825 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 83 (2023) 4, 825—838 Besedilo prejeto/Received:10/2023; sprejeto/Accepted:11/2023 UDK/UDC: 17:005.332.5:004.9 DOI: 10.34291/BV2023/04/Miklavcic © 2023 Miklavčič, CC BY 4.0 Jonas Miklavčič Ideal transparentnosti v digitalni dobi The Ideal of Transparency in the Digital Era Povzetek: Danes živimo v dobi transparentnosti, ki sta jo omogočila tako digitalna tehnologija kot tudi ideal transparentnosti. Za razumevanje izvora tega ideala si moramo pojem transparentnosti najprej ogledati. Pojem transparentnosti, ki izvorno izhaja iz optike, skozi svojo evolucijo sčasoma neha označevati last- nost materiala, skozi katerega lahko gledamo, in začne označevati stvar, ki jo lahko vidimo. Tako izraz pridobi tudi svojo metaforično rabo in začne označev- ati lastnost iskrenih ljudi. Transparentnost kot epistemološka in moralna vred- nota se s tem razširi na mnoga področja ter postane splošna in načelna zahte- va sodobne družbe, kot taka pa postane tudi ideal. Sodobna zahteva po tran- sparentnosti vsega na pomemben način posega v možnost pristnih medosebnih odnosov in možnost vzpostavljanja etike same. Če digitalna doba zahteva tran- sparentnost vsega, je morda čas, da transparentnost zahtevamo tudi od tran- sparentnosti same. Ključne besede: transparentnost, ideal, etika, digitalna družba, tehnologija Abstract: Today we live in an era of transparency, made possible by digital tech- nology and the ideal of transparency. To understand the origins of this ideal, we must first look at the concept of transparency. The notion of transparency, which originally derives from optics, has evolved from being a property of the material through which we can see to being a thing that we can see. In this way, the term also acquires its metaphorical use and begins to denote a quality of sincere people. Transparency as an epistemological and moral value is thus extended to many areas and becomes a general and principled requirement of modern society, and as such it becomes an ideal. The modern demand for transparency of everything interferes in an important way with the possibility of genuine interpersonal relations and the possibility of establishing ethics it- self. If the digital age demands transparency of everything, perhaps it is time to demand transparency of transparency as well. Keywords: transparency, ideal, ethics, digital society, technology 826 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 1. Uvod Danes živimo v dobi, ki ji mnogi avtorji pravijo doba transparentnosti (Koivisto 2022; Christensen in Cornelissen 2015; Dennett in Roy 2015). 1 Kljub temu, da si avtorji v interpretaciji dobe ali družbe transparentnosti ter razumevanju pojma ‚transparentnost‘ kot takega niso povsem edini, se zdi, da vse teorije teh avtorjev, ki govorijo o dobi transparentnosti, povezujeta dve ideji. Prva je, da vse postaja vedno bolj transparentno. Druga pa, da ima težnja po transparentnosti vsega tako velik vpliv na posameznika in družbo, da ju zelo močno zaznamuje. Kaj imajo v mislih, ko trdijo, da vse postaja vedno bolj transparentno? GPS na- prave omogočajo transparenten vpogled v svet okoli nas (kje smo, kje je cilj, kako do cilja); pametne ure omogočajo vidnost števila korakov, ki smo jih opravili čez dan. 2 Resničnostni šovi naj bi bili prve zares transparentne televizijske oddaje, kjer imamo neposreden vpogled v dogajanje tako pred kot tudi za kamerami. V najdraž- jih restavracijah kuharji pripravljajo hrano na očeh strank. Blockchain transakcije (t. i. veriženje blokov) omogočajo popolno sledljivost zaradi svoje jasne vidnosti. Zanemarljiva ni niti popularnost ‚odprtih pisarn‘, kjer vsi zaposleni delajo v enem prostoru, en drugemu na očeh, ter popularnost naprav (npr. ur ali računalnikov) s prozornim ohišjem, kar naj bi omogočilo vpogled v delovanje naprave. Navedeni primeri služijo predvsem kot namig na dve očitni stvari. Prva je, da je sodobno ra- zumevanje transparentnosti dejansko vezano na vidnost. Druga pa je, da večino možnosti za doseganje transparentnosti omogoča sodobna tehnologija. Ne glede na to, da lahko ‚transparentnost‘ zaradi širine vsakdanjega razumeva- nja izraza danes dejansko prepoznavamo v mnogoterih pojavnostih, večji del lite- rature o dobi transparentnosti poudarja prav to, da jo omogoča najnovejša teh- nologija (Mersch 2018; Christensen in Cornelissen 2015; Oliver 2004). Povezavo med tehnologijo in vidljivostjo dobro opiše Dieter Mersch: »Zdi se, da tehnologija združuje ideale tehnično usmerjene družbe z ide- ali neposredne demokracije, v kateri imajo vsi enako pravico sodelovati pri sprejemanju odločitev, kljub dejstvu, da dostopa ni mogoče enakomerno porazdeliti, in kljub dvostranski naravi ‚vizije‘ vidnosti, ki združuje navide- zno neomejene informacije s stalno grožnjo nadzora.« (2018, 268) Celotna sodobna digitalna tehnologija, ki temelji na prenosu in obdelavi infor- macij (information technology) in omogoča digitalizacijo vseh področij človekove- ga življenja prav zato, ker ves čas svojega delovanja pravzaprav operira s podatki (jih obdeluje), torej za svoje delovanje potrebuje izredno velike količine podatkov. 1 Prispevek je nastal v sklopu mednarodnega projekta Teološki, filozofski in etični izzivi umetne inteligence in novih tehnologij (2023–2024), ki poteka v okviru razpisa „Nova obzorja za znanost in religijo v Sred- nji in Vzhodni Evropi“ (Univerza v Oxfordu; John Templeton Foundation) in v okviru raziskovalnega programa P6-0269 „Religija, etika, izobraževanje in izzivi sodobne družbe“, ki ga sofinancira financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). 