Januš Golec: 20 in dvig. Ljudska povest. Po prihodu žandarjev so zginili kmetje, med katerimi so spoznali člani komisije Mihaela Zupančiča, ki je bil tamkaj blizu doma. Orožniki so ga šli iskat in so dobili ženo samo doma. Gospodarja so izsledili v hosti. Odrezal se jim je, da on ni Zupančič, pač pa Mihael Smuk. Orožniška patrulja ga ni poznala in ga radi napovedi krivega imena tudi ni zagrabila. Naslednji dan se je pojavilo pri Zupančiču kar osem žandarjev. Aretirani se je branil, da bi izdal tovariše in radi tega so ga odgnali v Celje. Celih 14 dni so ga vicali v preiskovalnem zaporu. Grozili so mu, da ga bodo poslali v Gradec, če ne pove, v kaki družbi je motil in preprečil delovanje razkuževalne komisije. Sedaj je povedal, da so bili njegovi spremljevalci Župelevčani, ki imajo tatnkaj več vinogradov. Vse so zaprli. Vsak je dobil pol leta zapora in tudi Zupančič pol koledarja poleg preiskave. Vodja puntarjev je bil ustreljen. Komisija je kar sama in prostovoljno ukinila svoje ničevo delo, ki je rodilo toliko nevolje in bilo zaključeno z usodepoinimi streli. Po teh dejstvih bi vsak trezno misleč pri-. čakoval, da bodo imeli tolikanj od oblasti po nepotiebnem nadlegovani kmetje mir. Kaj še! Glavni ples ter obračun s puntarji je pričel šele po ustrelitvi Lapuha ter Petana in po tihcm razhodu razkuževalne komisije. Brežiško okrajno glavarstvo je prejelo iz Gradca povelje, da naj polo/i ter vtakne pod ključ vse one, kateri so imeli kako večjo besedo med uporniki in predvsem seveda drzneže, kateri so obmeta* vali orožnike s kamenjem. Žandarji v brežiškem okraju so se čutili prcslabe, da bi se lotili težavne in obenem skrajno nevarne naloge. Vse je trdno verovalo, da se bodo kmetje resno uprli, če jih bodo dražili z aretacijam\ in s preganjanjem nedolžnih. Česar so se branili orožniki, bi naj opravilo nem* ško vjjaštvo. V kraje, kateri so bili v Gradcu pro« glašeni za najbolj pobunjene, so poslali oddelke vo.*_ jakov iz Gornj«; Štajerske. i Ob pojavu vojaštva so možje in fantje zapustili domove in se skrili v gozdove od Svetih gor do Podsrede. Vojaki so temeljito preiskali zrevolucijonirane župnije. Prijeli so le primeroma malo res krepkih možakarjev, katere so brez nadaljnjega polovili in jih odgnall v Brežice. Očividci pripovedujejo še danes, kako žalosten (e bil pogled na te reveže. Vklenjeni so bili po (dva in dva na kratkih verigah, ki so bile spetc s podolžnimi lanci. Kakor sužnjc so odpeljali te žrtve v Celje in jih oddali v zapore tamošnjega okrožnega sodišča. Pričela je dolgotrajna ter dolgovezna preiskava in ta je pokazala slednjič čisto drugo sliko, nego si jo ie bila naslikala politična oblast na neosnovane ter zbegane ovadbe. Sodnija se je popolnoma prepričala, da je podžgala ljudsko nevoljo in zakrivild zadnji krvavi dogodek več ali manj politična oblast sama. Na dolgi vcrigi v Celje pripeljane kmete, ki so bili obdolženi najhujšega hudodelstva, so po temeljiti preiskavi izpustili. Z izpustitvijo nedolžnih so se upali iz šum ter iz Gore tudi oni, katerim je morda vest očitala, da so le kaj zakrivili, Ni se zmcnil za nje ne okrajni glavar in tudi nobeden orožnik! Eden glavnih vzrokov, da niso prenehali že koj po novih odporih kmetov napram razkuževalni komisiji, je bil tudi ta, ker je bilo pri politični oblasti in pri komisiji nemško ter nemškutarsko uradništvo. Nemško čuteči so že tedaj prežali na vsako priliko, da so se lahko znosili nad slovenskim kmetom. Slovenski kmet, iz katerega se je množilo ter obnavljalo slovensko izobraženstvo, je bil nemškutariji trn v peti. Kcr drugačc niso mogli toliko privijati SIovencev, so jim pač škodovali po možnosti na videz nedolžni način za obči bLgor potrebnega — razkuževanja. Ako bi jim bilo istinito samo za pobijanje ter iztrebljenje trtne uši, bi bili svoje delo vršili po trgatvi in ne ob času, ko so resnično povzročali vinogradnikom najvcčjo škodo! Moramo pa tudi povedati, da so se kmetje v tem zadnjem puntu upravičeno postavili po robu in so s svojo puntarsko organizacijo dokazali politični oblasti, da niso več brezpravni tlačani! Za slučaj, da bi bil kmet v spodnjih krajih mirno gledal početje ušive komisije, bi mu bila ta čepela na vratu, dokler bi še bil lukal Lak trs iznad zemlje. Vleči mastne dnevnice in dražiti