letnik XXVII ZA TEBOJ Pokopališče je kot tihi hram: Nad mladim grobom senca križajoče in tja čez sivi zid na goro hoče. Ob grobu v soju sveč klečim tak sam. Odšla si v kraje, kijih ne poznam, ne vidijo oči, široko zroče, ne sluti jih srce trepetajoče in truden več ne vem, ne kod ne kam. Ko sem po temnih blodnjah srečal tebe, sem skoraj mislil, da sem zgrabil sanje in tebe kakor zvezdo vpletel vanje. In zdaj te ni. Zakaj odšla si v mrak, ti zadnji žarek sanj, bolesti, sreče? Bojim se, da ne pridem več iz ječe. Ne plakaj, dragi, nad pepelom sanj! Vsa srečna sem v vrtovih svetlih dni, pri Bogu, ki nad zarjami bedi in z drobnimi je zvezdami odban. Da moj je beli svet ti tuj, teman, le to me peče v srcu in boli. Glej, ker te ljubim, nudim ti dlani, da taval več ne boš tako bolan. Ko noč bo sinja čez grobove pala, izgrebi belo svečo iz prsti - prav tisto, ki na srcu mi gori - in v njenem žaru po samotni poti do novih zarij pojdi mi naproti. Takrat bom srečna roko ti podala. France Balantič Naslovnica: Zvezdnato nebo nad Starim gradom Foto: Oton Naglost IZ NAŠE PRETEKLOSTI Slovenica s konca 18. stoletja v župnijskem arhivu Vipava* Župnijski arhiv v Vipavi vsekakor sodi med bogatejše župnijske arhive na Slovenskem, zlasti glede na obseg ohranjenega gradiva in nekoliko manj po starosti najstarejših dokumentov. Videti je namreč, kot da bi do temeljitega čiščenja ali uničenja prišlo nekako v začetku 17. stoletja, proti koncu reformacije, kije v trgu in okolici doživela močan odmev.1 Kakšno zvezo, če sploh kakšno, imata z omenjeno arhivsko cezuro reformacija in protireformacija, je vprašanje, na katero za zdaj nimamo jasnega odgovora. Sklepamo lahko, da je bilo starejše arhivsko gradivo uničeno že prej, skoraj gotovo med beneško vojno 1508-1516, ko je celotna Vipava pogorela.2 Drugačno usodo kot starejše gradivo je doživljal župnijski arhiv od 17. stoletja do danes. Ohranilo se je namreč gradivo s številnih področij župnijskega življenja. Najstarejša krstna matična knjiga sega že v leto 1612, urbarji se začenjajo z letom 1608, več tematskih sklopov spisovnega gradiva pa sredi 17. stoletja. Samo starejših spisov je za približno 120 urejenih fasciklov, čemur moramo prišteti nekaj deset raznovrstnih knjig, od župnijskih matic, župnijskih in cerkvenih urbarjev, različnih računskih knjig, do beležk iz pastoralnega življenja nekdaj obsežne vipavske župnije. Takšno je današnje stanje urejenega arhiva, in to navzlic vnovični nesreči, kije doletela župnišče pri nenadni evakuaciji na vrhuncu tržaške krize, ko seje nekaj gradiva izgubilo in uničilo. Velika izguba je zlasti izginotje bogate župnijske kronike z zgodovinskim pregledom, napisanim v 19. in 20. stoletju.2 Avtorja pričujočega prispevka je zanimalo zgolj arhivsko gradivo do konca 18. stoletja, kar v številkah pomeni ducat pregledanih fasciklov spisovnega gradiva, dva ducata župnijskih matic in prav toliko urbarjev. Med uporabljenim gradivom je naletel na tri spomenike predrazsvetljenske, izrazito lokalno obarvane slovenščine s konca 18. stoletja. Na tem mestu sta dva v celoti objavljena in komentirana, na tretjega in najobsežnejšega pa velja vsaj opozoriti morebitne potencialne raziskovalce lokalne zgodovine in zgodovine pisanega jezika. 