ULf IL1L


m

mSEtim


gMia
Sim

Sl



liiiši

I misffiBT Mi

itSBlffl

ini&iOfliK

DEKLETOM

PRVI ZVEZEK:

KRŠČANSKO ŽIVLJENJE

II. NATIS

SPISAL

f ANTON BONAVENTURA

ŠKOF LJUBLJANSKI

V LJUBLJANI, 1910

TISK KATOLIŠKE TISKARNE.

97246


Vsebina.

Stran

Dekletom.1

1. Tvoj zadnji namen.2

2. Tvoj namen na zemlji.3

3. Tvoje naravne moči..5

a) Telo.5

b) Duša .6

4.  Tvoje na d naravne moči.7

a) Posvečujoča milost Božja ..8

b) Čednosti.  10

c) Darovi Svetega Duha.. . e .12

d) Dejanska milost Božja  15

e) Naša sladka skrivnost ..17

5. Viri nadnaravnih moči .18

a) Srce Jezusovo . ..19

b) Sveti Duh.19

c) Sveta maša.19

d) Sveti Zakramenti.20

e) Devica Marija .22

f) Molitev.24

6. Temna stran življenja.26

7. Viri tmin v Tebi .27

a) Pokvarjena narava.27

b) Samoljubnost.29

c) Počutnost. ... 31

d) Domišljija. 32

e) Razum.33

f) Volja.34

Stran

g) Strast..35

h) Izkušnjave.38

8. Grenki sad.38

9. V o j s k a .40

a) Zatajuj se.41

b) Premaguj samoljubnost.41

c) Brzdaj počutnost in počutke.42

d) Pazi na domišljijo.43

e) Zadržuj razum.43

f) Očiščuj voljo..44

g) Urejuj strasti.44

• h) Odbijaj in pobijaj izkušnjave.45

10. Pomoč v vojski  .46

a) Odločna volja.46

b) Molitev.47

c) Sveti Zakramenti. 49

11. Sveti zakon .52

a) Božji nameni.53

b) Družina.53

c) Zelja po zakonu.55

d) Priprava za zakon.56

e) Ženin pride.59

12. Sveta čistost .61

a) Vrednost svete čistosti.62

b) Sadovi svete čistosti.65

c) Deviška čistost.68

13. Gnusna nečistost .70

a) Greh nečistosti.70

b) Vzroki greha.71

1. Izprijen spolni nagon.72

2. Misli, želje, dejanja.73

3. Slabe tovaršije.73

4. Plesi.  74

6. Samotni sestanki.75

Stran

6. Grešno življenje.76

7. Umazani spisi.77

8. Hudobni duh.78

c) Pomocki zoper greh.78

1. Skrb za krščansko življenje.78

2. Beg od nevarnosti.. . 79

3. Spomin na lepoto čistosti in na gnusobo neči¬
stosti .79

4. Živa vera in spomin na smrt.80

5. Pogosto prejemanje svetih Zakramentov ... 80

6. Češčenje Srca Jezusovega.81

7. Češčenje Device Marije.82

14. Krščansko življenje.83

'

.

Dekletom

Krščanska dekle, že si odrasla. Izpolnila si šest¬
najst, sedemnajst ali še več let. Materi pomagaš
gospodinjiti, opravljaš vsa ženska dela pri hiši, v
hlevu, na polju, na travniku; morda si šivilja, ali
imaš kako drugo opravilo.

Nekoliko življenja si že poizkusila. Včasih Ti je
težko v srcu; čutiš razne čudne želje in občutke,
kakršnih poprej nisi poznala. Nekaj Te vleče k Bogu,
da se ga poprimeš prav odločno; a nekaj Te vleče v
svet, v tovarišije, tja, kjer se shajajo fantje in dekleta.
Misli Ti uhajajo v prihodnost, včasih kar nekako
sanjariš. Sama sebe ne poznaš.

Da, sama sebe ne poznaš, dobro se pa zavedaš,
da si sedaj v nevarnih letih, da bi mogla izgubiti
nedolžnost, in bi Te mogla premotiti razna bolj niz¬
kotna naslajevanja, mogli premotiti in v pogubne
zanjke vjeti strastni zalezovavci.

Morda imaš skrbne starše. O kako nate pazijo,
večkrat Te posvare, ne puste Te kamorkoli. Tebe to
boli, želiš si včasih proč, proč od nadležne očetove
hiše, daleč proč, ko bi le mogla. Omahuješ. Kaj ne,
sama .sebi si prava uganka.

V teh Tvojih notranjih bojih Ti želim pomagati.
V roko Ti hočem dati drobno knjižico z nauki, ki bi
bili ravno zate in za Tvoje dušne in telesne potrebe
primerni, da bi mogla neomadeževana, nepremagana
iziti iz teh nevarnih let v poklic, ki Ti ga je določila
Božja Previdnost.

Dekletom, 2. izd.

1

2

V tej drobni knjižici Ti hočem govoriti o Tvojem
večnem in Časnem namenu, o lepih čednostih Tvo¬
jega srca, o nevarnostih, strasteh in grehih, ki Ti
prete, o pripomočkih za zmago, o misli na zakonski
stan, katerega si boš skoraj gotovo izbrala, o sveti
čistosti in grehih zoper njo. Pazljivo jo prečitaj!

1. Tvoj zadnji namen.

Po glavi Ti hodi večkrat misel: »Zakaj sem na
zemlji?« Odgovor, in sicer zanesljiv odgovor moraš
dobiti; saj ne bi mogla živeti, če ne bi natanko
vedela, zakaj si na svetu, kak cilj moraš doseči. Le
ako veš za cilj, si boš mogla tudi pot do cilja odbrati.

Splošen odgovor dobiš v svojem srcu. Po čem
pa koprni Tvoje srce? Ali ne koprni po sreči, po
popolni, stalni sreči? Tako koprnenje živi v srcu
vsakega človeka: cesar in podložnik, bogatin in

berač, duhoven in svetovnjak, mož in žena, fant in
dekle: vsi hočejo biti srečni. Za srečo vsi hite, delajo
in se trudijo.

Taka stalna sreča mora nekje biti. Saj nas naša
narava ne more varati. Kar je od Stvarnika v srce
naše, v naravo našo položeno, mora biti resnično. Kje
dosežemo to popolno stalno srečo?

Na zemlji ne. Tukaj je vse ppmanjkljivo. Bogatin
ni zadovoljen s svojim premoženjem; kdor je v časti,
ni zadovoljen s svojo častjo; kdor uživa, ni zado¬
voljen s svojimi nasladami. Vsakdo hoče še več in
več. Pa vse te sreče tudi niso stalne. Jutri morejo
miniti; gotovo pa jih razdere smrt. In koliko ljudi
take sreče ne bi moglo doseči; sreča pa mora vendar
vsem dosegljiva biti.

Naša sreča je torej v večnosti, pri Bogu. Naš
razum hoče resnice; dobil jo bo v večnosti, ko bo
Boga, večno in neskončno resnico, v obličje gledal.
Naša volja hoče ljubiti in v ljubezni uživati; zado¬
voljilo se ji bo v večnosti, ko bo neskončno lepoto in
dobroto Božjo ljubila in uživala.

3

Sedaj veš, kaj je Tvoj zadnji namen? sedaj veš,
kje Te čaka sreča, po kateri vsa Tvoja narava koprni:
v večnosti, onstran groba, pri Bogu. Tako uči naš
razum, tako uči sveta vera.

2. Tvoj namen na zemlji.

Kaj pa na zemlji? Ako hočeš sebi dobro, moraš
lroditi po poti, ki pelje v srečno večnost, da tam k
Bogu prideš in tako silno zaželjeno srečo dobiš.

Kdo Ti bo pa to pot pokazal? Preslaba si, da bi jo
našla sama. Moraš imeti učitelja, zanesljivega uči¬
telja, Boga. On, ki Te je ustvaril, je moral vse tako
urediti, da Ti in mi vsi moremo spoznati zadnji cilj in
pot do njega. Saj drugače ne bi mogel zahtevati,
da do cilja pridemo; ne bi nas mogel kaznovati, ko
bi ga zgrešili. No, zares, Bog je za to poskrbel. Kako?

Prve starše je On sam poučil o cilju življenja in
o njihovi nalogi na zemlji. Razodel se jim je, da so ga
spoznali in dal jim j ( e zapoved, naj se po Njegovi volji
ravnajo in tako dosežejo srečno večnost.

Bog je torej izbral pouk, po katerem naj človek
spozna svoj zadnji namen in namen na zemlji. Zadnji
namen je večna sreča pri Njem v nebesih; pot do tega
namena pa je na zemlji v tem, da človek Boga spo¬
zna, spozna Njegovo voljo in jo izpolnjuje. Tako je
Bog sam že naše prve starše poučil.

Isto je Bog ljudem oznanjal po svetih očakih, po
prerokih in nazadnje po Svojem Sinu, Odrešeniku
našem Gospodu Jezusu Kristusu. Naš Odrešenik nam
je oznanjeval Boga in večne resnice; zahteval je, naj
vsi Božjo voljo izpolnjujemo in bodimo Bogu pokorni,
kakor je tudi On sam prišel na svet, da izpolnjuje
voljo Božjo in je bil Očetu pokoren do smrti, do smrti
na križu.

Ko je pa Gospod Jezus svojo nalogo na zemlji
izpolnil, je ustanovil svojo Cerkev, ki naj Njegovo delo
nadaljuje do konca sveta. Naj vedno in vsem naro¬
dom oznanja Boga in večne resnice, naj jim oznanja

1 *

4

voljo Božjo, ki naj jo izpolnjujejo, ako hočejo dospeti
v večno srečo.

V ta namen je v Cerkvi ustanovil poseben stan
in mu dal pooblastilo, da v Njegovem Imenu delo
odrešenja med narodi nadaljuje. Vsak, kdor veruje
in voljo Božjo izpolnjuje, bo zveličan, kdor ne veruje
in volje Božje ne izpolnjuje, bo pogubljen. Cerkev
Jezusova je edino zveličalna. Kdor je po svojem
zadolženju zunaj nje, ali pa je noče poslušati, se zve¬
ličati ne more.

Kaj ne, te resnice so Ti znane. Vendar sem jih
zopet razložil, ker le na temelju teh resnic se moreva
o Tvojem življenju dalje razgovarjati.

Da, je Bog v treh osebah; Kristus je Sin živega
Boga, po katerem nam je Bog svojo voljo razodel;
katoliško Cerkev je ustanovil Jezus, da nadaljuje Nje¬
govo delo med narodi na zemlji. To so nepobitne res¬
nice. Kdor išče pouka o nalogah svojega življenja
drugod, ne pa v katoliški Cerkvi, ne pri Gospodu
Jezusu Kristusu, ne more priti do resnice, mora
zabresti v zmote.

To je pa tudi Tvoja sreča, da imaš v katoliški
Cerkvi tako zanesljivo učiteljico. Kam bi se pa dru¬
gače za pouk obrnila? Kam? Ali k naprednjakom, k
svobodomiselcem? Glej, toliko tisoč let že živi rod
človeški na zemlji in naprednjaki in svobodomiselci
trdijo, da se resnica o Bogu, o večnosti, o nalogah
našega življenja šele išče! Da, trdijo, da o teh stvareh
resnice doznati ni mogoče, da je vera za vsakega svo¬
bodna!

Kaj ne, Ti koj uvidiš, da so te misli zares obupne!
Oh, živiš, smrti se približuješ, v večnost prideš, toda
nič ne bi vedela, zakaj živiš, kaj je Tvoja naloga na
zemlji, kaj je večnost. In tega ne bi nikdo vedel, niso
vedeli milijoni, ki so pred nami živeli, ne bi vedeli
milijoni, ki za nami pridejo!

Že te posledice Ti dokazujejo, da je svobodna
misel zmotna misel in napredek svobodomiselcev
napredek od resnice proč, napredek bolj globoko v
zmoto. Ni čuda, da je neki brezverski modrijan naj-

5

novejših časov zapisal, da je za človeka nesreča, ker
je pameten, in da je bolj srečna od njega žival, ki se
naje, napije, ugodno po blatu valja, pa je zadovoljna,

Ti pa se tudi zanaprej oklepaj Jezusa in Njegove
nezmotljive Cerkve. Kar že Tvoj razum zahteva, Te
ona točno uči: »Na zemlji si, da Boga spoznavaš,
Njega ljubiš, Njemu služiš in tako večno zveličanje
dosežeš.«

3. Tvoje naravne moči,

Namen večni in namen na zemlji si spoznala.
Sedaj Ti pa ne bo težko v tej luči uravnati vse svoje
življenje. Jasno Ti je, da moreš svojo dušo in svoje
telo, svoj poklic in svoj čas porabljati v službo Božjo.

a) Tel o.

Imaš telo. Kako krasno je naše človeško telo!
Pokonci stopamo, v vseh potezah obraza odseva
notranje dušno življenje, krasno je visoko čelo, bistre,
žarne oči, spretne roke in noge, sorazmerni vsi udje
telesa. Čudno je dihanje, da se kri obnavlja, čudna
moč v želodcu, ki hrano prebavlja in kri napravlja,
čudno delovanje srca, možgan, hrbteničnega mozga,
živcev in petero čutil: mi vidimo, slišimo, okušamo,
duhamo, čutimo, gibljemo se! Sploh kako umetno in
primerno so sestavljeni vsi udje človeškega telesa!

Da se obvaruješ mraza, da si ohraniš zdravje, da
ne pokvariš svete sramežljivosti, si telo skrbno pokri¬
vaš. Noben del telesa ni gnusen ali sramoten, saj so
vsi od Boga in vsakemu je dana posebna naloga. Vsi
deli telesa so častitljivi; vendar pa morajo posebno
nekateri deli vedno biti pokriti in skriti radi hude
poželjivosti, ki hoče po njih v nas gospodariti.

Tvoje telo je sedaj že dozorelo, je sposobno za
svete in vzvišene namene Tvojega spola. Volja Božja
je, da Svoje telo varuješ, da skrbiš za zdravje vseh
udov, da nobenega ne pokvariš, da telesa Svojega v
poželjivosti ne omadežuješ. Le zdravo telo, neomade-
ževano, neoskrunjeno telo more izpolnjevati naloge,
za katere Ti je dano.

6

b) Duša.

V telesu prebiva neumrjoča duša. Duša je, ki
Tvoje telo oživlja, da raste in čuti; duša je, kateri naj
Tvoje telo služi, da opravlja svoje naloge na zemlji
po volji Božji.

Duša je sicer v telesu in rabi telo za svoja dela,
toda ni popolno na telo navezana, ter ima svoje živ¬
ljenje, ki telesne moči daleč presega.

Saj ima duša razum, po katerem spoznavaš
resnico. Kaj ne, kako hrepeniš po resnici! Vse bi rada
vedela. No, vseh reči vedeti ne moreš, nekatere pa
moraš vedeti, ako hočeš, da izpolnjuješ Svojo nalogo
na zemlji.

Vedeti moraš, kar j,e za Tvoj stan potrebno;
vedeti moraš namreč vse, kar je treba za gospodinj¬
stvo, kar je treba za delo doma, na travniku in na
polju, kar je treba po sobi, v kuhinji, v hlevu, kar je
treba za skrb pri obleki in za druge domače potrebe.

Pa to ti ne zadostuje; znala bi rada kaj več. Zato
greš rada v izobraževalno društvo in v prostem času
rada čitaš kako poučljivo knjigo ali koristen časopis.
Pred vsem drugim moraš pa znati večne resnice,
kakor jih razlaga katekizem in razlaga duhovni
pastir v cerkvi.

Duša ima prosto voljo. Pa kaj naj prosta volja
hoče? Vse, kar je dobro in se z resnico ujema. Volja
je kakor kraljica v Tebi. Kaj ne, kakor volja hoče, Ti
delaš, govoriš, misliš, hodiš, počivaš, ješ, piješ in
sploh živiš! Kako imenitna je volja! Zato pa Bog
hoče, da jo prav izobraziš in tako uravnaš, da bo
samo to hotela, kar je prav, kar je zares dobro in
plemenito.

Ni Ti Bog dal proste volje, da živiš kakor hočeš,
ampak zato, da se sama odločuješ za izpolnjevanje
svojih dolžnosti, kakor hoče Bog. Ne sme Te prema¬
gati strast, da se za hudobije odločiš, ampak Ti pre¬
maguj strast in odločuj se vedno le za čednost. Ravno
zato, ker imaš prosto voljo, se vsako Tvoje delo
računa Tebi v čast ali sramoto, v zasluženje ali kazen.

7

Glej, kako j,e od Tvoje proste volje odvisno Tvoje živ¬
ljenje na zemlji in v večnosti.

Duša ima tudi spomin, ki v sebi obrani in obnav¬
lja to, kar se naučiš in kar izkusiš. Kako važen je
torej spomin! Važna je pa tudi domišljija, ki Ti kakor
v slikah predstavlja, kar si videla, slišala, okusila,
občutila, ki pa tudi sama nove slike v Tebi obrazi.
Gorje, če domišljijo pokvariš, če ji grdih, ostudnih
slik pokažeš; ponavljala Ti jih bo, sama še bolj
gnusne ustvarjala in vsaki še tako čisti misli in pred¬
stavi bo dodala svoj,e umazanosti. Kaj ne, to nalogo
domišljije čutiš? To je pa zato silno mučno, ker domi¬
šljija ni v naši oblasti, pa nas muči s svojo razbrzda¬
nostjo, ako je nismo od prvih let obvarovali čiste in
jo krotili.

4. Tvoje nadnaravne moči. •

Ker želim, da sebe natanko spoznaš, sem Ti na
kratko opisal, katere naravne moči imaš in kako v
Tebi delujejo. S temi močmi moreš spoznati Boga,
spoznati Njegovo voljo, izpolnjevati jo in bi mogla
doseči naravni večni namen, namreč neko posebno,
popolno, stalno srečo v nemotenem spoznanju Boga
in v nemoteni ljubezni do Njega.

Toda, čuj skrivnost ljubezni Božje! On nam je
določil višji namen: mi naj bi Njega gledali od obličja
v obličje, gledali Njegovo neizmerno, neskončno veli¬
čanstvo, resničnost, dobroto, lepoto, ljubezen, v tem
gledanju z Njim najbolj tesno združeni Božjo Njegovo
dobroto, lepoto, sladkost in ljubezen tudi uživali in
se tako udeleževali one iste neizrekljive sreče, katero
uživa On sam. Res je, kar trdi sveti apostelj Pavel:
»Nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo, nobe¬
nega človeka srce ni občutilo, kar je Bog pripravil
njim, ki Njega ljubijo.« *)

Ta namen je pa tako visok, da ga mi s svojimi
naravnimi močmi ne moremo ne spoznati, ne doseči.
Pa kako vendar zanj vemo, kako ga moremo doseči?

J) Kor. 2, 9.

8

Zanj vemo, ker nam ga je razodel Bog sam, ker
nas je o njem poučil Jezus Kristus in nam ga oznanja
sveta katoliška Cerkev. Kaj ne, sedaj boš še bolje raz¬
umela, kaj je večnost, kako pomenljivo vse Tvoje
življenje, s katerim si moraš to večnost zaslužiti in
zakaj j,e sam Sin Božji toliko storil, da nam ta namen
omogoči.

Da, naš Zveličar nam je omogočil dosego tega
namena, ki presega vse naše naravne, vse naše dušne
in telesne moči, pa se zato imenuje nadnaraven
namen. Naš Zveličar namreč nam ni samo povedal,
da smo poklicani Boga naravnost gledati in vekomaj
uživati, pripravil in zaslužil nam je tudi takih novih
moči, po katerih postanemo sposobni, da do tega pre¬
visokega namena pridemo.

• Ti želiš te nadnaravne moči bolje spoznati. Sicer
so Ti nekoliko že znane iz katekizma, iz pridig in
krščanskih naukov, toda naj Ti jih bolj natanko raz¬
ložim, da se boš veselila življenja, da boš s temi
močmi sodelovala, Boga nad vse ljubila, Njemu zve¬
sto služila in postala vredna, da Njegovo lepoto,
dobro, sladko ljubezen vekomaj vekomaj gledaš,
vekomaj uživaš.

a) Posvečujoča milost.

Krščansko dekle, manjka mi besedi, da bi Ti
posvečujočo milost natanko opisal; Bogu bom hva¬
ležen, ako se mi posreči opisati jo tako, da se Ti bo
vsaj dozdevalo, kako neprecenljiv dar je ta milost.

Zares ta milost je dar, ki ga Bog vlije v Tvojo
dušo tako, da jo kar vso prešine in ji neko novo živ¬
ljenje podeli. Zrak je teman in hladen, kako pa se
razsvetli in ogreje, ako ga prešinejo solnčni žarki!
Kar so solnčni žarki za zrak, je posvečujoča milost za
Tvojo dušo. Očisti jo greha in grešne umazanosti, vso
jo prenovi s posebno lepoto in povzdigne na novo živ¬
ljenje. Že po naravi je duša Bogu podobna, ker je
duh, ki ima razum in prosto voljo, ter bo večno
živela; khj ne, saj je tudi Bog duh, ima neskončen
razum in najpopolnejšo voljo ter živi od vekomaj

9

do vekomaj. Bog ima vse to sam iz sebe; v Svoji
dobroti je pa ustvaril našo dušo in jo storil deležno
teh lastnosti, ki jih duša prejme od Boga v določeni
meri, pa je Njemu podobna. Ta podoba pa se brezpri-
merno izpopolni, ko Bog duši vlije posvečujočo
milost, po kateri se človek še bolj približa Bogu
Milost Božja namreč je ustvarjena lastnost, ki je
Božji naravi izredno podobna. Zato pa odseva tudi iz
duše, ki je v milosti Božji, lepota in krasota Božja.

Ako to pomisliš, boš bolj natanko razumela nauk,
da smo po tej milosti postali otroci Božji. Ti si otrok
Svojih staršev, ker si od staršev dobila Svoje telesno
življenje. Ker pa posvečujoča milost Božja Tvoji duši
novo naravnost od Boga ustvarjeno življenje podeli,
se po pravici imenuješ otrok Božji. Ljudje včasih
kakega tujega otroka vzamejo za svojega, posinovijo
ga; dajo mu s tem pravico do svojega premoženja,
toda novega življenja, novih lastnosti mu pa dati
ne morejo. Česar ne morejo ljudje, more Bog; posi-
novljenje pri Bogu pomeni veliko več, kakor pa posi-
novljenje pri ljudeh.

O kolika čast, Ti si otrok Božji, rojena si iz Boga,
ker si od Boga v posvečujoči milosti dobila novo živ¬
ljenje, ki Tvojo naravo visoko presega. Iz tega pa
sledi, da si postala tudi upravičeni dedič vsega, kar
Tvoj nebeški Oče poseduje, pravico imaš do kralje¬
stva nebeškega in po tem novem življenju si uspo¬
sobljena, da boš nebeškega Očeta mogla kar narav¬
nost gledati in presladko ljubezen Nj ( egovo uživati
vekomaj.

Ali se Ti sedaj vsaj nekoliko dozdeva, kaj je
posvečujoča milost Božja, koliko bogastvo, kolika
čast, kolika lepota! O najmanjši dar te milosti pre¬
kosi vse bogastvo, vse srebro in zlato vsega sveta! Te
lepote sicer sedaj ne vidiš, pa je vendar resnična. Ali
slepec vidi krasoto solnca, krasoto nočnega neba, kra¬
soto gora, livad, dolin, planin? Ne, in vendar vsa ta
lepota obstoji. Šele v večnosti boš to lepoto svoje duše
gledala in se je vsa blažena veselila.

10

b) Čednosti.

Poslušaj še o novih čudežih, ki jih Bog v Tebi
ustvarja. Bog Ti je dal dušo, v dušo pa je vcepil razne
moči, da z njimi v življenju delaš to, kar je Tvoja
dolžnost in Ti je Bog zapovedal, da storiš, ako hočeš
doseči Svoj zadnji namen. O glavnih močeh sem Ti
že pravil; saj sem Ti govoril o razumu in prosti volji.

Razum in volja morata pa še drugih sposobnosti
imeti, da moreta prav delovati. Naj te samo na
nekatere spomnim.

Večno resnico, Boga bi mogel um vsaj nekoliko
spoznati; tedaj bi naša volja mogla vanj upati in vse
dobro od Njega pričakovati, pa tudi ljubiti bi ga
mogla radi Njegove dobrote vsaj nekoliko. Vidiš,
imaš spoznanje Boga, v volji pa sposobnost za upanje
in ljubezen.

Pa to še ni dovolj. Mi moramo imeti tudi spo¬
sobnosti, da sami sebe v vsakem oziru prav urav¬
namo do Boga, do bližnjega in do nas samih. Vse te
razmere moramo pa tako uravnati, kakor je potrebno
za naš večni cilj in namen.

Zato moram pa najpoprej spoznati, kako naj
živim, da bo življenje temu namenu primerno; v
moj em umu mora biti posebna sposobnost za to: ime¬
nuj emo jo modrost. Moder namreč je tisti, ki tako
živi, da zadnjega namena ne izgreši, ampak ga ima
pred očmi v vsem dejanju in nehanju. Kdor je moder,
mora v vseh okolnostih premišljevati, kaj ga k zad¬
njemu namenu pelje, mora sredstva spoznati in potem
izbrati to, kar je prav.

