Kmetijske in rokodělske novid
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 22. Prosenca 1845.
List 4.
Ma vèrtu z drevjem nasajenim
Preblago hišico imam ,
Obdana s poljem je rumenim,
Za dom gosposki je ne dam.
Tam unstran bistrim ob potoki
Ležé zeleni travniki,
Med nogradi v prijazni loki
Pa béla cérkvica stojí.
Na věrtu z drevjem nasajenim
Prežlahtno sadje mi zori.
Na bližnjim polji pa rumenim
Se klasje zlato mi bleši.
Zeleni travniki dajejo
Mi klajo za živinico,
Vinogradi pa prinesejo
Presladko vinsko kaplico.
O zgódni zarji mlad'ga dneva
Me zvon iz béle cérkvice
Budi, moliti mi veleva ;
Po tem pa déla lotim se.
Grem tje na polje al v dobrave
In orjem, sejem al kosím,
Ter velicanstvene narave
Vladarja, stvarnika častim.
Takó mi mine dan vesélo,
Ker je prigovor vsak'mu stan':
De človek naj žíví za délo
In déla za živlenje, — znan.
In kadar sonce milo daje
Dolinam, hribčikam slovó ,
Jez tudi délo dokončaje
Vesél, dovoljen grem domó.
Naj, kupec! ladje ti bogate
Na sinjim morji plavajo,
In naj, rudar! rumeno zlate
Ti rúdorovi davajo ;
Jez zadovoljen sim s kmetijo
In s svojo ljubo hišico,
Ne ménjam z vaji bogatijo
In z vaji žlahtno nošinjo
Rés dostikrat mi pót od čela
Pri težkim délu se cedí:
Ko snég zapade polja, sela,
Pa ojstra zíma mi grozí:
Al sej stanú ni brez težave,
Med cvétki tudi tèrn tičí;
Dovoljnost vir je sréče prave
Ki nam živlenje osladí.
Zató, dovoljnost! mati sréče,
Le zvésta bodi meni ti ;
In ti, o Bog! blagodaréče
Ne vstegni svoje roke mi.
Iz Stávnice (Šemnic) na Ogerskim.
A. Pirnat.
Kmetovavec.
Od viſoko sboljſhaniga sdelovanja roko-
delſkiga orodja.
V velki fabriki goſp. Franza Wertheima
v Kremsu v sgornimu Eſtrajhu ſe isdeluje mnogo
orodje in vſake ſorte ojſtrina sa misarje, ſkri-
narje, ſodarje (pintarje), kolarje, teſarje
i. t. d.
Wertheimova jekléna ojſtrina ſe lozhi od
naſhe domazhe v tem: Naſhi kovazhi ali jeklarji
podſtavljajo sheléso s jeklam na tako visho, de oni
zele kepe jekla na-nj pervarijujejo; na-nje mu jeklo
mehkujejo, in ga na tanjko po shelési raskovavajo.
Slo pomudi tak isdelek, predin ſe mu na bruſu
potrebne ojſtroſti dati samore, ker ſe kaléno jeklo
le kaſno sbruſi.
Wertheim pa pervari na shelesno ali resavno
klinjo she perpravno tanjko islezheno jeklo. Nadjana
jekléna pljoſhza ſe ſprime na zhudno visho le po
resni ſtrani klinje, takó, de sabovk ojſtrine ni jeklen,
ampak oſtane is goliga shelésa, ſamo résna ſtran je
pojekléna; savoljo tega tedaj Wertheimove rasne
resála pri sbruſhevanju zló malo pomudé; tudi ſo
njegove ojſtrine v rési bolj shive od naſhih; ve-
liko drasheji pa tudi niſo od navadnih. Savoljo te
umne snajdbe in obzhnokoriſtniga sdelovanja ima
Wertheim pravizo, ki jo je she njegov prednik
od ſvétliga Zeſarja sadobil, de le on ſam ſme po
vſih zeſarſkih deshelah ſvojo takó isdelano robo pro-
dajati. Wertheim sdeluje ne le ſamo jekljino,
ampak obdeluje tudi k vſaki ojſtrini poſébni leſ in
jo va-nj vdeluje, kakor je sa rasno rokodelſtvo
potréba.
