Libri. International Library Review. Copenhagen, 25(1975)1—4.
Tudi pretekli letnik te internacionalne knjižnične revije je vsebinsko dokaj pester. V prvi številki najdemo daljši članek o ruskem bibliografu iz 19. stoletja Grigoriju Genadiju, ki ga sodobniki označujejo za konservativnega zaradi njegovega bibliofilstva, vendar njegovo pionirsko in obsežno delo na tem področju skorajda priča o nasprotnem, saj je bila Rusija v njegovem času, kar zadeva bibliografijo, daleč za Zahodno Evropo.
Restavratorje bo zanimal članek Avinashija Lala o novih metodah laminiranja krhkega papirja (Repair Brittle Books with Polythene), tiste, ki se zanimajo za pisave, pa prispevek o relativni pomembnosti poglavitnih svetovnih pisav avtorja Hansa Wellischa.
Vrsta člankov je posvečena razvoju knjižnic v deželah tretjega sveta, zlasti v mladih afriških državah in na Novi Gvineji.
Nekateri članki, ki prihajajo iz Združenih držav, so le navidez splošno pomembni, v resnici pa zadevajo specifično ameriško problematiko zadevnih področij, npr.: Neillovo psihološko razglabljanje o mestu prakse v podiplomskem študiju bibliotekarstva in Youngov članek o znanstvenem knjižnem ocenjevanju (Scholarly Book Re-
viewing in America). Bernhardt govori o enotnem katalogu periodičnega tiska v skandinavskih knjižnicah, Marc Chauveine o avtomatizaciji knjižnic v Franciji, Judith Koren pa o medknjižnični izposoji v Izraelu. Za nas je nekoliko bolj zanimiv članek Joachima Wieder j a o izmenjavi knjižničnih delavcev v internacionalnem merilu.
V drugi številki najdemo vrsto sestavkov posvečenih bibliotera-piji, ki so jih avtorji predložili Generalni konferenci IFLA leta 1974 v Washingtonu.
Najprej bi podala nekaj osnovnih pogledov na biblioterapijo, ki jih povzemam iz članka avtoric Monroe in Rubin. Terapevtsko usmerjeni knjižničarji v ZDA si že trideset let prizadevajo najti ustrezno definicijo »biblioterapije«. Ta pojem se je razvil ob delu učiteljev materinščine v srednjih in višjih šolah, ob delu v knjižnicah za otroke, ob delu knjižničarjev svetovalcev in knjižničarjev v bolnišnicah. Ker je večina teh delavcev usmerjena bolj pedagoško kot terapevtsko, ima zanje »bibliotera-pija« bolj nejasen in blažji pomen kot za terapevtsko usmerjene delavce, ki gledajo na izbor čtiva kot pomoč pri zdravljenju specifičnih obolenj v medicini in psihiatriji, kjer se branje uporablja za diagnozo ali za druge določene faze zdravljenja in vodi k napovedljivi spremembi pacientov stanja.
V ZDA in v Evropi so biblioterapijo najprej uporabljali v bolnicah za duševne bolezni, nato pa tudi v poboljševalnicah in zaporih. Ker se funkcije umobolnic in zaporov v zadnjem času vse bolj de-institucionalizirajo in ker dobivajo te ustanove vse bolj prehoden značaj ponovnega vključevanja v družbo, v katero se te osebe vračajo, je pomembno, da so tudi ljudski knjižničarji pripravljeni ohranjevati dobrodejne učinke
biblioterapije in nadaljevati delo s temi tipi bralcev.
Biblioterapija ni nič novega za ljudske knjižničarje v ZDA. Gre za delo s slepimi, starejšimi, bolnimi in osamljenimi osebami, kar ne pomeni toliko nekega terapevtskega programa, ampak normalen vpliv branja. Ljudske knjižnice s svojo redno zalogo čtiva za razvedrilo in oddih izpolnjujejo funkcijo ohranjevanja normalnosti sredi vsakdanjega pritiska življenja in bralci si sami predpisujejo knjige za prepotrebno »terapijo«. Šolski knjižničarji in učitelji materinščine nenehno razvijajo biblio-terapevtski prijem pri svetovanju in vodenju mladih bralcev.
