«v j,
BISEROJLA
JASNA VILA
BAJKA IZ POSTOJNSKE PEČINE
SPEVAL
IVO IVANOVIČ BUČAR
TISKALA IN
ljubljana
ZALOŽILA KLEINMAYR & BAMBERG 1898
t
Vse pravice so pisateljeve.
Svojemu odličnemu prijatelju i blago-naklonjeniku, blagorodnemu gospodu
Bogdanu Konstantinoviču Liseviču
carsko - ruskemu konzulu i državnemu sojetniku, Yitezu reda s t. Yladimirja itd. itd.
v znak pošto vanj a i udanosti daruje spev
Iyo Ivanovič Bučar.
Beseda..
..........Se nikoli peti ne silim,
Ne «kujem» pesmij, kovanih ne «pilim», Jaz pojem samo, da si lajšam srce.
Boris Miran.
I ne lažem! Videl sem Postojnsko pečino v onej pomladnej dobi življenja, ko duša človeška še nij okovana v trde okove želj, računov, naklepov i sebičnosti, marveč — slobodna i nevina — uživa vsako lepoto: gledal sem pečino v letih mladosti! Veličanstvena krasota i opojni čar podzemnega carstva tega naredila sta na mlado mi mešto tako globok utis, da se o njem nij navduševal le mladenič-sanjač, marveč tudi še mož, zrel i prepečen; i sedaj, ko polahko vže nastopa doba spominov, doba posnetkov i obračunov, — kdo se bo čudil, da nisem mogel odoleti, i da sem poskusil v «Biserojli» dati čutom oduška, a slikam izraza?
Kakor pa začetne črke ljubimkinega imena, ki si jih urezal v sočno skorjo mladega drevesca, z drevescem rastejo i raztegajo se, v tem pa izgube prvotno lepo obliko: tako — rekel bi — z mlado je mešto rastel tudi ta lep utis, i na-rastel je do ove obširnejše slike; — seveda, za ceno prvotne lepote svoje.
Ali, kaj hočemo? Tako nam je sojeno!
Morda je pa v tej sliki vendar še tu i tam ostala po koja sragica, ki bi bila v stanu, osvežiti mehko srce? Morda se bo našel Slovenec, ki bo — pročitavši jo — to knjigo zaprl očiljen i razvedren? Ne morem verjeti, da ne! I zato, i v to ime:
Najte ga, dragi Slovenci, ta skromen spev skromnega pesnika!
I sedaj le še nekoliko stvarnih objašnjenj!
Rabim pogosto izraze, ki se pri nas kaj redko, v srbo-hrvaščini pa obično nahajajo; rabim jih iz dveh povodov: prvič, ker so se tu i tam bolje prilegali misli i dikciji, ali pa meri i stihu; drugič pa, i poglavito, ker v obče menim, da bi bilo jako koristno za razvoj našega jezika, ako bi se — kolikor moči — bližali južnim svojim bratom, katerih je jezik nad vse krasen, čudno obilen, i tako slikovit, da je za pesem najprikladnejši jezik na svetu. A, na posled, ti so izrazi po korenu i od starine vendar le naši! Samo odvadili smo se jih — na žalost i škodo našo!
O takih izrazih, i dalje o nekih imenih iz zemljepisa, zgodovine i prirodoslovja, dodal sem mal slovar, ki bo menda zadosti.
Vpleteno je v pesem dokaj slik iz staro-slovenskega bajeslovja. Zalibože, pri nas je ta poetična naša dedovina kaj malo znana, i zato sem tudi o njej dodal kratek črtež, vsaj toliko,
da se posamezni liki v obče obeležijo, i da se spev more gladko čitati i razumeti.
V	devetnajstej glavi poskusil sem dati sliko najbolj znanih i najlepših delov Postojnske pečine i njenih kapnikov, ki v dotičnem slovstvu imajo svoja stalna, rekel bi simbolna, imena; teh sem se imen, kolikor mogoče, držal, i menjal sem jih le v onih redkih slučajih, kjer bi bila anahronična v obziru na predmet pesmi; dodal sem pa vsakrat objašnjenje pod tekstom.
Kdor Postojnske pečine nij videl, mogel i moral bo seveda sprejeti le površen utis od teh slik; komur je pa pečina znana, temu se tukaj poveda, da je red posmatranja sledeči:
Od «Čarobnega vrta* i «gore Kalvarije> k * Jeršinoviievej jami*, od tod do «Belvederja* i '¡Plutonovega kraljestva*, pa zopet od «Belve-derja* po '■Fran-Josipa i Jelisavete jami* do «■groba*; od «groba» v «Ferdinandovo jamo* do «Ribjega trga» i nazaj do «.groba*; potem pa naravnost do «velike dvorane*, odnosno do ponora Pivkinega.
A sedaj v Vilingrad!
V	Belemgradu, 31. velikega travnja 1897.
Pisatelj.
Pristop.
Kar so Višnjemu nebesa, Kar vesoljnost je pogledu, Solncu, kar so zvezd kolesa, I kar svet je zvezdogledu;
Kar človeškemu je rodu Naše zemlje površina, Kar plemenu i narodu Zavičaj i postojbina;
Kar zamorcu kraji vreli, Hladni kar so belokožcu, Bogatašu dvori beli, I kar koča je ubožcu;
Kar vladarju je država, Vojvodi kar bojna slava, Kar je veda učeniku, I kar vera svečeniku;
Kar jelenu je ravnina, Bistra voda ribicam, Sinji zrak kar tičicam, I zverini kar planina;
Kar očetu je družina, Blagodaren gled od sina, I kar sinu je roditelj, Blagi otec, pokrovitelj;
Kar odojčeta telesu Mleko materine dojke, Majkinemu kar ušesu Otročičeve zapojke:
Vse na zemlji i na svetu! Sreča, raj, blago, milina! To Slovencu po zavetu Miljena je domovina.
Božja mu je carevina, I vesolj nost, i družina, Zemlja, koča i država,
I nauka, vera, slava. *
* *
Milo tlo te mile Kraj ne! Evo: Sin ti pesem poje. Pesem čarobije tvoje, I nekdajnosti ti bajne.
Sproti silnega Nanosa, Ki od vrele jugovine Plodne brani pitomine Mojega rodu i ponosa ;
Na osornem pragu Krasa, Zemlje tožne, krševite, Izsušene, kamenite, Brez drevesca i brez klasa,
Kjer je Atila razsajal, Kjer je meč i ogenj rajal, Kjer je Mlečan šumo kosil, Kosil jo je — i pokosil;
V zemlji, kjer je besna Furja Nečlovečnosti divjala, I v spomin kjer britka burja Do dandanes je ostala:
Tam, v sosedstvu brata Ciča, Gubava i osivela Proti nebu zaštrlela Ostra glava je Soviča.
Ostra glava je Soviča Stara knjiga, nečitana, Oporoka poštovana, Starodavnih časov priča!
Spomenik je iz sive dobe Narodnega velikana Ljutovida domobrana, Osvetnika tuje zlobe!
Spomenik od Samka carja, Sokola z Vogastograda, I mogočnega Vsevlada, Nad Sloveni gospodarja.
Pod Sovičem Pivka reka, Voda mirna, i pokojna, Tiha se, i samosvojna Z juga na polnoč odteka
Mimo mnogega gradišča Naših dedov i očakov, Pored mnogega bojišča Starodavnih teh junakov,
Ki so cenili visoko Blagorodno svoje pleme, Niso — kakor mi — globoko Klanjali slovensko teme!
Svojo kri so plemenito Le za kri prodajali, I na bojnem polju sito Tuje se napajali!
Ki so branili do smrti Ono zemljo krševito, I — ko na pobožnej žrtvi — Zanjo mrli ponosito!
Kršna zemlja, izsušena! Brez drevesca i brez klasa! — Ali njim prepolna krasa, I nad vse, nad vse ljubljena!
Kje so, dedje, vaši meči? Vaša srca, vaš ponos? Grenko — al' je treba reči: Danes samo lep zanos!
Bajna doba naših dedov! Daljne zore svit megleni
V	živopisanej kopreni Bujnih slik iz drevnih sledov!
Ko božanstvena podoba
V	medlem vonju od tamjana! Ko mladika iznad groba,
S svežim čarom obsijana! *
* *
Zora križa i krščanstva Našim dedom nij sijala; Božja so stvarjenja spala
V	sivej megli še poganstva;
Sanjala o pravem Bogu, Ali niso ga poznala, Marveč v šumi so i v logu Drugim bitjem darovala:
Bitjem bujne domišljije Naroda nedolžnega, I srca bogatega, Ki zaklade v sebi krije.
Tu stoje drevesa sveta I od kamena žrtvišča, Tihi hrami i svetišča, S svetim strahom zaodeta;
Tam v tajanstvenej kopreni Svetih ognjev i kadiva Sohe, i kipi dragoceni Iz bogatega gradiva:
Mrtvi kipi i podobe!? Les, i kamen, i kovina! ? Prazna vera!? Bajevina!? — Da! Za nas! Za naše dobe!
Ali njim so žive bile! Žive, svete i mogočne! Poštovane višnje sile! Pokroviteljice močne!
Kajti svetli rod Slovena Od prastarega korena Vedno bil je nežne čudi, I pobožnih, nežnih grudij !
Nad bogovi bog Triglava, I najvišjega iz Nava, Na planinah so častili, I s tamjanom mu kadili;
A nebeškemu Svarogu V tihem gozdu so i v logu Plod i sadje darovali, I koljivo žrtvovali;
Svetovid pomlad i leto, Jesen, zimo odreduje, I bodočnost prorokuje, I kar je nerazodeto;
Krilat konj Peruna nosi, Z znojem svojim zemljo rosi, Iz kopita žarka iskra Treska, svita se i bliska;
Daždbog sipa izobilje: Njivi i polju zlato žito, Drevju sadje sokovito, I poljani sveže bilje;
Na ledini, senožeti Velesa so poštovali, Od njegove blagodeti Drobne jagnjiče mu klali;
Radegost vrlino sveto, Gostoljubje nagraduje, Blagi Lelj srce uneto, I ljubezen utehuje;
Davor zove na bojišče, Ter na boj junake vodi, Besni Stribog v vetru vrišče, Resni Prov pravico sodi;
I Usod, ki vedno bdi, I beleži tok življenja: On deli solze trpljenja, I solzice radosti;
A Dodon, neba gromovnik, Tuli i grmi v višini, I Trjas, sveti grozovnik, V črnem brezdnu i v pečini;
Kurent vlada dobre volje, Kjer se tolsti oven kolje, Kjer se rujno vino pije, I po sviru kolo vije;
Kres pozdravlja svet prijazno, Ter ok6 nebes odpira, Ali črni Ved zalazno Cesto z mrakom je zastira;
V mladem solncu tiha bleda Krotko se budi Koleda, Urno Vesna jej sleduje, I priroda oživljuje;
Od Devane zlatolase, I Dodole oblačice, Klijejo bogate klice, I zoreva rodno klasje;
I priplava bela Lada, Krasna Cveta i Zivana, I nad srečnimi zavlada Mati bujnih src, Leljana;
Ali turobna Morana, I posestrima jej Mira, Ko so trudna i zaspana Posteljice jim prostira;
Vse je duša, vse živi! Dejstvuje i beseduje! Srečno bitje, koje čuje! Blaženo, ki govori!
B u č a r , Biserojla.	17
2
Po dobravi žuboreva Sladka pesem Ravijojle, A s planine jej odmeva Zvonka klika Gorovojle;
V	hladnej vodici ponoči Brodijo Brodarice,
V	tihej siromaka koči Vidajo Vidarice;
Rojenica prerokuje, Čatež siromaka goji, Vetrogonja zarekuje, Volkodlak s krvjo se doji;
A Malik, ko blaga Zduha, Ki z nebeškimi druguje, Siromaku daje kruha, I zaklade pokazuje;
Na kolovratu predivo Torklja prelji zamotava, Glodež jo pa oglodava, Kedar prede premarljivo;
Divi, Zmaji i Pozoji, Trdoglav, Poludnice, Netek, Škrat i Krvodoji, Jagababa, veščice!
Mrtvi kipi i podobe ! ? Les, i kamen, i kovina! ? Prazna vera!? Bajevina!? — Da! Za nas! Za naše dobe!
Ali njim so žive bile, Žive, svete i mogočne! Poštovane višnje sile! Pokroviteljice močne!
Vse je duša, vse živi! Dejstvuje i beseduje! Srečno bitje, koje čuje! Blaženo, ki govori!
Kje ste? časi Samka carja, Sokola z Vogastograda! Kje si? Svetlobojna zarja Večno živa, večno mlada!
Bajna doba naših dedov! Daljne zore svit megleni
V	živopisanej kopreni Bujnih slik iz drevnih sledov!
Ko božanstvena podoba
V	medlem vonju od tamjana! Ko mladika iznad groba,
S svežim čarom obsijana!
Ali — to je dobo gledal Kršni Sovič! Ter iž nje mi — Starih časov svedok nemi — Čudno bajko je povedal.
II.
Postojna.
Sproti sinjega Nanosa, Ki od vrele jugovine Plodne brani pitomine Mojega rodu i ponosa,
Na vršiču, na Soviču, Kjer je gnjezdo sokol tiču, Zidina je starodavna: Grad Postojna veleslavna.
Zidina, sedaj razsuta, Onih krajev nekedaj Bila je ponos i sjaj! Grad je bila knez Boruta!
Tu je Borut brusil meče, Bojno kopje, buzdovan, Čilega konjiča pleče S sedlom sedlal mnog je dan;
Cesto ga je po ledini Poskočito razigraval, Vežbal v skoku ga, v hitrini, Ter do pene utrkaval;
Vroče ga navajal bitke, Sulice i sablje britke, I železa, i žveketa, I sovražnih konj peketa.
Gostil je prijatelje S koritnjakom iz doline, Poštoval je viteze, Viteze i njih vrline;
Pokroviteljem plemena Svojega je daroval, Ter pobožno njih imena Vsak je dan imenoval.
A Darinka, domačica, Na Postojni stolpanica, Viteza je sokolila, I srce mu je hrabrila;
Z umnim redom govorice Dušo mu je čilila, S presnim oljem pa mišice Vsak mu dan mazilila;
Tenké mu je pesmi pela Pri kolovratu sedé, Ter snežene je roke Mu okoli vrata píela;
Grlila i objemala, Ljubila i celi vala, Pa o njem se Omilila, Ter mu hčerko je povila.
Hčerko ! — Rosno kapljico ! Kakor brstič na liljanu, Kakor miriš na tamjanu, Kakor zvezdano nebo!
Lada jo je obdarila S svojim likom čarobnim, I bogato okitila S svojim krasom solnčanim!
Srečna mati jo zibala, Ter jej tiho prepevala: «Hčerka, čedo, detence!» «Drobno moje kolence!»
«Radost moja, Dragomila,» «Mojega življenja cvet!» «Lepši, nego Jasna Vila,» «Slajši, nego njen pogled!»
Ali v dverih o podboju
V	resno-strogem se pokoju Tri prikažejo device:
Tri sestrice, Rojenice!
V	bele haljine odete, Dolgih las, i vitkostasne, Celo mirno, ustne svete, — Tihe, resne i počasne:
Prišle so, da sodijo Drobno dete, krotko speče, Ter da mu odredijo Ali sreče, al' nesreče.
V	levej roki suha trska Smolovita jim gori, Plamen žolto plapoli,
I utripa se, i prska:
Ogenj je to časobrojni Tega mladega življenja, I beleži rok mu dvojni: Uro rojstva i umrenja.
A, ko jih je upoznala, Trpka groza ženo strese, Poblede jej lica zala, I oči jej nasolze se:
«Navska bitja, Rojenice!» «Milost! To mi je j edino!» « Sladko čedo materino!» «Oj po milosti, sodnice!»
♦ Nežna so ta ramena,» «Kakor biljka od kovilja!» «Naj Usod jim ne pošilja» «Preobilo bremena!»
«V čast Svarogu sem rodila,» «V čast Perunu jo povila,» «Ladi sem jo posvetila,» «I Leljani zarotilaU
«Radost moja, Dragomila,-«Mojega življenja cvet!» «Lepši nego Jasna Vila,» «Slajši nego njen pogled!»
Oj! Da je po materinej Vročej želji i molitvi, Lahko bilo bi soditvi, Lahko hčerki Darinkinej!
Al' Usod, ki vedno bdi, I beleži tok življenja, On deli solze trpljenja, On solzice radosti!
Beseduje prva deva: «Okitila jo je Lada;» Naj probrsti, naj cveteva» Kakor Lada, večno mlada!»
Sladka struja mater strese, Velja radost jo prošine, I oči jej nasolzč se; Ne od groze! — Od miline!
Beseduje druga deva: «Kakor brstič na liljanu,» «Kakor miriš na tamjanu,» «Majki srce naj ogreva!»
A Darinka? — Oj, Darinka! Ustnice jej šepetajo, Prsi dihati ne dajo, I v očesu nij utrinka!
Ali tretja beseduje: «Tri so sestre Rojenice,» «Bog Usoda poslanice!» «Tretja sestra završuje!»
A od matere podoba Kamenena je postala, Kakor da je baš iz groba, I od mrtvih da je vstala!
Zglednejo se Rojenice, Bog Usoda poslanice, Zibelki pristopijo, Ter otroku sodijo:
«Majke radost, Dragomila,» «Njenega življenja cvet!' «Tebi sodi Jasna Vila,» «Jasna Vila i njen pogled !»
Tiho se priklonijo, Trske ugasnejo goreče, Dete probudijo speče, Ter v nevid izginejo.
A od matere podoba Kamenena je ostala, Kakor da je baš iz groba, I od mrtvih da je vstala,
Kajti neka stara priča
0	Rojenicah beleži,
Da je tretje glas najtežji Za osodo otročiča!
Jadna mati! Solzna žena! Oj, v nesrečo je rojena! S truplom črviča pokriva,
1	s solzami ga poliva.