2 Mnogi avtorji takšne fenomene razumejo kot obljubo o bolj transparentnem (lucidnem in racionalnem) odnosu do sebe – ti so v družbi dovolj prisotni, da danes poznamo ideje o t. i. gibanju quantified self (gibanju ‚kvantificiranega jaza‘) (Alloa 2018, 29; Thomä 2018). 827 Jonas Miklavčič - Ideal transparentnosti v digitalni dobi Ključno je predvsem to, da z uporabo digitalnih naprav, ki za delovanje uporabljajo naše podatke, povsod nenehno puščamo sledi – saj uporabljenih podatkov ne mo- remo nikoli več dobiti nazaj tako, da ti ne bi nekje ostali tako ali drugače shranjeni. V tem se skriva jasna povezava med sledljivostjo in vidnostjo – le stvari, ki jih lahko vidimo (širše razumljeno), so zares lahko sled. In če je možnost sledenja vsa- kršnemu našemu delovanju lahko razumljena kot možnost, da so lahko vidna vsa naša dejanja (sledenje sugerira tudi to, da so lahko vidna še dolgo po tem, ko se je naše delovanje končalo), lahko razumemo, zakaj mnogi avtorji prav v tej možnosti prepoznavajo možnost transparentnosti (delovanja) posameznikov in družbe. 3 Da zares živimo v dobi, ki jo transparentnost zaznamuje dovolj, da imamo lah- ko skoraj ‚popoln‘ vpogled v delovanje en drugega, dobro pokaže primer t. i. ‚žvi- žgačev‘. Edward Snowden je leta 2013 objavil dokumente, ki razkrivajo, da je NSA (Nacionalna varnostna služba ZDA) ob pomoči telekomunikacijskih podjetji prislu- škovala ljudem v ZDA in po svetu (Greenwald, MacAskill in Poitras 2013). Leta 2015 je nato WikiLeaks – z Julianom Assangeem na čelu – razkril še, da je NSA prislu- škovala tudi evropskim vladnim uslužbencem in predsednikom (Regan in John 2015). To niso odlični primeri za ponazoritev moči dobe transparentnosti, v kate- ri živimo, ker bi pokazali, da povprečni ljudje svojih dejanj ne moremo več povsem zakriti. Niti ne zato, ker bi pokazali, da jih ne morejo več zakriti vladni uslužbenci in predsedniki največjih evropskih držav. Pač pa zato, ker kažejo, da tudi NSA ne more zakriti svojih. Vsi, ki digitalno tehnologijo uporabljamo, puščamo sledi, ki lahko naše delovanje v pravih rokah vselej naredijo vidno – transparentno. Kaj torej je dobo transparentnosti omogočilo? Dobo transparentnosti sta omo- gočila predvsem dva fenomena. Prvi fenomen – verjetno ta, ki je dobo bolj dobe- sedno omogočil – je omenjeni pojav digitalne tehnologije. Drugi fenomen, ki je vzpostavil temelj za našo željo po transparentnosti, pa je izredno močan in v druž- bo globoko zakoreninjen ideal transparentnosti. V prispevku bomo ovrednotili ideal transparentnosti – in sicer tako, da bomo najprej predstavili izvor in razvoj izraza ter pojma transparentnost. Nato bomo raziskali moment, ko ta tehnični pojem pridobi moralno konotacijo, ter moment, ko postane ideal in vsesplošna etična zahteva. V sklepnem delu pa si bomo ogle- dali, kakšen vpliv ima ideal transparentnosti na medosebne odnose v digitalni družbi – in nenazadnje, kakšen izziv predstavlja za etiko kot tako. 2. Ideal transparentnosti Različni avtorji si v izbiri izraza niso edini in za opis razmeroma podobnega feno- mena uporabljajo različno terminologijo. Nekateri govorijo o mitu transparentnosti (Christensen in Cornelissen 2015), o sanjah o transparentnosti (Schneider 2018, 3 Sledi – tudi in predvsem digitalne – lahko glede na našo namero puščamo na različne načine: povsem neprostovoljno (varnostne kamere); delno prostovoljno, ko nas nihče ne sili, a se v praksi ne zavedamo, da jih puščamo (splet, trgovine) in povsem prostovoljno (objave na socialnih omrežjih). 828 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 86–87), nekateri tudi bolj ostro kar o diktaturi transparentnosti (Thomä 2018, 57). Mi uporabljamo izraz ‚ideal transparentnosti‘ – zdi se namreč, da najbolje označu- je to, o čemer dejansko govorimo; poleg tega ga izbira večina po našem mnenju relevantnih avtorjev (Koivisto 2022; Pozen in Schudson 2018; Mersch 2018; Han- sen, Christensen in Flyverbom 2015). Naj poudarimo, da izraz ‚ideal‘ uporabljamo, kot se uporablja, ko označuje ide- jo/stvar, ki jo ljudje občudujejo in ji želijo slediti – ta pa je (tudi če v praksi posta- ne skoraj samoumeven cilj, v katerega je težko podvomiti) vsaj načeloma vedno lahko podvržena kritiki. 4 Izraza torej ne uporabljamo za označevanje dejansko idealne stvari, ki bi bila zaradi svoje popolnosti onkraj možnosti kritike. 5 V veliki meri želimo opozoriti ravno na to, da transparentnost v vsakdanjem življenju ob- čutimo kot ideal v skladu s slednjim pomenom, čeprav jo moramo razumeti pred- vsem na prvi način, ki kritiko še vedno omogoča – če ne celo zahteva. Prvi očitni indikator, da je na delu ideal, je, da je na transparentnost danes ve- zana skoraj povsem splošna družbena intuicija, da je transparentnost samoumev- no dobra (Koivisto 2022, 5; Christensen in Cornelissen 2015, 133). »V javnem dis- kurzu je splošno sprejeto, da je transparentnost na prvi pogled samoumevno dobro, podobno kot zasebnost in svoboda govora.