1) Račun ključarjev cerkve sv. Hieronima na Nanosu za leto 1784 Letni račun ključarjev, tako imenovanih starešin romarske podružnice sv. Hieronima na Nanosu, sodi v snopič dokumentov o tej cerkvi, ki zajemajo časovni okvir od 1662 do 1784 in so uvrščeni med župnijske in dekanijske akte.4 Obravnavani račun je najmlajši med njimi, pisan na prepognjeno polo papirja s sumaričnimi podatki na hrbtni strani. Brez vsakršnega podpisa in pečata je mogel imeti le omejeno interno veljavo kot predloga pravega računa za sicer obvezno ratifikacijo. V sumariju na hrbtni strani je iz kratic lib. in s. razvidno, da gre za enak denarni sistem - dukati, libre in soldi kot je bil tedaj nasploh v veljavi v vipavskih župnijskih in cerkvenih urbarjih.5 Enak sistem je bil uporabljen pri posameznih postavkah računa, vendar brez izrecne navedbe valute, ki smo jo v objavi dodali. Na levi strani objavljamo izvirno transkribirano besedilo, na sredini denarne vrednosti, na desni pa slovenski prevod, načeloma zvest skladnji besedila s konca 18. stoletja. Zaradi večje avtentičnosti so velike in male črke transkribirane dosledno po izvirniku, le da smo morali iz tehničnih razlogov izpustiti nekatere diakritične znake, zlasti dosledno pisanje preglasa " nad črko>\ Hrbtna naslovna stran: Breyetye vottega leta 1784 Prejetje od tega leta 1784 12 zheba sl. 30 12 čebrov (?) sl. 30 se vum so vsieli 504 I lib. 10 za ven so vzeli 504 (dukate) 1 lib.(ro), 10 (soldov) almoschne so ie 5 s. »almožne« (= miloščine) 5 s.(oldov) Besedilo računa: tu ie reytenga S. ieromena staraschinu 1784. duk lib sol To je račun starešin pri sv. Jeronimu 1784 1. voh reytengach se kosilu duhounem - 3 6 ob računih za kosilo duhovnikom bendimsko Phescho* vsob 8 1 10 trgatveni (»bendimski«) stroški (»špeža«?) skupaj se moscht sBesche se worazhe seuvob 3 1 - za mošt stroški, za orače, vse skupaj se fasigone so dali - 5 6 za »fasigone«** so dali se en Blaunig so dali 2 - - za en »plavnik«*** so dali se trebesch sBesche ie blu 3 - - za trebež stroškov je bilo se vielku delu se resane 4 4 4 za veliko delo - za rezanje se kuri bomozh 1 - - za pomoč k uri feymoschtrauen schriberi župnikovemu pisarju ka ie vrberie Bregledauau - 2 12 ko je pregledoval urbarje se tistu kosilu Berurberih - 3 - za tisto kosilo pri urbarjih se schlof kureizer vot hische - - 12 za »schlof-krajcar« od hiše ta drugi daug vot hische ie - 1 6 drugi dolg od hiše vob Bresnemani**** ie sBesche - 3 15 ob presnemanju (?) je izdatkov S. ieromena mieschnaiy ne staru mežnarju sv. Jeronima na staro voBasilu - 1 - »opasilo« (= cerkveno proščenje) se sneych sBraulet si zierkue 2 1 5 za spravljanje snega s cerkve 2 duaka Bo 10 groschu - 5 7 dva (divjaka?)***** po 10 grošev se Bostouno vot 1 Bisfima - 1 10 za poštnino od enega pisma 2 Bosthi vtarch kefeymost(r)i - 4 - 2 pošti v trg k župniku S ieromena mischniri se Bogazho - 1 - mežnarju sv. Jeronima za pogačo se varbye se Bolodizho so vse vkob delouze 7 2 14 za vrbje, za »paladiče« (= kolce)* *** ** za vse delavce skupaj mischniery boten Ion 4 3 - mežnarju potnino (Botenlohn) S. ieromena sv. Jeronima J. goldinar vot zirukue S ieromena - 5 6 en goldinar od cerkve sv. Jeronima feymoschtri se moscht so 12 - - župniku za mošt * Najbrž bi moralo biti pravilno »sbesche« (špeža = stroški za hrano ali sama hrana), kot je v naslednji postavki. ** Verjetno so mišljene davčne fasije (Fassionen). *** Plavnik je ponekod na Vipavskem velika lesena posoda za pretakanje mošta. **** Morda napaka namesto »vob Bresnewani« (ob praznovanju). ***** Morebiti gre za divjako, v vipavskem narečju necepljeno divjo trto/1 ****** Paladiči so kolči. Pri nanoškem cerkvenem računu je poleg močne narečne note posebno zanimiva izbira pisave - kurzivne gotice, ki je v slovenskih besedilih tako rekoč ne srečamo. Zapisovalec, najbrž župnikov pisar, ta je v računu tudi izrecno omenjen, je očitno obvladal le nemško