ACTA HISTRIA F • !I • 2003 • S prejelo: 2001-1 1-04 UDK 327(497,4)" 1991" Z U N A N J E P O L I T I Č N I V I D I K I O S A M O S V O J I T V E S L O V E N I J E Dimitrij RUPEL M i i! i si rs ivo za «matije nadeve Republike Slovenije, S I-1000 Ljubljana, Prešernova cesta 25 e~maii: dhiiitrij.rupelCSgov.si IZVLEČEK Članek analizira zunanjepolitične vidike osamosvojitve Slovenije, in sicer po- glede na njeno mednarodno priznanje, vzdrževanje državnosti, sukcesijo, mejno pro- blematiko, ugled, napredek in stabilnost države, stabilnost mnogonaciorialnih tvorb/ organizacij/držav, uspešnost upravljanja z različnostmi in zadovoljstvo manjšin ter EU kot značilno obliko mnogonacionalne integracije, ki je do neke mere grožnja posamezni državnosti in pomeni krizo državnosti. Predstavlja tudi različne oblike vzdrževanja državnosti oz. premagovanja nesta- bilnosti, za katere skrbi zunanja politika. Slovenska zunanja politika bo v EU in NATO tolmačila nacionalne interese Slovenije in bo na ustrezen način uveljavljala njeno politiko. Ključne besede: zunanja politika, Slovenija, osamosvojitev Slovenije, mednarodno priznanje, državnost, Balkan, Evropska unija ASPETTI POLITICO-ESTER! DELL'IND ¡PENDEN Z A DELL A SLO VENIA SINTESI L'articolo analizza gli aspetti politico-esteri delVind.ipendenza. délia Siovenia, cioè le considerazioni sul suo riconoscimento internazjoncde, la tutela, delV identità nazjonale, la successione, la problemático del confiai, il rispetto, lo sviluppo e la stabiiità dello Stato, la stabiiità delle formazioni/organizz.azioni/Stati plurinazionali, Tottimizzazione délia gestione delle diversità, la soddisfaziorte delle richieste delle minoranze, VUE come forma caratterística dell'integrazione plurinazionaie vista in cena misura come minaccia per le singóle identità nazionali in quanto portatrice di una possibile causa di crisi delle singóle identità nazionali. 119 ACTA H l,STR I. A E • 11 • 2003 • I Dm-iiuii RUPEL: ZL/NANJEPOLÍTíCvi VIDfKi OSAMOSVOJITVE SLOVENÜE, ¡19-128 L'articolo presenta anclte le diverse forme délia tutela dell'identitci nazionale, ossia il superamento del le instabilim, tema proprio délia polirIca estera. La poli tica estera slovena nell'UE e nella NATO soxterrà gli in te res s i national i s lo ven i ed attaera in triodo adeguaio il suo piano di azione política. Parole chiave: política estera, Slovenia, indipendenza délia Slovenla, riconosci- mcnto internationale, identité nazionale, Balcani, Unione Europea. Mednarodno priznanje slovenske države Državnost je brezpogojno povezana z mednarodnim priznanjem. Mednarodna skupnost navadno obravnava državo, ki ni mednarodno priznana, kot del neke druge države. Najbolj znani tovrstni primeri so Tajvan, Čečenija in Palestina. Tajvan se na mednarodnem odru spopada s stališčem Kitajske, ki ga pojmuje za sestavni del kitaj- ske države in vztraja, da ga tako dojemajo tudi druge članice mednarodne skupnosti. Čečenija ostaja brez mednarodnega priznanja še naprej sestavni del Ruske federacije. Palestinski voditelj Jaser Arafat si je sicer izbojeval svoje mesto v diplomatskih prizadevanjih mednarodne skupnosti za uresničitev bližnjevzhodnega mirovnega procesa, vendar je ozemlje, ki ga formalno upravlja, še vedno del izraelske države. Tudi za slovensko državo velja ugotovitev, da brez mednarodnega priznanja ni državnosti. Samostojna Slovenija ne more obstajati, če ni mednarodno priznana, če v svetu ne nastopa kot subjekt mednarodnega prava. Slovenci so leta 1918 po razpadu habsburške monarhije skupaj s preostalimi južnimi Slovani z avstro-ogrskega ob- močja mesec dni bivali v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Toda te nove tvorbe velesile niso priznale. Še manj so bile seveda pripravljene priznati samostojno slovensko državo, ki jo danes nekateri netočno vidijo že v letu 1918. Italija je kljub ustanovitvi Države SHS nadaljevala okupacijo Primorske in Notranjske, ki si ju je lastila v skladu z londonskim sporazumom iz leta 1915. Velika Britanija in Francija sta kot sopodpisnici londonskega sporazuma pač