« (Alloa in Thomä 2018, 7) Emmanuel Alloa je prepričan, da je modernost po padcu velikih zgodb 20. stoletja definirana kot doba, ki se je lahko rešila okovov ideologije: da po hladni vojni zahod sebe ra- zume in se predstavlja kot fundamentalno postideološkega. V tem avtor vidi jasen razlog, zakaj se je od vseh blestečih konceptov, ki izhajajo iz razsvetljenskih idej, ohranila prav transparentnost. Transparentnost naj ne bi imela vsebine, temveč naj bi zahtevala le proceduralno odprtost, v kateri se vsebina lahko pokaže (Alloa 2018, 47). Transparentnost se kaže kot radikalno nevtralen fenomen. Ker transparentnost stvari dela vidne, naj bi bila garant moralnosti tako za institucije kot tudi za subjek - te. »Konotacije, povezane z njo, so skoraj izključno pozitivne: transparentnost velja za nepristransko, nevtralno, demokratično in progresivno. Kot taka obljublja sta- bilnost.« (30) Drugače kot izrazi, kot sta ‚regulacija‘ in ‚nadzor‘, transparentnost sploh nima negativne konotacije. Transparentnost pravzaprav sploh nima antonima, ki bi zares negativno pokril vse pomene izraza (razen seveda izraza netransparentnost). »Nasprotno, zdi se, kot da bi transparentnost s svojo prilagodljivo obliko odpravila vse vrste negativnosti in jih ne- kako v celoti resorbirala.« (29) Transparentnost je torej danes vsaj delno tako zavezu- joča družbena norma prav zato, ker je prej postala »samoumevni ideal in razlaga, kako morajo družba in njene organizacije delovati« (Christensen in Cornelissen 2015). Če želimo raziskati izvor ideala, se moramo poskusiti vrniti na začetek, zato se zdi primerno, da analizo začnemo pri samem izvoru pojma ‚transparentnost‘. A sledenje evoluciji izraza in pojma ‚transparentnost‘ ni lahka naloga. Delno zato, ker ne vemo dobro, kaj vse koncept pomeni danes (lastnost, stanje, proces). Del- no pa tudi zato, ker koncept vključuje različne in včasih nezdružljive implikacije 4 Izraz ideal uporabljamo na ta način, ko govorimo npr. o idealu vitke postave (v modni industriji). 5 Kot bi bil izraz uporabljen, ko bi govorili npr. o idealni košarkarski peterki. 829 Jonas Miklavčič - Ideal transparentnosti v digitalni dobi (Alloa 2018, 31). Po eni strani gre za nekaj, kar je (deskriptivnost), po drugi za ne- kaj, kar bi moralo biti (normativnost) (Teurlings in Stauff 2014, 3–10). Spremljanje genealogije je torej kompleksno prav zaradi stopnje nejasnosti pojma in izraza. 3. Izraz transparentnost 3.1 Prva pojavitev izraza Izraz transparentnost izhaja iz optike – področja fizike, ki proučuje svetlobo. Na začetku izraz označuje lastnost materialov, ki jim omogoča, da skoz njih lahko po- sveti svetloba, to pa posledično pomeni tudi, da izraz izvorno označuje materiale, skozi katere je mogoče gledati (Alloa 33 2018; Hansen, Christensen, Flyverbom 2015, 2). Izvorno transparentnost torej pomeni prozornost. Izraz transparens se je v pridevniški obliki pojavil precej pred samostalniško obli- ko – prvič šele leta 1165 v prevodu Nemezijevega dela O človeški naravi iz grščine v latinščino, ki ga je opravil Burgundio iz Pise. Izraz transparens je latinska različica grškega izraza diaphanês, prevod pa je natančen, ker je kalk – torej dobesedni pre- vod, ki poleg pomena ohranja tudi morfemsko sestavo izraza (Alloa 2018, 36). 3.2 Etimologija izraza Grški izraz diaphanês pomeni ‚skozi sijoč‘ (dia – ‚skozi‘, ‚čez‘, ‚zaradi‘ / phainestai iz phainô – ‚posijati‘, ‚se pojaviti‘) – in transparens temu povsem ustreza, saj predpo- na trans dobro pokriva pomensko polje predpone dia, parens pa je sedanji tvorni deležnik iz glagola parere, ki tako kot phainestai pomeni ‚‚pojaviti se‘, ‚postati vi- den‘ (Alloa 2018, 34–35). Etimološki pomen izraza ‚transparentnost‘ je torej ‚skozi sijanje‘, ‚skozi se kaza- nje‘, pri čemer pa je treba poudariti, da ima izraz ‚skozi‘ dvojen pomen (Alloa 2018; Koivisto 2016): Transparentnost je lahko lastnost (pasivnih) predmetov, skozi katere svetloba preseva. V tem smislu je transparentno okno. Gre za prostorsko kategorijo. Tako Platon uporablja izraz diaphanês za opis reke Ilisos v bližini Aten. Pri tem pomenu ‚skozi‘ transparentno pomeni dobesedno prozorno. Transparentnost je lahko razumljena tudi kot lastnost (aktivnih) predmetov, ki kot nekakšen medij omogočajo, da nekaj skozi njih zasije. V tem smislu transpa- rentnost pripada npr. kipu, če skozenj lahko zasije značaj osebe, ki jo predstavlja. Kot medij se predmet nekoliko skrije, da lahko skozenj zasveti in se pokaže neka druga stvar. Tu ne gre več za prostorsko, temveč vzročno kategorijo. Na ta način izraz diaphainei uporablja na primer Ksenofont, ko pravi, da slikar lahko doseže, da skozi barve, obrazne poteze in poze naslikanega telesa zasije osebnost upodo- bljene osebe (Xenophon 1994, 98). Ta dva grška pomena ‚skozi‘ v izrazu transparentnost se ohranjata tudi v latin- skem prevodu. 830 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 3.3 Preneseni pomen transparentnosti kot neposredna vidnost Kljub temu, da drugi pomen izraza ‚skozi‘ sugerira nujnost posredovanja transpa- rentnega medija pri tem, da se nekaj drugega lahko pokaže v naši zaznavi, pa sča- soma (in zelo postopoma) ta pomen izginja, na plano pa prihaja nasprotni pomen. Sčasoma ‚skozi‘ (trans) postane povsem spregledan, v ospredje pa stopi ‚ki postaja viden‘ (parens). Transparentnost ne označuje več tega, da se kaj pokaže skozi kaj drugega – ne označuje več tega posredništva. Nasprotno, transparentnost pomeni le še čisto, »nepokvarjeno neposrednost« (Alloa 2018, 36) – neposredno danost, čisti datum. Iz transparensa, ki omogoča, da skozi nekaj vidimo nekaj drugega, transparentnost torej postane to, kar pomeni še danes: transparentna stvar je tista, do katere imamo povsem neposreden dostop, brez kakršnegakoli posredni- štva (Koivisto 2016). V vsakdanji rabi izraza danes transparentnost torej označuje predvsem neposredno vidnost stvari. Ko danes zahtevamo transparentno delo- vanje vlade, imamo v mislih obljubo o povsem neposrednem vpogledu v proces njenega delovanja. Manj kot je med našim vpogledom in njenim delovanjem po- srednikov, bolj se nam to delovanje zdi dejansko transparentno. Sami trdimo, da se v tem koraku v evoluciji izraza se zgodi še nekaj pomemb- nega. Če je bila prej transparentnost lastnost medija, skozi katerega kaj postane vidno, pa je zdaj lastnost neposredno vidnega, saj medija preprosto ni več. Spre- meni se fokus, čemu pripada lastnost transparentnosti. V trenutku, ko transpa- rentnost postane lastnost tega, kar neposredno vidimo, in ne več tega, skozi kar se nam kaj pokaže (skozi kar gledamo), izraz dobi preneseni pomen – od zdaj naprej opisuje vidno in ne več prozorno (nevidno). 