževa povezave in razlike med novimi družbe-
nimi gibanji po prelomnem letu 1968 pri nas in drugod po Evropi, nato pa
povezavo med uporom proti institucijam (oz. begom iz institucij) in
začetkom naših akcijsko-raziskovalnih projektov. Sledi opis skupine za
samopomoč in tabora kot avtopoetskega sistema. Spoznanje, da naše delo
presega t.i. (socio)terapevtski okvir in da ustreza značilnostim postmoder-
nega (vrtinčastega) družbenega gibanja, pa je glavna tema zadnjega poglavja.
Hkrati je stil najinega pisanja tak, da je v vsakem delu prisoten tudi vtis
celote. To sva želela, čeprav to pomeni, da se ravni opisov večkrat preple-
tajo, so manj urejene in se večkrat ponavljajo.
Na koncu tega uvoda želiva zapisati Eliotove verze (T. S. Eliot, Pesmi,
1982, str. 122-123), ki s pesniško tankočutnostjo zajemajo resnico o
celostnosti in (samo)rekurzivnosti našega trenutka tu in zdaj. Želiva in
upava, da je navdih teh verzov prisoten tudi v najinem znanstvenem delu.
Meniva, da sta podobna želja in upanje danes prisotna v srcu in razumu
mnogih znanstvenikov, ki hočejo odpreti moderni znanosti pot v novo dobo,
v novo paradigmo. V tem novem vzorcu imata znanost in poezija nekaj
skupnega - obe se skromno klanjata nedosegljivi celostnosti in s tem
povezani skrivnostnosti resnice trenutka življenja tu in zdaj.
(...) ne bomo odnehali raziskovati
in konec našega raziskovanja
bo da prišli bomo tja kjer smo začeli
in spoznali kraj prvikrat.
(...) in otrok na jablani
ne znan, ker ni bil iskan
a slišen, na pol slišen,
v tišini, med valoma morja.
22	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Avtopoeza - zgodovina nastanka tega koncepta kot
dela znanosti o kompleksnosti oz. teorije
kompleksnih sistemov in njegov pomen za naše delo
Humberto Maturana piše v svojem uvodu k eseju Biologija kognicije (v
Maturana, H., Varela, F., Autopoiesis and Cognition - The Realization of
the Living, 1980, str. XI-XXX) med drugim tudi o tem, kako je prišlo do
oblikovanja koncepta avtopoeze. Pravi, da so ga že od otroštva zanimale
rastline in živali in da se je pogosto spraševal, kaj jih dela žive. V času
študija medicine (1948-1953) se je spraševal, "kakšne vrste sistemi so živi
sistemi, tako da lahko umrejo, in kako to, da imajo sposobnost kognicije."
Leta 1954 je začel v Angliji študirati biologijo in nato študij nadaljeval v
ZDA. Leta 1960 se je po šestih letih študija in raziskovanja v tujini vrnil
domov v Čile in nato na medicinski fakulteti v Santiagu opravljal raziskave
na področju nevrofiziologije in nevroanatomije. Hkrati je sodeloval pri
pouku študentov medicine, kjer je prevzel odgovornost, da jim bo posredoval
nekaj razumevanja o organizaciji živih sistemov kot avtonomnih enot in o
njihovem možnem izvoru na zemlji. Osrednje vprašanje, ki so ga študentje
vedno znova postavljali, je bilo: "Kaj je tista značilnost živih sistemov, ki
izvira iz samih začetkov življenja na zemlji in je od takrat v naslednjih
generacijah ostala nespremenjena? Kaj je nespremenljiva značilnost živih
sistemov, okoli katere poteka naravna selekcija?" Težave pri odgovarjanju na
to vprašanje, pravi Maturana, so bile epistemološke in lingvistične. Z danim
jezikom lahko povemo samo tisto, kar ta jezik dopušča. Moral je nehati
razmišljati o živih sistemih kot o odprtih sistemih, ki so definirani prek
okolja, potreboval je jezik, ki bi opisal in ohranil avtonomijo kot osrednjo
značilnost enot živih sistemov. Moral se je torej izogniti pojmom, kot o
namen, cilj, uporaba ali funkcija.
Maja 1968 je prišlo na državni čilski univerzi do revolucije, študentje so
prevzeli upravljanje univerze v svoje roke in poskušali reformulirati
filozofijo, ki je bila podlaga njeni organizaciji. Maturana se jim je pridružil.
Vse običajne študijske aktivnosti so se prekinile in študentje in nekaj članov
pedagoškega osebja so poskušali povedati nekaj novega. Ni bilo lahko. Jezik
se je pokazal kot past, vendar je bila celotna izkušnja čudovita šola, kjer je
vsak posameznik lahko odkril, kako gluhonem in slep je. Lahko se je bilo
ujeti v lastni ego, toda če se je komu uspelo od tega vsaj malo osvoboditi, je
lahko začel poslušati in njegov jezik se je pričel spreminjati; in nato in
samo nato je lahko izrekel nove stvari. To je trajalo nekaj mesecev. Leta
1969 je Maturana začel prvič govoriti o živih sistemih kot enotah, za katere
je značilna temeljna cirkularnost v proizvajanju lastnih sestavin.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 23
Leta 1972 se je Maturana skupaj z Várelo lotil pisanja novega eseja, ki
naj bi dopolnil esej Biologija kognicije iz leta 1969. Bila sta nezadovoljna z
izrazom "cirkulama organizacija", želela sta najti besedo, ki bi posredovala
temeljno značilnost organizacije vsega živega, tj. avtonomijo. V teh okoli-
ščinah je prišlo do pogovora s prijateljem o njegovem eseju o Don Kihotu,
v katerem je analiziral Don Kihotovo dilemo - ali naj sledi poti orožja
(praxis, akcije) ali poti besede (poiesis, kreacije, proizvajanja). Odločil se je
za pot praxis in se odrekel poti poiesis. Maturana pravi, da se je takrat prvič
zavedel moči besede "poiesis" in skoval besedo, ki sta jo potrebovala:
autopoiesis. To je bila beseda brez zgodovine, beseda, ki je lahko direktno
posredovala, kaj se dogaja v dinamiki avtonomije, ki je lastna živim
sistemom. Odkritje te besede se je kasneje pokazalo za zelo dragoceno. Dosti
lažje se jima je bilo izogniti vedno prisotni pasti, da ni možno reči ničesar
novega, ker jezik tega ne dovoli. Nista se mogla izogniti tradiciji, vendar sta
se lahko z ustreznim jezikom drugače orientirala ter ustvarila novo
perspektivo in novo tradicijo.
Ko je leta 1980 na Nizozemskem izšel angleški prevod njunega eseja
Avtopoeza, o tem ni bilo več dvoma, kar je v briljantnem uvodu k eseju z
analizo potrdil tudi Stafford Beer, eno velikih imen moderne kibernetike
(kibemetike drugega reda). Z neprikritim navdušenjem priznava kolegoma, da
sta s svojim esejem odprla nova obzorja v biologiji, kibernetiki, epistemo-
logiji, psihologiji in še marsikje. In tega po Beerovem mnenju nista naredila
na interdisciplinaren, temveč na iran^disciplinaren način. Na metósistemski
način sta presegla mrtvotoke modernih (sub)specializiranih znanosti in
navidezni izhod v interdisciplinarnosti. Ustvarila sta sintezo na višji ravni,
kar tudi pomeni, da njunega prispevka ni mogoče klasificirati v predale starih
kategorij in disciplin. Kdor vzame esej Avtopoeza resno, mora na novo
premisliti celotno znanje. Avtopoeza sodi v novo knjižnico. Poglejmo si
zdaj njuno definicijo avtopoeze:
Avtopoeza (samoproizvajanje) je vrsta samoorganizacije.(—) Avtopoetski
sistem je homeostatski sistem, ki ima lastno organizacijo za temeljno
spremenljivko, ki jo ohranja konstantno. Predmet produktivnih interakcij
sestavnih delov sistema so prav ti sestavni deli. To je organizacija življenja
in hkrati organizacija avtonomije." (Maturana, H., Varela, F., 1980, str. 78-
79; poudarki B. S. in M. M.)
Če pogledamo to definicijo avtopoeze, lahko ugotovimo, da so posledice
avtopoetske organizacije zelo velike:
"1. Avtopoetski sistemi so avtonomni', to pomeni, da podrejajo vse spre-
membe vzdrževanju lastne organizacije, ne glede na to, kako globoke so
lahko njihove transformacije v procesu.
2. Avtopoetski sistemi so individualni; to pomeni, da prek vzdrževanja
24	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
nespremenljivosti svoje organizacije, ki jo neprenehoma proizvajajo, ak-
tivno vzdržujejo identiteto, ki je neodvisna od interakcij z opazovalcem.
3.	Avtopoetski sistemi so enote samo zaradi svoje specifične avtopoetske
organizacije - njihove operacije določajo njihove meje v procesu
samoproizvajanja.
4.	Avtopoetski sistemi nimajo inputov in outputov. Lahko jih perturbirajo
nejx)vezani dogodki in lahko pride do notranjih strukturnih sprememb,
ki kompenzirajo te perturbacije. Če se perturbacije ponavljajo, lahko
pride v sistemu do ponavljaji^ih se nizov notranjih sprememb, ki so
lahko enake ali pa ne. Katerikoli niz notranjih sprememb pa je vedno
podrejen vzdrževanju organizacije sistema, to je pogoj, ki definira
avtopoetski sistem. Katerikoli odnos med temi spremembami in pote-
kom perturbacij, na katerega lahko pokažemo, spada v področje, v kate-
rem sistem opazujemo, nima pa to zveze z njegovo organizacijo."
(Maturana, H., Varela, F., 1980, str. 80-81; vsi poudarki B. S. in M.
M.)
V eseju Avtopoeza pa je ostalo odprto oz. sporno vprašanje, ali so tudi
človeške družbe biološki sistemi, torej ali so tudi socialni sistemi oz.
institucije avtopoetski in s tem živi sistemi. Avtorja nista našla soglasja o
tem, S. Beer paje na to vprašanje odgovoril odločno pritrdilno. Maturana še
danes vztraja pri razlikovanju med živimi in socialnimi sistemi ter predlaga,
da skupek avtopoetskih sistemov, ki so prek realizacije svoje avtopoeze v
interakciji drug z drugim, ustvarja in integrira sistem, ki deluje kot medij, v
katerem uresničujejo svojo avtopoezo. Tako tudi v knjigi Drevo spoznanja
(angleški prevod The Tree of Knowledge, 1987) skupaj z Várelo govorita o
avtopoetskih sistemih prvega (npr. enocelični organizmi) in drugega reda
(npr. metacelični organizmi) ter o strukturnih spojih tretjega reda (third-order
couplings; podobno kot v primeru celičnih interakcij pri metaceličarjih je tu
en organizem strukturno spojen z drugimi organizmi, tako da so drugi izvor
perturbacij). Za naše delo se je zaenkrat pokazalo celo kot dobro, da obstajajo
razlike med pogledi, saj to omogoča več svobodnega prostora za lastni
temeljitejši premislek in diferenciacijo na osnovi lastnega raziskovanja.
Zaenkrat se nama je za naše delo (tudi pri pisanju tega članka) zdelo bolj
navdihujoče Beerovo stališče. Šele prav v zadnjem času pa se nama je
pokazalo, da je to stališče lahko tudi spolzko in da lahko z njim zdrsneš v
pasti stare epistemologije, značilne za industrijsko družbo.
Kot znanstvenika poskušava razmišljati o svojem delu predvsem kot o
raziskovanju kompleksnosti. S tem se pridružujeva pomembni težnji v
moderni znanosti. Za to težnjo je značilno, da poskuša najti korekcijo za
razne oblike redukcionizmov. Lahko rečeva, da je ta težnja vedno bolj
prisotna v vseh vejah znanosti in da je, kot pravi Heinz von Förster,
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 25
"íranidisciplinama". Transdisciplinamost znanosti o kompleksnosti pa po
njegovem pomeni razumevanje detajlov, potem interdisciplinarnost (torej
povezovanje razumevanja detajlov med raznimi disciplinami) in hkrati
razumevanje samega razumevanja (H. von Förster, v Snow, B. A., 1990, str.
III).
Danes v svetu gotovo ni avtorja, ki bi si upal trditi, da lahko poda
natančen pregled celotnega področja t.i. sistemske znanosti (Snow, B. A.,
1990, str. 8), aU kot se v zadnjem času vse pogosteje uporabljata sinonima -
teorije kompleksnih sistemov (Kratky in Wallner, 1990, str. 8) oz. znanosti
o kompleksnosti (Snow, B. A., 1990, str. 8), saj je še vedno zelo živo,
polno rasti. Se pa danes že dosti jasneje kažejo nekateri mejniki te nove
znanosti, ki pomeni temeljito reorganizacijo celotnega človeškega védenja.
Meniva, da je dobro, da v grobem zariševa znanstveno področje, po katerem
se gibljeva, preden se bova v okviru te znanosti spustila v opisovanje
nekaterih projektov zadnjih let, v katerih sva sodelovala. Pregled v veliki
meri povzemava po avtorju Blainu A. Snowu, ki je pozimi 1990 izdal
svetovni pregled edukacije na področju sistemske znanosti. Knjiga je rezultat
nekajletnega raziskovalnega projekta, ki sta ga spodbudila Heinz von Förster,
veteran kibernetike, in Fritjof Capra, fizik, avtor zelo popularnih knjig o
novi paradigmi v znanosti.
V štiridesetih letih tega stoletja so se pojavile znanosti, ki so se začele
ukvarjati s proučevanjem vedenja kompleksnih sistemov:
1.	Kibernetika in z njo povezane discipline: znanost o učinkoviti organiza-
ciji, ne glede na njeno materialno realizacijo; proučuje raznolikost,
informacijo in kontrolo, cirkularnost in rekurzivnost, proces, adaptacijo
in evolucijo, procese opazovanja in odločanja prvič, v opazovanih
sistemih (kibernetika prvega reda), in drugič, v opazujočih sistemih
(kibernetika drugega reda). Vplivala je na mnoga področja znanosti,
vključno s kognitivnimi in behaviorističnimi znanostmi, družinsko
psihoterapijo in psihiatrijo, komunikacijsko znanostjo in elektroniko,
znanostjo o upravljanju, računalništvo, vzgojo, ekologijo, ekonomijo in
političnimi vedami.
2.	Splošna teorija sistemov in z njo povezane discipline; spodbuja razvoj
teoretičnih sistemov, ki so uporabni na več kot enem samem tradicio-
nalnem področju znanja, raziskuje izomorfnost konceptov, zakonov in
modelov na različnih področjih ter pomaga pri koristnih prenosih z
enega področja na drugo, spodbuja razvoj ustreznih teoretičnih modelov
na področjih, kjer jih primanjkuje, zmanjšuje podvajanje teoretičnih
prizadevanj na raznih področjih, spodbuja celostnost znanosti, s tem da
izboljšuje komunikacijo med znanstveniki. S to teorijo sta povezani
Bogdanova "tektologija" in Smutsov "holizem". Teorija občih sistemov
26	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
je vplivala na mnoga področja, vključno z znanostjo o upravljanju,
družinsko terapijo in psihiatrijo, edukacijo in edukacijsko tehnologijo,
teoretično biologijo, ekologijo, ekonomijo, urbanizmom in urejanjem
krajine ter političnimi vedami.
Raziskovanja samoorganizacije in neravnotežnih sistemov so naslednje
pomembno področje znanosti o kompleksnih sistemih in izhajajo s področij,
kot so fizikalna kemija, dinamika tekočin, biofizika, ter v zadnjem času iz
razvitih znanosti o kompleksnih dinamičnih sistemih in kaosu.
Te prve štiri raziskovalne tradicije so zgradile velik del teoretičnega
okvira, v katerem so nekatera tradicionalna področja naredila nove korake in
tako v mnogočem postala sistemske znanosti. Mnoga od teh povojnih
področij so veliko prispevala k raziskovanju kompleksnosti. Med pomemb-
nejšimi proizvodi kompleksnosti informacijske dobe so računalniški,
informacijski in komunikacijski ter poslovni in upravni sistemi. Inženiring
in znanost o upravljanju sta igrala pomembno vlogo v razvoju raziskav
kompleksnosti in tako lahko govorimo o sistemskem inženiringu in sistem-
skem upravljanju kot o posebnih znanostih o kompleksnosti. Čeprav
računalniška znanost v strogem pomenu ni sistemska znanost, je računalnik
integralni del v raziskovanjih kompleksnosti na vseh področjih.
Naslednje področje, kognitivna znanost, se je v zadnjih nekaj desetletjih
v marsičem razvijalo vzporedno s sistemsko znanostjo in je bilo še posebno
blizu kibernetiki in računalniški znanosti. Postopno izgrajevanje boljšega
razumevanja kognicije je bilo osrednja skrb mnogih sistemskih raziskoval-
cev. Mnogi, ki so največ prispevali k razvoju znanosti o kompleksnosti, so
ravno tisti, ki so iskali možnosti boljšega razumevanja kognitivnih
sistemov.
Napajajoč se iz teorij kognitivnih sistemov je vzklilo še eno pomembno
področje raziskovanja, ki je prispevalo k našemu razumevanju sistemske
dinamike in organizacije - sistemska terapija. Še posebno družinski terapevti
so prek obsežnega kliničnega raziskovanja pomembno prispevali k našemu
razumevanju, kako delujejo človeški sistemi in kako v kontekstu medčloveš-
kih odnosov nastajajo razne motnje, npr. shizofrensko ali odvisnostno
vedenje.
Končno, ekološka znanost je v samem bistvu sistemska znanost, čeprav
je običajno ne razumemo tako. Sistemska ekologija v širšem smislu je
postala splošno proučevanje funkcionalnih odnosov med naravnimi sistemi
ter naravnim okoljem in človeškimi sistemi.
K seznamu B. A. Snowa bi rada dodala še prispevke, ki so k teoriji
kompleksnih sistemov prišli s področja t.i. skupinske dinamike oz.
skupinskega dela. Skupinska dinamika je gotovo ena od pomembnih
prekretnic v znanosti in družbenih praksah prve polovice našega stoletja.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 27
Novi pogledi na fenomen človeške skupine in novi pristopi so se razvijali
hkrati z medsebojnim oplajanjem in v intenzivnem iskanju možnosti
sinteze. V okviru sociološko-antropološkega pristopa se je razvijala podoba
skupine kot strukture statusov in vlog, ki zagotavljajo notranjo in zunanjo
diferenciacijo, hkrati pa pomenijo tudi možnost premoščanja razlik med
človekovo individualno (biološko in psihološko) in družbeno naravo.
Sociološki pristop je odpovedal pri srečevanju z vprašanjem avtonomnosti in
posebne identitete skupine. Tako je psihologija poskušala odgovoriti na
vprašanje avtonomnosti skupine in na vprašanja o komunikaciji v skupini z
uvajanjem pojmov, ki so bili privzeti iz individualne psihologije in
psihoanalize: vprašanje projekcij nezavednega, transfemi pojavi v skupini,
skupinske predpostavke, notranji konflikti v skupini in komunikacijski
vzorci komunikacije dvojne vezi (double bind). Psihološki pristop se je v
razlagi skupinskih, fenomenov in njihovem izkoriščanju za doseganje
terapevtskih in socialno-pedagoških učinkov izkazal za nezadovoljiv pri
obravnavanju vprašanj o vplivanju socialnega konteksta na notranje doga-
janje v skupinah in na pojave sinergije ob srečevanju skupine z družbenim
okoljem. Tretja vzporednica razvoja skupinske dinamike je intuitivno-
kulturološki pristop, ki ga je razvil Jakob Moreno. Pod streho nekaterih
pojmov, privzetih iz filozofije in kulture, je ustvaril prostor za eksperimen-
tiranje s fenomeni spontanosti pri posameznikih in v medosebnih
interakcijah. Teorija skupinske dinamike je nastala kot poskus organiziranja
povsem raznorodnih odkritij v model, ki bi ustrezal zahtevam tradicionalne
znanstvene paradigme v smislu ustvarjanja kavzalnih shem. Številnost šol
skupinske dinamike, ki so se razvile okrog notranje razcepljenega teoretskega
konstrukta in okrog fenomenov, ki jih ni bilo možno ujeti in v celoti
integrirati, ne govori o razcvetu skupinske dinamike, ampak o njenem
koncu. Medtem ko so se nekatere šole skupinske dinamike izpraznile v
komercialnost, pa so druge postopno preraščale v družbena gibanja in so
torej same predstavljale kompleksnejše družbene fenomene, kakor pa jih je
bilo možno misliti z njihovimi pojmi. Na tej točki pomeni skupinska
dinamika izziv za razvoj teorije kompleksnih sistemov, hkrati pa tej teoriji
prinaša svoja znanja pa tudi številna nerešena vprašanja skupaj s številnimi
neuspehi in zablodami v smislu reifikacije skupinsko-dinamičnih pojmov in
poskusov fundamentalizma. Maturana je pokazal, da nereflektirano spreje-
manje spontanosti na družbeni ravni pomeni neposredno nevarnost
totalitarizma. Teorija kompleksnih sistemov odpira možnosti za upoštevanje
pomena opazovalca, ki v skupinski samoopis vnaša etične dileme in odpira
možnost umevanja ljubezni kot nepogrešljive dimenzije za doseganje novih
razvojnih možnosti družbe oz. socialnih sistemov (H. Maturana, 1980, str.
