S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
Studia Historica Slovenica
Časopis za humanistične in družboslovne študije
Humanities and Social  Studies Review
letnik 23 (2023), št. 1
ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU
MARIBOR 2023
Studia Historica Slovenica    Tiskana izdaja    ISSN 1580-8122 
                    Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 
Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review
Izdajatelja / Published by
ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/
HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR
http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si
ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/
ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR
Uredniški odbor / Editorial Board
dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratož, 
dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, 
dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik,  
dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Rosario Milano (Italija / Italy),  
dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), 
dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), 
dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria)
Odgovorni urednik / Responsible Editor
dr. Darko Friš
Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča
Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija
e-pošta / e-mail: shs.urednistvo@gmail.com
Glavni urednik / Chief Editor
dr. Mateja Matjašič Friš 
Tehnični urednik / Tehnical Editor
David Hazemali 
Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. 
Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.
The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles.
No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention 
of the source.
Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d.  
 SI 56041730001421147
Tisk / Printed by:  Itagraf d.o.o.
http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si
Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in  
'America: History and Life'.
Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno 
bibliografsko bazo Scopus (h, d).
Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and  
'America: History and Life'.
This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and 
international database Scopus (h, d).
Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije,
je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487.
Izdajo časopisa je omogočila Agencija za raziskovalno dejavnost RS.
Co-financed by the Slovenian Research Agency.


S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
Ka za lo / Con tents
Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says 
JULIJANA VISOČNIK: Nov miljnik s Koroške v kontekstu 
 že znanih miljnikov z območja Celeje in njenega agra .............................................11
A New Milestone from Carinthia in the Context of the Already  
Known Milestones from Celeia and Its Ager 
JERNEJA FERLEŽ in ALJA LIPAVIC OŠTIR: Vzroki za smrt 
 in načini prebivanja med Kozjakom, Pohorjem in Halozami 
 konec 19. stoletja .....................................................................................................................................47
Causes of Death and Dwelling Patterns Between Kozjak, Pohorje  
and Haloze at the End of the 19th Century
BARBARA VODOPIVEC: O vlogi in pomenu avstrijskih uradnikov 
 v okupirani Bosni in Hercegovini na primeru življenja  
in dela sodnika Augustina Oblaka (1867–1935) ........................................................105 
 On the Role and Significance of Austrian Officials in Occupied  
Bosnia and Herzegovina: The Life and Work of 
 Judge Augustin Oblak (1867–1935) 
IRENA SELIŠNIK: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno 
 pravico žensk ............................................................................................................................................145
1920 as the Year of Intensive Efforts for Women's Right to Vote
MATIC BATIČ in TOMAŽ IVEŠIĆ: Idejnopolitični profil Antona 
 Korošca v tridesetih letih 20. stoletja ....................................................................................169
 Ideological and Political Profile of Anton Korošec in the 1930s
META REMEC: Traitors, Cowards, Martyrs, Heroes: Youth Suicide 
 as a Socio-Historical Phenomenon in 1960s Slovenia............................................203
Izdajalci, strahopetci, mučenci, heroji: samomor med mladimi  
kot socialnozgodovinski fenomen v Sloveniji v 60. letih 20. stoletja
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
KLEMENTINA P. JURANČIČ and BERNHARD KETTEMANN: 
 Some Phonotactic Statements about the Slovene  
Pronunciation of English Consonant Clusters from  
the Perspective of MDH and Optimality Theory .........................................................239
 Nekaj fonotaktičnih ugotovitev v zvezi z izgovorjavo  
angleških soglasniških sklopov pri slovenskih govorcih z vidika  
teorije zaznamovanosti MDH in Optimalnostne teorije
Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 269
Uredniška navodila avtorjem / 
 Editor's Instructions to Authors  ............................................... 277
 
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
145
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
DOI 10.32874/SHS.2023-04
1920 
kot leto intenzivnih prizadevanj 
za volilno pravico žensk
Irena Selišnik
Dr., docentka
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino
Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenija
e-pošta: irena.selisnik@ff.uni-lj.si
Izvleček: 
V pričujočem prispevku se bomo osredotočili na ključno zahtevo prvega vala 
ženskega gibanja, in sicer na volilno pravico žensk v slovenskem delu Kraljevine 
Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z nastankom nove države so bili povezani številni 
zakonodajni predlogi o volilni pravici žensk v Deželni vladi za Slovenijo. 
Zanimalo nas je, kakšni so bili pristopi različnih političnih strank do ureditve 
tega vprašanja in kako se je v ta okvir umestilo žensko gibanje, ki je s številnimi 
društvi in njihovim političnim delovanjem preko peticij, pozivov in odmevnih 
medijskih člankov terjalo ureditev volilne pravice žensk. V tem kontekstu je 
bila zlasti aktivna Slovenska ljudska stranka.
Ključne besede:
volitve, volilna pravica žensk, 1920, ženska društva, politične stranke, 
demonstracije, spol, medvojno obdobje
Studia Historica Slovenica 
Časopis za humanistične in družboslovne študije
Maribor, letnik 23 (2023), št. 1, str. 145–168, 92 cit., 4 slike 
Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
146
Uvod1
Razpad avstro-ogrske monarhije je bil hkrati tudi priložnost za nova demokra-
tična gibanja, ki so nastala v povojni Evropi, tudi za vse bolj dobro organizira-
no žensko gibanje. V tem kontekstu tudi novoustanovljena Kraljevina Srbov, 
Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS) ni bila nobena izjema. Zahteve po več 
demokraciji so vzniknile tudi v tem prostoru in vanje so se vključile tudi žen-
ske. Ženske se niso zgolj vključile v številna ženska društva, pojavile so se tudi 
konkretne politične zahteve po reformi zakonodaje, s katero bi pridobile tudi 
volilno pravico. V pričujočem prispevku se bomo tako osredotočili prav na 
to, najbolj izpostavljeno zahtevo ženskega gibanja, zahtevo za volilno pravico 
žensk v slovenskem delu Kraljevini SHS, in se v kontekstu tematiziranega leta 
1920 vprašala, kaj se je z njo dogajalo v Deželni vladi za Slovenijo. Zanimalo nas 
bo, kakšni so bili pristopi različnih političnih strank do ureditve tega vprašanja 
in kako se je v to dogajanje umestilo žensko gibanje, kako so številna društva 
s svojim političnim delovanjem preko peticij, pozivov in odmevnih medijskih 
člankov, terjalo ureditev volilne pravice žensk. Članek temelji na objavljenih 
virih in še neobjavljenem arhivskem gradivu, dogajanje na Slovenskem pa ume-
šča v širši jugoslovanski kontekst.
Volilna pravica žensk na Slovenskem v Avstro-Ogrski 
Po letu 1860, na začetku novega ustavnega obdobja, je bil v habsburški monar-
hiji sprejet sveženj novih zakonov, ki je urejal vprašanje volilne pravice. V velja-
vo so stopili: novi zakon o državnem zastopstvu v državnem parlamentu, novi 
deželnozborski volilni redi, novi državni zakon za občinske volitve, kasneje pa 
tudi novi mestni volilni redi za lokalne volitve. Novi državni zakon za občin-
ske volitve iz leta 1862 je določal le, kdo so osebe, izključene iz občinske volil-
ne pravice, obenem pa je omogočal volitve preko zastopnika. Podrobneje je 
to zadnje vprašanje uredil zakon za občinske volitve iz leta 1866, ki je določil, 
da morajo davkoplačevalke, ki želijo oddati svoj glas, glasovati preko poobla-
ščenca. Kasneje sta se v svojih mestnih statutih tako opredelila tudi Maribor 
in Celje. Leta 1873 je zakon za volitve v državni zbor podelil volilno pravico 
samo "samostojnemu" avstrijskemu državljanu moškega spola, veleposestnice 
in podjetnice so obdržale svojo volilno pravico, še vedno pa so morale glasovati 
1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0235: Slovenska zgodovina, ki ga sofinancira 
Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz 
državnega proračuna in EIRENE, ki ga financira Evropski raziskovalni svet v okviru programa Horizon 
2020 in v finančni shemi ERC Advanced Grant (ERC Grant Agreement n. 7426839).
147
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
preko pooblaščencev. Sledile so spremembe v deželnozborskih volilnih redih, 
ki so zahtevo po moškem spolu v kmečki in mestni kuriji zapisale v zakon, 
obstajale pa so tudi izjeme. Če sta se za to potezo odločili Koroška (1884) in 
Kranjska (1884), je denimo Štajerska do leta 1904 ženskam dovoljevala volilno 
pravico preko pooblaščencev za obe kuriji. Reforme, ki so zasledovale cilj splo-
šne in enake volilne pravice, so se nadaljevala tudi v devetdesetih letih, ko je bila 
najprej 1896 sprejeta možnost posebne splošne kurije in nato leta 1906 uve-
dena direktna volilna pravica za državni zbor, ki je ukinila vse volilne razrede, 
hkrati pa predpisala volilno pravico le za moške državljane.2 Če torej povzame-
mo, lahko ugotovimo, da so ženske pred prvo svetovno vojno imele v glavnem 
volilno pravico na občinski ravni, in sicer kot davkoplačevalke, lastnice pre-
moženja, nekatere tudi zaradi svojega posebnega poklicnega statusa, denimo 
učiteljice. Svoj glas so lahko oddale preko pooblaščencev. Za deželnozborske 
in državnozborske volitve, kjer je veljal sistem volilnih razredov, torej kurij, pa 
so ženske v glavnem volile v veleposestniški kuriji in trgovsko-obrtni zbornici, 
tudi tu preko pooblaščencev.