upoštevali dejstvo, da je Italija subjekt mednarodnega prava in seveda hkrati antantna zaveznica. Slovensko ozemlje je v očeh zahodne diplomacije še vedno veljalo za del ozemlja poražene Avstro- Ogrske. Ta slovenska izkušnja iz preteklega stoletja je značilen primer, da državna osamosvojitev ni uspešna, Če ni potrjena z mednarodnim priznanjem. Brez mednarodnega priznanja bi se tudi slovenska osamosvojitev leta 1991 kaj klavrno končala, Marsikdo bi takrat lahko izkoristil neugodni slovenski položaj za uresničitev svojih ambicij, Slobodan Miloševič je poskušal uporabiti zveznega premiera Anteja Markoviča, da z zavarovanjem meja ohrani integriteto Socialistične 120 ACT rV HISTRIAE • 1 i • 2003 • ! Dimitrij RUPEL: Z L N A M E P O i JTIČNI ViDIKi OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE. I i iM2S federativne republike Jugoslavije. Pri tem se ni ustavil niti pred uporabo tankov in letal. Milosevic in Marko v ič sta se za to skrajno sredstvo odloČila očitno tudi pod vplivom namigov nekaterih zahodnih državnikov, da ne bodo podprli "enostranskih" odločitev slovenskega vodstva. Vendar seje na veliko jezo srbskih generalov v vrhu jugoslovanske armade, ki so se pred tujimi sogovorniki radi hvalili, da bo inter- vencija v Sloveniji nekakšna ponovitev "blitzkriega" iz znamenitega "puščavskega viharja" Združenih držav Amerike v iraku (Janša, 1992), del mednarodne skupnosti pravočasno odzval na vojaški konflikt v Sloveniji. Slovensko prizadevanje za mednarodno priznanje seje začelo s poizvedovanjem o stališčih in z informiranjem sorodnih strank v tujih državah ter tujih vlad že leta 1990. Pri tem so bile aktivne stranke vladajočega Demosa in tudi opozicije. Slovenski krščanski demokrati so gojili stike s sorodnimi strankami v Zahodni Evropi, precejšnjo zaslombo pa so imeli tudi v Slovencih po svetu. Slovenski demokrati so iskali podporo zlasti pri zahodnoevropskih strankah liberalne orientacije, npr. pri voditelju nemške FDP, Hansu-Ditrichu Genscherju. Prve stike s poslanci evropskega parlamenta, med katerimi je bil Sloveniji zelo naklonjeni dr. Otto von Habsburg, je navezal predsednik skupščine dr. France Bučar, ki je sicer v Strasbourgu govori! že leta 1988 (Bučar, 1988,249-251). Še najtežje je bilo pridobiti pomoč evropskih socialdemokratov, ki so se težko sprijaznili z razpadom Jugoslavije. Med zahodnimi politiki je prevladovala bojazen, da bi njen razpad pomenil slab zgled za Sovjetsko zvezo. Na državni ravni so zato slovenski diplomati sprva naleteli na zaprta vrata pred- sedniških in vladnih palač, v najboljšem primeru so jih sprejemali uradniki na nižji ravni. Delavci slovenskega zunanjega ministrstva so morali na ta račun poslušati šte- vilne očitke, med katerimi je bil najbolj zbadljiv tisti, da iz njihovega ministrstva "veje nekakšen esprit d'antichambre, duh predsobne ponižnosti" (Rupel, 1992, 86). Vendar mlada Slovenija le ni bila povsem brez prijateljev. Eden od njih je bil avstrijski zunanji minister Alois Mock, ki ga sam označujem za "dobro vilo slovenske zunanje politike". Mock je dobro ocenil razmere v razpadajoči Jugoslaviji. V nasprotju z večino drugih evropskih državnikov je pravočasno ugotovil, da ima lahko vsako popuščanje Miloše- viču tragične posledice za nesrbske narode v Jugoslaviji (Mock, Vytiska, 1997). V času, ko so zahodni diplomati večinoma puščali Slovence čakati v svojih predsobah in se je tudi zunanji minister SFRJ Budimir Lončar na vse pretege trudil preprečiti slo- vensko sodelovanje na mednarodnih forumih, je bita Avstrija tista, ki je podpirala slo- venska prizadevanja za vodenje samostojne zunanje politike. Tako je Mock omogočal slovenskim diplomatom, da so se lahko z avstrijskimi prepustnicami udeleževali zasedanj Konference za varnost in sodelovanje v Evropi in drugih mednarodnih organizacij. To so bili prvi koraki slovenske diplomacije, sicer majhni, a vendar prvi. Po napadu Jugoslovanske armade na Slovenijo se je junija 1991 število slo- venskih prijateljev na mednarodnem prizorišču povečalo. Vojna v Sloveniji je bila za zahodne diplomate resno