XXIV-XXX).
28	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Tako lahko vidimo, daje področje raziskovanja, ki ga zaobjema razisko-
vanje o kompleksnih sistemih, zelo široko; vključuje globalno politiko,
ekonomijo, dinamiko gozdnih in morskih ekosistemov, vreme, imunski
sistem, možgansko strukturo in funkcijo, živčna mrežja, urbanistični razvoj,
družino, upravljanje korporacij, prebiotično evolucijo, kemijo beljakovin,
umetno inteligenco in proces učenja, če omenimo samo manjši del področij.
Večina ljudi, ki so vključeni v raziskovanje kompleksnih sistemov, deluje v
okviru enega ali več tradicionalnih področij; gre za matematike, fizike,
kemike, biologe, ekologe, kognitivne znanstvenike, sociologe, antropologe,
terapevte, psihologe, menedžerje, ekonomiste, računalniške strokovnjake,
arhitekte, inženirje, filozofe, zdravnike itd., za vse, ki s svojim strokovnim
delom prispevajo k boljšemu razumevanju kompleksnih dinamičnih siste-
mov in njihovega vedenja.
Kot celota predstavljajo te multidiscipliname znanosti novo sintezo v
modemi znanosti. Njene nove razsežnosti in mejnike šele začenjamo razu-
meti. Mnogi govorijo, da gre za pravo znanstveno revolucijo, za spremembo
znanstvene paradigme. Te spremembe ne vplivajo samo na znanstveno
področje, temveč na celotno dnižbeno sfero. Tako se poleg konceptualne baze
v znanosti spreminja tudi področje industrije in bančništva, spreminjajo se
naše univerze in raziskovalni centri. Znanosti o kompleksnosti so veliko
gibanje k novemu pogledu na svet in novi ureditvi celotnega človeškega
vedenja.
Gotovo bi natančen pregled konceptualnih okvirov znanosti o kompleks-
nosti, ki so danes na voljo, presegel namen najinega članka, vendar je dobro,
da vsaj v grobih črtah zariševa nekaj značilnosti te znanosti "nove dobe" (ta
oris prav tako povzemava po že omenjeni publikaciji Blaina A. Snowa).
Znanosti o kompleksnosti imajo med drugim naslednje značilnosti:
multi- oz. interdisciplinarno sodelovanje', kljub tradicionalnim delitvam
in mejam prihaja do sodelovanja med mnogimi področji; vključeno je
sodelovanje med matematičnimi, fizikalnimi in biološkimi znanostmi,
družbenimi in humanističnimi znanostmi ter behaviorističnimi in
kognitivnimi znanostmi pri reševanju problemov, ki so skupni kom-
pleksnim sistemom. V mnogočem je to sodelovanje, kot pravi von
Förster, /ran^disciplinamo, torej ne gre le za razumevanje področja razis-
kovanja, temveč tudi za raziskovanje samega razumevanja;
kompleksnost in sistemskost; multiplost, raznolikost; raziskovanje
sistemov; raziskovanje kompleksnosti sistemov ali v sistemih; običajno
se preučuje veliko število spremenljivk, ki so pogosto povezane z
velikim številom objektov, delov, elementov v interakciji drug z drugim
in z njihovim zunanjim okoljem;
nelinearnost in kaos; nedoločenost, nepredviljivost; večina kompleksnih
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 29
sistemov kaže veliko stopnjo nelinearnosti, tj. večina pojavov v narav-
nem svetu zahteva za svoj opis uporabo nelinearnih enačb. Nelinearni
elementi sistema pomenijo, da so stanja sistema v prihodnosti zelo
nepredvidljiva in odkritje kaosa v nelinearnih sistemih je bolj ali manj
zasenčilo idealni klasični determinizem;
časovnost in evolucija', proces in funkcija, nepovratnost, dinamika;
vplivi časa, sprememba, proces in evolucija so osrednje teme; večina
kompleksnih sistemov je videti kot dinamično zaporedje koherentnih,
razvijajočih se, interaktivnih procesov, ki se občasno kažejo v stabilnih
strukturah; nimajo jasno definiranih stabilnih stanj, temveč veliko
možnih ravnotežnih stanj. Za razumevanje sveta na vseh področjih sta
temeljnega pomena čas in nepovratnost. Zaradi tega je procesna
filozofija postala osrednji predmet diskusij. Dejansko je na osnovi
razvoja empiričnih znanosti in znanosti o kompleknosti v zadnjem
obdobju omogočen nadaljnji razvoj obče teorije evolucije za sisteme
vseh vrst;
daleč od raynoteznih pogojev; odprti sistemi; večina pojavov, ki se jih
raziskuje, so odprti sistemi, to pomeni, da kažejo delno odprtost prek
stalne izmenjave snovi in energije z okoljem, stanje, ki v ustreznih
razmerah lahko ohranja red v sistemu, in stanje, ki ga je mogoče
vzdrževati, samo če je sistem daleč od ravnotežja;
mreža ali vzporedna interakcija in struktura; medsebojne povezave; za
kompleksne sisteme je pogosto značilna vzporedna mrežna struktura; s
številnimi povezavami med enotami; možgani so morda najbolj dovršen
primer zelo gostih medsebojnih povezav vzporednih mrežij,
cirkularnost; povratna zveza, rekurzivnost, samoreferenčnost; ponavlja-
joča se tema v znanostih o kompleksnosti so razne oblike krožnih,
cirkulamih ali samoreferenčnih procesov; ti vključujejo povratne zveze
in cirkularne vzročne procese vseh vrst, samoobnavljajoči se in samore-
ferenčni proces živih bitij, za katerega se uporablja naziv avtopoeza, in
cirkularnost, ki se pojavlja v teorijah samoreferečnosti v kognitivni
organizaciji;
celostnost, celota in samoorganizacija; nastanek, povezave, sinteza.
Celostnost, značilnost sistemov, da kažejo vedenja ali lastnosti, ki se
jih ne da izpeljati iz lastnosti ali struktur njihovih sestavnih delov, je še
ena značilnost sistemov z mnogimi spremenljivkami. Zaradi nelinear-
nosti sistemov sistema ni mogoče razumeti samo prek analize njegovih
delov; upoštevanje celote je zato nujni sestavni del pri raziskovanju
nelinearnih sistemov. Trenutno prihaja do premika od popolnoma
redukcionističnega pristopa k bolj uravnoteženemu opisu delov in celote
v interakciji kompleksnega sistema;
30	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
nematerializem', pozornost na informaciji, komunikaciji in organizaciji;
na splošno se principi kompleksnih sistemov lahko uporabljajo ne glede
na to, kako so realizirani v materiji; sistem je seznam spremenljivk, ne
pa objekt ali stvar. Pozornost na "sistemih" pomeni ustrezno osredoto-
čenost na nematerialno področje informacije in entropije, nadzora in
komunikacije, reda, organizacije, vzorca in odnosov, pretoka in izmen-
jave informacij, kodiranja, epistemologije itn., in na zakone, ki iz njih
izhajajo in za katere se včasih uporablja skupni naziv fizika informacije-,
opazovanje in epistemologija', misel in procesi odločanja; opazovalec, ki
ve, razmišlja in se odloča, pogosto igra pomembno vlogo pri razisko-
vanju kompleksnosti. S procesom zavestnega opazovanja in odločanja
se še posebno ukvarja kibernetika. Z aplikacijo teorij samoreference na
procese opazovanja, vključno s kognicijo in drugimi pojavnimi oblika-
mi inteligence, je bila kibernetika uporabljena sama na sebi in je razvila
epistemologijo sistemov, ki vključuje svoje opazovalce (kibernetika
drugega reda). Ta kibernetika se razlikuje od kibemetike prvega reda, ki
seje bolj zanimala za ontologijo sistemov, opazovanih od zunaj;
računalniška perspektiva; s svojo veliko sposobnostjo simuliranja in
modeliranja kompleksnih sistemov je računalnik primarno raziskovalno
orodje znanosti o kompleksnosti. Tako je na osnovi množične uporabe
računalnika v sodobni znanosti prišlo do ustrezne računalniške perspek-
tive; na računalniško simulacijo se opira velik del raziskovanja tako v
matematičnih kot tudi v fizikalnih in bioloških znanostih.
Večina teh tem je tesno povezanih in se med seboj podpirajo. Skupaj
predstavljajo novo usmeritev v znanstvenem raziskovanju. Te in druge teme
so do neke mere prisotne v večini teh znanosti. V nekaterih sistemskih
znanostih so bolj prisotne ene teme, v drugih pa druge; vse niso nujno
prisotne povsod. Temi avtopoeza in samoreferenčni sistemi se vsekakor
pojavljata skoraj povsod.
Nova družbena gibanja po prelomnem letu 1968 pri
nas in drugod po Evropi - povezave in razlike
Meniva, da se je v našem stoletju zgodil zgodovinsko pomemben premik
že leta 1968. Najbrž je še prezgodaj za dajanje dokončnih ocen o posledicah
tega^premika, ker zgodovinsko obdobje, Id se je takrat pričelo, nikakor še ni
zaključeno. Ker misliva, da je tudi začetek naših akcijsko-raziskovalnih
projektov povezan s tistim, kar se je takrat premaknilo v svetu in pri nas,
naj navedeva misel Felixa Guattarija, ki je leta 1972 zapisal:
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 31
"Maj 1968 je morda sprostil militantne načine vedenja, ni pa
osvobodil možganov, ki so ostali zapacani in potrebujejo mnogo več časa,
da bi se lahko odprli za nov način postavljanja vprašanj o blaznosti,
homoseksusalnosti, drogah, delinkvenci, prostituciji in osvobajanju žensk."
(F. Guattari, 1983, str. 29)
Iz razlogov, o katerih bova še govorila, morda danes več vemo o tem, kaj
se je leta 1968 dogajalo na ulicah Pariza in še marsikje drugje, kot pa o tem,
kaj se je dogajalo pri nas doma. Pa vendar lahko domnevamo, da se je nekaj
pričelo premikati tudi pri nas. Militantne načine vedenja je oblast pri nas
spretno preprečevala, nadzorovala in razkrajala. In če uporabiva Guattarijevo
metaforo, bi se lahko vprašala: Kako so bili takrat zapacani naši možgani?
Temu pa nujno sledi vprašanje: Kako je sploh mogoče očistiti tisto, kar
onemogoča funkcioniranje miselnih zmogljivosti oziroma kar lahko zmanjša
blokade psihičnih in duhovnih potencialov?
Ideje, ki jim je bil prvi avtor takrat "predan", so bile zelo preproste:
Militantni načini vedenja in kakršnegakoli javnega izražanja drugačnosti
bodo še nekaj časa onemogočeni. Uničevalnih možnosti državnih in
političnih aparatov ne smemo podcenjevati, prav tako ne smemo
omalovaževati mehanizmov t.i. proletarskega internacionalizma, ki
delujejo prikrito in morda brez kakršnegakoli nadzora - dokaz za to so
bili dogodki na Češkoslovaškem.
Nevarne smeti v miselnih in duhovnih mehanizmih naših ljudi so zlasti
razne zastarele ideje, ki posameznikom sicer omogočajo preživetje v
sistemu, ki ni dovolj kompleksen, da bi lahko uspešno uporabljal
dosežke sodobne znanosti in tehnike ter plodove razvoja kulture in
duhovnosti v svetu. To so ideje, ki pomenijo umik v neko obliko
privatnosti (počitniške hišice, nekatere oblike potrošništva...) in umik v
ideologijo individualne genialnosti (delo za zaprtimi vrati, v samoti ali v
zaprtem krogu enako mislečih ljudi ipd.). Te "tehnike preživetja" so
lahko toliko nevarnejše, ker se na ravni doživljanja posameznikov morda
kažejo kot edine možne in kot relativno uspešne oblike delovanja.
Ideja skupinskega dela se je ponujala kot na dlani. To ni bilo niti
militantno izražanje drugačnosti niti umik iz javnega življenja.
Skupinsko delo je prvi avtor razumel predvsem kot možnost dialoga o
vseh pomembnih vprašanjih življenja - od družinskih problemov do
problemov odnosov v institucijah, od vzgojnih problemov do
problemov duševnega zdravja in eksistencialnih stisk naših ljudi.
Logično sklepanje je bilo takole: če bodo ljudje dobili priložnost
razpravljati o problemih, bo nastal razmik med trenutkom, ko nekdo kot
posameznik na delovnem mestu zazna problem, in trenutkom, ko
pritisne na gumb, ki je predviden kot programirani način "reakcije
32	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
aparata", časovni razmik (razporek) v mehaničnem izpolnjevanju organi-
zacijskih scenarijev bo večji, če bodo ljudje imeli priložnost v
skupinskem dialogu odkriti nekakšno draž razmišljanja o problemih;
potem bodo programirani mehanizmi za iztrebljanje problemov pričeli
"zamujati". To lahko ogrozi samoreproduktivne zmožnosti družbenih
tvorb in sproži potrebe po resničnih razvojnih spremembah.
Te ideje so bile najbrž preveč naivne, da bi bilo možno pričakovati
kakršnekoli resnične spremembe. Hkrati pa so bile prav te ideje za prvega
avtorja vabljive in če se danes vpraša, kako je mogoče, da je vložil toliko
napornega dela najprej v izvedbo terapevtske kolonije na Rakitni in potem še
v mnoge druge oblike prostovoljnega dela, potem si lahko precejšen del
motivacije razloži na ta način. Dogajanje na Rakitni zato vidiva skozi ta
očala kot drobec tistega nemira, ki se je leta 1968 pritihotapil tudi k nam, z
drugimi očali pa isti proces vidiva tudi kot posebni splet dogodkov oziroma
kot določeni interakcijski, samorekurzivni proces.
V zvezi s poročili o delu v terapevtski koloniji na Rakitni je bilo večkrat
postavljeno vprašanje, kako nam je uspelo motivirati naše prostovoljne
sodelavce. Vsem članom skupine so taka vprašanja zvenela predvsem
smešno. Šele danes razumeva zapleteno ozadje takih vprašanj. Dejavniki
političnega nadzora, ki so desetletja dolgo onemogočali kakršnokoli
spontano skupinsko dejavnost in so po drugi strani vzdrževali razne
navidezne prostovoljne dejavnosti, so hkrati ohranjali mnenje, da so naši
ljudje nezainteresirani za karkoli, kar ni plačano ali povezano s
potrošništvom. Na tej točki se zopet srečamo z gibanji, ki so nastala leta
1968. To je bil čas, ko se je zlomil ustaljeni politično-kultumi vzorec.
Politične sile levičarske opozicije so tudi pri nas hotele z neskončnim
razpravljanjem in kritiko vsega obstoječega (ki sta pogosto tekla v
brezplodnih krogih) preseči svoj dotedanji način delovanja ter prestopiti v
dejanske aktivnosti. Zgodilo se je tisto, česar ni skoraj nihče pričakoval.
Pojav, ki ga nekateri avtorji označujejo kot novogovor, ki je leta dolgo
reševal sistem pred odkrivanjem lastnih slabosti, je nekatere skupine prisilil,
da so opustile vse poskuse komunikativnega delovanja v sistemu in
zahtevale predvsem "dejanja - akcijo". Namesto idejnih dvobojev so se vse
bolj posvečali povsem pragmatičnim problemom. Domnevava, da si lahko v
največji meri podobno razlagamo motivacijo naših sodelavcev. Vsi
sodelujoči strokovnjaki v našem projektu so poznali miselne dileme, ki so
jih odpirala študentska gibanja. Tudi prvi avtor se je leta 1968 na univerzi v
švicarskem Freiburgu na poletnem taboru prvič srečal s poskusom
neavtoritarne vzgoje otrok. Iniciativa za naš projekt socialno-terapevtske
kolonije na Rakitni je prišla neposredno iz skupine študentov, ki so v skladu
z ideali leta 1968 iskali možnosti za preseganje položaja in vloge študentov.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 33
ki se v predavalnicah in laboratorijih pripravljajo za življenje. Hoteli so se
spoprijeti z resničnimi življenjskimi nalogami.
Iz časovne oddaljenosti triindvajsetih let lahko vidimo nemirno leto 1968
precej drugače, kot pa smo dogodke videli takrat. Vse bolj zanimivo pa
postaja tudi vprašanje, kaj je nastalo iz nemira in kritičnih iskanj novih,
drugačnih poti. Za trezno presojo moramo vsekakor v večji meri upoštevati
razlike, ki so bile v času dogodkov videti precej nepomembne. Takrat se je
zdelo, kot da vsepovsod zmagujejo socialistične ideje, kot da študentje na
razvitem Zahodu zahtevajo nekaj, kar se imenuje socializem in kot da
študentje na vzhodu prav tako zahtevajo nekaj, čemur se lahko reče "več
socializma" ali "pravi socializem". Jan Makarovič je leta 1983, se pravi iz
časovne odmaknjenosti, takole označil razlike med uporom mladih na
Zahodu in tistim, kar se je dogajalo v vzhodnih, t.i. socialističnih državah:
"Pomemben dejavnik nemira mladih na Zahodu je praznina življenja v
porabniški družbi. Velik del mladih, ki se šolajo, živi bolj ali manj
brezdelno in v dokajšnjem materialnem udobju; toda vse te ugodnosti ne
zadovoljujejo njihovih globljih potreb.(...)
Revolte mladih na Vzhodu niso bile nikakršen 'show'; zahtevale so več
poguma kot tiste na Zahodu, kajti represivni ukrepi oblasti so bili mnogo
ostrejši; tu študentje tudi niso mogli pričakovati, da bodo lahko npr. javno
nastopali na televiziji ter pojasnjevali svoja stališča, tako kot v
Franciji.(...)" (J. Makarovič, 1983, str. 186-187; poudarek B. S. in M. M.)
Tudi "show" mladih fantov in deklet na ulicah zahodnih velemest je bil
pravzaprav v marsičem tragičen, tudi tam so padale žrtve. Čeprav ni bilo
veliko neposrednih žrtev pouličnih nemirov, lahko rečemo, da so žrtve padale
na številnih drugih frontah. Prepričana sva, da so številne žrtve, ki jih danes
pripisujemo narkomaniji, duševnim boleznim, stresom življenja v velemes-
tih, na nek način tudi žrtve temeljne zmede vrednot in krize institucij, ki se
je najbolj dramatično in neposredno pokazala leta 1968. Nosilcem tega
revolucionarnega gibanja pa smo tudi sicer dolžni spoštovanje, saj so dosegli
nekaj nadvse pomembnega. Če že niso odkrili novega, idealnejšega družbe-
nega reda, jim moramo priznati, da so odkrili nove oblike upora. Prodrli so v
množične komunikacijske medije in ustvarili množico novih slik, dramskih
predstav, gesel, miselnih modelov, odprli so nova vprašanja in tako sprožili
procese, ki še vedno odpirajo nove in nove možnosti.
V nasprotju s študentskimi gibanji na Zahodu pri nas ni bilo možno
govoriti o javnosti niti ni bilo mogoče računati na pravno varnost v zvezi z
javnim komuniciranjem. Jan Makarovič je leta 1971 ugotovil, daje kar 87%
anketiranih pritrdilo naslednjemu stališču:
"Tisti, ki imajo v rokah oblast, te bodo pustili govoriti le toliko časa,
dokler jim ne boš postal nevaren." (J. Makarovič, 1983, str. 197)
34	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Bili snio v nekakšnem precepu. Problemi so nas silili k temu, da o njih
govorimo in jih dramatiziramo. Da je to možno, so dokazovale vesti, ki so
prihajale iz raznih delov sveta. V razvitih zahodnih deželah se je ob razpravah
o zaporih, duševnih bolnišnicah, homoseksualnosti idr. razgibala celotna
javnost - od vrhov v strokovnih institucijah do številnih krožkov, v katerih
so sodelovale gospodinje. Nasprotni tabori so se vse pogosteje oblikovali ob
povsem določenih vprašanjih. Guattari opisuje lastne izkušnje v zvezi s
svojim zavzemanjem za zapornike. Ker se je v isti sapi zavzemal za pravice
političnih zapornikov, se pravi ljudi, ki so bili kaznovani zaradi političnih
deliktov, in za tiste, ki so bili preganjani zaradi drog in drugih oblik
kriminala, so ga pripadniki nekaterih levičarskih organizacij ostro zavrnili in
ga proglasili za nevarno osebo (F. Guattari, 1983, str. 29). Tako so v
različnih gibanjih nastale številne, tako rekoč nepregledne grupacije, ki pa so
se v določenih vprašanjih med seboj podpirale s podobnimi grupacijami
povsem drugih gibanj. Večinoma so se konfrontacije dogajale pred javnostjo
in vsi udeleženci so postopoma opuščali ideološki besednjak iz preteklosti.