3.4 Metaforična raba izraza V 16. stoletju se izraz ‚transparenten‘ (predvsem kot pridevnik) uporablja že za la- stnosti situacij, shem, argumentacij, interesov in podobno. Med drugim postane tudi značilnost ljudi. Ta preskok, ko transparentnost ni več le lastnost materialov, kakor je bila do sedaj, temveč postane tudi lastnost stvari kot takih, in zlasti ljudi, pa omogoči novo rabo izraza – metaforično (Alloa 2018, 33). Ida Koivisto trdi, da gre dejansko za pristno metaforo (2016, 9), saj človek (ali npr. njegove namere) ni nič bolj in nič manj transparenten, kot je jezik lahko oster, glava prazna ali srce zlomljeno. Pomembno pa je, da tudi ko transparentnost dobi metaforično rabo in ni več le lastnost materialov, temveč označuje jasno (raz)vidnost situacij, delo- vanja in ljudi, vseeno nikoli ne izgubi konotacije, ki je vezana na ‚vidnost‘, do neke mere celo na ‚prozornost‘. To, da je človek transparenten, vsaj do neke mere še vedno ohranja oba vidika transparentnosti – tako ‚prozornost‘ človeka, ki omo- goča vpogled v njegovo notranjost, kakor predvsem to, da njegova osebnost za- sveti skozenj (ali recimo skozi njegovo delovanje) (2). Četudi torej v metaforični rabi izraza ‚transparentnost‘ prozornost ni več prisotna v dobesednem smislu, je konotacija vseeno ohranjena. 831 Jonas Miklavčič - Ideal transparentnosti v digitalni dobi Vrednostna konotacija izraza ‚transparentnost‘ 3.4.1 Vloga evolucije in vida (preneseni pomen izraza) Čeprav se metaforična raba izraza transparentnost pojavi šele v 16. stoletju, se je po našem mnenju vrednostna konotacija izraza prijela že takoj, ko je ta poleg prvotnega pridobil preneseni pomen in začel označevati lastnost vidnih stvari ali lastnost, ki vidnost omogoča. Ker sta nam v preteklosti (in nam še vedno) evolu- cijsko gledano vid in vidnost stvari v precejšnji meri omogočala preživetje – od zaznavanja okolja in potencialnih nevarnosti, pa vse do iskanja hrane (Jacobs in Nathans 2009; Parker 2003) –, smo stvari, ki so vezane na vidnost in omogočanje vidnosti, od nekdaj vrednotili pozitivno. Pozitivno vrednotenje svetlobe (v naspro- tju s temo), jasnosti (v nasprotju z nejasnostjo), bele barve (v nasprotju s črno), odkritosti (v nasprotju z zakritostjo) je prisotno že tisočletja (Christopoulos, Ka- rakantza in Levaniouk 2010). Po našem mnenju torej tudi transparentnost, ko s prenesenim pomenom izraza postane lastnost vidnih stvari, samodejno dobi po- zitivno vrednostno konotacijo. Transparentnost stvari je tako vsaj načeloma vre- dnotena kot dobra stvar, še preden dobi svojo metaforično rabo. 6 Prav zaradi te svoje vezanosti na vidnost, ki je vrednotena pozitivno, pa se transparentnost – kot smo dejali – kasneje izkaže za izvrstno metaforo tudi za mnogo drugega pozitivne- ga, kar ni vezano neposredno na materiale, s tem pa izraz skozi metaforično rabo pridobi še več drugih pozitivnih konotacij. Hansen, Christensen in Flyverbom so prepričani, da smo danes priča prevladi vidnosti (visibility) v sodobni družbi (2015, 6) – in v tem lahko prepoznamo izvor prve posebne vrednostne konotacije, ki ima svoje korenine v razsvetljenstvu: »Vrste transparentnosti, ki danes oblikujejo družbeno življenje, so povezane z razvojem na Zahodu od razsvetljenstva dalje, vključno s procesi sekularizacije in vzponom novih oblik subjektivnosti – pa tudi z vse večjim poudarkom na vidnosti in opazovanju kot temelju vednosti in resnice.« (6) 3.4.2 Vloga razsvetljenstva (metaforična raba izraza) Pojem ‚transparentnost‘ je s svojim prenesenim pomenom že sam takoj ovredno- ten pozitivno, v razsvetljenstvu pa pridobi še pomembno epistemološko vrednost. Vednost je namreč neposredno odvisna od našega dostopa do resnice. Ta dostop je lahko razumljen kot neposreden vpogled v (razkrito/neskrito) naravo in svet. Poudarjanje povezave med ‚neskritostjo‘ in ‚resnico‘ ima v filozofiji dolgo tradicijo, vse od Platona do Heideggerjeve ponovne oživitve koncepta alētheia, ki vključuje oba našteta pomena: tako ‚neskritost‘ (prav v kontekstu vida in vidnosti) kot ‚re- snico‘ (Heidegger 1991), a za nas bo dovolj že, če omenimo, da lahko poleg očitne etimološke povezave povezavo med videti in vedeti opazimo tudi že v sloganih, kot sta »videti pomeni vedeti« (Hansen, Christensen in Flyverbom 2015, 11) in »razumeti pomeni videti« (Lakoff in Johnson 2003). 6 Seveda ne v vseh primerih, kakor v popolnoma vseh primerih tudi npr. svetloba ni vrednotena izključno pozitivno. V splošnem pa je po našem mnenju vzorec očiten. 832 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 »Izraz ‚videti pomeni vedeti‘ je na primer temeljna metafora v središču mita transparentnosti – metafora, ki namiguje, da je vse, kar obstaja, v neposrednem in transparentnem vpogledu, in tako spodbuja našo vednost in razumevanje nečesa (kot da je vizualna zaznava enaka preizkušenim oblikam vednosti).