V piſarnizi kmetijſke in rokodelſke drushbe v
Ljubljani (Salendrovih ulizah Nr. 195 bliso Bre-
ga) ſo rasni Wertheimovi isdelki sa vſakiga na
ogled poſtavljeni. Salogo Wertheimoviga orodja
ima v Ljubljani gosp. Anton Kriſper, kupez na
velkim tergu, in jo prodaja na drobno in na debelo,
tudi po ſamim, kakor kdo potrebuje. Le to orodje
je she tako napravljeno, de ga vſak rokodelez, ki
ſi ga kupi, bres vſiga sadershka lahko v roke vsa-
14
me in rozhno s njim déla. Po vredni zeni ſo rasni
obli sojſtrimi klinjami: namrezh, ſtrugazhi voski
in ſhiroki, rogazhi, gladeshi, ſpahivniki.
lajſhtovniki manji in vezhji, sobniki, ſhi-
povniki, shlebniki, ſvédri in ſvéderzhiki,
vſe ſorte rozhne shage in drésalze, dléta,
pile, raſpile, resivniki, ſekire, shamplake
in plankazhe.
Leſkoviz.
Kakó ſe dajo miſhi is njiv odgnati.
Tudi miſhi po polji imajo ſvoje letine in ſvoje
vreme, in kader ſe jih veliko na obſejano njivo
pertepe, veliko ſhkodo naredé. Tudi letaſ ſèm ter
tjè polje slo nadlegvajo. Kmetovavzi vſih deshelá
ſe she tedaj veliko lét prisadevajo, pomozhke
soper te ſhkodljive goſtazhe isnajti in gotovo bi she
v tem bolj ſrezhni bili, ko bi ne bili tolikajn po
ſtrupenih rezheh popraſhovali, temuzh v drugazh-
nimu obdelovanju svojih njiv ſredſtvo soper te
shivali iskali. Pred dvem letmi je goſp. Janes
Konrad, fajmoſhter na Shtajerſkim, z. k. kme-
tijſki drushbi v Gradzu osnanil, de ſo kmeto-
vavzi njegove ſare s tem grosno veliko miſh po njivah
pokonzhali, de ſo is ajdove moke in miſhize
shganze ſkuhali in jih po miſhjih luknjah potaknili.
Imenovana kmetijſka drushba je pa pred tem hudo
ſtrupenim in nevarnim ſredſtvam ſvarila in je kme-
tovavzam te le nar gotovſhi pomozhke priporozhila:
1. globoko orati, 2) njive zhiſto od vſih
oftanjkov otrebiti in jih 3) na ſpomlad s
gnojnizo is ſtraníſh (ſekretov) poſhkropiti.
Podovor
kmetiſhkiga ozheta s ſvojim oſme ſhole suzhenim
ſinam, v meſzu Proſenzu.*)
Şin pridši v hiſho ſi mane roke in pravi:
Daneſ je pa mersla.
Ozhe ſedezh pri pezhi, pipizo v uſtih, mu
odgovorí: No Janes! kér ſi ſe she v oſmi ſholi na-
ravoſlovja suzhil in ſi she vezhkrat pravil, de sdaj
marfiktero prigodbo v natori samoreſh rasloshiti, povej
mi, od kod pa pride, de je po simi takó merslo?
Şin. Posimſki mras pride od tod, kér po simi
ſo kratki dnevi in dolge nozhí, tedaj le malo ſonzh-
ne gorkote dobivamo; ſonze ſtoji nisko nad naſho
semljo, njegovi sharki le po ftrani na-njo padajo,
naprejsderzhe in ne ogrejejo semlje takó, kakor
takrat, kader padajo bolj navpik ali naravnoſt na-
njo in vezh zhaſa oſtanejo na meſtu; vezhidel pihajo
po simi hladni vetrovi in srak mozhno smrasijo, in
od tod pride mras.
Ozhe. To je she nekaj. Od kod pa to pride,
de je vezh del meſza Proſenza vezhi mras, kot
pa meſza Grudna, deſiravno sdaj she dan raſte,
in ſonze vikſhi ſtopi?
Şin. To ſe pa takó sgodí: Meſza Grudna imata
ſhe semlja in srak nekoliko poprejſhne poletinſke
gorkote, ktera pa smirej bolj minuje, in je ſhe sa
ta meſez kaj ne oſtane, mras smirej bolj raſte, ako
ravno she ſonze nekaj vezh gorkote da, ko v pre-
tezhenim meſzu.
Ozhe. Tega pa ne rasumém dobro.