Potem moram biti pripravljen temu namenu pri¬
merno vsestransko ravnati, naj se oziram na Boga, na
bližnjega ali pa nase; vsakemu moram dati, kar mu
gre: Bogu vdanost, pokorščino, podložnost, molitev,
zaupanje; bližnjemu pustiti premoženje, dobro ime,
zdravje; ako je bližnji namesto Boga, dolžan sem mu
pokorščino; sebi varstvo dušnih in telesnih moči. Da
to storiti morem in hočem, mora moja volja imeti

11

posebno sposobnost in lastnost, ki ji pravimo pra¬
vičnost.

Zatem moram to, kar je prav in dobro, izpolnje¬
vati vedno, naj bo še tako težko, naj mi še tako hude
težave prete. Da ne omagam, potrebujem v duši zopet
nove sposobnosti in lastnosti, ki se imenuje srčnost,
ž njo moram biti neustrašljiv, veledušen, potrpežljiv,
stanoviten.

Nazadnj,e me pa od dobrega ne smejo odvrniti
nobena naslajevanja, nobena ugodna uživanja; teh
mikov se moram ubraniti. Kako pa? Z novo sposob¬
nostjo in lastnostjo svoje volje, ki se imenuje zmer¬
nost. Zmernost mi pomaga, da ukrotim poželenje v
jedi in pijači, da ukrotim spolno poželenje po prepo¬
vedanem mesenem uživanju, da ukrotim jezo in
druge pogubne strasti.

Upam, da si me vsaj deloma razumela, kar sem
Ti povedal. Vera, upanje, ljubezen, modrost, pravič¬
nost, srčnost in zmernost so lastnosti v Tvoji duši, so
sposobnosti, ki izpopolnjujejo Tvoj razum in Tvojo
voljo, da moreš namenu primerno živeti. Ako so te
lastnosti tako utrjene in razvite, da nekako lahko,
spretno in stanovitno z njimi delaš, se imenujejo
čednosti.

Toda to so naravne čednosti, katere si vsak člo¬
vek lahko pridobi, ako se v njih prizadeva in vadi.
Da si zmerna in trezna, srčna in pogumna, pravična
in modra, to moreš doseči, ako se za to prizadevaš.
Te lastnosti in čednosti nahajamo tudi pri poganih.

Mi smo pa kristjani in imamo namen, ki presega
vse naše naravne moči. Pravil sem Ti že, kako Bog
duši da novo, nadnaravnemu namenu primerno živ¬
ljenje, ko vlije vanjo Svojo posvečujočo milost. In
glej dobrote in milosti Božje, ko dušo tako povzdigne,
obenem povzdigne tudi vse njene moči. Z milostjo
doda tudi umu in volji ter vsem drugim sposobnostim
nadnaravnih sposobnosti.

S posvečujočo milostjo so namreč združene tri
Božje čednosti: vera, upanje in ljubezen, pa štiri
dejanske čednosti: modrost, pravičnost, srčnost in

12

zmernost. Vidiš, one naravne lastnosti in čednosti, ki
sem jih zgoraj opisal, se z nadnaravnimi sposob¬
nostmi prepoje in usposobijo delati za nadnaravni
večni namen.

In zares, ali ne opazuješ, kako človek, ki se na¬
vadno greha varuje in je v milosti Božji, kako ta
človek lahko veruje, kako hrepeni po Bogu, vanj upa,
pa Njega tudi ljubi, ne ceni pa posvetnih stvari, ne
ceni premoženja, uživanja, časti. Ta človek je moder
in pred vsakim delom misli na večnost; on je pravi¬
čen do bližnjega, zmeren in trezen, čist in sramežljiv,
pogumen, srčen, veledušen, potrpežljiv, in to vse, ker
Bog tako hoče, on pa Boga ljubi, pa hoče storiti, kar
On želi.

Kdor se pa za Boga ne zmeni, pa v grehe zabrede,
ali želi Boga, ali ga ljubi, ali misli pri vseh delih na
večnost, ali je vsestransko pravičen do staršev, do
žene, do otrok, v govorjenju, v obrtu, v trgovini? ali
je trezen, čist, zdržen, ali je potrpežljiv, krotak, pri¬
jazen, ali ne omaguje v težavah? Z grehom je za¬
pravil milost Božjo in omenjene nadnaravne čednosti,
zato je tako slab, tako narobe živi in ima le kake
slabe naravne čednosti.

Pa dosti o tem. Hotel sem Ti pokazati, kake moči
in sposobnosti so v Tvoji duši, če si v milosti Božji.
Ako vse to prav premisliš, ali ne boš milosti Božje in
omenjenih čednosti še bolj visoko cenila? še bolj se
prizadevala, da jih ne izgubiš, ampak zmeraj bolj
razvijaš? Pa tudi spoštovanje do sebe same Ti mora
rasti, do Svoje duše, tako obdarovane, in do Svojega
telesa, katero s svojimi udi duši za vse te čednosti
služi.

c) Darovi Svetega Duha.

Kar Bog stori, stori vse popolno. Čednostno živeti
ni lahko; in vendar moraš tako živeti, ako hočeš doseči
Svoj zadnji namen, doseči večno srečo v Bogu, za
katero si ustvarjena in katero si moraš v življenju
prislužiti. Dobri Bog Ti pa hoče čednostno življenje
olajšati. Zato Ti j,e pripravil sedem darov Sv. Duha.

13

Ti darovi naj bi izpopolnili duhovno uho, da navdihe
Božje bolj točno slišiš, dodali moči, da razne čednosti
bolj lahko vršiš in da tudi to storiš, kar je v čedno¬
stih težkega. Naj Ti še to nekoliko razložim, da spo¬
znaš, kaj vse je v Tebi, v Tvoji duši.

Težka je zmernost, kako jo razna poželenja napa¬
dajo! Bog Ti pa vlije v dušo dar strahu Božjega:
strah pred svetim, vsevednim Bogom Te izpreleti in
hudo poželenje premagaš, v navdušenosti čista,
deviška ostaneš.

Srčnost v bojih, v bridkostih, v nasprotovanju Ti
omaguj,e. Bog Ti pa vlije v dušo dar moči: srčnost se
Ti obnovi, boja se ne ustrašiš, bridkosti in bolečine
rada, da, celo vesela prenašaš. Ako tega nisi poiz¬
kusila sama, poglej pobožne bolnike, poglej prave
kristjane, kako trpe zaničevanje, preganjanje, ako
treba tudi ječo in smrt. Ali ne poznaš mučenikov?

Pravičnost do Boga, do Njegovih namestnikov, do
bližnjega Ti že preseda; že se hočeš Bogu izneveriti;
že hočeš delati po Svoji glavi, ne po volji postavnih
poglavarjev; nekaj Te nagiba poseči po premoženju
bližnjega, natolcovati, opravljati ga. Bog Ti vlije dar
pobožnosti: sedaj se Ti iznova vname ljubezen do
Boga, kot do najboljšega očeta, Njemu hočeš biti
vdana in zaradi Njega hočeš biti pokorna Njegovim
namestnikom, zaradi Njega se ne dotakniti niti pre¬
moženja, niti dobrega imena bližnjega. Ali ne opažaš
tega v vsakdanjem življenju?

Modrost ni lahka. Kdo bi se vedno in vedno na
večnost oziral in po tem vsako svoje delo uravnaval!
Omahuješ. Bog Ti vlije dar sveta, ki Ti prižge novo
luč, da vidiš ceno in vrednost svoje duše, pa zato tudi
potrebo, vpraševati se pri vsakem delu: ali to moji
duši koristi, ali ji škoduje. Kaj ne, saj tudi Tebe
nekaj goni, da se vedno tako povprašuješ? in kar
poznaš dobrih kristjanov, ali niso vedno v skrbi za
svojo dušo?

Vera je včasih temna, skoraj se Ti dvomi vzbu¬
jajo. Bog pa Ti vlije dar uma, da verske nauke ne-

14

kako v novi luči gledaš, jih bolj globoko spoznaš in
nekako čutiš, da so resnični.

Upanje, da dosežeš večno življenje in vse za to
potrebne pomoči, Ti slabi in pojenj uje; mami te svet
in njegov blišč, mami Te čast, užitek, imetek; že na
Boga nekako pozabljuješ, za večnost se slabo zmeniš,
v časne zadeve se zatapljaš. Bog Ti vlije dar znanosti;
sedaj Ti zasveti nova luč, sedaj spoznaš, da vse, kar
Ti more dati svet, ni nič vredno, da vrednost ima
samo to, kar Te v večnost pelja, kar ostane vekomaj.
Ali imaš to luč v sebi? ali je ne vidiš pri poštenih
kristjanih?

Ljubezen ugasuje; delo za Boga, življenje po volji
Božji Te več ne veseli, vse je pusto, zoprno; že si se
ga nekako naveličala, srce Ti poželi počutnih nasla-
jevanj, ki jih dajejo svetne veselice in zabave. Bog
Ti vlije v dušo žarek svoje modrosti, ki Ti prevzame
dušo, pa zopet čutiš in okušaš, kako sladak je Bog,
kako sladko je Bogu služiti, kako grenko pa je vse,
kar Ti za uživanje ponuja svet. In ljubezen do Boga
zopet vzplamti.

Glej, kaj darovi Sv. Duha v Tvoji duši store! Njih
moč se kar čuti. So pa ti darovi združeni s posveču¬
jočo milostjo Božjo, če tudi ne vsi v enaki meri in
tudi ne pri vsakem človeku v isti meri. In zares, kdor
je v milosti Božji, ali ne izpričuje s svojim življenjem,
da ima te darove v svoji duši? Ali ni poln strahu
Božjega, poln ljubezni Božje in moči v premagovanju
težav? Ali ne misli povsod na koidst svoje duše? Kako
globoko ume verske resnice, kako se mu studi vse
zemeljsko, ker je goljuf no in minljivo, kako sladka
mu je služba Božja!

Tega pa ne najdeš pri grešniku, ki je zapravil
milost Božjo in z njo darove Sv. Duha. Poglej ga, ali
ima kaj strahu Božjega, pobožnosti in moči zoper
izkušnjave? ali misli resno na večnost in na svojo
dušo? ali ima kaj razuma do večnih resnic? ali ni
v zemeljska uživanja kar zatopljen, da bogastva za
večnost še razumeti ne more? In ali se mu kar ne
studi služba Božja, podložnost do Boga?

15

Odkod to? Oh zunanje življenje je izraz moči in
lastnosti, ki so v duši, s katerimi duša po telesu
deluje. Kolika razlika torej med dušo poštenega
kristjana in med dušo navadnega grešnika. Ako boš,
krščanska dekle, to pred očmi imela, ali ne boš še bolj
vzplamtela v ljubezni do Boga, se Njega oklenila in
vse storila, da si ohraniš posvečujočo milost Božjo
pa z n j,o združene Božje in dejanske čednosti in
darove Sv. Duha?

Pa še nekaj. Ali boš sedaj razumela, koliko je
vredna Tvoja duša, ako je v posvečujoči milosti
Božji ter jo krase vse čednosti in darovi Sv. Duha?
Ali boš sedaj razumela, zakaj je sam Sin Božji prišel
na svet, nam prinesel večne resnice in je za našo
dušo prelil Svojo srčno kri, žrtvoval Božje Svoje živ¬
ljenje ?

d) Dejanska milost Božja.'

Opisal sem Ti Tvojo dušo, ki je že po sebi Bogu
podobna in Ti povedal, kako Tvoja duša po posveču¬
joči milosti Božji dobi novo življenje in še neizrek¬
ljivo večjo podobnost; naštel sem Ti nekatere moči
Tvoje duše, posebno razum in voljo in Ti dodal, da
tudi te naravne moči dobe novih sposobnosti, ki izvi¬
rajo iz posvečujoče milosti Božje in so z njo tesno
združene; so pa tri Božje in štiri dejanske čednosti,
ki močem duše dele to nadnaravno življenje; potem
sem Ti razkril še sedem darov Sv. Duha, ki omenje¬
nim sedmerim čednostim pomagajo, da se vsa, tudi
najtežja dejanja opravljajo lahko in stalno in ki
dušo store bolj sprejemljivo za navdihovanja od
Boga.

Kaj ne, čudiš se, da ima Tvoja duša toliko moči.
No, moči pa ne smejo počivati, ampak dal Ti jih je
Bog zato, da z njimi delaš. Zato se morajo prebuditi.
Imaš oko; ako hočeš, da oko tudi vidi, mora ga zadeti
svetloba in zbuditi na gledanje. Isto velja za Tvoje
dušne naravne in nadnaravne moči: zbuditi se mo¬
rajo za delo. Kdo to stori? Bog po dejanski svoji
milosti.

16

Ta milost razsvetli um, da spozna, kaj je prav,
kaj pa ne, in izpodbudi voljo, da hudo sovraži, dobro
pa hoče, ljubi in stori. To delovanje milosti lahko v
Sebi čutiš, ker včasih prav glasno govori. Ali ne čutiš
v Sebi, da resnico in čednost včasih bolj svetlo in
hitro spoznavaš in da se Ti volja prav močno nagiba,
da storiš to in ono dobro, pa opustiš to in ono zlo?
Ali si kdaj prav srčno molila? morda pred taber-
nakeljnom, k presvetemu Srcu Jezusovemu, k Devici
Mariji? Ali si se udeležila kdaj svetega misijona?
Ali si bila kdaj na Božjem potu? Kaj ne, kako jasne
so Ti naenkrat večne resnice, kako krasna čednost,
kako gnusen greh, kako se Ti vžiga volja, kako trdno
sklepaš greh pustiti, strasti premagovati, čisto živeti,
Boga ljubiti in Njegovo voljo izpolnjevati!

Kdo dela vse to v Tebi? Odgovorim, da dejanska
milost Božja, to je njeno delovanje. Ona nas k deja¬
nju izpodbudi, potem nam pa pri delu še pomaga.
Prehiti nas torej in ona nam vzbudi prvo misel na
zveličalna dela. Moremo se ji upreti in njen glas pre¬
slišati, njeno nagibanje potlačiti, ali se ji s prosto
voljo vdati. Ako se ji vdaš, Te ta milost še ne zapusti,
ampak s Teboj dela z nadnaravno močjo. Samson je
imel po naravi roko tako močno kakor drugi junaki;
toda včasih mu je Bog podelil še večjo, nenavadno
moč, ki se je z navadno združila, pa je Samson dopri¬
nesel dela, katerih bi sicer ne mogel stoidti.

Sedaj veš, kaj je dejanska milost. Ni stalna v
Tvoji duši, ampak pride in odide. Potrebna pa je,
ker drugače bi vse naše dušne moči ostale nekako
mrtve, nedelavne. Ker je ta milost vsem potrebna, jo
Bog tudi vsakemu človeku podeljuje, da se more
vsakdo zveličati, kdor le hoče prostovoljno z njo so¬
delovati.

Bog jo da grešniku, da se spozna, izpreobrne in
vse stori, kar je potrebno, da dobi posvečujočo milost
Božjo, z njo združene čednosti in darove Sv. Duha.
To se zgodi pri Zakramentu sv. krsta in svete pokore.

Bog jo podeli pravičnemu, da se more v pravič¬
nosti, v stanu posvečujoče milosti Božje vzdržati

17

zoper nasprotovanja, katerim smo v tem življenju
izpostavljeni. Kmalu Ti pokažem sovražnike, no, pa
jih tudi sama v srcu čutiš, ki na nas pritiskajo, da bi
nas odvrnili od dobrega, od čednosti, navrnili pa na
zlo, na greh. Naše življenje je res vedna vojska; boriti
se moramo; zmagati pa moremo le, ako nas varuje
Bog in nam podeli zmagovalnih dejanskih milosti.

Ni pa dovolj le sovražnike odbijati, mi. moramo
tudi dobro delati, izpolnjevati moramo Božje in
cerkvene zapovedi, pa dolžnosti svojega stanu. To je
vsakdanje opravilo kristjanovo, s katerim si prisluži
krono večnega življenja. Da pa moremo tako živeti,
nam je dal Bog že imenovane čednostne moči, darove,
in daje nam tudi dejansko svojo milost.

Ako bomo z dejansko milostjo vedno sodelovali,
bomo ostali do konca stanovitni. Ta stanovitnost je
poseben dar Božji. Boriti se od dneva do dneva zoper
vse izkušnjave in strasti, izpolnjevati vedno in na¬
tančno vse dolžnosti in vse zapovedi, presega naše
navadne moči in navadno pomoč Božjo. Zato je
potrebno, da nam Bog v posebno težkih okolnostih
podeli tudi posebno uspešnih dejanskih milosti. Teh
si ne moremo prislužiti, pač pa z molitvijo izprositi;
za molitev pa imamo vedno dovolj dejanske milosti
na razpolago. Ako ubogamo to milost in molimo, si
bomo izprosili tistih posebnih milosti, ki so nam
potrebne, da ostanemo stanovitni do smrti.

Kaj ne, ko to premišljujemo, moramo vzklikniti:
O dobrote, o ljubezni in modrosti Božje!

e) Naša sladka skrivnost.

Krščanska dekle! mnogo prelepega si slišala o
tem, kaj se v Tvoji duši godi in kaj Bog vse v Tvoji
duši dela, da prav živiš in se usposobiš po smrti gle¬
dati Njega kar naravnost. Sedaj Ti moram pa še eno
sladko skrivnost razodeti: ako si v posvečujoči

milosti Božji, prebiva v Tebi na neki poseben skriv¬
nosten način sam Sveti Duh.

Dekletom, 2. izd.

2

18

S svojim umom mi te skrivnosti ne moremo do¬
kazati, toda gotova je, saj nam jo je Bog razodel. Čuj,
kaj je rekel nas Zveličar: »Prosil bom Očeta in poslal
Vam bo drugega tolažnika, da pri Vas ostane veko¬
maj ..., spoznali ga boste, ker ostal bo pri Vas in bo
v Vas.« 1 ) Tudi sv. Pavel govori o njem, rekoč: »Lju¬
bezen je razlita v srca naša po Svetem Duhu, ki nam
je dan.« 2 ) Isto trdijo sv. očetje in uči sv. Cerkev.

Sveti Duh torej prebiva pri nas in v nas na pose¬
ben način in stopa z nami, z našo dušo v novo zvezo;
ta zveza je pa v tem, da nam vedno podeljuje posve¬
čujočo in dejansko milost Božjo, pa tudi Svojih
sedem darov. Posvečujoča milost Božja ustvarja v
nas posebno zvezo s Svetim Duhom in je ta posebna
zveza njen najvišji in zadnji učinek.

O kolika čast zate, kolika čast za nas je to biva¬
nje Svetega Duha v nas! Sedaj razumemo, zakaj se
naša telesa imenujejo tempelj Sv. Duha: Sveti Duh v
njih prebiva in jih posvečuje. Sedaj spoznamo, kaj
hoče reči sv. pismo, ko nam trdi, da smo kot otroci
Božji deležni Božje narave: saj je Sveti Duh sam v
nas, nam podeljuje posvečujočo milost in nas osebno
povzdiguje na čast otrok Božjih.

Odtod pa tudi lahko sklepaš, kako častitljivo je
Tvoje telo in kako moraš skrbeti, da ga ne oskruniš,
da se ne podaš poželjivosti, ampak ga varuješ v čisto¬
sti, da more Sveti Duh v Tebi ostati: z nečistimi
dejanji pa bi Svetega Duha iz Sebe izgnala, kar bi
bilo zate največja nesreča, za Svetega Duha pa
grozno razžaljenje.

5. Viri nadnaravnih moči.

Ko vso lepoto Svoje duše premišljuješ, nehote se
Ti vzbuja vprašanje: odkod pa izvirajo vse naštete
moči? Kam naj se obrnemo, da jih dobimo in po¬
množimo?

Na to vprašanje si lahko sama odgovoriš, saj, si
se o tem  v katekizmu učila. Vendar pa ne bo odveč,

1) Jan. 14, 16. 17.

2 ) Rim, 5, 5.

19

ako Te na vse to spomnim še jaz. Je pa več raznih
virov, ki so med seboj nekako zvezani in združeni.
Naj še to opomnim, da sedaj ne mislim na naše
naravne moči. Te pridejo od Boga Stvarnika, ki
ustvari dušo in jo združi s telesom, da ga poživlja in
v njem svoje moči razvija. Mislim le na nadnaravne
moči: na posvečujočo in dejansko milost Božjo, na
Božje in dejanske čednosti, na darove Svetega Duha
in na Svetega Duha samega.

a) Srce Jezusovo.

Vodnjak, iz katerega nam vse te milosti prite¬
kajo, je Božje Srce Jezusovo. Zares koj izpočetka je
vse te milosti našim prvim staršem daroval Stvarnik
sam. Z upornostjo so jih izgubili. Nazaj pa jih je
zaslužil naš Zveličar s Svojim življenjem, s Svojim
trpljenjem, s Svojo smrtjo. S tem je zadostil pravici
Božji, poplačal naše dolgove ter zaslužil iznova vse
te nadnaravne moči. V Njegovem Srcu so zbrane,
odtod nam pritekajo, odtod se po celem svetu raz¬
livajo.

b) Sveti Duh.

Naš Zveličar je tako odredil, da nam zaslužene
milosti deli Sveti Duh. Ko je Zveličar šel v nebesa,
je obljubil Svetega Duha, ki Ga bo poslal, da Cerkev
razsvetljuje, posvečuje in vodi. On je sama ljubezen;
On izhaja iz Očeta in Sina, ki se neskončno ljubita;
ta Njihova medsebojna neskončna ljubezen je pa
ravno Sveti Duh. Zato se dela ljubezni Njemu pripi¬
sujejo. In ali ni posvečujoča milost Božja z vsemi
darovi, ki so z njo vedno združeni, delo neskončne
ljubezni? in ali ni ravno ljubezen, s katero Sveti Duh
v naših srcih na poseben način prebiva?

c) Sveta maša.

Sveta maša je nekrvava daritev katoliške Cerkve.
V njej se ponavlja žrtev na križu, ponavlja po vsem
svetu neprestano in se bo ponavljala do konca sveta.

2 *

20

Kakor se je Jezus na križu za vse daroval in nam je s
to daritvijo zaslužil vse milosti in darove, tako se
sedaj daruje na naših oltarjih pri sveti maši, da nam
zasluženja svetega križa blizu prinese, jih nam raz¬
deli, da se jih udeležimo. Po sveti maši moremo
dobiti vse milosti, kar jih potrebujemo za dušo in
telo, za časnost in večnost.

Kdo pa je, ki izpreminja kruh v Jezusovo telo in
vino v Njegovo kri? Jezus Kristus po Svetem Duhu.
In kdo nam sedaj zasluženja te daritve deli in jih
presaja v našo dušo? Sveti Duh, ker vsako posvečenje
se mora pripisavati le Njemu.

d) Sveti Zakramenti.

Prepričana si, da po sveti maši moreš dobiti vse
milosti. Vendar pa z menoj vred želiš znamenj, iz
katerih bi prav gotovo vedela, da si ravno sedaj
dobila potrebno milost in pomoč. Zveličar je tej upra¬
vičeni želji zadostil. Ustanovil je svete Zakramente,
po katerih nam Sveti Duh deli potrebne milosti,
zajete iz Božjega Srca Jezusovega. Sedaj pa veš, da
ravno v tistem trenutku, ko prejmeš kak Zakrament,
dobiš tudi dotično milost.

Na svet si prišla brez posvečujoče milosti, torej
tudi nisi imela ne Božjih in dejanskih čednosti,
ne darov Svetega Duha. Prejela si sveti krst. V tem
hipu Ti je Sveti Duh vlil v Tvojo dušo posvečujočo
milost Božjo, vse čednosti in svoje darove; izbrisal
se Ti je izvirni greh, prerodila si se v otroka Božjega
in postala si dedič nebeškega kraljestva. Po neiz¬
brisljivem znamenju si dobila pravico do vseh onih
dejanskih milosti, ki Ti bodo potrebne za življenje,
dostojno otroka Božjega.

Tako osrečena in posvečena si rasla. Prišla so
nevarna leta, začela si se zavedati svojega življenja,
zavedati se, kaj je dobro in kaj hudo, in mogla bi
izgubiti pri sv. krstu pridobljene milosti, zapraviti
pri svetem krstu pridobljeno nadnaravno življenje.
V tem času si prejela sveto birmo, prejela v posebni

21

meri Svetega Duha, Njegove darove in pomoč za
zmagonosno vojskovanje zoper sovražnike Tvojega
nadnaravnega življenja; po novem neizbrisljivem
znamenju si dobila pravico do posebne dejanske
milosti, potrebne za zmago v borbah življenja; zraven
se Ti je pomnožila posvečujoča milost Božja.

