SL. 18. FRANS MASEREEL, PRIZOR IZ  BOLNIŠNICE.
pa je segel v žep. Po uro, da bi meril, verjame bolni in strmi vdano. Strmi in ne ume. Stari lečnik ni izvlekel ure. Zagledal se je v majhen medaljon, ki kaže neko sladko kodrasto obličje. Bolni oprezuje natančneje in se še bolj čudi. Staremu zdravniku teko težke solze po licu.
»O,   gospod   doktor!«   prevzame   bolnega brezmejno   sočutje.   »Vaša  hči?   Vaša  vnukinja?«
Lečnik se rezko zdrami in skrije medaljon. Bruhne  bolno:   »Er  stirbt. . .«
»Umrem!«  se nasmehne bolnik vdano.
»In alle Ewigkeit nicht!« dogovori lečnik. »Will ers glauben?« Z medlim smehom pritrdi bolni. Prečudno živo vidi. Nikoli v življenju ni tako. Brez koprene gleda staremu lečniku v razboljeno dušo, ume njegov žolč, dasi ne ve, odkod mu vstaja. Mrko motri zdravnik bolnega vrstnika. Za kratko trenutje se mu zgane mehko ob ustnah. Tiho, kakor da ga je sram, spregovori:
»Das Frauenzimmer, das Er vordem ge-schaut. Moja hči! Danes je tretji teden v grobu.«
»Gospod doktor,« skuša bolni sožalno dvigniti roko. Oni zmaje nejevoljno z glavo in vpraša: »An Pneumonie, meint Er? Zu dumm! Kakor bi za pljučnico sploh ljudje mrli. Vermeint immerhin schwerkrank zu sein?«
Bolniku se medejo misli. Ne ve, ali iz nove slabosti   ali   iz   žolča,   ki   bridko  kaplja   iz
zdravnikove rezkosti in posmehljivosti. Le bolj sluti samo zmisel tega, kar Homann golči, sam zase, zmedeno.
»Ampak srce, srce. Ta prekleti kos mišičevja! Er seinethalben kann sich gratulieren lassen. Hat ja Leder statt Fleisch, Leder, Ochsenhaut. . .«
Bolniku gine zavest. Novi valovi ga prijemajo in mečejo v pošastne šume in vrtoglave vrtince. Zalijajo ledeno, kuhajo ogabno.
»Levkoteja, bela, z usmiljenim srcem, otmi!«
Zopet se bolnik zave, vidi. Homann se je z medlo mirnim obrazom nagnil nadenj. Zdajci se vzravna in oddahne, de je stanovsko:
»Arger wirds nimmer. Jetzt mag er ruhn.« Bolnik gre z očmi za njim, ki je vstal, stopil k oknu in spregovoril nejevoljno, trdo z gospo Marijo. Gospa Marija je prikimala in gre iz sobe. Zdravnik se zopet približa bolniku, molči, kima z glavo in vpraša nato:
»Glaubt Er an Gott?«
»Verujem,« se oddahne bolni gospod. Oni molči. Nato pa se mu iztrga hripavo in sunkoma, da zalije vonj po brinovcu vse čut-nice  bolnemu profesorju:
»Er glaubt es . . . Ich auch!«
Giblje z ustnami, ki se mu hočejo razvleči v strašen porog, kima z glavo, kakor ljudje s čudno krčnimi žilami. Govori sam zase. nehote:
165