«Majice radost, Dragomila,» «Mojega življenja cvet!» «Tebi sodi Jasna Vila,» «Jasna Vila i njen pogled!»
III.
Slavinsko gradišče.
Pod Nanosom Pivka reka, Voda mirna i pokojna, Tiha se, i samosvoj na Z juga na polnoč odteka.
Mimo mnogega gradišča Naših dedov i očakov, Pored mnogega bojišča Starodavnih teh junakov;
Poleg Pivke gor' na steni, Ko perunika v zeleni, Grad se beli i dvorišče: Drevno Slavinsko gradišče.
Trdno gnjezdo na mejniku Sred' napadov i viharjev, Ali čvrsto na braniku Sred' petero kolobarjev!
Prvi kolobar so rovi, Jame, jarki i jaruge, I široke vodne struge Z vrtoglavimi bregovi;
Drugi kolobar so ploti I nasipi so visoki, Strme steze, krivi poti, Klanci, žlebi, vodotoki;
I obori, jezi, preske, I zagate, i soteske, Kolja čestoredni sloji, V kolju od prsti naboji;
A četrti kolobar Strme stene i zidovi, Trdni stolpi i gradovi, I mostovi na udar;
Ali peti kolobar, To so na gradišču borci: Ljuti borci, čudotvorci, I — Slavinski gospodar!
Oj gradišče ti Slavinsko! Dedovina stare slave! Živo slovo ti starinsko Iz nekdaj nosti krvave !
Na okopih i zidovih, I v globokih tvojih rovih Mnoga glava je ostala, Mnoga duša izdihala!
Tod so legije Rimljanske Vroče bojevale boje, Čete Fružke i Germanske Krhale orožje svoje!
Tod so Huni i Avarji Vse, kar živo, gonobili, Tod Vandali, Longobardi V južne zemlje se drvili!
Le zapitajte Klotarja, Fružkih Nemcev gospodarja, I avarskega Hagana, Krvolokega Bajana!
Al', ko da je oporoka Od nekdanjih gospodarjev, Od napadov i viharjev Brani te jeklena roka:
Roka trda, roka kruta, Roka starca Borivoja, Žejne sablje, krvodoja, I župana knez Boruta.
Tudi on je brusil meče, Bojno kopje, buzdovan, Sedlal tudi mnog je dan Čilega konjiča pleče;
Vroče ga navajal bitke, Sulice i sablje britke, I železa i žveketa, I sovražnih konj peketa.
Gostil je prijatelje S koritnjakom iz doline, Poštoval je viteze, Viteze i njih vrline;
Pokroviteljem plemena Svojega je daroval, Ter pobožno njih imena Vsak je dan imenoval.
A Košara, županica, Na gradišču stolpanica, O njem se je omilila, Ter mu sinčiča povila.
Sinka! ■— Hrastovo korenče! Vitkega jastrebčiča! Sinka ! Vitežko prvence ! Sivega sokolčiča!
Lelj mu dal je ljubko lice I pogleda krotke žarke, Ali Davor žile jarke I železne mu mišice.
Srečna mati ga zibala, Ter mu tiho prepevala : «Sinko, Gojko, detence!» «Ljubko moje kolence!»
«Ko dorasteš, moja slava,» «Vitezov, junakov kras!» «Silen, kakor bog iz Nava,» «Ko grozovnik bog Trjas!»
A ko so prišle device, Tri sestrice Rojenice, Srečna mati jih prosila, Naj mu sreča bode mila:
«Navska bitja, Rojenice!» «Milost! To mi je j edino!» ♦ Sladko čedo materino!» «Oj, po milosti, sodnice!»
«Tudi hrastovo mladico,» «Dokler nežna je i mlada,» «Vetra kruta moč nadvlada,» «I upogne jej glavico!»
«V čast Svarogu sem rodila,» «V čast Perunu ga povila,» «Davorju ga posvetila,» «I v Trjasa zarotila.»
«Al' naj bo tud' meni v radost» «Mojega telesa mladost!» «Naj mi — oj tako sodite —» «Sladi prsi ponosite!»
«Ko doraste, moja slava.» «Vitezov, junakov kras!» «Silen, kakor bog iz Nava,» «Ko grozovnik bog Trjas!»
Verujte, po tem načinu, I po majkinej molitvi, Lahko bilo bi soditvi, I Kosarinemu sinu!
Al' Usod, ki vedno bdi, I beleži tok življenja, On deli solze trpljenja, On solzice radosti!
I prozbori prva deva, I za njo glagoli vtora, A od vedrega govora Maj ki srce se ogreva;
Ali tretja beseduje: «Tri so sestre Rojenice,» -Bog Usoda poslanice!» «Tretja sestra završuje!»
A od matere podoba Kamenena je postala, Kakor da je baš iz groba, I od mrtvih da je vstala,
Kajti neka stara priča O Rojenicah beleži, Da je tretje glas najtežji Za osodo otročiča!
Zglednejo se Rojenice, Bog Usoda poslanice, Zibelki pristopijo, Ter otroku sodijo:
«Ko dorasteš, njena slava,» «Vitezov, junakov kras!» «Tebi sodi bog iz Nava,» «Sodi grozni bog Trjas!»
Tiho se priklonijo, Trske ugasnejo goreče, Dete probudijo speče, Ter v nevid izginejo.
Bučar, Biserojla.	33
3
Jadna mati! Solzna žena ! Oj, v nesrečo je rojena! S truplom črviča pokriva, I s solzami ga poliva!
IV.
Vračara.
Na Soviču, na Postojni, Kakor val za valčekom, Nižajo se na okom
Hitri dnevi, nepostojni.
*
* *
Da ! Baš kakor- val potoka Niža se i prevrščuje, Teče brez miru, brez roka, I nikdar ne dovršuje:
Z dneva v dan, iz leta v leto, Nedovršno, nezačeto, Nit odvija se brezmejna Tega čudnega življenja!
Evo! Oni na Postojni I na Slavinskem gradišču, Niso mrtvi na grobišču, Niso «rajni» nit' «pokojni»!
Živi so! I tu med nami! I mi ž njimi govorimo! Premda mislimo v zamami, Da le samo mi živimo!
Prazna vera! Kako more, Ako živ nij, govoriti? Kako stvarjati vzore? Kako srca nam topiti?
«V duhu!» mi porečeš, je-li? — V duhu! Ali reci mi, Da-li nismo tudi mi V duhu njihovem živeli?
Saj so tudi oni znali Sladko misliti v bodoče! Pa da vnuke v nas cvetoče Niso si obrazovali?
Nismo v duhu jim živeli Kakor v našem danes oni? I kaj so nam prizadeli Let tisoči i miljoni?
Čas je laž! I siva mrena, Ki resnico nam zastira; Ali: Duh živi! Prodira! Padla je pred njim koprena!
35
3*
Ali dalje! — Na Postojni, Kakor val za valčekom, Nižajo se na okom Hitri dnevi, nepostojni.
Gora v pomladanskem krasu Mnogokrat je prolistala, I poljana v zlatem klasu Mnogokrat je proklasala;
Gore pa najlepši kras, I poljane zlati klas: Dragomila Jagodica, Knez Boruta jedinica!
Kakor klica je proklila, Ko mladika se razvila, Kakor brstič probrstela, I ko cvetka procvetela!
I ko so se obnovili Kresovi petnajsti krat, Solnčni žarki obrnili So se trideseti krat:
O Rojenicah je mati Brižno jela razmišljati, Ki so čudno govorile O soditvi Jasne Vile.
Cula je za vračaro, Vrlo pametno starico, I uslužno pomočnico, Kedar preti kako zlo;
Da je žena vidovita, Ki nikdor je ne oblaže, Vse uroke zna i vraže, I vsa bilja lekovita;
Zanjo se je govorilo, Da nemušči jezik zna, Da je vetrogonjica, I da ve za vsako Vilo,
Koja je Vidarica, Koja-li Zagorkinja, Da-li je Brodarica, Ali pa Planinkinja?
A Darinka zbere žene, Stare, mlade — vse poštene, Pa i ono starko velo, I povabi jih na prelo;
I na preslicah predivo Suka, suka se marljivo, Kolovrati ropotajo, Prelje živo žlobodrajo,
Pripovedajo si bajke, Gatke, pravljice i basne, Ter ugibajo uganjke Do ponočne ure kasne.
Kneginja pa, tiha, bleda, Velej starki govori, Ter v uho jej dopoveda Kaj nemilo jo skrbi,
Ter jo prosi objasnila Rojeničinih besed: «Tebi sodi Jasna Vila,» «Jasna Vila, i njen pogled.»
Vračara posluša pazno, Kar jej žena govori, Krat veselo, krat bojazno V čelo jej upre oči;
I zamisli se globoko, I pobožno zamiži, Ter koščeno desno roko Si na čelo položi;
«Jaz sem», reče, «vidovita,» «Marsikaj nad druge vem,» «I kdor verno me upita,» «Dragovoljno mu povem.»
«Cesto Vilam na vodici» «Bele prala sem noge,» «Cestokrat jim na glavici» «Zlato pletla sem lasje!»
«Vem za pevko iz višine,» «Oblačico Ravijojlo,» «Vem za svetlo Biserojlo,» «Jasno Vilo iz pečine!»
«Oblačica Ravijojla» «Dušo sodi i dobroto,» «Lica čar pa, i krasoto» «Jasna sodi Biserojla.»
Ko to čuje domačica, Na Postojni stolpanica, Trpka groza jo potrese, I oči jej nasolze se;
A ko silni strah je mine, Prosi starko, naj pove, Kar o Vili iz pečine, Jasnej Biserojli, ve;
Kaka je, i kje stanuje? Je-li zlobna, ali blaga? Ako bednik jej daruje, Da-li v sili mu pomaga?
Starka sede pred ognjišče, I odkašlja važno se, Z dlanom usta si obriše, Ter polahko odpočne:
»J»,
V. Ponor.
«Jaz sem žena vidovita," «Marsikaj nad druge vem,» «I kdor verno me upita,» «Dragovoljno mu povem!»
«Tamo doli pod Sovičem,» «Pred erjavim ,Kozjim gričem',» «Blag obronek je planinski :» «Zovejo ga: ,Vrh Dolinski'.»
«Pod tem vrhom je propad,» «Vanj se Pivka strmoglavi:» «Tam se Jasna Vila bavi,» «Tam je Biserojlin grad.»
«Ali veruj kneginja,» «Čuda nezamišljena,» «Ki jih krije ta ponor,» «Ne oslika moj govor!»
♦	Ko da neko grozo čuti» «Pri slovesu od ravnine,» «Ko da vse strahote sluti,» «Ki jih krijejo globine,»
«Ona mirna Pivka reka —» «— Tiha doga sred' obzora —» «Ko priteče do ponora,» «Brani se i opoteka!»
♦	Slap za slapom naletava,» «Kvišku šine od propada,» «I nazaj na druge pada,» «Pod seboj jih pokopava;»
«V brezdnu se peni valovje,» «Jama ječi i bobni,» «Trese sivo se skalovje,» «Zrak zaduhel mrgoli;»
«Mrzla sapa glasno brije,» «Gromko huka odjekuje,» «Temno žrelo slape pije,» «I nazaj valove pljuje;»
♦	Doli noč nij, niti dan,» «Niti videlo, ni mrak,» «Siv i žoltoplin je zrak,» «I ognjikavo protkan.»
«Čarodejne vražje sile,• «Polne jarosti i besa,» «Čuvajo kraljestvo Vile» «Od človeškega očesa:»
«Tu je Zmaj zelene glave» «I ognjenega jezika,» ♦ Sevajo oči krvave,» «A strupeno žrelo sika;»
«Div lepršti po temini,» «Brusi o kamen kljun jekleni,» «Kvasi ga v skelečej peni,» «I v otrovnej, žoltej slini;»
«Guja, zmija i modras» «Plazi se po mrzlej steni,» «Tisočer otroven gmaz» «Valja se v ostudnej peni;»
«Pasja spaka Mitalo» «Premetuje se v valovih,» «Marant, črno strašilo,» «Laje, tuli po bregovih;»
«I povodni mož Vodan» «K sebi mami pod valove,» «I lukavi Tatrman» «V mokro vabi smrt, i zove;»
«Križem jame i temine» «Gadni skoti i zverine,» «Sova, močerad, Pozoj,» «Volkodlak i Krvodoj,»
«Grde, storepate kače,» «Grozne želve i kornjače,» «Po telesih slike gmaza,» «A človeškega obraza!»
«Divji raki i jakrepi,» «Trdokoži, vitorepi,» «Grdi pajki i jastogi,» «Studokrvni, mnogonogi!»
«Tu pošasti so krvave» «Utvorine trokrilate,» «Tam aždaje gologlave,» «Gologlave i rogate:»
«I to vse kriči i laja,» «I besni, divja, razsaja,» «Grize se, s čeljustmi škripa,» «Ter z otrovom se posipa!»
«Dalje notri v globočini» «Stena modro se ognjika,» «Po grmečej pomrčini» «Iskra skače, i svetljika;»
«Tu je groza i trepet,» cRopotanje i žveket,» «Stena poka i ječi,» «Skala škripa i drhti;»
«Tu Pesjani krvoloki,» «Jednonogi, jednooki,» «Bog Trjasu služijo,» «I pečino stražijo:»
«Krdo krvoloko, besno,» «Jarovito, ljuto, jezno,» «Iz hudobe je rojeno,» «I hudobi posvečeno;»
«Sukajo se vrtoglavo,» «I vrtijo se v kolesu,» «Tulijo, kriče hripavo,» «I mesarijo se v besu:»
«Strašna straža ! Grozovita !» «To je straža Vilingrada !» «Al', kdor srečno jo nadvlada,» «Čuda vidi čudovita!»
Vela starka se oddahne, Z roko pred očmi zamahne, Ko da briše iz možganov Grozoviti lik Pesjanov;
A na preslicah predivo Več ne suka se marljivo, Preljam prsti so zaspali, I kolovrati zastali;
Žene groza je zavzela, I — ko mrtvouden led -Od vračarinih besed Jih bojazen sproletela.
Ali starka je počila, S čela gube je zgladila, Zasijejo jej oči, Pa nadalje besedi:
VI.
Vilin grad.
«Strašna straža! Grozovita!» «To je straža Vilingrada!» «Al', kdor srečno jo nadvlada,» «Čuda vidi čudovita!»
«Onkraj straže se odpira» «Svod iz biserja, i zlat,» «A za svodom se prostira» «Basnoslovni Vilingrad.»
«Vse je tiho i pokojno,»
♦	Kakor da priroda spi,» «Samo neko dušegojno» «Sladko glasje glagoli;»
«Mehke sapice igrajo,» «Milozvočno šepetajo,» «Blage luči, ko v kopreni,» «Skačejo po belej steni;»
«Ko da sapa Svetovida» «Po prostoru mrgoli,» «I da božjega mu vida» «Rahel žarek plapoli.»
♦	Na ogromnej tam dvorani» «Od kremena je obok,» «Ki drže ga na okrog» «Stolpi iz biserja tesani;»
«Na oboku zvezdice» «Ljubko se odsevajo,» «A prozorne meglice» «Rahlo jih odevajo;»
«I srebrne kapljice» «V belih meglicah igrajo,» «Ko deviške solzice,» «Ki iz očesa se trkljajo;»
«Kapajo, ter za seboj,» «— Kakor zvezd padalic roj» «Vtemnej noči žarke svite —» «Puščajo leskeče kite,»
«Ter na koncu svoje poti» «Biserje zalivajo,» «I krotko celivajo,» «Ki jim rastejo nasproti;»
«Od poljubov kapljic rosnih» «Tajna moč se probudi,» ♦ Mrtvi biser oživi,» «Raste do podob ponosnih!»
«Tisočere se po tleh» «Svetle menjajo cvetice,» «Drobne dvigajo glavice,» «I držijo se na smeh;»
«Dragoceno kamenje» «V zlatih stenah mrgoli,» «I bogato biserje» «V belem sjaju se blišči.»
«V sjajnej strugi od Safira» «Teče bistra vodica,» «V njej veselo se ponira» «Pitoma Močirlica.»
«Pitoma Močirlica!» «Drobna stvarca nežnopolta!» «Ko voščena, jasnožolta,» «Oživela ikrica!»
«Oživela ikrica» «Nežnosti i nevinosti!» «Milovidna sličica»
«Neogrešene krotkosti!»
*
* *
«V kraj pečine, na odmaku,» «Po tajanstvenem se mraku» «Žarka svetlost je razlila:» «Tu prebiva Jasna Vila U
«Oj lepote! Carobije!» «Kakor večna luč v telesu!» «Kakor jasen dan v očesu,» «Ki solze veselja lije!»
«Stasna vitka, kakor jela;» «Milovidnega oblika!» «Kakor biserjeva slika,» «Ki je v hipu oživela!»
«Tenko lasje, zlatobojno,» «Tilnik jej objema gojno,» «Vije jej se o telesu» «Ko bršlinje o drevesu;»
«V čelu, ko da solnce sije,» «I ko da zvečer v zalazu» «Po čarobnem jej obrazu» «Sjajno rudečico lije,»
«A od sjajne rudečice,» «Ko koprena od tanjčice,» «Mehka senca, živorujna,» «Pada jej na nedra bujna;»
«Sladek vonj iž nje izvira,» Okol' nje nebešk je sev,» «Govor, kakor slavca pev,» Od miline, ki umira;»
«Rajskega očesa gled,» Kakor da za ljubav pita,» Kakor da ti v srcu čita,» • Govori ti brez besed.»
> Pri vodici posedeva,» <1 z močirlico prepeva,» -Dovikuje ribicam,» I odzdravlja zvezdicam ;•
Krmi svoje krotke tiče,» Dupljaše i golobiče,» "Silja jih na beli svet» «Po pomladni sveži cvet,»
Bučar, Biserojla.
49
4
«Al' po kojo biljčico» «Od prosvibnole travice,»
♦	V hrano za Močirlico,»
♦	Nje ljubimko iz vodice.»