V nevarnostih življenja si bila morda ranjena,
morda si zadobila smrtno rano, izgubila nadnaravno
življenje in za nebesa postala mrtva. Kaj sedaj, ali
se ne boš nikdar več prebudila k nadnaravnemu živ¬
ljenju? je li izgubljeno za vekomaj, da priti v nebesa
k Bogu, k Očetu nikoli ne boš mogla? O ne! Poglej
ljubezen Jezusovega svetega Srca. Ustanovil je
Zakrament svete pokore. V tem Zakramentu Te po
Svetem Duhu vzbudi k novemu nadnaravnemu živ¬
ljenju, vlije zopet v Tvojo dušo posvečujočo milost
Božjo z vsemi čednostmi in darovi, ki so z njo zdru¬
ženi. Ti zopet oživiš, zopet si otrok Božji. Ako pa nisi
bila mrtva in ta Zakrament prejmeš, se ti posveču¬
joča milost pomnoži, pomnože pa tudi vse čednosti
in darovi.

In kaj naj porečem o Zakramentu sv. Rešnjega
Telesa? To je angelski kruh, pripravljen za Tvojo
dušo, da se vse nadnaravno življenje posebno po¬
krepča in pomnoži. Telo potrebuje telesne hrane, da
ostane močno in sposobno za najtežja dela. Tako
potrebuje tudi duša hrane za svoje nadnaravno živ¬
ljenje, da v trudu ne opeša, ne omedli, ne umrje,
ampak ostane živa, krepka, zdrava, delavna. In,
strmi krščanska dekle, strmi: ta hrana je samo sveto
Rešnje Telo! O kaj je milost Božja z vsemi čednostmi
in darovi, ako nam naš Zveličar daje Svoje sveto
Rešnje Telo, da nam jo ohrani in pomnoži! O lju¬
bezni! In zares, kako krščansko in čednostno žive,
delajo in trpe oni lj.udje, ki pogostokrat pristopajo h
Gospodovi mizi!

Ako oboliš, potrebuješ nove pomoči, da moreš
bolezen prenašati, da v smrtni borbi ne obupaš, da
moreš srečno umreti. Tvoj Zveličar je za to poskrbel.
Ustanovil je Zakrament svetega poslednjega olja. V

tem Zakramentu pomnoži Sveti Duh v bolniku
posvečujočo milost Božjo s čednostmi in darovi,
izbriše ostanke grehov v duši in ji da one dejanske
milosti, ki so potrebne, da bolnik svojo bolezen voljno
trpi, da se vda v voljo Božjo in tudi smrt vdano pri¬
čakuje.

Zakramenta svetega zakona in svetega mašni-
škega posvečenja pa zopet pomnožita posvečujočo
milost Božjo in dasta dotičnikom pravico za vse one
dejanske milosti, ki jih potrebujemo za natančno
izpolnjevanje vseh stanovskih dolžnosti.

Ako vse to premisliš, ali ne boš občudovala lju¬
bezni Srca Jezusovega, ki je za vse okolnosti Tvojega
življenja tako bogato poskrbel, da nadnaravnega živ¬
ljenja ne izgubiš, marveč ga od dneva do dneva
pomnožuješ, in ako si bila tako nesrečna, da si ga
izgubila, da ga moreš zopet nazaj dobiti. Ali ne boš
svetih Zakramentov še bolj cenila? ali ne boš Zakra¬
mentov svete pokore in svetega Rešnjega Telesa prav
rada prejemala? Saj vendar spoznaš, kako sta Ti
potrebna, da nadnaravno življenje v duši ohraniš,
zmeraj bolj krepiš in vedno pomnožuješ! Če bi za
svete Zakramente ne marala, bi bila neizrečeno
nespametna in bi kazala, da Ti ne poznaš, ne ceniš
življenja milosti Božje, ne časti otrok Božjih, ne sve¬
tih nebes, marveč vse to zameta vaš, zaničuješ: in
vendar je za to nadnaravno življenje prišel na svet
sam Sin Božji, za Te trpel in umrl, ustanovil Svojo
Cerkev in v njej Zakramente, celo Zakrament svetega
Rešnjega Telesa!

Dekle krščanska, premišljuj!

e) Devica Marija.

Ko Ti govorim o studencih milosti Božje, ne smem
pozabiti prečiste Device Marij,e. Saj Jo sveta Cerkev
imenuje »mater milosti Božje, vrata nebeška, pomoč
kristjanov«. Pa je tudi v zvezi z Zveličarjem in s
Svetim Duhom.

Ona je Mati Zveličarja, ki Ga je spočela od Sve¬
tega Duha. Bog nam je dal Zveličarja po Mariji.

23

Marija je pri delu odrešenja z Jezusom sodelovala.
Privolila je v imenu človeškega rodu, da postane
Mati Zveličarjeva; v tempeljnu Ga je nebeškemu
Očetu za nas darovala; na Kalvariji je z Njim trpela,
z Njim umirala. Zato pa ni čuda, da ima poseben
vpliv tudi pri podeljevanju vseh milosti in darov,
katere nam je Jezus, Njen Sin, zaslužil s Svojim živ¬
ljenjem, s Svojim trpljenjem in s Svojo smrtjo. Cer¬
kveni učitelji trdijo, da je Marija zakladnica vsega
tega nebeškega bogastva in da nam vse milosti pri¬
tekajo po Njej.

Božje Srce Jezusovo je morje milosti in darov
Božjih; iz tega morja jih zajema vse Sveti Duh, ki
nam jih deli po Devici Mariji, deli na Njeno pri¬
prošnjo in na Njeno željo. Zato pa tudi po pravici
imenujemo Marijo našo Mater. Od telesne matere
nam prihaja telesno življenje; nadnaravno življenje
pa nam prihaja po Devici Mariji, ki nam Jo je umira¬
joči Zveličar dal kot Mater. Kakor je Marija sodelo¬
vala pri delu odrešenja, tako sedaj sodeluje za izvr¬
šitev tega dela pri posameznih osebah.

Ker je mati Odrešenikova, gotovo želi, da bi se
odrešenja udeležili vsi, da bi se torej vsi prerodili,
dobili v dušo nadnaravno življenje, namreč posveču¬
jočo milost Božjo z vsemi čednostmi in darovi Sve¬
tega Duha. Ko smo to življenje dobili, gotovo Ona
želi, da si ga ohranimo in pomnožujemo. Pa kako
Ona to doseže? Izprosi nam onih dejanskih milosti,
ki nam razsvetle um, da spoznamo svoje dolžnosti,
da spoznamo voljo Božjo, pa nam tudi voljo vnamejo
in okrepe, da se poprimemo pravega krščanskega živ¬
ljenja, da premagujemo izkušnjave in radi preje¬
mamo svete Zakramente, po katerih nam nadnaravno
življenje prihaja, se nam ohranjuje in pomnožuje.

In ali ne izkušaš take pomoči Marijine na Sebi
in na vseh ljudeh? Kdaj pa najbolj radi prejemamo
svete Zakramente in kje? Ali ne ob Marijinih praz¬
nikih, ali ne o Šmarnicah, ali ne na Marijinih Božjih
potih? Odkod to nagibanje v naši duši? Oh, odkod?
Od prečiste Device in Matere Božje Marije.

24

Kako srečna si torej, ker Marijo poznaš, ker
Marijo častiš, ker Marijo ljubiš. Morda si tudi v Mari¬
jini družbi in si slovesno izbrala Marijo sebi za Gospo,
Priprošnjico in Mater. Ako si to storila, tedaj si z
Marijo v posebno tesni zvezi: Ti si Njena podlož-
nica, varovanka in liči. O sreče!

f) Molitev.

Sedaj veš, odkod in po katerih studencih Ti pri¬
teka nadnaravno življenje milosti Božje. Toda še
nekaj moraš vedeti in storiti, da Ti milost zares v
Tvoje srce priteče, in se na novo življenje preporodiš.
Moliti moraš.

Molitev je Tvoja prva dolžnost na zemlji. Ali
nisi dolžna z vsem Svojim življenjem priznati Boga
kot Svojega Stvarnika in zato Svojega naj višjega
neomejenega Gospodarja? Ti moraš torej Boga
častiti. Kdor Boga ne časti, zanemarja bistveno svojo
dolžnost. Glavni del tega češčenja je pa ravno moli¬
tev. Saj se v molitvi pred Bogom ponižaš, v molitvi
slaviš Njegovo vsemogočnost, Njegovo dobroto in zve¬
stobo, Njegovo ljubezen in Njegovo usmiljenje. Kako
imenitna in potrebna je torej molitev za vse Tvoje
življenje!

Prav posebno potrebna in važna je pa molitev za
vse Tvoje nadnaravno življenje še zato, ker je Bog
tako odločil, da nam Svojo pomoč in Svoje milosti
navadno deli le tedaj, ako ga zanje prosimo. Znaj in
vedi, da ni zveličanja brez milosti Božje, milosti Božje
pa ni brez molitve. Kdor more moliti, mora moliti,
da milost Božjo dobi. Ali nas sveto pismo ne opominja
vedno in vedno, da molimo in Boga prosimo? O
potrebi molitve govore ravno tako tudi cerkveni
očetje. Sv. Avguštin trdi, da se nikdo ne zveliča brez
pomoči Božje, da pa te pomoči nikdo ne zasluži brez
molitve.

Tudi dobra molitev je že milost Božja. A te
milosti, milosti molitve, Bog nikomur ne odreče. Če

25

pa molimo, nam Bog da nadaljnjih dejanskih milosti,
ki so potrebne za nadnaravno življenje.

Bog, ki je neodvisen Gospodar vseh milosti, je
odločil, da jih navadno podeljuje le onim, ki Ga pro¬
sijo. Ko molimo, se pred Bogom ponižamo, spoznamo
svoje potrebe in svojo odvisnost od Njega in se s tem
storimo sprejemljive za Njegovo milost. Zraven je
molitev za milosti izredno lahko sredstvo. Ako milo¬
sti še toliko ne cenimo, da bi zanje molili, pač nismo
vredni, da bi jih prejeli.

Ako pa prosimo, moremo od Boga vse doseči,
To sklepamo iz tega, ker je po volji Božji molitev
potrebna za vsak dar od Boga: ako je potrebna za
vsak dar, moramo po njej dobiti vsak dar.

In zares, ali Ti tega ne dokazuje vsakdanja
izkušnja? Zapovedi Božje so težke in zoprne samo
onemu, ki ne moli; kdor pa moli, jih veselo izpol¬
njuje. Tudi izkušnjave in strasti nam ne morejo ško¬
dovati, ako molimo; ni je strasti, katere ne bi mogli
premagati z molitvijo. In za milost stanovitnosti
dobro vemo, da je ne moremo zaslužiti, pač pa jo
moremo izprositi s ponižno in■ stanovitno molitvijo.
Da, molitev nam pomaga doseči najvišjo popolnost;
zares, molitev sama še ni popolnost, pač pa nam
pomaga, da v stanovitnem zatajevanju svoje srce od
vsega odtrgamo in od vsega očistimo, kar se protivi
volji Božji in da zmeraj in povsod le voljo Božjo
izpolnjujemo. Tudi zveličanje bližnjega dosežeš z
molitvijo. Radi Tvoje molitve daje Bog bližnjemu
onih dejanskih milosti, ki so mu potrebne, da veruje
ali da se izpreobrne ali da izkušnjave premaga in
stanoviten ostane.

Odkod tako velika moč molitve? Oh, odkod?
Naslanja se pred vsem na dobroto Božjo, na usmi¬
ljenje Božje. Kdor prosi, ne zahteva pravice, ampak
zdihuje po milosti. Ako se pa za nas zavzema Božje
usmiljenje, je vse pridobljeno, saj je to usmiljenje
vsemogočno, pa tudi milostno in se ozira na naše
potrebe in slabosti.

26

Potem se pa moč molitve naslanja tudi na zve¬
stobo in resničnost Božjo. Saj se je Bog sam zavezal,
da nas bo uslišal, ako Ga prosimo. Ali ni rekel: »Pro¬
site in prejeli boste! Zares, vse boste dobili, za kar¬
koli prosite!« Torej vse bomo dobili, nič ni izvzeto.

Naj Ti to zadostuje. Sedaj veš, zakaj moraš
moliti in da se brez molitve ne moreš zveličati. Sedaj
pa tudi veš, kako potrebno je češčenje Božjega Srca
Jezusovega in češčenje prečiste Device Marije. Saj
boš iz Srca Jezusovega po Mariji le tedaj dobila vse
milostne pomoči, ako boš prosila in molila. Moli
torej, moli rada, moli prisrčno, moli stanovitno!

S. Temna stran življenja.

Krščanska dekle! Kaj ne, ko si prečitala moje
pouke, se čudiš krasoti notranjega življenja, slaviš
dobroto in ljubezen Božjo, katera Ti ie pripravila
tako vzvišen namen in toliko pripomočkov, da ga
dosežeš.

Toda, ko gledaš v Svoje srce in premišljuješ vse,
kar se v Tebi godi, zapaziš mnogo, mnogo senčnih
strani, mnogo nagibov, občutkov, predstav in misli,
ki Te silno odvračajo od življenja, kakor sem Ti ga
opisal do sedaj.

V sebi čutiš nekaj, kar Te vleče k večji prostosti.
Vedno pred očmi imeti Boga, dušo, večnost, je
nekako prehudo, preveč si omejena, svobodneje bi
rada živela. In paziti vedno na voljo staršev! Oh,
kako je to zoprno! Mika Te v tovarišije, mika v
zabave, vleče Te nekaj v veselo družbo mladeničev:
starši branijo, vest se oglaša! Kaj sedaj? Nevoljna si,
jezna si; staršem odgovarjaš, morda kljubuješ; vest
si umirjuješ z raznimi izgovori. Oh, kako si včasih
nemirna in nesrečna!

To so temne strani Tvojega srca. Oh, pa še bolj
čudne misli Te razburjajo; neki čuden ogenj se Ti
vžiga, neko poprej nepoznano poželenje se Ti vzbuja,
postaja silnejše in žene Te iskat telesnih naslad, niz-

27

kih uživanj, pred katerimi sicer zatrepetaš, pa se Ti
vendar vsiljujejo in morda jim kdaj zadovoljiš: ko
si jim zadovoljila, izgubila si mir srca, sama sebe
se sramuješ.

Gotovo želiš, naj bi Ti tudi to temno stran Tvo¬
jega notranjega življenja razložil in pojasnil. Tvoji
želji rad ustrežem; saj Te želim oborožiti za vojsko
zoper te sovražnike Tvoje, saj srčno želim, da ostaneš
zvesta svojemu namenu na zemlji in v večnosti, saj
iskreno želim, da dosežeš časno in večno srečo. Čuj
torej!

7. Viri tmin v Tebi.

Človek je sam sebi uganka. Od starih časov so se
najbolj plemeniti možje prizadevali, kako bi to
uganko rešili. Prašali so se, odkod ta dvojna sila v
našem srcu?

Nekaj me vleče k plemenitim čednostim, katere
odobravam in cenim; vleče me k zmernosti, k čistosti,
k pravičnosti, k odkritosrčnosti, k pokorščini, k lju¬
beznivosti in krotkosti, vleče me k Bogu; toda neka
skoraj bolj silna moč pa me vleče k samoljubnosti,
k svojevoljnosti, k telesnemu in spolnemu uživanju,
k prikritosti, k razdraženosti, k opravljanju, k natol¬
cevanju, česar sicer ne odobravam, ampak obsojam.
In vendar storim to, kar obsojam, ne storim pa onega,
kar odobravam.

Odkod ta nesklad v meni? Kako naj ga odstra¬
nim? vprašuješ. Odgovor naj sledi.

a) Pokvarjena narava.

Imaš dušo in telo. Neumrjoča duša je visoko nad
razpadljivim telesom. Telo brez duše je mrtvo, duša
ga oživlja. Karkoli je življenja v človeku, vse pride
od duše. Kako tesno je torej duša s telesom zdru¬
žena !

Sedaj bi se sklepalo, da mora duša vladati in da
ji mora telo popolnoma pokorno biti. Toda kaj opa¬
žaš v sebi? Kaj lahko se zgodi, da prevladuje telo in
kar je telesnega. Pomisli samo na počitek, na jed

28

in pijačo, na telesno poželjivost, sploh na počutnost.
Duša se težko bori, pogostokrat omaga, ker počutnost
našo prosto voljo nase pritegne. Odkod ta slabost
duše in ta silna moč počutnosti?

Modrijani so to ugibali. Semintja se jim je
dozdevalo, da spočetka ni moglo tako biti. Kar so
pa modrijani le ugibali, vemo mi dobro in zanesljivo.
Spočetka je dal Bog človeku moč nad počutnost j o. Ko
je pa človek grešil, se je počutnost razvila in je silno
močna postala. Razlog te silne moči je tudi ta okol-
nost, da je po grehu naš um potemnel in je volja
oslabela, pa more lažje podleči.

Torej po prvem grehu je prišel ta nesklad v nas;
po tem grehu se je narava naša pokvarila; to pokvar¬
jeno naravo smo po svojih starših od Adama in Eve
podedovali. Pa tudi naravnost od svojih staršev si
mogla podedovati še večjo nagnjenost na strasti in
počutnost. Ako bi bili Tvoj oče vdani pijači, ako bi
bili mati jezni, sovražni, leni, strastni, ko so Te nosili
pod svojim srcem in dojili na svojih prsih, ako bi
bili Tvoji starši poprej razuzdani, tedaj bi bila tudi
od njih vsaj nagnjenje do teh slabosti podedovala in
ne bilo bi čuda, ako bi se bile te slabosti v Tebi
posebno močno razvile, da bi morala veliko trpeti in
bi se le težko premagala. Tvoja narava bi bila še bolj
pokvarjena.

Ali ko bi bila slabo vzgojena; bi bilo pri vas
doma mnogo prepira in kletve, mnogo jeze, sovraž¬
nosti in vpitja, morda marsikaj proti sveti sramežlji¬
vosti; ako bi v taki hiši vzrasla, tedaj bi ne bilo
čuda, ako bi bil v Tvoji duši buino in naglo pona-
rasel osat in plevel. Ni čuda, ako bi bila tudi Ti hitro
jezna in togotna in kljubovalna, ako bi tudi Ti rada
sirovo klela, ako bi imela posebno hudo nagnjenje
zoper sveto čistost. Glej, Tvoja narava bi se bila prav
zgodaj še bolj pokvarila.

Če v duši trpiš, pomisli nazaj, ali nisi bila morda
prav zgodaj pohujšana? Pohujšana doma, pohujšana
na potu v šolo in iz šole, pohujšana na paši ali pri
kakem drugem delu? Ako si bila tako nesrečna, ne

29 '

čudi se, da Te je hudo poželjenje skoraj zasužnjilo,
da se Ti vzbuja vedno, podnevi, ponoči, doma in
povsod.

Pokazal sem ti splošen razlog za tisto temno in
prežalostno stran v Tvojem dušnem življenju. Kaj nc,
to Te žalosti? Oh, mene tudi, ko Te gledam, kako
omaguješ, kako si v nevarnosti, da padeš globoko in
si morda že padla . . .

b) S a m o 1 j u b n o s t.

Poglejva pa še nekatera posebna nagnjenja, ki
so v Tebi in iz katerih marsikaj hudega izvira.

Prav posebno bogat vir hudega je samoljubnost.
Ko to besedo čuješ, boš vprašala, ali ne smeš sama
sebe ljubiti? Odgovorim Ti: ne le smeš, ampak na¬
ravnost moraš sebe ljubiti, toda ta Tvoja ljubezen
mora biti prav urejena.

Kaj ne, tedaj ljubiš sama sebe, ako si dobro
hočeš. No, tako koprnenje po dobrem je pa sam
Stvarnik vsadil v Tvoje srce. Ali ne želiš, ne koprniš
po popolni, po večni, po stalni sreči? Koprniš. O tem
sva že govorila in videla, v čem ta sreča obstoji. Ona
obstoji v večni sreči pri Bogu, katero si moraš zaslu¬
žiti s tem, da na zemlji Boga ljubiš in se prizadevaš
Njegovo voljo izpolnjevati.

Zato se nam je Bog razodel, zato nam je dal
toliko naravnih in nadnaravnih moči, zato toliko
virov, iz katerih moremo zajemati te moči, kakor sem
Ti že obširno pokazal. Ako torej sama sebe ljubiš,
boš vsa ta sredstva uporabljala, da se s svojo prosto
voljo okleneš volje Božje in le njo izpolnjuješ, naj bi
bilo to še tako težko.

To bi bila prava ljubezen do sebe same. Toda
drugačna ljubezen do sebe same se Ti v srcu vzbuja
in razvija. Ali ne čutiš v sebi premočnega nagiba, da
iščeš le sebe, da hočeš le svojo voljo, da zadostuješ
le svojim željam neglede na Boga in na Njegovo
sveto voljo? Ali ne čutiš, kako se veseliš in nad druge
povzdiguješ, ako si bolj spretna, ako imaš lepše lice
in bolj primerno telo, ako imaš krasnejšo obleko,

30

ako Te ljudje hvalijo, povzdigujejo, se Ti prilizujejo?
Ali ne čutiš, kako si želiš naslad, uživanja, zabav,
ljubezni neglede na voljo Božjo? Ali ne čutiš, kako
Te nekaj grize in peče, ako Te kdo poniža, ako Ti
druge predpostavljajo, ako drugo bolj slave, se ji bolj
prilizujejo? Glej, to je napačna samoljubnost, ker si
hoče sicer dobro, toda ne resnično, ampak le do¬
zdevno dobro, iz katerega zate toliko hudega izvira.

Da, toliko hudega! Le poglej v Svoje srce in
izprevidela boš, da iz samoljubja izvira trojno hudo
poželenje s sedmerimi glavnimi grehi.

Človek samega sebe napačno ljubi in zato koprni,
da bi si prav veliko premoženja nagrabil; pri tej skrbi
pozabi na dušo, na večnost in na Boga. To je po¬
želenje oči in potem lakomnost, ki iz njega izhaja, ki
ne ve ne za pravičnost, ne za usmiljenje, ne za ljube¬
zen do bližnjega.

Človek samega sebe napačno ljubi in zato koprni
130 telesnem uživanju; to je poželenje mesa. Oh kako
hrepeni po izbrani, okusni jedi, kako po slastni
pijači; ko dobi, kar želi, kako hlastno in požrešno je,
kako nezmerno popiva! Oh kako hrepeni po mese¬
nem uživanju v tovarišiji z drugim spolom, v raz-
govarjanju, v objemanju, združevanju z njim! Na
spodobnost, na čednost, na Boga, na dušo ne misli;
za opomine, svarila, prošnje staršev in dobrih pri¬
jateljev ne mara: živi v nečistosti in požrešnosti
Zoprne mu postanejo krščanske čednosti, zoprna
molitev in Božja služba, zoprni sveti Zakramenti in
post: vda se grešni lenobi.

Človek samega sebe napačno ljubi, pa išče zase
časti, hvale, slave, povzdigovanja: to je napuh živ¬
ljenja. Oh, kako le o sebi govori, kako se hvali s svo¬
jimi deli; kako le sebe ceni, bližnjega prezira; kako
želi ljudske pohvale, želi posebnega odlikovanja;
kako si ogleduje svoj lepi obraz, svoje prstane, svojo
obleko; kako si želi višje službe in ne mara za nizke
posle! Kaj ne, poln je grdega napuha.

Kdor sebe napačno ljubi, pa vidi, da ima bližnji
več premoženja, več spretnosti, več uživanja, več

31

časti, lepšo hišo, lepšo obleko, več prijateljev, kako
mu je nevoščljiv, pa je žalosten, ker se bližnjemu godi
dobro in bil bi vesel, ko bi ga kaka nesreča zadela.
Pa tudi jezi se na bližnjega, ako misli, da je njemu
napoti.

Kako prebogat vir hudemu je torej samoljubnost
s trojnim poželenjem in s sedmerimi glavnimi grebi!
Ali ne čutiš v sebi mnogo napačne samoljubnosti, ali
ne čutiš grdega napuha? Ali ni v Tebi mnogo lakom¬
nosti in nevoščljivosti, jeze in lenobe? morda tudi
požrešnosti in nečistih poželenj? Oh, zdihuj, zdihuj
radi te notranje pokvarjenosti, ki Ti obtežuje pot do
prave sreče, pot čednosti v izpolnjevanju volje Božje!

c) P o č u t n o s t.

Poglejmo še našo počutnost, ki obsega vso našo
telesnost: vid, sluh, vonj, okus, tip in za to potrebna
čutila: oči, ušesa, nos, usta in vse telo od nog do
glave.

S počutnost j o si v zvezi z zunanjim svetom, ki
vpliva nate po raznih čutilih. Ti gledaš razne stvari,
čuješ glasove, duhaš razne dišave, okušaš razne jedi,
otipavaš razne stvari. Vse pa, kar Ti prihaja iz sveta
na Tvoja čutila, je ugodno ali neugodno, prijetno ali
neprijetno. Po Tvoji naravi si pa nagnjena, da ljubiš
in izbiraš, kar je prijetno in ugodno, preziraš in
zameta vaš, kar je neprijetno in neugodno. Pri tem
pa kaj lahko pozabiš na voljo Božjo, na krščansko
čednost, na Tvojo pravo srečo.