miroljubnega kmeta, to vendar ni težaven poklic! Pri spregledu, da gre razkuževalcem za denar in za nepotrebno in peklensko zlobno uničevanje vinskega pridelka, je zavrela kmetom kri '... segli so po samoobrambi. Grozili sj očito ušivcem, jih zmerjali, razganjali in konečno je došlo do dveh smrtnih žrtev, predno so uvideli na višjih mestih: če se kmet buni napram razkuževalcem, samo brani svoje lastninske pravice! Vest o ustrelitvi dveh na Sromljah ter o odgonu nedolžnih v verigah v Celje je razburkala celo Slovenijo. Radi obče nevolje ter skrajne napetosti je popustiia oblast, da, čisto ponehala z izgovorom, da ji je pomirjenje naroda prva skrb. Npmce-n ia nemškutarjem ni biio za ljubi mir, ampak iz strahu so odjenjali in so prepustili času, da je ta zaustavil kri iz ljudskih ran! Vinko Lapuh in Martiu Petan st.i padla. v borbi za ljudske pravice. Zagrcbli co ju iz bojazni pred kmečko osveto liki najnevarnejša razbojnika na skrivnem. Kmečki narod, za ka'erega boljšobit sta dala življenje, ni pozabil na narodna junaka. Ni jima postavil daleč vidnega spomenika, dasi sta ga zasiužila. Več nego kamen in v njaga vklesane zlate črke sta vredna narodna pesem in pripovedka. Narod, zbran pri delu po novih vinogradnih na sadih in pri litru amerikanca prepeva žalostne in ve sele o Lapuhu, ki je kazal neustraš--o skozi leta na braniku ljudskih pravic pest tlačiteljem Nemccm in mnškutarjem. Matere, babice in tete p-ipovedujejo še d?"es mlad".i, kako je končal boj -n r^stoj stare trte s prelitjem krvi dveh ijudskih borcev. Ne papir in ne kamen ne znala tako prisrčno, trajno in hvaležno ohraniti skozi stoletja spomina na res pravc ljudske junake in prvobojevnikc kmečkih pravic, kakor narodna pesem in ljudska piavljica! Vinko Lapuh in Martin Petan sta zaslužiia, da sta postala deležna liudskega počeščenja in radi lega bo ostal spomin na nju med vinogradniki po spodnjih krajih svež in živ! » Ob času naše povesti še ni imel kmet naročcnega časopisa. V dobi propadanja stare trte po spod- njih krajih časopisi niti tolikanj potrebni niso bili. Skozi leta je podil en važen dogodek drugega. Ljudje so imeli neprestano dovolj sveže snovi za pogovore. Prihajačem ni bilo treba prijeti za nobeno težavnejše delo, imeli so najlažji ter tedaj hvaležni posel raznašanja novic. In tedanje novosti niso bile kake ženske čenčarije, ne — dogodki, ki so posegali globoko v kmečko življenje! Še pri najbolj svežem spominu na smrt Lapuha in Petana je že buknila iz Zagorja vest, da bo ta in ta dan v Zagrebu obračun z glavnimi krivci razsežne stenjevškc tolovajske tolpe. Zopet dogodek, kateri je res zanimal vse obsotlske kraje. Omenili smo že na kratko, da je bila Katičeva Veronika in žena glavarja razkrinkanih tolovajev le kratko v preiskavi. Izpustili so jo, saj ni padla na njo niti senca krivde. v O njenem možu so ostale vse poizvedbe brezuspešne. Ni čudno. Še danes ni prav nič težaven pobeg pred roko prav:-e koj za Zagrebom. Kam se je skril, kam pobegnil ali se je morda celo prepeljal preko morja v Ameriko, niso mogli dognati. Pasariču niso mogli do živega, pač pa njegovemu obsežnemu imanju. Dokazali so mu vodilno krivdo pri več roparskih umorih. Sicer ni ubijal lastnoročno, ampak je zasnoval napade in naročil ubijanja. Kmalu so zvedeli za najbližje sorodstvo umorjenih ter oškodovanih. Pasaričevo posest in imetek je oblast zaplenila, prodala na javni dražbi in razdelila znatni izkupiček med one, kateri so dokazali, da so trpeli škodo od stenjevških roparjev. Veronika ni bila na soposest in bi tudi sicer ne bila branila imetka, katerega se je držala kri. Bolj nego Veroniko je zmajal preiskovalni zapor prav pri življenjskem korenu starega Katiča. Vse na svetu mu je bilo premoženje. In za štirimi stenami je imel dovolj prilike za spoznanje, kako je denar tolikokrat plašč za tolovajske glavarje. Vsa izpraševanja ter besedna navijanja starega Katiča so potekla brez najmanjšega upravičenja za sum, kaj šele za krivdo. Česar ni znal, ni mogel izpovedati >'n česar ni zakrivil, tega se ni mogel obtožiti. Prcdno je bil opran za prepričanje preiskovalnega sodnika, je trajalo precej časa. Zapor, četudi samo preiskovalni, a pri zavesti popolne nedolžnosti je za podeželskega bahača — vendar pa poštenjaka kal smrti. (Dalje.)