Sin. Ukasajte jutro sjutraj enakomérno saku-
riti obedve pezhi v tem konzu hiſhe, kjer bo ſhe
od daneſ nekoliko gorkote oſtalo, in v unim konzu,
kjer daneſ ni bilo sakurjeno, in najdili boſte, de
bo ta hiſha she gorka, v drugi ſe bo pa kurjava
ſhe malo posnala, in de bo potreba marſikako po-
leno priloshiti, preden bomo hotli v nji tako gor-
koto napraviti, kakorſhna bo v tem konzu od perve
kurjave.
Ozhe. To je pa she reſnizhno, kar mi od
kurjave poveſh, sakaj to ſim she vezhkrat ſkuſil.
Sin. Ravno takó je tudi s mrasam tega in
uniga meſza. V pretezhenim meſzu je ſhe nekaj
gorkote od leta in jeſeni, satorej ſe ſonzhna kur-
java bolj posna, ko v tem meſzu, kér je vſa gor-
kota preſhlà.
Ozhe. Ta je ſpet reſnizhna; ali bi mi pa tudi
samogel povedati, od kod de pride, de je po simi
pri ſnegi ali jeſeni pri ſlani takrat nar huji mras,
kader sjutraj sazhne ſonze ſijati.
Şin. To pa pride od tod, kér takrat, ko ſonze
poſije, ſe sazhne ſneg in ſlana tajati. K tajanju
ſnega ali ſlane je pa veliko gorkote potreba, ktera
bo vseta is blishnjiga sraka, in takó poſtane srak
bolj mersel, kot je poprej bil.
Ozhe. To mi pa ne gre v glavo.
Sin. Le pozhakajte, vam bom pa pokasal,
kakó de ſe to godí. On gre is hiſhe, vsame zinaſti
okroshnik (talar), prineſe na njemu ſnegá in ledú in
pravi: Glejte! tukaj je ſneg in led; va-nj bom djal
peſt ſoli, na ravno sdaj mozhno vrozho pezh bom
pa nekoliko vode vlil, ktera bo na enkrat vrozha
poſtala, in v to vodo bom pri ti prizhi okroshnik s
ſnegam in ledam poſtavil. Sazhne na okroshniku
meſhati, de ſe hitreji ſneg in led tajata in pravi:
Poglejte, okrashnik je k pezhi primersnil!
Ozhe. Sa boshjo voljo! ali zopraſh?
Sin. Ne zopram ne, ſaj tudi ne snam; to ſe
je pa prav ponatorno takó le naredilo. Led in ſneg
na vrozh kraj poſtavljena in ſhe s ſoljo smeſhana,
ſta ſe sazhela hitro tajati. K tajanju je bilo pa po-
treba veliko veliko gorkote. Ta gorkota je bila po-
tegnjena is pod okroshnika, sató je pod njemu
takó merslo poſtalo, de ſe je led naredil in de je
okroshnik primersnil.
Ozhe. Janes! reſnizhno ti povém, ako bi mi
bil kdo drugi to naredil, zopernika bi ga imenoval,
tebi pa she verjamem.
Şin. Takó ſe sgodi tudi pri ſonzhnim is-
hodu, kér bo k tajanju ſnegá in ledú potrebna
gorkota sraku odtegnjena in sató bolj merslo poſtane.
Ozhe. Si jo she ſpet dobro sadel. — Tega
pa vender ne boſh vedil, sakaj de je v naſhim
ſpodnjim hramu (kevdru) po simi gorko, po leti
pa merslo?
Sin. Tudi to vam hozhem rasodeti. To isvira
od naſhe obzhutljivoſti, in ne od vezhi in manji
gorkote v hramu, ktera je ſhe po leti vezhi, ka-
kor pa po simi, deſiravno ſe nam drugazhi sdi. Po
simi je srak svunaj hrama mersleji, po leti pa gor-
keji. Pridemo po simi is mrasa v ſpodnji hram, ſe
nam sdi gorko, pridemo pa po leti is vrozhine v
hram, ſe nam merslo sdi, deſiravno je gorkota v hramu
smirej slo enaka, kar tudi gorkomér pokashe.
Ozhe. Ne moram te prav rasumeti.
Sin. Ako ſedite v hiſhi, kader ſe she malo
s-hladi, vam bo sazhelo biti merslo, ako pa v ravno
takó gorko hiſho pridete is mrasa, ſe vam bo pa
sdelo, kakor de bi bila ſhe prevezh sakurjena, in
ta raslozhek ne pride od bolj in manj gorke hiſhe,
ampak od obzhutljivoſti; ravno takó je tudi s
gorkoto v hramu.