« (Hansen, Christensen in Flyverbom 2015, 133) Če naj bo naša vednost upravičena, se ne smemo več zanašati na zastarele av- toritete, temveč moramo resnico odkriti (v smislu nasprotja zakrivanja), spraviti na svetlobo, trdi razsvetljenstvo. 7 Racionalnost je ta, ki nam bo ponudila ustrezno metodologijo za transparenten vpogled v delovanje sveta, ki bo omogočil nepo- sreden dostop do resnice, kar pa bo – kot trdi Kant – subjekte osvobodilo oprijema avtoritet in omogočilo možnost emancipacije (Kant 1987). Poleg te dodatne po- zitivne konotacije, ki jo razsvetljenstvo pripisuje konceptu transparentnosti v kon- tekstu epistemologije, pa z metaforično rabo – ko v 16. stoletju izraz začne ozna- čevati tudi lastnosti abstraktnih stvari in situacij – razsvetljenstvo transparentnost kot ‚razkrivanje skritega‘ razširi še na transparentnost ljudi; s tem izraz pridobi moralno konotacijo. »V času razsvetljenstva je bil poziv k transparentnosti posebej usmerjen proti nepreglednosti. Ta je bila povezana s številnimi nezaželenimi stvar- mi, kot sta nepravičnost in nesrečnost.« (Koivisto 2022, 9) »Transparentnost je pomenila dvojni ideal in dvojno svobodo: epistemo- loško svobodo, ki je zavračala vse, kar ni bilo dovolj utemeljeno ali doka- zano, ter praktično ali moralno svobodo, ki se je vrtela okoli politike neo- mejene razprave in sodelovanja ter družbenega ideala enakosti in pravič- nosti, ki je našel svoj najvišji izraz v ideji univerzalnih človekovih pravic.« (Mersch 2018, 260) 3.5 Moralna konotacija izraza transparentnost Prvo moralno razumevanje koncepta transparentnosti se torej pojavi, ko izraz zač- ne označevati ljudi, ki nimajo skritih namenov, pač pa so njihovi interesi povsem jasno vidni – transparentnost je za iskrenost, ki označuje prav lastnost oseb, ki ni- majo skritih namenov, odlična metafora. 8 Iz epistemološke mantre »videti pomeni vedeti« smo v kontekstu iskrenosti dobili še moralno mantro »videti pomeni verje- ti« (Oliver 2004). V 18. stoletju se transparentnost tako že povsem ustaljeno razu- me kot hvalevredna lastnost iskrenih ljudi, ki ničesar ne skrivajo (Alloa 2018, 33). Če je bila prva pozitivna konotacija transparentnosti pripisana že zaradi splošnega pozitivnega vrednotenja vidnosti stvari, nato zaradi razsvetljenskega pozitivnega vrednotenja v epistemološkem kontekstu (odkrivanje resnice) in v tretjem koraku zaradi moralne konotacije izraza kot oznake za ljudi, ki ničesar ne skrivajo, pa je v 7 Nenazadnje ni naključje, da se gibanje imenuje raz-svetljen-stvo (ang. En-light-en-ment, nem. Auf-klär- ung, fr. Lum-ièr-es, pol. O-świec-enie). Pozitivno vrednotenje svetlobe, ki omogoča vidnost resnice, je torej prisotno že v imenu gibanja samega (Mersch 2018, 261). 8 To, da ljudje nimajo skritih namenov in so iskreni, je moralna vrednota seveda že veliko prej, v razs - vetljenstvu pa se zaradi odlične metafore na ta moralni pogled pripne pojem transparentnosti. 833 Jonas Miklavčič - Ideal transparentnosti v digitalni dobi zadnjem koraku iz moralnega koncepta za ljudi izraz prenesen še na družbeno ra- ven, kjer označuje moralnost delovanja skupin, organizacij, oblasti – in šele naza- dnje, v zadnjih stoletjih, pojem postane dokončno skoraj povsem političen (2022). 9 3.6 Rojstvo ideala transparentnosti Prav v času razsvetljenstva želja po transparentnosti torej zajame vsa področja družbe (filozofijo, znanost, moralo in nazadnje politiko) in vzpostavi se to, čemur lahko rečemo splošna zahteva po transparentnosti. Vsesplošno prepoznana vre- dnost transparentnosti izzove splošno zahtevo, ki vodi v ponotranjenje samou- mevne vrednosti transparentnosti, v katero ni več mogoče dvomiti – ta pa rodi ideal transparentnosti. Moralna konotacija pojma transparentnost se prvič pojavi, ko začne označeva- ti lastnost moralno dobrih ljudi, ki ničesar ne skrivajo, šele nato pa se iz tega kon- teksta moralni pojem transparentnosti začne uporabljati tudi za druge stvari: od- nose, države, organizacije, vlado. Zato je morda dobro (če je delni cilj ovrednote- nja pregled izvora ideala transparentnosti), da moralno konotacijo podrobneje proučimo s perspektive transparentnega posameznika, ki je njen izvor. Človek, ki je transparenten, in torej ničesar ne skriva, je iskren človek – prav zato, ker so njegovi interesi, nameni in osebnost vidni. Vidnost interesov, želja in osebnosti, ki naj bi zagotovila moralnost osebe, je od 18. stoletja naprej označena pozitivno kot transparentnost osebe, čeprav se je prenesena raba in moralizacija, ki jo spremlja, v angleščini in drugih evropskih jezikih dokončno zakoreninita re- lativno pozno (Alloa 2018, 33). 4. Etika transparentnosti Za ovrednotenje ideala transparentnosti, dosežene v razsvetljenstvu, se bomo me- todološko oprli na fenomenološko analizo vpliva, ki ga ima ideal na medosebne od- nose. Fenomenološki pristop se zdi za vzpostavitev poskusa kritike ideala transpa- rentnosti najustreznejša izbira, pri čemer se strinjamo z Ido Koivisto, ki pravi: »Ko k vizualnemu pojmu transparentnosti pristopimo kot h konstrukciji /…/, se poleg epistemoloških zadev pojavijo tudi etična in estetska vprašanja. Tako je vprašanje o transparentnosti tudi vprašanje o etični ali politični fenomenologiji.