Viri nakazujejo, da so slovenski politiki pred vojno zelo preračunljivo gledali 
na ženske glasove in volilno pravico, slovenski liberalci (skupaj s socialdemokra-
ti) so podobno kot avstrijski bili v strahu pred volilno pravico žensk, saj naj bi te 
povečini glasovale konzervativno.3 Tovrstne strahove so potrdili tudi izidi poseb-
nega ženskega volišča za občinske volitve 1911 v Ljubljani, kjer so ženske glede 
na povprečje bolj podprle Slovensko ljudsko stranko (SLS). Ta je volilno pravico 
žensk preračunljivo podpirala, kar pa ne pomeni, da se tudi v njej ni našel kdo, 
ki ji je iz moralnih oziroma ideoloških razlogov nasprotoval.4 Hkrati so se slo-
venski politiki radi zgledovali po Čehih, ti pa so bili izredni podporniki ženskega 
gibanja in tudi volilne pravice žensk. Prav Čehi so izvedli subverzivne akcije, ko 
so s podporo mladočehov ženske celo kandidirale na deželnozborskih volitvah 
1908, leta 1912 pa je bila njihova kandidatka celo izvoljena.5
Žensko gibanje na Slovenskem je bilo podobno kot avstrijsko žensko giba-
nje zmerno, v kontekstu meščanske kulture je izredno pazilo na spodobnost in 
ugled svojih akterk, ki so v njem nastopale, vsaka prenapeta akcija po zgledu 
sufražetk tako zagotovo ni bila dobrodošla, angleške borke za volilno pravico 
2 Irena Selišnik, ''Ženske med normami, zahtevami in pravicami (1848–1941)'', v: Dolga pot pravic 
žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem, ur. Marta Verginella (Ljubljana, 2013), 
117–138, 118–119 (dalje: Selišnik, ''Ženske med normami, zahtevami in pravicami").
3 Birgitta Bader Zaar, ''Liberalism and the Emancipation of Women in Austria in the 19th and Beginning 
of the 20th Century'', Bulgarian Historical Review 25, št. 1 (1997), str. 140.
4 Irena Selišnik, Volilna pravica žensk kot demokratična novost: Dejavniki, ki vplivajo na njeno 
uveljavitev na Slovenskem (Postojna, 2007), str. 187–195 (dalje: Selišnik, Volilna pravica žensk); ''Izid 
ljubljanskih občinskih volitev'', Slovenec, 24. 4. 1911, št. 39, str. 2. 
5 Janez Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918) (Celje, 2015), str. 249.
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
148
žensk so bile predmet posmeha tedanje javnosti.6 Kljub vsemu pa je tudi slo-
vensko žensko gibanje volilno pravico vendarle zahtevalo, toda v okviru sred-
stev, ki so bile v meščanskem okolju razumljene kot ženskam primerne. Prve 
zahteve za volilno pravico žensk se tako pojavijo na prelomu stoletja, ko jo je v 
prvem slovenskem ženskem časopisu Slovenka leta 1900 zahtevala Elvira Doli-
nar - Danica. Zapisala je: "Tradicija jih [ženske] veže samo na zadeve intimnega 
notranjega življenja, izključuje jih od vse javnosti, zato niti ne mislijo na to, da 
bi moglo biti i drugače."7 Iste poglede je izrazila Socialdemokratska stranka v 
Rdečem praporu: "Političnih pravic hočete. V kakšen namen? Da dobite upliva 
v javnem življenju in je tako uredite, da bodete bolje živele. Svobode hočete – e, 
boljšega življenja."8 Volilno pravico žensk je zahteval tudi voditelj krščanskih 
socialcev Janez Evangelist Krek, ki je v Domu in svetu zapisal: "Delavci naj zato 
terjajo splošno in jednako volilno pravico za vse odrastle. Tudi ženske se morajo 
politiško organizovati."9 Zelo glasno pa so volilno pravico zahtevale tudi učite-
ljice. Menile so, da je ženska lahko izvzeta iz političnih pravic le, če je izključena 
iz javnega življenja. Če upravlja javno službo in je nosilka javnih dolžnosti, gre 
volilna pravica tudi njej.10 
Splošno slovensko žensko društvo (SŽD) je pred začetkom prve svetovne 
vojne pripravilo nekaj peticij za volilno pravico žensk in poslalo svoje članice 
na zborovanja za volilno pravico na Dunaj. V boj za volilno pravico žensk je z 
organizacijo mednarodnega dneva žena leta 1911 vstopila tudi Jugoslovanska 
socialdemokratska stranka (JSDS).11 Že proti koncu 19. stoletja se je na Kranj-
skem začelo diskutirati tudi o feminizmu, ki so ga razumeli kot: "Znanstvena 
smer, ki se peča z realizacijo ženskih upov, /…/ njen smoter je ženska emanci-
pacija, vprašanje o rešitvi vseh v njen okvir spadajočih problemov pa se zove 
žensko vprašanje."12
Vojna vihra prve svetovne vojne je zavrla žensko gibanje in številna žen-
ska društva so se preusmerila k humanitarni dejavnosti. Nekatere posameznice 
znotraj slovenskega ženskega gibanja so se pridružile pacifističnim pozivom v 
okviru avstrijskega ženskega gibanja.13 Politično delovanje žensk je nato zbudi-
6 ''Die Suffragetten,'' Kikeriki, 6. 7. 1913, št. 27, str. 4; ''Slovensko politiko rešuje žena'', Dan, 31. 5. 1913, 
št. 513, 2; ''Sedaj jo bodo pa sufražetke staknile'', Dan, 29. 10. 1913, št. 665, str. 2; ''Nam ni treba mož'', 
Dan, 29. 5. 1913, št. 511, str. 2.
7 Elvira Dolinar - Danica, ''Naše državljanske pravice,'' Slovenka, 15. 12. 1900, št. 12, str. 273–275, 274.
8 ''Kaj je bistvo ženskega vprašanja?,'' Rdeči prapor, 20. 1. 1900, št. 3, str. 2–3.
9 Janez Evangelist Krek, ''Socijalni pomenki,'' Dom in svet 13, št. 2 (1900), str. 56–60, 56.
10 ''Politične pravice učiteljic,'' Slovenski učitelj, 15. 3. 1901, št. 6, str. 81–83.
11 Irena Selišnik, Prihod žensk na oder slovenske politike (Ljubljana, 2008).
12 ''Feminizem in ženstvo,'' Slovenski narod, 3. 7. 1899, št. 149, str. 1. 
13 ''Die Kriegsfackel Lodert!'', Neues Frauenleben 23, št. 11 (1911), str. 300–301; ''Ein Weihnachtsgruss 
Englischerfrauen an Die Frauen in Deutschland und Österreich'', Neues Frauenleben 17, št. 2 (1915), 
str. 35.
149
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
la Majniška deklaracija. Ženske so bile v veliki večini podpisnice, pa tudi zbira-
teljice podpisov v podporo Majniški deklaraciji, ki je zahtevala preoblikovanje 
monarhije.14 Tudi ta iniciativa je tako pripomogla h koncu vojne, ki je hkrati 
pomenil nastanek drugačne politične stvarnosti, najprej je nastala Država Slo-
vencev, Hrvatov in Srbov, mesec kasneje pa še Kraljevina SHS. Velike politične 
spremembe so prinesle upanje v demokracijo in v tem upu so bile soudeležene 
tudi ženske, ki so bile prepričane, da bodo prejele volilno pravico. Upanje so si 
Slovenke delile s Hrvaticami, ki so prav tako po prvi svetovni vojni z vso odloč-
nostjo vstopile v novo politično realnost in si obetale novih pravic.15
Zahteve žensk in odzivi političnih strank po prvi svetovni vojni
Tedanje aktualne povojne politične razmere so kazale, da je sprejem volilne 
pravice žensk povsem uresničljiva ideja, saj so jo v svoje programe sprejele vse 
politične stranke na Slovenskem. To v vsesplošnemu navdušenju ni bila nobena 
posebnost. Vseslovenska ljudska stranka je razglasila zahtevo v novembru 1918: 
"V. L. S. zahteva, da imajo volilno pravico vse moške in ženske osebe od 21. leta 
dalje".16 Samo deset dni kasneje je to zahtevala tudi Jugoslovanska demokratska 
stranka (JDS): "/…/ zahtevamo: a.) Državna zbornica naj se voli na podlagi splo-
šne, enake in tajne volilne pravice s proporcem od vseh polnoletnih državlja-
nov brez razlike spola, stanu, premoženja /.../ Žena naj bo možu enakopravna 
v kulturnem, pravnem, političnem in socijalnem oziru."17 Prav tako je podala 
zahtevo tudi JSDS: "Konstituanta, ki naj odloči obliko vladavine, njeno ustavo 
in upravo, se naj izvoli po splošni, enaki, tajni in proporčni volilni pravici vseh 
državljanov, obojega spola".18
JDS je ženske neposredno vključila tudi v svojo strankarsko strukturo. Zah-
teve po vključitvi žensk v okrajne odbore so se najprej pojavile v liberalnem 
časopisju.19 Na ustanovnem zboru JDS je bila prisotnost žensk že več kot oči-
tna, saj je ustanovitvi stranke sopredsedovala narodna dama Franja Tavčar, v 
14 Vlasta Stavbar, Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje (Maribor, 2017).
15 Ivana Šubic Kovačević, ''Prisutnost žena u zagrebačkom političkom tisku od 1920. do 1927'', Politička 
misao 53, št. 1 (2016), str. 103–128 (dalje: Šubic Kovačević, ''Prisutnost žena'').
16 ''Slovensko ljudstvo s Srbi in Hrvati v skupni državi,'' Slovenec, 22. 11. 1918, št. 269, str. 1.
17 ''Javen shod JDS v Mestnem domu,'' Slovenski narod, 2. 12. 1918, št. 286, str. 1.
18 Jurij Perovšek, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS 
(1918–1929), Viri 13 (Ljubljana, 1998) (dalje: Perovšek, Programi političnih strank).
19 "Zdravo misel je sprožil nekdo v Domovini, naj bodo tudi ženske v okrajnih odborih 'Jugoslovanske 
demokratske stranke'. To je velikega pomena za sedanji čas, ko je malo žensk doma in imajo ženske 
več časa, da se brigajo za javni blagor. Važno pa je tudi za bodoče čase, ker po vojni bodo žene voljene 
v vse javne zastope in že sedaj se je pokazalo, da so žene delavne v raznih odborih za socijalno skrb…" 
(''Jugoslovanska deklaracija in slovenska dekleta. Naše ženstvo'', Domovina, 15. 3. 1918, št. 7, str. 5). 