Ozhe. Şpet ſi me pa preshugal, sakaj kar ſi
mi povedal od gorkote hiſhe, mi tudi od gorkote v
*) Taki poduki ſo nam prav po volji, satorej proſimo vezh
enakih.
Vredniſhtvo.
15
hramu verjetno ſtori. Pa vezhkrat ſim ſi she miſlil,
sakaj de je Bog tudi mras vſtvaril. O kako prijetno
bi vender bilo, ko bi ne bilo ne mrasa, ne sime!
Şin. Tudi mras in sima imata ſvojo koriſtnoſt.
Sakaj, ko bi ne bilo sime in mrasa, bi naſ tudi
ſpomlad ne rasveſelila, in bi nam leto prijetno ne
bilo; kar zhlovek smirej ima, ga nizh prav ne ve-
ſelí, in ſe mu ſhe lahko oſtudi. — Mras zhiſti srak,
obvarva pred mnogimi bolesnimi in naſ pokrepzhá.
Goſpod miſionar Pirz piſhejo v lanſkih bukvah
Leopoldinſke bratovſhnje, de ſo v ſeverni Ameriki
neki narodi, kteri ſe tudi pri nar vezhim mrasu ne
grejejo pri ognju, ampak ſi naredé po simi hiſhe
is ſnega in okna is ledú, ſe v njih vkup ſoſe-
dejo in presimijo v ſtradu in mrasu, kakor bibri v
berlogih. Ta narod ima bojè nar vezhi, nar mozh-
neji in nar sdraviji ljudi, kteri ſo vedno sdravi in
veliko ſtaroſt doshivíjo. — Mras pripomozhi tudi k
rodovitnoſti semlje. V mrasu mokrota v semlji smers-
ne. Voda ima pa to laſtnoſt, de ſe rastegne in ras-
ſhiri, kader smersne, kar ſe lahko is tega ſposná,
de zhe voda v kaki saperti poſodi smersne, jo ras-
neſe in rasbije. Tedaj ſe v semlji smersnena voda
ali mokrata tudi rastegne, semljo vsdiguje in rahlja,
kar ſe ozhitno vidi pri ſreshu, kteri nizh drusiga
ni, ko smersnena in rastegnjena mokrota semlje. Po
tem pa semlja bolj rahla in mehka poſtane, in tedaj
tudi bolj rodovitna. Satorej je bolji ſpomladi, ko
drujikrat terdine orati. — Sima pokonzhá tudi ſhkod-
ljive seliſha, shivali in druge ſhkodljive rezhí; nam
je tedaj tudi od te ſtrani koriſtna.
Ozhe. Tudi to ſi mi na tanjko rasloshil, in
sdaj ſhe le ſposnam, de ima tudi sima ſvojo dobroto,
in de je Bog tudi pri nje ſtvarjenju ko moder go-
ſpodar ravnal, sa kar mu gre zhaſt in hvala! Mene
pa ne greva, de ſim te v ſholo poſlal, kér fi ſe
toliko lepih in koriſtnih rezhi nauzhil. Drugikrat ſe
bova ſhe kaj drusiga pomenila. Janes Jashirk.
Otrók ne ſhegetati!
V 48. liſtu lanſkih „Noviz" ſim prav nerodno
in nevarno navado, otrôke plaſhiti, bral; to me je
nagnalo, enake ſhkodljive navade, otroke ſhege-
tati, opomniti in prigodbo med obzhinſtvo dati,
ki ſim jo v Korneuburgu unikraj Dunaja v voj-
niſhki uzhilnizi doshivel. —
Baron Joshef P—m, mladi vojnik (kadet) je
prav pogoſtama v mojo jisbizo sahajal, in eniga
dne, kader ſim ſi ravno nad nekim matematizhnim
razhunam glavo lomil, je sopet priſhel, in ko vidi,
de ſe s matematiko vbijam, ſe na poſteljo h mojimu
tovarſhu Joshefu K—lſki vſede, ga je sa kratek
zhaſ ſhegetati sazhel. Nizh hudiga ſi pazh niſim pri
ti norzhii miſlil; na enkrat moj tovarſh na vèſ glaſ
savpije: „Sa boshjo voljo Pajk pomagaj!"