« (2016, 6) 4.1 Vpliv ideala na medosebne odnose Ideal transparentnosti torej razumemo kot vsesplošno željo po vidnosti vsega (objektov, procesov, oseb), obenem pa ga zaznamuje tudi tako močna pozitivna moralna konotacija, da predstavlja cilj, ki se zdi skoraj samoumeven in o njem ne upamo (ali celo ne moremo) podvomiti. A če je bil ideal do nedavnega dejansko le želja, danes vse bolj postaja resničnost. Z novodobno tehnologijo je idejo po 9 Za prenos moralne konotacije pojma transparentnosti iz lastnosti oseb na družbeni nivo (skupine, or- ganizacije, oblast) sta v veliki meri zaslužena Jean-Jacques Rousseau in Jeremy Bentham (Koivisto 2022). 834 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 popolni transparentnosti sveta začel spreminjati v resničnost v zadostni meri, da mnogi avtorji, kot že omenjeno, govorijo, da živimo v dobi transparentnosti. Zdi se, da ima ideal transparentnosti na družbo, posameznika in etiko samo velik vpliv. A kakšnega in kolikšnega? Začeti moramo pri tem, kaj izraz transparentnost v vsakdanji rabi pomeni danes – in kaj pravzaprav zahtevamo, ko zahtevamo vse- splošno transparentnost. 4.1.1 Dvojnost izraza transparentnost ostaja prisotna Sodobna raba izraza transparentnost še vedno vključuje dvojnost prvotnega po- mena (da gledamo skozi nekaj) in prenesenega pomena (da gledamo nekaj). Prvotni pomen: izraz transparentnost danes uporabljamo v njegovem prvotnem pomenu, ko na primer rečemo, da je okno transparentno. Tu je pomembno, da okna ne vidimo, temveč skozi njega gledamo – bolj kot je okno transparentno, manj ga vidimo. Preneseni pomen: izraz transparentnost v prenesenem pomenu danes upora- bljamo za označevanje stvari, ki jih lahko (neposredno) vidimo. Če torej zahtevamo transparentnost delovanja vlade, izražamo zahtevo po tem, da bi nam delovanje vlade moralo biti vidno. 4.1.2 Pojem ‚meje‘ Ta dva vidika izraza se razlikujeta v več pogledih, a ena izmed ključnih razlik je v nju- nem odnosu do pojma ‚meje‘. V prvem primeru, ko transparentnost uporabljamo v prvotnem pomenu in opisuje predmete, skozi katere gledamo, gre v veliki meri za to, da se za meje objekta ne zmenimo in pogledamo kar skozi njega (Geroulanos 2017). 10 V primeru rabe izraza v prenesenem pomenu, ko torej transparentnost označuje lastnost objekta, ki ga vidimo, pa je meja ključna. Meje objekta morajo biti ohranjene, da se naš pogled na njem lahko ustavi in ne potuje skozi – prav- zaprav se naš pogled ustavi prav na meji ali površini objekta (Moore 1925, 221). Ta distinkcija v odnosu do meje objekta se bo v nadaljevanju izkazala za ključno. Ta dvojna narava pojma transparentnost, ki torej vselej vključuje gledati skozi (ne opaziti) in videti, zato vedno vključuje tudi ne videti in videti – in kot taka je ohranjena tudi v mnogih izrazih, ki se tičejo subjekta, ki gleda. Najprej bomo ome- nili koncept perspektive, nato pa še slovenski izraz spregledati. 4.1.3 Perspektiva Subjektu perspektiva pripada zato, ker je izraz ‚perspektiva‘, kot ga uporablja- mo danes (tudi v slovenščini), posamostaljena izposojenka iz poznolatinskega perspectīvus, ki pomeni ‚ki gleda skozi, ki pregleduje, opazuje‘. Ta izraz pa je iz- peljanka iz perspectus, ki je trpni deležnik glagola perspicere, ki pomeni ‚spregle- dati, spoznati‘ – sestavljen je iz per (‚skozi‘) in specere (‚gledati‘), kar je zelo blizu 10 Poudarjamo, da imajo svoje meje tudi transparentni objekti, zato vemo, kje se okno konča – a transpar- entnost (kot lastnost objekta) omogoča, da se pogled za meje, če tako želi, lahko ne zmeni. 835 Jonas Miklavčič - Ideal transparentnosti v digitalni dobi konceptu transparentnosti. Izraz perspectiva je v 6. stoletju skoval Boetij v iskanju ustreznika grški znanosti optike (optikê technê) in pomeni dobesedno ‚umetnost gledanja skozi‘, kjer prefiks per dejansko pomeni oboje – tako prostorski kot kavzal- ni vidik, ki je prisoten tudi pri diaphanês in transparens (Alloa 2018, 35). Thomä pravi, da je bil izraz perspicuus, ki ga uporablja Descartes, zaradi svoje semantič- ne podobnosti v angleščino upravičeno preveden kot pridevnik transparent – če- prav omenjeni avtor poudarja, da se transparentnost strogo gledano tiče lastnosti materiala, skozi katerega gledamo, perspicuus pa lastnosti osebe, da gleda skozi (Thomä 2018, 69). Če subjekt torej v svojem gledanju lahko stvari vidi in skozi njih gleda, pa se to dobro vidi tudi v izrazu, ki je, kot smo videli zgoraj, uporabljen za prevod pomena perspecere – ‚spregledati‘. 4.1.4 Spregledati Slovenski izraz spregledati zelo dobro nakazuje dinamiko med videti in ne videti, ki se ves čas skriva tudi v izrazih ‚transparentnost' in ‚perspektiva‘. Spregledati ima vsaj štiri specifične rabe. Spregledati lahko pomeni: Videti – »Mama je povsem spregledala sinove namere.« 11 Ne videti – »Voznik je spregledal prometni znak.« Prehod iz ne videti v videti – »Pacient je 3 dni po prihodu iz bolnišnice končno spregledal.« Prehod iz videti v ne videti – »Učiteljica je tokrat učencu spregledala napako.« Na tej točki želimo s pomočjo izraza ‚spregledanje‘, ki smo ga kot relevantnega izpeljali iz pojma ‚perspektiva‘, opozoriti le na to, kako sta pomena ‚videti‘ in ‚ne videti‘ neposredno prepletena v mnogih izrazih, ki so etimološko ali semantično vezani na izraz ‚transparentnost‘. V nadaljevanju pa se bo pojem ‚spregledanje‘ izkazal za zelo pomembnega pri govoru o etiki. 