To je v sedemdesetih letih pripeljalo do mnogih novosti. Pri nas pa smo se
(še medlo) zavedali, da naš obstoječi sistem tudi proteste spretno izkorišča za
krepitev nadzora in lastne moči. Zato se je zdelo, da se je potrebno lotiti
česa, kar bo pomenilo neposredni praktični poseg v dejavnost socialne in
psihološke pomoči.
Tudi nekateri naši sodelavci so zelo od blizu, dobesedno na svoji koži
spoznali grožnje in ukrepe represije. Tudi njihov upor je pravzaprav potekal
kot nekakšen "show", seveda ne na televiziji, ampak za zaprtimi vrati Inšti-
tuta za sociologijo in filozofijo, Pedopsihiatrične ambulante ter Okrevališča
in župnišča na Rakitni. Lahko rečeva, da smo ravno preko našega dela z
otroki dobili precej možnosti za vstop v javnost; kako smo jih izkoristili, je
drugo vprašanje. Pravzaprav smo se srečevaU z dvema sklopoma bistveno
različnih vprašanj in kadar smo izgubili orientacijo ter sposobnost razliko-
vanja med enimi in drugimi vprašanji, se je pričel nori ples prividov in
popačenih idej:
Na eni strani so bili problemi, povezani z družbeno ureditvijo in politič-
nimi opredelitvami kot npr. socialne razlike, družbeni konflikti,
pravičnost kot vidik delovanja ljudi v institucionalnih mehanizmih,
problem svobodnega izražanja mnenj, problemi v zvezi z uveljavljanjem
vseh človekovih pravic in še prav posebno problemi v zvezi z uresniče-
vanjem pravic otrok.
Na drugi strani so bili problemi, povezani z ljudmi kot posamezniki,
npr. osebna poštenost in odkritost;, odgovornost za lastno ravnanje -
odgovornost za pasivnost, ustvarjalni potenciali posameznikov in
vprašanja razhk med nadarjenostjo posameznikov, razlike v doživljanju
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 35
negativnih čustev strahu in agresivnosti, razlike v doživljanju raznih
negativnih nagnjenj ter raznih oblik odvisnosti.
Nekateri naši sogovorniki so bili pravi umetniki v tem, da so znali vsak
trenutek sprožiti dilemo: kdo je bolan, ali je bolan posameznik ali družba?
Ali pa dilemo o tem, kaj je pri terapevtskem delu pomembnejše - prilaga-
janje otrok ali njihovo osvobajanje? Vprašanje individualnih pogledov in
vprašanje lastne odgovornosti za svoje odločitve in za svoje ravnanje pa se
nam Je vedno znova izmikalo.
Čeprav so bili naši sodelavci izredno dobro informirani o novih tokovih
v sociologiji, psihiatriji, pedagogiki in filozofiji, ni bilo tistega zaupanja v
lastne sile, kot ga je prvi avtor lahko opažal v Švici ali v Nemčiji. Pri nas
se je na ravni posameznikov zmerom znova obnavljal stalinistični model
mišljenja, ki je poudarjal pomen materialne baze. Bili smo kritični do
razmetavanja denarja v institucijah, hkrati pa neverjetno občutljivi za vsak
argument, s katerim so nas razni modrijani skušali prepričati, da ni pametno
(in pravično) delati, če ne dobimo "enakega proporca" sredstev kot družbene
organizacije, še danes ne poznamo in ne cenimo številnih dobrih idej in
mnogih dejavnosti, ki so se v Evropi razmahnile po letu 1968, in to prav
zaradi argumentov, s katerimi je politična nomenklatura takrat poskušala
dogajanje izničiti in razvrednotiti.
Tu naj omeniva tri važne novosti, ki so jih prinesla takratna gibanja:
1.	drugačno razmerje med teoretičnim delom in praktičnimi prizadevanji; na
mnogih področjih je prišlo do procesov, ki bi jih lahko opredelili kot
rekurzivni odnos med svetom idej in praktičnimi aktivnostmi',
2.	izkušnja relativne avtonomnosti posameznih podsistemov, ki so začutili
svojo neodvisnost od osrednjih oziroma hierarhično nadrejenih struktur;
sprožile so se daljnosežne reorganizacije, ki se še vedno dogajajo in
povzročajo doslej neznano širjenje in valovanje novih organizacijskih
id.ej; to pa lahko jasno vidiva šele danes skozi optiko sistemske teorije.
Frane Adam govori o tej temi takole:
"Razsrediščenost (acentričnost) družbe. Za moderno družbo je značilna
odsotnost dela družbe ali podsistema, ki bi predstavljal družbo kot ce-
loto. Ne obstaja (kibemetska) hierarhija podsistemov, vsi funkcionalno
diferencirani (pod)sistemi so v nekem smislu enakovredni.(...) Tudi
politični podsistemi, ki proizvajajo obvezujoče odločitve, nimajo
nadrejenega položaja, in čeprav je v obtoku teza o njegovi 'preobre-
menitvi', v najboljšem primeru lahko rečemo, da je 'primus inter
paris'.(...) O socialističnih družbah ne moremo govoriti kot o modemih
(ali celo postmodemih) družbah ravno zaradi tega, ker temeljijo na
centralnosti političnega (pod)sistema oz. na prevladi politike nad
ekonomijo in drugimi družbenimi področji (podsistemi).(..,) Najnovejši
36	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
premiki v teh družbah kažejo, da je modernizacija možna le z
razčiščevanjem politike in z vzpostavitvijo funkcionalne diferenciacije
kot principa organizacije družbe." (Frane Adam, Nova revija, 1990, str.
748; poudarki B. S. in M. M.)
3. Usmeritev k samopomoči, obrat v raznih skupinah k razpravljanju o
lastnih problemih in uporaba vseh njim dosegljivih virov za reševanje
problemov v mejah možnega. Odkrili so lastno odgovornost za človeško
korektno vedenje v problemskih situacijah. Ta proces vodi v zahteve po
tem, da ljudje ohranjajo oziroma si ponovno pridobivajo kompetence za
odločanje o lastni usodi. S tem v zvezi se močno spreminjajo vloge
vseh strokovnih ustanov.
Na zunaj je opazna velika podobnost med tistim, kar se je po letu 1968
dogajalo pri nas, in tistim, kar seje dogajalo v razvitih evropskih državah in
ZDA. Z vidika svoje udeležbe v nekaterih akcijah, ki so včasih dobile tudi
naziv "alternativa", pa lahko naštejeva še nekaj razlik med tistim, kar je prvi
avtor videl, slišal in delal tu v domovini, in tistim, kar je lahko odkrival ob
srečevanju s predstavniki "novih gibanj" v tujini. Namesto iskanja nečesa
novega so nam sedemdeseta leta prinesla sive čase, ko se je okrepila
represija. Vendar nam je Piijevec pokazal še drugi vidik uničujočih procesov,
ki niso bili neposredno povezani z izvajanjem institucionalne represije,
ampak so se dogajali tudi v povsem neformalnih odnosih med ljudmi.
Podobne spremembe vedenja pri ljudeh v totalitarnih režimih je analiziral že
Bruno Bettelheim. V svojem Dnevniku je Pirjevec pokazal nekatere
komunikacijske vzorce, ki so vplivali na to, da so se tudi mnoge sveže in
dobre ideje sprevračale v lastno nasprotje in nas zadrževale v začaranem
krogu. Tako so se pogosto sicer dobri nameni v takratni jugoslovanski
stvarnosti končevali v izpopolnjevanju nadzorovalnih mehanizmov, siroma-
šenju samih dejavnosti in večanju statusnih privilegijev ljudi na vrhu insti-
tucij, manjšem upoštevanju strokovnosti ter naraščanju konservativizma v
javnosti.
Če smo takrat podobno kot študentje v Parizu ali Berlinu govorili o
potrebi po spreminjanju institucij ali celo nujnosti njihovega ukinjanja ter o
potrebi po razvijanju novih oblik dela, ki naj postanejo alternativa obstoje-
čim institucijam, potem to vendarle ni pomenilo istega. Na Zahodu so se
študentje upirali brezosebni racionalnosti in birokratski organizaciji, ki za
ceno zanemarjanja človeškega dejavnika dosega veliko funkcionalnost in
produktivnost. Tudi pri nas so ustanove delovale kot brezosebni mehanizmi,
toda o kakšni racionalnosti bi težko govorili. Z besedo birokracija nismo
označevali "brezhibnih uradnikov", ampak sloj ljudi, ki so si predvsem
prilaščali razne privilegije. Sociologi so lomili kopja v bitkah z mlini na
veter, napadali so funkcionalizem in tehnokratizem; nam pa je institucija v
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 37
sedemdesetih letih pomenila nekaj drugega, nekaj, kar predvsem poseduje
moč in obstaja povsem zakrito in neprozomo, vendar na nek skrivni način
usmerja vse denarne tokove. Zato se je zdelo povsem logično, da smo se
zavzemali za "resnično samoupravljanje", hkrati pa nismo bili sposobni
razlikovati med hiperorganiziranimi, tehnično razvitimi institucijami na
Zahodu in nerazvitimi, a morda še bolj totalitarnimi institucijami pri nas. V
svoji knjigi Mladina in ideologija je Mirjana Ule leta 1988 (torej trinajst let
pozneje) to razliko opredelila takole:
"Socialistično samoupravljanje vsaj v izvedbi, kot nam je znana pri nas,
ni dalo rešitve iz protislovij modernizacije, prej nasprotno. Zdi se, da smo 'za
hrbtom' humanistične ideologije samoupravljanja združili 'slabe' strani obeh
sistemov modernih družb, namreč tako postvarjenje vseh odnosov, vdor
instrumentalne logike v življenjski svet kot tudi psevdopolitizacijo vsak-
danjega življenja, videz humanizacije, za katerim se odvija birokratska samo-
volja." (M. Ule, 1988, str. 136)
Nekatere razlike med t.i. našo "alternativo" in novimi gibanji v Evropi,
ki jih je prvi avtor opažal, so bile pogosto tudi psihološke. Nanašale so se v
večji meri na družinske odnose in odnose v neformalnih skupinah. Lahko bi
napisala nekaj podobnega kot Dušan Pirjevec: "Vsi so med seboj zvezani, a
na nek čuden način..." Ta samoumevna povezanost se je kazala v zelo
različnih okvirih, včasih je dajala zunanji videz nekakšne zvestobe, a potem
se je velikokrat izkazala bolj za nekakšno suženjsko uklenjenost. To pogosto
ni bila ljubezen, ki bi ljudi držala v notranji zvestobi, ampak je bilo neko
brezpogojno zavezništvo, ki je večinoma ostajalo prikrito in ki je po eni
strani vplivalo na ljudi tako, da so se vedli še bolj predrzno, brezkompro-
misno in nerazumno, hkrati pa so delali zelo pragmatične poteze, ki bi jih
težko opredelili kot razumne, temveč predvsem kot preračunljive in zvite.
Med somišljeniki novih gibanj v Nemčiji je prvi avtor srečeval manj
dvojnosti in človeške prekanjenosti hkrati pa veliko večjo drznost v gradnji
novih vizij, ki so jih ljudje mirno opuščali, ko so se izJcazale za utopične,
dokler pa so jim sledili, so se jih držali dosledno in bojevito. Če so se npr.
študentje v Nemčiji borili proti praksi psihiatričnih diagnoz, je to pomenilo
nekaj, kar jih je večinoma veljalo naporov in neke vrste samodiscipline,
hkrati pa jih je obvezovalo k novim iskanjem. Pri nas so enake ideje
porodile celo lestvico vedenjskih in miselnih vzorcev, več je bilo poskusov
zasmehovanja drugih, manj doslednosti in ostajalo je več poslušnosti do
avtoritet.
V Niirnbergu, Berlinu in Freiburgu se je prvi avtor pogovarjal s člani
različnih levičarskih in alternativnih gibanj, ki so pogosto poudarjali želje
po osebni neodvisnosti. To je bila kar ena od osnovnih postavk njihove
življenjske filozofije in v skladu z njo so živeli daleč od družine s skromnimi
38	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
lastnimi dohodki v najetih sobah, ki so jih opremili po svoje. Tudi med
našimi sodelavci je bila samostojnost zelo upoštevana vrednota, vendar sem,
večinoma slučajno, odkrival, da za mnoge od njih to nikakor ne pomeni
samostojnega življenja. Težko je reči, koliko je bilo to pogojeno s slabšimi
možnostmi štipendiranja oz. drugačnimi načini financiranja. Dejstvo je, da ni
bilo nič nenavadnega, če so naši mladi sodelavci živeli doma ali redno
dobivali od doma sredstva za življenje, ali pa celo to, da so jim starši
odstopili ali kupili drago stanovanje. Nekajkrat so se starši neposredno
obrnili na prvega avtorja kot na mentorja z zelo "ponižnimi prošnjami", naj
vendarle pazi na njihovega otroka. Nekajkrat je bil priča raznim dogodkom,
ko so ti naši sodelavci obračunavali z "avtoritarnimi" starši, ki so dobesedno
klečali pred nekom, ki se je boril proti oblastništvu, a se je dejansko vedel
kot oblastnik brez usmiljenja do žrtve.
Medtem ko je prvi avtor v vrstah nove levice na Zahodu pogosto opažal
prav naivno zavzemanje za medsebojno enakost in za skromno življenje,
smo se v naših akcijah nemalokrat srečevali z raznimi zvezami (koalicijami),
ki so nastajale v zvezi z zavzemanjem za razne pogosto malenkostne
privilegije (hrana, vstajanje, delitev dela...). V našem družbenem kontekstu
dejansko ni bilo možno najti besed, s katerimi bi lahko v pogovoru ločili
zavzemanje za demokratičnost od raznih oblik "iznajdljivosti", ki so vodile v
izkoriščanje.
Javno soočanje mišljenj večinoma ni bilo možno. Po eni strani se je
dogajalo, da so novinarji, režiserji in drugi ljudje, ki so bili nekakšni
posredniki z javnostjo, praviloma zelo tankočutno zgladili vsako nekoliko
bolj bistveno protislovje, ki je kazalo na kakšno hibo t.i. samoupravne
solidarnosti. Po drugi strani sami nismo našli načinov za javno soočanje,
medtem ko so se konflikti v skupini pogosto banalizirali.
Ni prihajalo do oblikovanja različnih skupin ljudi, ki o kakem vprašanju
zgolj drugače mislijo in se za uveljavitev tega mišljenja borijo z vsemi
silami. Vedno znova je prevladal vidik interesnega povezovanja (glej tudi
opombo na koncu teksta). Ni nama jasno, ali je bilo to povezano bolj z
leninskimi načeli organiziranega boja za pravice ali pa je bila morda v ozadju
neka posebnost naše socialne in politične kulture, ki je zaščiti interesov
vedno dajala prednost pred vprašanji zadovoljevanja potreb ljudi.
Dogajalo se je, da so nekatere besede in pojmi, ki so imeli na začetku
ustvarjalni naboj, lahko tako dolgo ostali v obtoku javnih razprav, da so
popolnoma okosteneli in se vsebinsko izpraznili. Ni pa prišlo do tega, da bi
sc zaradi gibanja javne polemike pričele spreminjati grupacije zagovornikov
določenih tez in da bi se oblikovali novi okviri. Za primer lahko navedeva
pojem "storilnost šolskega pouka". Ko se je ta pojem prvič pojavil v javnih
razpravah, je njegova uporaba omogočila konfrontacijo v zvezi z nečim.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 39
čemur do takrat večinoma še nismo posvečali pozornosti. Torej lahko rečeva,
da je pojem omogočil odpiranje nadvse pomembnih vprašanj. Toda ko je
prišlo do raznih posplošitev, npr. "naša šola je preveč storilnostna", so se
začeli dogajati nesmisli, katerih žrtve so bili praviloma dobri in vestni
učitelji.
Naj omeniva še eno razliko - namreč kako lahkotno so pri nas ljudje, ki
so bili po svojem položaju v vrhovih institucij, govorili o nujnosti
"deinstitucionalizacije" in hkrati delali zelo uspešne poteze za utrjevanje
lastne pozicije (brez velikega tveganja) in lastne institucije. V primerjavi z
"naprednostjo in egalitarizmom" naših direktorjev šol in raznih funkcionarjev
so se altemativci na Zahodu srečevali z nasprotniki, ki so si mnogo l^lj
prizadevali dokazati legitimnost svojih vodstvenih funkcij in so bili za
obrambo teh funkcij pripravljeni poseči po vseh pravno dopustnih sredstvih,
tudi po sredstvih odkrite represije.
Povezava med uporom proti institucijam (oz. begom
iz institucij) in začetkom akcijsko-raziskovalnih
projektov - preplet treh generacij
* <
Ko smo leta 1975 začeli prvi akcijsko-raziskovalni projdct, je v svetu
upor proti vsem oblikam institucionalizacije življenja že izzveneval. Veliki
val, množično gibanje se je v zahodnih deželah porazdelilo v številna
gibanja, katerih člani so v neposrednem soočanju z institucijami hitro
spoznali, da dilema ni tako preprosta, kot je bilo videti ob branju avtorjev
"frankfurtske šole". Na Vzhodu pa se je zdelo, kot da se je po oboroženi
intervenciji na češkoslovaškem upor mladih sesedel in je nastq)ila oseka.
Skupina, ki se je leta 1975 lotila akcijsko-raziskovalnega projekta
terapevtska kolonija na Rakitni, se je bistveno razlikovala od vseh skupin, s
katerimi je prvi avtor delal do takrat. Ljudje, s katerimi se je seznanil v tej
skupini, so bili med seboj zelo različni - kot ljudje in po svojem socialnem
poreklu. Povezovali so jih simboli upora proti institucijam iz leta 1968. Ti
simboli so bili razpoznavni kot znaki v oblačenju, načinu telesne nege,
vedenju, nekaterih navadah, zlasti pa je bila očitna posebna simbolika v
govorjenju. Leta 1975 so bila nemima šestdeseta leta že del zgodovine,
vendar se še ni bilo mogoče odmakniti od nekaterih izročil. Zdi se, kot da
smo preko teh simbolov po eni strani uresničevali neko obliko dejanskega
upora proti ustaljenim navadam in da nam je na ta način tudi uspelo zavzeti
položaj, ki je bil, če že ne nasproten, vsaj nekoliko bolj neodvisen od
institucij, po drugi strani pa so bili ti simboli tudi dejavnik povezovanja.
Sredo^žna točka naših prizadevanj na začetku akcijsko-raziskovalnih
40	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
projektov je bilo doživetje človeške nemoči v institucionalnih aparatih. Ko
smo maja 1975 pričeli načrtovati terapevtsko kolonijo na Rakitni, se je
vodstveni tim oblikoval iz ljudi, ki so pripadali trem različnim generacijam.