pisanje. Zapis slovenščine mu je delal opazne preglavice, tako da je končni izdelek tipičen primer improvizacije. Le-ta je opazna zlasti pri zapisovanju nekaterih glasov: glas p dosledno piše kot veliki B, š in ž z nemškim sch, č pa vendarle kot zh. Sposojenk iz nemščine ne prilagaja slovenskemu fonetičnemu zapisu; tako ostaja reytenga namesto ravtenga, feymoschtri in ne fajmoschtri. Značilne so tudi druge adaptirane besede iz nemščine: almožne (Almosen), poten Ion (Boten-Lohn), schriber (Schreiber), schlof kureizer (najbrž Schlag-Kreuzer) in Naslov računa ključarjev iz leta 1784 sbescha (Spesen). Poleg lapidarnosti zapiskov otežuje razumevanje besedila zlasti uporaba izrazito narečnih izrazov in (mikro) toponimov. Dodatna ovira je črkovna nedoslednost, še posebej pri mali in veliki začetnici. Nedvomno je bil zapisovalčev edini namen zaznamovati izdatke na način, da jih bo soseska ob glasnem branju mogla razumeti in potrditi, medtem ko je neohranjeni čistopis gotovo sestavil v nemščini. .r J? /s?'tč/,t ,r /. ■ - / > * / ~ hL< ir ~**r- 'j. a zv* 2) Prisega novega mežnarja pri sv. Štefanu v Vipavi iz leta 1790 ■j y £■-?/. /'y>i /P/ J/f J r ' r - ■> i?1 3 i ^l> 7'1 Mežnarjeva prisega iz leta 1790 je našla svoj prostor v foliantu velikega formata z arhivsko oznako U 22, označenem kot »urbar 1774-1799«.7 V resnici ne gre za urbar, temveč za računsko knjigo letnih prihodkov in izdatkov vipavske župnijske cerkve sv. Stefana za obdobje od 1774 do 1799 s posamičnimi postavkami do vključno leta 1801. Prisega novega mežnarja, ki je nastopil službo po smrti prejšnjega, najbrž svojega očeta, upravičeno sodi prav sem, vendarle pa je zanimivo, da so jo zaznamovali kar na prvi strani sicer neoštevilčene knjige, preden se začnejo kontinuirani letni računi. V primerjavi s šest let starejšim nanoškim cerkvenim računom je mežnarjeva prisega bolj kakovostna, tako po kaligrafski kot po jezikovni in črkopisni plati. Napisana je v lični latinici, čeprav ne v bohoričici sodobnih slovenskih knjig, temveč v mešani nemško-romanski različici, ki je precej blizu računu iz leta 1784. Pojasnilo, za kakšno besedilo gre, je v nemščini, le prisega sama je slovenska. Glasita se takole. »1790 den 3. Ang: ist nach Absterben des Marko Kostainouiz gewesten Messner bei der Pfarr Kirchen St: Stephani in IVippach der von der Comunitat Neii gewelte Stephan Kostainouitz von einigen Comunitats Mdnnern der Herrschafft Wippach vorgestelt und hat nach folgendes Jurament nnter nehmlichen Dato ab gefuhrt. Jest Stephann Kostainoviz. perseschem prot Vezhnemo gospud Bogu ena pravo Risnizno j eno Bres use fouschie persega De jest Vozem en Svest jenu pravitschen Merzhun bite tako temo Bogmo koker tem Boga temo ena pravizna Mira dale jenu od Nabenga zes ta Stara Tariffa moiga Lona pogiervati, Na Suetga Matheuscha Dana usem tem Drugen Komunskem Merzuchnam nech Posodo Pravizno Smiertj eno Sa zachnat.jenu Tude de jest Vozem en Svest Meschnar Te Zerkue St: Stephana Bite, Na ta zerkounu Premoscheine Koker Na moie lestne achtenga Date, Koker meni Buch Pomagate ozhe Amen.« V slovenskem prevodu bi se spremno besedilo in prisega glasila: »3. avgusta 1790 je po smrti Marka Kostajnovica. nekdanjega mežnarja pri župnijski cerkvi sv. Štefana v Vipavi, nekaj mož iz komuna predstavilo gospostvu Vipava od komuna novo izvoljenega Štefana Kostajnovica, ki je imenovanega dne opravil tole prisego. Jaz, Stefan Kostajnovic, prisežem proti večnemu Bogu pravo, resnično in brez vsakršne nevoščljivosti prisego, da hočem biti pravičen merčun (-merilec žita idr.), tako ubogemu kakor bogatemu dati pravično mero, od nikogar ne zahtevati svojega plačila čez staro mero, na dan sv. Matevža vsem drugim komunskim merčunom pravično izmeriti in zaznamovati njihovo posodo, in tudi, da hočem biti zvest mežnar cerkve sv. Štefana, na cerkveno premoženje kakor na moje lastno paziti, kakor meni Bog pomagati hoče. Amen.