4.2 Ideal transparentnosti in Drugi V medosebni etiki, ko izpostavljamo odnos med dvema subjektoma, se zdi, da se pojem meje, ki smo ga omenili zgoraj, izkaže za izredno pomembnega. Zdi se, da je ključno, da Drugi, s katerim sem v odnosu, ohranja neko svojo lastno mejo, saj ta omogoča vsaj dvoje: 1. da je jasno ločen od mene (da je torej mojemu jazu dejansko drugi); 2. da se moj pogled na njem ustavi, ker njegova meja ne dovoli, da bi pogled potoval skozenj – za ohranjanje drugosti je ohranjanje meje ključno. Splošna zahteva po popolni transparentnosti vsega, na katero napeljuje ideal, od stvari, organizacij, vlad in oseb zahteva, da ničesar ne skrivajo, in še več: suge- rirana je absolutnost zahteve, da vse pokažejo – da se popolnoma pokažejo in da 11 Pri prvi rabi izraza ohranjamo pomen ‚videti‘, da je skozi pregled različnih rab očitna povezava med vi- deti in ne videti – čeprav bi bilo, da bi se izognili temu, da prva raba pravzaprav postane tretja (ker gre tudi za prehod iz ne videti v videti), precej bolj dosledno, da bi za razlikovanje od ostalih rab uporabili pomen ‚spoznati‘. 836 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 tujemu pogledu omogočijo neposreden dostop do sebe. V primeru, ko gledamo drugega, ta zahteva po neposrednem dostopu, ki je v središču sodobnega razu- mevanja pojma transparentnosti, od Drugega zahteva, da svojo mejo, ki ga jasno ločuje od opazovalca, izbriše/ukine. S tem, ko mora Drugi na ukaz splošne zahte- ve ideala transparentnosti v imenu neposredne dostopnosti mejo med sabo in opazovalcem ukiniti – ter tako tujemu pogledu postati povsem dostopen –, pa mora istočasno brisati tudi svojo drugost, za katero smo rekli, da je od meje odvi- sna (Han 2015). Drugega v veliki meri dela za Drugega prav to, da do njega nimam neposrednega dostopa – da nikoli ne more biti povsem do konca zapopaden. Da ga nikoli ne morem do potankosti ujeti. Da je vedno zavit v tančico nedostopne skrivnosti (Lévinas 1998). Da je vselej nekoliko netransparenten. Prav to, da se razkriva, Drugega dela manj Drugega. Byung-Chul Han v svojem delu Izgon Drugega (2018), v razdelku, kjer sicer go- vori o narcizmu, izpostavlja tudi za nas pomembno misel: »Drugi je preoblikovan, dokler se ego v njem ne prepozna. Narcistični su- bjekt zaznava svet le v odtenkih samega sebe. Posledica tega je katastrofal- na: Drugi izgine. Meja med jazom in Drugim postane zabrisana.« (2018, 21) Ideal transparentnosti spodbuja isto – le da v tem primeru ni kriv ta, ki gleda, temveč je ‚kriv‘ kar obstoječi ideal, ki rušenje meje zahteva. Po padcu meje Dru- gega pa hude posledice utrpita oba – tako opazovalec kot ta, ki je viden. Če sedaj uporabimo zgoraj izpeljani izraz, ki se tiče perspektive osebe, ki gleda – spregledati –, lahko zapišemo: če drugega popolnoma spregledam (spoznam), ga prav kot Drugega povsem spregledam (ne vidim). Če ga povsem zadanem, ga prav kot Drugega povsem zgrešim (Han 2015, viii). 12 5. Ideal transparentnosti kot problem za etiko Družbeni vpliv ideala in splošne zahteve po vidnosti vsega torej vodita v nekatere očitne probleme. Tovrstni problemi, ki so tako ali drugače vezani na depersonali- zacijo, seveda že obstajajo, a mi trdimo, da ideal predstavlja izziv tudi za etiko kot tako. Če etiko (morda točneje rečeno moralo) razumemo kot kompleksen nabor pravil, ki v družbi urejajo odnose (med ljudmi, ljudmi in živalmi, ljudmi in okoljem, ljudmi in Bogom, sam s seboj itd.), se zdi, da je možnost (vsaj medosebne) etike neposredno odvisna od možnosti odnosa z Drugim. Iz tega lahko v skladu z zgoraj povedanim izpeljemo argument o vplivu ideala transparentnosti na etiko. 12 Kot ena možnih poti k reševanju sodobnega problema depersonalizacije in odtujenosti, ki sta posledici tehnološkega napredka, je vse pogosteje omenjen specifičen pristop oz. drža do sveta in oseb, ki temelji na pojmu ‚resonance‘ (Žalec 2021; Klun 2020). Karol Wojtyła kot odgovor na medosebno odtujenost, ki je posledica tehnologije, medtem poudarja pojem ‚participacija‘ (Perčič 2021). 837 Jonas Miklavčič - Ideal transparentnosti v digitalni dobi P1 = Drugi in odnos z njim sta za možnost etike ključna. P2 = Ideal transparentnosti s splošno zahtevo po transparentnosti ogroža Drugega in moj odnos z njim. S = Ideal transparentnosti ogroža možnost etike kot take. Ključno je torej, da osrednja težava ideala transparentnosti ni to, da vodi v neka - tere že znane etične probleme ali da sam odpira nove etične dileme. Niti ne to, da lahko ideal transparentnosti vodi kar v manj etično družbo. Največja težava je to, da ideal transparentnosti izpodkopava temelje za možnost etike kot take. V popolnoma transparentnem svetu, ko je meja med mano in Drugim dovolj zabri- sana, da ne moremo več govoriti o pristno medosebnem odnosu, za etiko ni več prostora – če sta osnova etike Drugi in moj odnos z njim, ideal transparentnosti s svojim ukinjanjem obeh aktivno prispeva tudi k ukinitvi možnosti etike. 