Najstarejša generacija so bili strokovnjaki, ki so kot mladi ljudje še doživeli
vojno, srednjo generacijo so predstavljali ljudje, ki so v šestdesetih letih
zaključevali študij, najmlajša generacija pa so bili ljudje, ki so zaključevali
študij v sedemdesetih letih ali pa so še bili študentje. Prvi avtor ni do takrat
osebno poznal nikogar razen Anice Kos, ki ga je tudi povabila k
sodelovanju. Študentje so bili člani skupine, ki je obstajala že dolgo. Tudi
strokovni sodelavci so bili večinoma že dolgo povezani med seboj. Ko je
prvi avtor v začetku skušal doumeti, kaj nas povezuje, je večkrat dobil vtis,
kot da smo različni ljudje, ki smo se "srečali na begu". Kam smo bežali, ni
bilo možno jasno izreči, pač pa se je zdelo, kot da vsi bežimo od iste točke v
vesolju, ki smo jo imenovali "Institucija". Institucionalni aparat, od katerega
smo bežali, ni bil nekaj abstraktnega, ni bil le geslo, ampak je ta beseda
označevala neko doživljajsko resničnost, kjer sta vladali apatija in mrtva
poslušnost, kjer so ljudje prežali na napake drugih, kjer je vladal najvišji
zakon, da se nobenega zakona ne jemlje zares, in kjer si bil po drugi strani
lahko obsojen za vsako malenkost, kjer ni bilo možno tvegati
individualnosti, kjer je bila vsaka izjemnost nevarna, kjer je bilo vse prežeto
z misticizmom, misteriji pa so bili le še ostanek in potvorba nečesa, v kar
ni nihče več verjel. To je bil svet, v katerem ni bila mogoča vzgoja, možno
je bilo le kondicioniranje. Zdelo se je, kot da Institucija vsem udeležencem
pomeni nekaj "popolnoma istega" - to je bila točka, v kateri se je zgoščala
vsa negativnost družbe, v tej točki so se simboli in materialna stvarnost med
seboj prežemali na tak način, da ni bilo možno nobeno razlikovanje. Vendar
se je že ob prvih pogovorih pokazalo, da so tudi glede odnosa do Institucije
med člani tima precejšnje razlike, ki so odvisne od njihovih dejanskih
izkušenj in travm.
Čeprav le zase prvi avtor z gotovostjo ve, kakšna so bila doživetja, ki so
ga pognala v panično iskanje drugačnosti, se je vendarle spraševal, kaj se je
dogajalo z drugimi. Poskus konstrukcije tipičnih življenjskih scenarijev treh
generacij nedvomno pomeni hudo poenostavitev, vendar meniva, da se tako
lahko vsaj nekoliko približamo zapleteni stvarnosti. Glede na travme in
razočaranja v institucijah bi torej lahko razvrstila člane tima v tri povsem
različne kategorije, ki se do neke mere ujemajo tudi z zgornjo delitvijo na tri
generacije. To so naslednje kategorije:
1. Najstarejša generacija je doživela še tiste nevarne čase, ko je posameznik
zaradi napačne besede dejansko lahko plačal z življenjem. Omenjali so
doživetja, pri katerih je bilo povsem jasno, kdo je preganjalec, in to, da
je šlo za življenje. Tu ne misliva samo na dobro znane postopke z
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 41
ljudmi, ki so se vrnili iz Dachaua, in na postopke s tako imenovanimi
"informbirojevci". Bili so še številni drugi manj znani obračuni v
podjetjih, ustanovah in raznih organizacijah, kjer so ljudi nenadoma
kaznovali in jim za vedno vtisnili znak, da so politično nezanesljivi.
Doživetja so bila toliko bolj travmatična, ker so bili postopki dobro
zrežirani in ker so prireditelji teh predstav posegali po vseh sredstvih. V
teh dogajanjih niso doživljali travm le tisti, ki so bili na koncu
kaznovani, ampak tudi številni drugi, ki so bili morda prisiljeni pričati
ali pa zamolčati dokaze o nekrivdi.
2. Druga generacija je večinoma doživljala travme, ki niso bile primerljive
s prej opisanimi. To so bili ljudje, ki so vojno preživeli kot otroci,
nekateri pa so bili rojeni kmalu po vojni. Iz otroštva so poznali na eni
strani navdušenje množic, na drugi strani pa so bili skozi prizmo družine
priče nerazumnosti družbe in časa. Ko so prerastli okolje družin, se je
zdelo, da so odprta vsa vrata v uspešno in smiselno delo v najnaprednejši
družbi ipd. Potem pa so prihajali v kolesa sistema, ki je deloval tako, da
je vsem ljudem odmerjal vloge po isti meri, vsako odstopanje je
nemudoma sprožilo korektivne mehanizme. Ljudje v aparatih so bili
razceplje ni na birokratski in privatno-človeški del. Čeprav se je zdelo,
da ljudje kot birokrati delajo povsem brezosebno in povsem neinici-
ativno, to ni bilo čisto tako. Ljudje so za drobne privatne koristi
izigravali vsakršna pravila sistema. To je bil vir številnih travm naše
srednje generacije. Mnogi posamezniki niso zmogli najti zadovoljive
razcepljenosti na tisti del, ki je oblastem poslušen in s tem dobiva
privilegiran položaj, in na del, ki zna tako pridobljeni položaj izrabiti za
to, da si ustvarja mali privatni svet. To so bile travme, ki so se včasih
dogajale razmeroma potiho, včasih pa kot slabi posnetki političnih
procesov. Srednja generacija ni mogla razUkovati med preganjalcem in
celoto, zdelo se je, da se pravila igre vsak trenutek lahko tako
spremenijo, da vse skupaj izgubi vsak smisel ter ostane le prizadetost.
Najhujša pri vsem tem so bila doživetja brezdušnosti, topoumnosti in
inertnosti ljudi v ključnih funkcijah aparata in na drugi strani duhovna
revščina privatnega življenja.
"Duh" te generacije je dobro ujet v eseju Draga Jančarja z naslovom
Zmagoslavje množic (Gl. Terra incognita, 1989, str. 23-35), od koder
naj navedem par odlomkov:
"Vse moje otroštvo in zgodnja mladost sta izpolnjeni z občutkom,
skorajda telesnim, množice in, duhovnim, kolektiva.(...) Mene je ta
množica, to vsesplošno vrvenje, klicanje, mahanje z zastavami, živobar-
vane povorke, skandiranja, napolnjevalo z občutkom varnosti, malodane
sreče.(...) Ne vem, kje je bila množica prej, ker me še ni bilo na svetu.
42	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
toda v petdesetih letih si se povsod znašel med človeškimi telesi in ob
vsem občutku pripadnosti si velikokrat moral paziti, da te ne pohodijo:
ne samo na zborovanjih in organiziranih ne vem zoper koga vse
protestnih vpitjih, pač pa tudi na raznih prireditvah, v vseh javnih
prostorih in lokalih, v trgovinah, na nogometnih tekmah; priti
pomečkan, opraskan in nekoliko raztrgan iz gneče pred kinematografom
z vstopnicami v rokah, je bil dosežek, vreden visokega priznanja.(...) Za
mnoge je prišla iztreznitev še prehitro, mnogi so ostali hipnotizirani do
danes. Kar je sledilo, ni več samo njihova stvar, valovilo in treskalo je
skozi življenje naslednjih generacij, tudi skozi moje, predvsem skozi
življenje prihajajočih manjšin, ki so kljub diamatski vzgoji in
množičnim zanosom odkrile neizprosne zakonitosti ustvarjalnega dela,
ki samodejno prinese s seboj individualizem in skepso."
3. Tretja, najmlajša generacija je strahote vojne doživljala le še kot zgodbe
o časovno odmaknjenem dogajanju. Živela je v družinah, ki so imele
zagotovljene življenjske pogoje, vendar tudi vse bolezni svoje dobe
(pomanjkanje časa, zakonske probleme, alkoholizem). To so bili otroci,
ki niso našli priložnosti za to, da bi čemurkoli rekli "ne" - družina in
šola, vse je delovalo kot avtomat. V šolo so hodili v času, ko so
številni učitelji še vneto razlagali boljševiško miselnost in pri učencih
ustvarjali zmedena pričakovanja o poteh, ki se jim drugače reče
objektivna nujnost - to je nekakšen avtomatizem politične oblasti - ki
vodi v lepšo bodočnost; hkrati so jim dosledno vbijali v glavo razne
mite o armadi, neuvrščenosti ipd. Starši in učitelji so čutili sveto
dolžnost ali pa še pogosteje banalno nujo, da jih motivirajo. Vsi so se
torej zedinili v slikanju nekakšne idealnosti, ki ji ni možno reči "ne".
Razočaranje in travme so se zgodile že pred vstopom v svet dela: razne
intrige v zvezi s funkcionarstvom v mladinski organizaciji, človeške
stiske, ko so jih učitelji manipulirali kot del socialističnega okrasja na
sceni Dneva mladosti ipd. Hkrati je ta generacija že dobro poznala
avtoštop, srečevala se je z življenjem tujih velemest in z različnimi
obrazi evropske kulture. Najmlajši člani tima so videli svet precej
drugače kot drugi. Na prvi pogled je bilo videti, da imajo najmanj
razlogov za beg; vendar se je v razgovorih pogosto pokazalo, da imajo
še manj razlogov za vztrajanje - beg je bil del življenjskega stila. Za
najmlajše sodelavce je bila institucija povsod: bila je družina, šola,
policija, znanost...
Naj z^cljučiva razmišljanje o družbenem kontekstu tako, da sestaviva
nekaj različnih miselnih drobcev, ki osvetljujejo avtopoetski proces v našem
gibanju v preteklih letih:
Pirjevec je govoril o tem, kako smo se v prizadevanjih za politični.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 43
gospodarski in socialni razvoj poskušali nečemu izogniti, prišli pa smo
do tega, da smo zgradili razsipen in neučinkovit sistem, ki je proizvajal
totalitarne odnose. V tej luči postane razumljivejše, kako je mogoče, da
smo se v skupni dejavnosti povezali tako različni ljudje. Skupni imeno-
valec vseh hotenj bi lahko opisala takole: "Hočemo proč, tam bo
drugače! Hočemo se izogniti vplivom institucij, ki so utelešenje tistega
zla!" Ko smo se po prvi koloniji na Rakitni leta 1976 o naših ciljih
pogovarjali z Dušanom Pirjevcem, nikakor ni bil tako optimističen kot
mi. Kasneje sva pri branju knjig Paula Watzlawicka večkrat naletela na
podobna opozorila - če se hočemo čemu izogniti ali če hočemo kaj
popolnoma spremeniti, bomo po vsej verjetnosti na koncu dobili še
"več istega".
Naš sodelavec Janez Dokler nas je na začetku našega dela pogosto
opozarjal na to, da v primerjavi z drugimi deželami naše gospodarstvo
proizvaja premalo, a zahteva nesorazmerno velike človeške žrtve. Izhoda
iz tega položaja ni smotrno iskati v smeri roussoujevske spontanosti,
ampak le v smeri, ki bo vodila k drugačni organiziranosti.
Radikalna kritika institucij je bila v nekem smislu tudi moda. Vendar bi
morali tudi to kritiko jemati resno, tako kot vse sestavine življenja.
Kritičnost do institucij je prebudila velike akcijske potenciale, pa tudi
varljivo upanje, da je možno nekaj popolnoma spremeniti le z odločnim
govorjenjem o nujnosti zapuščanja in ukinjanja institucij.
Kmalu se je pokazalo, da v današnjem svetu ni prostora, kjer bi bilo
možno življenje brez subtilne organiziranosti ljudi. Veljalo nas je precej
truda in vztrajnosti, da smo razvili nekatere drugačne oblike skupnega
življenja in dela. Ko smo se poskušali izogniti institucijam, smo šele
pričeli odkrivati institucijo kot civilizacijsko pridobitev evropske
kulture. Zdi se nama, kot da smo tam, kjer smo dotlej videli le brez-
dušne organizacijske stroje, pričeli odkrivati nove celote - sisteme, ki
tako kot vse, kar je človeškega, ne morejo obstajati brez kulturne in
duhovne dimenzije.
Sedaj veva bolje kot v prvih letih naših akcijsko-raziskovalnih
projektov, da nam je takrat dejansko uspelo uresničiti nekaj drugačnega.
Prav to drugačno je bilo odločilnega pomena za veliko delovno priprav-
ljenost in visoko frustracijsko toleranco pri vseh sodelujočih. A danes
jasneje kot takrat vidiva dvoje:
1. da nič, kar je še novo, ne more biti že toliko dodelano, da bi
omogočalo lažje delo kot ustaljene organizacijske oblike. Nobena
novost ne more biti finančno ekonomična, pa tudi učinkovitost
novih organizacijskih oblik, merjena z ustaljenimi merili, praviloma
ne more bistveno preseči tega, kar je že utečeno;
44	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
2. da lahko nove organizacijske oblike zelo hitro propadejo; razvijanje
in ohranjanje novih organizacijskih in delovnih načinov, ki niso le
mehanična kopija že obstoječih vzorcev ali njihov del, je zahtevna
naloga.
Meniva, da vrednosti našega dela ni možno meriti z ugotavljanjem, v
kolikšni meri smo dosegli to, kar smo v začetku proglašali, ampak s
tem, kaj smo odkrili novega. Ko smo pričeli delati z otroki izven
okvirov ustaljenih institucij, smo uvideli, da moramo najprej ustvariti
razmere, v katerih bo ljubezen sploh mogoča. Kajti za razvijanje
ljubezni in nežnosti sta potrebna čas in notranje zaupanje. Časa pa
nikakor ni možno pridobiti, če ne pristanemo na cel sistem medsebojnih
dogovorov, na pravila igre in na določeno ureditev delovnih odnosov.
Pri tem je nadvse pomembno, kako se posamezna dejavnost vključuje v
družbeni kontekst in kako se razmejuje, da nastaja prostor avtonomije,
ki je nujen za prevzemanje odgovornosti in konstruktivno doživetje
osebnega tveganja ob odkrivanju novih oblik življenja in dela.
Uspešna uresničitev projekta, ki smo se ga lotili, nikakor ni bila tako
jasno predvidljiva, kakor se morda dozdeva. Ko smo začeli delati, ni bilo
nobene matematične metode, s katero bi lahko izračunali, da se bo vse
skupaj srečno končalo in da bodo doživetja koristila tako otrokom kot
sodelavcem. Obratno, cela vrsta argumentov je govorila o možnih nevar-
nostih; najmočnejši in najbolj logični so bili tisti argumenti, da "tako
ali tako" ni možno delati ničesar, kar ne bi bilo pod nadzorom
"vsemogočnih sil", in da bomo na koncu vsi izigrani, ne glede na to,
kaj bomo naredili. To je bil sicer povsem magičen argument, ki pa je
bil nadvse nevaren prav do zadnjih let, morda pa je nevaren še danes, ker
nas pri razmišljanju o preteklosti še vedno lahko paralizira in navaja k
pretiranim poenostavitvam.
Meniva, da smo pri nas dalj časa vztrajali v donkihotskem boju s prividi
institucije prav zato, ker je nastajala zmeda besed in pojmov. Politični
koncepti samoupravljanja in koncepti starih - preživelih - oblik medčlo-
veškega povezovanja so se mešali s pojmovnim inventarjem novih
gibanj in z novimi strokovnimi koncepti. Mišljenje so posebno nevarno
zastrupljale tiste besede, ki jih je politika dolgo časa uporabljala kot
gesla za prikrivanje doslednega onemogočanja vseh ljudi, sleherne
drugačnosti mišljenja in vseh oblik povezovanja, ki bi lahko pobegnile
represivnemu nadzoru.
Nedvomno bi se odprli tudi veliki, doslej neznani potenciali za
odkrivanje novih oblik življenja in dela, če bi nam uspelo odstraniti
debelo plast nesporazumov v zvezi s t.i. "osvobajanjem dela", ki nas je
pripeljalo do položaja, o katerem je Pirjevec zapisal, da "dela kot
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 45
smotrne in na nek način kreativne dejavnosti ni več". Ko smo pričeli z
našimi akcijsko-raziskovalnimi projekti, se nismo mogli zavedati, kako
subtilni so mehanizmi, ki delujejo na tem področju.
Najbrž je poseben problem nafe kulture in karakterja to, na kar je po
najinem mnenju opozoril Bojan Štih v svoji zadnji knjižici Kratke in
izmišljene zgodbe, to pa so težave v razlikovanju sanjskega sveta in
sveta "medsebojne budne realnosti". Morda je tudi ta značilnost eden od
temeljnih kamnov, na katerega je bilo moč opreti to lepo zgradbo želja,
ki ji pravimo socializem. Pri nas se žal še ni našel pesnik, ki bi napisal
kaj podobnega, kot je Sen kresne noči, zato še vedno živimo v strahu
pred lastnimi sanjami, pa tudi pred prebujenjem, in ravno zaradi tega
strahu nismo sposobni razmejitve med sanjami in budnostjo. Morda bi
lahko bistvo svoje izkušnje socialno-terapevtskih kolonij in taborov
najboljše opisala z dvema metaforama: ena je gotovo "sen kresne noči",
druga pa je metafora Ronalda Lainga - "pot do avtonomnosti vodi skozi
arktična prostranstva samote".
Skupina za samopomoč in tabor kot avtopoetski
sistem
Opisi dogodkov in procesov, ki so se dogajali v naši akcijski skupini v
obdobju krize od leta 1985 do 1987, kažejo, da smo nihali med vzorcem
simetričnega stopnjevanja komunikacij in dejavnosti na eni strani ter
situacijami stopnjevanja komplementarnega odnosnega vzorca na drugi
strani. Stopnjevanje simetričnega odnosnega vzorca se je dogajalo kot
tekmovanje vsakogar z vsakim in se je spremenilo v "nori ples" takrat, kadar
je v skupini prišlo do takega soglasja o poimenovanju aktualnega dogajanja,
da so bila s soglasjem vseh dejansko izločena pravila medsebojnih odnosov,
ki so dostej urejala to merjenje moči. To so bile skupinske situacije, ki bi
jih lahko poimenovali z vsíúcdanjimi izrazi, kot so "vretje", "lonec na
pritisk" itd., lahko pa tudi z Bionovim pojmom "skupina osnovne
predpostavke boja in bega" (Bion, W. R., 1983). Ob analizi dogajanj v
preteklosti vidiva jasneje kot pred leti, da opisanih situacij stopnjevanja
simetričnega vzorca ni možno v celoti razložiti z rivalstvom med člani
skupine. Nezadostna pa je tudi skupinskodinamična razlaga, ki p^asnjuje
večanje notranje konfliktnosti z odsotnostjo zunanjega sovražnika. Že talrat
sva domnevala, da je to, kar se dogaja, vsaj delno povezano tudi z
vprašanjem avtonomije skupine. Takrat smo zlahka oporekali nekaterim
poskusom, da bi nas kakšna zunanja ustanova poimenovala v skladu s
svojimi merili. Kot smešne smo zavračali očitke, da smo "neorganizirana
46	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
množica" ali "posnetek subkultume združbe po vzorcu punkovcev" itd.
Hkrati pa smo v skupini videli različne podskupine, ki smo jih poimenovali
tako, da se imenovani pogosto niso strinjali z vzdevkom oziroma da zbir teh
vzdevkov in imen ne bi mogel veljati za oznako naše skupine v njeni
celovitosti.
Meniva, da je sistemska teorija bistveno razširila možnosti opisovanja in
razumevanja razvoja odnosov in avtonomije v skupinah kot odnosnih siste-
mih. Niklas Luhmann razlaga problem avtonomije z različnimi stopnjami
dosežene samoreferenčnosti socialnega sistema (N. Luhmann, 1986, str, 600-
604)
L Bazalna samoreferenčnost pomeni razlikovanje med elementamostjo
dogajanj in relacijo, v kateri se konstituira. Za našo akcijsko skupino
lahko rečeva, da se je njena bazalna samoreferenčnost kazala kot način
govora o naši samostojnosti. Fritz Simon je izbral za epigraf svoje
zadnje knjige tole misel G. Ch. Lichtenberga: "Namesto da pravimo 'jaz
mislim', bi morali reči 'misli se' (es denkt - ono misli), pri čemer naj bi
'ono' uporabljali natanko tako, kakor v 'bliska se' (es blitzt - ono
bliska)." (F. B. Simon, 990, str. 2)
Meniva, da je za razmišljanje o samoreferenčnosti kakega sistema
pomembno prav to, da "se misli" in da to, kar se misli in kar se govori,
ni zgolj uresničevanje svobode mišljenja in govora v smislu prostosti,
ampak da to "se misli" pomeni uresničevanje svobode mišljenja in
govora kot nujne 5awo-stojnosti, se pravi kot nujnega pogoja samo-
mišljenja, v katerem je edino mogoča človeška odgovomost za to, kar se
dogaja v socialnem sistemu. Vedno znova se je pokazalo, da samo-
stojnost doživljamo in opredeljujemo kot samo-stojnost (samo =
sestavina, stojnost = relacija). To se je pokazalo v odnosu do raznih
institucij, kjer smo z lahkoto dosegali soglasje vseh, da se "moramo
postaviti..." Torej samostojnost ni bila del besednjaka zaželjenih (ali
sanjskih) predstav, ampak je bila dejanskost vsakdanje medsebojne
komunikacije.