« V zvezi z jezikom prisege velja pripomniti še to, da ne gre za domače vipavsko narečje, saj je precej opazen rovtarski način sklanjanja. Vse kaže, da sestavljalec prisege ni bil domačin in je pač pisal po svoje. 'Z*?*' - -4-1 ~--\j Prva stran ključarjev iz leta 1784 3) Računske beležke s konca 18. stoletja (1782?-! 791?) Računske beležke s konca 18. stoletja pripadajo za zdaj neznanemu zapisovalcu in sestavljajo približno polovico knjige majhnega formata sorodne vsebine iz obdobja od malo pred 1750 do leta 1765. Tudi ta knjiga je uvrščena v serijo župnijskih urbarjev,8 toda vprašljivo je celo to, ali je sploh cerkvenega izvora. Tako prvi, nemško pisani del, kot drugi, slovenski, sta gospodarske narave, očitno stroškovnika dveh upraviteljev iz različnega obdobja in z zelo različno izobrazbo. Pisava in jezik prvega namreč daleč presegata okorne, le redko datirane beležke drugega, ki je pisal v domačem jeziku. Župnijski arhivarje datacijo začetka knjige v leto 1741 utemeljil na letnici zabeleženega posevka na notranji strani platnic, vendar se sama računska knjiga ni začenjala dosti pred letom 1750. Naslovnica in prvi listi knjige so odtrgani, sledijo kontinuirani vpisi od 17. marca 1750 do 23. maja 1765. Besedilo je nemško, le leta 1750 in 1751 je nekaj postavk v italijanščini. Sele pozneje, v začetku osemdesetih let 18. stoletja, je knjigo začel uporabljati prav tako neznani zapisovalec gospodarskih zadev, kije pisal slovensko. Strani z zadnjim kronološkim vpisom iz leta 1765 sledi 17 listov oziroma 34 neoštevilčenih in nedatiranih strani, popisanih v slovenskem jeziku in značilni okorni pisavi. Naslednjih 13 popisanih listov je odtrganih, na koncu knjige pa je še 5 listov oziroma 10 strani slovenskega besedila. Večji del zadnjega lista je odtrgan, a je razvidna letnica 1791, kije skoraj gotovo končna letnica vpisovanja. Na dveh mestih zasledimo tudi letnico 1782 in ta velja za spodnjo kronološko mejo. Zaradi pomanjkanja prostora seje zapisovalec zatekel še k izrabi prostora na ne povsem popisanih straneh prvega, nemškega dela knjige. Vpisu z dne 31. maja 1755 sledi slovenski vpis z letnico 1790 in nato še nekaj nedatiranih vpisov v slovenščini. Za objavo smo izbrali samo nekaj, morda niti ne najbolj tipičnih slovenskih beležk. Prvi slovenski vpis v knjigi, zapisan po vpisu 31. maja 1755, je hkrati eden najmlajših in redkih datiranih, nastal jeseni 1790. »Jest sem predau vinu 13 zhibarnu enu veidru nu 3 nafinu pu po 10 pet iz enu veidru pouerhi on meni LX petize poverhi skedenu nupotskrisno goro sa pervi krat sem pou nu verhe se kop vinu 8 cekinu nu 3 petiz nu tri groshe 1790 pred suetim martinam.« Drugi vpis je zapisan na prazni polovici strani po vpisu z dne 29. avgusta 1755: »Hametau Tone smo snopye vosili. Tone hmet smo shezavali snopye do kosila Drezhe hmet dopudan potle ie biu shau domou sopopisavali Sudate ie mankalu en firkelz do pete je pershu iesu marie. Andrezhe hmet pot h is ho pred bendi mo Andrezhe hmet odpidan ie shau Boršt po derva Tone fant hmetau je trgou Vstranji Tonzhe ie biu shau Boršt po derua Andrezhe hmet ne biu vou od direih (?)