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
150
izvršilni odbor stranke pa je bila izvoljena še Anica Gogalo. Obe sta bili soro-
dnici vidnih pripadnikov JDS. Ženske so delovale tudi v raznih odsekih kongre-
sa.20 Članice JSD so objavile tudi izjavo, naslovljeno s "slovensko ženstvo JDS" 
v Slovenskem narodu, pod katero so se sicer podpisale članice (SŽD), in v njej 
podprle združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo.21 Ženske so bile v začetku 
dvajsetih letih tudi v vodstvu lokalnih odborov stranke.22 SŽD je določilo zasto-
pnici JDS v pokrajinski deželni zbor (Franjo Tavčar in Marijo Kokalj), ki pa se 
nato nikoli ni sestal, ter delegiralo nekaj govornic za ženske shode JDS (Franjo 
Tavčar, Marijo Kokalj, Marjanco Kokalj, uradnico in pisateljico Manico Koman, 
pisateljico in učiteljico Marijo Grošelj, Tržačanko Mašo Grom, učiteljiščnico 
Žun in učiteljico Pezdirc iz Šentvida na Dolenjskem).23 Stranka je ustanovila 
tudi poseben ženski odsek JDS v letu 1919. Svojo zavezanost enakopravnosti 
obeh spolov naj bi stranka izvajala tudi tako, da "voli v glavne in pokrajinske 
odbore polovico moških in polovico žensk", kar se ni uresničilo, so pa na to 
idejo prišle članice SŽD.24 Članice stranke so agitirale za stranko in organizirale 
po vaseh tudi nekaj shodov. 
Posebni ženski odseki so bili še v Narodno socialistični stranki (NSS), torej 
liberalno- narodnem socialističnem gibanju, ki ga je vodila "sodruginja" Jarc.25 V 
svojem programu se je stranka prav tako zavzela za splošno in enako, direktno 
in tajno volilno pravico, izpopolnjeno s sorazmernim zastopstvom manjšin.26 V 
svoje vrste je pozivala vse državljanke in državljane, v lokalnih odborih stranke pa 
lahko srečamo tudi ženske.27 Prav tako je imela dolgo tradicijo delovanja žensk 
v stranki tudi JSDS, kjer je prav tako obstajal tudi ženski odsek,28 v katerem so po 
vsej verjetnosti delovale Alojzija Štebi, Marija (Mara) Rus Lemež,29 Marija Urbanc 
20 ''Ustanovni zbor JDS'', Slovenski narod, 1. 7. 1918, št. 146, str. 1.
21 ''Izjava slovenskega ženstva JDS'', Slovenski narod, 30. 11. 1918, št. 285, str. 3.
22 ''V Rogaški Slatini'', Nova doba, 8. 3. 1921, št. 29, str. 3; ''Krajevne organizacije JDS v Kozjem'', Nova 
doba, 10. 3. 1921, št. 30, str. 2; ''Na občnem zboru kraj. org. JDS v Sevnici'', Nova doba, 3. 3. 1921, št. 27, 
str. 2; ''Ob Zboru krajevne org. JDS v Slov. Gradcu'', Nova doba, 24. 3. 1921, št. 36, str. 2; ''Na občnem 
zboru krajevne organizacije JDS na Vranskem'', Nova doba, 9. 4. 1921, št. 42, str. 2.
23 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), fond Splošno žensko društvo, LJU 285, škatla 10, Zapisniki sej 
Splošnega ženskega društva 10. 4. 1919.
24 ZAL, fond Splošno žensko društvo, LJU 285, škatla 4, Letno poročilo 1920, str. 2–3.
25 ''Slovensko ženstvo za polnopravnost žene v Jugoslaviji'', Slovenec,18. 6. 1925, št. 134, str. 2.
26 Perovšek, Programi političnih strank, str. 35.
27 Selišnik, Volilna pravica žensk, str. 203.
28 ZAL, fond Splošno žensko društvo, LJU 285, škatla 4, Poročilo splošnega ženskega društva za leto 
1920, (21. občni zbor), str. 6.
29 Marija (Mara) Rus Lemež, učiteljica, soproga Milana Lemeža. Glej: Angela Vode, Spol in upor. Zbrana 
dela Angele Vode. I. knjiga. (Ljubljana, 1998), str. 240.
151
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
- Dražil30 in Ada Kristan,31 ki je bila na kongresu JSDS v Ljubljani (1.–2. novembra 
1919) ena izmed govornic.32 Ženske sekcije naj bi bile pomembna komponenta 
strankine moči, socialdemokratske stranke so namreč po vsej Evropi ustanavljale 
posebne ženske sekcije. Ženske so bile prav preko sekcij zastopane tudi v višjih 
strukturah stranke, hkrati pa je stranko nenehno skrbela njihova prevelika avto-
nomija.33 Angela Vode je po cepljenju sil v JSDS postala tajnica pripravljalnega 
odbora za ustanovitev nove, komunistične politične stranke – Delavske sociali-
stične stranke za Slovenijo (DSSS).34 Ta je bila ustanovljena 11. aprila 1920. V svo-
jem programu je prav tako zahtevala popolno politično in pravno enakost vseh 
državljanov ne glede na spol, torej tudi aktivno in pasivno volilno pravico za vsa-
kega državljana in državljanko, staro 20 let. Stranka se je kasneje povezala s SDSJ 
(Socialistična delavska stranka Jugoslavije) in se preimenovala v Komunistično 
partijo (KP). V njenem okviru je bil ustanovljen ženski odbor KP. Ko je vodstvo 
odbora zavrnila Angela Vode, je bila izbrana Tončka Čeč. Toda kmalu zatem je 
bila izdana Obznana in Komunistična partija je morala v ilegalo.35 Medtem so se 
socialdemokratske stranke iz različnih pokrajin Jugoslavije leta 1921 povezale v 
Socialistično stranko Jugoslavije (SSJ), ki je v svojem programu prav tako zahte-
vala volilno pravico žensk. V okviru SSJ je bil ustanovljen tudi ženski odsek SSJ. 
Stranka sicer ni podpirala ustanavljanja posebnih ženskih odsekov, saj je menila, 
da med proletarci in proletarkami ni razlik, ženske so bile enakopravne člani-
ce krajevne politične organizacije.36 Ustanovitev posebnega ženskega odseka 
je dopustila le tam, kjer je število preseglo 200 članov in članic in bi se tako po 
strankarskih pravilih morala organizacija deliti.37 
30 Marija (Mici) Urbanc - Dražil, pripadala desni struji JSDS, od leta 1909 delovala v zadružnem gibanju 
(Angela Vode, Spomin in pozaba. Zbrana dela Angele Vode. III. knjiga (Ljubljana, 2000) (dalje: Vode, 
Spomin in pozaba); ''Delavsko zadružno gibanje v Sloveniji'', Pod lipo, 14. 2. 1924, št. 2, str. 30).
31 Ada Kristan (1873–1925), soproga Etbina Kristana.
32 Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov. Panorama političnih bojev slovenskega naroda (Ljubljana, 
1966), str. 179.
33 Michael Hanagan, ''Social Movements: Incorporation, Disengagment, and Opportunities,'' in: From 
Contention to Democracy, ur. Marco G. Giugni, Doug McAdam in Charles Tilly (Oxford, 1998), str. 
3–30, 19.
34 Vode, Spomin in pozaba, str. 95.
35 Erna Muser, ''Socialisti in komunisti ter boj Slovenk za enakopravnost'', Prispevki za zgodovino 
delavskega gibanja 7, št.1–2 (1967), str. 191–213.
36 ''Občni zbor krajevne politične organizacije v spodnji Šiški,'' Naprej, 23. 3. 1922, št. 67, str. 3.
37 ''Ženska organizacija SSJ in KDZ,'' Naprej, 31.5.1923, št. 119, str. 3: "… splošnem pa ne odobravamo 
posebnih ženskih organizacij. Socialistični program ščiti vse proletarce, ki si služijo svoj kruh z delom 
brez razlike narodnosti, vere, starosti i.t.d. pa tudi brez razlike spola /…/ Da se je v Črni ustanovila 
posebna ženska organizacija, to ni nič hudega, ker ima črnska politična organizacija malo manj nego 
200 članov in bi se morala po pravilniku deliti. V drugih krajih pa, kjer so manjše organizacije, pa naj 
se ne ustanavljajo posebne ženske organizacije."
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
152
Tudi SLS je 8. aprila 192038 zahtevala osnovanje "posebne ženske politične 
organizacije", pri že obstoječih stanovskih političnih organizacijah pa posebne 
ženske odseke. V večini so v politične stranke vstopale sorodnice pomembnih 
članov stranke. Slovenske politične stranke so torej vsaj na deklarativni ravni 
podprle zahteve žensk in ženske vključile (vsaj do neke mere) v strankarsko 
strukturo, v tem pogledu se denimo slovenske politične stranke niso ločile od 
hrvaških političnih strank, kjer so volilno pravico žensk prav tako podprle šte-
vilne stranke (Demokratska stranka, Hrvaška republikanska kmečka stranka), 
medtem ko sta najpomembnejša srbska Narodna radikalna stranka in njena 
vodilna oseba Nikola Pašić menila drugače.39 Narodna radikalna stranka, ki je v 
jugoslovanski politiki igrala odločilno vlogo, je bila tako mnenja, da je ženska 
nezmožna za samostojno politično delovanje, ker naj bi nanjo preveč vplivali 
različni akterji, pri tem pa so imeli v mislih zlasti religiozne institucije. Za okr-
njeno oziroma omejeno volilno pravico žensk pa sta se zavzemali tudi Republi-
kanska stranka in Savez zemljoradnika.40
Stališča strank do volilne pravice žensk razodevajo tudi načrti strank o 
ustavni ureditvi nove države. Krščanski socialist Andrej Gosar je pripravil načrt 
Jugoslovanskega kluba, ki je vključeval volilno pravico žensk.41 Prav tako jo je 
vključeval tudi ustavni načrt Josipa Smodlaka, dalmatinskega Hrvata (člana 
narodne organizacije za Dalmacijo). V 33. členu njegovega predloga je bilo 
tako zapisano: "/…/ popolna volilna pravica pripada vsem državljanom enega 
in drugega spola /…/".42 Tudi ustavni načrt socialdemokratov je predvideval 
volilno pravico žensk,43 le-te pa nista vsebovala načrta ustavne komisije in 
načrt Stojana Protića iz Narodno radikalne stranke. Oba sta predvidela, da bo 
o volilni pravici žensk odločil poseben zakon, čeprav je bilo v istem predlogu 
zapisano, da "ustavne pravice veljajo za vse državljane ne glede na spol". Femi-
nistični tisk je tako poudaril, da so ženske tako že a priori uvrščene v posebno 
kategorijo volivcev, ki se jim s spremembo zakona lahko odvzame oziroma po 
mili volji spreminjajo politične pravice. Kljub temu naj bi bil poglavitni razlog 
za to rešitev to, da vlada ni dosegla soglasja.44 Stojan Protić je bil sicer deklari-
38 Perovšek, Programi političnih strank, str. 71.
39 Šubic Kovačević, ''Prisutnost žena'', str. 108.