2. Refleksivnost kot procesualna samoreferenčnost pomeni, da samorefe-
renčnost sistema temelji na razlikovanju predhodnih in zaporednih
oziroma sledečih si elementarnih dogodkov. V tem primeru se sistem
samo-referira kot konstitutivni proces. To Luhmannovo misel bom
ilustriral z uporabo vzdevka "socialci". Ta vzdevek so člani prejšnjega
odredovega vodstva "pritaknili" vsem strokovnjakom in prostovoljnim
sodelavcem, vendar so nekateri člani prav te podskupine, ki so bili torej
sami označeni za socialce, uporabljali enak vzdevek za označevanje le
tistih strokovnih in prostovoljnih sodelavcev, ki so se enačili z
vodstvom in z idejami terapevtskega dela. Če sva poskušala razčistiti.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 47
kako je podskupina "socialcev" postala konstitutivni del zgodovinskega
procesa razvoja našega dela, je večkrat zavladala taka nestфnost, da je bil
očiten strah pred pogledom na našo samoreferenčnost kot na realen
proces s svojo zgodovino.
3. Najvišja stopnja samoreferenčnosti je refleksija, ki temelji na razliko-
vanju med skupino in okoljem. "Le v primeru refleksije samoreferenč-
nost ustreza merilom sistemske referenčnosti." (Luhmann, 1988, str.
601) To pomeni, da samostojnost dobi obliko sistemskega samoohran-
janja. Sistemska samoreferenčnost se pokaže zlasti takrat, kadar okolje
ni pripravljeno sprejeti samoopisa oziroma samoimenovanja odnosnega
sistema. V samoreferenčnem sistemu, ki je dosegel to stopnjo
avtonomije, se prav v takih situacijah razvije dejavnost za to, da člani
drugih socialnih sistemov v okolju njim samim priznajo pravico do
uveljavljanja lastnega samoimenovanja tudi v širšem okolju. Iskanje
lastne usmeritve skupine je proces, ki je vzporeden razvijanju identitete
pri posameznikih. V jeziku sistemske teorije je možno opisati
skupinsko dogajanje kot med seboj prepletene samoreferenčne procese,
ki postopoma pripeljejo do oblikovanja identitete skupine kot socialne-
ga podsistema in s tem ustvarjajo prostor, ki je avtonomen okvir
spontanih človeških interakcij. Med obema nivojema (nivojem soci-
alnega sistema in nivojem spontanih interakcij) se razvija podsistem, ki
omogoča razvoj zavesti o sebi in ustvarjanje lastnih konstrukcij smisla
svojega obstoja. V tem razvojnem procesu se socialni sistemi lahko
zaprejo v tem smislu, da ne potrebujejo zunanjih spodbud ali zunanjih
potrdil za smiselnost svojega delovanja. Socialni sistemi kot avtopo-
etski sistemi lahko sami proizvajajo sestavine za razvijanje lastne
identitete oziroma sebstva, to pa pomeni tudi avtonomnost v
ugotavljanju smiselnosti lastnih aktivnosti. Niklas Luhmann govori o
tem, da socialni sistem lahko doseže avtonomnost v smislu samore-
fleksije delovanja le, v kolikor se v sistemu vzpostavi zadovoljivo
sodelovanje med aspektom Alter (Drugi) in aspektom Ega. Luhmann
izhaja iz miselnih konceptov, ki jih je začrtal Talcott Parsons:
"Parsonsovo izhodišče je, da se ne more uresničiti nikakršno delovanje,
če stopa Alter v odvisnost od ravnanja Ega in če želi Ego svoje ravnanje
nasloniti na Alter." (T. Parsons, 1976, str. 507)
Luhmann razlaga razrešitev tega problema po zakonih dvojne kontin-
gence. Se pravi, da na področju, ki je na eni strani omejeno z "mora se" in
na drugi strani z "ni mogoče", skupina lahko daje avtonomne odgovore po
lastni svobodni izbiri v odvisnosti od notranje igre med obema podsis-
temoma. Meniva, da samoreferenčna zaprtost socialnim sistemom omogoča
jasno zaznavanje zunanjega okolja in notranjh procesov v samem sistemu.
48	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Prva stopnja v razvoju socialnega sistenia kot avtopoetske celote verjetno
nastopi takrat, ko se ljudje, ki tvorijo ta sistem, zavejo možnosti Alter-
nativnega delovanja, ko se odpovejo temu, da bi bil stroj s specializirano
proizvodno funkcijo, ki se vzdržuje in definira zunaj samega sistema. Potem
pa se samoreferenčnost razvija kot sposobnost, da v okvirih samoreferenč-
nosti sistema ljudje odpirajo tudi dileme, ki so strukturirane po vzorcu
komunikacije dvojne vezi. Meniva, da je to možno šele takrat, ko skupina
kot socialni sistem razvije dovolj avtonomnosti, da se lahko v notranjih
komunikacijah člani skupine (vsaj začasno) uprejo mitu socialne moči.
Meniva, dà nam je prav dosežena stopnja "bazalne samoreferenčnosti" v
akcijski skupini omogc^ala, da smo kot ix)samezniki skupino doživljali kot
priložnost za medčloveško tekmovanje. Ce pogledamo življenje mladih ljudi
in otrok, ki so se udeleževali naših tabornih prireditev, vidimo, da so imeli v
življenju le malo priložnosti za spontano medsebojno tekmovanje in za
razvijanje svojih potencialov agresivnega uveljavljanja. Tako v družini kot v
šoli medsebojno simetrično tekmovanje pogosto poteka tako, da se hkrati
zakriva pod moralistično ideologijo (rivalstvo med sorojenci se označuje za
slučajnost ali za posledico značajskih slabosti, rivalstvo in kompetitivnost v
šoli pa se opredeljuje kot prizadevanje za boljši uspeh, medtem ko je slabšim
učencem agresivno uveljavljanje prepovedano itd.). Demokratični način
vodenja je vplival tako, da smo si v nekaj letih izoblikovali samopodobo in
notranja skupinska pravila, ki so omogočala mnogo več odkritega
medsebojnega boja, kot pa je to bilo možno v drugih okoljih. Vendar smo
ostajali zmedeni, kadar se je notranja konfliktnost večala. V takih primerih
ni bilo vedno mogoče zavestno zaobrniti komunikacijskega procesa tako, da
bi člani lahko začutili, da je akcijska skupina naša skupna hiša, v kateri
lahko delamo marsikaj, česar si drugod ne moremo dovoliti, zato se je le
potrebno brzdati, da ne pride do skrajnosti, ki bi ogrozila celoto. Do tega
doživetja bi lahko prišli, če bi se ovedeli skupne zgodovine, sprememb, ki
so se dogajale v preteklosti, in možnih sprememb v bodočnosti. Drugo, kar
bi nam lahko pomagalo, bi bila zavest o naši organiziranosti v odnosu do
okolja. Vse to je bilo včasih možno doseči šele potem, ko so se simetrične
napetosti stopnjevale do te mere, da je bila celota resnično ogrožena. Po
takih dogodkih pa ostaja "slab okus v ustih" in pogosto tudi številne "rane v
samospoštovanju posameznikov."
Meniva, da je strokovna literatura doslej posvečala premalo pozornosti
tistim situacijam, ko se komunikacija spusti "pod ničelno točko", ko
postajajo učinki komuniciranja dejansko paradoksalni. V takem položaju ima
vsaka skupina ali skupnost številne možnosti, da negotovost zaradi nejasnih
razvojnih možnosti zanika ter jo pretvori v destrukcijo, ki ne vodi niti v
skupinsko psihozo niti v razvojno kreativnost, ampak v propadanje. Ena od
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 49
teh možnosti je, da se koga proglasi za duševno bolnega ali za kako drugače
krivega in se ga skuša izločiti, potem pa se razbije cela skupina. Druge
oblike samouničevanja skupine ali skupnosti so razvijanje odvisnosti od
česa, čemur se pripisuje končni smisel (denar, alkohol, psihotropne droge,
pretirana skrb za lastno varnost itd.), in povečevanje rigidnosti notranjih
odnosov, nadzora itd. Meniva, da se proces samouničevanja oz. razgrajevanja
avtopoeze začne takrat, kadar se vzpostavi tako velika stopnja konsenza, da
skupina prične sebe doživljati kot stroj za proizvodnjo nečesa in prične
omalovaževati pomen tega, da je, taka kot je, življenjski pojav in torej
umrljiva in da stoji pred bodočnostjo, ki je negotova in skrivnostna. Z
enostransko usmeritvijo skupina ali skupnost stopa na pot, ki je na videz
bolj gotova. Zdi se, kot da ekonomski zakoni ali sociološke zakonitosti ali
psihiatrične diagnoze pomenijo "absolutne naravne" zakonitosti, ki ljudem
narekujejo strogo linijsko organizacijo. Prav to pa zanesljivo uniči tkivo
spontanih odnosov, ki skupini dajejo življenje in omogočajo kreativnost.
K sreči do tega v našem gibanju ni prišlo. Rešitev in pot naprej sta se
pokazali hkrati na dveh ravneh. Na ravni praktičnih dejavnosti je prišlo do
tega, da smo spomladi 1986 ustanovili skupino za samopomoč, kar naj bi
pomenilo, da imajo tudi odrasli udeleženci taborov svoje osebne težave in da
si sami ustvarjajo možnosti za medsebojno pomoč. Novi teoretski koncepti
pa so se oblikovali zlasti ob vključitvi Marijke Rutten-Saris v naš tabor in
pa ob izkušnjah, ki sva jih dobivala na treningih transakcijske analize v
Zagrebu (pod vodstvom dr. Zorana Milivojeviča in dr. Tijane Kosanovič) in
na seminarjih kibernetike psihoterapije (pod vodstvom prof. Grahama
Barnesa).
Aprila 1986 se je v prostorih Svetovalnega centra za otroke mladostnike
in starše v Ljubljani enkrat tedensko začela sestajati skupina za samopomoč.
To naj bi bil prostor in čas za delo na osebnih problemih nas samih, ki smo
delali z otroki. Začeli smo z jasnim medsebojnim dogovorom, da v skupini
ne bo nihče nudil terapije drugemu, ampak da vsakdo lahko računa na
konstruktivno osebno oporo drugih za svoje delo pri iskanju potrebnih in
možnih sprememb zase. Ko se je prvi avtor pred začetkom skupine pogo-
varjal o tem z direktorico dr. Anico Kos in poskušal dobiti njeno privoljenje
(za uporabo prostora), je govoril tudi o svarilu, ki ga je slišal v vprašanju
Johna Southgatea, govoril pa je tudi o začaranem krogu, v katerega smo bili
ujeti. Odgovor je bil nenavadno nestrpen. Izrečena je bila tudi vrsta svaril v
zvezi z možnimi komplikacijami psihičnih doživetij in seveda v zvezi z
jasno opredeljenimi pristojnostmi psihiatričnih služb. Zdi se nama, kot da se
je tudi v tem odnosu pokazalo delovanje istega protislovja: če se dogajajo
nori paradoksi, potem ni dobro, da poskušamo o tem govoriti. To je verjetno
vplivalo, da strokovni delavci Svetovalnega centra nikoli niso bili res
50	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
120фпо seznanjeni o načinu delovanja naše skupine za samopomoč. Kopičilo
se je nezaupanje in nekateri ljudje, ki bi skupino najbolj potrebovali, se niso
upali vključiti vanjo.
Skupina za samopomoč je vseeno zaživela. Na začetku se je tudi v tej
skupini po eni strani pokazala podobna struktura kot v drugih naših
dejavnostih in v globalni organizacijski strukturi, ki je bila okvir vsega
našega dela. Glede na osnovni dogovor med udeleženci se je sicer zdelo, da v
taki skupini ne more priti do eskalacije simetričnega komunikacijskega
vzorca (tekmovanje, kdo je močnejši, kdo ima hujšo bolezen, kdo zastopa
boljšo ideologijo ipd.). Na osnovi izkušenj iz različnih oblik skupinskega
dela pa sva vedela, da v skupini ne more biti niti "praznega časa" niti
nedoločenosti socialne strukture - kadar preti nevarnost, da bo prišlo do tega,
se praviloma zgodi, da člani skupine tako rekoč "padejo" v katero od
osnovnih predpostavk (Bion, W. R., 1983). To pomeni, da lahko ne glede na
začetni dogovor pride do simetrične eskalacije (osnovna predpostavka boj -
beg) ali komplementarne eskalacije (osnovna predpostavka odvisnosti). Zato
ni bilo nič presenetljivega, da so se ti procesi pričeli dogajati v skupini za
samopomoč precej podobno kot v tabornem timu. Vendar nam je večkrat
uspelo tudi kaj novega, morda le za kratke trenutke, a dovolj, da smo to
začutili. Tudi ti trenutki se niso zgodili kar tako, sami od sebe, iz pasivne
drže ali zaradi lepih želja. To so bile kvalitativno nove izkušnje komple-
mentarnega vzorca odnosov. Ko smo se prvič zbrali v skupini za
samopomoč, nam je bilo tako npr. vsem jasno, da smo prišli skupaj s
kopico vsakdanjih problemov "na plečih in za vratom". Ko smo potem
zabredli v pogovor in je postajalo vse bolj nevzdržno (tako kot se nam je to
že pogosto zgodilo), se je zdelo, da mora v tem trenutku nekdo pokazati
izhod iz situacije. Ko sva to poskušala, ker sva imela občutek, da sva za to
najkompetentnejša, ni bilo nobenih rezultatov. Po drugi strani pa se nam je
že od samega začetka delovanja skupine za samopomoč dogajalo, da smo v
trenutku, ko smo vsi začutili popolno nemoč pred življenjskimi problemi in
tфljenjem posameznih članov, nenadoma doživeli občutek solidarnosti in
tudi občutek olajšanja v skupinskem razpoloženju. Namesto nadaljnje
eskalacije določenega neproduktivnega komunikacijskega načina in namesto
nadaljevanja komunikacije v smeri psihotičnega doživljanja in stopnjevanja
avtodestruktivnosti je prišlo do trenutka, ko se je zazdelo, kot da se je vse
ustavilo. Dovolili smo si spregovoriti o trpljenju pa tudi o poskusih, da bi
se mu tako ali drugače izognili. Ti poskusi pa so praviloma imeli obratne
učinke. Težave so se pričele pospešeno večati in problemi so pobegnili spod
nadzora. Potem pa smo se znašli pred izhodom ravno tako nepričakovano,
kot smo se prej izgubili v gozdu brezupa. Pričele so delovati nekakšne
"vzgonske sile" in razpoloženje se je začelo dvigati. Nenadoma je postajalo
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 51
jasno, o čem se lahko dogovorimo in o čem se ne moremo, kaj lahko
spremenimo in česa ne, in v tem okviru smo se vedno znova precej uspešno
dogovorili, kaj bo kateri od nas zares naredil. V takih situacijah sva se oba
spominjala skupnih izkušenj iz skupin z najtežjimi pacienti na kliniki
Menterschweige in tudi izkušenj s seminarjev Grahama Bamesa. To so bile
izkušnje, ki so omogočale zbranost in sledenje ne le verbalnim vsebinam,
ampak tudi drugim dogajanjem (dihanje, spontani gibi idr.). Večkrat smo
doživeli, da nam je prav to pomagalo vzdržati v trenutkih nejasnosti in
nedoločenosti, da smo se izvili iz prisile hlastnega hitenja naprej ali vrtanja
in da smo se hkrati izognili temu, da bi prišlo do apatične pasivnosti.
Nastalo je razpoloženje pričakovanja. Prišli smo do izkušnje, kako je v
skrajni negotovosti možno preprosto dočakati trenutek, ko se ponovno
posveti in se morda pokažejo novi, nekoliko spremenjeni obrisi nečesa, za
kar se je morda zdelo, da se lahko pokaže le v vedno isti, ponavljajoči se ali
celo stopnjevani obliki. Bili smo priče razpoloženja, ki bi ga po Bionu
lahko opredelili kot osnovno predpostavko ustvarjanja parov, vendar nam v
skupini za samopomoč to razpoloženje ni uhajalo, ampak je omogočalo
nabiranje novih izkušenj, porajale pa so se tudi nove želje. Začela sva bolje
razumeti, da poteka pomračitev razpoloženja in ponovno olajšanje po
zakonih skupinskega procesa zunaj dometa najinega zavestnega nadzora in da
posamezni člani k temu prispevajo razUčne deleže. Nespametno pa bi bilo za
to iskati vzroke, saj so verjetno tako številni in prepleteni kakor rastline v
gozdnem ekosistemu. Ni čudno, da se nama je tu zbudila "ekološka"
asociacija. Iz današnje perspektive se nama zdijo ti trenutki v skupini za
samopomoč, torej trenutki priznanja lastnega trpljenja in nemoči, ki jim je
potem sledilo "olajšanje", ključnega pomena. To so bili trenutki "razsvet-
ljenja", trenutki srečanja z življenjsko resničnostjo nas samih in našega
okolja, trenutki, ko se nam je odprl "avtopoetični" vidik živih sistemov, pa
tudi trenutki "praznine", ko nismo vedeh, čemu služimo (midva sva se npr.
v takih trenutkih spraševala: Ali sva še terapevta? V kakšni funkciji sva?).
To so bili trenutki "dopuščanja biti", trenutki "praznine" (glede na poudarek
na funkciji, ki je dominanten za našo kulturo; torej kot smiselne in življenja
vredne doživljamo v glavnem le tiste trenutke, ko čemu služimo; sebe
doživljamo v glavnem pozitivno samo v tistih situacijah, kjer opravljamo
določeno funkcijo), ki so nenadoma dobili pozitivno obeležje. V teh
trenutkih smo spoznali tudi svojo avtopoetsko resničnost, tj. da živimo
(tudi) zato, da živimo. To so bili trenutki, podobni tistim, ki jih je opisal
Coleridge v svoji pesmi o Starem mornarju, trenutki, ko se razklenejo
obroči krivde in dvojne spone. Ob tem so se vedno znova odpirala vprašanja,
kako kdo sam sodeluje v igri sil, ki povečujejo nepreglednost problemov in
lahko privedejo tudi do tega, da problemi pobegnejo nadzoru in podivjajo.
52	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Hkrati s tem smo v skupini ustvarili ozračje, v katerem je bilo dovolj
prostora za upanje, da je možno najti boljše rešitve - ali pa vsaj, da je možno
dosedanje rešitve opuščati, a bilo je tudi dovolj nepomilovalnega razume-
vanja za spodrsljaje. Iz skupine za samopomoč, kjer smo se srečevali
nekateri posamezniki, ki smo tudi sicer sodelovali, je bilo lažje videti
različne igre moči, ki so se dogajale v celotni organizacijski strukturi.
Vendar pa si v tej skupini ni bilo možno izmisliti, kako naj bi v oni drugi
skupini zastavili ¿-ug način sodelovanja.
Sele prav v zadnjem obdobju delovanja skupine za samopomoč (1990/91)
smo prišli do nove pomembne izkušnje glede možnosti razvijanja avtono-
mije posameznih članov in avtonomije skupine. Vedno se je dozdevalo, da je
predvsem pomembna kvaliteta doživetij sama po sebi in da je bolj ali manj
nepomembno, kako se ta doživetja poimenuje, nekako v tem smislu, da ni
pomembno, kako se kaka jed imenuje, pomembno je le, da je dobra in
kvalitetna. Četudi to v območju prehrane mogoče drži, to nikakor ne drži za
rahla in spremenljiva doživetja, ki tvorijo proces skupine za samopomoč ali
doživljajsko notranjost kakšnega alternativnega gibanja. Tu so prav opisi
dogajanja tista sestavina, ki omogoča delovanje kibernetičnih zakonov.
Najprej je pomemben notranji opis prve stopnje (Fritz Simon, 1990, str.
190), ki je v vedenju, mimiki, ritmu dihanja, telesnih znakih - skratka v
vsem, kar je hkrati del doživetja in hkrati vir informacij za druge udeležence
procesa. Potem je pomemben notranji opis druge stopnje, se pravi to, kako
človek ubesedi lastna doživetja in doživetja povezanosti z drugimi. Hkrati z
notranjim opisom ljudje praviloma gradijo tudi zunanje opise svojih
doživetij, to pomeni tekoče opisovanje doživljajskih kvalitet iz zornega kota
drugega, ki je lahko povsem določeni drugi (npr. kaj bi rekla moja mati, če
bi me zdaj videla) ali pa je hipotetični drugi kot reprezentant splošne norme.