« Vsebinsko gre, kot rečeno, za gospodarske zadeve, iz katerih bi bilo ob skrbni analizi podatkov mogoče ugotoviti prenekatero zanimivost in najbrž tudi namen, če že ne avtorja zapisov. Vpisi zadevajo različne drobne izdatke za delavce, nakupe in posojila. Postavke so deloma prečrtane, kar pomeni, da so bile obveznosti poravnane. Kot primer navajamo to postavko nakupa turščice v Gorici: »Jest sem kupu Turzo gorizi pet teden pred velikanoizhnim pande/kam 16 mernikou po 166 reipario.« Precejšen del je namenjen zaznamovanju opravil posameznih oseb, zapisovalec, imenovan v prvi osebi ednine, pa je imel tudi sam nekatere obveznosti in dolgove do kmetov, npr.: »Toneti Gorupi sem dausan voly ien dan smo vorali.« Po jezikovni plati gre očitno za zapisovalčev lastni idiom. V primerjavi s prejšnjima besediloma je opaziti veliko manjši vpliv nemške skladnje, pa tudi izrazja in črkovnega nabora. Pri zadnjem pogrešamo predvsem nemški sch za glasova š in z, tu sta praviloma pisana kot sh. Avtor »računske knjige« iz osemdesetih in devetdesetih let 18. stoletja je pisano nemščino obvladal bržčas zelo malo ali sploh nič. Njegov izdelek, ta obsega skupaj 45 razprto popisanih strani majhnega formata, je daleč obsežnejši od preostalih dveh, tako rekoč jezikovnih fragmentov, in je kot tak zanimiv primer jožefinske uradniške slovenščine »za domačo rabo«. Boris Goleč * Ponatis članka, objavljenega v reviji Arhivi, letnik XXI, št. 1-2, Ljubljana 1998, str. 45-50. 1 Prim. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec, 1910-1916, str. 742-745. 2 O požaru: Arhiv Repuiblike Slovenije, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 118,1/68, lit. W V-A, s.d. (ad 1.1.1572). 2 Informacija vipavskega dekana g. Franca Pivka 10. 8. 1998. 4 Župnijski arhiv Vipava, fasc. 28, Župnijski in dekanijski akti 1658-1810, snopič dokumentov o cerkvi sv. Hieronima na Nanosu 1662-1784. ^ Npr. prav tam, U 13, urbar cerkve sv. Marka v Vipavi 1725-1799. ^ Za razlago in pomoč pri razumevanju izrazov se zahvaljujem kolegoma zgodovinarjema Matjažu Bizjaku iz Dolge Poljane in Suzani Felicijan Bratož, doma iz Šentvida-Podnanosa, ter g. Božidarju Premrlu. 1 Župnijski urad Vipava, U 22, urbar 1774-1799, s. p. 8 Prav tam, U 15a, urbar 1741-1764, s. p. g/d tj. p/jff .__________________ /• z / y' Druga stran ključarjev iz leta / 784 Popravki in dopolnitve k prispevku Iz zgodovine pisarniške slovenščine v 1. polovici 18. stoletja (Vipavskiglas, XXVI, oktober 1010, št. 94, 1^1) Prispevek z zgornjim naslovom je bil v lanski oktobrski številki Vipavskega glasu objavljen brez vednosti in avtorizacije avtorja, za kar se iskreno opravičujemo. V objavi je manjkal tudi navedek, da gre za ponatis prvega dela razprave, objavljene pred desetletjem v reviji Arhivi XXIV (2001), št. I, str. 87-108. Zaradi napak, ki so se pripetile pri skeniranju, je bil ponatis na več mestih netočen in zavajajoč. Slovensko prisego treh Gočanov zato objavljamo ponovno, tokrat zaradi lažje razumljivosti tudi prečrkovano v sodobni slovenski črkopis. O čem govori besedilo? Trije svobodniki z Goč so leta 1734 pred kranjskim deželnim knjigovodstvom v Ljubljani prisegli, da so izpovedali resnico o vsebini ustne oporoke pokojne Ane Magdalene Šivic (Živec), pri kateri so bili navzoči tri mesece prej. Nemško-slovenski zapis na prepisu oporoke se glasi: »Ich endts vnlerschrihener Attestiere hiemil das heiil vnlergesezten dalo, nachvolgende Manner als Micha, und Mathia Feriantschitsch, und Caspar Vaukh, nachvolgendes Jurament, welches ich ihnen genugsamb vorgelragen, ahgelegt haben alfi Jest N. Perscheschem Per lem Jemeni Bogo Ozhela Sjinu Sueliga Ducha De iesl ozhem vije Rezhi vkalerj Sem iesl Kenj Prizhj