«To je ona Jasna Vila,» «Biserojla iz pečine!» «Ona ljubkost i vrline» «Tvoje hčeri bo sodila!»
♦	Ti si se ogrešila,» «Blagorodna kneginja,» «Ko si — duša nevina —»
♦	Bujno srce tešila;»
«Ko si Dragomilino» «Više cenila lepoto,» «Nego Biserojlino» «Nezamišljeno krasoto !»
«Vila se je razsrdila» «Od pomenljivih besed:» «,Lepši nego Jasna Vila, «Slajši nego njen pogled'.»
«Evo dakle objasnila» 'Rojeničinih besed:»
♦	«Tebi sodi Jasna Vila,»»
««Jasna Vila, i njen pogled.»»
Urok.
Čuvši starko domačica, Na Postojni stolpanica, Trpka groza jo potrese, I oči jej nasolze se.
Oj, zakaj je govorila Na osodepolnem roku? Oj, zakaj jim besedila, Ko so sodile otroku!?
Prva jej je dala nade, Druga jo obradovala, Samo tretje se je bala, Ker za njene ve navade,
I ker ve, da stara priča
0	Rojenicah beleži,
Da je tretje glas najtežji Za osodo otročiča!
Zaihti se mučenica, Grenkih lije solz potoke,
1	v drhteče, mrzle roke Skriva pobledela lica.
51
4
I, ko da jej žena stara More biti na pomoč, Prosi jo, roti, i bara, I zaklinja plakajoč:
Kako Vili govoriti? Kako srd jej ublažiti? Da žrtvuje jagnje belo? Da učini dobro delo?
Ali starka beseduje: «Ne žrtvuj jej jagnje belo,» «Niti čini dobro delo! —» «Vilin srd se ne ublažuje.»
«Ali kedar pride čas,» «V srcu da požene cvet,» «I ljubezni blagodet» «Dragomili pride v vas;»
«Ko napoči dan tajanstva,» «Praznik Lelja i Leljane,» «Sladko rojstvo človečanstva,» «Životvorni god Zivane:»
«Mladič, ki ga bo izbrala,» «V last srce mu mlado dala,» ♦ Naj od sodbe jo odreši,» «I osveto naj uteši;»
«Biser jeden iz pečine» «Naj prinese v beli dan,» • Biser — v zlatu okovan «Njej na prstič naj porine
«Od tedaj bo Jasna Vila» «Brez moči i brez oblasti,» «Rešena bo od propasti» «Jagodica Dragomila.»
«Ali straža Vilingrada» «Silna je i nepobedna,» «I nikdor je ne nadvlada,» «Kakor sila samo jedna:»
«Sila ta je j ari Kres,» «Kedar solnce odpočine,» «I na dolgo pot nebes» «Z juga k polnoči odrine;
«Na ta dan, dan čarodejni, «Vsi bogovi spavajo,» «Zemlja spava, i nebo,» «I počiva svet brezmejni;-
«Sila Višnjih se ublaži,» Vsa priroda se osnaži,» A rastljine ožive,» I živali govore.»
«Na ta praznik, kdor v svetišču» «Svetovida praprot stelje,» «Ter zapali na žrtvišču» «Blagovonjo Kresno zelje,»
«I komur je dobre sreče,» «Da izmed detelje dišeče» «Biljko najde čarotvorno,» «Biljko detelje četvorno,»
«Najde jo še pred zoro,» «I poklekne v mokro travo,» «V mlado solnce obrne glavo,» «Z ustmi utrga deteljo:»
«Ta postane nevidljiv» «Dokler solnce ne počine,» «I ta more zdrav i živ» «Srečno priti do pečine;»
«More gledati čarilo,» «Vilingrada sjaj i kras,» «I božanstveni obraz:» «Biserojlo, Jasno Vilo.»
«Ali, sreča bodi mila!» «Ako deteljo izgubi,» «1 da ga usmotri Vila,» «V trd ga kamen spremeni!»
«Mnogi, mnogi so dospeli» «Do pečine Viline,» «Ali vsi — okameneli —» «Se dandanes tam stoje;»
«Kakor kipi tam stoje,» «Mrtvi, kameneni krli,» «Vendar čutijo i bde:» «Zivokameni Premrli!»
«Kajti trd je Jasne Vile» «Trpki, smrtonosni gled!» «Vsem je skozi žarke žile» «Mrtvouden sprožil led!»
«Dobra sreča, kneginja!» «Vračara je navračala,» «Z doma gre ti belega;» «A za vero: dobra hvala!»
Vela starka se obrne, Žalostna oči otrne, Pa se s palico podboči, Ter počasu z grada kroči.
I za starko vse ostale, Ki so prele i slušale; Vse so resne, nevesele, I nocoj so malo prele.
A Darinka ognje kasne, Žižke i svetila ugasne, Težka žalost jo obide, Pa zamišljena izide,
Kjer pod grajskimi zidovi Hrast stoji, i resna hoja, Tihe lipe i borovi, I podoba Domovoja;
Tam se v gojnem mraku gaja Pred podobo sveto zgrudi, Tam srce se jej otaja, I okrevajo jej grudi!
Dolgo, dolgo je molila Pokrovitelja Postojne, I besede bogobojne Strastno mu je govorila!
Govorila i molila, I solze je grenke lila: Oj solzice bolečine, I ljubezni materine !
Vitez Gojko.
Na Slavini, na gradišču, Borivoja bivališču, Kakor molnje bežni sevi, Nižajo se hitri dnevi;
Gora v pomladanskem krasu Mnogokrat je prolistala, I poljana v zlatem klasu Mnogokrat je proklasala;
Gore pa najlepši kras, I poljane zlati klas: Gojmir, hrastovo korenče, Borivojevo prvence!
Od korenčeta mladika, Stasna hrastova sadika, Od sadike vitko steblo, A od stebla čvrsto deblo!
I ko so se obnovili Kresi dva- po deset-krat, Solnčni žarki odpočili So se štirdeseti krat:
Borivoj pogleda sina, Div-junaka, vlastelina, Ter zamisli, da učini, Kar mu gre po dedovini.
Zbere vso sosedijo, Viteze, plemenitaše, Vojvode i velikaše, Na gradišče Slavinsko;
Pred podobo Davorja Tiho govori molitev, Ter pripravi za daritev Sveti les od javorja;
Okol' kipa, ko ogrado, Trojno naloži grmado, I potrese jo s tamjanom, I z bosiljem, z mažuranom;
Iz ognjila i kremena Iskro skreše, i podneti, Ogenj jame plapoleti, Razgori se do plamena;
I kadiva zadiše, Slavospevi zadone, Klanja Borivoj se stari, I ves narod blagodari:
Kajti roda je prvakom Davor prvi pokrovitelj, Vitezom je, i junakom Starešina i voditelj,
Treba ga je poštovati Po zakonu i navadi, I na svečanej grmadi Koljivo mu žrtvovati!
Glej ! Ponosnega koraka — Skoraj tal se ne dotika — V rokah spretnega vodnika Konj labodič pridoskaka!
Kitijo ga rojte, traki, Venci, i cvetic oblaki, S presnim oljem je maziljen, Z vinom poj en i očiljen.
Oj živalica ponosna, I ljubimce Gojmirovo ! Ta ti pot je smrtonosna, Koljivo si vitezovo!
«Davor zove na bojišče, I junake v bitko vodi!» Njemu poljski plod ne godi, Kri zahteva na žrtvišče!
Ali, pojdi, stvarca mlada! Za prijatelja umiraš! Evo: Vže te nož zabada, Ti pa še se vanj oziraš,
Vanj, ki si tako ga ljubil, Krotko lizal mu roke, Vanj, ki zdaj te bo pogubil, I probodel ti srce!
Gojko konjiču pristopi, Krotko mu poboža grivo, Žalostno oči mu sklopi, I goreče ga celiva;
Pa se strese, i posegne, Ter iz toka meč potegne, I zasuče, i zamahne — A živalica izdahne!
I od žrtvovane krvi Vsak okusi toplo srago, Kajti to je bogu drago, I značaja daje žrtvi;
A kdor more, hitro skoči, V rujnem soku meč namoči, Ter — da Davorja častijo — Sveti ogenj poškropijo.
Borivoj pa pred množico Blagoslovi Gojmira, Ter objavi mu pravico Viteza Slavinskega;
I po starodavnem redu, Ki Slovenec ga poštuje, I po svečanem obredu Svetlo orožje mu daruje :
Hladni meč, doma kovan, Bojno kopje pozlačeno, Perno zvezdo buzdovan, I čelado posrebreno;
Lok od hrasta i od strune, Tul iz kože bivolove, I streljice ostrokljune, Ostrokljune, samokove;
Ščit od kože nosoroga, S svetlim bakrom okovan, I dva konja brzonoga, Jeden belič, jeden vran.
Ter napravi čast veliko, Kakor otcu pristoji, Proizvesti vitežki Svojega rodu mladiko :
Tu je ola, koritnjaka, Tu je vina, slivovice, Tu je hruščevca, medice, I tropinca, jabolčnjaka!
Tu poprtnikov, potic, I mesa i medenic, Tu je sadja i kolače v, Tu goslarjev i sviračev!
I grmade zagorijo, Kakor da je Kresov dan, Glasne pesmi zadonijo, Da zaori črez ravan:
Poskočnica i zdravica, Godčeva i zabavljica, Davorije, Bolgarije, A po njih se kolo vije.
Stari se zgovarjajo, Mladi nadmetavajo, Konji utrkavajo, Meči zabliskavajo !
A Slovenčiči se drobni Divijo i čudijo, Ti prizori jim čarobni Mlada srca budijo!
Krasno pleme! blagorodno ! Bogu i ljudem ugodno ! Gostoljubni rod Slovena ! Mil i drag od prakolena!
Radegost, podoba blaga, V tvojej duši je rojena! I od skromnega ti praga
Nikdar nij še oddeljena!
*
* *
Gostba traje sedem dnij, Da se Kurent ne srdi, I, ker red je vlastelinu, Ko orožje daje sinu.
A ko so se nagostili, I časti se načastili, Borivoj se zahvaljuje, Ter Gojmiru beseduje:
«Dragi Gojko! Mili sine» «Od krvi i korenine!» «Predno stopiš v sinji svet,»
♦	Cuj še vitezov zavet:»
♦	Dal sem svetlo ti-orožje» «I dva konja viteza;»
♦	Služi se v ime/jih božje,»
♦	Kakor čast i srce zna!»
«Brusi meč i buzdovan» «Za bodočnost na sovraga,»
•	Na sovraga i za bran» «Svetega domač'ga praga!»
«Bodi srca blagega,» «I mišljenja krotkega!» «Kar je pravo, ne zatiraj,»
•	I kar slabo je, podiraj !»
«Čuvaj svetel si obraz,» «Viteza najlepši kras!» «Vedro čelo i ok6!» «Zdravo dušo, i telo!»
Vitez Gojko pa veselo Paše si orožje belo, Ter bogove upoštuje, I očetu zahvaljuje ;
I sedaj so mu odprte Vse poljane, vsi bregovi! Bujno hajka hitre hrte Za medvedi i volkovi!
Konj labodič črez ravnico
V	lov ga nosi za lisico, Ali poskočiti vran
V	lov jelena je sedlan !
Vedro čelo i oko! Zdrava duša i telo ! Zrak ! Nebo I Široki svet!
Oj nebeška blagodet! Vse na svetu ti živi.
0	ljubezni glagoli.
Kakor zrno v toplej prsti Probudi se i proklije, Pa se v biljčico razvije,
1	v cvetico se razbrsti:
Prav tako se v dnu srca Sladka želja probudi, Dok iž nje človeškega Se življenja cvet rodi.
Lelje božanstvene Mili obraz! Zelje tajanstvene Cvetni izraz!
Kiserojla.	65
Carobija mladih let !
IX.
L e 1 j a n a.
ia mladih let!
Roda človeškega Sladki zavet! Čuta nebeškega Vonjiti cvet!
Zvezdice blažene Mamljivi se v ! Duše utolažene Topli odmev!
Britko uživanje! Bolni polet! Budno sanjivanje! Sladki trepet!
Višnje vesoljnosti Opojni čar! Vrhnje popolnosti Najlepši dar!
Slutnja vsemočnosti! Sila duha! Vir nemrjočnosti! Bistvo svetd!
Čarobija mladih let! Oj nebeška blagodet! Vse na svetu ti živi, O ljubezni glagoli!
Slutiš-li jo, Gojko mladi, Tajno željo v dnu srca, Ko ti v senci javorja Nežen vetrič lice hladi?
Ko ti jutranja košava Vedro čelo obigrava, I celiva te, i ljubi, Kakor deklica, ki snubi?
Ko na sočnem dnu kolčivke,
V	svežej travi poleg Pivke,
V	tihej radosti ležiš, A z očmi ne zamižiš ?
Ko oko upiraš svoje
V	sinjo nad seboj meglico, Ter poslušaš, kako poje, Ravijojlo oblačico ?
Belič nosi te v ravnico, Al' ne hajkaš za lisico! I tvoj poskočiti vran
V	lov jelena nij sedlan !
Pazno sluša ti uh6,
Ali hladni meč je v toku !
Žarko seva ti oko,
Al' strelice nij na loku!
67
5*
Sapa vroča, nepokojna, I beseda nepostojna! Od goreče rudečice Glava vroča, žarko lice !
Strastna želja srce lomi, Duša nada se, i dvomi, Hrepeni i koprneva, I zamaknjena medleva!
Po razburjenem telesu Groznica ognjena šine, Od neznane bolečine Solza zaigra v očesu!
Kaj nabiraš belo smilje, Ljubičico temnooko? Tenko biljčico kovilje, I potočnico visoko?
Bereš jih, ter vežeš kito! Al' povej, za koga je? Mlado srce, plahovito, Odgovoriti ne ve!
Gojko, Gojko, Gojmire! Vidiš? To so ti storile Sladke pesmi zvonke Vile, Pesmi Ravijojline!
Vila te je poljubila, Dahnola ti je na čelo; Ali v srce zasadila Oj, strupeno ti je želo!
Ali — pij ga, Gojko mladi, Pij ta strup, ki ogenj hladi! Pij ga, dokler traje doba, I ne mine mu čaroba!
Čarobija mladih let! Oj nebeška blagodet! Vse na svetu ti živi, O ljubezni glagoli!
X.
Golobarnice.
Mlade zore beli svit Od Soviča se razliva, Ter — nemiren, plahovit — Hladno žemljico celiva;
Dolga senca na osoju Vrača se v ponočno krilo, Jutranje pa na prisoju Rumeni se rumenilo;
Slavec si pobožno peva, Kos molitev žubori, I senica, drobna ševa, I strnadič gostoli;
Šibka travica se vije, I vzdiguje se, budi, Sveže rose se napije, Ter presladko zadiši.
Na livadi sred' meglice Crednik piska na dvojice, A s planine, i od brega Glas pastirja se razlega:
Jagnjet zove belo čredo Sviloruno, šibkonogo, Vabi pitomo govedo Svetlodlako, vitorogo;
I pastirji, i živali, Vse kar živo je, i bdi, V tihej radosti stoji, Ter pobožno Višnje hvali:
To je služba vsakodnevna Blagodarna, slavospevna Velesu, blaga izvoru, I živine dobrotvoru.
Po livadi gostoli Neko nežno žuborenje, Ter poveda, da budi, I obnavlja se življenje !
A po travici koraka Zvezda jutranjega zraka : Dragomila Jagodica, Knez Boruta jedinica.
Jutro	v devinem telesu!
Jutro	v nevinem očesu!
Jutro	v srcu, v čelu belem!
Jutro	— oj — na svetu celem!
Okol' nežne nožice Mehka vije se, i tanka Iz jelenje kožice Tesno skrojena opanka;
Po piščali do kolena Pisane nazuvnice, I od tenkega jermena Mnogooke mrežice;
Suknjiča, razkošno tkana, Da ne vije se o gležnju, Dražestno v srebrnem svežnju Izpod boka je nabrana;
A od svežnja na levici Po obilej jej bedrici Mal košiček, polen žita, Korak za korakom hita :
To je hrana krotkim tičem Dupljašem i golobičem, Ki pod gradom jih Postojno Dragomila čuva gojno.
Prsi jej, i ramena, Dragocena zaodeva Od iztoka tkanina, Ki se v biserju odseva;
A na tilnik, i na čelo, I črez sanjce v nedro belo Kakor solnca mehek plamen Las se spušča svilen pramen,
Ter objema rajsko lice, Lice, ki ga nima svet! Tej lepoti nij pravice! Tej miloti nij besed!
Ko Danica zvezdica! Jagodica, baš nabrana! Kakor sočna breskvica, Z rosnim ivjem obsejana !
Lada jo je obdarila S svojim likom čarobnim, I bogato okitila S svojim krasom solnčanim !
Ali hita Dragomila, Da bi zgodaj nakrmila Lahkokrile krotke tiče Dupljaše i golobice!
Grmi jej se, i drevesa Gibko s poti ogibajo, Tičic jate, i mrčesa Okol' nje se zibajo;
Al' iz koša na levici, Ki visi jej o bedrici, Zrno jej po zrno žito V travo pada rosovito,
Ter rumen posipa sled Za lepojko, ki odhaja, Kakor nam še žarek bled Solnce pušča, ko zahaja.
Žitni sled drži v ledino, Ki v tajanstvenem pokoju Prislonila se o brdino Pod Sovičem na prisoju;
A po kršnih tleh ledine Mnoge so okrogle line, I za linami prostorne Jame, črne i sumorne;
V	njih prebivajo golobi, Lahkokrili krotki tiči, Tenkokljuni, zrnozobi, Dragomile otročiči;
I ko jo začujejo Blizo golobarnice,
V	rojih se usujejo
V	krilo radodarnice,
Ona pa jim sipa žita, I deli jim po pravici, Lik skrbljivej golobici, Ko mladiče svoje pita.
Dragomila Jagodica ! Baš si krotka golobica! Sladka duša devina ! Mila slika nevina!