Tu se pokaže uporabnost odkritij, ki jih je prispeval Jakob Moreno (F. Buer,
1989, str. 111-159), ko je v psihodrami ustvarjal razhčne socialne kontekste,
s čimer je sodelujočim posameznikom omogočal trenutke novih, kreativnih
doživetij, v katerih se običajna strogost zunanjega opisa morda za trenutek
omili ali pretrga in pride do trenutkov, v katerih ljudje lahko doživijo celo
komične strani svoje sicer zaskrbljujoče življenjske stvarnosti. Boleče
doživetje se lahko zaključi in postane del preteklosti, ki je posamezniku
potem na razpolago, šele v trenutku, ko dobi tudi zunanji obris. To pa
pomeni, da posamezniku uspe ustvariti tak zunanji opis in tako ime, ki po
eni strani zaobseže vse udeležence in je po drugi strani človeško sprejemljivo
za vse pomembne odnosne osebe. Naše nove izkušnje se kažejo zlasti v tem,
da je potrebno in možno razvijati zunanje opise skupinskih doživetij, tako da
s pomočjo teh opisov ljudje lahko vzpostavijo celovite vzorce svoje odnosne
mreže. Člani prav z ustvarjanjem zadovoljivega opisa svojega vedenja v
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 53
skupini razvijejo možnosti za opis svojih naravnih odnosnih mrež, čeprav so
delovanje teh mrež doslej doživljali fragmentirano. V zadnjih petih letih
delovanja skupine za samopomoč smo doživeli celo vrsto situacij, ki smo
jih lahko sprejeli in jih kot udeleženci dogodkov uvrstili vsak v svojo
preteklost šele potem, ko so dogodki dobili za vse sprejemljiva imena in
opis. Dokler nismo postorili vseh opravil v zvezi s poimenovanjem in
zgotavljanjem sprejemljivega besednega opisa, so se nekateri dogodki vedno
znova (praviloma nepričakovano, po lastni logiki ali po nam neznanih
asociacijskih zvezah) pojavljali med nami "tu in sedaj" - kot motnje. Te
motnje so bile lahko boleče, še večkrat pa so budile nestфnost in željo po
begu iz situacije. Ko smo o takih motnjah potem spregovorili, smo se
praviloma znašli prav na dnu nekakšnega semantičnega stopnišča, kjer se je
zdelo, kot da smo zopet v svetu ali v skupini, v kateri se ljudje delijo zgolj
na preganjalce in žrtve-. Ko smo v procesu mučnega in podrobnega pogo-
varjanja prišli do tega, da domnevni preganjalec vendarle ni naredil nič
preganjalskega, se je pogosto odprl pogled na dvojno stvarnost. Na eni strani
so bila doživetja "domnevne žrtve", ki je pogosto pojasnila svoja doživetja s
tem, da se ji je to v preteklosti pač vedno znova dogajalo (transfema doži-
vetja). Na drugi strani so se pokazali problemi govorice. Tako domnevni
preganjalec kot žrtev največkrat tudi potem, ko je bilo pojasnjeno, da
domnevni preganjalec nima niti interesa niti potrebe, da bi koga napadel ali
žrtvoval, nista našla besed za drugačen opis tega, kar se je dogajalo.
Poglejmo si nekaj drobcev iz pogovora v skupini za samopomoč (14. IX.
1987):
Iztok je pripovedoval o doživetjih v družini po povratku s tabora, in sicer
takole: "Mama ponavlja vedno iste očitke, brat ji pa pomaga. Včeraj je malo
manjkalo, da se nisem stepel z njim. Kadar moram delati kaj, čemur nisem
kos, postanem kar štorast in zmerjam vsakogar, kogar morem. Simona,
kako me gledaš, ne vem, kaj si misliš?"
Simona: "No, če ti že ne smem nič reči... Danes se moram učiti poslu-
šati, izraz na obrazu pa menda smem imeti. Če mi boste še to očitali, bom
šla drugič sedet tjale za zaveso."
Petra: "To, kar govoriš, je že dolgočasno! Pa tudi ti. Iztok, saj si vedno
na istem!"
Pogovor se nato pol ure suče okrog Iztoka.
Petra: "No, Simona, prej smo slišali, da si oklenila, da ne boš govorila.
Sedaj smo to videli. Ali lahko spremeniš štos?"
Ivan se na vso moč razjezi, zmerja Simono in ji očita, da si izmišlja vse
mogoče oblike, kako jo člani skupine napadajo. Pove, da ne ve, kaj čutijo in
mislijo drugi, zase pa je prepričan, da nima nobene potrebe po tem, da bi
Simono napadal, pač pa čuti neznosen občutek nestфnosti.
54	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Simona: "Pa res ne razumem, kaj te jezi."
Ivan: "Ne vem, kaj naj ti sploh rečem? Kaj naj ti odgovorim?"
Pogovor se dvajset minut vrti med Ivanom, Iztokom, Miranom in
Tončko.
Bernard: "Jaz sem pričakoval, da bo danes kdo spregovoril o tem, kar se
je zadnjič pletlo okrog Simone."
Simona: "To sploh ni pomembno. Včeraj popoldne mi je nenadoma
prišlo nekaj groznega, kot rezilo giljotine je padlo predme. To je bila misel,
da nočem več živeti pa pika!"
Čme misli so se nizale, potem pa je Simona svojo pripoved zaključila:
"Ne vem, kako sem prišla iz tega. Začela sem razmišljati o drugih stvareh...
Tako kakor sem nenadoma padla v popolno grozo, sem se potem nenadoma
zopet znašla zunaj."
Potem sledi nekaj prispevkov o tem, kako posamezni člani prenašajo
čme trenutke.
Simona: "Mogoče se mi je včeraj vse zvrtinčilo zato, ker me je zadnjič v
skupini grozno prizadelo. Doživela sem, kot da ste mi vsi govorili, da sem
brezupen primer. Potem ko je bilo najbolj grozno, ko sem že mislila, da
sem sklenila, da ne pridem nikdar več, mi je prišlo na misel, bom pa
zanalašč vseeno šla v skupino."
Bernard: "Ta tvoj zanalašč mi zveni nekam kleno, gotovo je v njem tudi
žlehtnoba, gotovo je nevaren, toda v tem, kako si rekla zanalašč, sem slišal
tudi spontanost, v tem pa je vedno tudi klic življenja."
Ivan: "Ti si res močna v kljubovanju."
Simona: "Malokdaj čutim, da bi si bila lahko blizu s kom, ki govori
pametno... Zdaj se mi zdi, da ste mi blizu, čeprav tako hladno vrtate vame.
Kot da se vpletate v mojo usodo. Pri meni je tako - če začutim intenzivno
bližino s kom, se mi vse razpoči. Potem se moram zelo truditi, da to sploh
prenašam. Včasih se mi tak človek smili, zato ga ne morem takoj brcniti
proč. Tu pa se mi niti ne smilite. Zdi se mi, da sovražim sebe. No, saj to ni
tako hudo, a zmerom se bojim, da me bo odneslo."
Ob zaključku pogovora smo se ustavili še pri stavku: "Doživela sem,
kot da ste mi vsi govorili, da sem brezupen primer." Izraženo je bilo mnenje,
da posamezniki čutijo, da v tej skupini niso niti "pacienti" niti "primeri".
Simona je potem nanizala nekaj slik iz svojega življenja, ko je bila za starše
primer nemogočega otroka. Potem je sledila šola, kjer je bila Simona
zmerom nekaj posebnega, vedno na sredi med najboljšimi in najslabšimi
učenci. Zadnja slika je bila obisk pri imjaznem in spoštovanem psihologu,
ki jo je posvaril: "Vi ste tak primer, da ni dobro, če vrtate po sebi in si
postavljate vprašanja v zvezi s svojim duševnim zdravjem." Potem je še
dodala, da ji je mama vedno govorila: "Oče je trpel, jaz sem trpela, tudi ti
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 55
boš trpela. Ne boš ubežala trpljenju!" Potem smo bolj na žaljiv način
govorili o "primerih", ki bežijo tako dolgo, dokler se ne zavedo, da niso
nikakršni primeri, in takrat so v popolni praznini, saj če v skupini ni mesta
za nemogoče primere, potem Simone v skupini ni, ¿i pa še hujše, mogoče
Simona v skupini je, vendar je drugi še niso spoznali in ko jo bodo
spoznali, se bo pokazalo, kar je mislil psiholog. Končalo se je s smehom na
račun tega, da je to skupina posebnih primerov, ki ne morejo hoditi po
uhojenih poteh.
Prikazano sosledje drobcev pogovora, ki so se zvrstili okrog Simone in
okrog vprašanja njenega sodelovanja v skupinski komunikaciji, kaže, da smo
bili ves čas na robu simetričnega merjenja moči. Simona je pojasnila svoje
razumevanje sporočila prejšnjega srečanja šele potem, ko je opisala svojo
krizo. To so člani skupine sprejeli z neposrednim človeškim razumevanjem.
"Brezupnih primerov" ni bilo v našem besednjaku niti v predstavah skupine,
pa vendar smo se v opisu dogajanja pričeli bližati večji jasnosti šele potem,
ko je bilo to izrečeno in ko so člani skupine pokazali določeno priprav-
ljenost sprejeti razlago, ki je pokazala na simetrični vzorec v dogajanju.
Hkrati z razčiščevanjem mučne situacije se je v zgornjem primeru pokazala
možnost, da oblikujemo nov semantični okvir za označitev določene oblike
vedenja članice skupine. Obenem paje tudi skupina članici pokazala, kakšna
je možnost pomoči in seveda tudi možnost samopomoči. Besede "nemogoč
otrok" ali "brezupen primer" so Simoni pomenile nekaj, kar je ogrožalo
njeno samopodobo in predstavo o njenem dejanskem položaju v skupini.
Meniva, da je za ljudi s težavami kjučnega pomena izkušnja, da so našli
drugačno skupino, v kateri so tudi oni lahko drugačni. To je možni začetek
novega učenja. Vendar smo tudi v procesu novega učenja obsojeni na
vračanje, zato je pomembno, da ljudje dobijo izkušnje tudi o razlikah v
poimenovanju izkušenj in odnosnih vzorcev. To pa odpira nove možnosti za
posameznika, da odkriva svoje sposobnosti za nove poglede na svojo
življenjsko stvarnost.
"Psihoterapija", "naknadni razvoj centralnih funkcij ega" in "osebnostna
rast" - vse to so lahko imena za procese, ki so povezani s tem, kakšne
interakcije posameznik uresničuje v skupini, ki ji pripada. Misliva, da je
pomembno, kako gledamo na funkcionalnost in medsebojno povezanost
sprememb v vedenju ljudi in delovanju skupine. Način gledanja, ki ga razvija
Humberto Maturana, nam omogoča videti spremembe kot večanje komp-
leksnosti dogajanja v skupini. Tako je možno preseči tista gledanja, ki v
pojavljanju sprememb vidijo predvsem linearna zaporedja vzrokov in
posledic:
"Spremembe živih sistemov so rezultat tistih lastnosri cirkularne
organizacije, ki zagotavljajo ohranjanje njihove osnovne cirkulamosti, hkrati
56	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
pa na vsakem koraku reprodukcije dopuščajo spremembe načina vzdrževanja
te cirkulamosti." (H. R. Maturana, 1982, str. 37)
Potrebno je razlikovati med samoopisom sebe in razvojem zavesti o
sebi, ki se uresničuje tako, da interagiramo z lastnimi opisi v smislu
samorekurzivnega procesa. O konstruktivnem razvoju potencialov ega lahko
govorimo kot o kontekstualnem učenju (Batesonovo "učenje 2"). To
pomeni, da je zelo pomembno, da lahko vsak posameznik stalno eksperi-
mentira z različnimi definicijami situacij v socialnem kontekstu svoje
vsakokratne aktivnosti in da dobiva vedno znova dovolj jasne in zase
sprejemljive povratne informacije o tem, kako ga v vsakokratni interakciji
doživljajo drugi.
V skupini za samopomoč sva razvijala predstave, ki so naju navdajale z
upanjem, da bo tudi v celotni organizacijski strukturi možno najti tak način
sodelovanja, pri katerem socialno-terapevtski cilji ne bodo tujek, ampak
naravna sestavina celotne skupnosti. To nam je v letih 1988 in 1989 tudi
zares uspelo. Spremenilo se je delovanje celotne organizacije, razvili smo
bolj diferenciran in natančneje delujoč sistem za omogočanje in ustvarjanje
življenjsko pomembnih - avtokorektivnih doživetij (socialno-terapevtski in
psihoterapevtski aspekti). Hkrati smo se zavedeli, daje cela naša organizacija
tudi avtopoetski sistem, ki ga ni možno izrabiti v smislu maksimalizacije
določenih zavestnih namenov. Tako kot ni možna maksimalizacija
proizvodnje počitnic in zabave, ni možna maksimalizacija proizvodnje
funkcije duševnega zdravja. Osnovni značilnosti tega sistema, ki smo ju
prepoznali šele v zadnjih letih, sta ohranjanje življenja v vsej njegovi
pestrosti ter ustvarjanje takih odnosnih in komunikacijskih vzorcev, ki
pomenijo dviganje kvalitete življenja. V okviru novih gledanj smo se
osveščali, kaj pomeni pospeševanje duševnega zdravja in socialne blaginje
kot uresničevanje majhnih, realno možnih korakov (katerih velikost se
razteza med največjim možnim in vsaj najmanjšim, kar je možno uresničiti
v vsaki časovni celoti). Zavedeli smo se, da je lahko politika majhnih
korakov tudi zdravilo za ustanove.
Tabor je v letih 1988 in 1989 s postopno integracijo vzorca skupine za
samopomoč, kot sva omenila že zgoraj, vse bolj postajal tudi "avtopoetski
sistem" (Maturana, Varela, 1980). Osnovna značilnost tega sistema je, da
življenjskih procesov ne izrablja za kak namen, cilj, funkcijo (npr. za
funkcijo, da bi nam bilo čim bolj zabavno, prijetno in lepo), temveč da
življenjski procesi v takem stroju služijo zgolj vzdrževanju življenjskih
procesov. Edini "namen" tega stroja je samo življenje. Življenje za življenje,
ne za kariero niti za doseganje kakih "višjih ciljev". V besedah Dušana
Pirjevca bi lahko rekli, da je avtopoetski stroj tista vrsta opisa življenja oz.
živih sistemov, ki omogoča "uzrtje biti bivajočega". Ali z besedami
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 57
Maturane in Várele:
"Avtopoeza je posebna vrsta samoorganizacije.(...) Avtopoetski sistem
je homeostatski sistem, ki ima lastno organizacijo za temeljno spremen-
ljivko, ki jo ohranja konstantno. Rezultat produktivnih interakcij sestavnih
delov sistema so prav ti sestavni deli. To je organizacija življenja in hkrati
organizacija avtonomije." (Maturana, H., Varela, F., 1980, str. 79; poudarek
B. S. in M. M.)
Na drugi strani pa sta definirala t.i. "alopoetski sistem":
"Identiteta alopoetskega sistema je odvisna od opazovalca in ni
determinirana prek svoje operacije, ker je njen produkt nekaj drugega, kot je
ona sama, alopoetski stroj nima individualnosti." (Prav tam, str. 80, 81)
Niti skupina za samopomoč niti tabor nista "prerasla" v institucijo, ni se
zgodilo, da bi postalo težišče skupine ali tabora proizvodnja česa drugega kot
same skupine ali samega tabora. Celo za celotni petnajstletni proces lahko
trdiva enako, torej da ti procesi niso nikoli postali prevladujoče alopoetski.
Prav tako je težišče najinega procesa (vključno s pisanjem tega članka), ki ga
lahko kot opazovalca začrtava kot posebno enoto tiste organizacijske mreže,
ki jo imenujeva "tabor", ostajalo na "organizaciji življenja in avtonomije".
Sicer z veliko muke sva si ustvarila (in priborila) prostor in čas za
avtopoetski proces tudi pri pisanju tega članka. Smisel tega pisanja ni bilo
nikoli predvsem pridobivanje naslova in kariera niti prispevek znanosti ali
kakšen drugi cilj (čeprav so vse to tudi možni smisli). Smisel vsega ostaja
predvsem niz trenutkov življenja, ki sva jih ob tem delu doživljala,
trenutkov, ko vprašanje "smisla" ni bilo prisotno. Tem trenutkom se čufiva
najbolj zavezana.
Z vidika avtopoeze je zanimiv tudi "zaključek" (ki je bil verjetno nek
novi začetek) taborov po zelo uspešnem taboru leta 1989 . Pri analizi tabora
leta 1989 je prevladalo ozračje in doživljanje z obeležjem "skrivnosti" in
"nevednosti", ki je postalo in ostalo za vse prisotne vredno samo po sebi. Ni
prevladala želja, da bi visoko raven "tehnologije", ki smo jo razvili (kljub
trenutkom nevednosti pred razumu izmikajočim se prostranstvom življenja),
prodali na tak ali drugačen način (npr. v seminarskih paketih po taborniških
organizacijah ali šolah). "Nagrada", ki je bila za nas najdragocenejša, je bilo
predvsem samo doživetje, doživetje življenja, ki daje vrednost življenju,
njegovi avtonomiji. To je bil v svetu bučnih reklam in borb za razne cilje in
privilegije zelo tih zaključek. V tišini, ki je nastala, ko smo pred slovesom
posedli v krogu, smo zaslišali, zagledali in začutili odnose in odseve
veličastnega toka življenja v nas in med nami. Krog je bil dovršen. Odprl se
je novi, ki sega do tega trenutka, ko ga na ravni samoopisa organizacijsko
zapirava.
58	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Akcijsko-raziskovalni projekti kot postmoderno
gibanje in kot socialno konstitutivna akcija
Dušan Pirjevec je v svojeni nagovoru študentom ob zasedbi Filozofske
fakultete leta 1972 izrekel tudi te misli o novi vrsti druženja in socialne
akcije, ki smo jo v timih sodelavcev akcijsko-raziskovalnih projektov pravz-
aprav iskali in tudi večkrat našli že na samem začetku:
"Da bi se človek lahko družil z drugimi, mora imeti sposobnost druženja,
to je, mu mora drugi nekaj pomeniti in sam mora drugemu nekaj pomeniti.
Za združevanje in druženje ni dovolj samo, da drugega vidim in da vem, da
mi je pač potreben. Videti ga moram kot drugega, se pravi kot nekaj, kar je
od mene drugačnega, in sicer tako drugačnega, da ga moram pustiti, da je, ne
pa da si <ga> hočem prilastiti, podrediti ali prilagoditi. Samo tako bo tudi
drugi mene dopuščal, tako da sploh lahko bom jaz sam, ne pa le
prilagojenost ali podrejenost drugemu. Temu rečemo: pustiti biti in biti, ali
biti z, so-biti. človek se torej odpre do drugega kot drugega,(,.,) To torej ni
socialno spreminjevalna akcija, ampak socialno konstitutivna akcija." (D,
Pirjevec, Nova revija, št,65-66, str. 1481; poudarki B, S, in M. M,)
V tem citatu so izrečene misli, ki poimenujejo tisto komaj odkrito
deželo, ki smo jo našli in doživljali, pa je še nismo znali poimenovati.
Sama zgoraj citiranih misli nisva natančno poznala, dokler ta nagovor ni bil
leta 1987 objavljen v Novi reviji, nekateri naši sodelavci prve terapevtske
kolonije na Rakitni pa so te misli Dušana Pirjevca večkrat navajali. Že leta
1975 pa vse do leta 1989 je bilo v odnosih v timih sodelavcev veliko
trenutkov dopuščanja biti oz. so-biti, veliko pa je bilo tudi poskusov
prilaščanja in podrejanja drugega. V razvojnih krizah je prihajalo prav do
stopnjevanja poskusov brisanja medsebojnih razlik, a se nam je paradoksalno
dogajalo ravno obratno. V trenutkih komplementarnosti v smislu Pirjevče-
vega dopuščanja biti in dejavne ljubezni smo naredili nove korake v smeri
socialno konstitutivne- akcije. Da so taka naša iskanja pomenila socialno
konstitutivno, estetsko akcijo, razumeva tako, da v našem času šele
ustvarjamo socialne obrazce, v katerih bodo taki odnosi, kot jih je opisal
Pirjevec, temelj, na katerem bo sestavljena celota. V tej smeri je možno
videti razrešitev nekaterih temeljnih protislovij naše kulture, če npr. moški
in ženska lahko za trenutek dosežeta točko, s katere lahko vidita medsebojne
razlike tako, kot je to nakazano v gornjem citatu, potem si lahko preds-
tavljamo, da se jima v tistem trenutku lahko pokažejo tudi druge možnosti
osmišljanja medsebojnih razmerij in odnosov ter kvalitativno nove možnosti
razvoja nove kulture medsebojnih odnosov. Podobno si lahko zamišljamo
spremembe v odnosih med hlapci in gospodarji, med velikimi in malimi
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 59
narodi itd. Psihoterapija, ki si zastavlja za cilj urejanje različnih posledic
prizadetosti, ki ostanejo pri otroku kot posledice Edipovega kompleksa, bi
morala preseči dosedanjo naravnanost k zdravljenju negativnih posledic
(boleča mesta, pojavi distorzije na področju zaznav, magično mišljenje) in si
resno zastaviti vprašanje, kako edipska problematika konstituira našo
kulturo. Dokler si bomo s socialnim delom, političnimi akcijami ter vzgojo
in psihoterapijo prizadevali predvsem odstranjevati in blažiti številne
negativne posledice medsebojnih razlik, ne bomo našli možnosti za
preseganje teh problemov.