Na ta pokliz rozhno od mise poſkozhim in k po-
ſtelji ſhinem, na kteri vidim mertvoblediga mladen-
zha leshati bres dihleja in shivljenja. To viditi mu
urno sukno, podjopizh in ſrajzo odpnem in ga naglo,
kolikor je bilo mogozhe, po perſih s kertazho derg-
niti sazhnem, ſvojimu tovarſhu pa rezhem, de naj
mu naglo zhevlje is nog potegne, in naj ga hitro po
podplatih dergne, kolikor more; ko ſva ga preſtra-
ſhena nekoliko zhaſa dergnila, ſim mu jeſt tudi ne-
kikrat mersle vode v obras brisgnil, in potem je
pazhali dihati jel in je sopet k shivljenju priſhel.
Svojiga veſelja mladiga vojaka sopet h shivlje-
nju obudeniga viditi, in veſelja mojiga tovarſha,
ki bi bil s ſvojo nerodnoſtjo zhloveka ob shivljenje
pripravil, ne morem po vrednoſti popiſati: vſak mo-
jih dragih bravzov ſi ga lahko ſam miſliti samore.
— Naj ſi to shalostno prigodbo vſi tiſti globoko v
ſerze vtiſnejo, ki miſlijo, de je ſhegetanje le krat-
kozhaſna norzhija in naj pomiſlijo, kake ſtraſhne
J. Pajk.
naſledke vtegne imeti!
Beli Krajnci unikraj Kerke in Save od
Kostanjevice do Jesenic.
(Na dalje.)
Hrana (živež) je tu takó priprosta, de bolj
nemore biti: večidel se brez kruha odjeda, in pod-
zemljice (krompir), kadar dogodijo, morajo za vse
služiti; ko pa njih ni, je olad in lakota! Ti slabi
hrani in stermim planinam, menim, je vzrok pripi-
sati, de se tu toliko počenih mladenčev najde, ki
tedaj za vojaški stan neso, ako ravno so drugači
lepe postave. Spomládi in po leti se tako izstrada-
jo, de po tem v jeseni, ko živež pod streho spra-
vijo, kakor de bi zaskiteli, brez obzira na prihod-
nje čase jejo in pijejo. Rokodelce: čevljarje, kra-
jače in tkalce popolnama gosté, jim kolejo pure,
pečejo povitice, in vina v obilnosti piti dajejo, de
z njimi potrošijo in popijejo, kar je namoštnikam
preostalo. O božiču se mu sodček nasméja, on se
pa nad sodčekam zjoka. Ko veliko delo spomládi
nastane; je voljan vsako bérso na drušino vzeti,
ki mu v jeseni ne le sodec prazni, ampak tudi ve-
likokrat zdravje za vselej podere. O ljubi kmetič,
ko bi ti prevdaril, de ima léto 365 dni, in de je
treba vsaki dan delavnimu človeku trikrat jesti, bi
se ti gotovo zdej stisnil, in bi si bolji jedi za težji
spomladanjske in poletne déla prihranil.
Namoštniki so tukej to, kar so na Poljskim
Judje s svojimi kerčmami; kakor ti z zganjem
Poljca k sebi mamijo in mu tako radovoljni na up
piti in jesti dajejo, de po tem ves njih pridelek na
se potegnejo: ravno takó tudi naši namoštniki čez
leto posojujejo gospodarjem, de jim v jeseni vse
vino potočijo; tode ti revezi ne zvejo cene svojiga
potočeniga vina, dokler ga namoštnik ne prodá. Na-
moštnik tedej nikoli ne zgubí. Desiravno so to pravi
živoderji, se le vunder brez njih biti nemore!
Iz doma se ti ljudje čez zimo nikamur na do-
bičke ali tergovino ne podajejo, kakor Kostelci,
Osivničani in Poljanci. Leti dokončajo doma
svoje delo, in si po zimi po druzih krajih kaki
krajcar pridobé, ker nimajo ne tlake ne nogradov.
Tu se pa mora doma biti in za kolje že v jeseni
skerbeti, de se že v Sušci v nogradu delati zamore.