Ali, nakrmivši tiče, Dupljaše i golobice, Dragomila sred' travice Biljke bere i cvetice,
Ter pomladne te prvence V svetlobojne veže kite Plete v pisane jih vence, Pisane i vonjevite;
Pa jih veša po vejevju Po grmovju i po drevju, Ter jih k ustam pritiskuje, I Leljani posvečuje,
I gorečo pesem peva O življenju i pomladi, Mlado srce se ogreva, Sladkej se odpira nadi!
Pesmica jasna K nebu vrti se, I miloglasna Tako glasi se:
Mili potniki! Sinji oblaki! Kam vas vodijo hitri koraki? Kam-li bežite?
K meni prijatelji! K meni sosedje! Mehko srce vas čaka, i nedrje ! Tu ostanite!
Morda mi nosite sladke novice? Morda od daleč mile zdravice, I glagolije?
Duša prepolna mi je življenja, Polna je ognja, želj, koprnenja, I domišljije !
Srce boji se, samo ostati! Bratiti vam se, i drugovati Vroče zahteva!
Zdi se mu, da mu odpirate ječo, Nada se, da mu nosite srečo, Kojo želeva!
Kakor da v slikah gledam meglenih, I v okvirjih vaših zlatenih Milo podobo;
Svetla slika ljubezen mi nudi, I v zamaknjenej duši mi budi Carno milobo !
Raj me pozdravlja iž njenega lika! Cisto veselje i radost velika Me je objela!
Gledam podobo, i duša se miri, V srcu pokojnem tajno se širi Blaženost cela!
Mili potniki ! Sinji oblaki! Kam vas vodijo hitri koraki? Kam li bežite ?
K meni prijatelji! K meni sosedje! Mehko srce vas čaka, i nedrje! Tu ostanite !
Čarobija mladih let! Oj nebeška blagodet! Vse na svetu ti živi, O ljubezni glagoli!
v;v
XI. Ročišče.
Ali evo! Niz brdino
V	dražestno hiti ledino Belič, brzonog sedlanik,
I na njem junak konjanik.
To je koren i mladika! Stasna hrastova sadika! Od sadike vitko steblo, A od stebla čvrsto deblo!
Eno svetli mu obraz, Viteza najlepši kras! Vedro čelo i oko!
Zdrava duša i telo!
*
* *
Ej Sloveni! Mili rode !
Polni — res je — smo nadlog,
Ali to je dal nam Bog:
V	našej krvi res nij vode!
Le poglejte ga, orjaka Od Triglava i Bohinja! Bog pomagaj — ko planina! Kri nij voda! Kri nij mlaka!
Kakor jelen po telesu, I prijaznega obraza; Kakor sokol po očesu,
Ognjevitega izraza!
*
* *
Ali evo! Niz brdino V dražestno hiti ledino Belič, brzonog sedlanik, I na njem junak konjanik!
Svetla se čelada bliska, Ko rumena mavrica, Z nje vihra ko živa iskra Pisana perjanica.
Belič brza, iskre kreše Ko ognjilo iz kremena, Hladni meč o bedru pleše, Ter udarja o stremena.
Krotki tiči, golobici Razprše se v sinji zrak, Kakor črn i sit oblak, Ki nad zemljo se kopiči;
Gojko pa pritegne živo, Čvrsto beliča ustavi, Ter dovikne ljubeznivo, I prijazno jo pozdravi:
«Zdravo, šejka Dragomiia!» «V dobro jutro poranila!» «Prva komaj zora svita,> «A ti, evo, sipaš žita?»
«Vence pleteš, kite vežeš,» «Pesme miloglasne pevaš;» «Veš-li, da srce ogrevaš,» «I globoko vanje režeš?»
—	«Hvala! V boljše jutro ti,» «Kakor ti srce želi!» «Zgodaj konja si zapenil!» «Kam si se uže namenil ?» —■
—	«Sam ne vem! Gori mi glava,» «Zona ude sproletava,»
«Vse mi je nekako čudno,» «I vso noč sem ležal budno !»
«V jutro pa zajahnem konja,» «Da se malo razvedrim,» «I od jutranjega vonja» «Pusto glavo osvežim;»
«Kar zapazim sled po travi,» «Kakor da mi tiho pravi:» «,Evo tod so Dragomilc» «Drobne nožice hodile!'»
«Oj kako se mi je milo» «I težko tedaj storilo!» «Dal bi bil vesoljni svet» «Za prijazen tvoj pogled!»
«Pa naberem belo smilje,» «Ljubičico temnooko,» «Tenko biljčico kovilje,» «I potočnico visoko,»
«Da ti jih v lasje utaknem,» «Rahlo k sebi te primaknem,» «Ter na ustica poljubim,» «I za milo ženko snubim!»
I tako se je zgodilo ! Izpolnil se je zavet: Cvet se je pretopil v cvet, Bitje v bitje se prelilo !
Deva mu v oko pogleda, Ali ne odgovori; Saj — kaj hoče mu beseda, Kedar duša glagoli?
Sladko sta se zagrlila, I posegla si v roke, Lice k licu prislonila, Ter pretakala solze.
I tako se v dnu srca Sladka želja probudi, Dok iž nje človeškega Se življenja cvet rodi;
Eto, to je dan tajanstva, Praznik Lelja i Leljane ; To je rojstvo človečanstva, Zivotvorni god Zivane !
Čarobija mladih let! Oj nebeška blagodet! Vse na svetu ti živi, O ljubezni glagoli!
XII. Snubci.
Slavni časi Samka carja, Sokola z Vogastograda! Samosila! Samovlada ! Nad Sloveni gospodarja !
Bučar, Biserojla.
81
6
Slavni časi, časi carski! Od kedar ste vi zaspali, Niso se tako zas'jali Beli dvori gospodarski,
Kakor danes grad Postojna, Stare slave predostojna, I na Slavini gradišče, Vitežko prebivališče !
Svetle dveri na gradišču Se odprejo na stežaj, Ter pokažejo v dvorišču Prebogat gospdde sjaj :
Starešine, i župane, Poglavarje i prvake, I vojvode, i junake Iz najhrabrejših izbrane ;
Pa sijajen lesk orožja Od temena do vznožja, I oklope, i zastave, I čelade i žrjave;
Bojne konje od plemena, Divna sedla i stremena, I zaprežene vozove I ovenčane volove;
I množico naroda, Svetlo orožanega, Ki prepeva i pozdravlja, Ter v odlični red se stavlja:
Četa — kakor je dostojno, Kedar se nevesta prosi, — Knez Borutu na Postojno Počast i darove nosi.
V	čelu čete nosi steg Vitez Dobre od Trstena Na beliču kakor sneg Od zamorskega plemena;
Okol' njega tri konjiči, I na konjih tri mladiči:
V	krive trobijo rogove Turove i bivolove,
Da se čuje tje do morja, Na okoli do obzorja, I v Postojno na Soviču, Kjer je gnjezdo sokol tiču !
Za svirači glasniki, Borivoja častniki, Narodu nazdravljajo, I novico javljajo,
83
6»
Da je danes čast device, Knez Boruta jedinice, I junaka Gojmira, Viteza Slavinskega.
Zdaj pa vitezi po redu, Da je sjaj i veličanstvo ! Kakor jim je dostojanstvo Po junaštvu i ugledu:
Prvi : Borivoj župan, Stari hrast i sablja ljuta, Trd junak, i poštovan, Gospodarja knez Boruta.
Nosi konj ga vrane boje, Velikan, ponosne hoje, S suhim zlatom podkovan, I razkošno osedlan;
Uzde, s srebrom okovane, Z belo kožo so podšite, A po koži zlate kite Druga k drugej so nabrane;
Sredi čela, med očmi, Kjer se križajo jermeni, I na prsih, se blišči Grb Slavinski dragoceni.
Borivoj pa — Bog da prosti ! To je sjaj i veličanstvo 1 Starec, ali lik mladosti! Duh, pogum, i dostojanstvo !
Pod bogatim mu se sedlom Silni žrebec upogiba, Pod orjaškim, krepkim bedrom Izprevija se ko šiba !
Bela — res — je silna brada, Ki s čeljustij starcu pada, Al' oko je jastrebovo ! Orlovo je ! Sokolovo !
Prsi kakor oroslan! Tilnik, pleča medvedova! Bedra kakor bivolova !	♦
Pest ko težki buzdavan !
Za županom vitezi, Vojvode, prijatelji Iz sosednjega Zagorja I z jadranskega Primorja.
Vitez Družko od Trogira, Sin župana Cestimira, Družtvu častni je besednik, I reditelj, razporednik;
Vitez Raško iz Gorice Nosi bednico zlateno, V njej kamenje dragoceno, Biserje, i Jantarnice;
Od Dubrovnika Drvan Balzam nosi i kadivo, Miro, rožmarin, tamjan, Blago olje i mazivo;
Vitez Bodin iz Trebinja Sine vodi gospodarske: Tri mladiče Skipetarske Iz jadranskega Ucinja;
Stari Ratibor od Soče Fružke vodi tri devojke, Tri devojke, i lepojke, Ko ljubičice cvetoče;
A iz Vidma Budimir Dvajset Frugov okovanih, Od Neretve Cestimir Stiridvajset žrebcev vranih.
I koraka mirnega — Vse dvanajstkrat dva po dva — Iz Posavine volovi S pozlačenimi rogovi;
I od Krke tolsti ovni, Sviloruni i plodovni, Runo živopisano, A rogovje risano;
Svetlooki ris s Snežnika, Silni medved z Javornika, Volk iz kršnega Primorja, 1 mrjasec iz Zagorja.
I brez konca i brez kraja Voz za vozom pridohaja, Vsi so z venci opleteni, I z darovi obloženi:
Kože, sagi i odelo, Sedla i orožje belo, Med, i maslo, i pšenica, Srna, zajec, jarebica;
Krzno vidre i lisice, I od kune, od belice, A za lov sokoli sivi, Hrti i hajkači živi.
I zastave vijejo se, I za njimi krijejo se Rujna lica i vesela, Bistri gledi, vedra čela !
Starešine i župani, Iz najhrabrejših izbrani, I množina naroda, Svetlo orožanega.
Zvonko meči žveketajo, Čilo konji razgoltajo, Molklo mukajo volovi, Glasno trobijo rogovi;
Narod pa jim prepevaje I ukaje odgovarja, Ter o ščite si udarja, Da merila hodu daje.
Pa se čuje tje do morja, Na okoli do obzorja, I v Postojno na Soviču, Ki se beli vže na griču!
XIII.
Snubitev.
Četa, kakor je dostojno, Kedar se nevesta prosi, Knez Borutu na Postojno Počast i darove nosi.
Hitro cesta se izmiče, Prešli so vže črez ravnino, Vže se vijejo med griče, I pozdravljajo brdino;
Bližajo se zidi beli, Ceste line i vrzeli, Hitro rastejo stolpiči, I razgledi i vogliči.
Oj visoki vi zidovi! • Širni dvori, zlati krovi! Vitki stolpi i slemena ! Dolge veže od kremena !
Bliža vam se od gradišča Častna četa, blagorodna, Da pridomi se ognjišča, Ako sreča bo ugodna!
Evo trka razporednik Na medene svetle dveri, I doziva vam besednik I snubitelj vaše hčeri:
«Boži z vami na Postojni!» «Svetle dveri nam odprite !» «Brvico nad rov spustite!» — «Ako ste posete voljni!»
«Štujete-Ii Radegosta,» «Ki nam srca plemeni?» «I sprejemate-li gosta,» «Ki prijateljstva želi? —»
— «Poštujemo Radegosta,» «Ki nam srca plemeni,» «I ne branimo se gosta,» «Ki prijateljstva želi!»
«Dobro došli, mili gosti,» «Plemeniti i pošteni!» «Za počast je pa zadosti,» «Da ste verni i iskreni!»
I vretena zadrdrajo, I verige zarožljajo, Dolga brvna se spuste, Ter nad rov se polože;
Hitro narejen je most, Širno se odprejo vrata, I pomakne se bogata Četa, i za gostom gost.
A na zlatej plitici Kneginja jih poslužuje, Ter prijazno jim daruje Vode, kruha i soli.
Kruh i sol! Ponuda blaga Blagodušnega Slovena! Čast, svetinja dragocena Gostoljubnega mu praga!
Al' prijatelj, al' sovrag — Kdor je stopil črez ta prag, Po telesu je i življenju Gospodarju na poštenju!
Kdor je ž njim k ognjišču sedel, Z njim soli i kruha jedel, Jedel ga je na svetišču, I pri tujem nij ognjišču!
I sinoči v krvnem boju Sina da mu je zaklal — Na domačem ga podboju Oče ne bi maščeval!
I da mu je skrunil ženo, Drobno deco zla učil — To ognjišče posvečeno Oče ne bi krvavil!
Vitežki domači dar! Blagorodnega plemena, V kri, ki brede do kolena, Al' prevariti ? — Nikdar !
Je-li kje pod milim nebom, Je-li lepšega zaveta? Rode ! Tvoja tla so sveta!
Svetiš jih s soljo i s hlebom!
*
* *
Kneginja zdaj razgleduje Prebogato obdarenje, Ter prijazno zahvaljuje Za veliko počaščenje;
Ljudstvo konje odsedlajo, I odjarmijo volove, Razverižijo robove, Ter krepila jim podajo,
Pa posedajo v pročelje, Ki jim je postavljeno, Ter se dajo na veselje, Ki jim je pripravljeno:
Tu se sladko je i pije, Pripoveda, razgovarja, Tudi struna uže udarja, I živahen ples se vije;
Caše praznijo se česte V zdravje ženina i neveste, Gospodarja, gospodinje, I snubačev od Slavine.
A gospoda pri ognjišču Knezu se prijavijo, Ter na svetem zbirališču Beli dom pozdravijo;
Prvi vstane siva brada Družko od Trogira grada, Gospodarja upoštuje, Ter tako mu beseduje:
«Svetli kneze i vojvoda!» «Dobro zdravje! Srečen dom!» «Njivam tvojim blagoroda,» «I živine pašnikom!»
Odgovarja poštovani: «Hvala bratje! Boljše Vam!» «Al' me pitati nij sram,» «V kojo srečo ste poslani?»
— «Sreča naša — volja vaša!» «I po sreči Jagodica,» «Na Postojni jedinica,» «Na Slavini mila snaša!»
«Kajti jedrega je roda,» «I visokega plemena,» «I — po sreči — če bo ploda,» «Slavnega nam bo kolena!»
«Skromna je, al' ponosita,» «Dobrodušna, radodarna,» «Hrabra, ali plemenita,» «Pametna i trudomarna;»
♦ V vezenju jej nij vezilje,» «Niti v pletenju pletilje,» «Tenko njeno je predivo,» «I razkošno njeno tkivo;»
«Lepa je, ko zvezdica,» «Jagodica, baš nabrana,» «Kakor sočna breskvica,» «Z rosnim ivjem obsejana!»
«To se čuje i poveda» «Od oblasti do oblasti» «O Postojnskega soseda» «Lepej hčerici i časti,»
«I dočulo se do nas» «Tje do Slavine na Kras,» «Pod Nanosovo planino,» «Borivoja postojbino,»
«Kjer cveteva mladi Gojko,» «Crnooki naš milojko,» «Živa klica sveže snage,» «I uzor dobrote blage,»
♦ Ki od jedrega je roda,» «I visokega plemena,» «I — po sreči — če bo ploda,» «Slavnega nam bo kolena!»
«Skromen je, al' ponosit,» «Dobrodušen, radodaren,» «Hraber je, i plemenit,» «I pogumen, bojamaren;»
«Nij mu v jahanju jahača,» «Niti v skakanju skakača,» «Trd je perni buzdovan,» «I o meču čvrst mu dlan;»
«To je koren, to mladika!» «Stasna hrastova sadika!» «Od sadike vitko steblo,» «A od stebla čvrsto deblo!»
«Ta dva vitežka prvenca,» «Bogodana dva mladenca,» «Lelju sta se zarotila,» «I Leljani obljubila!»
«Ako si razumel, kneže,» «Kaj se v te besede veže,» «Ako ceniš še starinsko» «Slavo svojo i Slavinsko,»
«Ako je na svetu sreče» «Za srce žarko ljubeče,» «A roditeljem pokoja,» «V njej gledaje čeda svoja:»
«Daj, Borute, Dragomilo,» «Jedinico ti s Postojne,» «Borivoju v snažno krilo,» «Sinu pa na prsi gojne!»
«Spoji staro veličanstvo,» «Veži Slavino s Postojno!» «Naj se obnovi — al' dvojno —» «Drevno vitežko bratanstvo !»
Družko živo v starca gleda, Ki — ko da je neka beda — Z jedno roko čelo trije, Z drugo v sivej bradi rije,
I zabrine se globoko, Ter od srca zaihti, — Kar odpro se na široko Vrata! V vratih pa stoji:
Sivi Borivoj, župan, Stari hrast, i sablja ljuta, Trd junak, i poštovan Gospodarja knez Boruta!
Starca se spogledata, Ter v svetosti se objema, Bridko ganjena i nema, Grenko izpovedata;
Kajti v vratih z domačico, Na Postojni stolpanico, Vela starka se prikaže: Ona, ki nikdar ne laže !
Vračala je Borivoju
0	soditvi Jasne Vile,
1	o onem težkem boju Za spašenje Dragomile:
«Mladič, ki ga bo izbrala,» «V last srce mu mlado dala,» «Naj od sodbe jo odreši,» «I osveto naj uteši;»
«Biser jeden iz pečine» «Naj prinese v beli dan,» «Biser — v zlatu okovan —» ♦ Njej na prstič naj porine;»
«Ali sreča bodi mila!» «Ako deteljo izgubi,» «I da ga usmotri Vila,» «V trd ga kamen spremeni!»
Bučar, Biserojla.	97
7
Starka z glavo pritrdi, Da je vračala resnico, Pa si z gubavo desnico Solzo utrne iz očij;
I Darinka razsolzi se, Z Borivojem zagrli se, Ter strahotno ga upraša, Jeli vredna tol'ko snaša?