40 Branislav Gligorijević, Parlament i političke stranke u Jugoslaviji (1919–1929) (Beograd, 1979), str. 
68 (dalje: Gligorijević, Parlament i političke stranke).
41 Andrej Gosar, ''Kriza moderne demokracije?',' Čas 11, št. 3 (1927), str. 125–161, 154.
42 Anđelija Vidaković, ''Žensko biračko pravo in nacrt novog ustava'', Ženski pokret 1, št. 6 (1920), str. 
5–7 (dalje: Vidaković, "Žensko biračko pravo in nacrt novog ustava").
43 E. Lilek, ''Razmotrivanje o aktualnih in ustavnih vprašanjih'', Nova doba, 15. 2. 1921, št. 20, str. 1.
44 Vidaković, "Žensko biračko pravo in nacrt novog ustava", str. 5–7.
153
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
ran nasprotnik volilne pravice žensk,45 prav tako pa ni bil njen podpornik niti 
Nikola Pašić, ki je vodil ustavni odbor, sestavljen iz 42 članov.46 
Dogajanje v deželni vladi za Slovenijo
Z vprašanjem občinske volilne pravice žensk na področju Slovenije se je naj-
prej začela ukvarjati liberalna Žerjavova vlada. V začetku leta 1920 je pripravila 
načrt o občinskih volitvah in ga želela uveljaviti preko posebna naredbe. Toda 
še preden je bila naredba potrjena, je Gregor Žerjav odredil sestavo volilnih ime-
nikov. To naj bi pomenilo, da je bil volilni red Žerjava že "tajno" potrjen s strani 
ministrskega sveta ali pa da je vlada v Beogradu predlagala njegovo vsebino, je 
spekuliral Slovenec.47 13. februarja 1920 je bila v Slovencu48 objavljena vest, da je 
bil predlagani občinski volilni red sprejet od ministrskega sveta, podobno novico 
pa sta objavila tudi Domovina in Naprej.49 Katoliški tabor je zajel val ogorčenja 
glede na to, da je bilo v predlogu sprva zapisano, da lahko volijo, le državljanke, 
"ki jim je vsaj že eno leto predpisan državni neposredni davek, b) ki samostojno 
gospodarijo na posestvu …,) ki so javne ali zasebne nameščenke in ki so uspešno 
dovršile vsaj osem razredov ljudske, meščansko šolo ali štiri razrede kake sre-
dnje šole ...",50 kasneje pa dodane določbe, ki so onemogočale udeležbo volitev 
redovnicam ter omogočile kandidaturo žensk.51 Slovenski liberalci so iz strahu 
pred konservativnimi glasovi žensk in zaprepadeni nad sistematičnimi demon-
stracijami in resolucijami kmečkih žensk za volilno pravico podprli le volilno 
pravico izobraženk, je ugotavljal Slovenec.52 Iz podobnih razlogov naj nad njo 
45 Stenografske beležke Privremenog Narodnog predstavništva Kraljestva SHS (Zagreb/Beograd, 1919–
1921). Glej sejo 19. 6. 1920: "Jugoslavija nikakor ni reakcionarna, ker ni uveljavila volilno pravico 
žensk, saj je nima niti Francija niti ZDA za kongres. Ljudstvo ne prizna žensk niti tistih pravic, ki jih po 
zakonu imajo, volilna pravica pa je krona vseh pravic."
46 Ustavni odbor so sestavljali: 11 radikalov, 11 demokratov, 4 iz Jugoslovanskega kluba, 3 muslimani, 
2 socialna demokrata, 4 zemljoradniki in 7 komunistov (Metod Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji 
(Ljubljana, 1965), str. 200).
47 ''Občinske volitve '', Slovenec, 9. 1. 1920, št. 6, str. 1. 
48 ''Za volilno pravico kmetskih žen'', Slovenec, 13. 2. 1920, št. 35, str. 1.
49 ''Za pravični volilni red'', Naprej, 10. 2. 1920, št. 32, str. 1; ''Splošna volilna pravica uveljavljena'', Naprej, 
13. 2. 1920, št. 35, str. 2.
50 ''Občinske volitve '', Slovenec, 9. 1. 1920, št. 6, str. 1.
51 ''Novi občinski volilni red,'' Slovenec, 27. 1. 1920, št. 21, str. 3: "7. Redovnice nimajo ne aktivne ne 
pasivne volilne pravice /…/ 11.V kandidatni listi je lahko vsak četrti kandidat ženska, ki ima volilno 
pravico, in je stara 24 let."
52 ''Manifestacije za žensko volilno pravico'', Slovenec, 26. 1. 1920, št. 21, str. 2; ''Ženstvo in politika'', 
Slovenski narod, 7. 3. 1920, št. 55, str. 2: " /…/ Z glasovi politično čisto nezrelih, nevednih in verskem 
vplivu zasužnjenih žensk se upajo klerikalci na deželi in po mestih pri bodočih volitvah rešiti. Nedeljo 
za nedeljo sklicujejo duhovniki po nauku kmetice, dekle in služkinje ter jih navdušujejo za žensko 
volilno pravico. Zopet je vera v nevarnosti, zopet je na vrsti brezverska šola, zopet se uporabljajo vse 
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
154
ne bi bili posebej navdušeni niti socialdemokrati, ki so prav tako bili v vladi. O 
tem naj bi pričalo njihovo ne preveč glasno zavzemanje za splošno volilno pra-
vico oziroma "tiha podpora" omejitvam volilne pravice žensk.53 V začetku leta 
1921 je slovensko javnost pretreslo razkritje, da naj bi prvak socialdemokratske 
stranke Anton Kristan na ožjem sestanku zaupnikov stranke zagovarjal stališče, 
naj bi volilna pravica žensk stranki samo škodovala in naj je ta tako ne bi pod-
prla.54 To razkritje tudi A. Kristana uvršča med številne slovenske politike, ki so 
se kljub javno izraženi podpori volilni pravici ravnali v kuloarjih parlamenta po 
drugačnih načelih. O njegovih stališčih, ki naj ne bi bili preveč naklonjena žen-
skem gibanju, pričajo tudi nekateri drugi viri.55 Vendarle je stranka premogla 
tudi glasne zagovornike volilne pravice žensk, na primer Etbina Kristana, ki je 
v ustavodajni skupščini za volilno pravico žensk govoril kar trikrat. Prepričan 
je bil, da so konservativni glasovi žensk sicer neizbežni, da pa je potrebno krizo 
preživeti in predvsem s praktičnim udejstvovanjem stranke na polju politične 
izobrazbe stanje spremeniti. Podprl je volilno pravico žensk, čeprav je menil, da 
se lahko zgodi, da zato ne bo v novem parlamentu "niti enega socialista". Zavr-
nil je tudi trditve nekaterih poslancev, da si ženske ne želijo volilne pravice in 
kot primer navedel obiske predstavnic ženskih organizacij v parlamentu. Proti 
stereotipnem videnju žensk kot konservativnih volivk je nastopil tudi Josip 
Kopač.56 
JDS je tako podobno kot večina drugih jugoslovanskih strank sicer načel-
no zastopala stališče za volilno pravico žensk, vendar pa je podobno kot druge 
tiste gnusne laži…in žensk, vse zbegane in preplašene sklepajo pod pritiskom svojih dušnih pastirjev 
resolucije, ki prihajajo na vlado brzojavnim potom redno vsak ponedeljek. /…/ Seveda so služkinje 
požirale tako bedasto čenčanje z isto naslado, s katero požirajo koze sol. Vse so danes prepričane, 
da mora sedeti v bodočem ljubljanskem obč. Svetu največ dekel in postrežnic ter da zasede županski 
stolec prav gotovo najbolj jezična in brumna kuharica. In naše kmetice, ki čitajo komaj molitvenik, 
danes verujejo, da so njih možje zanič in da je božja volja, da postanejo poslanke in ministrke posebej 
ženske /…/ Škrbci se love za ženskimi glasovi tercijalskih dekel, postrežnic, kmetic pa duševno 
omejenih gospodinj, da bi z njihovo slepo pomočjo dosegli čim več vpliva v starem reakcionarnem 
in avstrijakantskem duhu. /…/ na naravnost demagoški način hujskajo in fanatizirajo dekle, kuharice 
in nekatere znane tercijalke klerikalne gospodinje proti inteligenci…Že pred volitvami v predvojnih 
časih so hujskali nekateri naši duhovniki slovenske kmetice po spovednicah in na misijonih proti 
možem, ki niso hoteli voliti klerikalno. Celo od zakona, dolžnosti so jih odgovarjali! Koliko razkolov 
in koliko nesreč po kmečkih hišah je povzročila duhovniška politična agitacija med ženami! /…/ 
Politika je najtežja umetnost, politika je najodgovornejši poklic, a – izroči naj se ženstvu, ki se zanjo 
doslej sploh ni brigalo …".
53 ''Manifestacije za žensko volilno pravico'', Slovenec, 26. 1. 1920, št. 21, str. 2; ''Socialisti in ženska volilna 
pravica'', Slovenec, 14. 1. 1920, št. 10, str. 2; ''Žene dobe v občini volilno pravico v Sloveniji'', Naprej, 20. 