6. Zaključek V prispevku se je pokazalo, da transparentnosti ne smemo razumeti kot samou- mevne vrednote, ki bi jo morali maksimirati na vseh področjih in za vsako ceno. Transparentnost je pogosto dejansko najustreznejša pot do zaupanja, pravičnosti in prevzemanja odgovornosti (Miklavčič 2021) – zato je v resnici zelo pomembna vrednota. A kot taka ne sme biti absolutna, temveč jo moramo zahtevati v ustrezni obliki, na ustreznih področjih in v ustrezne namene. Kakšne kriterije naj za preso- janje ustreznosti posameznih praktičnih oblik zahteve po transparentnosti (na de- lovnem mestu, v šolstvu, v medicini) uporabimo, ostaja izziv za prihodnje raziskave, ki lahko nadaljujejo naše delo. Z njim smo želeli opozoriti zlasti, na kako trhlih tleh pogosto stojijo prepričanja, ki jih v zahodni družbi dojemamo kot samoumevna. Morda je prehod iz analogne družbe v digitalno primeren trenutek, da temelj- ne vrednote zahodne družbe ponovno premislimo, ovrednotimo – in po potrebi spremenimo ali dopolnimo. Četudi to ni klic po »prevrednotenju vseh vrednot«, je prav verjetno res klic po tem, da vrednote vsaj potegnemo iz nevidnega delo- vanja naše intuicije in jih ponovno prikličemo pred oči. Čas je, da jih ponovno na- redimo za transparentne. Ne prozorne, kot bi sugerirala dobesedna raba izraza, temveč vidne – kot to veli metaforična. Ena od vrednot, ki jo moramo ponovno narediti vidno – če naj jo ustrezno mi- slimo –, je tudi transparentnost. Če digitalna doba zahteva transparentnost vsega, je morda čas, da transparentnost zahtevamo tudi od transparentnosti same. Reference Alloa, Emmanuel. 2018. Transparency: A Magic Concept of Modernity. V: Alloa in Thomä 2018. Alloa, Emmanuel, in Dieter Thomä, ur. 2018. Transparency, Society and Subjectivity: Critical Perspectives. Cham: Palgrave Macmillan. 838 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 Aristotel. 2002. O duši. Ljubljana: Slovenska matica. Christensen, Lars Thøger, in Joep Cornelissen. 2015. Organizational transparency as myth and metaphor. European Journal of Social Theory 18, št. 2:132–149. https://doi. org/10.1177/1368431014555256 Christopoulos, Menelaos, Efimia D. Karakantza in Olga Levaniouk, ur. 2010. Light and Darkness in Ancient Greek Myth and Religion. Lanham: Lexington Books. Dennet, Daniel, in Deb Roy. 2015. Our Transpa- rent Future. Scientific American 312, št. 3:64– 69. https://doi.org/10.1038/scientificameri- can0315-64 Docherty, Thomas. 2012. Confessions: The Philo- sophy of Transparency. London: Bloomsbury Academic. Geroulanos, Stefanos. 2017. Transparency in Postwar France: A Critical History of the Pre- sent. Stanford: Stanford University Press. Greenwald, Glenn, Ewan MacAskill in Laura Poitras. 2013. Edward Snowden: the whistle- blower behind the NSA surveillance revelati- ons. The Guardian. 11. 6. https://www.thegu- ardian.com/world/2013/jun/09/edward-snow- den-nsa-whistleblower-surveillance (pridoblje- no 28. 7. 2022). Han, Byung-Chul. 2018. The expulsion of the other: society, perception and communication today. Medford: Polity Press. Hansen, Hans Krause, Lars Thøger Christensen in Mikkel Flyverbom. 2015. Introduction: Logics of transparency in late modernity. European Journal of Social Theory 18, št. 2:117–131. https://doi.org/10.1177/1368431014555254 Heidegger, Martin. 1991. Platonov nauk o resnici. Ljubljana: Fenomenološko društvo. Jacobs, Gerald H., in Jeremy Nathans. 2009. The Evolution of Primate Color Vision. Scientific American 300, št. 4:56–63. https://doi. org/10.1038/scientificamerican0409-56 Jensen, Keith Lowell. 2013. Twitter Post. 20. 6. 17:42. https://twitter.com/keithlowell/sta- tus/347741181997879297 (pridobljeno 24. 8. 2023). Kant, Immanuel. 1987. Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo? Vestnik Inštituta za marksi- stične študije 8, št. 1:9–13. Klun, Branko. 2020. Rezilienca in resonanca: V iskanju nove drže do sveta. Bogoslovni vestnik 80, št. 2:281–292. https://doi.org/10.34291/ bv2020/02/klun Koivisto, Ida. 2016. The Anatomy of Transparency: The Concept and its Multifarious Implocations. San Domenico di Fiesole: European University Institute. Cadmus. https://cadmus.eui.eu/ bitstream/handle/1814/41166/ MWP_2016_09.pdf?sequence=1&isAllowed=y (pridobljeno 23. 5. 2023). – – –. 2022. The Transparency Paradox. Oxford: Oxford University Press. Lakoff, George, in Mark Johnson. 2003. Me- taphors we live by. Chicago: University of Chicago Press. Lévinas, Emmanuel. 1998. Etika in neskončno; Čas in drugi. Ljubljana: Družina. Mersch, Dieter. 2018. Obfuscated Transparency. V: Alloa in Thomä 2018. Miklavčič, Jonas. 2021. Zaupanje in uspešnost umetne inteligence v medicini. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:935–946. https://doi. org/10.34291/bv2021/04/miklavcic Moore, G. E. 1998. Obramba zdrave pameti. Anthropos 30, št. 4–6:209–223. Oliver, Richard W. 2004. What is transparency? New York: McGraw-Hill. Parker, Andrew. 2003. In the blink of an eye: how vision sparked the big bang of evolution. New York: Basic Books. Perčič, Martin. 2021. Koncept participacije Karola Wojtyła kot odgovor na medosebno odtuje- nost. Bogoslovni vestnik 81, št. 3:597–609. https://doi.org/10.34291/bv2021/03/percic Pozen, David, in Michael Schudson. 2018. Intro- duction: Troubling Transparency. V: Troubling transparency: the history and future of free- dom of information. New York: Columbia University Press. Regan, James, in Mark John. 2015. NSA spied on French presidents: WikiLeaks. Reuters. 23. 6. https://www.reuters.com/article/us-france- -wikileaks-idUSKBN0P32EM20150623 (prido- bljeno 28. 7. 2022). Schneider, Manfred. 2018. The Dream of Transpa- rency: Aquinas, Rousseau, Sartre. V: Alloa in Thomä 2018. Teurlings, Jan, in Markus Stauff. 2014. Introducti- on: The Transparency Issue. Cultural Studies ↔ Critical Methodologies 14, št. 1:3–10. Thomä, Dieter. 2018. Seeing It All, Doing It All, Saying It All: Transparency, Subject, and the World. V: Alloa in Thomä 2018. Xenophon. 1994. Memorabilia. Prev. Amy L. Bonnette. New York: Cornell University Press. Žalec, Bojan. 2021. Bivanjsko upanje, smisel in resonanca. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:825– 834. https://doi.org/10.34291/bv2021/04/ zalec