Ali starec sivoglavi Zdaj ponosno se pred njo, Kakor mlad junak, postavi, Ter poljubi jo toplo,
Pa jej reče: «Oj Darinka,» «Dika doma belega,» «Nadaj se veselega!» «Ne poznaš-li moj'ga sinka?»
«Ko doraste, moja slava,» «Vitezov, junakov krasi» «Silen, kakor bog iz Nava,» «Ko grozovnik bog Trjas!»
«Se nocoj, ko zvezdica» «Prva v svitu zamiglja,» «Po Nanosu do nebes» «Plamtel bo do kresa kres!»
♦ I pozdravljal bo nevesto» «Od Gojmira iz daljine,» «Znak bo, da je srce zvesto,» «Da bogato je vrline!»
Zdaj izidejo v dvorišče, Domovoja počaste, Ter pred kipom na žrtvišče Mu dariva polože;
Sadja, bilja i cvetice, Vina, meda i pšenice; Hvalijo ga i častijo, Z vinom sveti kip škropijo.
«Zdaj nam pa veselja dajte!» «Rujnega točite vina!» «Vi pa, mladež i družina,» «Brze konje osedlajte!»
Zazvonijo svetle čaše! Jedni jih nalivajo, Drugi iž njih napijajo: «V dobro srečo dece naše!»
Vsak po kupo so izpili, Sito so se nagrlili, Pa pojahajo konjiče, Ter izginejo za griče!
99
7*
A ko prva zvezdica V belem svitu zamiglja, Po Nanosu do nebes Plapoli do kresa kres!
Po Nanosu kres do kresa, Ognjev kolikor zvezdic, — Na Soviču pa nebesa, I prelivanje solzic!
XIV. Kresov večer.
Solnce pada na zaranke! Okol' njega vže so tanke Na zapadu meglice, Na iztoku zvezdice!
Noč nastopa veličanstva, Carolije i tajanstva; Novo se pripravlja rojstvo, I prirode preustrojstvo;
Koleda je doplovila Na vrhunec, v kresov jar, I nocoj bo dovršila Zmagonosni kolobar;
A priroda se pripravlja Prazniku visokemu, I čarobi, ki obnavlja Jo obletnica godu:
Kresov dan je na obroku! Jutri v svojem mirnem toku Solnce trikrat bo zastalo, Trikrat bo zatrepetalo!
Trikrat bo zatrepetalo, I vsa zemlja i nebo, I oblakov zagrinjalo, Raj i Navje blaženo!
Tako silna je i močna, Ta čarobna noč mogočna: Kresu prva noč rojenja, A Koledi noč umrenja!
A na Kleku, na planini, Društvo zbira se ponočno, I duhovi po temini Tje hitijo sredotočno,
Da povedejo proslavo, Kolo, zbor i svetkovanje, Koledi mrtvaško stravo, Kresu novo carovanje.
To je vrisk, ropot i hajka! Vrtoglava balalajka! To je v zraku lom i ples, I drvenje, urnebes!
V	besomučnej buni zraka Sredi črnega oblaka Stribog se drvi i vriska, A vihar besni i piska!
Za Stribogom veščice, Vražare, Poludnice, Perperuša i Morana, I Rojenica Judana;
I Trjas na golem zmaju, Črni Marant, i Pesjani,
V	črno meglo zamotani,
I v ognjenem, žoltem sjaju!
Besomar i Volkodlak, Trdoglav, Dodon i Mrak, Uris, Mitalo, Vodan, Div, i Ved, i črt Moran,
I vsi Besi i Vragovi, I vsi črni, zli bogovi, Zmaji, sove i pozoji, Utvorine, krvodoji!
To je vrisk, ropot i hajka! Vrtoglava balalajka! A na Kleku zbor zboruje, Nočno kolo poskakuje!
V	tihem logu samotinjsko Gladko gumno je na jasi, Okol' gumna pa počasi Kolo vije se Vilinsko;
Vodijo je tihe Vile, Oplesujejo zaklade, Ki na gumnu so jih skrile, Da jih človek ne ukrade;
Izza kola gostoslojno Mrki praprot probrsteva, I na njem ognjenobojno
V	suhem zlatu cvet cveteva;
Oj divote, čarobije! Bilje Kupalsko bogato, Ki le v Kresnej noči dije, I cvete ko suho zlato !
V	Kresnej noči samo dije ! Ali, komur je na srečo, Carobijo mu naj več o,
I zaklade vse odkrije;
Kdor se cveta pa dotakne, Tega Vile ustrele, I — dok leto dnij izmakne —
V	trdem spanju zadrže ;
Mami ga Vilinsko bilje, Kresne cvetke opojnice: Zova, dragoljub, vranilje, Janež, oman i kresnice;
A ko mine leto dnij,
V	isto noč se probudi, I dobrotne so mu Vile Ono leto poklonile!
Tako silna je, i močna Ta čarobna noč mogočna, Kresu prva noč rojenja, A Koledi noč umrenja;
Jutri se gospodstvo menja Od Kolede na Kupalo: Kupalovo bo ostalo, A Koledino se jenja:
Sila Višnjih se ublaži, Vsa priroda se osnaži, A rastljine ožive I živali govore.
Glej, po brdih i planinah, I po stenah i višinah, Da visoki praznik hvali, Narod svetle ognje pali;
Pali jih, i preskakuje, I po skoku prorokuje, Okol' ognjev bilje bere, I v potokih trupla pere:
Ker je voda blagodejna, Kresna biljka čudodejna, A grmade so goreče Znak nesreče, ali sreče.
I ognjena, glej, kolesa Niz strmine v dol vale: «Umri, umri Cojčole !» «Smrt Kolede, carstvo Kresa!»
A Rusaljkam na potoku Vence mečejo v valove, Da jim v sodbonosnem roku Ne začarajo domove;
Bele steljejo kresnice Brižno na domačem pragu, Ter po njih proročnem tragu Gledajo Usodu v lice:
Vse je duša, vse živi! Dejstvuje i beseduje! Srečno bitje, koje čuje ! Blaženo, ki govori!
Silna! Silna je i močna Ta čarobna noč mogočna! Kresu prva noč rojenja, A Koledi noč umrenja!
Ali — vže petelin poje! Evo, zora na iztoku Svita vže skoz' zračne sloje! Kresov dan je na obroku!
VJV
XV.
Kresov dan!
Mladost, bujni čudočin ! Prvi, živi cvet prirode ! Kaj so tebi vse nezgode ? Kaj trpljenje? Kaj pogin?
Tega v tvojem nij obsegu! I v veselem svojem begu Ti ne gledaš desno, levo, Ne nazaj, i ne poševo!
Ti ne veš za breg, dolino, Ni za strmo nabrežino; Tvoj je let v slobodnem zraku, Kakor tiče let v oblaku!
Ti	ne veš za gnjusne spake,
Ki	ob poti ti stoje,
Za	sovrage vsakojake,
Ki	se gnjevno ti reže!
Čakajo te, da se vrneš, Da od vzora se obrneš, Pa da se te polaste, I vzemo te med zobe!
Mladost, bujni čudočin! Ne nazaj! Naprej! Pogini! Slajši v vzoru je pogin,
Nego vekov vek v temini!
*
* *
Gojko mladi, čilo, čilo! K vzoru ! V deteljo zeleno ! Vže se solnce je rumeno Tje na sever obrnilo!
Zadnji vže petelin poje! Evo, zora na iztoku Svita vže skoz' zračne sloje: Kresov dan je na obroku!
Dan napoka čarodejni, Vže bogovi spavajo, Zemlja spava, i nebo, I počiva svet brezmejni;
Zdaj bo mlado solnce vstalo, Zdaj bo, novo, zasijalo,
V	hodu trikrat bo zastalo, Trikrat bo zatrepetalo!
Na ta praznik, kdor v svetišču Svetovida praprot stelje, Ter zapali na žrtvišču Blagovonjo kresno zelje,
I komur je dobre sreče, Da izmed detelje dišeče Biljko najde čarotvorno, Biljko detelje četvorno,
Najde jo še pred zoro, Ter poklekne v mokro travo,
V	mlado solnce obrne glavo, Z ustmi utrga deteljo:
Ta postane nevidljiv, Dokler solnce ne počine, I ta more — zdrav i živ — Srečno priti do pečine!
Na Postojni Dragomila Gojmire, o tebi misli, Ter v pobožnej, nežnej čisli V tebi čaka tolažila!
Dan na dan pred belo zoro Brižno oža je pojila, Da bi črno ublažila Smrtonosno tebi Moro!
I sinoči je kresnice Belocvetne posteljala, Kmalu bo jih — proročice — Za osodo uprašala;
Jedno sebi je najela, Jedno tebi odredila, Ter Kupalo je molila, Tenko pesmico mu pela:
«Ej očice, očice!» «Ej solzice, solzice!» «Večno drag i večno mil!» «Večno meni sojen bil!»
«Svetli Krese — Kupalo,» «Kupalo i Koledo!» «Divna božja bratiča,» «Bratiča Svarožiča!»
«Večno drag i večno mil,» «Večno meni sojen bil!» «Ej očice, očice!» «Ej solzice, solzice!»
Gojko, Gojko ! čilo, čilo ! Evo, zore na iztoku! Evo, solnce se rodilo!
Kresov dan je na obroku!
* *
Evo solnca nad goró! Gojmira pa na otavi! V mokrej je pokleknol travi, Z ustmi trga deteljo!
Dragomila pa kresnico Poprašuje, proročico; Groze strese se i mraza, Ali blažen'ga obraza !
Kajti sveža je kresnica! Sveža, kakor, ko sinoči — Da o draganu proroči — Položila jo deklica!
Gojmirova je to cvetka! Svetla jasa sred' temé! Blagovest, i odgonetka O osodi Kresov dné!
Zdaj pozove vračaro, Ono pametno starico, Ter pokaže Gojkovo Neovelo jej kresnico.
Ali evo, iz otave! Evo ga iz mokre trave: Gojka! V vis drži desnico, I četvorno deteljico!
Sreča, sreča ! Srce skače ! Sveža, živa je kresnica! I četvorna deteljica! — Starka pa natiho plače.
Ali si oči otrne, V mlado solnce se obrne, Toplo mu zablagodari, I nek čuden znak udari;
Pa mladencima roke Položi na vrh temena, Dokler ustne govore Neka bajevna imena;
I miže, kimaje z glavo, Težke sape, i hripavo Narekuje, beseduje, I tako ju zarekuje:
«Kača kačon!» «Zmaj i zmajica!» «Modras modrasica !» «Svarožič i Kres!» «Naj vse to bo res!»
Te besede čarodej ne Blago padajo v uho, Kakor rosa, ki rab lo Biljčice napaja žejne.
Presladko se zagrlita, Primeta se za roke, Lice k licu prislonita, I pretakata solze.
Ali vračara ju vzdrami: «Solnce, evo, se rodilo!» «Pojdi, Gojko, v srečo milo!» «Boži s tabo, Boži z nami!»
I poglejte ga, junaka Smelega! Crez drn i strn Drzno v Vilingrad koraka, I v propad: sumoren, črn!
Kjer od ljudskega očesa Čuvajo kraljestvo Vile Čarodejne vražje sile, Polne jarosti i besa!
Kjer ga čaka Jasne Vile Trpki smrtonosni gled! Gled, ki mu skoz' žarke žile Mrtvouden sproži led!
Kjer ga čaka društvo nemo Onih, ki — okameneli — Veke vže so tam prebdeli: Društvo gosto i golemo!
V brezdnu se peni valovje, Jama ječi i bobni, Trese sivo se skalovje, Zrak zaduhel mrgoli;
Mrzla sapa glasno brije, Gromko huka odjekuje, Temno žrelo slape pije, I nazaj valove pljuje!
Tu je zmaj zelene glave, I ognjenega jezika; Sevajo oči krvave, A strupeno žrelo sika!
Tu pošasti so krvave, Utvorine trokrilate, Tam Aždaje gologlave, Gologlave i rogate!
Bučar, Biserojla.	113
8
Krdo krvoloko besno! Jarovito, ljuto, jezno! Iz hudobe je rojeno, I hudobi posvečeno!
Kakor da ga vabijo, I prizivajo prijazno, I za njim da grabijo Jarovito, besno, blazno!
Ali —: «Biser iz pečine» «Naj prinese v beli dan;» «Biser — v zlatu okovan —» «Njej na prstič naj porine!»
Gojka zgrabi divja strast! Neka hrabrost, neka nada! Več ne plaši ga pošast, Niti črna zev propada!
V	prsih grizejo ga zmije,
V	udih trnje mu proklije,
V	gledu molnja mu zašije,
V	žilah vroč se žar razlije !
Skrči mlado se telo, Kakor paj'k v žerjavici, Pa se v vrtoglavici Nagne nad globoko dno:
I pogleda v črno žrelo, Zgrabi se za vrelo čelo, Pa se mu zvrti v glavi, I — v propad se strmoglavi!
XVI. Jasna Vila.
Kresov dan, dan čarodejni! Vsi bogovi spavajo! Spava zemlja i nebo, I počiva svet brezmejni!
Vse je tiho i pokojno, Kakor da priroda spi, Samo neko dušegojno Sladko glasje glagoli;
Mehke sapice igrajo, Milozvočno šepetajo, Blage luči, ko v kopreni, Skačejo po belej steni.
Biserojla pri vodici Se z močirlico igrala, Ter v veselej govorici V mehkem mahu je zaspala;
115
8
Ali predno je zaspala, Golobico je dozvala, Ter poslala jo na svet, Da prinese sočen cvet,
Ali kojo biljčico Od prosvibnole travice,
V	hrano za močirlico, Nje ljubimko iz vodice.
Golobica odleti, Jasna Vila zamedli
V	tih pokoj i v rajske sanje,
V	mešto i domišljevanje.
Tiho, tiho ! Vila spava! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki jej lice obigrava.
Vila spava, sanja sanje, Gleda slike, meštovanje O milini i ljubezni, Ki opaja i netrezni..
V	megli spečega pogleda, Ali jasno na vidiku,
V	milovidnem, brdkem liku Evo: Svoj uzor ugleda!
Oj! — Ko sveže jabolko! K ustnicam da ga pritisneš! Ter iž njega radostno Sok življenja v sebe sisneš!
Ivje belo i rudeče Po obrazu ga oblilo, Kakor nežen cvet bliščeče Mavričino rumenilo;
Mrka šuma od temena
V	čelo pada, i na lice, Na obrvi, trepavice, Na oči od žarplamena.
I vse bližje na domak Za korakom ga korak
V	Vile žejni gled primika, I vedri se medla slika;
Slika jasna i jasnejši; Slika krasna i krasnejši; Sladke sanje o ljubezni, Ki opaja i netrezni!
«Evo! Bliža se pečini!» «Poželjivo dogleduje!» «Sim pogledaj! Oj ne mini!» «Pridi! Tvoja ljuba tu je!»
Tiho, tiho ! Vila spava ! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki jej lice obigrava.
Ali jej se valovito Rajska nedra dvigajo, I skoz' sanje plahovito Sladki sévi švigajo.
«Dečko! Al' bi te objela!» «Stisnola te, osvojila !» «Ter ti ona usta vrela* «Celivaje odojila!»
«Moj si, dečko črnolasi!» «K meni pridi! Hočem te!» «Tu, na mojem vročem se» «Srcu ljubavi napasi!»
«Jaz sem ona, ki za njo» «Mlado srce ti medleva,» «A ne ve, za kom želeva» «I za koga je žarko!»
«Blagor meni! Sreča bela!» «Moj si! Duša i srcé!» «Njej pa, ki bi mi te vzela —» «Oj gorjé jej! Oj gorjé!»
Tiho, tiho ! Vila spava! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki jej lice obigrava.
Samo se Močirlica, Pitoma ponirlica, Gibko iz Pivke pri dviguje, Ter v pečino prisluškuje:
Kakor da se nekaj drami V nedoglednem tam prostoru, Ko da kdo se pri ponoru Iz propada bliža jami?
Tiho, tiho ! Vila spava ! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki jej lice obigrava.
«Ej, dočul si moj poziv,» «I doslišal moje želje?» «Ej, moj dih je poželjiv» «Belo ti celival čelje?»
«I navezal te o mene,» «Dal te v sladko mi oblast!» «Pridi, dečko! Daj mi slast!» «Daj! — Oj prsi so ognjene!»
♦	I na vek pri meni ostani!» «Evo, dušo bi ti dala,» «Samo v tebi živovala,» «Moj milojko milovani!»
«Glej nad mano na dvorani» «Od kremena je obok,»
♦	Ki drže ga na okrog» «Stolpi iz biserja tesani;»
«Na oboku zvezdice» «Ljubko se odsevajo,» «A prozorne meglice» «Rahlo jih odevajo:»
«Te srebrne zvezdice» «Bratski bova podelila,» «I prozorne meglice» «Okol sebe bova vila;»
«Okol' se jih bova vila,» «Te prozorne meglice,» «V njih se — od medlevice» «Opojena — bova krila!»
«A srebrne kapljice» «V belih meglicah igrajo,» «Ko deviške solzice,» «Ki iz očesa se trkljajo:»
«Te srebrne kapljice» «Žejno bova v srce pila,» «Ter, ko tople solzice,» «Od miline jih točila!»
«Tisočere se po tleh» «Svetle menjajo cvetice,» «I držijo se na smeh,» «Drobne dvigajo glavice:»
«Od teh bisernih cvetic,» «Naj'ne sreče brojanic,» «Kedar te bom celivala,» «Vsakrat bom ti jedno dala!»
«Dragoceno kamenje» «V zlatih stenah mrgoli,» «I bogato biserje» «V belem svitu se blišči:»
«To kamenje ti bo v dar»
VJv'
VII. M i 1 o j k o.
Hkrati jama odječi, Votel zagrmi udar, Biserojla se vzbudi!