5. 1920, št. 115, str. 1; ''Občinski volilni red'', Slovenec, 2. 6. 1920, št. 123, str. 2.
54 ''Nova senzacionalna razkritja'', Slovenec, 17. 3. 1921, št. 62, str. 2; ''Nova senzacionalna razkritja'', 
Slovenec, 23. 3. 1921, št. 66, str. 2.
55 Irena Selišnik, ''Alojzija Štebi, socialna feministka in ena prvih političark v Sloveniji,'' v: Ženske na 
robovih politiki, ur. Milica Antić Gaber (Ljubljana, 2011), str. 41–59, 45.
56 Stenografske beležke Ustavotvorne skupštine Kraljevine SHS (Beograd, 1921). Glej sejo 27. 3. 1921, 22. 
3. 1921, 23. 3. 1921, 11. 6. 1921 in 21. 5. 1921.
155
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
jugoslovanske stranke bila prepričana, da je potrebno podeliti volilno pravico 
samo posebni, izbrani skupini žensk. Večina je zastopala stališče, da je potreb-
no podeliti volilno pravico izključno samostojnim lastnicam posestva in da bi 
bilo potrebno to novost najprej preizkusiti na lokalnem nivoju. JDS je kot naj-
močnejša jugoslovanska stranka menila, da je sicer ženskam potrebno podeliti 
volilno pravico, vendar pa tudi, da "sedanje politične razmere niso primerne in 
naj se zato odločanje o tem vprašanju odloži na primernejše obdobje". Pri tem 
je zelo zanimiv tudi argument, da v Kraljevini SHS močno žensko gibanje, ki bi 
to sploh zahtevalo, ne obstaja. Posamezniki znotraj stranke JDS se s tem stali-
ščem niso strinjali in so tudi v nadaljevanju podpirali volilno pravico žensk.57 
Sledila je zamenjava demokratsko-socialdemokratske vlade v Beogradu. 
Novo vlado je sestavil Stojan Protić (19. februar 1920–konec aprila 1920), vanjo 
pa je ponovno vstopila tudi Vseslovenska ljudska stranka (VLS),58 ki je prav tako 
prevzela vodenje deželne vlade za Slovenijo.59 Nova deželna vlada je na svoji 
prvi seji 22. marca 1920 pritrdila načrtu občinskega volilnega reda za Slovenijo 
in prosila za njegovo odobritev pri centralni vladi.60 Predlog volilnega zakona je 
vseboval spremembe, po njem so imele vse ženske aktivno in pasivno volilno 
pravico. Regent ga je podpisal 15. maja 1920, 8. junija pa izšel v uradnem listu. SLS 
je še stopnjevala svoje zahteve in predlagala določbo, ki bi ženskam dala aktivno 
in pasivno volilno pravico tudi za konstituanto oziroma narodno skupščino,61 
toda zamisli stranke niso naletele na širšo podporo. V državnem zboru naj bi jim 
celo sam Josip Hohnjec (eden najvidnejših zagovornikov volilne pravice žensk) 
umaknil podporo.62 V deželno vlado je septembra 1920, kot posledica sporazu-
ma sklenjenega v Beogradu, ponovno vstopil tudi Gregor Žerjav kot poverjenik 
za pravosodje. Ena izmed prvih nalog deželne vlade je postala revizija občinskega 
volilnega reda. Ko je deželna vlada razpravljala o pripombah k občinskemu volil-
nemu redu, je Žerjav ponovno predlagal, da bi se volilna pravica žensk omejila 
le na samostojne gospodinje in na državljanke s kvalificirano izobrazbo.63 Zelo 
dolgo odločanje je nato prekinilo dogajanje v Beogradu. 
57 Gligorijević, Parlament i političke stranke, str. 69.
58 Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v beograjski skupščini (Ljubljana, 2002) (dalje: Rahten, 
Slovenska ljudska stranka). Vseslovenska ljudska stranka (VSL) se je že 6. aprila 1920 preimenovala v 
Slovensko ljudsko stranko (SLS).
59 Ervin Dolenc, Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929 (Ljubljana, 1996).
60 Peter Ribnikar (ur.), Sejni zapiski. Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih 
vlad za Slovenijo 1918–1921. 3. del: Od 22. mar. 1920 do 9. jul. 1921. 3. del. (Ljubljana, 2002), str. 7. 
61 ''Jugoslovanski klub za žensko volilno pravico'', Slovenec, 16. 6. 1920, št. 134, str. 3; ''Za žensko volilno 
pravico'', Slovenec, 23. 6. 1920, št. 140, str. 2; ''Za žensko volilno pravico'', Slovenec, 9. 7. 1920, št. 153, 
str. 2.
62 ''Klerikalci so izdali ženske'', Ljudski glas, 30. 6. 1920, št. 27, str. 1.
63 Vasilij Melik, ''Ženske in volitve pred drugo svetovno vojno'', v: Splošno žensko društvo, 1901–1945, 
ur. Nataša Budna Kodrič in Aleksandra Serše (Ljubljana, 2003), str. 59–62.
Slika 1
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
156
Pašićev kabinet je v začetku leta (1. januarja 1921) zamenjal vlado Milenka 
Vesnića. V Pašićevi vladi je ostal slovenski liberalec minister Vekoslav Kukovec, 
ki je predlagal, da se volilna pravica žensk ne bi upoštevala, saj naj bi se uskla-
dila volilna imenika za državne in lokalne volitve. V februarju 1921 naj bi bila 
odredba enostavno črtana po sklepu ministrskega sveta, torej vlade,64 oziroma 
po nalogu notranjega ministra Milorada Draškovića.65 Samo sklepamo lahko, 
da je pri zavrnitvi volilne pravice žensk imel določeno vlogo tudi kralj, ki prav 
tako ni bil navdušen nad participacijo žensk v politiki.66 Jutro je slednjo potezo 
opravičilo s sprejetim načelom o izenačenju volilnih imenikov na državni ravni 
z občinskimi.67
Posamezni členi o občinskih volitvah v Sloveniji so bili nato ponovno 
obravnavani v zakonodajnem odboru, novem telesu, ustanovljenem po preo-
brazbi ustavodajnega parlamenta v zakonodajno telo. Odbor je imel nalogo, 
64 ''Protesti proti absolutističnemu režimu'', Slovenec, 23. 2. 1921, št. 43, str. 2. 
65 Arhiv republike Slovenije (AS), fond Zbirka spominskega gradiva o delavskem gibanju, socialistični 
revoluciji in narodnoosvobodilni borbi do 1945, SI AS 1550, škatla 12, Historiat dela med ženami, 
Tipkopis Erne Muser, str. 10; ''Klerikalci za žensko volilno pravico'', Naprej, 21. 2. 1921, št. 41, str. 1–2.
66 Igor Grdina, ''Slovenska politika in parlamentarizem v kraljevski Jugoslaviji (1918–1941)'', v: Analiza 
razvoja slovenskega parlamentarizma, ur. Barbara Vogrinec (Ljubljana, 2005), str. 185–257.
67 ''Občinske volitve v Sloveniji'', Jutro, 15. 2. 1921, št. 39, str. 1. 
Uradni list Deželne vlade za Slovenijo v katerem je razglašena Uredba za volitve občinskih zastopnikov, 
8. 6. 1920, str. 321 (Sistory)
157
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
da izvrši likvidacijo pravnega proviziorija (uzakoni niz odredb, ki so jih izda-
le prejšnje pokrajinske vlade) in da poenoti zakonodajo. Zakonodajni odbor, 
"skupščina v malem", je tako tudi po svoji sestavi posnemal sestavo parlamenta, 
štel je 42 članov, za sprejem zakonov pa je bila dovolj že tretjina poslancev, tj. 
14. Zakonodajni odbor je imel le omejena pooblastila, tako je lahko sprejemal 
tiste zakone, ki so bili v neposredni in tesni zvezi z ustavo, in nujne finančne 
zakone.68 Ob obravnavi zakona za občinske volitve v Sloveniji se je ponovno 
odprla razprava o volilni pravici žensk. Poslanec Josip Drofenik iz Samostojne 
kmetijske stranke (SKS) je nastopil proti njej. Bil je mnenja, da volilne pravice 
žensk ni smiselno uvesti le v posameznih delih države, ampak samo v vsej drža-
vi, ter naslednji dan dodal, da jo Jugoslovanski klub zahteva le zaradi lastnih 
interesov.69 Prvi dan diskusije sta za volilno pravico žensk govorila le socialde-
mokrat Etbin Kristan in poslanec Jugoslovanskega kluba Janko Šimrak (Hrvat-
ska pučka stranka), poslanci SLS naj bi bili na seji odsotni. Šele naslednji dan se 
je v diskusiji oglasil Josip Hohnjec. Za volilno pravico žensk naj bi glasovala le 
Jugoslovanski klub in radikalec Ljuba Jovanovič, ne pa socialdemokrati. Člen 
o volilni pravici žensk je bil tako zavrnjen.70 Le nekaj dni prej je bila zavrnjena 
volilna pravica žensk tudi za Hrvaško in Slavonijo, kjer je volilno pravico spet 
podprl le Janko Šimrak. Predlog ni bil sprejet, ko so proti njemu nastopili člani 
muslimanskega kluba in poslanci demokratske stranke s Svetozarjem Popo-
vićem na čelu.71 Slovenski liberalci so najverjetneje skupaj s hrvaškimi poslanci 
demokratske stranke stali na bolj desnem stališču in so sodili v tisti del demo-
kratske stranke, ki volilne pravice žensk ni podpiral oziroma je podpiral zgolj 
omejeno volilno pravico žensk, torej predpisan pogoj izobrazbe ali vključitev 
vdov. Pri tem velja dodati, da so res bile ženske, največja skupina prebivalstva, 
izpuščene iz volilne pravice, vendar pa so to usodo delile še z nekaterimi manj-
šinami. Liberalna vlada je denimo za občinske volitve sicer sprejela tudi določ-
bo, da imajo volilno pravico "tudi oni Slovani po plemenu in jeziku, ki sicer 
niso naši državljani", so pa imeli stalno prebivališče,72 ki je veljala tudi za držav-
nozborske volitve, hkrati pa omejila možnost volitev za vse Italijane, Nemce, 
Madžare, ki so imeli pravico optiranja za drugo državo.73 
68 Gligorijević, Parlament i političke stranke, str. 114.
69 ''Zakonodajni odbor'', Slovenski narod, 11. 12. 1921, št. 278, str. 2.