Kaj ne, iz vsega, kar sem Ti že razkladal, sklepaš
in tudi bistro razumeš, da je za nas v resnici dobro
le to, kar nam pomaga doseči večno srečo, naj bo še
tako grenko in neprijetno, da je pa za nas v resnici
škodljivo, kar nas odvrača od večne sreče, naj bo še
tako sladko in prijetno. Izpolnjevanje stanovskih
dolžnosti: delo in trud na polju, v hlevu, v vročini,
na mrazu je telesu neprijetno, toda izpolnjevati jih
moraš, ako hočeš priti v srečno večnost. Raznovrstno

32

telesno uživanje je telesu jako sladko, toda vdati
se mu ne smeš, ako se nečeš pogubiti.

Tako ti veleva pamet, katero Ti razsvetljuje
sveta vera. Kaj pa Tvoja počutnost? ali te ne na¬
ganja, da izbiraš le to, kar je telesu prijetno, naj bo
tudi Bogu zoprno, in bežiš od tega, kar je telesu ne¬
prijetno, naj tudi Bog zahteva? Kako Te vleče, da
gledaš in slušaš stvari, ki Ti strast vzbujajo, da
nasladno ješ in piješ, da svojemu telesu privoščiš
vse, kar poželi! Kako Te pa nasprotno odbija zoprna
beseda, manj okusna hrana, težko, pusto delo, zima,
vročina!

Zraven je pa s počutki tudi meseno poželenje v
tesni zvezi. Oh, kako hitro ga vzbudi nespodobna
slika, umazana beseda, kako hitro se pride do nespo¬
dobnosti in greha!

Kako nevarna je torej počutnost! Gorje Tebi, ako
si bila morda jako nežno in mehkužno vzgojena, ako
si bila in si morda oblizava, sladkojedna, ako imaš
mehko kožico in se vsakega vetriča bojiš! Počutnost
je v Tebi močna, pa si v veliki nevarnosti, da se proti
volji Božji in proti Svojemu boljšemu prepričanju
poprijemaš vedno tega, kar je prijetno, odbijaš pa od
sebe ono, kar je težko, neprijetno. Kako nizko utegneš
pasti, v kako blato zabresti, nazadnje se izgubiti za
vekomaj.

d) Domišljija.

Tudi domišljija Ti more biti jako nevarna. Po
počutkih prejema vtisov od zunanjega sveta; je pa v
tesni zvezi z razumom, z voljo in telesno poželji-
vostjo, namreč s spolnimi deli in občutki.

Le poglej v sebe samo. iAli ne ostanejo v Tebi
slike od vsega, kar si videla, slišala, užila in občutila?
Da, domišljija Ti vse to še v lepših podobah pred¬
stavlja; ona nikdar ne miruje, ne pri delu,- ne pri
počitku, ne podnevu, ne ponoči, tudi pri' molitvi ne.

Ako so te podobe v domišljiji lepe, čiste, pleme¬
nite: bodo čiste misli Tvojega razuma, čiste in ple¬
menite želje Tvoje volje, čisto in plemenito Tvoje

33

čuvstvovanje. Ako so pa podobe v domišljiji uma¬
zane, ker si gledala ali poslušala nesramne stvari,
ker si dopustila kake nespodobnosti, ali niso tedaj
v Tebi vsled teh umazanih podob Tvoje misli grde,
Tvoje želje nesramne, Tvoji občutki pohotni in ali ni
večkrat čudno razburjeno vse Tvoje telo?

In kako hudo je, ako se zamotiš, se domišljiji
prepustiš in sanjariš? Kaj ne, kako rada in kako
naglo Ti domišljija uide na polžke stvari in Ti jih
prikazuje v neki posebni mikavnosti in nasladi. To
se Ti bo zgodilo prav gotovo, ako si čitala umazane
povesti, poslušala ali prepevala zaljubljene pesmi.
Ako si tako nesrečna, da si vse to izkusila, pritrdila
mi boš; ako pa teh stvari še nisi izkusila, veselja
poskakuj in odločno skleni, da se boš skrbno varo¬
vala vsega, kar bi Ti moglo umazati Tvojo še nežno
in čisto domišljijo.

e) Razum.

O razumu sva že govorila. Razum je najvišja
moč Tvoje duše. On koprni po resnici. To čutiš; čutiš
pa tudi, kako težko spoznava resnico, kako hitro jo
pozabi, kako lahko se zaplete v zmote. Kaj ne, razum
je potemnjen!

Pa ne samo to, ampak slab je in nagnjen služiti
strastem, za njih iskati razlogov in jih zagovarjati,
jim pomagati. Ali ne izkušaš tega vsak dan v sebi?
pri Svojih tovarišicah? Ako vlada v Tebi kaka strast,
kako Ti jo um olepšuje, zagovarja, kako Ti pokazuje
pot, da dosežeš, kar strastno želiš!

Um je posebno takrat slab, kadar se gre za večne
resnice, za našo vsestransko odvisnost od Boga. Naša
prevzetnost ne mara odvisnosti, ne mara večnih
razodetih resnic. Um ji pomaga, hitro zavrže nauke,
kakor jih uči cerkev Jezusova, in se poprime naukov
in trditev nepoznanih učenikov, ki ugajajo naši
samoljubnosti in našim strastem.

In koliko prepirov se rodi iz Tvoje trdovratnosti,
ker ne maraš popraviti raznih Svojih trditev, kate¬
rim oporekajo drugi; koliko sovraštva, ker hoče

3

Dekletom, 2. izd.

34

vsakdo prav imeti, in ne odjenja, ter mora njegova
obveljati.

Vidiš torej in izkušaš, kako je tudi naš um ope¬
šal in je postal sluga strastem, ki ga po svoje sučejo.

f) Volja.

Rekli smo že, da je volja kakor kraljica, ki v Tebi
gospodari. Vse druge dušne moči so njej podložne.
Ona je prosta, pa se mora sama iz sebe odločevati za
to, kar ji um pokaže, da je prav, koristno, primerno
in resnično.

Toda, kako slaba je Tvoja volja, kolikokrat
izgubi svoje gospodarstvo in postane sužnja samo-
ljubnosti, počutnosti in drugim strastem.

Le poglej v Svoje srce! Pri misijonih, pri pridi¬
gah, pred tabernakeljnom, pri izpovedi si jasno spo¬
znala sebe in Svoj časni in večni poklic; v tej luči
si storila primernih sklepov za življenje. Toda, kako
dolgo si te svete in za večnost storjene sklepe držala?
Morda par tednov, ali pa samo par dni in vrnila si se
k prejšnjim strastem. Govori, ali ni tako res?

Volja se celo izpridi, postane hudobna in išče
srečo v hudobijah. Gotovo poznaš ljudi v Tvoji vasi,
ki so bili poprej dobri, plemeniti, pravični; toda
zamamila jih je strast, pa so sedaj hudobni in kar
naravnost hočejo maščevanje, hočejo prevaro, hočejo
nečistost, hočejo upornost, hočejo opravljanje in
obrekovanje. O kako je volja na hudo nagnjena!

Posebno nevarno je pa to, da potegne za seboj
tudi razum, da ji kar naravnost služi. Kar ona poželi,
um mora biti njen odvetnik in jo zagovarjati; um
mora dejanja pregledavati in presojevati edino od
tiste strani, katera ugaja strastni volji. Ali je hudo¬
bija na zemlji, katere ne bi zagovarjal po hudobni
volji zasužnjeni um? Ali je kaj plemenitega, svetega,
vzvišenega na zemlji, česar um v službi hudobnč
volje ne bi podiral in grdil? Ako si Ti poštena in
čista, ali te hudobneži ne zaničujejo? Nepoštena in
nesramna dekleta pa se povzdigujejo in hvalijo.

35

Oh, kako slab je človek in nezanesljiv in vrto¬
glav in omahljiv!

g) Strasti.

Veliko temnih strani Tvojega notranjega živ¬
ljenja sva pregledala, toda opozoriti Te moram še na
eno stran. Važno je, da tudi to spoznaš. Mislim na
strasti v Tebi. Naj Ti jih poizkusim razložiti.

V sebi čutiš razne želje, pri katerih se vzbudi
tudi Tvoja počutnost, Tvoje telo. Kako bi veselja kar
skakala, kako v ljubezni plamti srce, žare oči, kako
je v sovraštvu strupen pogled, kako v strahu pre¬
blediš, kako v žalosti onemoreš. Sedaj boš razumela,
ako rečem, da so strasti teženja, pri katerih se močno
vzbudi vsa naša počutnost in katera na naš um in
na našo voljo močno vplivajo.

Temelj in vir vseh strasti je ljubezen, iz katere
se rode vse ostale kakor njene prave hčerke. Naj Ti
to dobro pojasnim, da boš sebe bolje razumela.

Na primer: Ti imaš prav rada lepe obleke; sedaj
pa poglej, kaj se v Tvojem srcu godi. Ker lepo obleko
ljubiš, zato jo silno poželiš; ako jo dobiš, se močno
razveseliš; ako je draga, pa vendar ne preveč, trclno
upaš, da si jo zaslužiš; ako je le predraga, obupaš,
da bi jo kdaj dobila; ako jo ima druga, Ti pa ne, se
razjeziš. Kaj ne, koliko strasti vznemirja Tvoje srce
radi lepe obleke: ljubezen, želja, veselje, up, obup,
jeza.

Toda to je le ena vrsta strasti, ki Ti vzburjajo
srce. Je pa še ena vrsta. Morebiti si v Svoj obraz prav
zaljubljena. Veš, da koze obraz navadno nakaze; te
koze se v Tvoji vasi razširjajo. Kaj se godi v Tvojem
srcu? Grdobo na obrazu sovražiš; zato bežiš od kraja
koz, da jih ne bi nalezla; kako si žalostna, ko se Te
poprijemajo; ako vidiš, da bi se jih mogla ubraniti,
srčno se oprijemaš potrebnih sredstev, pa se vedno
bolj bojiš, da Te premagajo in nakaze. To je zopet
druga vrsta strasti, ki se je tudi porodila iz ljubezni.
Lepoto ljubiš, zato sovražiš grdobo obraza; iz sovra¬
štva se porodi beg, žalost, pogum, strah, jeza.

3 *

36

Iz ljubezni se torej vse te mnogoštevilne strasti
v Tebi vzbude, pa za seboj potegnejo Tvoje srce, Tvoje
živce in vse Tvoje telo, kakor sama dobro čutiš. Ako
je ljubezen sveta, sveto je vse notranje življenje; ako
je pa ljubezen grešna, morda nesramna, grešno in
nesramno je vse, kar se v Tebi godi. Pomisli samol

Ti ljubiš krščansko življenje, kako po njem hre¬
peniš, kako si vesela, ko v njem napreduješ; čutiš
pač, da je težko, vendar upaš, da boš zmagala težave;
ako so težave le pretežke, skoraj obupuješ. Ker
krščansko življenje ljubiš, zato sovražiš greh, od
njega bežiš, in kako si žalostna, ako kedaj grešiš;
težko je greha se varovati, vendar Ti raste pogum,
da težave premagaš, bojiš se pa, da ne bi omagala.
In nazadnje, kolika jeza na zapeljivca, da si se zoper
krščansko življenje pregrešila. V tem slučaju je
Tvoja ljubezen sveta in glej, koliko svetih občutkov
se poraja v Tvojem srcu iz te ljubezni! Sveta je želja,
sveto veselje in upanje; sveto je sovraštvo, svet beg
in sveta žalost; svet pogum in sveta jeza; le obup in
strah bi ne bil svet, ko bi se mu Ti prepustila, ker
bi Te pahnil v greh.

V tem slučaju so strasti Tvojega srca vse svete
in plemenite. One vplivajo na Tvojo voljo, da zares
samo dobro hočeš; pa tudi Tvoj razum podžigajo, da
dobro bolj in bolj spoznava, volji pokaže in jo vname
za še večjo ljubezen do dobrega. Kako bi bila Ti
srečna, ko bi si bila vzgojila v srcu samo take svete
strasti!

Toda, ako izrečemo besedo strast, si navadno
mislimo grešno strast. Iz rečenega boš pač razumela,
kako je tudi tukaj začetek in vir ljubezen, toda
grešna, pa pečat greha vtisne vsem ostalim strastem,
ki se iz nje rode.

Zgoraj sem navedel dva še bolj nedolžna zgleda*
ki navadno ne zapeljeta do smrtnih grehov; saj je
ljubezen do lepe obleke, do lepega obraza le bolj
nekaka ničemurnost, ki je navadno lahko odpustljiv,
ne pa smrten greh. Res, mogla bi se pa vendarle tudi
do smrtnega razviti. To bi se dogodilo, ko bi Te pre-

37

mamila nečista ljubezen, česar naj Te obvaruje
dobri Bog.

Za zgled si vzemimo ples, ki je navadno smrten
greh. Ples ljubiš, kako koprniš po dnevu plesa. Kako
se veseliš, ko ples uživaš; ako so se pokazale kake
težave, upaš jih premagati; če težave rasejo, obupu¬
ješ. Ker ples ljubiš, sovražiš vse one, ki Te od njega
odvračajo, sovražiš duhovna, starše; zato se jih ogi¬
baš in kako si žalostna, ako radi njih na ples ne
moreš; dokler imaš upanje, da ovire premagaš, se po¬
gumno upreš; ako težave rasejo, poprijema se te
strah; ako Ti izpodleti, se Ti zraven žalosti vzbudi
jeza na duhovna, na starše. Glej, koliko strasti, in sicer
grešnih strasti radi grešne ljubezni do grešnega plesa.

Vse te strasti Ti razjedajo srce, Ti vzburjajo vso
Tvojo telesnost, omotijo celo um in voljo, da nič dru¬
gega ne vidiš, kakor edino le zaželjeni užitek pri
plesu. Ko bi sedaj mogla videti Svoje srce, Svojo
dušo: o kako je nakažena, kako umazana! Kaj pa še¬
le, ako bi se Ti vzbudila strast nečiste ljubezni pri
grešnem znanju! Kako gnusno bi bilo vse v Tebi! Daj
Bog, da tega ne izkusiš nikdar!

Vidiš, to so naše strasti, to je izredno temna stran
Tvojega notranjega življenja. Pa tudi nevarne so.
Saj vplivajo na razum in voljo. Volja se odvrne
od Boga, od čednosti, pa se poda strastem in hoče vse,
kar je strastem ugodno. Celo razum pritegnejo nase,
da to, kar strastno želiš, razum premišljuje in ogle¬
duje edino le z one strani, ki Tvoji strasti ugaja, vse
druge pa zanemari, jih ne upošteva, ne uvažuje; le
to, kar strasti ugaja, je pametno in razumno, vse
drugo neumno, bedasto. Naj Ti govori duhoven,
govore starši, govore dobri prijatelji, vse je zastonj,
njihovi dokazi niso nič vredni; strasti hočeš zado¬
voljiti. Naj se tudi vest vzbudi, naj Te prešine nekak
strah Božji, tudi to kmalu odbiješ od sebe, da le zado¬
stiš strasti.

In moj Bog! Ko v strast pogrezneš, ko se nasitiš,
ko Te mine in se zopet zaveš . . .! Prevaro spoznaš,
toda prepozno!

38

h) I z k ii š n j a v e.

Vzrok, da se Ti v srcu vzbudi počutnost, strast,
samoljubnost, so pa tudi izkušnjave. Te pa od zunaj
prihajajo. Izkušnjava je namreč vsaka beseda, vsako
delo, vsak predmet, ki Te napeljuje, da prestopiš
postavo Božjo, da grešiš.

Nepokorni otroci so izkušnjava za starše, da se
preveč jeze in nepotrebno vpijejo; izkušnjava je za
marsikoga tuje premoženje, ki ga more zapeljati, da
ga poželi, da se ga krivično polasti, da je nevoščljiv;
izkušnjava je za dekleta lepa obleka, napovedana
zabava, sladko prilizovanje, zvito zapeljevanje; iz¬
kušnjava je za mladeniča okusno vino, pekoče žganje,
gizdavo dekle.

Izkušnjave pa morejo priti tudi od hudobnega
duha. Hudobni duh hodi okoli kakor rjoveč lev in
išče, koga bi požrl. On sicer ne more vplivati narav¬
nost na dušo, na um in voljo, pač pa more delo¬
vati na naše telo, torej na naše strasti, katere vzbuja,
na našo domišljijo, kjer ustvarja grešne podobe in
sploh na vso našo počutnost.

Izkušnjave so nevarne. Zakaj? Zato, ker nam
vzbujajo vse temne strani našega notranjega živ¬
ljenja, vzbujajo počutnost, vzbujajo samoljubnost,
vzbujajo strasti, ali pa vzbujene še bolj razdražijo.
Na eni strani deluje na nas Bog, na drugi izkuš-
njavci: mi smo pa v sredi in vpraša se, kam se bomo
obrnili?

Krščanska dekle! ali nisi že izkusila mnogo iz-
kušnjav? Ali ni bilo izkušnjavcev, zapeljivcev, ki so
Ti vzbujali počutnost in strasti, pa Te vlekli na deja¬
nja zoper voljo Božjo in zoper voljo Tvojo, dokler se
je oklepala Boga? Dekle! Kaj si si odbrala, kaj si
storila . . .?

8. Grenki sad.

Pogumno sva pogledala v temne strani našega
notranjega življenja. Kaj ne, sama se nisi zavedala,
da je toliko hudega v Tebi! Kaj pa je posledica, ako

39

se Ti ravnaš po Svoji pokvarjeni naravi, ako greš za
samoljnbnostjo, ako Te zapelje počutnost, ako se pre¬
pustiš sanjarski domišljiji, hudobni volji in zbega¬
nemu razumu, ako se zasužnjiš strastem, ako se
podaš izkušnjavam?

Posledica je pregrenka: greh. Odvrnila si se od
Boga, od Svoje večne in časne sreče. Le pomisli neko¬
liko te grozne posledice.

Pogazila si prvo Svojo dolžnost, ki Te veže, da
moraš biti podložna Bogu, Svojemu Stvarniku in
Odrešeniku. Ker si storila, kar On prepoveduje, ali
nisi storila, kar On zapoveduje, si se zoper Njega
uprla, si zaničevala Njegovo voljo, si se od Njega
odtrgala. Ker si to storila, Ti nisi več na potu, ki
pelje k zadnjemu cilju, v srečno večnost. Grozno!

Ker si se odvrnila od Boga, zato Te je zapustil
Sveti Duh, izgubila si posvečujočo milost, izgubila si
ljubezen Božjo, izgubila vse nadnaravne čednosti in
darove Svetega Duha. Le vera in upanje še ostaneta,
toda ker brez ljubezni, sta tudi brez pravega živ¬
ljenja; vera je mrtva, upanje medlo. Ostanejo Ti tudi
še dejanske čednosti, v kolikor so naravne in si jih
pridobila z življenjem po njih. Toda brez nadnaravnih
so slabe, hitro pešajo in izginejo.

Kolika izguba! Ker nadnaravnih moči več nimaš,
si popolnoma nesposobna, da bi kdaj dosegla nad¬
naravni cilj. Ako v tem prežalostnem stanju ostaneš,
si izgubljena za vekomaj. Tvoje življenje, karkoli
delaš in trpiš, za večnost prav nič ne velja, za večno
srečo si mrtva. Strašno!

Pa tudi časne sreče ne uživaš; da, morda uživaš
nekaj naslade v onem trenutku, ko se grehu vdaš,
toda ko grešno dejanje mine, ali si še si^ečna? ali ni
srce pusto, prazno, obupno? Ako si samoljubna in se
povzdiguješ, Te osrečuje hvala ljudi; toda ko hvala
mine, toda ako Te premalo hvalijo, ako Te grajajo,
ako se zate malo zmenijo, ako se drugim daje pred¬
nost, o koliko muke v Tvojem srcu! — Ako si se
prepustila počutnosti, pa si gledala nespodobnosti,
poslušala zaljubljenosti, dopuščala nespodobnosti,

40

morda si čutila tedaj neko nizkotno naslajevanje,
toda ko je to minulo, pa si ostala sama, kaj si čutila
v Svojem srcu? — Ako si se prepustila kaki' strastni
ljubezni, sovražnosti, želji, žalosti, jezi, oh, ali si
mirna, oh, koliko trpiš in zdihuješ!

Samoljubnost, počutnost, strasti pa tudi zasuž-
nijo Tvojo voljo, Tvoj razum, Tvojo domišljijo, dobe
Te v svojo oblast prav popolnoma. Kar je Tvoj greh,
na to vedno misliš, le to poželiš, le to se Ti poživlja
v domišljiji, pa Te muči noč in dan. Da, strast raste,
se razvija in postaja od dne do dne bolj močna.
Pomisli na svojeglavnost, na jezo, na laž, na nečistost,
ali niso toliko silnejše, kolikor večkrat jim ugodiš?
Saj zdihuješ, da se kar ne moreš popraviti, skoraj
obupuješ.

Nekatere strasti Ti tudi Tvoje zdravje izpod¬
jedajo. Kako Ti škoduje jeza, kako nevoščljivost,
kako žalost in kako še-le nečisto uživanje! Bolniki
in bolnišnice pričajo najbolje o strašnih posledicah
grešnega uživanja.

Glej, ko si izgubila nadnaravne moči, so se Ti
pokvarile tudi naravne moči, peša Ti duša, hira telo.
Pokvarjena narava se še bolj pokvari.

In nazadnje, ako bi Ti v grešnem stanju umrla,
kam prideš? K Bogu ne! Ampak na kraj, kjer je prvi
grešni upornik in ki je pripravljen tudi vsem njego¬
vim privržencem.

Kaj ne, strah Te izpreletava, če pomisliš na ta
grenki sad, ki se rodi v pokvarjeni Tvoji naravi, ako
se ji prepustiš? Kaj moraš storiti, da se obvaruješ
teh groznih nesreč?

9. Vojska.

Vprašaš, kaj moraš storiti, da ne hoš tako ne¬
srečna? Prizadevati si moraš, da Svojo pokvarjeno
naravo popraviš, da se ne prepuščaš raznim hudob¬
nim silam, ki so v Tebi in zunaj Tebe, da si nad¬
naravne moči zopet pridobiš in moreš z njimi delo¬
vati primerno večnemu namenu. Kaj ne, to splošno

41

pravilo Ti je jasno; toda to Ti ne zadostuje, želiš bolj
natančnega, bolj podrobnega navodila. Ustreči hočem
tej upravičeni želji.

a) Zatajuj  se!

Naj Ti podam najpoprej splošno pravilo, kaj
moraš storiti, da popraviš Svojo popačeno naravo.
Zatajevati se moraš.

Radi podedovanega greha si na slabo nagnjena;
to nagnjenje je ponaraslo morda radi slabosti Tvojih
staršev, radi slabe vzgoje in radi Tvoje osebne nespa¬
meti. Vsa narava Te vleče k hudemu.

Ko bi Ti že sedaj gledala Boga neskončno dobroto,
lepoto in ljubezen, o kako bi Ga ljubila! Njemu bi se
popolnoma vdala, od Njega Te ne bi nič odtrgati
moglo. Tako je svetnikom v nebesih, oni ne morejo
grešiti.

Ti Boga ne gledaš; ker si navezana na telo, Te
bolj zadene, gane in mika, kar je telesu ugodno, kar
Ti sedaj kako uživanje prinese. Zato se pa lahko
zgodi, da na Boga ne pomisliš, ali da Ti je Bog le
nekako temno pred očmi, pa si v nevarnosti, da se
odločiš za to, kar Te sedaj mika, kar Ti sedaj uživa¬
nje ponuja, akoravno bi se s tem odtrgala od Boga.

O, v nevarnosti si! Premaguj se! Zatajuj nagib,
moč, silo, ki Te od Boga proč vleče. Kaj ne, sama
spoznaš prav dobro, da zabredeš v greh, ako se ne
zatajuješ. Poprašam Te, kako se boš vedla do staršev,
do bratov, do sestra, do bližnjega, ako se ne boš
zatajevala? In kako sama do sebe? do Boga?

b) Premaguj  s a m o 1 j u b n o s t.

Samoljubnost je huda strast; ona je silno globoko
v srce vkoreninjena. Pokazal sem Ti, koliko hudobnih
hčera se iz nje porodi tam, kjer ona vlada. Ne, ona
ne sme vladati, premagati se mora. Toda, kje je tista
moč, s katero boš Ti premagala samoljubnost?

Odgovorim, da ta moč je strah Božji in ljubezen
do Boga. Ako Boga ljubiš, Svoje moči in želje obračaš

42

na Njega, izpolnjevati hočeš Njegovo voljo in na sebe
več toliko ne misliš. Kaj ne, to pa samoljubnosti kar
naravnost nasprotuje ter jo vedno bolj slabi, da
nazadnje vso moč izgubi.

Sveti strah Božji in ljubezen Božja Ti bo dala
čvrste volje in dovoljne moči, da se upreš poželenju
oči in ne boš lakomna, da odbijaš poželenje mesa in
ne vgrezneš v nečistost ali požrešnost, da se boriš
zoper napuh življenja in ne boš prevzetna.

To je težka vojska, toda prepotrebna. Bog Ti več¬
krat pomaga; pošlje Ti bolehnost, poniževanja in
druge nesreče, da Ti pomaga ubiti samoljubnost.

c) Brzdaj počutnost in počutke.