Kakor blisk iž nje očesa, Pomrčina zagori, V svitu pa pred njo stoji: Gojkovega lik telesa.
Ne meglene samo sanje, Domišljija, meštovanje; -— Gojko, kakor res živi, Gled, telo i topla kri!
«Gojko! Mojih sanj podoba!» «Gojko! Vročih želj miloba!» «Kaj o zlatej steni tešeš?» «Kaj iž nje mi biser krešeš?»
«Saj me nisi še poljubil,» «Niti bel mi vrat objemal!» «Nisi v nedru še mi dremal,» «Nit' za ljubav mojo snubil!»
Ali Gojko je ne sluša, Niti jej odgovori; Da-1' je mrtev, al' živi, Se uveriti poskuša.
Srečno je proišel zmaje, Volkodlake i aždaje, I pošasti, i pozoje, Utvore i krvodoje;
Vže o zlatej steni teše, Vže iz stene biser kreše, Da iz jame ga izmakne, Na nevestin prst natakne, —
Ali mu je ona mala Drobna biljka čarotvorna, Biljka detelje četvorna, Iz drhteče roke pala!
A iz Vilingrada tica, Tenkokljuna golobica, Ki jo Vila je poslala, Da jej bilja bi nabrala,
Baš na čas je doletela, I pri Gojku je zastala, Deteljico je pobrala, Oj — nevidnost mu je vzela!
Plaho išče deteljico, Al' je roka ne d otipa! I utripa s trepavico, Ali vida ne dotripa !
Kajti struja svetlosti Drzni mu je vid izžegla, I temina na oči Neprozorna mu je legla;
I zastira mu čarilo, Vilingrada sjaj i kras, I božanstveni obraz: Biserojlo, Jasno Vilo!
Vendar čuti njen pogled, Kakor da ga nežno gladi, Ko da vrelo kožo hladi Od temena mu do pet;
Sapo čuti vonjevito, I od nje ga po telesu Kri prošine ognjevito, I zavre mu v divjem plesu!
Ali se o vrat mu mila Mehka roka je ovila, A po licu hladna koža, l meso ga sveže boža;
Boža ga, ter na oči, Kakor blagodejen strup, Rahlo sladek mu poljub, I na čelo, položi.
A beseda milozvočna, Ko da milo gostoli Tiha vodica potočna, Krotko ga ogovori:
«Dragane moj poželjeni!» «Moj si! Evo te pri meni!» «V mene gledaj, da oko» «V tvoje utopim sladko!»
«Nij ti treba deteljice,» «Ki nevidnega stori!» «Evo pokroviteljice:» «Čuva te, nad tabo bdi!»
«Kaj si maneš sanjca bleda» «S trepetljikavo roko?» «Gojko! Tvoje je oko» «Zamižalo? I ne gleda?»
«Gojko! Tema na oči» «Neprozorna ti je legla?» «Silna struja svetlosti» «Drzni ti je vid izžegla?»
«Da! Ej, Vilin sjaj je plamen» «Zažigač, i vidolamen!» «I očesce tvoje mrtvo» «Drago platilo je žrtvo!»
«Vendar! Dasi je oko» «Zamižalo i ne gleda,» «Nij otrpnolo telo» «Ti od Vilinega gleda!»
«Evo jih, to društvo nemo,» «Društvo gosto i golemo,» «Onih, ki — okameneli -—» «Veke tukaj so prebdeli!»
«Mnogi, mnogi so dospeli» «Do pečine Viline,» «Ali vsi — okameneli —» «Evo na okrog stoje;»
«Tebe pa je Vila zvala,» «Zvala te i klicala!» «Za teboj je željevala,» «Plakala, naricala!»
«Pa v te tvoje tople žile» «Da ulije večen led» «Trpki smrtonosni gled» «Biserojle, tvoje Vile?»
«Ne, ne! Tebi ne, moj Gojko,» «Sladko dete milodisno!» «Ej, da tebi, moj dragojko?» «Tebi — jabolko mirisno?»
«Vid si dal! Al' tvoja Vila» «Ti z ljubeznijo ga plača;» «I, kar žrtva jej je bila,» «Tisočero rada vrača!»
«Samo grli me, i ljubi,» «I ta bel mi vrat objemaj,» «I na nedru mi zadremaj,» «I za ljubav mojo snubi!»
«Pa ti vrnem še oči!» «Eno je močirlice,» «Pitome ponirlice,» «Kako v službo mi hiti!»
«Se boš gledal to čarilo,» «Vilingrada sjaj i kras,» «I božanstveni obraz:» «Biserojlo, Jasno Vilo!»
Gojko sluša, i medli, I beseda mu umira, Živ je, ali ne živi, I ko da mu duša hira;
Sapo čuti vonjevito, I od nje ga po telesu Kri prošine ognjevito, I zavre mu v divjem plesu;
Al' oblije ga mrtvilo, I otrpnejo mu udi, Pa se v Vile mehko krilo Krotko, kakor blažen zgrudi;
I v zelenej mahovini Pri vodici na blazini Vili v nedro se naslanja, Ter na nedru se zasanja.
Tiho, tiho ! Gojko spava ! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki mu lice obigrava.
XVIII.
M oči r li ca.
Tiho,
tiho ! Gojko spava ! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki mu lice obigrava.
Biserojla mu glavico Krotko k sebi pridržuje, Ter mu blaženo ustnico V belo čelo pritiskuje;
I s solzami ga poliva, I s poljubi jih suši, Šepeta mu, besedi, I celiva, i celiva!
Tiho, tiho ! Gojko spava! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki mu lice obigrava.
Tenki prsti mu lasje, Celo gladijo, i lice, I prozorne trepavice, Ki nad mrtvim vidom bde;
Biserojla pa glavico Na njegovo nasloni, Ljubne ga na trepavico, Zgrozne se, i — tu zaspi.
Tiho, tiho! Ljubav spava! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki tajanstvo obigrava;
Bučar, Biserojla.
129
9
Samo se močirlica, Pitoma ponirlica, Gibko iz Pivke pridviguje; I blaženstvu. pridružuje;
Cula gospodarice Govor je, i razumela, Ter zato iz vodice V službo jej je prihitela.
Bela je gospa jej mati, Mati, sestra, i družica! Zanjo vse bi h'tela dati, Kakor sestrici sestrica!
Oj, i saj so jej oči Se nagledale lepote! I od danes več jim nij Niti želje, nit' pohote!
Kajti videle so sreče, Videle blaženstva raj! Kaj je biser jim, i sjaj ? Kaj čarobe vse bliščeče ?
Ej! I dan je čarodejni, Ko počiva svet brezmejni, Ko rastljine ožive, I živali govore!
I močirlica se dvigne, Tiho valček si odgrne, K Jasnej Vili se obrne, Ter v naročje njeno švigne;
Spavajočo presenetne, Krotko jej v uho šepetne, Ter jej tiho govori, Da na službi jej stoji.
Tiho, tiho! Gojko spava! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki mu lice obigrava.
Okol' vrata mu se mila Mehka roka je o vila, A po licu hladna koža, I meso ga sveže bože;
Boža ga, i na oči, Kakor blagodejen strup Rahlo sladek mu poljub, I na čelo, položi;
Pa dosegne ribico, Pitomo močirlico, Ter jo nežno i krotko Gojku tisne na oko.
Krotka stvarčica zdrhti, Ko da jo je zabolelo, Ter se tiho, al' veselo
V	svojo vodico spusti:
Vid je dala Jasnej Vili, Da Gojmirove oči Iz temine i noči
V	novo videlo očili!
A Gojmiru po telesu Tok se blagodejen zlije, I v otrpnolem očesu Videlo i luč zašije;
I spregleda mu oko, Ter upre se v Jasno Vilo, I v oko božanstveno, Ki v njegovo se utopilo!
Drobna pa Močirlica, Pitoma ponirlica, Slepa od tedaj medleva; Ali — vida ne žaljeva!
Pitoma Močirlica! Krotka stvarca nežnopolta, Ko voščena, jasnožolta Oživela ikrica!
Oživela ikrica Nežnosti i nevinosti! Milovidna sličica Neogrešene krotkosti!
XIX. Pečina.
V kraj
pečine, na odmaku Po tajanstvenem se mraku Žarka svetlost je razlila: Tu prebiva Jasna Vila!
Vse je tiho i pokojno, Ko da vsa priroda spi, Samo neko dušegojno Sladko glasje glagoli;
Mehke sapice igrajo, Milozvočno šepetajo, Blage luči, ko v kopreni, Skačejo po belej steni;
Ko da sapa Svetovida Po prostoru mrgoli, I da božjega mu vida Rahel žarek plapoli.
Na brežuljku 1 od Safira, Adamanta i Porfira, Basnosloven seva sjaj: To je Biserojlin gaj.2
To je čarobno kraljestvo Večne luči, i življenja, I svetlobe je toržestvo, I lepota je brezmejna!
Tam drevesa se nebrojna Raznolika, raznobojna,
V	ljubkem redu i neredu
V	pašo nudijo pogledu:
Iz Smaragda vitka jela, Iz srebri topola bela, Iz zelen'ga Malahita Tiha vrba i rakita;
Temna buka iz Granata, Iz Topaza svetli lavor, A košati hrast i javor Iz leskečega Agata;
Na okrog od Adularja So cvetice, i Jantarja, I od biserja, kristala, Od Azurja i Opala.
1	Gora Kalvarija.
2	Očaran vrt.
A nebrojena krdela Narodax so na okrog Ljubopitna prihitela V basnoslovni Vilin log:
Sivi starci i mladiči, Matere i otročiči, Jedni hodijo, stoje, Jedni motrijo, kleče.
Oj, zakaj so prihiteli Gledat ta Vilinski gaj ? Žalost! Vsi okameneli Tu stoje za vekomaj!
Čudo ! Biser so postali! Biser! Kamen dragocen ! Morda to so željevali? Morda jim je srečna sen?
Menda! — Kajti sredi loga Resen kip stoji Svaroga,2 Razprostira veličanstvo, Višnjo silo i božanstvo.
Mnoga pa podoba bleda Iz molčečih teh krdel, Mnog i lik okamenel, Blaženo v božanstvo gleda!
' Razni stalagmiti o gori Kalvariji.
2 Stalagmit: sv. Štefan.
Dalje notri, kakor v mraku, Ko v tajanstvenem oblaku, Ves iz biserjevih zidov Hramy se dviga Svetovidov.
Okol' biserjeve stene, Ko iz leda iztesani, Stolpi, žarko prosijani, I podbočnice steklene;
Med podbočnicami vrata Drobno rezljana i zlata, Svetla okna i prozori; Mehki sagi i zastori;
Pa na tisoče stolpičev, Pozlačene strešice, I vršičev, i vogličev, Mreže i verižice.
I to vse gori, i tlije, I ognjikavo se sije, I preliva se v svetlobi, V blesku, žaru i čarobi!
Tu je Vila Gojku dala Prvo cvetko od kristala, Prvo biserno cvetico, Svoje sreče beležnico;
1 Stalagmit: Milanska cerkev.
Jedno pa za spomenik, Da o sladkej sreči priča, Položi na šrtvenik1 Biserni na vrhu griča.
Na tem žrtveniku Vila Silnega Svaroga hvali, Ter za žrtvo mu kadila, I vonjito olje pali.
Zdaj od grozda2 z jagodico Gojmira uslužno hrani, Ter osveži ga z vodico Hudournika 3 na strani:
Kajti, kolikor je silna, Tol'ko tudi je bogata; I pečina njena zlata V vsem je blagu izobilj na!
Res, ledena je vodica, I kam'nena jagodica! Ali jej je Jasna Vila Sok, i med, i slaj vlila!
Po krepilnem se odmoru, I v veselem razgovoru, Z brda kreneta v dolino, Gledat Vilino pečino.
' Stalagmit: veliki oltar.
2	Stalaktit: grozd.
3	Stalaktit: hudournik.
Kako Gojkovo oko, Milotno nadraženo, Radostno i blaženo, Gleda Vilino blago!
Prsi se mu dvigajo, Bujna radost i veselje, Blaženost i strastne želje V srcu se mu užigajo!
Vila pa ga pazno vodi, Skrbno gleda, koder hodi, Mimo brezdna i propada, Kjer je noč, i tema vlada;
Kjer medleva društvo nemo Onih, ki — okameneli — Veke vže so tu prebdeli: Društvo gosto i golemo!
Kaže mu jih, ter mu reče: «Vidi, Gojko, ti so vsi» «Biser h'teli kresati,» «Ki po stenah se leskeče;»
«Ali trd je Jasne Vile» «Trpki, smrtonosni gled!» «Vsem je skozi žarke žile» «Mrtvouden sprožil led!»
«Eno ti pri ramenu,» «Na okroglem kamenu,» «Oni starec1 z brado sivo,» «Ki te gleda, kakor živo:»
«Bil je to puščavnik nek,» «Mož pobožen, bogobojen.» «Ali tudi on obsojen,» «Tu medleti v vekov vek.»
«Da v samoti — star i vel —» «Tiho društvo bi imel,» «Poželel je krotko tico,» «Vilingrajsko golobico;»
«Jadni starče! Golobice» «Res, sedaj so mu družice;» «Al' ne gladi jih z roko,» «I ne gleda jih oko!»
V tem prikaže mal se griček Iz kremena iztesan, A na vrhu mu vkopan Od Safira je kotliček ;2
Okol' griča i nad njim, Liki dušam krilatim, Sto i sto veselih tičev Dupljašev i golobičev;
1	Stalagmit: puščavnik.
2	Stalagmit: kotlič.
Iz kotliča na okrog Krotko se napajajo, Dvigajo se pod obok, Ter veselo rajajo.
Biserojla tu zastane, I zamisli se pobožno, Resne si oči omane, I spregovori otožno:
«Tukaj roka mu nesrečna» «Segla je za golobico;» «Pridobil si je družico:» «Zdaj mu je družica večna!»
«Zdaj pa hitro za menoj,» «I nikari se ozreti!» «Kajti črno za teboj» «Peklo1 ti zija i preti!»
«Cuješ-li, kako bobni?» «To je Pivka v globočini!» «Strmoglavi se, besni,» «Peni se, divja v temini!»
«Videl si jo na ponoru,»
«Ko si stopil v carstvo moje,»
«I med zmaje i pozoje»
«Tam v podzemeljskem prostoru;»
1 Plutonovo kraljestvo.
«Ali kmalu vidno strugo» «Od očij je tvojih skrila,» «Ter si izpod zemlje drugo» «Globokejšo je izrila;»
«Ali zopet je iz dna» «Dvignola se, i živi!» «Cuj jo, kako ropotd,» «Kako rjuje i bobni!»
«Pasja spaka Mitalo» «Premetuje se v valovih,» «Marant, črno strašilo,» «Laje, tuli po bregovih;»
«I povodni mož Vodan» «K sebi mami pod valove,» «I lukavi Tatrman» «V mokro vabi smrt, i zove!»
«Pojdiva od tod na breg,» «Ki naj' na ovinku vabi!» «To je dražesten osek,» «Tam se groza hitro žabi!»
«To je jasni moj Razgled?-* «Tam si, trudna, odpočivam,» «Tam o svojem domu uživam,» «I golobov motrim let.»
1 Stalagmit: belvedere.
«Tam na svodu zvezdice» «Ljubko se odsevajo,» «A prozorne meglice» «Rahlo jih odevajo:»
«Te srebrne zvezdice» «Bratski bova podelila,» «I prozorne meglice» «Okol' sebe bova vila;»
«V njih se bova poljubila» «Sto- i sto- i tisoč-krat;» «Mladi Gojko, Vilin brat,» «I posestrima mu Vila!»
♦ Pri Razgledu tiho pada» «V biserne posodice» «Svežega nuditelj hlada,» «Curek1 vode bistrice:»
«Njega rosne kapljice» «Žejno bova v srce pila,» «Ter, ko tople solzice,» «Od miline jih točila!»
Sedla sta na vrh Razgleda, Gledala sta golobice, I napila se vodice, Ko čebelica se meda;
1 Stalaktit: curek.
Pa mu jame šepetati: «Kaj si mi o steni tesal?» «Kaj i ž nje mi biser kresal ?» «Komu si ga hotel dati?»
♦ Evo tebi ga do volje!» «Ali sum mi srce kolje!» «Komu — to mi odgovori —» «Si ga dati hotel gori?»
Ali Gojku na src6 Toga legne zdaj morilna, Žalost ga zavzame silna, I molče mu ustnice;
Pitanju ne odgovarja, Tje v temino zre molče, Miri bujno si srce, Ki mu slike mile stvarja;
Pa zaprosi trepetaje: «Oj, odvedi me od tod!» «Kamor gledam, vidim zmaje,» «I pošasti so povsod!»
«Kakor da me vabijo,» «I prizivajo prijazno;» «I za mano grabijo» «Jarovito, besno, blazno!»
«Eno meia1 na oboku!» «I kako je svetla rez!» «Eno, glej ga v razpoku» «Gušterja2 strupeni bes!»
Več ne gleda v kamenje, Ki po stenah mrgoli, Ni v bogato biserje, V belem svitu ki blišči!
Le življenje da ugleda! Ali nij življenja v jami! Vse je le podoba bleda, I kam'neni liki sami!
Tu so tihe deklice,3 Ki pokojno so zaspale, Ali so, nesrečnice, Za na veke zamižale!
I mrtvaške so si prte,*-Grozovito razprostrte, Razobesile o strop; A pod njimi črn je grob!6
1	Stalaktit: Damoklejev meč.
2	Stalagmit: krokodilj.
3	Stalagmit: speče deklice.
4	Stalaktit: perilo.
5	Stalagmit: grob.
Gojko groze zadrhti, Onemore i utrne, Proč od Vile se obrne, Ter v daljino zatrči.
<Stoji ne beži mi iz grada!» «Meča, groba se ne boj!» «Tvoja Vila tukaj vlada!» «Stani! Bežati nemoj!»