70 ''Zakonodajni odbor'', Slovenski narod, 8. 12. 1921, št. 276, str. 2; ''Pismo iz Belgrada'', Naprej, 19. 12. 
1921, št. 286, str. 1. 
71 ''Občinski volivni red za Hrvatsko in Slavonijo'', Slovenec, 8. 12. 1921, št. 279, str. 1.
72 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 26. 2. 1921, št. 20, str. 123.
73 Zakon za volitve narodnih poslancev za narodno skupščino kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 
(Ljubljana, 1925), str. 8.
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
158
Ženske organizacije
Volilna pravica žensk je torej bila resno vprašanje slovenske politike. Da je to 
postala, so imela zasluge tudi ženska društva, ki so s pritiski na politične stranke 
želela uspeti v svojih ciljih. SŽD je na prvem občnem zboru po vojni spreje-
lo resolucijo, v kateri je zahtevalo "aktivno in pasivno volilno pravico ženstva 
za vse zakonodajne zastope, okrožne, občinske in druge zastopne svete". Pod 
slednje so bili mišljeni trgovsko-obrtna zbornica in šolski sveti. Resolucijo so 
naslovile na tedanjega ministra Alberta Kramerja, ki jim je obljubil vso podpo-
ro, na predsednika deželne vlade dr. Janka Brejca in na Ivana Tavčarja.74 V letu 
1919 je SŽD s podružnicami v Mariboru in Celju skupaj z Društvom slovenskih 
učiteljic in Društvom Sloga sodelovalo na konferenci "Jugoslovanska žena", kjer 
je bil tudi formalno ustanovljen "Narodni ženski savez Kraljevine SHS".75 Vsaj 
74 ZAL, fond Splošno žensko društvo, LJU 285, škatla 10, Zapisnik občnega zbora 1919.
75 ZAL, fond Splošno žensko društvo, LJU 285, škatla 4, Občni zbor za leto 1921; Škatla 10, Seja marec 
1919, odlomek iz Slovenski narod, 20.–23. 9. 1919: "Zganilo se je tudi Splošno žensko društvo, ki je 
v marcu 1919 poslalo resolucijo ministru Albertu Kramerju (JDS) in ta jim je odgovoril: 'Prejel sem 
Vaš cenjen dopis s priloženimi rezolucijami, ki odgovarjajo tudi mojemu političnemu naziranju. Kot 
Protest poslanca Josipa Hohnjeca za volilno pravico žensk na naslovnici Slovenskega gospodarja 19. 2. 
1920, št. 1 (dLib)
159
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
nekaj časa so bile vse aktivnosti SŽD za dosego volilne pravice žensk omejene 
na dejavnosti te jugoslovanske zveze, ki je sicer z določeno mero odpora obrav-
navala volilno pravico žensk in se mnogokrat strinjala tudi z vodilnimi jugoslo-
vanskimi političnimi strankami, ki so menile, da razmere za uveljavitev zahteve 
po volilni pravici žensk niso primerne. Tako je predsednica Narodnega Ženskega 
Saveza Danica Hristović leta 1921 podala odstopno izjavo zaradi ravnanja Beo-
grajskega društva za prosvečivanje žene i zaštitu njenih prava, ki je večkrat zah-
tevalo resolucijo za volilno pravico žensk. V njej je zapisala: "Naša Zveza ni zato 
največja ženska organizacija, da bi omogočila sufražistkam, da dobijo volilno 
pravico. Ona ni in ne sme biti sufražistična organizacija. Vsaj pod mojim imenom 
in vodstvom to ne bo nikoli."76 Ugotovila je namreč, da je to vprašanje postalo 
najbolj izpostavljeno vprašanje v programu NŽZ. V minulih dveh letih naj bi bila 
z resolucijami na parlament, vlado in predsednika volilna pravica zahtevana kar 
osemkrat, čeprav naj bi razmere v državi zato ne bile primerne. 
Nasprotno pa sta v ospredje gibanja za volilno pravico žensk stopili Kreko-
va prosveta (nekdanje Katoliško društvo za delavke, ki je bilo razdeljeno v tri 
zveze Zvezo delavk, Zvezo uradnic in trgovskih nastavljenk in Zvezo služkinj) 
in Kmetska zveza (slovenska kmečka stanovska organizacija v prvi polovici 
minister za ustavotvorno skupščino se bom zavzel za pravične postulate našega ženstva, ki gotovo 
zasluži, da se mu v novi naši domovini da politična enakopravnost'.''
76 ZAL, fond Splošno žensko društvo, LJU 285, škatla 7, dopis 19. 9. 1921.
Shodi za volilno pravico žensk v letu 1920. Zemljevid je narejen na podlagi časopisnega gradiva (pri-
pravila: Irena Selišnik)
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
160
20. stoletja, ki je delovala v okviru slovenskega katoliškega političnega tabo-
ra). Obe društvi sta v letu 1920 sodelovali pri organizaciji političnih shodov po 
vsem slovenskem podeželju, kjer je postala osrednja zahteva prav volilna pra-
vica žensk. Društvi se nista poslužili "nelepih praktik angleških sufražetk",77 ki 
jih je omenjal Josip Hohnjec, sta pa s pomočjo strankarske infrastrukture uspeli 
organizirati približno 70 shodov po vsem slovenskem podeželju.78 Iz organizi-
ranih shodov so zborovalke pošiljale resolucije za volilno pravico žensk, teh naj 
bi po nekaterih ocenah bilo blizu sto. Krekova prosveta pa je izdala celo publi-
kacijo z naslovom Ali se ženska res nima pravice vtikati v politiko?79 
Shodi so bili naperjeni proti liberalni vladi, ki naj bi v načrtu volilnega 
zakona podelila volilno pravico le ženskam, ki imajo opravljeno predpisano 
število razredov ljudske šole in ki vodijo samostojno gospodinjstvo. Posledice 
takšnega volilnega reda naj bi bile, da bodo volile le "učiteljice in nekaj dam". 
Zaradi pretežno liberalnih ženskih volilnih glasov naj bi bila posledično ogro-
ženi zakonska zveza in šola, saj naj bi se uzakonila sklenitev civilnega zakona 
in zmanjšala vloga vere v šoli. Obe zahtevi sta bili osrednji programski točki SLS 
za mobiliziranje volivk. Največji shod je bil tako sklican v ljubljanskem hotelu 
Union; udeležilo se ga je 3000 zborovalk, kjer so poleg vrste govornic nastopili 
tudi visoki predstavniki SLS.80 Tudi ko je 8. junija 1920 izšla Uredba o volilni pra-
vici v občinska zastopstva v Sloveniji in je le-ta določala tudi aktivno in pasivno 
volilno pravico žensk, je Krekova prosveta nadaljevala s shodi in z resolucijami 
ter terjala volilno pravico tudi za konstituanto.81 Leta 1921 je bila uredba za 
77 Rahten, Slovenska ljudska stranka, str. 54.
78 Shodi so bili organizirani v krajih: Ljubljana, Petrovče, Dramlje, Frankolovo, Zavodnje, Trebeljevo, 
Štanga, Sora, Mirna Peč, Sromlje, Brezovica pri Ljubljani, Log - Dragomer, Šentjurij pri Celju, Rateče, 
Planica, Semič, Dobropolje, Velesova, Banjaloka, Moravče, Ježice, Homec, Sv. Lovrenc na Dravskem 
polju, Sv. Lovrenc na Pohorju, Sv. Jakob v Slovenskih Goricah, Veržej, Laporje, Šmarje pri Jelšah, Dobrna 
, Šentilj, Šoštanj, Rečica v Savinji, Nazarje, Sv. Lenart nad Laškem, Zasem, Poljčane, Sv. Križ pri Slatini, 
Ponikve, Sv. Benedikt v Slo. Goricah, Šentilj v Slovenskih goricah, Struge, Šmarjeta, Trebeljevo, Šmarje 
pri Ljubljani, Črnuče, Cerklje na Gorenjskem, Špitalič pri Konjicah, Pameče, Šentvid pri Grobelnem, 
Šentjernej Loče, Gotovlje, Vrhnika, Kopanj, Kranjska gora, Sladka gora, Majšperk, Preddvor, Sv. Križ 
pri Rogaški Slatini, Vodice, Rogatec, Št. Jakob ob Savi, Šmarje pri Grosupljem, Breznica, Podbrezje, 
Škocjan pri Turjaku, Sela pri Kamniku, Šmarje, Zreče, Kalobje, Toplice, Gornje Sušice, Na trati, 
Moravče, Ribnica, Kresnice, Begunje pri Cerknici, Poljčane. Glej: ''Toplice'', ''V Begunjah pri Cerknici'', 
Domoljub, 3. 3. 1920, št. 9, str. 100; ''Ženski shod na Ježici'', Domoljub, 19. 2. 1920, št. 7, str. 77; ''Kmetsko 
ženstvo za svoje pravice shodi in resolucije'', Slovenec, 19. 2. 1920, št. 40, str. 1; ''Shodi za žensko volilno 
pravico'', Slovenec, 25. 2. 1920, št. 45, str. 3; ''Manifestacija za žensko volilno pravico'', Slovenec, 27. 1. 
1920, št. 47, str. 2; ''Ženski shod na Ježici'', Slovenec, 17. 2. 1920, št. 38, str. 4; ''Ženski shod na Homcu'', 
Slovenec, 24. 3. 1920, št. 68, str. 2; ''Shod kmečke zveze na Ponikvi'', Slovenski gospodar, 28. 1. 1920, št. 
4, str. 4; ''Domača politika'', Slovenski gospodar, 28. 1. 1920, št. 4, str. 4; ''Poročila'', Slovenski gospodar, 
26. 2. 1920, št. 8, str. 3.