opozorilo, kam lahko privede Miloševičeva agresivna 121 ACTA B ISTRI A E • i 1 • 2003 • i Dimitrij RUPEL: ZUNANJEPOLITIČNI VIDIKI OSAMOSVOJITVI-: SLOVLMJL. I I ' )-¡33 politika. "Na predvečer vojne so sicer državniki ZDA in Evropske unije zatrjevali, da zagovarjajo celovitost Jugoslavije. Znano je. da sta bila najvišja tuja gosta na slovenski proslavi neodvisnosti 26. junija v Ljubljani koroški deželni glavar Christoph Zernatto in njegov Štajerski kolega Josef Krainer. Toda med vojno so začeli zahodnoevropski državniki postopno spreminjati stališče do priznanja Slo- venije in Hrvaške. Tuje odločilno vlogo odigrala Genscherjeva diplomacija. "Nemški zunanji minister je na znamenitem sestanku 2. julija v Beljaku pokazal razumevanje za slovenske zahteve (Genscher, 1995, 938-939). S spretnim prepričevanjem svojih zahodnoevropskih kolegov je dosegel preobrat v njihovem razmišljanju o jugoslo- vanskem problemu. Na to je takrat pomembno vplival tudi Sveti sedež, ki je deloval v smeri čimprejšnjega priznanja slovenske države. Krvavi F-'otok, 26. junija ¡991, opoldne: Slavko Gerielj (v svetlejši srajci) med neuspešnimi pogajanji s pripadniki JLA (Foto: Danijel NovakovičfFPA, arhiv Primorskih novic) Krvavi Potok, 26"' June 1991, noon: Slavko Gerielj (in the bright shirt) during unsuccessful negotiations with YNA members (Photo: Danijel NovakovičfFPA, Primorske novice archives) 122 A . C I . A H i S l K J A h • i I • 2 0 0 3 • i Ouniii ij RUPF.U: ZLNANJEPOUTlCNS VIDIK! OSAMOSVOtiTVi:; SLOVENIJE. 5 l '<-i:S Za Slovenijo je bilo izrednega pomena, kakšno stališče bo zavzela EU. Po- sredovanja evropske trojice na sestankih v Zagrebu in na Brionih so sicer sprva povzročila številna razočaranja med Slovenci. Vendar seje kmalu pokazalo, daje bi! slovenski podpis pod brionsko deklaracijo 7, julija pravilna odločitev. Drugi po- memben dosežek v smeri mednarodnega priznanja je bil odhod Jugoslovanske armade iz Slovenije 25. oktobra, za katerega je bila zaslužna zlasti dejavnost slo- venskega člana predsedstva SFRJ dr. Janeza Drnovška. Prva je Slovenijo 26. junija 1991 priznala Hrvaška, sledile pa soji baltske države, Gruzija in Ukrajina. Na vrhu EU 16. decembra v Maastrichtu je bil znova zelo aktiven Genscher, ki si je prizadeval, da bi Evropska unija kolektivno priznala Slovenijo in Hrvaško (Meter, 1996, 334-335). Pri tem mu je s kompromisnim predlogom priskočil na pomoč italijanski zunanji minister Gianni de Michelis (Rupel, 2001, 276), ki je sicer sprva kazal nasprotovanje do slovenske neodvisnosti. Sprejet je bil sklep, da bodo države EU priznale Slovenijo 15. januarja 1992. Islandija, Švedska in Nemčija so to storile že pred božičem 1991. Priznanje EU je Sloveniji odprlo vrata v različne mednarodne organizacije, tudi v Združene narode. Sukcesija in vzdrževanje državnosti Slovenija se je osamosvojila ob razpadu SFRJ, pri čemer je bila sestavni del procesa njenega razpadanja. Badint.erjeva komisija je 4. julija 1992 ugotovila, da SFRJ ne obstaja več, njen razpad pa se je začel 29. novembra 1991. Sukcesijske razprave izhajajo iz izvršenega dejstva slovenske državnosti, vendar Slovenijo zadržujejo v območju preteklosti in Jugoslavije, Po desetih letih napornih pogajanj med naslednicami SFRJ je bil sicer podpisan sporazum o nasledstvu, vendar pa se pri njegovem izvajanju Še vedno srečujemo z nekaterimi sukcesijskimi problemi. V letih po razglasitvi slovenske neodvisnosti so v diplomatskih krogih krožili različni načrti za obnovo jugoslovanske skupnosti, še zlasti na gospodarskem pod- ročju. Pojavljale so se tudi zamisli o sklicu balkanske konference, ki bi poskušala oblikovati novo ureditev jugovzhodne Evrope. Največkrat je sicer govor o državah nekdanje SFRJ, minus Slovenija, plus Albanija. Včasih so nekateri politiki videli v tovrstnih regionalnih načrtih tudi Slovenijo, a danes je to že preteklost. Tega pa ne moremo trditi na primer za Hi"vaško, ki jo še vedno lahko najdemo na zemljevidih kakšnega od zagovornikov balkanske gospodarske skupnosti, Jugovzhodnoevropske unije in podobnih namišljenih