Čeprav smo sodelavci akcijske skupine, ki smo prirejali terapevtske
tabore, delovali na videz povsem samostojno, to ni bilo res. Organizacijsko
nismo bili popolnoma samostojni, saj smo bili odvisni od taborniškega
odreda, ki nam je dajal na razpolago materialna sredstva, od Svetovalnega
centra, ki je na tabor usmerjal otroke in ki je na račun našega dela
zaračunaval določene storitve. Odvisni smo bili tudi od Višje šole za socialne
delavce, ki je bolj ali manj dobrohotno tolerirala naše delo in kjer smo imeli
zatočišče, kadar so se,razvili nesporazumi z drugima dvema ustanovama.
Težko bi rekla, da se je katerakoli od naštetih ustanov neposredno vpletala v
naše delo, hkrati pa smo bili precej naivni glede možnih posrednih vplivov.
Notranja dinamika skupine je tako kompleksno in tako občutljivo dogajanje,
da že to, kako se v ustanovi gleda na k¿co skupino, lahko vpliva na to, kako
se razvija samopodoba skupine. Od nekaterih kolegov sva večkrat slišala
podobne misli, kot jih je zapisal Edvard Kocbek, ko so mu leta 1967
podelili Prešernovo nagrado:
"Tu je bistvo spora: civilizacija družbe planira, računa, glajhšalta in
povzroča povprečnost, kultura ustvarjalcev pa tvega, osporava, diferencira,
preseneča, protestira in pohujšuje... Tako je (družba) že veliko ljudi
spremenila v civilizirane vegetirance, ki naglo izgubljajo čut za prakso kot
samoustvarjalno dejavnost, ki postajajo pasivni produkt razvojnih zakonov,
ki edinstvenost svojega življenja napolnjujejo zgolj z idejno disciplino in
brošurskim znanjem, ki vedno bolj težijo po zabavi in standardnih dobrinah,
ki postajajo vedno bolj vodena bitja, predmet med predmeti, za ekonomiste
in za tehnokrate pa še manj od stvari.(...) Družbeno akcijo je treba razširiti
na preobrazbe, ki spreminjajo več od zunanje stvarnosti, ki oblikujejo tudi
človeka, ki nas medčloveško zbližujejo in bogatijo svet vrednosti. Umetnik
mora podirati malike, izganjati zlo, razkrinkovati laži, premagovati nihili-
zem, zdraviti splošno shizofrenijo." (E. Kocbek, Naši razgledi, 1964, št. 4;
vsi poudarki B. S. in M. M.)
Kolegi so pravzaprav govorili bolj o tem, kar vsebuje prvi del citata,
torej o vplivih družbe na to, da se povsod bohoti povprečnost. O tem, kaj bi
bila lahko družbena akcija proti splošni shizofreniji, o kateri je Kocbek
60	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
spregovoril že leta 1964, pa skoraj ni bilo mogoče govoriti, čeprav so bila
"svinčena" sedemdeseta leta že davno za nami, nisva srečala veliko ljudi, s
katerimi bi se lahko pogovarjala o družbeni akciji (v smislu Pirjevčeve
"socialno konstruktivne akcije") za spremembo razmer na področju social-
nega dela in socialno-terapevtske pomoči otrokom. Veliko ljudi je videlo
probleme, vendar so potrebo po družbeni akciji večinoma razumeli predvsem
kot potrebo po politični akciji. To se nama zdi toliko pomembnejše pouda-
riti danes, ko so se že zgodile korenite politične spremembe, pa mnogi ljudje
spotoma pozabljajo, da te spremembe ne bi bile možne, če ne bi v vseh
vzhodno-evropskih deželah (vključno s Slovenijo) delovale številne alterna-
tivne skupine in družbena gibanja, ki dolgo časa niso imela nobenih
političnih smotrov, ampak so se zavzemala predvsem za ohranitev gole
človečnosti in najosnovnejših kulturnih dobrin svojih narodov.
Tine Hribar je v opombi k svojemu članku Samomor in sveto, dodal
obsežen citat iz članka, ki ga je napisal Alberto Melucci. Ta citat predstavlja
velik korak v miselnih iskanjih novih simbolov, ki bi bolj ustrezali novim
družbenim gibanjem, ki sama po sebi največkrat nimajo povsem jasnih
programov, ker se rojevajo iz spontanih in v izhodišču zelo raznolikih teženj
ljudi:
"Sodobne družbe so izločile iz polja človeških izkušenj vse, kar ni bilo
merljivo in česar ni bilo mogoče nadzirati, kar je v tradicionalnem svetu
pripadalo dimenziji svetega. Končni smisel bivanja, vprašanja po tem, kar
uhaja individualni izkušnji, napajajo nova "religiozna" iskanja ali preprosto
zadovoljujejo potrebo po povezovanju zunanjih sprememb z notranjo rastjo.
Nastaja heterogeno področje, ki išče novo zavest! Videti je zelo oddaljeno od
tradicionalnih oblik konfliktnih gibanj. Vseeno pa, če ne nasprotujemo
multinacionalnim кофогас1јат, ki predajajo varnost, lahko opazimo pot
upiranja operacionalnim kodom, poziv v zavetje, iskanje notranje enotnosti
nasproti imperativom učinkovitosti. Vse te forme kolektivne akcije na
simbolni osnovi nasprotujejo dominantni logiki. Problematizirajo definicijo
kodov, nominacijo realnosti. Ne zahtevajo, ampak ponujajo. S samim
svojim obstojem ponujajo drugačne načine definiranja pomena individualne
in kolektivne akcije. Individualne spremembe ne ločujejo od kolektivne
akcije, splošni poziv prevajajo v tu in zdaj individualne izkušnje. Delujejo
kot novi mediji: razsvetljujejo tisto, česar noben sistem ne pove o sebi, vso
tisto količino molka, nasilja in iracionalnosti, ki so vedno skriti v
dominantnih kodih." (A.Melucci, Problemi, 1/87, str. 56-57; vsi poudarki
B. S. in M. M.)
Ob citiranih mislih se ponujajo možnosti odgovora na nekatera
protislovja, ki sva jih zastavila na predhodnih straneh. Če smo hoteli ostati
zvesti idejam, ki smo jih negovali ob začetku naših akcijsko-raziskovalnih
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 61
projektov v sedemdesetih letih, potem nismo smeli omalovaževati družbenih
razsežnosti naše dejavnosti. Ni se bilo možno izogniti vprašanjem, kaj je za
duševno zdravje ljudi možno narediti v svetu, ki ga niso preprezale le razpoke
razlik med moškimi in ženskami, hlapci in gospodarji ter močnimi in
šibkimi, ampak so nastajale še vedno nove razpoke. Vsak velik družbeni
konflikt je obljubljal razrešitev nasprotij, ustvaril pa je nove razpoke v
politiki, družbi, pa tudi nepozabne rane v zavesti skupnosti, družinskih
skupin in posameznikov. Našega sveta niso preprezale le razpoke nesrečnega
miru, ki je bil sklenjen v Versaillesu (o katerem je pisal Gregory Bateson,
1985), ampak je bil posejan z ranami bratomornih vojn ter človeško in
kulturno opustošen z nasilnim uvajanjem novega družbenega reda. Ni se bilo
mogoče izogniti vprašanju, kaj je sploh še možno narediti za duševno zdravje
otrok in ljudi v svetu, v katerem so družine postale majhna bojišča,
ustanove, ki naj bi ljudem pomagale, pa so se ravno toliko dvignile, da so
razvile svoje posebne strokovne jezike in postale v organizacijsko-tehnič-
nem smislu nepregledne - ne le za običajne ljudi, ampak tudi za strokovnjake
in celo za njihove voditelje. Odgovor naših aikcijsko-raziskovalnih projektov,
ki so v petnajstih letih svojega razvoja prerasli v alternativno družbeno
gibanje, na ta pereča in zaskrbljujoča družbena vprašanja ni bila simetrična
"revolucionarna", "socialno spreminjevalna akcija", temveč komplementar-
nejše odkrivanje sveta, "socialno konstitutivna akcija", kot bi lahko znova
pritrdila Tinetu Hribarju, ki piše:
"Pred spreminjanjem je odkrivanje sveta. Svet pa se človeku razkriva le,
kolikor je človek odkrit pred samim seboj in kolikor se je sam pripravljen
razkriti, razodeti drugemu. Postaviti, kakor pravi Pirjevec, samega sebe pred
drugega. In pred družbo. To pa je bistvo postmodemih gibanj, ki odkrivajo
pomen akcije v akciji sami, ne pa toliko v ciljih, ki si jih zastavljajo: gibanj
ne kvalificira to, kar počno, temveč to, kar so. Žene jih vprašanje biti: kaj
pomeni biti mlad, biti ženska itn. Vprašanja so partikularna, toda odgovori
so nas lovljeni na vso družbo. Z govorico drugačnosti, ki že sama po sebi
izklicuje pravico do samobitnosti, se pravi do resničnosti ... ta avtonomna
gibanja ... nimajo velikih vodij, so zato navidezno pogosto prav neučinko-
vita in največkrat brez zanimanja za institucionalne učinke(...) gibanje ni(...)
neposredni cilj pobude. " (T. Hribar, Nova revija, 65/66, str. 1489; vsi
poudarki B. S. in M. M.)
V okviru razlikovanj, ki jih izrisuje Hribar, lahko torej naše akcijsko-
raziskovalne projekte označimo za postmoderno gibanje z opisanimi značil-
nostmi. Zato naša skupina oz. gibanje ni bilo pomembno le kot socialno-
terapevtski projekt, ampak tudi kot socialno-kulturni projekt iskanja nove
paradigme za sožitje in "so-biti" ljudi naše generacije in naslednjih generacij
v razmerah postindustrijske družbe. Za naš čas in za prihodnost bo verjetno
62	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
posebno pomembno negovanje komplementarnih odnosnih vzorcev v velikih
življenjskih skupinah in skupnostih, ki bodo po svoji sestavi generacijsko
mešane in v katerih bodo ljudje (morali) skušali živeti tako, da bodo
negovali kreativne potenciale spontanosti in osebnih želja posameznikov.
Gre torej za komplementarnost odnosov, ki ne izhaja iz avtoritete posamez-
nikov in ustanov, ampak se razvija na osnovi doživetij eksistencialne
izpostavljenosti ljudi.
Verjetno ravno sedaj prihaja čas odkrivanja različnih, v javnosti še
nepoznanih dejavnosti in razvojnih dosežkov, med katere štejeva tudi naše
delovanje. Čeprav se nismo lotili velikih problemov slovenske družbe, smo
vendarle delovali na enem od zanemarjenih, pa ne nepomebnih področij. Naše
delo ni potekalo kot enoznačno opredeljen raziskovalni projekt, ki se usmeija
po zunanjih znakih, po pomembnih usmeritvah znanosti ali po velikih
družbenih gibanjih. V razmerah, kakršne so vladale takrat, smo bili vedno
znova obsojeni na iskanje usmeritve z upoštevanjem tega, kar se je razvijalo
med nami. Tu pa je bilo lažje videti notranja nasprotja in razpoke v
zemljevidu sveta, ki smo ga uporabljali, kot pa videti, kje je tista smer
razvoja, kjer se bodo odprla nova obzorja. Po tem, kar se je med nami
dogajalo leta 1985 in 1986, pa je ponovno postalo jasno, da negativnih
pojavov in procesov ni možno premagati ali izkoreniti, hkrati pa so se
pokazale nove pozitivne razvojne peфsektive. Uspelo nam je, da smo se
jasneje razmejili od psevdorevolucionamega političnega žargona in delovanja
ter se napotili k bolj diferenciranemu odnosu do psihosocialne sfere. Tako
smo (sprva) nevede ustvarili razmere, ki so bile še ugodnejše za vzpostavitev
akcijske skupine kot avtopoetskega organizacijskega sistema.
Značilnosti avtopoetskega socialnega sistema pa so se po najinem
mnenju razvile že na samem začetku leta 1975, ko se je ob hudih notranjih
nasprotjih v jedru razvila kar cela organizacijska mreža. Taje delovala tako,
da so se dosežki prve kolonije na Rakitni razvijali naprej. Taborniški odred
Črnega mrava se je nato vsaj za nekaj časa dvignil iz običajnega modela
društva oziroma običajne organizacije za preživljanje prostega časa. Naš odred
je nekaj časa deloval kot gibanje za medsebojno pomoč mladih ljudi. Z
naslednjo shemo ponazarjava medsebojna razmerja glavnih sestavin procesa
oziroma gibanja, ki se je razvilo kot posebna plast delovanja taborniške
OTganizacije.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 63
Struktura, upodobljena na shemi, je prazaprav nastala nenamensko. Naš
cilj je bil zbuditi določeno dejavnost, in ko so bili vzpostavljeni stiki
oziroma medsebojne komunikacije skupin, ki so nosile to željo, je začel
delovati "samoproizvodni (avtopoetski) proces", začela se je graditi struktura
in začela se je produkcija storitev. Že po enem letu delovanja precej široke
mreže različnih skupin za prostovoljno delo se je pokazalo, da za nastanek
samoiniciativnosti in lastnega aktivnega jedra sodelavcev ni dovolj le
pokazati ljudem priložnosti za človeško plemenito delo in jih naučiti, kako
se to dela. Ne zadostuje niti spodbujanje k izražanju svojih mišljenj in
razvijanju lastnih pobud. Potrebno je nekaj več in nekaj drugega. Alberto
Melucci piše v zvezi z nastajanjem novih gibanj takole:
"Gibanja so družbeni konstrukti. Kolektivna akcija je prej 'zgrajena' z
organizacijskim investiranjem, kot da bi bila konsekvenca krize in disfunkcij
64	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
oziroma izraz prepričanj.(...) Družbena gibanja so torej akcijski sistemi,
kolikor imajo strukture: enotnost in kontinuiteta akcije ne bi bili možni brez
integracije in soodvisnosti posameznikov in skupin, četudi se zdi, da so
takšni družbeni pojavi ohlapni. Akcijski sistemi pa so gibanja, kolikor
njihove strukture tvorijo cilji, prepričanja, odločitve in menjave, ki delujejo
v sistemskem polju. Kolektivna identiteta ni nič drugega kot skupna
definicija (shared definition) polja priložnosti in omejitev, ki se ponujajo
kolektivni akciji - skupna pomeni konstruirana in dogovorjena v ponavlja-
jočem se procesu 'aktivizacije' družbenih odnosov, ki povezujejo akterje."
(Melucci, 1987, str. 52; poudarki B. S. in M. M.)
Gornja shema prikazuje mrežo kooperativnih odnosov oziroma strukturo
koalicije, ki se je razvila okrog sodelovanja s taborniškim odredom Črni
mrav. Motor celotnega dela sta bili dve mali skupini. Eno so sestavljali
študentje - prostovoljni sodelavci, drugo pa staro organizacijsko jedro odreda.
Zanimivo je, da se je notranje nasprotje med tema dvema skupinama
ohranjalo, čeprav so se ljudje menjavali. Sprva je kazalo, kot daje naš cilj le
to, da bi podprli delo na taborjenjih in v vodih, zato da bi vključili otroke s
težavami, kakršne taborniška organizacija praviloma izloči. Pri tem delu sta
obe skupini razvili zadovoljivo stopnjo sodelovanja. V naslednjih letih je
potekal samorekurzivni, avtopoetski proces, razvijali smo nove oblike dela v
smislu samoorganizacije, to pa je omogočalo odlcrivanje novih možnosti in
novih oblik dejavnosti v skupinah. Vse tri glavne institucije, s katerimi smo
sodelovali, so imele zelo omejene cilje. Delo so spremljale od daleč. Čeprav
so se posamezni delavci Višje šole za socialne delavce, zlasti pa Svetoval-
nega centra vključevali v delo taborniške organizacije neposredno, te institu-
cije niso zaznale avtonomnega razvojnega procesa in zato tudi niso podprle
resnične notranje rasti odreda Črni mrav. Koalicija med jedrno skupino tabor-
niškega odreda in člani akcijskega tima je začela razpadati, ko so se v okviru
odreda razvili posamezniki z dovolj velikimi organizacijskimi sposobnostmi,
da bi lahko postali enakovredni sogovomiki v odprtem dialogu.
Medtem ko smo bili pred petnajstimi leti prepričani, da smo se organi-
zirali za nek določeni cilj, vidiva danes te dogodke precej drugače. Sedaj veva,
da smo se zapletli v neko sodelovanje oz. (vrtinčasto) (družbeno) gibanje, ki
je bilo notranje protislovno in je prav s tem omogočalo izražanje različnih
osebnih nagnjenj, dovolj odmevno izražanje številnih identitetnih problemov
vseh sodelujočih ter izražanje različnih pogledov in načrtov za uresničevanje
bodočnosti. Morda je za naš čas najpomembnejši zaključek našega razisko-
valnega dela prav spoznanje, da se v skupini, ki si postavi smiselno delovno
nalogo, lahko razvije notranja avtopoetska organizacija, ki se potem kaže kot
zbir načel ali kot temeljno načelo, ki ob ohranjanju (samoproizvajanju) orga-
nizacije omogoča postopno razvijanje (transformiranje) struktur. Meniva, da
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 65
je v tem (bila) kulturna in človeška vrednost našega sodelovanja. To se je
izrazilo tudi v številnih posameznih dejanjih, dogodkih, domislekih, uvidih
za reševanje psihičnih in interakcijskih problemov ter spodbudah za
individualno kreativnost udeležencev. Strokovna vrednost našega dela pa je
predvsem v tem, da smo v praksi razvili, preskusili in strokovno opisali
metodo dela, ki upošteva hkrati individualno, skupinsko in skupnostno-
organizacijsko raven. Tak pristop ustreza idejam socialne ekologije, sistem-
ske teorije, kibemetike drugega reda, teorije kompleksnih sistemov oz.
znanosti o kompleksnosti. Vendar misliva, da je najpomembnejše sporočilo
našega dela to, da sta se pokazali vrednost in smiselnost ohranjanja medse-
bojnega pogovora med zelo različnimi ljudmi, ki so se morda zavzemali vsak
za drugačno uresničitev neke ideje, vendar so ob upoštevanju medsebojne
različnosti ravno z razgovorom ustvarjali nekaj, kar se je bistveno
razlikovalo od produktov sodobnih institucij in ravno s tem prispevalo k
polnejšemu in bolj smiselnemu življenju.
Literatura
Adam, F., Skupinsko delo z mladino v krajevnih skupnostih. Problemi,
1976, št. 121/122, str. 19-29
Adam, F., Prispevek Niklasa Luhmanna k razvoju sistemske teorije. Nova
revija 1990, letnik 9, št. 96/99, str. 744-750
Adorno, T. W., Negative Dialektik, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1970
Ammon, G., Handbuch der Dynamischen Psychiatrie 1, Ernst Reinhardt,
München 1979
Ammon, G., Gruppendynamik der Aggression, Kindler, München 1981.
Ammon, G., Handbuch der Dynamischen Psychiatrie 2, Emst Reinhardt,
München 1982
Ammon, G., Der mehrdimensionale Mensch, Pinel, München 1986
Ammon, G., Vortrage 1969-1988, Pinel, München 1988.