«Moje carstvo je veliko!» «Srce bom ti razvedrila!» «Glej košato omoriko} —» «Tam si bova odpočila!»
Glej: I Gojko ne beži, I ustavil se je v begu; Eno ga, na rokosegu Mirno kakor kip stoji.
Oj, čaroben je prizor Zaustavil mu korake, I — ko sladek ga uzor -— Je zamaknil nad oblake;
Gleda, i zanešen zre V neopisne čarobije, Nov prizor se mu odpre, Ko podoba domišljije:
1 Stalagmit: cipresa.
Bučar, Biserojla.	145
Pred očmi mu Jasna Vila Malahitno svetlo steno Z biserjevo je kopreno1 Carovidno zagrnila!
V njo, ko da so na nebroje Zvezde i cvetice vtkane, I vse njih leskeče boje Tukaj so v toržestvo zbrane 1
Kakor po deviškem nedru Biserojle, Jasne Vile, I po vitkem njenem bedru Da so ljubko se ovile,
Ko na nebu proge žarke Od zvezdice poletarke, Kakor v koži žilice, Ko na listu mrežice:
Tako so se po kopreni Drobne borice nabrale, I od njih se nežne seni Po svetlobi razgranale!
Skoz' kopreno pa žarina Blagodejna treperi, I — ko v sanjah ti milina — Rahlo plava črez oči!
1 Stalaktit: zagrinjalo.
A v to čarobijo bajno, Ki ne slika je beseda, Od strani, i kakor tajno Radegost1 prijazno gleda,
I pozdravlja potnika, Mimo njega, ki hitita, Da se iz iztočnika S svežo vodo okrepita.
I zares! Ko da ju čaka Tam šumi ogromen slap,*-A i ž njega, kap po kap, Bistra voda se odtaka;
Kapljice se zbirajo V goste kite i potoke, Ter kapaje v bistre loke, Rahlo jih izpirajo.
Ali Gojko ne počine! Hoče se nagledati, I — ko vrne se iz pečine — Narodu povedati,
Da je videl Vilingrada Nezamišljene čarobe, Ki od dne jih, i svetlobe Temna krije noč propada.
1	Stalagmit: jamski čuvaj.
2	Stalaktit: veliki slap.
Ali ne I Nazaj! Nazaj! Tukaj čaka ga strahota! Ko četvoronožen zmaj Tam leži podoba skota!'
Divji raki i jakrepi,2 Trdokoži, vitorepi, Grdi pajki i j as togi,3 Studokrvni, mnogonogi!
I nazaj beži do groba! Kje je dan? O kje svetloba? Ali grobni samo griči Čakajo ga, i mrliči!^
I sumorne razvaline6 Neke čarovne grajščine, Po zidovih čudne Irke,6 Kakor neke zmije mrke!
«Groza, groza! Oj naprej!» «Iz temine i mrtvila!» «Kje je dan? Povej, povej!» «Saj si moja blaga Vila!»
1	Stalagmit: speči lev.
2	Stalagmit: morski rak.
3	Stalagmiti: ribji trg.
4	Stalagmiti: mumije.
5	Stalagmiti: razvaline.
6	Stalagmiti: hijeroglife.
«Glej jo! Vodica1 vesela» «V vis bi rada skakala», «I — da nij okamenela —» «Cvetke ti namakala!»
«I drevo iz šolnine zemlje2» «Z mehkim listjem bi hladilo,» «Ali mrzlo mu mrtvilo» «Snago i življenje jemlje!»
«I ta tožna, bleda zena,8» «Otročica ki pestuje!» «I ta roka troprstenaf»
♦	Ki na mene pokazuje!»
Pa zaprosi trepetaj e: «Oj, od vedi me odtod!»
♦	Kamor gledam vidim zmaje,» «I pošasti so povsod!»
«Groza, groza! Oj naprej!» «Iz temine i mrtvila!» «Kje je dan? Povej, povej!» «Saj si moja blaga Vila!»
1	Stalagmit: vodomet.
2	Stalagmit: palma.
3	Stalagmit: mati božja z detetom.
4	Stalaktit: roka s tremi prsti.
♦	Gojko moj, umiri se!» Zvonko govori mu Vila, «Res, tu je oblast mrtvila,» «Mrzla noč v njej širi se,»
«Ali kakor jasen dan», «Evo žarki svit severni,1* «Ljubko z zvezdami protkan»
♦	Sije ti v obraz čemerni,»
«Ter čarobno pozlačuje» «Te okamenele grobe,» «I obseva, oživljuje» «Neme kipe i podobe!»
«Gojko, ta čaroben žar» «Mojo ti ljubezen slika!» «Oj, ognjena je, velika,» «Vse, i vse ti daje v dar!»
«Samo grli me, i ljubi,» «I ta bel mi vrat objemaj,» «I na nedru mi zadremaj,» «I za ljubav mojo snubi!»
«Eno ga: Bliščeči slap2» «V žarju severnega svita!» «Kako bliska kap po kap,» «Svetlobojna, poskočita!»
1	Severni žar ali polnočna zarja na stalaktitih.
2	Stalaktit: mali slap.
«Blizo loke pa stoji» «Prestol1 kojega je Vila» «'Z biserja i svetlosti» «Za te, Gojko, naredila;»
«Na prestolu odpočivaj,» «I okrepi si moči,» «Ter o mojem blagu uživaj,» «I napasi si oči!»
— «Groza, groza! Oj naprej!» «Iz temine i mrtvila!» «Kje je dan? Povej, povej!» «Saj si moja blaga Vila!»
«Miren bodi, Gojko mili!» «Evo, prišla sva do hrama,» «Znanega le Jasnej Vili:» «To je adamantna jama/*»
«Tu blišče se bogatije,» «Kakor kapljice potoka,» «Kedar zlato od iztoka» «Mlado solnce jih obsije;»
«Straži kačja jih kraljica» «S krono adamantovo,» «Vilina poverjenica» «Nad blago nebrojeno;»
1	Stalagmit: prestol.
2	Dijamantska luknja.
«Evo ti blaga do volje!» «Ali moj, le moj ostani!» «Oj, ljubezni mi ne brani!» «Zelja me nemilo kolje!»
«Tam na kraju je dvorana1> «Konec carstva mojega,» «Meja carstva črnega» «Bog Trjasa i Vodana;»
«Pojdiva tje na odmor,» «Na počitek i v zavetje,» «Na ljubaven, nežen zbor,» «I na blaženo početje!»
«Glej nad nama na dvorani» «Od kremena je obok,» «Ki drže ga na okrog» «Stolpi iz biserja tesani:»
«Tukaj, Gojko moj, ostani!» «Evo, dušo bi ti dala,» «Samo v tebi živovala,» ♦Moj milojko milovani!»
«Ali tje na most2 nikari,» «Da se Vila ne razjari,» • Da Vodan te i Trjas» «Ne dograbita v propast!»
1	Velika dvorana.
2	Prirodni most.
«Čuješ li ropotni zvok,» «I šumenje sluholomno?» «Čuješ molkli stok i pok,» «I bobnenje votlogromno?»
«Gojko moj, to so Pesjani!» «Jednonogi, jednooki,» «Divji, besni, krvoloki,» «Pasjeglavi i pogani!»
«Sukajo se vrtoglavo,» «I vrtijo se v kolesu,» «Tulijo, kriče hripavo,» «I mesarijo se v besu!»
«Čakajo te, da se vrneš,» «Da od Vile se obrneš,» «Pa da se te polaste,» «I v Pesjana spremene!»
«Zdaj več nisi nevidljiv,» «Deteljico si izgubil!» «Vile nisi še poljubil!» «Vedi, Gojko, da si kriv!»
«Nego tukaj k meni sedi,» «Pa ta tvoj obrazič bledi» «V krilo Vilino položi,» «I, kaj krivo ti, potoži!»
«Dečko! Al' bi te objela!» «Stisnola te! Osvojila!» «Ter ti ona usta vrela» «Celivaje odojila!»
Ali Gojko je ne sluša, Niti jej odgovori; Živ je, ali ne živi, I ko da mu hira duša;
I oblije ga mrtvilo, I otrpnejo mu udi, Pa se v Vile mehko krilo Truden i upehan zgrudi.
Tiho, tiho! Gojko spava! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki mu lice obigrava.
Vila drobno pa glavico Na njegovo nasloni, Ljubne ga na trepavico, Zgrozne se, i — tu zaspi!
Tiho, tiho! Ljubav spava! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki tajanstvo obigrava;
Samo se Močirlica, Pitoma ponirlica, Gibko iz Pivke pridviguje I v pečino prisluškuje:
Kakor da se nekaj drami V nedoglednem tam prostoru, Ko da zvok se pri ponoru Iz propada bliža jami?
Tiho, tiho! Ljubav spava! Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi,
Ki tajanstvo obigrava. *
* *
Mi pa pustimo pečino, Gori pojdimo na svet, Da posetimo družino, I končamo pripoved!
vjv
XX. S vat j e.
Zlata zvezda je zvršila Na nebesih kolobar, Odkar se je obrnila Na pristopu v Kresov j ar;
Solnce pada na zaranke! Okol' njega vže so tanke Na zapadu meglice, Na iztoku zvezdice.
S pašnikov i senožetij I od pojnic izpod brda, Sita obile blagodeti, Vračajo se bela krda:
Jagnjet volnorodna čreda Sviloruna, šibkonoga, Trdovimena goveda, Svetlodlaka, vitoroga.
Dvakrat solnce je zastalo, Dvakrat vže zatrepetalo, V tretje se bo poslovilo, Kresov dan bo završilo!
I soparna zemlja dihne, Nežen lahor krotko pihne, Potok rahlo zašumi, I priroda zadiši.
Ali glejte vrh Dolinski, I pod njim ponor pečinski! Kakor bujna svatovina Tam stoji ljudij množina:
Knez Borut i Borivoj, Kneginja i županica, Dragomila Jagodica, I družine silen roj;
Tu je vitez i vojvoda, I vlastela i gospoda, Tu je skromni siromak, Kmet, i hlapec, i težak;
Tu so venci, tu so kite, Suhe trske smolovite, Tu so bobnji i dvojice, Tu rogovi i mesnice;
Čili konji osedlani, Bistrooki, brzonogi, I volovi vitorogi, I vozovi postelj ani:
Čudotvorni iz Vilingrada Biser, ki junak ga nosi, — Da sovražno moč prekosi, — Čakajo okol' propada.
Saj je vračala starica, Da četvorna deteljica Nevidljivega stori, Dokler solnce ne zaspi!
Saj je sveža še kresnica, Ki sinoč' jo posteljala Dragomila Jagodica, I za sodbo uprašala!
Saj je vračara roke Položila mu na teme! I saj hrabro je srce! I junaško mu je pleme!
Evo, solnce vže zahaja, Mrak počasu pridohaja, Zadnji vže drhtijo sviti: Kmalu mora Gojko priti!
A razžarj enega lica, Razplamenjenih očij, Dragomila Jagodica Tje k ponoru poleti,
I temo prodreti skuša, — Ali tema se temni! Pripazuje i prisluša, -— Ali Pivke bes rohni!
I od solnca na zapadu Do temine v propadu, Kakor netopirja let, Skače jej nemiren gled;
Solnčnega obraza meri Za planinami odmak, Meri, kol'ko raste mrak, Koliko se senca širi.
Solnce pada i zahaja, Mrak hitrejše pridohaja, Zadnji vže drhtijo sviti: Gojko mora, mora priti!
Ali Gojka nij, i nij! Boži! — Kaj se je zgodilo? Oj — te Viline oči! ? Biserojlino mrtvilo!?
Radovedna za glavo Glava se nad brezdno klanja, I obrača se v nebo, I bledi od očajanja;
Žene so posedale, Glave krijejo si v dlanih, Da — oj — ne bi gledale Teh obrazov očajanih!
Borivoj v Boruta gleda, Ter molče mu govori, Ali nema ta beseda Grozen govor govori:
«Ali sreča bodi mila!» «Ako deteljo izgubi», «I da ga usmotri Vila», «V trd ga kamen spremeni!»
Vzbuni praznična se četa, Ter nemirno zaroji, Kri jim v žilah zastoji Ko začarana, zakleta!
Solnce pada i zahaja, Mrak nevarno pridohaja, Zadnji baš drhtijo sviti: Gojko mora hitro priti!
Hitro, hitro! Solnce mine! Zdaj bo leglo za planine! Evo: Korak po korak Senca bliža se, i mrak!
Jadna deva! Na ponoru Ženinu v sosret sanjiva, On pa na ljubavnem zboru V krilu Vilinem počiva!
Hitro, hitro! Solnce mine! Evo, lega za planine! Groza! Jeden še korak: Tu je senca, tu je mrak!
I v trenotku, hipoma Solnce, zemlja i nebo, Raj i Navje blaženo
V	tretji krat zatrepeta 1
Zdaj! —• I solnce se je skrilo! Mrak, temina, i mrtvilo! Dragomili se zvrti, Pa v votljino zakriči:
«Gojmire, ohoj, ihoj!» — Ali odgovora nij! Samo jeka odječi: «Goj-mi-re, o-hoj — i-hoj 1»
Kajti Gojko v dnu dvorane
V	nedru Vilinem sloni,
V	njem sloni, i sladko spi, Sanje sanja začarane.
«Gojmire, ohoj, ihoj!» «Gojko, verjeniče moj!» «Goj-mi-re, o-hoj, i-hoj!» «Goj-ko, ver-je-ni-če moj !»

Bučar, Biserojla.
161
II
Sodba.
Tiho, tiho! Ljubav spava, Glasna Pivka ne bobni, I studenec ne šumi, Ki tajanstvo obigrava;
Samo se močirlica, Pitoma ponirlica, Gibko iz Pivke pridviguje, I v pečino prisluškuje:
Kakor da se nekaj drami V nedoglednem tam prostoru, Ko da zvok se pri ponoru Iz propada bliža jami?
Hkrati se začuje zvok Dolg, zategnjen iz votljine, I odmeva ga obok, Da v ušesa Gojku šine:
«Gojmire, ohoj, ihoj!» — Gojko strese se, vzbudi! A odjek mu ponovi: «Goj-mi-re, o-hoj, i-hoj !>
Gojko skoči, ko pijan: «Cul sem glas ti, Jagodica!» «Oj na svet, na jasen dan!» «K tebi, k tebi, verjenica!»
I spusti se, kakor blazen! Več ne plaši, ne drži Niti strah ga, ni bojazen! Le beži, beži, beži!
Iz dvorane do mostu, Z mosta v črno pomrčino, V carstvo groze i strahu. Med Trjasovo družino!
Ali notri v globočini Stena modro se ognjika, Po grmečej pomrčini Iskra šviga i svetljika;
Tam je groza i trepet, Ropotanje i žveket, Stena poka i ječi,
Gora škriplje i drhti ; •
Tam je Marant, Mitalo, Pasja spaka, strašilo, I Pesjani krvoloki, Jednonogi, jednooki:
Krdo krvoloko, besno, Jarovito, ljuto, jezno, Iz hudobe je rojeno, I hudobi posvečeno !
Sukajo se vrtoglavo, I vrtijo se v kolesu, Tulijo, kriče hripavo, I mesarijo se v besu!
Zgrabijo ga v ljutem besu, 'Z rok v roke ga mečejo, Ter ga v vrtoglavem plesu Pod ponor privlečejo.
Kjer je Zmaj zelene glave I ognjenega jezika, Sevajo oči krvave, A strupeno žrelo sika!
Guja, kača i modras, Tisočer otroven gmaz, Sova, močerad, Pozoj,
Volkodlak i Krvodoj! •
Gori pa, ko Vilina,
Glava Dragomilina
Probledela očajanja
Solzna se nad brezdno klanja:
«Gojmire, ohoj, ihoj!» —
—	«Dragomila Jagodica» —
—	«Gojko, verjeniče moj!» —
—	«Dragomila verjenica!»
I vže vidi ga v blaznilu Sred' Pesjanov v globočini, Vidi ga, kako v besnilu Z njimi peni se i slini;
I spreminja se v Pesjana! Jedno le mu je ok6! Glava črna i pogana!
V	jedno pleše le nogo!
«Gojko! K meni pridi hoj!»
—	Al' jej odječi nazaj, Ko zamolkel pasji laj : «Pridi! Plešiva nocoj!»
Dragomilo zgrabi strast, Neka hrabrost, neka nada, Več ne plaši je pošast, Niti črna zev propada!
V	prsih grizejo jo zmije,
V	udih trnje jej proklije,
V	gledu molnja jej zašije,
V	žilah vroč se žar razlije!
Skrči mlado se telo, Kakor paj'k v žerjavici, Pa se v vrtoglavici Nagne nad globoko dno:
I pogleda v črno žrelo, Zgrabi se za vrelo čelo, Pa se jej zvrti v glavi,
I — v propad se strmoglavi!
*
* *
Hčerka! Rosna kapljica! — Kakor zvezda Danica 1 — Sinko! Hrastovo korenče!
Gojko! Vitežko prvence!
*
* *
A v visokem zračnem sloju, V resno strogem se pokoju, Tri prikažejo device : Tri sestrice Rojenice;
S haljinami si oči Mokre zaodevajo, Ter z višine množici Žalostno odpevajo :
«Majke radost, Dragomila,» «Njenega življenja cvet!» «Tebi sodi Jasna Vila,» «Jasna Vila, i njen pogled!»
«Sinko, materina slava,» «Vitezov, junakov kras!» «Tebi sodi bog iz Nava,» «Sodi grozni bog Trjas!»
XXII.
Slovo.
I tako se je zvršilol Kakor je sojeno bilo: Dva mladenca bogodana, Zdaj Trj asova Pesjana!
Mera se je prepolnila, Dozorel je črni klas! Sodila je Jasna Vila!
Sodil grozni bog Trjas!
*
* *
Biserojla, Jasna Vila Vilingrad je zapustila; Zdaj le v srcih še prebiva, Le v spominu še je živa!
Samo še Močirlica, Pitoma ponirlica, Slepa v vodici medleva, Ter o Biserojli peva.