Počutnost je v telesu doma. Telo mora služiti
duši, biti mora njeno pripravno orodje, žalibog pa
ravno telo išče raznih prijetnosti, raznih naslad in
ugodnih uživanj, katera človeka potegnejo nizko v
mesenost, v pohotnost, v poželjivost. Da, telesu se
prileže počitek, telo se boji napora, vročine, mraza,
pa zato velike in važne dolžnosti zanemarja človek,
ki telo preveč neguje in ga je omehkužil.

Ali ne čutiš Ti vsega tega v sebi in na sebi? Da
ne vgrezneš v mebkužnost in ne postaneš nesposobna
za dušna, sploh za naporna dela, brzdaj svojo počut¬
nost! Ne daj telesu preveč mehke postelje, ne leži,
ne spavaj in ne počivaj, kakor bi telo hotelo; odreci
mu zaželjene izredno okusne hrane, drži točno vsaj
cerkvene poste; ne beži od težkega dela na polju, v
hiši; ne mrmraj, ako Te pripeka solnce, ne toži, ako
Te muči zima. Sploh ravnaj s telesom bolj trdo.

Ker se pa počutnost vzbuja in hrani posebno po
počutkih, moraš obrzdavati tudi počutke. Obrzdavaj
oči, da ne gledajo nespodobnih stvari; ušesa, da ne
slušajo obrekljivih, lažnivih, nesramnih govorov;
obrzdavaj vonj, akoravno je manj nevaren; obrzdavaj
okus, ne daj mu izbrane hrane, ne kadarkoli poželi,
ne kolikor se mu hoče, ampak daj mu hrane v dolo¬
čenih časih in bolj na pičlo; obrzdavaj še bolj željo

43

po pijači; najbolj pa obrzdavaj tip, ne vedi se preveč
svobodno ne do sebe, ne do drugih, da si ne vzbudiš
nečistih poželenj.

Za Tvoje čednostno življenje je potrebno, da s
telesom bolj ostro ravnaš; ako utrdiš telo, boš bolj
lahko premagovala strasti in živela čednostno, kar
brez telesnega napora ni mogoče.

d) Pazi na domišljijo.

Domišljija Ti pač mnogo sitnosti napravlja, celo
meseno poželjivost Ti vzbuja, ker je po živcih z njo v
zvezi. Zato pazi nanjo in ne pripuščaj, da bi se pečala
z nepristojnimi slikami, ne pripuščaj, da bi si pred¬
stavljala nevarne dogodke, pretrpljena razžaljenja.
Ako to zapaziš, jo izkušaj koj odvrniti od teh nevar¬
nih slik, pa ji podati drugih.

Občutljivost, razdražljivost, prejemljivost domiš¬
ljije izkušaj zmanjšati. To boš dosegla, ako se pečaš
rada z resnimi mislimi, z mislimi na delo, na poklic,
na bridkosti življenja. Ako jo na take resnobe nava¬
diš, ne bo tako hitro razdražena.

Če pa rada moliš, kaj pobožnega čitaš, Božjo
besedo rada poslušaš in premišljuješ, boš domišljijo
napolnila z lepimi, nedolžnimi, plemenitimi slikami,
pa Ti bo služila za pravo krščansko življenje.

e) Zadržuj razum.

Ker strasti zapeljujejo razum na pot zmot, moraš
pač razum varovati zoper strasti in ga zadržavati na
potu resnice. Zadržuj pa tudi razum, da ne poleti
previsoko, marveč, spoznavši svojo omejenost in
zmotljivost, naj se rad podvrgava Bogu in Njegovemu
razodenju, Cerkvi in njenim naukom, kakor nam jih
daje po svojih služabnikih, opominom in pouku star¬
šev, katere naj uboga.

Zadržuj razum tudi od prevelike trdovratnosti,
s katero se prav rad oklene svojih nazorov, svojih
trditev, svojih razsodb, pa se s tem veliko hudega

44

napravi v družini, v občini, v državi in Cerkvi; saj
so se iz take trdovratnosti razvili in se še razvijajo
krivoverci in odpadniki.

Ne drži se torej pretrdo le Svojih misli, uvaže-
vati moraš tudi misli in nazore Svojega bližnjega.
Ako si nasprotujeta, sprejmi rada njegove razloge;
kadar stvar ni prav jasna, rada popusti. Nikoli pa
ne popusti v naukih vere in krščanskega življenja,
kakor Te nezmotljivo uči sveta Cerkev.

f) Očiščuj voljo.

Izredno važno je za vse Tvoje življenje, da Ti
volje ne zamamijo strasti. Vsa do sedaj opisana voj¬
ska zoper Tvojo popačeno naravo, zoper samoljub-
nost, počutnost in domišljijo koristi tudi volji, da
ostane čista, da ostane prosta in se more prosto od¬
ločevati za to, kar je zate v resnici dobro.

Da, ravno na to prostost volje pazi. Omejiti pa bi
Ti mogle to prostost razne strasti in poželjivost, pa
tudi razne umske zmote, ki na voljo pritiskajo, da se
odločuje v njihovo korist. Da, prav silne strasti pro¬
stost volje skoraj uničijo; zato se potrudi, da ohraniš
voljo čisto od vseh teh vplivov, pa se bo lahko od¬
ločevala za to, kar je dobro, kar je Tebi v korist, kar
je po Božji volji.

g) Urejuj strasti.

Povedal sem Ti že, da so strasti svete ali grešne,
kakor so svete ali grešne stvari, za katere se vna¬
mejo. Pojasnil sem Ti to na nekaterih zgledih.

Ker strasti k naši naravi spadajo, zato jih ne
moremo izkoreniniti, pač pa jih urediti tako, da se
vedno ljubi čednost, sovraži pa grešnost,.

Tu morata um in volja vmes poseči. Um nam
pove resnico o stvareh, kaj da so in po tem se mo¬
ramo ravnati. Um, razsvetljen po veri, Ti razodeva
lepoto čednosti in gnusobo greha; ta razsodba vpliva
na domišljijo in ta na strasti, da lepoto čednosti
začnejo ljubiti, grdobo greha pa sovražiti. Da je to

45

res, si morda že sama poizkusila. Morda si kako
nevarno ničemurnost pri obleki in njenem kroju že
močno ljubila; kar pride sveti misijon, v luči pouka
spoznaš nevarno ničemurnost, domišljija jo začne sli¬
kati od te nevarne strani, in glej, ljubezen do nje je
prenehala, sedaj ne maraš za njo, sramuješ se je ter
začneš ljubiti bolj preprosto obleko s spoštljivim
krojem.

In kako Ti še-le volja pomaga, da strasti prav
urediš! Volja vzbudi strasti, ako jim po domišljiji
predstavlja njim ugodnih predmetov. Naj volja po-
čutke in domišljijo odvrača od nevarnih predmetov,
po katerih so se vzbudile hude strasti, pa se bodo
hude strasti polegle; naj jim volja predstavi pleme¬
nitih predmetov, strasti se bodo teh oklenile in bodo
same plemenite postale.

Zato je pa za vse Tvoje življenje neizrečeno
važno, da si od mladih nog razvijaš v srcu sveto,
čisto ljubezen do Boga in do bližnjega, ter stud nad
vsem, kar je umazano, sirovo, grdo, nespodobno,
nesramno. Kako plemenito bo potem vse Tvoje
notranje življenje in čuvstvovanje! In ko prideš v
nevarna leta, v katerih se vzbuja spolni nagon, dosti
lahko ga boš tako obrzdavala, da se ne boš prav nič
omadeževala.

h) Odbijaj in pobijaj izkušnjave.

To sva se že pomenila, da se izkušnjave v Tebi
vzbujajo od zunaj. Nevarne so hudobne osebe, ki bi
Te mamile na kaj prepovedanega, pa bi nastala v
Tvojem srcu nevarna, pogubna poželenja, vzplam¬
tele silne strasti. Nevarna Ti more biti vsaka stvar,
ki bi nate vplivala in Ti vznemirjala dušo, srce in
počutnost.

Kaj ne, tega ne želiš? Beži torej od zapeljivih
ljudi, beži od nevarnih stvari! Ne glej oseb ali pred¬
metov, ne poslušaj govorov ali pesem, ne uživaj
pijač, ne pripuščaj nespodobnosti, ki 1  Te vzburijo, ki
vzdramijo počutnost, ki zanete strasti. Pogumno
nastopaj in odločno odbijaj zunanje izkušnjave.

46

Ako so se Ti pa že notranje prebudile, moraš jih
pobijati. V sebi čutiš jezo, sovražnost, svojeglavnost,
poželenje po telesnem naslajevanju, nespodobno lju¬
bezen, oh, naglo na noge, upri se tem izkušnjavam
koj v začetku, dokler še niso narasle, dokler se niso
še popolnoma razvile! Gorje, ako čakaš, ako pre¬
mišljuješ, ako omahuješ, izgubljena si! Če vzbujena
strast vzplamti, zamami Ti razum, premaga Ti voljo
in Ti postaneš njena sužnja.

10. Pomoč v vojski.

Težka, mučna in dolgotrajna je naša vojska na
zemlji, in to vojska zoper nas same, zoper našo
notranjo pokvarjenost. Kaj ne, ko to vojsko vse¬
stransko premišljuješ, Ti upada pogum in skoraj ne
upaš na zmago. Toda zmagati moraš, ker drugače
grešiš, razžališ Boga, izgubiš vse nadnaravne moči
in nemogoče bi bilo, da dosežeš Svoj zadnji namen.

Vojskovati se moraš, zmagati moraš, opešati ne
smeš: gre se za večnost! Ne boj se, pripravljena Ti
je pomoč, le uporabi jo! O tej pomoči se morava še
domeniti, da se zanjo potrudiš in vojsko srčno nada¬
ljuješ do zadnjega zdihljeja.

a) Odločna volja.

Odločna volja je prav posebno potrebna, ako
hočeš, da zmagaš. Namen svoj veš. Nič ne moreš
izbirati. Večnost je le dvojna: srečna ali nesrečna.
Vse je odvisno od Tebe, od Tvojega kratkega živ¬
ljenja. Ako si pametna, boš hodila vedno po tisti
poti, ki pelje v srečno večnost; le norec bi drugače
ravnal.

Zato se moram pa poprašati vsak dan, kaj naj
danes storim, kako naj danes v svojem poklicu živim,
da ostanem na tem potu in ne zabredem kam na
stran. In kar spoznaš, da je v ta namen potrebno,
tega se moraš okleniti z vso silo, karkoli je imaš.

47

Nič ne pomaga tarnati in zdihovati, da je težav¬
no, ampak poprimi se dela, naj bo še tako težko. Kdor
hoče v Ameriko, mora iti pogumno na pot, ne sme
se bati tujih ljudi, ne železnice, ne morja in mor¬
skih viharjev. Ako se boji, ostal bo doma in ne bo
prišel nikamor. Sam Gospod pravi: »Ako hočeš iti
v življenje, izpolnjuj zapovedi!«

To premišljevanje in prepričanje Ti bo voljo
izpodbujalo in krepilo. Iz izkušnje pa veš, da kdor
se poprime kakega dela s čvrsto voljo, odločno in
pogumno, je že na pol uspel.

b) Molitev.

Toda samo odločna volja še ne zadostuje. Naša
narava je tako pokvarjena in tako k hudemu nag¬
njena, da se s svojimi lastnimi močmi ne moremo
varovati vsega hudega. Ali nas tega ne uči vsakdanja
izkušnja? Kaj ne, dobrih sklepov je mnogo, izpolni
se jih malo; ne storimo dobrega, katero želimo, pač
pa storimo hudo, katero obsojamo.

Zato nam je treba še posebne pomoči. Bog nam
jo je pripravil in nam jo vedno ponuja. To je dejan¬
ska milost Božja. Zgoraj sva že omenila, kako ta
milost razsvetljuje um, da dobro spoznavamo, vnema
ter krepi voljo, da spoznano dobro ljubimo, hočemo,
storimo.

Dejanska milost Ti je torej v neprestani vojski
Tvojega življenja potrebna. Kako si jo pa moreš
osvojiti? Bog je njen lastnik in jo podeli, komur hoče
in kakor hoče. In On je odločil, da nam potrebnih in
uspešnih milosti podeli, ako Ga prosimo, ako torej
molimo. Zato si se pa tudi v katekizmu učila, da se
odrasel človek ne more zveličati, ako ne moli.

In zares! Le poglej po hišah! Kako se razlikuje
in odlikuje življenje onih ljudi, ki radi in pobožno
molijo, od življenja onih, ki ne molijo! Kako čutiš
te milosti ob času posebne skupne molitve, o cerkve¬
nih praznikih, o svetem misijonu, na Božjih potih!

48

Krščanska dekle! ali moliš in prosiš pomoči za
vse Svoje dušne potrebe? Ali moliš zjutraj, ko vsta¬
neš, preden hitiš na delo? Morda jutranjo molitev
opuščaš, morda se komaj prekrižaš, morda kar grede
kaj malega opraviš. Tedaj se ne čudi, če si slaba.
Saj vendar poznaš strasti Svojega srca in izkuš-
njave, ki Te čakajo doma, na polju, pri košnji, pri
trgatvi, v tovarni, sploh pri delu; tudi veš, kako
lahko in hitro Te premotijo. Zdihuješ in v srcu pla-
kaš. Zakaj pa zjutraj ne poklekneš, se na nevarnosti
ne spomniš, ne skleneš trdno, kako jih hočeš pre¬
magovati in ne prosiš pomoči od Boga?

In zvečer, ali moliš? Skoraj gotovo, navadno celo
rožni venec. To je prav in koristno. Ali se pa kaj
spomniš na nevarnosti, ki Te čakajo ponoči? ali
storiš trden sklep in moliš? ali pa se morda dotične
nevarnosti še veseliš, jo komaj pričakuješ, ker
ustreza gnusnim Tvojim strastem? Pa če tudi nisi
tako zelo nespametna, pa vendar le nekako omahu¬
ješ, odločne volje nimaš, pa tudi ne moliš za pomoč.
Tedaj se ne čudi, če si slaba in padaš iz greha v greh
in si vsa nesrečna.

Ali častiš presveto Srce Jezusovo, ali častiš ne¬
beško Mater Devico Marijo? Spominjaš se še gotovo,
da sva o tem obojnem češčenju govorila kot o viru
milostne pomoči Božje. Zveličar sam nam je po bla¬
ženi Margareti Alakok odkril Svoje Srce, kot vir vseh
milosti. Obljubil je častivcem, da jim bo dal milost
izpreobrnjenja, ako so v grehih, milost gorečnosti,
ako so mlačni, milost stanovitnosti in napredka, ako
so pobožni in verni. Devica Marija je pa naša najbolj
močna in najbolj mogočna priprošnjica pri Svojem
Sinu Jezusu. Ali nima vsaka mati veliko moč nad
srci otrok? Kako moč bo še imela predobra Mati
Marija na Srce Božjega Sina Jezusa Kristusa! Njen
Sin Ji ne more ničesar odreči; prepusti Ji svojo vse¬
mogočnost, da z njo razpolaga. Zato trdijo zanesljivi
učitelji, da je Marija vsemogočna, sicer ne po naravi,
pač pa po priprošnji. Zaupaj torej v mogočno priproš¬
njo te mile nebeške Matere, pa se vedno k Njej zatekaj.

49

Virom milosti smo prišteli tudi sveto mašo. Da,
saj pri sveti maši moli za Svoje ljudstvo Zveličar
sam; saj se pri sveti maši ponavlja Njegova krvava
daritev na križu in na oltarju teče skrivnostno ona
ista kri, ki je tekla na Kalvariji. Kako močne in silne
bodo Tvoje molitve, ako jih zediniš z molitvami Zve-
ličarjevimi pri sveti maši. — No, ali hodiš k sveti
maši? Da, ali se kaj pomudiš pred tabernakeljnom?
In kako se vedeš med sveto mašo? Ali zdihuješ in
prosiš za pomoč zoper hude strasti Svojega srca, za
pomoč zoper izkušnjavce, ki Te zalezujejo, za pomoč
zoper grešne navade, katere Te vlečejo proč od Boga?
Morda pa zato ne moliš, ker se Ti je strastno uži¬
vanje priljubilo, ker imaš izkušnjavca rada, ker Ti
je grešna navada sladka: da, morda se v srcu na
skrivnem celo bojiš, da bi se morala zoper te pokvar¬
jenosti resno boriti. Tedaj se ne čudi, da si slaba,
grešna, strastna, nesrečna vkljub temu, da hodiš k
sveti maši in morda celo prav pobožno iz molitve¬
nika moliš.

O krščanska deklica, teh opazk mi nikar ne
zameri, marveč poglej v dno Svojega srca, pa boš
uvidela, da je marsikaj res, kar sem Ti povedal in
Ti sama sebi prikrivaš. Vedi, da strast je ravno zato
silno nevarna, ker Te premoti, da se ne spoznaš, ker
se Ti prikaže v nekem prijetnem sijaju, v neki
ugodni sladkosti in Te zamami.

Moli! moli! da vse to prav spoznaš; moli! moli!
in prosi posebne milostne pomoči za Svojo voljo, da
postane čvrsta in krepka za zmagovalno vojskovanje.

c) Sveti Zakramenti.

Kaj ne, že zopet sveti Zakramenti? Saj sem Ti
o njih že govoril! No, ne plaši se, marveč prepričaj
se, kako so važni za vse Tvoje življenje. Kako to?

Sveti Zakramenti podele ali pa pomnože posve¬
čujočo milost Božjo, s katero so združene nadnaravne
sposobnosti za vse čednosti krščanskega življenja in
darovi svetega Duha. To novo stanje duše in te nove

4

Dekletom, 2. izd.

50

sposobnosti so za časnost in večnost neprecenljive
vrednosti.

Kdor ni v posvečujoči milosti Božji, ne more k
Očetu v nebesa, ampak se pogubi za vekomaj. Sedanji
red, kakor ga je izbral in določil nas Stvarnik, je tak,
da si v posvečujoči milosti Božji, ali pa v smrtnem
grehu; srednjega stanja ni, namreč, da bi ne bila ne
v posvečujoči milosti, ne v smrtnem grehu. Po tej
milosti je pa duši podeljeno novo življenje, katero
tudi za časnost ne more biti brez vpliva.

Prvi vpliv je, da so z njo združene nadnaravne
sposobnosti za vse čednosti: za vero, upanje in lju¬
bezen, za modrost, pravičnost, srčnost in zmernost.
Vsled teh sposobnosti se čednosti krepko razvijajo,
pa se v človeku divno razevita krščansko življenje.
Le poglej v poštene hiše! Kaj vidiš? Kako živa je
njihova vera; koliko hrepenenje po nebesih in upanje,
da jih dosežejo, in zaraditega kako hladno srce do
bogastva, do uživanja na tem svetu, kako pobožna in
pogosta molitev; kako goreča ljubezen do Boga in
strah pred grehom; kako so pravični do bližnjega,
kako srčni v težavah, v bridkostih, v boleznih; kako
zmerni v uživanju pri jedi in pijači; kako zdržni in
čisti in sramežljivi in nazadnje tudi posebno modri
in pametni!

Potem pa pridejo še darovi Svetega Duha, ki so
tudi s posvečujočo milostjo Božjo združeni. O teh
darovih sem Ti pa že povedal, kako čednostno živ¬
ljenje olajšajo in Te usposobijo za največja, za
junaška čednostna dela. Le svetnike poglej! Pa tudi
po naših krščanskih hišah dobiš prav mnogo svetega
junaštva, kakršnega drugod nikjer ne najdeš.

Ako to premisliš, že razumeš, kako ravno sveti
Zakramenti Tvojo voljo okrepe in za vojsko uspo¬
sobijo. Toda to še ni vse. Sveti Zakramenti podelju¬
jejo še posebnih dejanskih milosti in dajejo pravico
za nje v dotičnih potrebah.

Sveti krst da pravico za dejanske milosti po¬
trebne za življenje vredno otrok Božjih; sveta birma
da pravico za dejanske milosti potrebne pri naporih

51

in vojski zoper sovražnike svete vere in verskega živ¬
ljenja; sveto Rešnje Telo da dejanskih milosti za
i zvil ek posebne ljubezni in vsega notranjega življe¬
nja; sveta pokora podeli pravico do dejanskih milosti
potrebnih pri prizadevanju, da se ne povrneš v stari
greli; sveto poslednje olje podeli pravico do dejanske
milosti za borbe v smrtni uri; sveti zakon da pravico
do dejanskih milosti potrebnih ženi in možu za med¬
sebojno zvesto ljubezen, očetu in materi za vzgojo
otrok.

Kako bogato pomoč torej dobivamo po svetih
Zakramentih! Ako prejemamo svete Zakramente več¬
krat, pomnoži se nam vse to notranje življenje in prav
uspešno popravlja našo pokvarjenost in slabost. S
tem se pa tudi naša volja krepi, da moremo zmeraj
lažje premagovati vse strasti in pobijati vse izkuš-
njave. Toda ne le krepi se naša volja, ampak po
posebnih milostih.svetih Zakramentov se tudi vzbuja
in izpodbuja za vsestranski napredek v duhovnem
življenju.

Sedaj pa veš, kaj moraš storiti, da si pomnožiš
Svoje notranje moči. Prejemaj pogosto Zakramente
svete pokore in svetega Rešnjega Telesa!

Zakrament svete pokore Te očisti od smrtnih in
•od lahkih grehov, podeli in ponlnoži Ti posvečujočo
milost Božjo, da Ti pravico na vse one dejanske
milosti, ki so Ti potrebne, da se ne vrneš nazaj v greh
in da živiš bolj v duhu spokornosti. Ali ne želiš take
pomoči Božje?

Kaj pa še-le Zakrament svetega Rešnjega Telesa!
Bolj kot drugi pomnožuje vse notranje življenje, po¬
sebno pa užiga čisto, sveto ljubezen do Boga in do
vseh krščanskih čednosti; zmanjšuje hudo nagnjenje,
povečava pa moč do vsega, kar je lepo, dobro in ple¬
menito. Čula si že in tudi sama si izkusila, da je lju¬
bezen vir vsega življenja in da ljubezen udari svoj
pečat na vse misli 1 , na vse želje in na vsa dela. Ako
je ljubezen sveta, je vse sveto: misli, želje, dejanja.
Ogenj mesene pohotnosti pa izgublja svojo moč in
pojenju j e. Kako zaželjen Ti mora biti ta Zakrament!

4*

52

i

Sedaj mi odgovori, ali že znaš prav ceniti Zakra¬
menta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa? Ako jih
prav ceniš, ali jih ne boš rada prejemala, da si
pomnožiš svojo notranjo lepoto, na katero edino
gleda Bog in ki Ti podeli pravico priti v srečno več¬
nost? In ako to pomisliš, ali se boš še čudila, da Te
vabimo k svetim Zakramentom mesečno, na štirinajst
dni, vsak teden, morda vsak dan? Ne, ne boš se
čudila temu vabilu, marveč se boš čudila, da je tako
vabilo sploh potrebno in da verniki ne hite k mizi
Gospodovi kar trumoma vsak dan. Da, še boli se
moraš čuditi naši zaslepljenosti in naši malomar¬
nosti, ki je tolika, da nas mora sveta Cerkev z ostro
zapovedjo siliti, naj bi imenovana sveta Zakramenta
prejemali vsaj po enkrat na teto. Ta zapoved je prav¬
zaprav za vernike strašna zmota, pa je še čutimo ne.

11. Sveti zakon.

Do sedaj sva natanko pregledala skoraj ves raz-
vitek Tvojega notranjega življenja. Zdi se mi pa, da
še nisi zadovoljna in da pričakuješ potrebnih razjas¬
nil še o enem prav posebno važnem vprašanju, nam¬
reč o svetem zakonu in o vsem, kar zadeva razmno¬
ževanje človeškega rodu na zemlji, pri katerem ima
ravno ženska posebno imenitno nalogo.

Nekoliko se bojim pogovarjati se s Teboj o tem
vprašanju. Morala bova namreč govoriti o najbolj
nežnih stvareh, ki zadevajo vso Tvojo osebnost, Tvojo
dušo, Tvoje srce in Tvoje telo. Toda potrebno je.
Marsikaj bi v tem oziru morala vedeti, pa vendar ne
veš. Ugibaš; poprašati si ne upaš; ako pa poprašaš,
poprašaš osebe, ki za ta pouk niso poklicane in dobiš
ga v nepravi luči, na umazan način.

V vseh raznih zadevah bi Ti rad podal najbolj
glavne nauke, da se veš prav ravnati, kakor se spo¬
dobi poštenemu in sramežljivemu dekletu. Pomeniva
se naj poprej o svetem zakonu.

53

a) Božji nameni.

Kako krasna je narava okoli nas! Rada občudu¬
ješ zvezdnato nebo, hribe in doline, reke in morja,
še bolj se pa čudiš življenju na zemlji. Kako hitro
rasejo, se razcvitajo in množe cvetlice po livadah,
ribe v vodi, ptice pod nebom, živali po zemlji.

Bog je namreč v Svoji ljubezni in dobroti ustva¬
ril vsa ta bitja; dal jim je življenje in podelil tudi
moč, da se morejo razmnoževati sama po svojih
rodovih. Razmnoževanje je vrhunec naravnega raz-
vitka.