Balint, M., Fünf Minuten pro Patient, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1977
Balint, M., Osnovna griješka. Naprijed, Zagreb 1985
Barnes, G., et al., Transaktionanalyse seit Eric Berne, 1., 2., in 3. zv., Insti-
tut für Kommunikationstherapie, Berlin 1980
Baskar, B., Terapevtska kolonija na Rakitni, Alienacije 1976, št. 3
Bateson, G., Ökologie des Geistes, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1985
Bateson, G., Geist und Natur - eine notwendige Einheit, Suhrkamp, Frank-
66	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
furt na Maini 1987
Bateson, G., Bateson, M. C., Angels Fear - Toward an Epistemology of the
Sacred, MacMillan, New York 1987
Beer, S., The Viable System Model: its Provenience, Development,
Methodology and Pathology, v: Espejo, R., Hamden, R., (ur.) The
Viable System Model, Wiley, New York 1989, str. 11-38
Benedetti, G., et al., Psychosentherapie, Hippokrates, Stuttgart 1983
Berger, J., Novi pravci grupne psihoterapije, Avalske sveske, 3/80, Medicin-
ski fakultet, Beograd 1980
Berger, P. L., Luckmann, T., Družbena konstrukcija realnosti, Cankarjeva
založba, Ljubljana 1988
Bettelheim, B., Pogovori z materami. Mladinska knjiga, Ljubljana 1976
Bettelheim, B., Ljubav nije dovoljna. Naprijed, Zagreb 1983 ј
Bettelheim, В., Erziehung zum Überleben - zur Psychologie der Extremsitu-
ation, ШМ	1985
Bettelheim, B., Freud and Mans Soul, Fontana, London 1985
Bion, W. R., Iskustva u radu s grupama i drugi radovi. Naprijed, Zagreb
1983
Blanck, G., Blanck, R., Ego-psihologija, Naprijed, Zagreb 1985
Brajša, P., Opča dinamika samoupravnog ponašanja, Informator, Zagreb
1981
Buber, М., Ja i ti. Vuk Karadžič, Beograd 1977
Buer, F. (ur.). Morenos therapeutische Philosophie, Leske-Budrich, Opladen
1989
Cankar, L, Hlapec Jernej, Izbrana dela 5, Cankarjeva založba, Ljubljana
1952
Carroll, L., Aličine dogodivščine v Čudežni deželi in V ogledalu. Mladinska
knjiga, Ljubljana 1990
Chomsky, N., Znanje jezika. Mladinska knjiga, Ljubljana 1989
Cohn, R. C., Von der Psychoanalyse zur themenzentrierten Interaktion,
Klett-Cotta, Stuttgart 1975
Dekleva, B,, Raziskovanje odklonskih pojavov v zvezi z mladino. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo 1985; št. 36, str. 295-303
Derrida, J., Bela mitologija, Bratstvo-Jedinstvo, Novi Sad 1990
Dokler, J., Solidarnost in prostovoljno delo, referat na posvetu Prostovoljno
delo v socialnih dejavnostih v Cankarjevem domu. Višja šola za socialne
delavce, Ljubljana november 1986
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 67
Eco, U. (ed.). Estetika i teorija informacije, Prosveta, Beograd 1977
Eco, U., Über Gott und die Welt - Essays und Glossen, dtv, München 1988
Eco U. Ueber Spiegel und andere Phaenomene. Muenchen: DTV, 1991
Eliot, T. S., Pesmi, Mladinska knjiga, Ljubljana 1982
Erickson, M. H., Rossi, E. L., Rossi, S. L, Hypnotic realities, x Irvington,
Ljubljana 1976
Erickson, M. H., Rossi, E. L., Hypnotherapy - an exploratory casebook,
Irvington, New York 1979
Espejo, R., Harnden, R. (ur.). The Viable System Model, Wiley, New York
1989
Fairbairn, W. R., Psihoanalitičke studije ličnosti. Naprijed, Zagreb 1982
Feyerabend, P., Proti rnetodi. Časopis za kritiko znanosti, 64/65, zbornik
Struktura znanstvene paradigme in razvoj znanosti, 1984, 14, str. 69-92
Feyerabend ,P., Protiv metode, Veselin Masleša, Sarajevo 1987
Fišer, S., 20 stopinj samote. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in
novo antropologijo 1975, št. 12
Flaker, V., Urek ,М. (ur.), Hrastovški anali za leto 1987, Republiška
konferenca ZSM Slovenije, Center za mladinsko prostovoljno delo,
Ljubljana 1988
Foucault, M., Archaeologie des Wissens, Suhrkamp, Frankfurt na Maini
1981
Foucault, M., Istorija seksualnosti, Prosveta, Beograd 1982
Foucault, M., Derrida, J., Dvom in norost. Društvo za teoretsko analizo,
Ljubljana 1990
Franki, V., Nečujan vapaj za smislom. Naprijed, Zagreb 1981
Freire, P., Erziehung als Praxis der Freiheit, Rowohlt, Reinbek pri
Hamburgu 1977
Gadamer, H. G., Wahrheit und Methode, Mohr, Tübingen 1990
Gadamer, H. G., Lob der Theorie, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1991 ,
von Glasersfeld, E., Wissen, Sprache und Wirklichkeit, Vieweg, Braunsch-
weig 1987
Gardiner, M,, Čovjek Vuk i Sigmund Freud, Naprijed, Zagreb 1981
Guattari, F., Psychotherapie, Politik und die Aufgaben der institutionellen
Analyse, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1976
Guattari, F., Schizoanalyse und Wunschenergie, Impuls, Bremen 1983
Halmi, A., Epistemološki temelji kvalitativnega pristopa v socialnem delu.
Socialno delo 1990, št. 29, str. 135-142
68	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Heidegger, M., O vprašanju biti, Obzorja, Maribor 1989
Heisenberg ,W., Del in celota, Mohorjeva družba, Celje 1977
Heler, A., Svakodnevni život, Nolit, Beograd 1978
Hoffman, L., Grundlagen der Familientherapie, Isko press, Hamburg 1987
Hofstadter, D, R., Dennett, D. C., Oko duha - fantazije in refleksije o jazu
in duši. Mladinska knjiga, Ljubljana 1990
Hribar, T., Kopernikanski obrat. Slovenska matica, Ljubljana 1984
Hribar, T., Moč znanosti - marksistična teorija družboslovja. Delavska
enotnost, Ljubljana 1985
Hribar, T., Samomor in sveto (ob dveh Pirjevčevih predavanjih). Nova revija
1987, letnik 6, št. 65/66, str. 1483-1489
Hribar, T., Znanost v okviru sistemske teorije. Nova revija 1990, letnik 9,
št. 96/99, str. 829-842
Hribar, T., O svetem na Slovenskem, Obzorja, Maribor 1990
Hribar, T., Razmerje med dobrim in svetim, v: Rožanc, M., Manihejska
kronika. Mladinska knjiga, Ljubljana 1990, str. 203-220
Hribar, T., Sveta igra sveta - umetnost v post-moderni dobi. Mladinska
knjiga, Ljubljana 1990
Hribar, T., Uvod v etiko. Nova revija, Ljubljana 1991
Johnson, R. A., On - ona. Oko tri ujutro, Zagreb 1985
Jantsch, E., Die Selbstorganisation des Universums, DTV, Münchenl984
Jervis, G., Kritički priručnik psihiatrije, Stvarnost, Zagreb 1978
Jančar, D., Terra incognita. Wieser, Celovec 1989
Klajnšček, C., Institucionalizacija življenja in delo z ljudmi, referat na po-
svetu Prostovoljno delo v socialnih dejavnostih v Cankarjevem domu.
Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november 1986
Keeney, B. ?., Ästhetik des Wandels, Isko-Press, Hamburg 1987
Kierkegaard, S., Bolezen za smrt, Mohoijeva družba, Celje 1987
Kocbek, E., Slovensko poslanstvo, Mohorjeva družba, Celje 1964
Kocbek, E., Svoboda in nujnost, Mohorjeva družba, Celje 1974
Konigswieser, R., Pelikan, J., Anders - gleich - beides zugleich, Unterschi-
ede und Gemeinsamkeiten in Gruppendynamik und Systemansatz, Grup-
pendynamik, 1990; št. 21, Str. 69-94
Kos-Mikuš, A., Pogačnik, D., Samec, T., Stritih, B., Terapevtska kolonija
- model socioterapevtskega dela z otroki. Zdravstveno varstvo 1976, 15,
št. 2, str. 71-76
Kos-Mikuš, A. Studenti medicine - laički terapeuti djece s kroničnim in
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 69
smrtnim oboljenjima, Socijalni rad, 1976, 16, št. 2-4, str. 105-108
Kos-Mikuš, A., Nepoklicno delo pri preprečevanju psihosocialnih motenj -
nove možnosti (in pasti). Naši razgledi, 1977, št. 26 (18. 10.), str. 577
Kos-Mikuš, A., Nepoklicno prostovoljno delo v socialnem varstvu, Revija
za kriminalistiko in kriminologijo, 1979, 2, 30, str. 117-119
Kratky, K. W., Wallner, F. (ur.), Grundprinzipien der Selbstorganisation,
Wiss Buchges, Darmstadt 1990
Kropotkin, P., Mutual aid - a factor of evolution. Black Rose Books,
Quebec (1903) 1989 (prva kanadska izdaja)
Kuhn, T., Die Struktur wissenschaftlicher Revolution, Suhrkamp, Frankfurt
na Maini 1976
Kuhn, T., Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije. Časopis za kriti-
ko znanosti, 64/65, zbornik Struktura znanstvene paradigme in razvoj
znanosti, 1984; 14, str. 3-16.
Kuhn, T., Dodatne misli o paradigmah. Časopis za kritiko znanosti, 64/65,
zbornik Struktura znanstvene paradigme in razvoj znanosti, 1984; 14,
str. 53-68
Kundera, M., Življenje je drugje, DZS, Ljubljana 1979
Kundera, M., Umetnost romana. Slovenska matica. Partizanska knjiga,
Ljubljana 1988
Lacan, J., Spisi, Prosveta, Beograd 1983
Laing, R., Knoten, Rowohlt, Reinbek pri Hamburgu 1972
Laing, R., Podeljeno ja, Nolit, Beograd 1977
Laing, R., Politika doživljaja, Nolit, Beograd 1977
Lakatos, L, Zgodovina znanosti in njene racionalne rekonstrukcije, Časopis
za kritiko znanosti, 64/65, zbornik Struktura znanstvene paradigme in
razvoj znanosti, 1984, 14, str. 17-51
Lamovec, T., Skupina za samopomoč, Maribor Zbornik 11. poletne šole,
1991
Laseh, C.,Narcistička kultura, Naprijed, Zagreb 1986
Lüssi, P., Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo 1990, 29, str.
81-94
Luhmann, N., Liebe als Passion - zur Kodierung von Intimitaet, Suhrkamp,
Frankfurt na Maini 1982
Luhmann, N., Soziale Systeme, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1988
Luhmann, N., Zamenjava paradigme v sistemski teoriji. Nova revija, 1990,
letnik 9, št. 96/99, str. 761-824
70	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Lyotard, J. F., Postmoderna protumačena djeci. Avgust Cesaree, Zagreb
1990
Maglajlič, D., Izziv samopomoči in medsebojne pomoči - vloga socialnega
delavca in potreba po edukaciji. Socialno delo 1990; 29, str. 190-202
Makarovič, J., Mladi iz preteklosti v prihodnost. Univerzum, Ljubljana
1983
Mandič, S., Poročilo o terapevtski koloniji Pohorje 1979, Inštitut za
sociologijo pri Univerzi v Ljubljani (tipkopis - interno), Ljubljana 1979
Mastnak, T. (ur.). Socialistična civilna družba?. Krt, Republiška konferenca
ZSMS, Ljubljana 1985
Maturana, H., Varela, F., Autopoiesis and cognition, Reidei, London 1980
Maturana, H., Varela, F., The tree of knowledge - the biological roots of
human understanding, New Science Library - Shambala, Boston in
London 1988
Melluci, A., Simbolni izziv sodobnih gibanj. Problemi, 1987, 56/57
Mesec, B., Vomen in vloga nepoklicnega prostovoljnega dela, referat na
posvetu Prostovoljno delo v socialnih dejavnostih v Cankarjevem domu.
Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november 1986
Mesec, B,, O specifičnosti metodologije v socialnem delu. Socialno delo
1990; 29, str. 143-149
Milčinski, L., Etika prostovoljnega dela, referat na posvetu Prostovoljno
delo v socialnih dejavnostih v Cankarjevem domu. Višja šola za soci^ne
delavce, november Ljubljana 1986
Möller, M. L., Anders helfen - Selbsthilfegruppen und Fachleute arbeiten
zusammen, Klett-Cotta, Stuttgart 1981
Moscovici, S., Versuch über die menschliche Geschichte der Natur, Suhr-
kamp, Frankfurt na Maini 1990
Možina, M., Gregory Bateson - glasnik nove paradigme v znanosti. Nova
revija 1991, letnik 10, št. 105/106, str. 163-183
Nedeljkovič, Y. R., Zgodovinski temelji socialnega dela. Socialno delo,
1990, 29, str. 18-25
Ouklaner, V., Prozori u svet naše dece, Nolit, Beograd 1988
Ovsenik, M., Socialno delo in nova kulturnost. Socialno delo, 1990, 29,
str. 169-172
Parsons, T., Shils, E., Kaspar, D. N., Pitts, J. R. (ur.). Teorije o društvu.
Vuk Karadžič, Beograd 1969
Pavček, T., Goličava, Obzorja, Maribor 1988
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 71
Pavlovič, V. (ur.). Obnova utopijskih energija, Istraživačko-izdavački centar
SSO Srbije, Beograd 1987
Pavlovič, Z. (ur.). Psihološke pravice otrok. Društvo psihologov Slovenije,
Ljubljana 1990
Peck, M. S., Ljubezen in duhovna rast. Mladinska knjiga, Ljubljana 1991
Peseschkian, N., Positive Psychotherapie, Fischer, Frankfurt na Maini 1977
Pirjevec, D., Evropski roman, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979
Pirjevec, D., Strukturalna poetika, DZS, Ljubljana 1981
Pirjevec, D., Dnevnik, Nova revija, 1986, letnik 5, št. 45, str. 7-62
Pirjevec, D., Radikalizem in revolucionarnost. Nova revija, 1987, letnik 6,
št. 65/66, str. 1478-1482
Podmenik, D., Simulacijske igre kao metoda istraživanja i oblik socialnog
učenja. Ideje, 1977; št. 4, str. 51
Ramovš, J., Sto domačih zdravil za dušo in telo 1, Mohorjeva družba, Celje
1990
Ramovš, J., Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje, Založniš-
tvo slovenske knjige, Ljubljana 1990
Rapoša-Tanjšek, P., Skupnostni pristop kot temeljno načelo socialnega dela,
Socialno delo, str. 1990; 29,63-68
Redi, F., Wineman, D., Agresivni otrok (povzetek). Svetovalni center za
otroke, mladostnike in starše, Ljubljana 1984
Retzer, A. (ur.). Die Behandlung psychotischen Verhaltens. Auer, Heidelberg
1991
Ricati, M. L., Leonardo, Mladinska knjiga, Ljubljana 1979
Rupel, D. (ur.), Pirjevčev zbornik. Obzorja, Maribor 1982
Rus, V., Socialna država in družba blaginje, DOMUS, Ljubljana 1990
Rüssel, B., Eroberung des Glücks, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1977
Schmidbauer, W., Die hilflosen Helfer, Rowohlt, Reinbek pri Hamburgu
1977
Selz, J., Edward Munch, Suedwest, München 1977
Sesardič, N. (ur.). Filozofija nauke, Nolit Beograd
Simon, F. B., Stierlin, H., Die Sprache der Familientherapie - Ein Vokabu-
lar, Klett-Cotta, Stuttgart 1984
Simon, F. B., Lebende Systeme, Springer, Berlin 1988
Simon, F. B., Unterschiede, die Unterschiede machen, Springer, Heidelberg
1988
Simon, F. B., Meine Psychose, mein Fahrrad und ich, Auer, Heidelberg
72	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
1990
Snow, B. A., Education in the Systems Sciences, The Elmwood Institute,
Berkeley 1990
Southgate, J., Skupinska dinamika v skupnosti, ZKO in Višja šola za
socialne delavce, Ljubljana 1988
Stegmüller, W., Kombiniran dostop k razumevanju dinamike teorij. Časopis
za kritiko znanosti, 64/65, zbornik Struktura znanstvene paradigme in
razvoj znanosti 1984,14, str. 93-120
Stem, D. N., The Interpersonal World of the Infant, Basic Books, New York
1985
Stritih, B., in Rakitna 75 - Ko morajo otroci in odrasli drugače. Inšti-
tut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani, Ljubljana 1977
Stritih, B., in sod.. Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno-
terapevtsko delo z otroki in mladino. Inštitut za sociologijo in filozofijo
pri Univerzi v Ljubljani (1. in 2. del), Ljubljana 1979
Stritih, B., Hafner, M., Psychosozialer Stress in der Schule - Versuch einer
psychodynamischen Analyse, Dynamische Psychiatrie 1985, 18, str.
433-439
Stritih, B,. Kos, A., Organizacija prostovoljnega dela in metode dela s pros-
tovoljci, Referat na posvetu Ptostovoljno delo v socialnih dejavnostih v
Cankarjevem domu. Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november
1986.
Stritih, B., Možina, M., Border-line vzorec, skupina, socialni kontekst,
referat na kongresu WADP, Berlin 1989
Stritih, B., Kriza je lahko tudi izziv za spremembe v socialnem delu,
Socialno delo 1990, 29, str. 118-125
Stritih, B., Od skupinske dinamike do sistemske teorije. Zbornik 11. poletne
šole, Maribor 1991
Stritih, B., Skupinsko delo v procesu psihosocialne pomoči - razvijanje
obravnavnega modela in sistemsko-teoretska analiza. Doktorska
disertacija Višja šola za socialne delavce, Ljubljana 1991 '
Szasz, T., Ideologija i ludilo. Naprijed, Zagreb 1980
Štih, B., Kratke in izmišljene zgodbe iz let 1941-1945, Cankarjeva založba,
Ljubljana 1988
Trstenjak, A., Pota do človeka, Mdiorjeva družba, Celje 1956
Trstenjak, A., Oris sodobne psihologije, Obzorja, Maribor 1971
Trstenjak, A., Problemi psihologije. Slovenska matica, Ljubljanal976
Trstenjak, A., Dobro je biti človek. Katehetski center, Ljubljanal988
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 73
Trstenjak, A., Skozi prizmo besede, Slovenska matica, Ljubljanal989
Ule, M., Mladina in ideologija. Delavska enotnost, Ljubljanal988
Vester, F., Neuland des Denkens - vom technokratischen zum kybernetischen
Zeitalter, DTV, 1 München 985
Vidrih, R., Terapevtska kolonija na Rakitni, Naši razgledi, 1975, št. 24 (5.
12.), str. 611
Vodeb, M., Prostovoljno delo z otroki v Svetovalnem centru, referat na
posvetu Prostovoljno delo v socialnih dejavnostih v Cankarjevem domu.
Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november 1986
Vogrinčič-Čačinovič, G., Akcijsko raziskovalno delo v krajevni skupnosti,
referat na posvetu Prostovoljno delo v socialnih dejavnostih v Cankar-
jevem domu. Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november 1986
Vogrinčič-Čačinovič, G., Paradigmatske osnove socialnega dela z družino.
Socialno delo, 1990, 29, str. 163-168
Žižek, S., Jezik, ideologija, Slovenci, Delavska enotnost, Ljubljana 1987
Watzlawick, P., Beavin, J. H., Jackson, D. D., Menschliche Kommunika-
tion, Hans Huber, Bern 1982
Watzlawick, P. (ur.). Die Erfundene Wirklichkeit, Piper, München 1984
Watzlawick, P., Münchausens Zopf oder Psychotherapie und Wirklichkeit,
Hans Huber, Bern 1988
von Weizsäcker, C. F., Jedinstvo prirode, Veselin Masleša, Sarajevo 1988
Wilfert, O., Odgojni domovi jučer, danas i sutra. Savez društva defektologa
Jugoslavije, Beograd 1971
Wilfert, O., Sozialpädagogische Gruppenbehandlung, Schriftenreihe des
Bundeszusammenschlusses für Straffáligenhilfe, Bonn 1981
Wimmer, R., Wozu noch Gruppendynamik? Eine systemtheoretische Reflex-
ion gruppendynamischer Arbeit, Gruppendynamik, 1990, 21, str. 5-28
Winnicott, D. W., Dijete, obitelj i vanjski svijet. Naprijed, Zagreb 1980
Wittgenstein, L., Logično filozofski traktat. Mladinska knjiga, Ljubljana
1976
Opomba
L Agnes Heller meni, da "pojma 'interes' ni poznala niti antična niti sred-
njeveška filozofija. Interesi oziroma tisto, kar ta pojem označuje, je po nje-
nem mnenju osrednja novost meščanske družbe. Interesi so lahko v nasprotju
s potrebami in tudi v nasprotju s koristmi ljudi. Nereflektirano poudarjanje
ineresov zato pomeni redukcijo potreb na pohlep." (A. Heller, 1981, Str. 127)