na Prej Paslaulen ta Prana Boshio Resniza gouorite De le tu char sem iesl Prel Gespudu Secrelariu Maffej gouoru, Jenu danaschni dan Spet Praschan Bin Se tu G ar Je Sapischanu Palderdek de ranča fraua A n na Magdallena Siuizouca meni na nej Sadne Bolesne loco Poročila gauaret, Keleru iesl sa obenj Likoff, Priasnast, alj Sourastua Voila. Taku menj Pomagaj Bog Ozha, Syn, Jenu Suelj Dueli. Jenu luba rosa Pres Sega Madesa Spočela Diuiza Maria, jenu sue Posj Suetnikj na maj Pasleidnj Vre Kader Se Bode maja Boga duša ad maj ega Telefsa lazhila Amen. Das obgemelte Manner das Jurament wie es alda geschriben s let, abgelegl haben, bezeiigt ain solches meine aigne Vnterschrifft vnd Ambls Fortigung Datum Lavbach den II xber 1734.« Prečrkovano slovensko besedilo s prevodom nemškega uvoda in sklepa: [Spodaj podpisani potrjujem, da so možje Miha in Matija Ferjančič ter Gašper Vovk na današnji dali naslednjo prisego, ki sem jim jo predložil.] Jest, N., peršežem per tem jemeni Bogo Očeta, Sinu, Svetiga Duha, de jest očem v tj e reči, v kateri sem jest k eni priči naprej pastavlen, ta prava Božjo resnica govorite, de le tu, kar sem jest pret gespudu sekretarju Majjeji govoru jenu današni dan spet prašam biu, se tu, kar je zapisanu, paterdek, de ranča frava Ana Magdalena Šivicouka meni na nej zadne bolezne loko poročila gavaret, keteru jest za obeni likof, prijaznost ali sovraštva vojla. Taku meni pomagaj Bog Oča, Sin jenu Sveti Duh jenu luba roza brez sega madeža spočeta Divica Marija jenu s ve Božji svetniki na maj paslejdni ure, kader se bode maja boga duša ad majega telesa lačila. Amen. [Da so zgoraj navedeni možje dali prisego, kot je tukaj zapisana, spričujeta moj lastnoročni podpis in uradna potrditev. Ljubljana, 11. decembra 1734.] Uredniški odbor Duhovnik OTMAR ČRNILOGAR, predsednik Planinskega društva Vipava (1967-1970): .s prikazom odziva oblasti oh njegovem vodenju društva 3. de I Otmarjev odstop z vodilnega položaja v društvu Zapisi v literaturi so neenotni glede dobe Otmarjevega predsednikovanja. Čas trajanja njegovega vodilnega položaja se v nekaterih navedbah razteza od pet' do sedem2 let. Kdaj je postal predsednik, je bilo zgoraj že izčrpno predstavljeno. V arhivski dokumentaciji pa je tudi izpričano, kdaj je to prenehal biti. Nejasen je le točen datum, kjer gre za odstopanje dveh mesecev. Na začetku zapisnika občnega zbora društva leta 1970 je namreč zapisan datum 9. septembra 1970, na koncu pa je zapisnikar ob navedbi kraja in datuma zapisal: Podraga, 11. novembra 1970. Možno bi sicer bilo, daje bil šele takrat zapisnik končan, a je v prilogi zapisnika tudi kratko poročilo o občnem zboru, ki gaje sestavil na njem navzoči predstavnik PZS; v njem je zapisano, daje občni zbor potekal v Vipavi 9. novembra 1970. Večja verjetnost je torej, daje bil ta zbor novembra. Na tem občnem zboruje bila za predsednico izvoljena Tončka Polak, Otmar Črni logar pa je ostal član upravnega odbora.3 Vodenje društva je zaupal mlajšim generacijam, vendar pa je s svojim vzgojno-izobraževalnim delom in vodenjem izletov v društvu deloval še dolga leta.4 Na tem mestu je treba opozoriti še na presenetljiv podatek, daje celo Otmar sam, pri objavi pogovora z njim v glasilu Slovenskega bibličnega gibanja, ob kratki predstavitvi svojega življenja navedel, daje bil sedem let predsednik društva.5 Vendar je treba to njegovo navedbo, z ozirom na zgornjo ugotovitev, vsekakor vzeti z rezervo, verjetno kot spomin na nadaljnje sodelovanje v odboru, morda neformalno vodstvo oziroma čut odgovornosti, da gre društvo v smer, ki je bila začrtana, ko je bil on predsednik. Tudi objavljen seznam predsednikov društva ne potrjuje, da bi bil predsednik še kaj več časa.6 Lahko torej nedvoumno trdimo, daje bil Otmar predsednik približno tri leta in pol. Zakaj je Črnilogar prenehal biti predsednik, je sicer sam v skopih, a duhovitih besedah povedal mnogo kasneje, v že omenjenem pogovoru za društveno glasilo: »Začuti! sem, da imam druge dolžnosti in tako sem skušal predati funkcije mlajšim, misleč, da ni prav, da se nekdo umakne šele z rekom: za mano pride vesoljni potop.