79 ''Vsaka Slovenka,'' Slovenec, 18. 6. 1920, št. 136, str. 2.
80 ''Manifestacije za žensko volilno pravico'', Slovenec, 26. 1. 1920, št. 21, str. 2.
81 ''Za žensko volilno pravico'', Slovenec, 23. 6. 1920, št. 140, str. 2; ''Za žensko volilno pravico'', Slovenec, 
9. 7. 1920, št. 153, str. 2.
161
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
volilno pravico žensk v občinah črtana po ministrskem sklepu. Krekova pro-
sveta in Celjska ženska zveza sta organizirali velika protestna shoda v Ljubljani 
in Celju.82 V Unionski dvorani se je tako ponovno zbralo 3000 žensk. Svoj lastni 
shod proti draginji in za volilno pravico so 11. januarja 1920 organizirale tudi 
socialdemokratke. Kljub temu je bilo njihovo delo izpostavljeno kritiki komu-
nistk. Te so dva meseca kasneje očitale stranki, da ni bila pripravljena zagotoviti 
niti enega govornika za zborovanje žensk.83
82 ''Protestni shod našega ženstva'', Slovenec, 22. 2. 1921, št. 42, str. 1; ''Celje'', Slovenec, 26. 2. 1921, št. 46, 
str. 3. 
83 ''Slovenske žene proti draginji in za volilno pravico'', Naprej, 14. 1. 1920, št. 10, str. 1. 
Naslovnica publikaci-
je Ali se ženska res 
nima pravice vtikati 
v politiko? (Ljubljana: 
Krekova prosveta, 
1920) (dLib)
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
162
Zaključek
Volilna pravica je eksplicitno politična zahteva, ki v volilnem sistemu ne odra-
ža zgolj inkluzivnosti države (torej odprtosti države do politične participacije 
državljanov pri odločanju) in mere demokratičnosti, pač pa kaže tudi na obla-
stna razmerja moči v državi in je lahko odraz kalkulacije strank (oziroma nji-
hov predstav) o tem, kaj bi jim zagotovilo volilni uspeh. Želje in pričakovanja 
SLS, povezana s podporo volilni pravici žensk, so bila povezana tudi z družbe-
nimi predstavami in s simbolnim spolnim redom. V tem kontekstu se je stranka 
sklicevala na požrtvovalno vlogo kmečkih žensk med prvo svetovno vojno,84 
poseben ženski etos, njihovo materinsko naravo, ki naj bi pripomogla k dvigu 
ljudske izobrazbe, javne morale, boljši socialni politiki. Tem pogledom so se 
pridružili tudi tisti, ki so menili, da ženskam gredo pravice na osnovi enakosti 
(katoliški poslanec Sušnik je denimo citiral Johna Stuarta Milla) ter mnenja, da 
bi z reformo volilne zakonodaje ženske izenačili tudi v pravicah, ne zgolj v dol-
žnostih.85 
Toda za vsemi temi argumenti je stal simbolni red in razumevanje vloge 
moškega in ženske v tedanji slovenski družbi. V katoliškem imaginariju in v 
analizi simbolov tako Luisa Accati ugotavlja, da so ženske v družben red sto-
pale kot posredovalke med javnim in zasebnim, med (cerkveno) oblastjo in 
družino, in pogledi slovenskih političnih veljakov niso bili nič drugačni.86 Ti so 
ženske, ko so bile brez volilne pravice, razumeli kot posrednice, ki može lahko 
prisilijo k oddaji volilne glasovnice za pravo (katoliško) politično stranko,87 v 
84 ''Za volilno pravico kmetskih žensk'', Slovenski gospodar, 19. 2. 1920, št. 7, str. 1.
85 ''Za žensko volilno pravico,'' Slovenec, 9. 3. 1921, št. 55, str. 1–2.; ''Protestni shod našega ženstva'', 
Slovenec, 22. 2. 1921, št. 42, str. 1.
86 Luisa Accati, Pošast in lepotica. Oče in mati v katoliški vzgoji čustev (Ljubljana, 2001).
87 ''Borba za občine'', Slovenec, 16. 3. 1921, št. 61, str. 1: "… in žene, posebno slednje, ki so bile od liberalcev 
oropane volilne pravice morajo pravočasno z vso silo poseči v volivno agitacijo..."; Slovenec, 28. 1. 
1925, št. 22, na strani 6 zgoraj je mastnimi tiskanimi črkami napisano: "Žene in dekleta, skrbite, da 
pojdejo vsi volilvci v družini gotovo volit!"; ''Slovenska žena'', Slovenec, 16. 1. 1927, št. 12, str. 5: "Tvoja 
dolžnost je da v sedanji volivni borbi sodeluješ za zmago onih mož, ki se zavzemajo za Tvoje pravice. 
Zato skrbi, da gredo vsi volivci dne 23.t.m. na volišče! /… / Skrbi, da vsak voli stranko, ki ščiti največje 
Tvoje svetinje: vero in slovensko domovino! /…/ In ker veš, da je ta stranka SLS, zastavi ves svoj vpliv, 
da oddajo vsi volivci kroglico po deželi V PRVO SKRINJICO…"; ''Slovenska žena'', Slovenec, 26. 1. 1927, 
št. 20, str. 4: "Poziv slovenskemu ženstvu v 'Slovencu' z dne 16. januarja podtika 'Jutro' gospodu škofu 
in SLS. V jutrovi deželi naj vzemo na znanje, da je šel ta poziv iz vrst našega zavednega in resnično 
naprednega slovenskega ženstva, od nas samih! /…/ Pozivu smo se slovenske žene v polni meri 
odzvale. S svojim tihim in vztrajnim delom in s svojo zavednostjo smo pripomogle do sijajne zmage 
možem, ki se bore za naše ženske pravice s katerimi bo tudi slovenska žena dobila moč soodločanja 
pri zakonodaji, ki bo ščitila čast in dostojanstvo žene."; ''Slovenska žena'', Slovenec, 21. 8. 1927, št. 187, 
str. 5: " S kroglico v roki ne moreš še pripomoči do zmage možem, ki imajo v roki usodo slovenskega 
naroda. Pač pa lahko s svojim razumevanjem in vztrajnim delom onemogočiš vpliv nasprotnega 
tiska, ki razvija prav v tem svojem času vso svojo moč…prevzemi njegovo domače delo, da se on lahko 
v zadnjih dneh nemotoma posveti delu kot zaupnik pri velevažnem udejstvovanju …; ''1500 novih 
163
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
tem primeru bi ženske s svojo moralno avtoriteto in odločilno vlogo v družini 
krepile konservativne vrste, potem ko bi može napotile k pravemu kandidatu. 
Gesla, kot so: "Žene in dekleta, skrbite, da pojdejo vsi volilvci v družini gotovo 
volit!" so bila zelo pogosta. V primeru sprejema volilne pravice bi ženske delo-
vale kot "konservativni volivci", ki bi z oddanimi glasovi le okrepili volilni izku-
piček glasov in tako nadgradili svojo že pridobljeno, osrediščeno vlogo, ki jo 
imajo v katoliški misli. Ženskam je šla po tem razumevanju osrednja vloga v 
družini in kot take so imele posebno moralno avtoriteto, njihova zavezanost 
materinstvu je pomenila zavezanost vrednotam SLS.88 Kljub vsemu pa so osta-
jale za vse politične stranke ženske bolj ali manj zgolj sredstvo za dosego obla-
sti in ne samostojen političen subjekt. JSDS je tako poudarjala, da so ženske 
"reakcionarne"89 (kljub vsemu je stranka imela tudi nekaj odločnih podporni-
kov volilne pravice žensk npr. Josipa Kopača in Etbina Kristana), JDS pa, da "Če 
se pa da volilna pravica neizobraženi masi žensk, pademo zopet v najčrnejšo 
temo dr. Šušteršičeve grozovlade."90 Medtem je SLS imela seveda interes združiti 
ženske, da postane "naša domovina res svobodna" in se zruši tiran, torej JDS.91
Volilna pravica žensk v medvojnem obdobju ni bila uveljavljena, toda pod-
jetnice so v medvojnem obdobju uspele ohraniti volilno pravico za zbornico 
za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, delavke so pridobile aktivno in pasiv-
no volilno pravico za Delavsko zbornico, učiteljice za šolske svete in delavke 
so bile izvoljene kot delegatke Pokojninskega zavoda.92 Aktivnosti za volilno 
pravico žensk so se tako nadaljevale v vsem medvojnem obdobju, vendar pa 
se vse skupaj ne morejo meriti z letom 1920, ki tako ostaja prelomno leto v 
smislu boja za volilno pravico žensk, saj nikoli prej in nikoli kasneje ni bilo na 
Slovenskem organiziranih tolikšno število zborovanj za volilno pravico žensk. 
Prav tako pa velja tudi ugotovitev, da nobena ženska organizacija tedaj ni imela 
takšnega dometa kot SLS, najbolje organizirana in uspešna politična stranka na 
Slovenskem.
volilcev v Mariboru'', Slovenec, 24. 2. 1935, št. 46a, str. 3: "…Zanimivo je, kako so se postavile žene. Več 
slučajev so imeli v reklamacijskem uradu, da so prišle žene osebno zahtevati vpis svojega moža v 
volilni imenik, ali pa so poslale pismene reklamacijske zahtevke…"; 
88 Marta Verginella, ''Od čarovnic k sinovom brezmadežne'', v: Luisa Accati, Pošast in lepotica. Oče in mati 
v katoliški vzgoji čustev (Ljubljana, 2001), str. 314.
89 ''Načelna breznačelnost'', Slovenec, 20. 5. 1920, št. 223, str. 2.
90 ''Ženstvo in politika'', Slovenski narod, 7. 3. 1920, št. 55, str. 2.
91 ''Manifestacije za žensko volilno pravico'', Slovenec, 26. 1. 1920, št. 21, str. 2.