Kjer si mešta prej bogata Stvarjala je čarolije, Tam kopač zdaj, i lopata Suhoparno v zemlji rije;
Drzno danes tam koraka Nepobožna noga vsaka: Nemec, Brit, Italijan, Indec i Američan!
Roditelji ostareli
V	tihej togi so ' pomrli, Zapuščeni dvori beli Drug za drugim se podrli;
Nij več grada vrh Soviča, Pod Nanosom nij gradišča, — Puste le še podrtine! Oglodane razvaline!
Danes nij dreves več svetih, Ni od kamena žrtvišč, Tihih hramov i svetišč, S svetim strahom zaodetih!
V	bukovini se, i v logu Več Triglavu ne daruje, Niti koljivo žrtvuje
Se mogočnemu Svarogu;
Nij v osvitu Kolede, Ni v oblaku Dodole, Na somraku nij Morane,
V	cvetu Vesne i Zivane I
Sladka pesem Ravijojle Danes več ne žuboreva. I s planin jej ne odmeva, Zvonka klika Gorovojle!
Kje je vrisk, ropot i hajka, Vrtoglava balalajka? Zbor na Kleku ne zboruje, Nočno kolo ne skakuje!
Vse je pusto! Vse je prazno! Jalovo i dušemrazno! Nij, i nij je, čarobije!
Nij je, bujne domišljije!
*
* *
Bajna doba naših dedov! Daljne zore svit megleni
V	živopisanej kopreni Bujnih slik iz drevnih sledov!
Ko božanstvena podoba
V	medlem vonju od tamjana! Ko mladika iznad groba
S svežim čarom obsijana!
Ali to je dobo gledal Kršni Sovič, ter iž nje mi — Starih časov svedok nemi — Ovo bajko je povedal;
I odtod so se rodile Skromne moje kitice, Te pobožne sličice Biserojle, Jasne Vile!

Slovar k «Biserojli».
A.
Adamant, a, m. slovanska oblika za Dijamant. Agat, a, m. slovanska oblika za Achat. Aždaja, e, i. zmaj, pozoj.
B.
Bajan, a, m. Hagan (Kan) Obrov (Avarjev), ki je vojeval
s carjem Samkom. Balalajka, e, ž. ples, drvenje. Blagodet, i, ž. blagoslov.
Bolgarija, e, ž. tožna pesem o umrlih junakih.
Bora, e, ž. guba (kar je nabrano).
Bosilje, a, sr. Ocymum Basilicum Linäi, Basilienkraut.
Brežulj-ek, ka, m. brežič, grič, holmec.
Bujen, a, o, živahen, buren.
C.
Celivati, m. poljubiti.
Č.
Čedo, a, sr. dete, otrok. Čud, i, i. nrav, temperament.
d.
Dika, e, i. ponos, slava, kras.
Domačica, e, ž. gospodinja, gazdarica.
Dragoljub, a, m. šmarnica,Convallaria maialis L.,Maiblume.
Dražesten, a, o, mičen, ljubek, vabljiv. Dreven, a, o, starodaven.
Dupljaš, a, m. vrsta goloba, ki živi v dupljah, Columba oenas, Holztaube.
f.
Frug, a, m. Frank, Nemec (fruška gora!).
G.
Gatka, e, i. basna, bajka, pravljica. Gmaz, a, m. kar leze, reptilium.
Golobarnica, e, ž. podzemne duplje na Krasu, v katerih
bivajo divji golobi. Gradišče, a, sr. trdnjava, tabor, utrjeno bivališče starih
Slovenov. Grudi, ij, i. mn. prsi. Guja, e, ž. zmija, kača.
Gumno, a, sr. trišče; uglajen i steptan prostor, kjer se
žito vrši i veja. Gušter, ja, m. martinček, podlazica, Lacerta viridis, Eidechse.
h.
Hram, a, m. raz ven klet tudi svetišče, bogomolja, tempelj.
I.
Iztočnik, a, m. vir, vrelec, izvor, studenec.
J.
Jaden, a, o, nesrečen, beden, ubog.
Jakrep, a, m. škorpijon, Scorpio occitanus.
Jar, ja, m. toplota, vročina, pomlad.
Jasa, e, ž. goličava, praznina, neobrasel prostor v gozdu.
Jastog, a, m. veliki morski rak, Astaccus marinus.
K.
Klotar, ja, II. m. fružki kralj v prvej četrtini sedmega veka.
Kolčivka, e, i. dolina (na Krasu).
Koljivo, a, sr. krvava (pozneje tudi nekrvava) žrtva; danes znači kuhano žito, ki se rabi pri raznih obredih pravoslavne cerkve (koljine!).
Kopje, a, sr. sulica.
Koritnjak, a m. vrsta ola (piva) iz ovsa; pije se še dandanes v Gorotanu.
Kosava, e, ž. veter od iztoka.
Kovilje, a, sr. Stipa pennata L., Pfriemengras.
Kresi, ov, m. mn. letni solncevrat, solstitium, Sommer-Sonnenwende.
Kresnica, e, i. Ivanjčica, ovčica, krasuljak, Chrysanthemum Leucanthemum L., Johannisblume, Maßliebe, große Gänseblume, Orakelblume.
Kršen, a, o, kamenit (Kras je kršen).
L.
Lahor, ja, m. veter od zapada, Zephyr.
Lepršt-eti, im, vrvoleti, vrvotati, nemirno letati.
Ljubopiten, a, o, radoveden, radoznal, vedom, vedoželjen.
Ljutovid, a. m. knez Posavine v prvej četrtini devetega veka; vojeval je proti Frugov.
Lukav, a, o, prepreden, zvit, hudoben.
M.
Mažuran, a, m. Origanum maioranum L., Majaron.
Mirisen, a, o, vonjit, dišeč.
Mletčan, a, m. Benetčan, Venecijan (Mletki = Benetki).
Močirla, e, i. Človečja ribica, Proteus anguineus, Grottenolm.
N.
Nari-cati, čem, toževati, jokati, vzdihovati (posebno za umrlimi).
Nemušč, a, e, nemušči jezik — jezik živalij.
Neretva, e, ž. reka v Hercegovini; pritok Jadranskemu morju.
Nevin, a, o, nedolžen, čist.
O.
Odgonetka, e, ž. nasprotje zagonetke = uganjke; torej ugib.
Odojče, eta, sr. otročič, ki sisa, se doji.
Okom, na okom = navzdol.
Oman, a, m. Inula Helenium L., Alant.
Omorika, e, 2. smreka, Pinus abies L., Fichte.
Osek, a, m. naplavljena zemlja, nanos, prod, rtina.
Osoje, a, sr. stran za solncem, senca.
Ož, a, m. anguis fragilis, slepček, Blindschleiche.
p.
Perunika, e. ž. bogiša, sabljica, Iridea, Schwertlilie. Pitom, a, o, krotek, prijazen.
Pitomina, e, ž. orana, obdelana zemlja, nasprotje ledine. Piščal, i, ž. cev, Tibia, Schienbein.
Plahovit, a, o, bujen, buren, živahen, nestašen, nemiren.
Plitica, e, ž. krožnik, pladenj, plošček, Teller.
Podbočnica, e, ž. podpor, podpirač, Pfeiler, Pilaster.
Pogan, a, o, gnjusen, ostuden, nečist, grd.
Porani-ti, im, vstati (zgodaj = rano).
Postojbina, e, ž. domovina, bivališče, zavičaj, dom.
Pošev, a, o, kriv, nagnjen po strani, kos.
Pramen, a, m. kita, koder, šop, splot.
Presenet-noti, nem, prestrašiti, vzbuniti, iznenaditi, pre-
neraziti, vzbuditi. Prisoje, a, sr. stran pod solncem, solnčna stran. Pročelje, a, sr. častno mesto pri mizi, glava mize, miza. Proklas-ati, am, pognati klasje. Prolist-ati, am, pognati listje.
Prosvib-noti, nem (od svibati) pognati, kliti, diti, niknoti. Prozbor-iti, im, progovoriti, besediti, reči.
r.
Rakita, e, ž. vrsta vrbe, Salix caprea, Bandweide (Ra-
kitnik, vas pri Postojni!). Razgran-ati se, am, (od grana = veja) pognati veje,
razvejati, razprostrti, razmrežati se. Ročišče, a, kraj i čas skupa, skup, zbor, zbirališče. Rojte, —, ž. mn. čipke, franže,
S.
Samko, a, Samo; osnovatelj i car prve slovenske države v prvej polovini sedmega veka; vojeval je proti Frugov i Obrov. Šejka, e, ž. sestrica. Sen, i, i. senca, duša, duh. Skot, a, m. živinski porod, žival, zver. Smilje, a, sr. Gnapharium arenarium L., Sandruhrkraut. Spašenje, a, sr. reščitev, reščenje.
Steg, a, m. grb, znamenje na drogu, zastava, Standarte. Stolpanica, e, ž. pri drevnih Slovenih (pri Srbih še danes)
gospodinja, domačica. Strava, e, ž. pri drevnih Slovenih posmrten obed; pri
Srbih še danes «dača». Struja, e, ž. tok, vrva.
Sveženj, a, m. zavežljaj, zavoj, zvitek, vozel j, spona. Š.
Škipetar, ja, m. Arbanas, Albanez, Arnaut.
t.
Tamjan, a, m. kadivo.
Treper-iti, im, mrgoleti, lebdeti, brleti, plapoleti, utripati.
Trogir, ja, m. dreven grad na zapad od Špljeta, italijanski Trau.
Trsten, a, m. dreven grad na sever od Dubrovnika, italijanski Canossa.
U.
Ucinj, a, m. dreven grad v Črnej gori, italijan. Dulcigno.
Ugled, a, m. čast, pošta, štovanje, uvaženost, blagorodnost.
Umebes, a, m. ropot, vrišč, krik, vpitje, razgrajanje.
Urok, a, m. (od uročiti = žareči) zagovarjanje, zareka, vražanje, vraža.
Usmotr-iti, im, zagledati, uzreti, zapaziti, vočiti.
Utvorina, e, ž. utvora, pošast, spaka.
v.
Verjenik, a, m. ženin, zaročnik.
Verjenica, e, ž. nevesta, zaročnica.
Vid-ati, am, celiti, zdraviti, lečiti.
Videm, a, m. mesto v Italiji, Udine; v okolici še danes živi 30.000 Slovencev.
Vidik, a, m. vidno mesto.
Vidovit, a, o, kdor več ve i bolje je sreče, nego drugi; občuje z Vilami.
Vlastelin, a, m. množina vlastela, e, plemič fevdalnih slovenskih držav.
Vogastograd, a, m. dreven grad tam nekje, kjer je sedaj Bruck an der Mur (Morava), tam Samko pobije Fruge i Obre.
Vranilje, a, sr. Ariganum vulgare L., Dosten.
Vrzel, i, ž. luknja v plotu ali zidu, odprtina, lina, Lučke, Bresche, Scharte.
Vsevlad, a, m. veliki župan slovenski i mogočen vladar v prvej polovini šestega veka.
Vtori, a, o, drugi (Vtorek!).
z.
Zagrl-iti, im, objeti.
Zanos, a, m. zavzetost, zamaknjenost, navdušenost. Zaranki, ov, m. mn. čas pred mrakom, zaton. Zavet, a, m. obljuba, oporoka, zakon, zarok. Zavičaj, a, m. ožja domovina, postojbina. Zova, e, i. Syringa vulgaris L., liljak, Flieder.
Ž.
Živopisati, šem, slikati.
Žolt, a, o, rumen (rumen je prav za prav «orange», gelb je pa žolt).
•5
Bučar, Biserojla.
177
Bajeslovni imenik.
Opomba. Dobro vem, da so strokovnjaki iz kataloga kritične vede izbrisali dokaj bajeslovnih likov, ki so v ovem imeniku navedeni; ali to meni nij moglo dati povoda, da te like opustim v delu, ki želi podati pesniško sliko, a nikakor ne eksaktne raziskave. Kaj se nas tiče, da-li je koji lik zares iz poganskega izvora, ali si ga je pa narod pozneje ustvaril? Dosti, da si ga zamišlja, o njem pripoveda i peva, a sim ter tje še celo vanj veruje! Beležim dakle čisto kratko i nekritično. Vzel sem te podobe deloma iz lastnih spominov domačih, deloma sem zanje pozneje izvedel med Srbi i Hrvati, deloma sem se pa poslužil del dr. Gregorja Kreka, J. Hanuša i S. M. Milojeviča.
Besi — zlobna božanstva v obče, človeku sovražna;
vladajo pozimi. Besomar — zlobno božanstvo; bližje obeležje neznano. Brodarice — (tudi Rusaljke) zlobne Vile, bavijo se ob potokih, rekah i ob morju, i prebivajo v steklenih gradovih pod vodo. Cvetana — menda isto, kar Devana; boginja rodovitnosti, rastljin i cvetic. Čatež — blag lik; pol človek, pol kozel; živi v gozdu i rad pomaga.
Čojčol — priimek Morane ali Morana — boginje,
boga smrti. Davor — bog hrabrosti, vojne i junakov.
Daždbog — personifikacija solnca, bog vsega dobrega, rodovitnosti, sreče i bogatstva.
Devana — kar Cvetana.
Div — tič zloslutnik z jeklenim kljunom.
Dodola — (tudi Dodol) modifikacija Vesne; boginja rodovitnega dežja.
Dodon — onomatopoetično ime Peruna; bog groma (a bliska ne).
Domovoj — jeden mnogih domačih bogov; pokrovitelj doma i družine.
Glodež •— nagajljiv, dosaden škrat; gloda prelje, ako predejo črez polnoč.
Gorovojla — imd jedne Vile planinkinje.
Jagababa — ime jedne Poludnice; tudi tretja (zlobna) Rojenica; grda, zvita i hudobna starka.
Judana — imd jedne Vile Brodarice (Rusaljke).
Koleda — (tudi Koledo) personifikacija rastočega solnca, boginja (bog) zimnega solncevrata.
Kres — (tudi Kupalo) personifikacija zrelega solnca, bog letnega solncevrata.
Kupalo — kar Kres.
Kurent — bog uživanja, veselja i razuzdanosti.
Lada — (tudi Prija) modifikacija Vesne; boginja toplega pomladnega zraka, boginja lepote.
Lelj — bog druževnosti i ljubezni.
Leljana — sestra Leljeva; isto obeležje.
Malik — (tudi škrat) blago bitje, živi v gozdu, donaša srečo, pokazuje zaklade.
Marant — modifikacija Morana-e; črn pes zloslutnik; javlja smrt.
Mira — modifikacija Morane; boginja spanja, sanj, miru i. počitka.
Mitalo — zloben lik v podobi psa, ki živi ob vodah i dviga nevihte.
Mora — modifikacija Morane; zla osoda.
Morana — (tudi Moran) boginja — bog mraza, zime, otrpnelosti i smrti.
Mrak — sluga Moranin; zloben lik, ki deco krade.
Nav — (tudi Navje) raj, na nekem otoku nad oblaki; bivališče umrlih i nerojenih; logi i livade; večna pomlad.
Netek — nagajljiv, dosaden škrat; požrešnež.
Perperuša — zlobna boginja; bližje obeležje neznano.
Perun — jeden najvišjih bogov ; bog groma i bliska, tudi strel i dežja.
Pesjani — zlobna bitja jednooka, jednonoga, kosmata, pasjeglava; ljudožerci.
Planinkinje — blage Vile; bavijo se v planinah.
Poludnice — zlobne Vile.
Pozoj — zmaj; biva ob vodi i dviga nevihte.
Premrl — človek, ki je umrl, ali nij zgnjil, marveč ponoči se vrača iz groba ter siše kri svojih sorodnikov, ki vsled tega hirajo, umirajo i tudi Premrli postanejo.
Prov — (tudi Provid) bog prava i pravičnosti.
Radegost — bog družbe, prijateljstva i gostoljubja.
Ravijojla — ime jedne Vile Planinkinje.
Rojenice — (tudi Sojenice) ženska božanstva, tri sestre (dve blage: Zlatababa i še jedna, i jedna zlobna: Jagababa) sodijo otrokom osodo.
Rusaljke — kar Brodarice.
Stribog — zloben bog; bog vetra i viharja, nevihte i nesreč; uničitelj blagostanja.
Svarog — za Triglavom najvišji bog; stvarnik zemlje i neba; bog nebes, solnca i svetlobe.
Svetovid — bog zraka i štirih letnih časov.
Škrat — kar Malik.
Tatrman — zloben lik; povoden mož; krade dekleta.
Torklja — dosaden ženski lik; zamotava predivo na kolovratu.
Trdoglav — zloben lik, demon zime.
Triglav — bog nad bogovi, izvor vsega, kralj vesoljnosti.
Trjas — (menda kar Trojan) zlobno božanstvo; bog groze i strahu.
Uris — personifikacija osode.
Usod — bog osode; soditelj.
Ved — neprijazno bitje; dela solnčni mrak.
Veles — modifikacija Daždboga; bog živine, čred i pastirjev.
Vesna — personifikacija budeče se prirode; boginja življenja i pomladi, svetlobe i pomladnih ravno-dnevnic.
Veščice — čarovnice, čarodejnice.
Vetrogonja — bitje, ki odganja oblake; dela lepo ali grdo vreme; tudi točo.
Vidarice — Vile, ki vidajo (lečijo, zdravijo).
Vodan — zloben bog povoden.
Volkodlak — umrl človek v podobi volka; tudi kar Premrl.
Zagorkinje — blage Vile; bivajo po logih i ravninah.
Zduha — umrl, ali pa tudi živ človek, ki se je bogovom prikupil; z bogovi občuje, donosi srečo, tudi je vetrogonja.
Živana — menda modifikacija Vesne; boginja življenja.
Tiskovni pogreški.
Stran	kitica	vrsta	namesto	čitaj :
21	i	i	Cesto	Često
35	i	i	Zivi	Živi
■ 131	4	4	bože	boža.