tvorb. Kot rečeno, so za Slovenijo tovrstne bojazni neutemeljene, vendar je treba v zvezi s tem opozoriti na neko drugo značilnost slovenske miselnosti. V Sloveniji obstaja deficit državotvornosti. Ponekod se ta povezuje z nostalgijo po prejšnjih časih. Opaziti je mogoče tudi znamenja šibkosti državne zavesti, notranje dvome, naspro- 123 A (.'T A HISTR1AE • 11 • 2003 • 1 Dimitrij RUPEL: ZUNANJEPOLITIČNI VIDIKI OSAMOSVOJITVE S L O V E N I J E i ISM28 to vanja evropeizaciji Slovenije ipd. Največkrat se ti dvomi povezujejo s političnimi razmišljanji v krogih blizu prejšnjega režima. Državnost ni dana za večno kot nekaj samoumevnega. Treba jo je vzdrževati, sicer je lahko ogrožena. Država mora ustvarjati ustanove, aparate, simbole, sploh celotno državno "kulturo". Za državnost morajo biti izpolnjeni formalni pogoji, med katerimi so urejeni diplomatski odnosi. Pomembno vlogo igrajo ugled drŽave, njena zaneslji- vost in stabilnost. Nestabilna država z notranjimi spori lahko hitro doživi krizo držav- nosti. Poučen primer je nekdanja Jugoslavija. Krizo državnosti lahko povzročijo tudi nerešeni odnosi z drugimi državami, še zlasti mejna problematika. V sodobnem svetu ponujajo primeren okvir za vzdrževanje stabilnosti in državnosti mednarodne organi- zacije, kot so OZN, EU, Nato itn. Primere takšnega vzdrževanja lahko najdemo zlasti pri delovanju mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, na Cipru in v Makedoniji. D r ž a v n o s t in mul t inac iona lne in tegrac i je Vzporedno z osamosvajanjem se je začel tudi proces približevanja Slovenije evroatlantskim integracijam. Danes stoji slovenska država na pragu vključitve v EU. Po desetih letih samostojnosti je zdaj torej pred njo vstop v mnogonarodno inte- gracijo. Slovenci imajo večstoletne izkušnje z življenjem v večnacionalnih državah, v Avstriji in Jugoslaviji. Kaže, da je življenje v muitmacionalnih in mu lt i kult urnih tvorbah slovenska usoda. Z bivanjem v Jugoslaviji imajo Slovenci slabe izkušnje. Nasploh velja, da so mnogonacionalne družbe krhkeje povezane. Njihovo lepilo je udeležba pri uprav- ljanju države. Jugoslavija je propadla, ker nekaterim narodom ni bila dana možnost tega upravljanja. Če vzamemo samo vprašanje slovenske udeležbe v jugoslovanskem zunanjepolitičnem sistemu, je dejstvo, daje Slovenija zanj plačevala četrtino denarja, delež Slovencev v tem sistemu pa je bil bore triodstoten (Rupel, 2001, 74). Demokracija in participacija sta edino možno vezivo mnogonarodnih skupnosti. Uspešno upravljanje različnosti v večnacionalnem okolju je neločljivo povezano z zadovoljstvom manjšin. Manjšine morajo biti prepričane, da lahko postanejo del večine, pri čemer je bistvena ekonomija. Materialna blaginja bistveno prispeva k uspehu multietničnega sožitja. Za države, kot sta Bosna in Hercegovina ter Makedonija, je prava perspektiva šele v EU. Evropska unija je kot značilna oblika multinacionalne integracije lahko do neke mere grožnja posamezni državnosti in pomeni v določenem smislu krizo državnosti. Osemindvajsetčianska organizacija, v kakršno naj bi se razširila v bližnji prihodnosti, lahko po vsej verjetnosti preživi le na račun državnosti oziroma suverenosti članic. Že videno na primeru Jugoslavije in Sovjetske zveze? Primerjava ni umestna. Opozoriti je treba na bistveno razliko: EU je namreč prostovoljna in demokratična 124 ACTA H ISTRI Ali • II • 2003 • 1 O i n m n j RUPEL: ZUNANJEPOLITIČNI VIDIKI OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE, M5M28 organizacija. To pomeni, da je kriza državnosti kontroliran a. Urejanje krize in pre- magovanje nestabilnosti je mogoče z uporabo načela subsidiamosti. Zunanja politika skrbi za različne oblike vzdrževanja državnosti oziroma premago- vanje nestabilnosti. Njena orodja so (osebni) stiki, pogovori in pogajanja, svetovanje, doseganje soglasja in sprave, arbitraža itn. Poleg tega, da predstavlja nacionalne in- terese, je tudi orodje zaznavanja impulzov iz širšega okolja. Zunanja politika zago- tavlja ustrezen pretok informacij. Ustvarja ustrezne povezave med narodi, premaguje