92 Selišnik, ''Ženske med normami, zahtevami in pravicami", str. 128.
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
164
Irena Selišnik
1920 AS THE YEAR OF INTENSIVE EFFORTS FOR WOMEN'S RIGHT 
TO VOTE
SUMMARY
In the article we will focus on key demand of the first wave of the women's 
movement, on the women's right to vote in the Slovenian part of the Kingdom 
of Serbs, Croats and Slovenes. With the creation of the new state multiple legi-
slation drafts and proposals for women's suffrage were prepared in Provinci-
al Government for Slovenia. Political circumstances in the Kingdom of Serbs, 
Croats and Slovenes showed that acceptance of women's right to vote was 
completely achievable as all political parties in Slovenian part of the Kingdom 
SHS accepted idea in their own political programs and at the same time also 
organized in their rows special women's branches of political parties. Afterwar 
democratization encompassed all social strata and groups in society.
In the scope of Provincial Government for Slovenia were prepared dif-
ferent legislative proposals regarding right to vote which were in many cases 
dependent on the composition of political parties in the government. With 
the question of women's right to vote for municipality in Slovenian part of the 
Kingdom was the Žerjav's government that started first to deal with. The pro-
posal of Gregor Žerjav government on women's right to vote included limita-
tion of suffrage as only women taxpayers, independent managers of estates, 
administrators and women with finished secondary school were taken into 
consideration. His government also disabled nuns to vote and enabled women 
the passive right to vote. However governments soon changed and Slovenska 
ljudska stranka prepared new draft of voting legislation for municipality, the 
proposal included women passive and active right to vote. Yet with the third 
turn of the government in September it was again liberal authority that revi-
ewed voting legislation for municipality, and women's right to vote was again 
limited to independent housewives and citizens with proper education. Soon 
after also women's right for state election in Belgrade was turn down. Behind 
this denial pragmatic calculations of social democracy and liberal party about 
election success and gender orientated stereotypes on voting preferences were 
strong. Against those stipulations Krekova prosveta and Kmetska zveza rai-
sed their voice as they were part of associations organized by Slovenska ljud-
ska stranka. Across whole countryside and cities they organized more than 70 
demonstrations and gatherings, send petitions for women's right to vote and 
published a special booklet on women's right to vote. Intensity of actions for 
165
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
women's right to vote would be never before and never again till Second World 
War so extensive. In this scope it is interesting that feminist movement didn't 
organize so much activities for women's right to vote and did with its "inactivi-
ty" support the liberal party. 
Argumentations for women's right to vote were convened on special ethos 
of women, their motherhood nature which would support general education, 
public morality, upbringings of youth as well as on liberal argumentation that 
women are supposed to have the same rights on the basis of equality and that 
reform of suffrage would balance the rights and obligations. Yet behind of all 
those claims there stood the symbolical order and understanding of the pro-
per role of men and women in the contemporary Slovenian society. In catho-
lic Imaginarium and in the analysis of symbolic Luisa Accati founds out that 
women step in to the public as intermediaries between public and private, 
between (church) authority and family, and views of Slovenian political actors 
were no different. They understood women (even if they didn't had any right to 
vote) as key intermediaries with huge moral authority which could order their 
husbands to give their voting ballot for the right (catholic) political party. In 
case if they would receive right to vote women would strengthen their central 
role which they already had in catholic ideology. 
The right to vote is explicit political demand which in electoral system 
reflects not only inclusivity of the state (openness of the state towards political 
participation in decision making) but also power relation in the state which 
is the result of political parties calculation on what would provide them with 
voting success. Desires and anticipation of political parties regarding women's 
right to vote were as we shown very much connected with society notions and 
symbolic gender order.
I. Selišnik: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico ...
166
VIRI IN LITERATURA
AS – Arhiv republike Slovenije, SI AS 1550, fond Zbirka spominskega gradiva o dela-
vskem gibanju, socialistični revoluciji in narodnoosvobodilni borbi do 1945.
ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU 285, fond Splošno žensko društvo.
Golouh, Rudolf, Pol stoletja spominov. Panorama političnih bojev slovenskega naroda 
(Ljubljana, 1966).
Perovšek, Jurij, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v 
času Kraljevine SHS (1918–1929),Viri 13 (Ljubljana, 1998).
Ribnikar, Peter (ur.), Sejni zapiski. Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Lju-
bljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921. 3. del: Od 22. mar. 1920 do 9. jul. 
1921. 3. del (Ljubljana, 2002).
Stenografske beležke Privremenog Narodnog predstavništva Kraljestva SHS (Zagreb–
Beograd, 1919–1921).
Stenografske beležke Ustavotvorne skupštine Kraljevine SHS (Beograd, 1921).
Zakon za volitve narodnih poslancev za narodno skupščino kraljevine Srbov, Hrvatov in 
Slovencev (Ljubljana, 1925).
Uradni list Deželne vlade za Slovenijo (Ljubljana, 1921). 
Dan – Ljubljana, letnik 1913.
Delavec – Rdeči prapor – Trst, letnik 1900.
Dom in svet – Ljubljana, letnik 1900.
Domoljub – Ljubljana, letnik 1920
Domovina – Ljubljana, letnik 1918.
Jutro – Ljubljana, letnik 1921.
Kikeriki – Dunaj, letnik 1913.
Ljudski glas – Ljubljana, letnik 1920–1921.
Naprej – Ljubljana, letnik 1920–1923.
Neues Frauenleben – Dunaj, letnik 1911, 1915.
Nova doba – Celje, letnik 1921.
Pod lipo – Ljubljana, letnik 1924.
Slovenec – Ljubljana, letnik 1911, 1918, 1920, 1921, 1925, 1927, 1935.
Slovenka – Trst, letnik 1900.
Slovenski gospodar – Maribor, letnik 1920.
Slovenski narod – Ljubljana, letnik 1899, 1918, 1920, 1921.
Slovenski učitelj – Ljubljana, letnik 1901.
…………………….
167
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
Accati, Luisa, Pošast in lepotica. Oče in mati v katoliški vzgoji čustev (Ljubljana, 2001).
Bader Zaar, Birgitta, ''Liberalism and the Emancipation of Women in Austria in the 
19th and Beginning of the 20th Century'', Bulgarian Historical Review 25, št. 1 
(1997), str. 137–141.
Cvirn, Janez, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918) ( Celje, 2015).
Dolenc, Ervin, Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929 
(Ljubljana, 1996).
Gligorijević, Branislav, Parlament i političke stranke u Jugoslaviji (1919–1929) 
(Beograd, 1979).
Gosar, Andrej, ''Kriza moderne demokracije?'' Čas 11, št. 3 (1927), str. 125–161.
Grdina, Igor, ''Slovenska politika in parlamentarizem v kraljevski Jugoslaviji (1918–
1941)'', v: Vogrinec, Barbara (ur.) Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma 
(Ljubljana, 2005), str. 185–257.
Hanagan, Michael, ''Social Movements: Incorporation, Disengagment, and Opportu-
nities,'' v: Giugni, Marco G., McAdam, Doug in Tilly, Charles (ur.) From Contention to 
Democracy, (Oxford, 1998), str. 3–30.
Melik, Vasilij, ''Ženske in volitve pred drugo svetovno vojno'', v: Budna Kodrič, Nataša 
in Serše, Aleksandra (ur.) Splošno žensko društvo, 1901–1945 (Ljubljana, 2003), 
str. 59–62.
Metod Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji (Ljubljana, 1965).
Muser, Erna, ''Socialisti in komunisti ter boj Slovenk za enakopravnost'', Prispevki za 
zgodovino delavskega gibanja 7, št. 1–2 (1967), str. 191–213.
Rahten, Andrej, Slovenska ljudska stranka v beograjski skupščini (Ljubljana, 2002).
Selišnik, Irena, Prihod žensk na oder slovenske politike (Ljubljana, 2008).
Selišnik, Irena, Volilna pravica žensk kot demokratična novost. Dejavniki, ki vplivajo 
na njeno uveljavitev na Slovenskem. Doktorska disertacija (Postojna, 2007).
Selišnik, Irena, ''Ženske med normami, zahtevami in pravicami (1848–1941)'', v: Ver-
ginella, Marta (ur.) Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na 
Slovenskem (Ljubljana, 2013), str. 117–138.
Selišnik, Irena, ''Alojzija Štebi, socialna feministka in ena prvih političark v Sloveniji,'' 
v: Antić Gaber, Milica (ur.) Ženske na robovih politiki, (Ljubljana, 2011), str. 41–59.
Stavbar, Vlasta, Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje (Maribor, 2017).
Šubic Kovačević, Ivana, ''Prisutnost žena u zagrebačkom političkom tisku od 1920. 
do 1927'', Politička misao 53, št. 1 (2016), str. 103–128.
Vode, Angela, Spol in upor. Zbrana dela Angela Vode. I. knjiga (Ljubljana, 1998).
Vode, Angela, Spomin in pozaba. Zbrana dela Angele Vode. III. knjiga (Ljubljana, 2000).
Verginella, Marta, ''Od čarovnic k sinovom brezmadežne'', v: Luisa Accati (ur.), Pošast 
in lepotica. Oče in mati v katoliški vzgoji čustev (Ljubljana, 2001), str. 305–319.
Vidaković, Anđelija, ''Žensko biračko pravo in nacrt novog ustava'', Ženski pokret 1, 
št. 6 (1920), str. 5–7.
DOI 10.32874/SHS.2023-04
Author: SELIŠNIK Irena 
Ph.D., Assistant Professor
University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History
Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenia
Title:  1920 AS THE YEAR OF INTENSIVE EFFORTS FOR WOMEN’S RIGHT  
TO VOTE
Studia Historica Slovenica
Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review
Maribor, 23 (2023), No. 1, pp. 145–168, 92 notes, 4 pictures
Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) 
Keywords: election, women’s right to vote, 1920, women’s associations, political parties, demonstrations, gen-
der, interwar period
Abstract: In the article we will focus on key demand of the first wave of the women’s movement, on the wom-
en’s right to vote in the Slovenian part of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. With the establishment 
of the new state multiple legislation drafts and proposals for women’s suffrage were created in Provincial 
Government for Slovenia. We would be interested in political parties and their different approaches to solve 
the question and how in this framework women’s movement was engaged. Especially in 1920 numerous as-
sociations organized collective actions for suffrage through petitions, calls, media articles, in this framework 
particularly Slovenska ljudska stranka was active.