Poglavitni elementi bibliotera-pevtske službe so: knjižničarjevo svetovanje pri izbiri knjige, pacientovo ali klientovo samostojno branje in diskusija po branju bodisi s terapevtom ali knjižničarjem ali s skupino drugih pacientov ali klientov. Za bolnika je vsaka izmed teh stopenj jasno viden, očiten korak, normalni osebi v težjem življenjskem obdobju pa nasvet lahko posredujemo posredno z razstavami ali knjižnimi seznami, medtem ko o prebranem lahko diskutira s prijatelji ali vodi le svoj »notranji dialog«. Normalni osebi lahko pomaga knjižnični svetovalec z oblikovanim laikovim znanjem o človeških problemih in človeški psihologiji. Če pa gre za emocionalno motene ali iztirjene osebe, je potrebna teamska terapija, ki vključuje zdravnika, psihiatra ali svetovalca in knjižničarja. Teamsko osnovana biblioterapija se je mogla razviti le v ustanovah, kot so bolnica ali zapor. Ljudski knjižničar sicer ne dela z že vnaprej oblikovanim teamom, vendar bi lahko rekli, da ga izoblikuje družba sama in ga sestavljajo poleg knjižničarja še zdravnik, duhovnik, socialni delavec itd.
Arleen Hynes, knjižničarka v Saint Elizabeth Hospital v Wa-
shingtonu, govori o vlogi knjižnice in knjižničarja v bolnici za duševne bolezni. Knjižnični prostori naj bi bili prijetni, udobni in naj bi dajali občutek topline in domačnosti in ne občutek bolnišnice, tako da bi bili nekakšen most med bolnišnico in svetom, iz katerega pacient prihaja, in kamor upa, da se bo vrnil. Avtorica nato našteva različne načine dela s pacienti: individualni razgovor o prebranem, glasno branje tekstov v bolniški sobi, ki se uporablja pri hujših bolnikih, samostojno branje in razgovori s sposobnejšo skupino pacientov. Reakcije pacientov so zelo različne, zato terapevt in knjižničar vodita dva kataloga: katalog obravnavanih avtorjev in katalog naslovov vseh tekstov, ki so jih uporabljali, s pripombami kdaj, kje in kako je bil tekst sprejet.
Članek Catherine J. Anderson govori o uporabi poezije v psihoterapiji. Poezijo lahko uporabimo pri najrazličnejših osebah, ki trpijo zaradi raznovrstnih medicinskih ali psihiatričnih problemov. Pri zelo starih in zmedenih pacientih ali majhnih, še nepismenih otrocih lahko glasno preberemo pesem ali zgodbo in prosimo vsakega v skupini, da pove kako besedo ali stavek v zvezi s prebranim tekstom. Te pišemo na tablo in tako nastane nekakšna »nova« pesem. Biblioterapija se je izkazala za koristno tudi v skupinah narkomanov z nizko izobrazbo. Mladi, ki so se vdali uživanju mamil, so navadno izredno občutljive osebe, in to je eden izmed vzrokov, zakaj tako navdušeno reagirajo na poezijo, zlasti če je povezana z glasbo. Avtorica podrobneje opisuje delo v poskusni skupini petnajstih pacientov z različnimi diagnozami — od depresij do kroničnega alkoholizma. Večina le-teh je imela višjo izobrazbo in je ob branju tekstov izrazila željo, da bi obravnavali pesmi v povezavi s pesnikovim življenjem. Zato so začeli brati tudi
prirejene življenjepise avtorjev. Pacienti so bili presenečeni spričo velikega števila pesnikov, ki so trpeli zaradi duševnih ali fizičnih obolenj. Eden izmed pacientov se je takoj identificiral z Williamom Cowperjem (1731—1800), ki je 12 let študiral pravo in poskušal napraviti samomor, ko je prišel čas, da bi končno opravil izpite. Ob diskusiji o Cowperju je ta pacient mogel izraziti svoje lastne občutke; šele tedaj se je popolnoma sprostil.
Razgovor o pesniku Williamu Blaku (1747—1827) je pomagal pacientom, da so uvideli, kako halu-cinatorni proces ne vodi nujno v uničenje življenja, ampak ga je mogoče usmeriti v ustvarjalnost. Posamezniki so začeli sami pisati pesmi in jih brati v skupini. Zgodilo se je npr., da je neki kronični alkoholik, ki se je s svojimi grenkimi, napadalnimi izbruhi hote izoliral, v tej skupini začel pisati pesmi o svojih vojnih doživetjih na Koreji in je tako izrazil svoja notranja občutja, ki jih sicer ni bil sposoben izpovedati.
Ker je biblioterapija docela novo in še neraziskano področje v bi-bliotekarstvu, na omenjene članke še posebno opozarjamo.
Angelika Hribar