nasprotja in napetosti. Slovenska zunanja politika bo v EU in Natu tolmačila nacio- nalne interese Slovenije ter s tem poskrbela, da se ohrani slovenska državnost. FOREIGN POLICY ASPECTS OF SLOVENE INDEPENDENCE Dimitrij RUPEL Ministry of Foreign Affairs of the Republic of Slovenia, SJ-1000 Ljubljana, PreSemovii cesta 25 e-mail: dimitrij.riipel@gov.si SUMMARY International recognition. Statehood is unconditionally connected with internatio- nal recognition. Non-recognition of a state is normally connected with its perceived aspect of being part of another state; for example Taiwan, Chechnya, Palestine... Slovenia attained its independence upon the disintegration of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia, being a constituent part in the process of its disintegration. The Badinter Commission on July 4, 1992, ascertained that the Socialist Federal Republic of Yugoslavia - after its disintegration began on November 29, 1991 — no longer existed. Slovenia's efforts to gain international recognition got under way as early as 1990 with inquiries into the standpoints of, and the informing of, related parties in foreign countries and governments. In 1991, Slovene representatives informed their colleagues not only of developments regarding the Yugoslav crises, but also of the inevitability of the establishment of an independent state, proposing concrete suggestions and demands. Among European countries (besides those in positions similar to Slovenia's, e.g. Croatia, the Baltic states...) in favour of Slovenia's independence were Austria, Iceland, Germany, some Scandinavian states, Italy and Russia. Favorable inclination was also shown by the Vatican. The majority of states in the early stages of assessing Slovenia's aspirations expressed worry and uncertainty. They feared that the disintegration of Yugoslavia might set a bad example for the Soviet Union. Slovene (and Croatian) politicians trying to obtain international 125 AC TA H1STRIAE • U • 2003 • 1 DIMITRII RUPEL: ZUNANJEPOUTLCNIL VJDIKI OSAMOSVOJITVT: SLOV&M.FE. I I'M JS support were helped by the brutality of the Yugoslav army and Milosevic. Slovenia adopted the Declaration of independence on June 25, ¡99/. The first achievement in terms of international recognition was the Brioni declaration of July 7, ¡991, the second the departure of the Yugoslav army on October 25, 1991. Slovenia was recognised by Iceland, Sweden and Germany on December 19, the Vatican on January 13, 1992, and on Janttaty !5, 1.992, by the entire European Community, Austria, Canada, Switzerland, Poland, and Hungary ... By early 1992 Slovenia was a gene- rally recognised new state. Maintenance of statehood. Statehood does not exist only in the original, initial phase, but must be maintained, or else exist under threat. For its maintenance a state establishes institutions, apparatuses, symbols, a complete state "culture". In Slovenia there is a lack of state creativity. Every now and then the deficit is connected with nostalgia for earlier days. At rimes, the fear spreads that there might be a new formation (the third) of Yugoslavia under way, or at least a form of economic union. Although the rumours mostly concern the states of the former Socialist Federal Republic of Yugoslavia - minus Slovenia, plus Albania - (despite Slovenia's fast approaching acceptance into the EU and NATO), we can find signs of weakness in the creativity of the Slovene state, as well as concomitant internal doubts, etc. In the majority of cases the doubts are linked to political contemplation within groups close to the former system. Succession. Successiortal debates originate in the accomplished act of Slovene state establishment, but keep Slovenia in the spheres of the past and Yugoslavia. Frontier problems. Settled questions concerning frontiers have a positive impact on statehood. Slovenia - recognized by Badinter — has no arguments concerning frontiers. Individual problems with Croatia are being solved 10 years after both states' attainment of independence. Croatia