Ko se mlatva začne, grejo vender k svojim sosedam
Hrovatam mlatit za žito, in de bi si to žito, z
mlatvo zasluženo, damó prinesli, hodijo vréč (žakljev)
prosit, ker je doma nemajo ne rjuhe, ne vreče
zavolj pomanjkanja na predivi; komaj si ga toliko
pridelajo, kar imajo za sproti na se djati. Tudi volno
doma predejo, ker pa te preje neuméjo tkati in
sukna v stopah zgotoviti, ga v Metliko zgotoviti
dajejo. Vender si ga zadosti omisliti nemorejo, kar
njih nošnja bistro spričuje. Nič neobudi sožaljenja
takó, kot njih oblačilo po zimi: ako še takó jako
burja s snegam véje in mete, nema vender mož
druzih hlač, ko pértnjene svitice, ki jih okoli nóg
omota in v škornjice obuje, kar se človeku, kteri
ni še take nošnje vidil, prav čudno zdi; žené nosijo
zabunce, ki do ledjij segajo. Ta slaba oprava je
vzrok, de jih grozno veliko po zimi zbolí, ker
se prehladé.
16
Revšine teh ljudi ni moč popisati, ker je zemlja
grozno nehvaležna: pa vender ni nikoli slišati, de
bi se kdo tega, ali uniga hrama, ki po samotnih
krajih tu in tam raztreseni stoje, lotil, de si ravno
primožneji še vina imajo, kadar ga revni nar bolj
stradajo. Tako lepo zaderžanje imajo tudi naši so-
sedje Zumberčani, ptujiga blaga se ne bo do-
taknil.
Okna v njih stanicah so tako majhne, de se
komej glava vun pomolí; res ne razumém, kako se
nevesta, ki je bila poprej vdova, na dan poroke
skoz okno prevleče, kakor je gosp. Kordež terdil.
Poljanci radi šale zbijajo; ko so kaj taciga zved-
ljivimu ptujcu na nos nataknili, so se potlej prav
na vse gerlo smejali.
(Dalje sledi.)
Domača povest.
(Iz Mokrice) so nam častiti gosp. Z.....
pisali, de je bila letas za korenje neizrečeno
dobra letina in so nam v pričo tega pri ti priliki
korenjaka poslali, ki več ko 6 funtov tehta, s tem
le dopisam: „Neka ženica že čez 70 let stara mi
ga je prinesla, ktera je iz naših „Novic" ki jih per
perložnosti ljudem berem, že veliko noviga zvedila,
tudi želí, naj bi njeni koren v Novice prišel. Veli-
ko korenja ima, ki po 5, 4, 3 funte tehta. Prav
možko mi jo je zasolila, rekoč: „Slišijo, če bi vsako
leto taka bila, bi bila naša dežela obljubljena dežela!"
Serbije, pervo olarijo (prajarijo) napravil, ktera
mu dovelj dobička nosi. Serbinje imajo posébno do-
padajenje na olu in so jele, ljubljeno slivovico
zlo opušati.
Proſhnja.
Od vezh ſtrani ſmo ſliſhali, de ſo osnanila ſomnjev v
naſhi letaſhni pratiki kmetam prav slo po volji; ſliſhali ſmo pa
tudi, de ſo nekteri ſomnji poſébno na Krajnſkim napzhno osna-
njeni, nekterih bolj imenitnih pa zlo manjka. Kér bi sa drugo
leto radi te pogreſhke popravili in naſho pratiko tudi v ti rezhi
popolnama napravili, proſimo prav lepo vſakiga prijatla pra-
tike, poſébno pa duhovne goſpode, ki ſo nam v vſih rezheh
nar vezhi pomozhniki, de bi nam hotli, vſak v ſvojim kraju,
te popravke v slovenskim jesiku osnaniti, in nam jih pred
ko je mogozhe, v Ljubljano na natiſkarja pratike, goſp.
Blasnika poſlati, sakaj natiſkovanje nove pratike sa leto 1846
ſe bo she v prihodnim meſzu Velkitravnu sazhelo. Kér je pa
naſhih pratik tudi nekaj v Istrijo, Reko i. t. d. ſhlo, bi morde
tudi dobro bilo, ko bi tudi nar bolj imenitne ſomnje imeno-
vanih krajev sa Slovenze na snanje dali in sató proſimo, de
bi nam tudi te kdo osnaniti hotel.
Osnanila.
Drugi natiſ pervih dveh liſtov „Vinoreje" je dokonzhan;
naj ſe tedaj tiſti prejemniki „Noviz", ki niſo vlani perva dva
liſta prejeli, sa-nje oglaſijo.