In kako je to razmnoževanje raznovrstno! Cvet¬
lice in rastlinstvo sploh se pomnožuje po semenu, ki
si ga v cvetu oskrbe. Ptice vale jajčka, iz katerih se
izleže nova ptičica. Pri živalih se novo življenje raz¬
vija v živali sami, in o pravem času pride že razvita
žival na dan. Kolika razlika!

Tudi človeku je dal Bog blagoslov, da se more
razmnoževati. Zato je ustvaril moža in ženo, Adama
in Evo. On sam je Evo pripeljal k Adamu, je oba
blagoslovil in rekel: »Naraščajta in množita se in
polnita zemljo in podvrzita si jo in gospodujta nad
ribami v morju in pticami pod nebom in nad vsemi
živalmi, ki se gibljejo po zemlji.«

Adam se je koj zavedel tega imenitnega svojega
poklica, pa je rekel: »To je sedaj kost od mojih kosti,
meso od mojega mesa... Zavoljo tega bo zapustil
človek svojega očeta in svojo mater in se držal svoje
žene in bosta dva v enem mesu.«

Bog je torej ustvaril moža in ženo, da iz njih
izide družina, da ifc vkupnega delovanja pridejo na
svet novi ljudje, otroci Božji, namenjeni po kratkem
življenju po volji nebeškega Očeta priti v večno bla-
ženstvo v nebesih.

b) Družina.

Prav za prav smo vsi ena velika družina Božja.
Zato smo pa tudi dolžni, da se med seboj ljubimo,
kakor otroci enega Očeta, kakor bratje in sestre. In

54

zares, ljubezen do bližnjega obsega vse ljudi na svetu,
nikdo ni izvzet.

To je sicer res in posebno krščanstvo to splošno
ljubezen od nas zahteva. Vendar pa že po naravnih
postavah nismo zavezani vse ljudi enako ljubiti. Bolj
srčno ljubimo one, ki so bolj tešno zvezani z nami.
Bolj ljubimo one, kil so naše vere, one, ki so naše
narodnosti, one, ki so z nami v isti deželi, v isti žup¬
niji, v isti vasi. Ta večja ljubezen je po naravi, ker
nas združuje več zunanjih vezi, pa bolj enako misli'-
mo in čutimo, vkup se veselimo in žalostimo.

Največja ljubezen je po Božji in naravni postavi
med onimi, ki so si sorodni po krvi, ker imajo iste
starše, ali iste dede, ali iste pradede. To sorodstvo
se je štelo včasih do več kolen; sedaj se pa daljnje
sorodstvo že pozablja; živo v spominu in uvaženo je
sorodstvo najbolj do drugega, deloma do četrtega
kolena. Do teh še velja posebna ljubezen.

Ker je pa taka ljubezen jako važna za mirno in
veselo skupno življenje, zato jo Cerkev po volji Božji
kar le more razširja. Odtod pride prepoved možiti
in ženiti se med sorodniki do četrtega kolena. Naj se
po zakonu ta večja ljubezen razteza na vedno nove
družine in jih vedno več v sebi oklepa.

Največja ljubezen je pa v družini med brati ih
sestrami, ki imajo iste starše, med otroci in starši,
med možem in ženo. Mož in žena, oče in mati sta
združena v sveti ljubezni, kateri je dala Cerkev svoj
blagoslov, da, združena sta v sveti zvezi, katero je
sam Zveličar povišal na čast svetega Zakramenta.

Tako združena si pomagata v vseh potrebah čas¬
nega življenja; oče dela na polju, v gozdu, v obrtu, v
trgovini; mati pa oskrbljuje vse, kar je v hiši, ona
skrbi za obleko, za hrano, za hišni red, za hišno
snago. Vkupno nosita breme življenja in breme
poklica, vse si med seboj delita, veselje in žalost, trud
in počitek. Pa tudi za večnost drug drugemu poma¬
gata z molitvijo, z lepim zgledom, z opominom in z
drugimi dobrimi deli, posebno s skupnim trudom

55

in skupno skrbjo za otroke, ki jima jih je dal dobri

Bog.

Zakonsko življenje ima namreč tudi to nalogo,
da se po njem in edino po njem razmnožuje rod člo¬
veški na zemlji. Tako je Bog določil od začetka, ko
je ustvaril Adama in Evo, jih združil v tesno zvezo
in jih blagoslovil, ter jima rekel, naj napolnita
zemljo. Namen, ki ga je dal Bog prvi družini, velja
za vse družine vseh časov, vseh krajev in vseh naro¬
dov. Edino zakonskemu možu in njegovi zakonski
ženi je dal Bog pravico do one tesne združitve, ki je
vir novega življenja. Gorje mu, kdor bi take združitve
iskal zunaj zakona!

c) Želja po zakonu.

Sedaj boš pa tudi Ti, krščanska dekle, razumela
neke posebne želje, neko novo, poprej nepoznano hre¬
penenje, ki se Ti vzbuja v srcu sedaj, ko telesno dozo¬
revaš.

Ljubezen se Ti vzbuja. Ti ljubiš Svojega bliž¬
njega in mu pomagaš; Ti ljubiš Svoje sorodnike, pa
rada k njim zahajaš; še bolj ljubiš Svoje brate, Svoje
sestre in Svoje starše. Toda ta ljubezen Ti ne zado¬
stuje. Želiš si še bolj tesne zveze, želiš si pomočnika
za prihodnje življenje, želiš si druga, kateremu bi
mogla odkriti vse Svoje srce, s katerim bi potovala
po temnih stezah življenja, da bi z njim vred lažje
prišla do zadnjega cilja v večnosti; želiš, da si z njim
ustanoviš novo družino, da se z njim te ljube druži¬
nice veseliš, z njim zanjo skrbiš in trpiš, da jo z njim
pripelješ do časne in večne sreče.

Ali ni res, da se Ti take želje večkrat vzbujajo,
da so tem bolj silne, čim bolj dozorevaš telesno, da so
posebno živahne tedaj, ko Ti odmrjo starši, ko Te
zapuščajo bratje in sestre? Nevidna roka Te vleče v
zakonski stan. Vedi, da te misli in želje so svete, Bog
Ti jih je zasadil v srce. Le oskruniti jih nikar!

56

d) P r i p r a v a za zakon.

Ko tako dozorevaš in čakaš svetega zakona, se
nanj marljivo pripravljaj, da boš kdaj dobra gospo¬
dinja, ljubezniva žena in srečna mati. Kaj ne, saj
tako želiš?

Ako zares želiš, tudi tako živi, da se Ti želje
izpolnijo. Pred vsem se uči premagovati strasti. Ako
je žena svojeglavna, jezljiva, lena, zapravljiva,
hudobna, o kako nesrečen je zakonski stan! o gorje
možu, gorje otrokom! Zato se premaguj vsak dan in
živi kakor sem Ti že zgoraj opisal.

Prav posebno Te prosim, da premaguješ svoje-
glavnost. Le poglej po hišah! O kako žalostno je
tam, kjer je žena svojeglavna! Ako ni vse po njeni
volji, koj je huda in jezna, koj vpije, zmerja, kolne,
koj žali moža in razburja otroke; mož užaljen ne
molči, pa tudi vpije, kolne, razgraja, morda odide in
se napije; otroci se jeze, odgovarjajo, kljubujejo, so
na mater hudi, jih ne ljubijo, ampak celo kolnejo,
kakor so se od matere naučili. To je grozno, kaj ne?

Da ne boš tako nesrečna Ti in da ne bo tako
nesrečna Tvoja družina, premaguj svojeglavnost
sedaj doma, dokler si v domači družini pri starših,
pri bratih in sestrah. Zjutraj pri molitvi skleni, da
podnevi ne boš več tako svojeglavna kakor si bila
do sedaj, ne do staršev, ne do bratov in sestra, ampak
da hočeš izpolnjevati voljo staršev v pokorščini, da
hočeš z brati in sestrami biti vljudna, popustljiva in
jim rada ustreči; skleni, da boš zatirala jezo, ako se
Ti bo vzbujevala, kadar ne bo vse po Tvoji glavi in
da se ne boš pustila zavesti', da bi vedoma vpila,
razgrajala, klela. Prosi za pomoč krotko Srce Jezu¬
sovo in krotko Devico Marijo. Tako stori z vsako
strastjo, pa jo boš kmalu premagala.

Prizadevaj se za pobožnost. Moli rada, moli sveti
rožnivenec, hodi rada k sveti maši in pridigi, h
krščanskemu nauku, k svetim Zakramentom; rada
se pomudi pred tabernakeljnom in odkrivaj Gospodu
Jezusu vse težave, bridkosti, pa tudi rane in želje

57

Svojega srca. Krščanski nauk moraš posebno dobro
znati, ako hočeš, da boš kdaj zares dobra krščanska
mati Svojih otrok.

Uči se gospodinjstva. Kuhati, kruh peči, krpati,
šivati, plesti, prati, dela na vrtu, na polju, v hlevu,
vse to moraš znati, le dobro se jih nauči, le rada jih
opravljaj. Pazi na snago po hiši, v omarah, pri obleki
in povsod; ne štedi vode.

Pa tudi na Svoje telo moraš paziti. S pridnim
delom si ga boš utrdila; ne boj se vsakega vetrca, da
ne boš preveč mehkužna. Okoli pasu se nikar preveč
ne stiskaj, ampak pusti, da se Ti telo lepo naravno
razvije. Ako bi se stiskala, ker bi neumno želela biti
prav tanka in vitka, bi si pokvarila ravno tisti del
telesa, ki je za mater važen in bila bi sama vzrok,
da Ti bo v zakonskem stanu porod strašno mučen in
smrtnonevaren.

Za zdravje telesa skrbi pametno. Koristno je, ako
si telo večkrat umiješ, posebno poleti, ko si od tež¬
kega dela vsa s potom zamazana. Preden greš spat,
umij se hitro in sramežljivo po vsem telesu, potem
pa naglo v posteljo. Tako tudi pozimi lahko storiš, le
pazi, da se ne prehladiš.

Ne dotikaj se pa, telesa več, kakor je ravno
potrebno, da si ne razdražiš nevarnih občutkov in se
morda ne navadiš na oskrunjevanje Svojega lastnega
telesa. To bi bilo za telo škodljivo, pokvariti bi se Ti
mogla kri, opešati živci, oslabeti želodec, dobiti bi
mogla srčno napako; telo bi postalo nagnjeno na
pohotno poželjivost, domišljija bi se Ti umazala in
neprenehoma bi Te mučile nesramne misli. Vse te
slabosti bi Te mogle zadeti v manjši ali večji meri.
Zato je tako dotikanje Bog v šesti zapovedi prepo¬
vedal pod smrtnim grehom. Ta prepoved je torej Tebi
v največjo telesno in dušno korist; pa tudi Tvojim
otrokom v prihodnosti, ki bodo rojeni od sramežljive
in nepokvarjene matere bolj zdravega in ne tako
močno k poželjivosti nagnjenega telesa.

Morda si ta nevarni greh že začela? Morda Te
je nesrečna tovarišica zapeljala, ali pa si sama vanj

58

zabredla. Nevarnost za tako grešno nespodobnost je
pri dekletu posebno tedaj, ko se začenja takoimeno-
vani čas.

Naj ti o tem nekoliko omenim, da se boš znala
bolje varovati. Dotični čas se začne, ko telo prilično
dozori. Vsakega meseca se v telesu nabere krvi, ki
služi v hrano otroku, ako zakonsko mater Bog bla¬
goslovi in ji po očetovi ljubezni otroka podari. Ta kri
je vedno na razpolago; ako pa otroka ni, mora ob
svojem času iz telesa vun, kar se dogodi točno ob
mesecu. Ako se to v mesecu ne bi dogodilo, je telesno
zdravje v nevarnosti.

Mogla bi pa Ti sama temu pomanjkljaju kriva
biti, n. pr. ako bi se v tem času prehladila, bi v mrzli
vodi stala ali se v njej kopala, ako bi se močno pre¬
strašila, izredno veselila. Zato moraš na vse paziti.
Ako krvi o pravem času ni, polagaj si na trebuh prav
tople omote; ako jo je izredno preveč, polagaj si tja
hladne omote, katere zamenjaj takoj, ko postanejo
topli. Ako ne pomaga, moraš k zdravniku; le kmalu
ga poišči, da Te ne zadene kaka težka bolezen.

V tem času imaš morda težke noge, bolj si občut¬
ljiva in razdražljiva, vzburjajo se Ti živci: premaguj
se, in sicer tako, da nihče nič ne opazi. Ponos ženske
pač zahteva, da se ta čas prikriva in tudi domačih
nikdo zanj ne ve; zato se premaguj, saj vse hitro
mine.

Da ne ostane kri na telesu, ki se vname in peče
in Te spravi v nevarnost, da bi oskrunjevala Svoje
telo v lastno dušno in telesno škodo in v škodo otrok,
katere Ti bo Bog v zakonu dal, se v tem času hitro
in sramežljivo umivaj; in sicer ne s hladno, ampak
z mlačno vodo, ker hladna bi Ti 1  škodovala. Vzemi
čisto krpo ali pa gobo, da namen dosežeš. Zraven,
kakor sploh pri kopanju ali umivanju misli na Boga,
na Devico Marijo in zatrjuj, da nič drugega ne na¬
meravaš, kakor snago telesa, da se lažje obvaruješ
greha in bolj zdrava ostaneš.

59

e) Ženin pride.

Tako se pripravljaj na sveti zakonski stan in nje¬
gove imenitne naloge. Ko tako delaš in se prizadevaš,
da res krščansko živiš, se oglasi ženin. To je zate
izredno važen trenutek, zato naj Te opozorim, na kaj
moraš v tem času posebno paziti, da ne boš nesrečna.

Ako kak mladenič skrivaj za Teboj plazi, Te na
samotne izprehode vabi, Te išče morda zvečer, celo
ponoči, prosim Te, zavrni ga odločno, spodi ga, ne
spuščaj se z njim v pogovor. Veruj mi, mladenič Tebi
laže in lazi okoli Tebe, da bi Te užival in zlorabil.
Da bi to dosegel, se Ti hlini', Ti sladko govori, zlate
gradove in zakon obeta. Ne veruj, odpodi ga, beži od
njega, ne oglasi se mu. Ako tega ne storiš, boš grešila,
boš nesrečna, boš omadeževala Svojo dušo in oskru¬
njeno Ti bo Tvoje telo. V takem času moli, moli in
zopet moli, da v izkušnjavi ne padeš; moli posebno k
Devici Mariji in k presvetemu Srcu Jezusovemu!

Ako pa pride mladenič k Tvojim staršem, jim
pove, da potrebuje žene, da mora kmalu biti poroka
in jih popraša, bi li hoteli Tebe' dati in bi ga li Ti
hotela vzeti; vedi, da to je pravi' ženin, vendar pa
marsikaj prav dobro preudari, preden se mu zaročiš
in mu zakon obljubiš. Kaj pa je treba preudariti?

Najpoprej poizvedi, kako on živi? Ne poslušaj
hudobnih jezikov, ki pogostokrat lažejo, ampak obrni
se na zaupne ljudi. Ako je ženin veren, hodi k zapo¬
vedani službi Božji, prejema svete Zakramente, ne
popiva nezmerno, ne ponočuje z nesramnimi tovariši,
ne zapeljuje deklet, spoštuje svoje starše, živi v lju¬
bezni z domačimi svojimi, tedaj bi mogla Ti z njim
biti srečna v zakonskem stanu za čas in za večnost.

Varuj se ga pa, ako izveš, da je s starši sirov, da
je z brati in sestrami v hudih prepirih, da doma in
pri delu grdo preklinja. Vedi, da bo tedaj tudi kot
mož s Teboj sirov, brezobziren, neotesan; pri naj¬
manjši priložnosti bo tudi nate kričal in Te pre¬
klinjal.

60

Varuj se ga tudi, ako je pijanec. Ako je mladenič
pijan pogostokrat, morda vsak teden, ako popiva
žganje, morda celo žganja od špirita, odbij ga, ne
meni se z njim! Ali nimaš pretužnih zgledov, kako
grozno je v hišah, kjer je gospodar pijanec! Kdo bi
mogel opisati tuge in bridkosti žene njegove, kdo
žalost in bedo otrok? Morda Ti obeta, da se bo v
zakonu poboljšal. Znaj, da se pijanec nikoli ne
poboljša; telo mu po pijači kar koprni; ako popije
prvo čašo, ne more se več zdržati, pa popije še drugo,
tretjo, dokler ni popolno pijan. Voljo ima morebiti
dobro, pijanstvo obsoja in preklinja, toda volja pijan-
čeva je tako slaba, da ga strast takoj premaga. Pija¬
nec se izpreobrne samo v tem slučaju, ako se pijači
popolnoma odpove; to je pa silno težko, skoraj nemo¬
goče; in ako tudi vztraja, da nekoliko časa ne pije,
vedno je v nevarnosti, da se ne povrne nazaj.

Poizvedi tudi, da li je ženin, zdrav? Ako je bolan,
bi bolezen mogli podedovati otroci, tudi Ti bi se
mogla okužiti. To velja o jetiki, o raku, o padavici,
o slabi pameti. Otrok bi utegnil podedovati te last¬
nosti, ali vsaj sprejemljivost za nje. Ako ljubiš sebe
in otroke, bolnega ženina odbij.

Ko bi bil ženin bolj slaboten, Ti pa tudi, nikar z
njim ne sklepaj zakona! Ker tudi otroci bi bili sla¬
botni. Isto velja, ako bi bila oba še premlada. V tem
slučaju bi še ne bilo dovolj razvito in močno Vajino
telo; kako pa bi se od slabih teles mogel poroditi
močan otrok? Otroci rojeni od telesno ne še dosti
razvitih staršev umrjo navadno, preden dorasejo, ali
pa hitro obole, imajo premalo krvi, telo jim je sploh
slabotno, živci so razdražljivi, pamet bolj slaba. Tudi
Vajina starost naj ne bo prerazlična, n. pr. mlada
žena in star mož. V tem slučaju bi bila nevarnost za
otroke in tudi nevarnost prešestvovanja.

Tildi se ne svetuje zakon z bližnjim sorodnikom.
Posledice so večkrat jako nepovoljne: nepopolno spo¬
četje, prezgoden porod, nakaženost otrok, nagnjenje
k živčnim boleznim, posebno h gluhonemosti, histe¬
riji in padavici, slaba pamet, umrljivost, jetičnost.


61

Ako so starši nagnjeni h kaki bolezni, se ta nag¬
njenost kaj lahko prenese na otroke; rado se dogodi,
da je zakon nerodoviten ali da se otroci rode bole¬
havi. Take hude posledice prihajajo prav rade, ako
se stric poroči z nečakinjo, ali teta z nečakom, ali
bratranec s sestrično. V bolj oddaljenih kolenih je
nevarnost manjša. Zmanjša se pa tudi nevarnost,
ako sta mož in žena popolnoma zdrava na umu in
na telesu. Kolikor bolj različne krvi sta oče in mati,
toliko bolj krepki in zdravi so njuni otroci.

Krščanska dekle! na vse te okolnosti pazi, preden
se zavežeš! Ako se pa zavežeš in zakon obljubiš, je
ta zveza častna in poštena za oba, za starše obeh,
ker je očitna, sklenjena pri belem dnevu in je le prvi
potrebni korak do svetega zakona, ki se bo kmalu
sklenil.

Da bodo pa zaroke cerkveno veljavne, odidita k
župniku, da napravi zaročno listino, katero podpišeta
ženin in nevesta, pa tudi župnik in še ena priča. Ako
pa ne moreta k župniku, napravita zaročno listino
lahko doma; toda v tem slučaju jo morata podpisati
oba in pa še dve priči.

Nauke za ženina in nevesto pa dobiš v drugi
knjižici, ki je namenjena »Ženinom in nevestam«.

12. Sveta čistost.

Gotovo že komaj čakaš, da Ti izpregovorim o
čednosti, katero kot poštena krščanska dekle najbolj
ljubiš in s katero se najbolj ponašaš. Mislim sveto
čistost.

Čistost je ona čednost, ki spolno naslajevanje
izključuje ali v pravih mejah drži. Spolno naslaje¬
vanje je po Stvarniku dano tisti zakonski zvezi, iz
katere se zarode otroci. Zato se pa po naravni postavi
nikdar ne sme želeti samo po sebi in nikdar zunaj
svetega zakona. Edino zakonski imajo od Boga pra¬
vico do one zveze, ki je potrebna, da se na zemlji
razmnožuje rod človeški; zato pa tudi do vsega, kar
je s to zvezo sklenjeno.

62

To spolno poželenje pripada naj hujšim strastem
in se začne vzbujati v mladeniču in v deklici, kakor
hitro telesno dozore in postanejo sposobni za zakon¬
ski stan. To poželenje pa še bolj vzplamti v telesu
onih, ki so bili zgodaj pohujšani, pa si ga morebiti
še od mladih nog sami netijo z nespodobnim poželji¬
vim dotikovanjem.

Zoper ta ogenj je dal Bog drugi ogenj, namreč
ogenj svete čistosti. To čednost obsega glavna, čednost
zmernosti. O zmernosti sem Ti že povedal, da je ona
čednost, katera našemu teženju po čednosti podeli
moč, da ga telesna naslajevanja ne zapeljejo in od
čednosti ne odvrnejo. Sem spada zmernost v jedi,
treznost v pijači in čistost v mesenem naslajevanju.

Kaj pa stori čednost svete čistosti v Tebi? Dokler
si dekle, Ti pomaga, da vsako meseno naslajevanje
popolnoma odbijaš, da ga v dekliškem stanu nikoli
radovoljno in vedoma ne poželiš, še manj pa dopu¬
stiš. Ko boš žena, Ti bo ta čednost čistosti pomagala,
da boš to naslajevanje želela, iskala in uživala edino
v mejah svetega zakona. V vdovskem stanu Ti bo
čistost meseno naslajevanje zop'et popolnoma od¬
bijala.

Kaj ne, sedaj razumeš, kako važna je čednost
svete čistosti. Ona Ti pomaga obraniti se hudega
poželenja tako, da ga nikoli radovoljno ne dopustiš,
pa se zato ogibaš vseh onih priložnosti, katere bi Ti
ga vznetile. Da se za to čednost, katero ljubiš, še
bolj vnameš, naj Te opozorim na njeno vrednost in
na njeno veliko korist zate.

a) Vrednost svete čistosti.

Ozriva se nekoliko po zgodovini, da vidiva, kako
ljudje sveto čistost cenijo. Povsod so neomadeževano
čistost cenili kot najvišje delo, ki je človeku mogoče,
kot nekaj nadzemeljskega, nekaj nebeškega, nekaj
Božjega.

Že v poganskih verah najdemo bogove, za katere
so izbirali deviške služabnike; ako pa nekaterim niso
prepovedali zakona, so jim vendar nalagali bolj ali

63

manj strogo vzdrževanje, kakor so bili v bolj ali
manj tesni zvezi s svetimi opravili. Vidiš, celo raz¬
uzdano poganstvo je sveti čistosti prisojalo svet
značaj.

Ako so pa že pogani tako visoko čislali čistost
izbrano iz naravnih nagibov, tedaj se ne čudi, ako
se v krščanstvu navdušeno slavi čistost izbrana iz
nadnaravnih nagibov, radi Boga, radi Jezusa, po
zgledu Device Marije.

Več je cerkvenih očetov, ki 1  so v proslavo čistosti .
napisali posebne knjige. Sv. Ambrož trdi, da daje
sveti Cerkvi poseben sijaj trojna čistost, namreč
čistost neomoženih, čistost zakonskih, pa čistost vdov
in vdovcev. Sv. Jeronim razlaga v tem zmislu priliko
o semenu in sejavcu. On pravi, da rodovitna zemlja
so one duše, na katerih raste sad svete čistosti, toda
s to razliko, da čistost v zakonu obrodi trideseteri, v
vdovskem stanu šestdeseteri in v deviškem stoteri
sad. Sv. Efrern nazivlje device najlepše cvetlice na
vrtu svete Cerkve, izbrana, snežnobela jagnjeta v
čredi Jezusovi. Vsi učitelji slave posebno one, ki so
sveto čistost ohranili neomadeževano do groba.

Tako je sveta Cerkev čistost vedno cenila in po¬
vzdigovala. Častitljiv je zakonski stan, vendar stan
čistosti se nad njega povišuje. In zares, ali Ti ne
pove že Tvoj naravni čut, da je obvarovana in ne-
omadeževana čistost nekaj tako plemenitega, skriv¬
nostnega, nebeškega, da spoštovanje izsili celo pri
umazanih i'azuzdancili. In ako razuzdanec svoja
umazana usta odpre, pa zoper čisto deklico govori,
on stori to, ker čistost deklice obsoja njega, ker v
ogledalu čistosti vidi svojo gnusobo; toda akoravno
z jezikom zoper čistost govori, v srcu jo občuduje in
zavida nedolžnega za srečo, ki jo je sam zapravil.