is placing a lot of significance upon this matter, hoping to thus gain certain tools for influencing the rhythm of approaching Euro- Atlantic integration. Reputation, advance and stability of the state. Some formal conditions must be met to achieve statehood (among which is settled diplomatic relations), besides which its reputation, reliability and stability also play an important role. An unstable state with internal arguments and unsolved, relations with other states may quickly experience a crises of statehood. The means for solving instability and maintenance of statehood are in the hands of international organisations, such as the United Nations, the European Union, NATO, etc. Examples of such maintenance ate Bosnia and Herzegovina, Cyprus, and to a degree Kosovo ... Instability may quickly result in a civil war and the downfall of state unity. Even Macedonia is still under such threats. Multinational formations/organisations/state.s may be stable, but are often subject to instability. Stability depends on capability of managing differences. Multinational formations are loosely linked. Their connection (glue) is taking part in the state's 126 A C T A . H ¡ S T R I A E • 1 1 - 2()f¡,1 • ¡ Dimitrij RLPEL: ZUK VMJEPOUTiCNt VIDIKI OSAMOSVOJI I VE SLOVENIJE. I l 'M? .S management. Yugoslavia disintegrated because some nations did not have the opportunity to run the state. Democracy and participation are the only glue for multinational formations. Success ful management of differences is connected with satisfaction of minorities. Minorities must be sure that they can become a part of the majority; economy plays an essential role in the matter; material welfare is an essential contributor to multi- ethnical cohabitation. The EU is the only real prospect for states such as Bosnia and Macedonia. The EU (as a typical form of multinational integration} is to some extent a threat to individual states and fosters crises of statehood. The 2S-member organisation may probably survive only on condition of the member states' statehood, or sovereignty. The basic difference between Yugoslavia and- the EU is that the latter is a voluntary and. democratic organisation, which means that the crises of statehood are controlled. Dealing with the crises and overcoming instability is possible with the means of subsidiarity. Foreign policy provides various forms for maintenance of statehood - over- coming instability. Its tools are (personal) contacts, conversations and negotiations, counselling, reaching agreements and reconciliation, arbitration, etc. Besides representing national interests, foreign policy is also the tool for the perception of impulses from a broader environment. It ensures a corresponding flow of infor- mation, establishes corresponding links between nations, overcomes differences and tensions. Slovene foreign policy will interpret the national interests of Slovenia and in an appropriate manner advance its policy within the EU and NATO. Key words: Foreign policy, Slovenia, independence of Slovenia, international re- cognition, statehood, the Balkans, European Union LITERATURA Bučar, F. (1988): Slovenec v Evropskem parlamentu. Nova revija, 69-70. Ljubljana, 249-251. Genscher, H. D. (1995): Erinnerungen. Berlin, Siedler Verlag. Janša, J . (1992): Premiki. Nastajanje in obramba slovenske države 1988-1992. Ljubljana, Mladinska knjiga. Meier, V. (1996): Zakaj je razpadla Jugoslavija. Sophia, 6/96. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče. 127 ACTA ¡»STRIAE - 1 1 * 2003 • 1 Dimitrij RUI'Et.: ZUNANJEPOLITIČNI VIDIKI OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE, i l»M2S JVlock, A., Vytiska, H. (1997): Das Balkan-Dossier. Der Agressionskrieg in Ex- Jugoslawien ~ Perspektiven für die Zukunft. Wien, Signum Verlag. Rupel, D. (1992): Skrivnost države, Spomini na domače in zunanje zadeve 1989- 1992. Ljubljana, Založba Delo - Novice. Rupel, D. (2001): Srečanja in razhajanja. Optimistični zapiski o slovenskih zunanjih zadevah v prvem desetletju. Ljubljana, Nova revija. 128