Veliko ſedajnih prejemnikov „Noviz“, ki niſo bili na
pervi tezhaj (to je od Maliferpana do Grudna 1843) na-
rozheni, ſo nam ſvoje shelje osnanili, tudi pervi tezhaj
dobiti. Shal nam je, de nemoremo nobenimu vezhs njim vſirezhi,
kér ſo nam vſi liſti tega tezhaja poſhli. Zhe bi ſe jih pa 200
prejemnikov vkupej sbralo, je gofp. Blasnik pripravljen,
imenovani tezhaj sa navadno plazhilo vdrugizh natiſniti. Naj
nam tedaj tiſti, ki ga shelijo imeti, njih namen, pred ko je mo-
gozhe, napovedó, de ſe bomo vedili, po tem ravnati.
Novize s vſimi perlogami, savitkami in s poſhto vred, ſo
takó po zeni, de ga ni zhaſopiſa, ki bi boljſhi kup bil, sató pro-
ſimo, de bi nam prejemniki ſvoje narozhilne plazhila (Pra-
numerations-Gebühren) bres vſih potroſhkov poſhiljali, ſizer
jih ne bomo prijemali.
Urno, kaj je noviga?
(Na Dunaju) se pripravljajo, krasen spo-
minik na pokopališu rajnkiga Kopitarja, našiga
slavniga rojaka, napraviti.
(Na železni cesti pri Marburgu) de-
lavci skozi celo zimo neprenehama delajo, kjer bode
zidavska umetnost dva velika in morebiti nar ime-
nitniši dela cele teržaške železne ceste izpe-
ljala, to je: 182 sežnov dolgo podzemeljsko
pot (Tunnel), in velki most čez Dravo. Z pod-
zemeljsko potjo ima vedno 810 delavcov opra-
viti, med kterimi jih 210 noč in dan v podzemelj-
skih jamah dela; de se pa delavci preveč ne obo-
tavljajo in de delo urno od rok gre, se velki zem-
ljomerec gosp. Bolce po dvakrat in clo po trikrat
po noči v jamah prikazuje in jih k delu spodbada.
Do zdaj je že 147 sežnov na imenovani podzemelj-
ski poti dodelanih in celo delo bo na tem mestu do
prihodnjiga mesca Rožnicveta dokončano. Ni
tedaj prazna, kar smo že enkrat povedali, de se
bodo prihodno jesen Dunajčani že do Celja po
želežni cesti pripeljali.
(Nar veči pravdovec sedajniga časa)
je 14. dan pretečeniga mesca v 71. letu svoje sta-
rostí v Rimu umerl. Okoli 700 nedokončanih
pravd je svojím dedičam (erbam) zapustil, kte-
rim se pa ne ljubi, te pravde naprej peljati, de bi
še tega premoženja ne zapravdali, kar ga je rajnkimu
ostalo. Ta mož, ki se je za vsako malovredno
reč pravdal, je bil iz prav visokiga stanú in se je
imenoval Fr. di Massimo.— Bog mu daj na unim
svetu večni mir in pokoj!
Zena Preſhizhev v Krajnju.
(V Serbii) se mnogoverstne rokodelstva zmi-
Preſhizhi teshejſhi ſorte po 5 kr. in pol, funt.
raj bolj razširjujejo. Ni davnej kar je neki ogerski
loshejſhi „ po 4 kr. in pol, funt.
kupec z žitam v Belgradu, poglavitnim mestu Şhpeh po 13 goldinarjev zent.
Besedna vganjka.
Kmetovavec me moraš imét',
Kadar kaj zemlji zrozhiš,
Če čerko vzameš mi spred,
Jo v boju gotovo dobiš.
Če pervimu vzameš proč čerke dvé,
Imaš velike svetnice imé.
B. Tomšič.
Danaſhnjimu liſtu je ſheſtnajſti dél vinoréje
priloshen.
V Krajnju
V Ljubljani
Shitni kup.
18. Proſenza.
13. Proſenza.
gold. kr.
gold.
20
1 mernik Pſhenize domazhe.
banaſhke.
»
Turſhize..
1 »
1 »
Şorſhize ....
1»
Rèshi .....
»
Jezhmena .. .
Proſa . . . . . .
»
Ajde ..
Ovſa .. . . . . . . . . . . .
1
1
24
58
1
55
42
d
1
57
. .
42
33
kr.
24
24
3
54
49
32
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. —
Natiskar in založnik Jozef Blaznik v Ljubljani.