«1 S spominskimi utrinki na srečanja z Otmarjem se je oglasil tudi organizator planinstva Vojko Čeligoj iz Ilirske Bistrice, ki je spomnil na nek sestanek zastopnikov primorskih planinskih društev v Vipavi in omenil tudi Čmilogarjeve besede, ki jih je na koncu sestanka namenil predstavniku PZS in prisotnim: »Veste, jaz sem edini duhovnik predsednik planinskega društva v celi Sloveniji, pa si večkrat mislim, da za to delo nisem primeren. Naslednjič Vas bo gotovo pozdravil že drug predsednik.« Čeligoj še omenja v svojem zapisu, da je njegov nastop povzročil kar velik nemir med prisotnimi, še posebej med planinci Vipavske doline, ki so Čmilogarja poznali in vedeli za njegove velike planinske zasluge; glasno so ga spodbujali, naj ostane predsednik še naprej in naj se ne ozira na morebitne opazke; oglasil se je tudi predstavnik planinske zveze in izrazil izredno zadovoljstvo nad njegovim vodenjem društva.1' Otmarjevi pomisleki niso bili brez razloga. Po svoje jih potrjujejo še nekatera pričevanja. Nada Kostanjevic se spominja, daje odstopil, kerkratkomaloni imel časa zaradi drugih obveznosti (predavanja na srednji verski šoli v Vipavi, na teološki fakulteti, delo pri Mohorjevi družbi, prevajanje, vsestranska dejavnost v Podragi).9 Anton Sazonov je povedal, kako je Otmar večkrat potarnal, da je predsedovanje vipavskemu društvu naporno in da ga utruja.10 Vendar pa po pričevanju nekaterih njegovih takratnih najožjih sodelavcev oziroma tistih, ki so mu bili blizu, zaslutimo še kaj drugega. Ni izključena možnost, na katero je namignil eden najtesnejših Otmarjevih prijateljev Srečko Vidrih, ki domneva, daje njegov predstojnik škof Janez Jenko izdal navodilo, s katerim je opozarjal duhovnike, naj se ne razdajajo posvetnim organizacijam, ampak naj se posvetijo duhovniškemu poslanstvu." Po mnenju Jurija Nabergoja, ki seje vipavskim planincem pridružil, ko je društvo zaživelo z Otmarjevim prihodom in bil kasneje dolgoletni predsednik društva12, je Otmar v svoji vlogi pri društvu civilni oblasti morda celo odgovarjal, vendar je bil dovolj samozavesten in moder, da se ni pustil vplivati na svojo dejavnost; včasih je nakazal kakšno duševno stisko, vendar tega na zunaj ni bilo čutiti, po vsej verjetnosti je najbrž imel težave s takratnim predstojnikom, škofom Janezom Jenkom. Svoje spominsko pričevanje je zaključil z zanimivim sklepanjem: »Predsedovanje društvu mu je nekako kar padlo iz rok. Zgoditi seje moral nek dogodek, ki ga je odvrnil od te funkcije. «13 Pripoved Jožeta Marca nas napeljuje v čisto drugo smer, ki nekoliko preseneča in nakazuje še popolnoma drugačen vzrok odstopa. Po njegovem mnenju bi rado planinsko društvo v Ajdovščini Čmilogarja speljalo k njim, kar mu sicer ni uspelo, včlanil pa seje v novogoriško planinsko društvo; tam so bili mnogi izobraženci, dočim je bilo v ajdovskem več politikov - in ker je iskal stike z izobraženci, naj bi se začel nekako oddaljevati od nekdanjih prijateljev.14 Otmar je v pogovoru za glasilo vipavskega PD, ki je izšlo v letu njegove smrti, takole strnil svoje vtise o dobi delovanja v vipavskem PD: »Bil sem predsednik PD Vipava, po poklicu duhovnik. Edini predsednik duhovnik v vsej Sloveniji, vendar moram reči, da sem imel z vsemi najlepše stike. Nisem od PZS dobival materialne pomoči, moralno pa. /.../ Prav gotovo je za vsem stala avtoriteta planinstva, dr. Miha Potočnik, ki je bil Otmar Črnilogar s tremi Podraiani v družbi drugih planincev pri Aljaževem stolpu na vrhu Triglava, 8. 