Ker Cerkev čistost tako visoko ceni, zato ni čuda,
da je vzcvetela povsod, kamorkoli se je Cerkev raz¬
širila. V Afriki, v Aziji, v Evropi so se mesta in
puščave napolnjevale z verniki, ki so samo po tem
koprneli, da bi že na zemlji živeli tako čisto, kakor
blaženi v nebesih. Med trnjem poganskih gnusob je

64

krščanska čistost razvijala svojo nebeško krasoto.
Da, vsa stoletja nam izpričujejo, da so bili vedno
mladeniči in dekleta, ki so se odpovedali ugodnemu
življenju in odbrali si čistost, da so hoteli rajši
umreti, kakor pa zapraviti sveto čistost.

Ako že ljudje tako visoko cenijo sveto čistost,
kako visoko jo ceni šele Bog ! Čednost ima pred
Bogom toliko več veljave, kolikor bolj se približuje
Njegovi bitnosti; Bog je pa čist duh; kolikor bolj čist
je torej človek, toliko bolj je Bogu podoben. Sveti
Duh sam trdi: »Čistost pripelje prav blizu k Bogu.«

Kristus daje čistosti prednost nad zakonskim
stanom. In ko hvali deviško čistost, pove, da je ta
čistost posebna milost, katera se le izvoljenim dušam
podeljuje. Saj je rekel: »Ne razume vsakdo te besede,
ampak le oni, katerim je dano.« Misli pa na vedno
devištvo.

Bog nam tudi z dejanji dokazuje, kako čisla
sveto čistost. Ko je prišel od vekomaj določeni čas,
da se Sin Božji včloveči, izbral si je deviško Mater,
kakor da bi pri vsaki drugi sijaj Njegovega Božan¬
stva potemnel.

Prihod Zveličarjev oznanja deviški Janez Krst¬
nik; rednik Njegov je deviški Jožef, najmilejši učenec
deviški Janez Evangelist. In na kaj gleda Gospod,
ko odbira apostole? Na imeniten stan? na učenost in
zgovornost? Ne! ampak na čistost in zdržnost.

Tri leta je imel apostole pri sebi. Potrpel je z
njihovimi slabostmi; eden Ga je izdal, drugi trikrat
zatajil: toda nečistnika med apostoli ni bilo. Njega
samega so obrekovali, da ljudi vzburja, da je goljuf,
da soboto oskrunja, da je bogokletnik. On je molčal;
nikoli pa ni dopustil, da bi se o Njegovi deviški čfsto-
sti izrekel najmanjši sum. O kako sveta, mila,
čarobna mora biti čednost čistosti, ako se pri pogledu
na njo razigra samo srce Božje!

Krščanska dekle! ali se ne boš prizadevala z.
vsemi močmi, da si ohraniš sveto čistost neomade-
ževano, neoskrunjeno? Tudi Ti moraš biti v onem
čistem rodu, katerega sam Sveti Duh takole slavi:

65

»O kako lep je čist rod v svetlobi! zakaj njegov
spomin je večen, ker je spoznan pri Bogu in pri
ljudeh. Ako je pričujoč, ga posnemajo; kadar se pa
odtegne očesu, po njem hrepenijo, in kronan veko¬
maj obhaja zmago, ker je zmagal boj za plačilo ne-
omadeževanih.« (Modr. 4, 1—2.)

b) Sadovi svete čistosti.

Cula si, kako sveto čistost cenijo pogani, krist¬
jani in sam Bog. Da boš to čednost še bolj ljubila in
še bolj skrbno varovala, poglej še na sadove, katere
ona obrodi.

Sloveči zdravnik Hufeland se poprašuje, zakaj
toliko ljudi pred časom umrje. Odgovori, da jih za¬
mori razuzdanost, ker ona razjeda življenje in slabi
življensko moč. Iz tega sledi, da je čistost obvaro¬
vana posebno v mladosti prav posebno dober pripo¬
moček za zdravje in dolgo življenje.

Zraven tega je čistost tudi vir miru, dušnega
veselja in prave zadovoljnosti, kar tudi življenj'e
krepi in podaljšuje.

In kako dobro ime boš uživala pri ljudeh daleč
na okoli, ako si obvaruješ neomadeževano čistost ves
čas Svojega mladega življenja! Ako imaš morda
kake pomanjkljivosti in slabosti, vendar si lahko
vsekakor ponosna, ako si čistega življenja, ker v tej
čistosti imaš neprecenljivo bogastvo. Ko bi pa imela
vse prednosti in vse lepote, ne pa neomadeževane
čistosti, potemnjena je Tvoja prava lepota, zakopan
je Tvoj naj drago cenejši zaklad, zapravljena najbolj
sladka sreča Tvojega življenja; Ti si' pobeljen grob,
zunaj bogat in lep, znotraj poln gnilobe in trohnobe.

Čistost pospešuje pravo izobrazbo duha. Da,
čistost in krščanska modrost sta dve sestri. Znanje
moreš imeti tudi brez čistosti, toda prave modrosti
ne, ker modrost ne prebiva v telesu, ki služi' grehu.
Najbolj sloveči zdravniki trdijo in vsakdanja iz¬
kušnja uči, da po razuzdanosti dušne moči nekako
otrpnejo in izgube svoj polet za vse, kar je lepo,

5

Dekletom, 2. izd.

66

vzvišeno in da začne vse ostale moči prevladovati
živinska stran življenja. Ako je v srcu deklice zavla¬
dala nečistost, postane skoraj nemogoča naporna
marljivost, domačnost, prava izolika duha in srca,
sploh vsako resno delo; vse njeno mišljenje se suče
okoli nasladnega uživanja, vse jo vleče v tovarišije,
kjer se zabava in veseli in uživa pohvale, katere se
ji obilno dele.

Zdržnost pa je trdna podlaga, na kateri se razvija
vsaka čednost, ona razsvetljuje duha, ona odpre srce,
da je sprejemljivo za vse, kar je lepo in plemenito in
poda duši poleta, da se prav lahko dvigne k Bogu
v nebeške višave in se peča z Božjimi stvarmi.

Tako mili in dragoceni so že naravni darovi
svete čistosti. Kaj pa šele nadnaravni?

Brez čistosti ni prijateljstva z Bogom. Pravo pri¬
jateljstvo je tam, kjer je enakost ali vsaj podobnost.
Človek pa, ki se vda nečistosti, odstopi od življenja
duha, se pogrezne v mesenost in zato ne more imeti
prijateljstva z Bogom, ki je čist duh. Nič pa ni', kar
bi nas tako lahko in tako tesno z Bogom združilo,
kakor je sveta čistost, ki nas stori Bogu podobne in
dopadljive.

Čistost je poseben znak svetosti. Sveti Pavel piše:
»To je volja Božja, Vaše posvečenje: da se namreč
zdržite nečistosti in da zna vsakdo svoje telo ohraniti
v svetosti in časti; ker Bog nas ni poklical k nečisto¬
sti, ampak k posvečenju«.

Lahko spoznaš, da svetosti daje čistost poseben
sijaj. Oh, koliko je treba vojskovanja in neprestanega
prizadevanja, ako hočeš ohraniti čistost! To so celo
pogani dobro čutili. Deviško boginjo so slikali s
ščitom in sulico, v znak da brez boja ni čistosti.
Krščanski učitelji pa prispodabljajo čistost z muče-
ništvom. Sveti Ambrož piše: »Čistost ni samo zato
vsega spoštovanja vredna, ker se dobi pri mučencih,
ampak ker napravi mučence«. In ravno čistost v
mladih letih zasluži to pohvalo. Saj so ravno v mla¬
dosti strasti najbolj silne in nevarnosti najbolj
grozne, torej borbe najbolj silovite.

67

Da, reči moramo, da so boji za sveto čistost hujši
od onih v mučeništvu. Mučenci so dosegli krono po
kratkem trpljenju, za sveto čistost pa traja naporni
boj do konca življenja. In kdo bi ugovarjal trditvi,
da so zamamljiva uživanja bolj nevarna od krutih
preganjanj? Čistost torej ustvarja mučence.

Še več: iz slabega človeka naredi ona angela.
Tako uče sveti očetje, naslanjajoč se na besede
Zveličarjeve: »Ob vstajenju se ne bodo ne ženili, ne
možile, temuč bodo kakor angeli Božji v nebesih.«
In to velja prav posebno o čistosti v mladih letih.
Čistost mladine je bolj blizu oni angelov, ker mladine
svet še ni tako močno oskrunil.

Ali moremo čistost še bolj pohvaliti? Da! Sveti
učeniki trdijo, da čistost povzdigne človeka nad
angele. Zakaj? Oni pravijo: čist človek se razlikuje
od angela; toda ta razlika obstoji le v tem, da je pri
angelu čistost dar in sreča, pri človeku pa čednost
in zasluga. Ni čuda, če so angeli čisti! Saj so čisti
duhovi, niso navezani na umrljivo in v grehu spočeto
telo. Toda da ostane čist človek, ki biva v telesu
polnem poželjivosti, v telesu, čigar počutki pohotnost
vzbujajo in ki mora prebivati na zemlji sredi nečistih
bitij, da tak človek ostane čist, to prekosi vse na¬
ravne moči, je nekako čudežno, povzdigne človeka
riad angele in ga Bogu prav posebno približa.

Ali ne trdimo prav, če trdimo, da čist mladenič,
čista dekle zasluži spoštovanje, ljubezen, občudo¬
vanje?

Zato se pa ne čudi, ako v zgodovini vidiš, da se
je Bog ravno čistih duš posluževal v dosego Svojih
najbolj vzvišenih namenov. Kdo je poganskim naro¬
dom dal apostole? Kdo ubogim in sirotam dobrotnike
in matere? Kdo zapuščeni in zanemarjeni mladini
učitelje in vzgojitelje? Kdo padlim dobre pastarice?
Kdo bolnikom in nesrečnikom usmiljenih skrbnic?
Ali niso to ravno one osebe obojega spola, ki so se
zavezale za deviško čistost?

Ako pa že v tem življenju pripelje čistost človeka
tako blizu k Bogu in ako dobi že na zemlji tako lepo

5 *

68

plačilo, kaj bo šele v večnosti! Sam Kristus uči:
»Blaženi, ki so čistega srca, ker oni bodo Boga gle¬
dali.« Čisti so pravi otroci Božji, torej tudi dediči
nebes. Vsem svetnikom je pripravljeno v nebesih
slavno plačilo; toda deviškim je zraven tega obljub¬
ljeno še prav posebno plačilo. Deviški sveti Janez jih
je zamaknjen videl, kako imajo zapisano na čelu ime
Jagnjeta in ime Njegovega Očeta, potem piše o njih:

»In sem slišal glas z neba, kakor glas veliko voda
in glas velikega groma. In so peli kakor nekako novo
pesem pred sedežem in pred starejšinami; in nihče
ni mogel peti pesmi razen onih stoštiriinštirideset
tisoč, kateri so bili odkupljeni z zemlje; ti so, kateri
se niso z ženami ognusili, device so. Ti hodijo za
Jagnjetom, kamor gre; ti so odkupljeni izmed ljudi,
prvine Bogu in Jagnjetu in v njihovih ustih se ni
našla laž; zakaj brez madeža so pred sedežem Bož¬
jim.« (Janez Raz. 14, 1—5.)

Sveta čistost je torej zares rodoviten vir najvišjih
milosti v tem in onem življenju in vse, kar se visoko
ceni, se nikakor ne more prispodobiti s čisto dušo.

Krščanska dekle! premisli, kar sem Ti napisal o
sveti čistosti! Ali se ne boš vnela in sklenila, da
deviško čistost ohraniš gotovo do poroke, morda do
smrti ?

c) Deviška čistost.

Govorila sva sedaj o čistosti. Čistost Te v nevar¬
nih mladih letih varuje proti poželenju telesnega
naslajevanja, katero je po volji Božji namenjeno le
zakonskim pri njihovi sveti' zakonski ljubezni. Kaj
pa, poprašuješ, ali je zakonsko življenje zoper
sveto čistost, ali se z njim sveta čistost pokaži?
Nikakor ne! To ne more biti! Saj je vsako radovoljno
dejanje zoper sveto čistost greh, zakonski stan pa
vendar ni stan greha! Da, tudi v zakonu se neguje
sveta čistost in varuje zakonske, da poželenju po
spolnem naslajevanju zadostujejo edino v mejah
svetega zakona. Kar je treba storiti, da se na zemlji
pomnožuje človeški rod, pomnožujejo otroci Božji in

69

nebesa napolnjujejo s svetniki, to ni nič zoper sveto
čistost, marveč po pravicah svetega zakonskega stanu
v dosego njegovih visokih namenov.

Pač pa se z zakonskim življenjem uniči deviška
čistost. Kaj pa je deviška čistost? Ona je trden sklep
zdržati se vsakega spolnega dejanja vse dni do smrti.
Kdor tak trden sklep stori, v njem je deviška čistost
kot čednost. Kdor pa živi v deviški čistosti, pa misli
stopiti v sveti zakon, ko pride prava priložnost, temu
se deviška čistost ne vpošteva kot čednost in tudi ne
bo dobil plačila deviške čistosti.

Za tako deviško čistost pa ni vsak človek zave¬
zan, ne zapoveduje je nobena postava, ne Božja, ne
cerkvena, ampak je samo evangeljski svet za one, ki
so poklicani prizadevati se za posebno visoko krščan¬
sko popolnost. Ako pa deviška čistost ni zapovedana,
tudi ni dolžnost držati jo vedno. Vendar so pa deja¬
nja zoper devištvo po Božji postavi dovoljena edino
v svetem zakonu radi njegovih vzvišenih namenov.
Po zakonskem življenju se torej izgubi deviška
čistost, ki ni zapovedana, ne izgubi se pa čistost
sama po sebi, ki je zapovedana.

Deviška čistost pa doseže kot čednost svoj vrhu¬
nec, ako se deviška oseba za njo zaveže z večno
obljubo, posebno ako se tako zaveže v redovniškem
poklicu. Čednosti na tej višini ne pozna nobena vera,
razen edino katoliška vera. Le v katoliški Cerkvi so
mnogoštevilne device obojega spola, ki so iz ljubezni
do Jezusa storile pravo obljubo deviške čistosti do
konca življenja, saj ima pa tudi edino ona kruh živ¬
ljenja in vino, iz katerega se device razvijajo.

Čednost deviške čistosti pa moreš tudi v svetu
imeti, ako trdno skleneš, da spolnega naslajevanja ne
boš dopustila, pa tudi ne radovoljno poželela, in sicer
do smrti. Srečna si, ako tak poklic v sebi čutiš! Trpela
boš, morda se Ti bo svet posmehoval, toda ne plaši
se in le vsak dan daruj iznova vso ljubezen Svojega
srca Jezusu Kristusu. O kako srečna bo Tvoja smrt!
Kako blažena Tvoja večnost!

70

13. Gnusna nečistost.

Odlašal sem do konca, toda sedaj ne morem več:
moram Ti pisati o gnusni nečistosti, da se je obva¬
ruješ, ali pa, ako si morda vanjo zabredla, da se iz nje
pogumno izkoplješ. Prekrižaj se, zdihni k prečisti
Devici Mariji in potem prečitaj pazljivo, kar Ti bom
povedal o tem grehu, o njegovih vzrokih in prilikah.

a) Greh nečistosti.

Rad bi Te prav natančno poučil, kaj je greh ne¬
čistosti. Vedi, da zoper sveto čistost greši, kdor
neredno poželi uživanje mesenega dejanja.

Vprašala boš, kaj' je to: neredno poželeti? Ne¬
redno poželi meseno naslajevanje, kdor ga poželi
drugače, kakor je po naravni in Božji postavi name¬
njeno. Po naravni in Božji postavi je pa namenjeno
edino v zakonu za moža in ženo, ki se združita v
pravi namen svetega zakona, namreč v namen, da se
razmnoži človeški rod na zemlji.

Po tem uživanju človeška narava silno hrepeni;
dovoljeno je pa edinole v zakonskem stanu. Razlog
tej naravni in Božji' postavi je, da se zagotovi obsta¬
nek človeškega rodu na zemlji. Imeti otroke, imeti
morda mnogo otrok, jih vzgojevati in za nje skrbeti,
je silno težko, mučno in naporno. Mnogi bi se takega
napornega truda prestrašili, pa ne bi stopili v zakon,
ko bi ne bilo v zakonski zvezi tega užitka in ko bi se
ta užitek mogel in smel iskati tudi zunaj zakona.
Toda ta silna, skoraj nepremagljiva želja po tem uži¬
vanju nagne večino ljudi, da radi stopijo v sveti
zakon, se otrok vesele in zagotove obstanek člove¬
škega rodu.

Kako važna, za obstanek človeškega rodu prepo¬
trebna je torej ta Božja in naravna postava! Kako
hudo se pa zoper to prevažno postavo pregreši, Kdor
to naslajevanje išče zunaj zakona, dokler je še v pro¬
stem stanu, ali ga išče v zakonu, toda ne po namenu
svete zakonske združitve, da bi se po njej iz zakonske
žene rodili otroci.

71

Kaj ne, sedaj razumeš, kaj je greh nečistosti. Že
ime samo nam vzbuja nekak gnus. In zares, v tem
grehu je nesramnost in telesna nesnažnost. Nesramen
je tisti, ki ima radovoljno misli, poglede in dotiko-
vanja, katera mu zdražijo spolno poželenje in vzbude
v telesu ono naslajevanje; z tega pa izvira tudi kar
naravnost telesna umazanost. Zato se nam ta greh
studi in gnusi.

Zraven pomisli pa še na eno nevarno okolnost.
Nespodobne misli in želje vzbude po živcih nespo¬
dobne počutke; nespodobni počutki pa vzbude enake
misli in želje. To lahko sama čutiš, kako je v člo¬
veku vse v zvezi. Odtod pa sledi, da pešajo telesni
živci, posebno hrbtenični mozeg in možgani, če se po
nespodobnih mislih in predstavah ali počutkih vedno
in vedno razdražujejo. Celo hude bolezni se izležejo.
Dokaz so nam bolnišnice in norišnice.

Sedaj se ne boš več čudila, zakaj je šesta zapo¬
ved Božja tako stroga in smrtno greši vsakdo, kdor
v svojih mislih in delih to nepostavno uživanje
naravnost išče in hoče, ali kdor to uživanje, vzbujeno
brez njegove volje rad ima in veselo uživa. Preveč
hude so posledice tega greha, preveč razdirajo dušne
in telesne moči, preveč pogubno vplivajo tudi na
zarod. Ako so si starši z razuzdanostjo pokvarili po¬
polno telesno zdravje, so otroci njihovi slabih živ¬
cev in na nečistost posebno nagnjeni.

Pred izvirnim grehom naši prvi starši niso obču¬
tili te poželjivosti. Bog jo jima je zadržal po posebni
Svoji milosti. Ko pa sta grešila, sta to Božjo milost
izgubila in poželjivost se je začela v njunih telesih.
To nam namigne sveto pismo, ko pravi, da sta Adam
in Eva po grehu spoznala, da sta naga in sta si nagoto
pokrila.

b) Vzroki greha.

V nečisti greh zabrede premnogo ljudi, in sicer
prav zgodaj. Nekateri so zapeljani in pohujšani, drugi
se ga pa nauče sami ob času, ko telo spolno dozoreva.
Spočetka se greha morda še ne zavedajo; ko se ga pa

72

zavedo, jim je prišel že v navado. Navado sploh
odpraviti je vselej težko, najbolj težko pa je odpra¬
viti in zatreti ravno to navado.

Ti želiš, da se greha obvaruješ, ali da se ga zopet
odvadiš. V ta namen je pa važno, da veš, kaj nape¬
ljuje k temu grehu; ker le tedaj boš razumela in upo-
rabljaja nasvetovane potrebne pomočke.

1. Izprijen spolni nagon.

Pravi vzrok in takorekoč vir tega greha je izpri¬
jen spolni nagon. Nagon zveze z drugim spolom v
zakonski ljubezni za ohranitev človeškega rodu in za
medsebojno pomoč v telesnih in dušnih, časnih in
večnih potrebah življenja je naraven, položen v člo¬
veka od samega Stvarnika. Toda le prelahko se ta
nagon izpridi, da ne vidi in ne poželi drugega kakor
telesno uživanje, kateremu hoče zadostiti in zadovo¬
ljiti kakorkoli, ne pa iskati ga edino v zakonskem
stanu kot dodano in podrejeno zakonski zvezi, ki ima
vzvišen namen, da se ohrani in pomnoži na zemlji
rod človeški, da se pomnoži število otrok Božjih in se
napolnijo sveta nebesa.

Da se naravni nagon tako lahko izpridi, to je
žalostna posledica izvirnega greha. V knjižici, pisani
staršem o vzgoji otrok, se podaja staršem navodilo,
kako naj otroke vzgajajo, da jih po možnosti obva¬
rujejo take izprijenosti. Otroci morejo kaj napačnega
videti ali čuti doma v domači hiši; morejo jih kar
naravnost pohujšati drugi pokvarjeni otroci ali pa
razuzdani odrasli; ali pa se morda še nevede pokva¬
rijo sami, ko jim telo spolno dozoreva in se jim vzbu¬
jajo občutki, do tega časa nepoznani.

Ko so se ti nepoznani občutki začeli vzbujati, se
razdražijo dotični živci v telesu; živci postajajo
vedno bolj razdražljivi, poželenje se razvija bolj in
bolj, pa se razvije v tako strast, da si nesrečnega člo¬
veka kar zasužnji in se mu ne more več upreti, pač
pa mu rad zadostuje in dela vse to, kar ga vzbuja.
Ker so pa ti živci v zvezi z možgani, se v možganih

73

vzbujajo nespodobne misli in nesramne želje, ki se le
prerade ponavljajo in same po sebi pri tikaj o pošte¬
nim mislim in željam doma in vsepovsod.

2. Misli, želje, dejanja.

Drugi vzrok grehu je vse, kar take občutke
vzbuja in s tem spolni nagon kvari. Nevarnost do
tega more biti že v Tebi sami.

Morda Ti pri Tvojih dnevnih opravilih prihajajo
v glavo nespodobne misli in želje, katerim se pre¬
puščaš in sanjariš. Sama čutiš, kako Ti tako sanjar¬
jenje vzbuja nespodobne občutke.

Razni občutki Te silno mikajo in vlečejo, pa si jih
z nespodobnim dotikovanjem še bolj vnemaš in raz¬
vijaš, nazadnje Ti postanejo poželjivi še pogledi, ki
tudi občutke vzbujajo ali povečujejo.

Take misli in želje so grešne; dotikovanja in
pogledi so tudi grešni; saj si hočeš z njimi vzbuditi
naslajevanje, ki Ti je po naravni in Božji postavi pre¬
povedano, saj si z njimi kvariš spolni nagon, saj si z
njimi razburjaš in kvariš živce v telesu, celo hrbte¬
nični mozeg in možgane, saj se z njimi vsa Tvoja
narava še bolj nagiba na slične, vedno bolj sramotne
misli in želje, dotikovanja in poglede.

Sedaj razumeš, zakaj so take misli in želje, zakaj
taka dotikovanja svojega telesa in pogledi nanj smr¬
ten greh. Ni pa greh dotikovanje, ki je potrebno, da
se telo umije in očisti; greh, saj smrten greh bi tudi
ne bil hiter, nagel, površen pogled ali dotikljaj, sicer
ne ravno iz potrebe, pač pa iz lahkoumnosti ali rado¬
vednosti; vendar bi bil nevaren, da se Ti občutki ne
zbude in bi vanje privolila, kar bi bilo greh. Zato se
pa dekle, zares nedolžna in sramežljiva, tega ogiba.

3. Slabe tovarišije.

Vzroki za nečisti greh morejo pa tudi zunaj Tebe
biti. Taki vzroki so vse one okolnosti, ki Ti vzbujajo
nespodobne misli in pp njih občutke, pa Ti škodujejo
na duši in na telesu.

74

Tak vzrok so slabe tovarišije. Tovarišije so pa
slabe, ako se shajajo pokvarjena dekleta, pa o spol¬
nih stvareh poželjivo govore. Še bolj nevarni so
sestanki mladeničev in deklet v raznih hišah, po
gostilnah, in tudi pri nočnih opravilih, na primer:
kadar se proso mane, češplje lupijo, da, celo pri čuva¬
nju mrličev. Nehote se vzbujajo misli na drugi spol,
vzbujajo se želje po prepovedanem uživanju. Odtod
poželjivi, ljubeznivi pogledi, nespodobne šale o spol¬
nih in zakonskih stvareh, zaljubljene pesmi, nazadnje
morda celo nespodobna dejanja, ker vzbujeno pože¬
lenje mladeniča silno vleče k nespodobnemu dejanju,
dekletu pa zmanjšuje sramežljivost, da ne 'beži.
Odtod se poveča nagnjenost h grehu v telesu in v
duši; vzbujajo se misli in želje, ki Te nadlegujejo
tudi potem, ko si sama. Zato pa vedi, da smrtno gre¬
šiš, ako v take nevarnosti vedoma zahajaš.

