OB DNEVU OTORKA
Ne dajte nam orožja
V času krize je v družbi tako kot v jezeru, ki ima razburkano dno. Vse blato pride na površje. Tako ljudje pri nas postajajo vse bolj razdražljivi, vse bolj občutljivi, skratka narašča agresi-ja. Priča smo dogodkom, ko so množi-ce na mitingih zahtevale orožje in celo poboj pripadnikov drugih narodnosti. A agresija oziroma nasilje lahko rodi samo nasilje.
Vse to poslušajo in gledajo tudi naši najmlajši. Prav ti pa so papir, na kate-rega se vse zapiše. Zato so vse glasnej-ši trezni glasovi, ki zahtevajo. da nasi-lje zatremo že v kali, da krotimo strasti in nagnjenja, ki se kažejo že v zgodnjih letih predvsem z vzgojo, z lepo besedo, s primernimi vzori. Splošnega recepta.
kako vzgojiti miroljubnega človeka, ni. So pa pripomočki, ki niso vsemo-gočni, a pomagajo, vsaj takšne izkuš-nje imajo v svetu, na primer v Skandi-naviji.
Gre za igrače. Za takšne, ki v otroku ne bodo vzbujale občutka, kako je lah-ko močan in pravičen le s puško v ro-kah ali s tankom, s katerim v igri kriči: »V napad, pobijmo jih, smrt sovražni-ku,« ne da bi se zavedal, kaj to v resni-ci pomeni. Igra je res igra, a žal je to podlaga za jutrišnje pravo življenje.
Zveza prijateljev mladine, klubi OZN, neodvisni mirovniki in mladin-ska organizacija so glavni, ki pri nas svarijo na potuhnjeno nevarnost boj-nih igrač. Zvrstila se je že vrsta preda-vanj, akcij, apelov in konkretnih de-javnosti, ki so vse kazale, kako zame-njati puško, mitraljez, tanke za vesolj-sko vozilo, za tovornjak, dvigalo in drugo.
Vse te pobude ne bi smeli biti psi, ki lajajo na kavarno: ta pa gre mimo. Ne-kaj semen je prav gotovo že padlo na plodna tla. Vse več je glasov za kvali-tetno, mirovno igračo. Tako je pokazal celjski sejem, tako je pokazal lansko-letni novoletni sejem, tako so pokazale nekatere veleblagovnice kot sta Nama in Maksimarket. Zavest o pomembno-sti mirovne vzgoje se širi, morda v le-tošnjm kriznem letu še posebej.
Seveda pa je najtežje pluti proti to-ku. Tu so filmi in televizija z nezasliša-nim nasilniškimi prizori, ki se vsedajo v male glavice, še nesposobne razsoja-ti, ocenjevati, spregledati. Še hujša je resničnost v krirninalnih rubrikah ča-
sopisov, da ne govorimo o nedavnih mitingih s parolami in kričaryem. Otroci niso dežnik, ki bi se mogel bra-niti pred točo takšnih vplivov, marveč so njihove glavice razkrite, nenehoma pod točo zunanjih vplivov. In prav pred temi vplivi jih je treba z vzgojo, z zgledi braniti, kolikor je mogoče. Da-nes pa posebej.
Namesto tanka ki ga malček zahte-va, mu potisnite v roke zanimiv trak-tor z dvigalom, ki je namenjeno delu in ne ubijanju. Preveč je Rambojev v res-ničnem življenju, da bi lahko mirno spali. Časi so razburljivi, naj naši malč-
ki kot odrasli rajši dajejo prednost kruhu in igram kot pa orožju. Naj nam bo v svarilo tisti grozljivi napis »Dajte nam orožje«. ki so ga nosili mitingaši po Jugoslaviji, kajti z orožjem, kar je že tisočkrat pokazala zgodovina, nj moč ničesar rešiti.
In ker se bliža Miklavž in Dedek Mraz, razmislite, preden sežete po da-rilu za vašega otroka, vnučka, nečaka. Ne recite, da je to le kaplja v morje, rajši bodite optimisti in recite. da meh-ka voda prežre tudi najtrši kamen.
Albina Adamič