P a s n i k. S p o m i n. Bog je podelil človeku zraven mnogo drugih darov tudi spoinin, to je tisia dnšaa zniožaost, po kteri si vse to, kar je kdaj slišal, vidil ia občutil, tudi pozneje še dušao ve domisliti. Dober spomia, pravirao, inia tisti, kteri vsako reč naglo in prav razume, jo dolgo in aa taako v glavi obderži, in jo o pravem času porabi sebi ia dnigiin v korist. Dober spomin namestuje človeku knjige, in niu prihrani čas in denar. Dober spoaiia obvarujc cloveka ninogih zaprek ia škode ; zraven pa tudi razveseljuje in tolaži. S kako radostjo se spominja odraščeai človek svojih otročjih let, ktere je v nedolžnosti pri svojih starših preživel! in kako veselo tolažijo besede, zgledi in obljube Zveličarjeve pravičaega pa nesrečnega in od ljudi zavidljivega človeka! i. t. d. Spomin pa se pri človeku navadno z razuuinostjo prične. Otroci, kteri še le v šolo pridejo, iiuajo še slab ia kratek spomin. Dosto jih pridc v šolo, kteri ne vedo povedati, kako je njih staršein, bratoni in sestram iiue, čeravno so te imeaa že mnogokrat slišali in sami klicali. Zalo je tedaj nčiteljeva dolžnost, da učence koj od pervega dae naprej v spoiuiau vadi in jim ga vterjuje, ako hoče, da bodo njegovi nauki v mladili sercih kalili in sad rodili. Učitelj ima sicer pri vsakem nauku priložnost učence vaditi za dober sponiia ; vendar si mora nekaj časa še posebej za te vaje odločiti. To velja pri aoviucih nekaj tednev pri začetku leta. Ker taki otioci še malo govoriti znajo, naj jih ucitelj priiuerao poprašuje, kako jim je iine, ktere reči vidijo doma, v .suli, na polji i. t. d.; ali če jili iraa narisane, naj jini jih pokaže, da jih imeaujejo; če jih ne znajo imenovati, naj jini jih sam imeauje, in poteni naj jili na pervo posamezai brihtneji učeiici ponavljajo, za njimi pa vsi skupaj, ia sicer tako dolgo, da jini v glavi ostanejo. Tako začaejo učenci prav misliti, ia imena od reči v glavi ali v sponiinu ohraaiti. Dalje naj poprašuje, kakšac so te reči in kaj delajo; s tem jih vadi male stavke v spoaiinu olirauiti. Ko pa že nekoliko pisati znajo, naj jim da nčitelj take in enake besede in stavke v knjižice zapisati, zapisane pa aopet brati, in potem se jih na pamet naučiti. S takimi ia enakimi vajami se razvija njih um in se vterjuje njih spoaiia, da sami ne vedo, kdaj. — Odslej pa mu ni treba več posebnih vaj za to; priložnost mu je dana pri vseh naukih , ako le vse, kar uči kazavno uči, to je, da skerbi, da to, kar jih uči, tudi razumejo, in da maogokrat poaavljajo; poaavljaaje je mati zapomiaa. Ker je pa dober spoaiia dar božji, tedaj naj učitelj napeljnje in uči svoje učence, da naj za ta dar Boga vsaki dan prosijo. Zravea pa naj opomiaja, posebao večje učeace, da naj se varujejo žgaaih pijač in strast, ktere um in spomia pokvarijo; saj stare dai spomin že tako rad človeka zapušča, če si ga tudi sam ne jemlje. S. Kako se otroci glasno brati privadijo. Znano je, da otroci, precej ko začnejo v šolo hoditi, naj bolj tiho govorijo, nekaj že iz strahu pred učiteljem, ker jim nekteri starši že davao popred pravijo, da bo v šoli tepen i. t. d. Kako se pride temu v okom , vsaki ve , namreč, učitelj naj učeace prepriča, da jih ima rad, ia da jiui le dobro hoče. Ce hočemo, da bodo otroci glasno brali ia tudi odgovarjali, treba je, da se precej od začetka vadijo čerke, to je, glasnice, krepko ia glasno izgovarjati, ia potem vedno glasao in razumljivo glaskovati. Da pa otroci, kteri v pervih klopeh bližeje učitelja sede, večidel bolj tiho govorijo , kakor uni, ki so bolj zadaj , je tudi res. Ako hočeš tedaj, da ti bo otrok, ki znabiti v pervi klopi sedi, glasao bral ali glaskoval, presedi ga bolj zad, aJi pa pokliči kterega zadajih, da naj bere, in ta v pervi klopi naj nazaanja ločnice, ali pa ravno nasprotno. Ko začnejo učenci brati (se ve, da le po slovensko-nemških šolah), naj kdo pervih bere slovenske, drugi zadajih nemške besede in stavke. Ravno tako se ravna pri številjenju. Dobro bi bilo tudi, ako bi tičitelj učence, ktere praša, namesto v pervo klop, rajše v zadajo klop klical. S tem se veliko pripomore, da učenci glasaeje govore, in da drugi učenci pazneje poslušajo, vidši da jih učitelj vidi; med tem, če so učenci v pervi klopi ali pa pri mizi, drugi večidel šeptajo. Po zgoraj omenjenem načiau smo v Ribnici ravnali, in mislini, da se nihče ni niogel pritožiti, da otroci niso dovolj glasno brali. St. . . . K.