4. Plesi.

Posebno bogat vir nečistosti so plesi. Nič ni gre¬
šno poskočiti. Toda ples ni zato mikaven in Te silno
privlači, ker tam poskočiš, ampak zato, ker Te tam
čaka spolno uživanje. Plesavci radi nespodobno
govore, saj gore poželjivega ognja, srce jim je te pože-
ljivosti polno. Mesenost se še bolj vnema, ko se mla¬
denič in dekle pripravita za ples: roke okoli teles,
telo telesu tako blizu — ali je mogoče, da pohotnost
ne bi vzplamtela do vrhunca? In kako pogostokrat se
med plesom dogajajo razne nespodobnosti? Posebno
tam, kamor sme priti, kdorkoli hoče. Nevarnost
raste, ako traja ples pozno v< noč, ako traja morda do
jutra, ako je dekle bolj gizdavo, morda celo manj
sramežljivo oblečena, ako je kri razgreta od plesa in
vina, ako je glava zmešana od pijače in glasbe. Ple¬
savci pozabijo na Boga, na vest, na poštenost in mis¬
lijo edino na telesno uživanje. In, ali se ne dogodi
rado, da plesavca in plesavko premoti strast in si
poiščeta samotnih, temnih krajev?

75

Krščanska dekle! ali si že plesala? Morda nikoli
še, ker si premlada, toda mika, vleče Te! Še si srečna,
še nisi okusila strupenega, opojnega strupa: prema¬
guj se; ako ljubiš sveto sramežljivost in čistost, ne
hodi na ples! Veruj meni, ki Te svarim radi ravnokar
opisanih vzrokov. Toda morda Te je hudi, nevarni,
omamljivi nagon že premagal; plesala si, plesala več¬
krat, plesala do poznega jutra . . . dekle, roko na
srce in odgovori mi odkritosrčno, ali sem nevarnosti
in pogubnost plesa opisal prečrno? odgovori in povej,
more li na ples sramežljiva dekle, dekle, ki svojo
nedolžnost, svojo deviško čistost ljubi, ljubi navdu¬
šeno kot svoj naj lepši, naj dragocenejši zaklad?

To velja o vsakem plesu, velja tudi o plesu na
ženitovanju. Ali niso plesi pri naših ženitbah razuz¬
dani? Vrše se ponoči, celo noč, vrše ob neprestani
godbi in obilni pijači, udeleže se jih povabljeni gostje,
pa tudi nepovabljeni, morda razuzdani mladeniči, ki
komaj čakajo, da se jim ponudi priložnost za pohotno
uživanje.

Krščanska dekle! še eno vprašanje: ali tak ples
ni greh? ni smrten greh? ni večkraten, neprestan
smrten greh? Poglej, kam zabredeš, v kako blato se
vgrezneš, ako zadostiš tistemu silnemu poželenju po
plesu! In morda si iz Marijine družbe? . . . Ali se ne
bojiš Boga svetega, Boga vsevednega, Boga pravič¬
nega? Ali ne maraš za Svojo dekliško čast, za mir
vesti, za srečo časno in večno?

5. Samotni sestanki.

Moram Te opozoriti na še večje nevarnosti, ki Ti
prete, ako se z mladeničem sestaneš na samem,- mor¬
da zvečer, morda ponoči. Nečisti ogenj mesene pože-
ljivosti se vname, telo in domišljija in vse je razbur¬
jeno in kar neka skrivna sila vleče na razna, včasih
izredno nespodobna dejanja; sramežljivost se zmanj¬
šuje, nazadnje izgine, greh se dopušča, v opojni stra¬
sti se gre do skrajnosti, izgubljena, zapravljena je
deviška čistost.

76

Sem spada ponočevanje. Mladenič pride in Te
vabi na tih pogovor v nočni trnini. Kaj vleče mla¬
deniča, da Ti ne da miru ponoči? Vleče ga izprijen
spolni nagon; on išče prilike, da mu zadosti. Čuti, da
je zadovoljevanje tega nagona sramotno, zato lazi
okoli v nočni trnini. To Ti dobro veš: ali se mu boš
oglasila? Ako je mladenič šele začetnik na teh greš¬
nih, gnusnih potih, morda spočetka še ni preveč vsi¬
ljiv, zadovoljen je, da Te je videl, da je s Teboj govo¬
ril, in sicer o navadnih stvareh. Toda ne varaj se!
Strast raste, prva sramežljivost se zmanjšuje in prav
kmalu bo mladenič začel govoriti, kar ne gre, začel se
bo proti Tebi bolj prosto, celo nespodobno obnašati 1 ,
začel bo želeti, da mu odpreš ... Pa tudi v Tebi bo
strast napredovala, misli in želje poprej nepoznane
Ti bodo napolnjevale glavo in srce, tudi Tvoja dekli¬
ška boječnost se bo zmanjševala, spočetka se boš še
bojevala in nespodobnosti odbijala, nazadnje Te bo
strast premagala. Izgubljeno je devištvo za vekomaj;
morda bo sad greha tak, da ga bo lahko videl vsakdo.

Ako tega še nisi izkusila, premagaj se! Varuj
Svojo dekliško čast in poštenje in dobro ime, oh,
varuj, varuj Svoje devištvo, ki je biser vseh čednosti!
— Ako si pa na vso lepoto svete neomadeževane
čistosti pozabila, tedaj mi boš priznala, da se vse tako
godi, kakor sem Ti opisal. — Prosim Te, popravi se,
izpreobrni se, pusti greh in grešne zveze! Spoštuj
Svoje telo in ne daj ga več v uživanje razuzdanim
mladeničem! Da, vedi, da smrtno grešiš, ako se ponoč¬
nemu vabilu odzoveš, saj greš v bližnjo nevarnost
smrtnega greha.

6. Grešno znanje.

Kaj pa grešno znanje? Znanje je grešno, ako je
skrivno, ako nima upanja bližnje poroke, ako išče
edino le skrivno po naravni in Božji postavi prepove¬
dano uživanje.

Govorila sva že o tem, kateri je pravi ženin.
Pravi ženin je oni, ki ženo potrebuje in bo kmalu
poroka, pa si izbere nevesto in popraša starše in

77

njo; ako se dogovore, se zaroke sklenejo; in tak
ženin misli na sveti zakon in na vse njegove naloge,
ter bo svoj ponos stavil v to, da svojo nevesto pri¬
pelje pred oltar k poroki in sveti zvezi neoskrunjeno.
To znanje je pošteno in častno za ženina in nevesto
in za družine obeh.

Nečastno in sramotno je pa skrivno znanje, ali
znanje brez upanja, da se bo mogla kmalu skleniti
zakonska zveza. Tako znanje ima namen golo telesno
uživanje. Mladenič lazi za Teboj, obeta Ti zakon,
nagovarja Te na greh, ako ne koj prve tedne, gotovo
pa prav kmalu. Ti se začneš z njim razgovarjati,
misleč, da ne bo nič hudega, kar spočetka tudi res
ni. Toda kmalu čutiš, da se Ti srce ogreva, da Ti misli
uhajajo na dotičnega mladeniča, da se prihoda nje¬
govega sicer še bojiš, vendar ga pa tudi želiš. Glej!
strast se je vzbudila, razvija se.

In ko sta sama, kako Ti bije srce, kako Ti vre
kri, kako se bolj in bolj vzbuja grešna pohotnost!
Kmalu dopustiš večje prostosti' mladeničeve do sebe,
premaguje Te hudo poželenje; le še par dni in ne
braniš še več raznim nespodobnostim, dokler nazad¬
nje ne izdaš in ne prodaš tudi Svojega devištva . . .
o groznega trenotka!

In do tega pride vsako skrivno znanje, ki dolgo
traja in se poživlja v nočnih sestankih. Zato je vsako
tako znanje smrten greh koj' spočetka, akoravno je
morda vsaj na videz še nedolžno. Ako ljubiš sebe,
ako ljubiš sveto čistost, in sicer deviško čistost, ki je
Tvoja največja lepota in ki jo moraš ohraniti do
poroke, varuj se grešnega znanja bolj kakor strupe¬
nega gada.

7. Umazani spisi.

Ravno tako se pa tudi ogibaj časopisov in knjig,
v katerih se predstavljajo, ali v povesti opisujejo
nečiste strasti, nečista dejanja, grešna znanja, pre-
šestvovanja, žensko telo. Proč z njimi! Ako jih čitaš,
vzbujaš si 1  grde misli in nesramne predstave, omade-

78

žuješ si Svojo domišljijo, dražiš živce zvezane s spol¬
nimi deli in si vzbujaš nespodobne občutke.

Vidiš torej vedno isti dogodki v Tebi, pa se Ti
po vseh kvari sicer za svete namene odločeni spolni
nagon. Sovražniki krščanskega življenja to dobro
vedo; zato podnetujejo strasti z umazanimi spisi,
kjerkoli hočejo mladino odtrgati od svete Cerkve.
Pred nesramnim človekom bi Ti bežala; zakaj pa ne
bežiš pred njegovo knjigo, pred njegovim spisom, ki
je prišel iz umazanega srca in bi zato umazal tudi
Tvoje srce. Vzemi v roke dobrih knjig, ki Te pouče
o resnici in Te vnamejo za vse, kar je lepo in ple¬
menito.

8. Hudobni duh.

Naj dodam, da bi' Ti mogel vzbujevati izkušnjave
tudi hudobni duh, o katerem sam Zveličar trdi, da
je nečist duh. On je prekanjen in izkušen, pa dobro
ve, kako bi Te mogel ujeti. Na dušo ne more vplivati
naravnost, pač pa more vplivati na telo in na domiš¬
ljijo. V telesu povzroči mike spolnih živcev, v domiš¬
ljiji pa predstavlja nesramne podobe in tako se zbudi
silno poželenje. Ako strast vzplamti nenadoma, ako "
je posebno silna, izredno gnusna, pa ni nobenega pra¬
vega razloga za to, vedi, da Te izkuša hudobni, ne¬
čisti duh.

c) Pomočki zoper greh.

Ko si to prečkala, krščanska dekle, vsa si ne¬
kako preplašena, potrta. Iz dna srca Ti prihaja zdih¬
ljaj: »Ne, greha ne! Kje je pomoč zoper to silno strast,
ki gori v udih mojega telesa?« Ne boj se, pomiri se!
Čuj, katere pomočke Ti je pripravila in Ti ponuja
Dobrota Božja, da zmagaš, ako jih uporabiš.

1. Skrb za krščansko življenje.

Prizadevaj se, da v sebi ohraniš in razviješ milost
Božjo in vse one darove in moči, ki Ti jih je zaslužil
Jezus Kristus in Ti jih Sv. Duh deli po rokah Device

79

Marije, ako za nje prosiš, hodiš k sv. maši ih pre¬
jemaš svete Zakramente, kakor sva se že prav ob¬
širno in dosti točno koj spočetka pomenila.

2. Beg od nevarnosti.

Bog Ti ho dal potrebnih milosti. Prva milost bo
notranji glas, da se ogibaj vsega, kar zapeljuje v ne¬
čistost. Ravnokar sva naštela glavne vzroke, ki Te
vabijo v nečiste grehe: nesramne misli, želje in
nespodobna dejanja, slabe tovarišije, plesi, samotni
sestanki in ponočevanje, grešno znanje in umazani
spisi. Pokazal sem Ti, da vse te prilike Ti vzbujajo
poželenje po mesenem naslajevanju in naslajevanje
samo, da ga uživaš in se Ti razvije v strast, ki je sko¬
raj nepremagljiva, ako Ti preide v navado. Grozno
je podivjan, izprijen spolni nagon. Milost Božja da
moči, da se moreš premagovati, toda ne prisili Te;
tudi sama se moraš potruditi in napeti vse Svoje
moči. Ako pa sicer moliš, hodiš k sv. maši in pre¬
jemaš sv. Zakramente, pa se omenjenih vzrokov ne
ogiblješ, si podobna človeku, ki Boga prav srčno prosi
za zdravje, potem se pa strupa napije. Ti milost
Božjo odbijaš, in sama si kriva, ako se vgrezneš v
gnusne grehe nečistosti.

3. Spomin na lepoto čistosti in na

gnusobo nečistosti.

Da boš pa res molila in podeljeno milost upo¬
rabila, se spomni živo na lepoto svete deviške čistosti
in na gnusobo ter pogubne telesne posledice nečistega
greha. Le spominjaj se na vse, kar sem Ti o tem po¬
jasnjeval in pripovedoval. Spomin na lepoto svete
čistosti Ti mora zažgati prav posebno ljubezen do nje,
da se za njo navdušiš in jo z vsem žarom Svojega
mladega srca želiš. Tako žarna ljubezen Te bo na¬
gibala, da uporabiš vse moči, da uporabiš pomoč
milosti Božje, kakor je potrebno, da si ohraniš ta
dragoceni zaklad. V nevarnosti ne boš hodila, bežala

80

boš od njih, ker se jih boš bala in ker boš v luči
milosti Božje še bolj natanko spoznala njihovo
grdobnost.

Spomni se pa tudi, kako ostuden je nečisti greh,
kako poguben za Tvoje telo in za Tvojo dušo. Saj bi
izgubila posvečujočo milost Božjo pa vse čednosti ih
darove, ki so z njo sklenjeni, in bi bila Tvoja duša
grdo umazana. Telo bi se pa bolj in bolj nagibalo na
ono mesenost in pohotnost; v domišljijo bi se Ti
vrivale ostudne slike in podobe; misli bi Ti uhajale
na nesramne stvari; da, celo opešati bi moglo Tvoje
telo, izcimiti bi se mogle v njem razne bolezni, kar
izpričujejo ne le bolnišnice in norišnice, ampak tudi
mnogi bolj ali manj živčno bolni ljudje po hišah. Ta
spomin Ti mora vzbuditi strah pred nečistim grehom
in stud nad njim, pa si boš še bolj prizadevala, da se
ne vgrezneš vanj in da se ogiblješ vseh zgoraj na¬
štetih vzrokov za greh.

4. Živa vera in spomin na smrt.

Tudi živa vera Ti bo pomagala, da premagaš
strasti in zapeljevanja. Živa vera Te spominja na '
smrt, na sodbo po smrti in na peklenske muke. Misel,
da bo treba umreti, morda prav kmalu, misel, da koj
po smrti stopiš pred Sodnika, ki je vseveden, ne¬
skončno svet, ki sovraži in kaznuje greh, pa bi Te
zavrgel za vekomaj v peklenske muke, ta misel Te
mora pretresti, mora Ti zagreniti poželjene naslade
in Te nagniti, da rajši vse muke pretrpiš, kakor pa
da bi se prepustila izprijenemu nagonu in bi hodila
v nevarne tovarišije, na plese, na ponočevanja, ali bi
sklepala grešna znanja, ali pa sama s seboj grešila.

5. Pogosto prejemanje svetih
Zakramentov.

Prejemaj pogosto Zakramente svete pokore in
svetega Rešnjega Telesa. Zakrament svete pokore Te
očisti od raznih madežev, Ti pomnoži notranje živ-

81

ljenje in Ti da pravico do vseh dejanskih milosti, ki
so Ti potrebne, da se srčno vojskuješ in premagaš
nevarno naslajevanje. Zraven Te pa še izpovednik
pouči, potolaži, vzbuja k srčnosti in stanovitnosti, in
Ti odporna moč bolj in bolj raste. Hodi k izpovedi
najmanj enkrat v mesecu, morda na štirinajst dni,
ali vsak teden.

Da, ako si morda tako nesrečna, da si bila zgodaj
pohujšana in Ti je skrivni greh prešel že v navado,
o, trdno skleni, da odkritosrčno in skesano izpoved
opraviš gotovo enkrat v tednu, ker zoper tako grozno
strast potrebuješ pogosto posebne pomoči.

Še bolj potrebno Ti je sveto obhajilo enkrat na
mesec, ali na štirinajst dni, ali enkrat v tednu, da, še
večkrat v tednu. Sveto obhajilo sicer ne zaduši ne¬
čistega ognja v Tvojem telesu, pač pa vnema in pod¬
žiga sveto ljubezen do Boga, do krščanskega življenja
in prav posebno navdušeno ljubezen do svete čistosti,
pa se nečisti ogenj ne more razviti in razširiti, mar¬
več pojema bolj in bolj. Poizkusi in sama boš vse to
doživela.

6. Češčenje Srca Jezusovega.

Napreduj v češčenju presvetega Srca Jezusovega.
Poglej Njegovo trnjevo krono, Njegov križ, Njegovo
rano in Njegove plamteče žarke! Kaj pomeni vse to?
Žarki pomenijo, da je Gospod Jezus iz ljubezni do
Tebe prestal bolečine trnjeve krone, sramoto smrti
na križu in dopustil globoko rano. Za grešnike je
Gospod trpel; torej zaupaj v Njega! Ako si morda
velika grešnica in že vsa pokvarjena, čuj, Jezus Te
kliče, odpira Ti Svoje Srce, da se v Njegovi krvi ope-
reš, umiješ in očistiš. Ali nisi slišala Njegove obljube,
da bo največjim grešnikom podelil milost izpreobr-
njenja, izkušanim zmago, mlačnim gorečnost, ako ga
zares časte? O tolažljive obljube! Le zaupaj in časti
presveto Srce Jezusovo! Zato se ob nedeljah in praz¬
nikih pomudi pred tabernakeljnom, pristopaj k mizi
Gospodovi!

Dekletom. 2. izd.

6

82

No, plašiš se, ker si morda leta in leta svete
Zakramente prejemala nevredno... sramotne grehe
si zamolčavala. Ne, ne boj se! Ali Te ni Jezus v
ljubezni Svojega Srca čakal? ali Ti ni dal posebne
priložnosti, da si se vendarle natanko izpovedala,
popravila nevreden prejem svetih Zakramentov in
po tolikih letih hitela k sv. obhajilu sicer skesanega,
pa tudi veselega srca. Ali ni tega storila nerazumljiva
ljubezen Srca Jezusovega? Ako je bil pa On do Tebe
tako usmiljen ob času, ko si Ga žalila z Božjimi ropi,
kako ljubezniv bo do Tebe šele sedaj, ko si vsa ske¬
sana, Jezusu hvaležna in Ga želiš ljubiti z vsem
žarom Svojega mladega srca! Slaba si, opotekaš se,
morda celo padaš: ne obupuj, zdihuj k usmiljenemu
Srcu Jezusovemu, očiščena v sveti pokori biti k sve¬
temu obhajilu, pa ga daruj Jezusu v spravo za vsa
razžaljenja, ki jih trpi v Zakramentu ljubezni.

7. Češčenje Device Marije.

Prav zaupno se zateci v varstvo Device Marije.
Res, Ona je prečista Devica, Ti pa morda vsa oskru-,
njena in umazana na duši in na telesu. Pa vendar le
poleti k Njej! Ali ni Ona tudi pribežališče grešnikov?
Oh, kako se Ji smilijo ravno grešniki! Za nje je rada
privolila v strašno smrt Svojega Sina na križu;
sama je šla za njim po križevem potu; na Kalvariji
je stala pod križem in trpela v Svoji duši vse, kar je
trpel Zveličar na križu. Vse to je pa storila za nas
grešnike, da se mi rešimo, da po presveti krvi Jezu¬
sovi plačamo dolgove pravici Božji in iz grešnikov
postanemo otroci Božji ter dediči nebeškega kra¬
ljestva. Zaupaj torej, hiti k Mariji!

Ako si pa še nedolžna, ako si tako srečna, da si
obvarovala sveto čistost neomadeževano, tedaj se
Device Marije še bolj okleni v sveti ljubezni. Njo si
izberi za Gospo, Mater in Priprošnjico. Prosi Jo, naj
Te vzame za Svojega otroka. Pri sveti krvi Jezusovi
Jo prosi, naj Te varuje greha v mišljenju, govorjenju
in dejanju in naj Ti bo na strani ob smrtni uri! Stopi

v Marijino družbo, da se v nji laglje in bolj gotovo
obvaruješ nečistega greha vkljub tolikim nevarno¬
stim v Tebi in zunaj Tebe.

Ravnaj, kakor sem Ti sedaj priporočil in čutila
boš, kako deluje v Tebi dejanska milost, kako Ti
pomagajo darovi Svetega Duha, kako se Ti krepe vse
čednosti, pa se boš nečistega greha bala, ne bo Te
premamil ples, ne bo Te zapeljal ponočnjak, ne bo Te
pregoljufala nečista ljubezen grešnega znanja, ne bo
Te premagalo naslajevanje lastnega telesa, marveč Ti
boš zmagala in v dno srca se Ti bo gnusilo vse, kar
je vzrok nečistemu grehu.

Naštel sem Ti glavne pomočke v vojski za sveto
čistost, ki je Tvoja lepota, Tvoj dragoceni zaklad in
Tvoja posebna sreča za časnost in večnost.

14. Krščansko življenje.

Krščanska dekle! Opisal sem Ti vse Tvoje notra¬
nje in zunanje življenje. Najpoprej sva pregledovala
razvitek čednostnega življenja; potem sva pogledala
v temne strani Tvojega srca in sva iskala pomočkov,
kako bi jih mogla odpraviti; nazadnje sva se pa
pomenila o onih nagibih in močeh, ki imajo največji
vpliv na vse Tvoje življenje, na vso Tvojo srečo v
časnosti in večnosti; govorila sva o svetem zakonu,
o sveti čistosti in gnusni nečistosti.

Podal sem Ti prav mnogo naukov. Upam, da si
čutila, kako se ves moj nauk ujema s tem, kar v sebi
čutiš, vidiš, izkušaš; upam, da boš sedaj sama sebe
še bolj spoznala in sklenila vse Svoje življenje tako
uravnavati, kakor sem Ti naročil v posebni skrbi za
Tvojo časno in večno srečo.

Delaj dobro, varuj se hudega in uporabljaj vsak
dan sredstva, ki Ti jih je pripravil dobri Oče nebeški.
Varuj se smrtnega greha! Ako se boš prizadevala
ravnati po danih navodilih, boš kmalu toliko uspela
in strasti v sebi toliko premagala in potlačila, da ne

6 *

84

boš lahko padla v kak smrten greh, ali da boš
nemudoma vstala, ako bi Ti morda vendarle kdaj
izpodletelo.

Ko boš dobila nad strastmi toliko moč, se bodo
mogle v Tvojem srcu razvijati vse lepe čednosti.
Enako je, kakor na njivi: plevel se mora izpuliti,
potem pšenica lepo raste. Te lepe čednosti boš raz¬
vijala v Svojem navadnem življenju. Zjutraj boš
rano vstajala, molila in potem odšla na delo. Vsako
delo boš opravila natančno; nizkih, težkih del se ne
boš ogibala; rada boš šla v hlev, v kuhinjo, na njivo
v vročini, na travnik v dežju; prizadevala si boš
ubogati starše, biti popustljiva in ljubezniva z brati
in sestrami; premagovala boš nevoljo in jezo in
užaljenost; pazila boš na Svoje počutke, da si ne zbu¬
diš nečistih izkušnjav; nikdar ne boš vedoma šla v
nevarne tovarišije, bala se boš plesa in ponočevanja
in zapeljevanja: nad vse boš ljubila čistost; rada
boš molila, častila Božje Srce Jezusovo in prečisto
Devico Marijo, nikoli ne boš opustila dopoldanske in
popoldanske službe Božje, veselo, željno in pogosto
boš prejemala svete Zakramente; ako boš imela pri- t
ložnost, boš opravljala dobra dela telesnega in duš¬
nega usmiljenja. Vse to boš storila, ker je to volja
Božja; molitve, dela in trpljenja boš po rokah Device
Marije darovala Božjemu Srcu Jezusovemu v Njegove
svete namene. Kako lepo se bo v Tebi razvijalo
krščansko življenje, kako lepo se bodo v Tebi raz-
cvitale vse krščanske čednosti!

Ako boš tako živela, bo prevladovala v Tebi prava
ljubezen do Boga in povzpela se boš tako visoko, da
se ne boš obvarovala le smrtnih grehov, ampak še
celo v male ne boš padala vedoma.

V tem prizadevanju se morda oglasi pošten ženin,
ki bi rad s Teboj potoval skozi časno življenje v
srečno večnost. Ti boš pripravljena in sposobna, da
v zakonskem stanu osrečuješ Svojega moža, da boš
prava mati zdravih in veselih otrok, da boš posebno
dobra gospodinja za celo hišo.

85

Ako pa izvoliš ostati v deviškem stanu do smrti,
vedi, da je to prav poseben poklic Božji in poseben
dokaz ljubezni Božje. Morda vstopiš v kak samostan,
da se tam izbranemu nebeškemu Ženinu zavežeš z
večno obljubo siromaštva, deviške čistosti in popolne
pokorščine. Ako boš tako srečna, ostani stanovitna,
če bi Te tudi satan izkušal odtrgati od ljubezni Srca
Jezusovega.

Če pa v svetu ostaneš, napravi pred izpovedni-
kom obljubo devištva, da boš lažje ostala deviško
čista in da boš pri Bogu za nebesa imela več za
služenja.

In ko pride konec življenja, ko pride smrt: o
kako srečna boš! Izpolnjevala si voljo Božjo na
zemlji, zato boš tudi dosegla Svoj zadnji namen v
večnosti: prišla boš k Bogu v sveta nebesa in tam
uživala ono nebeško blaženost, katero je Bog pripra¬
vil onim, ki Ga ljubijo.