8. 1972 (zasebna last Srečka Vidriha, Podraga 76) Značka PD Vipava z motivom Gradiške Ture (zasebna last Roze Vidrih, Podraga 77) takrat predsednik PZS in je bil eden velikih slovenskih alpinistov. Avtoriteta v smislu, da ni prekinit mojega dela, ker sem bi! duhovnik.«'5 Tudi po mnenju Antona Sazonova mu je bil Miha Potočnik naklonjen, verjetno tudi zaradi tega, ker »je bil pred drugo svetovno vojno član krščanske fantovske organizacije«.16 Njega in takratnega urednika PV Tineta Orla je omenil tudi Leon Kodre v spominskem zapisu ob Čmilogarjevi smrti, ki ju je označil kot dva močna moža, ki sta tvegala in podprla Črnilogarja pri njegovem delu, čeprav je bil duhovnik.17 Bil je sposoben - pravi planinski junak Povečini je Otmar vsem, s katerimi sem se srečal ali pa prejel pismene in telefonske odgovore na moje poizvedovanje o njegovem predsednikovanju vipavski gorniški družbi, ostal v najlepšem spominu. Zanje so bili to lepi časi; doba njegove izjemne dejavnosti, njegova sposobnost vodenja društva in družabnost pa so pustili v njih neizbrisen pečat. Za sklep tega pregleda še nekaj kamenčkov v mozaik podobe nepozabnega človeka, velikega intelektualca, močne osebnosti in prijetnega človeka, kije vtisnil neizbrisne sledi - ne samo na Vipavskem, ampak v širšem slovenskem prostoru. Milan Žvokelj je takole označil njegove odlike: »Črnilogar je bil izjemno družaben človek, idealen za tako delo in je imel veselje do planinstva. V društvu je dajal zelo veliko pobud. Svoje duhovniške funkcije ni nikoli postavljal v ospredje, zunanji opazovalec ne bi nikoli ugotovil, da je Črnilogar duhovnik, saj se ni obnašal strogo kot duhovnik, temveč je bil zelo sproščen in je rad počel, kar počnejo vsi ostali ljudje.«w Otmarjevo vodstvo na izletih v gore je dalo posameznim udeležencem močne vtise, ki kažejo njegovo izredno sposobnost in odgovornost vodenja. Jože Marc je povedal, daje povsod, kamor so šli z njim v gore, vladala »železna disciplina«, bil je pravi »diktator« glede ravnanja in obnašanja v gorah in prav zaradi tega ni bilo nikoli nobene, niti najmanjše nesreče. »Kamor smo šli z njim v gore, smo imeli velike užitke.«'9 Karolina Srebotnjak Lipovec pa ga je opredelila z naslednjimi besedami: »Bil je svetovljan in izredno sposoben, istočasno pa pristen sobesednik z vsakim preprostim človekom, ne glede na njegovo prepričanje. Zato mi ni težko razumeti, da je bil v tistih svinčenih časih predsednik neke civilne organizacije, ki je vključevala najrazličnejše ljudi,«20 Ana Florjančič mu je v svojih spominih izrekla naslednjo imenitno oceno: »Otmar je postal pravi planinski junak, poznala ga je cela Primorska, pa tudi slovenska Planinska zveza. /.../ Ni bil le odličen organizator, bi! je tudi planinec, gornik z dušo in telesom. Posebej je ime! rad visokogorje. /.../ Ob Otmarju ni bilo utrujenosti, naveličanosti ali slabe volje, bil je vedno šegav, opogumljajoč, vzdržljiv.«2' Kako je bil duhovit in obenem občutljiv za posamezna opravila, naj pokažejo še naslednje zanimivosti, kijih lahko štejemo za izraze tipične Otmarjeve pojavnosti. Srečko Vidrih je povedal naslednjo zgodbo: »Teden dni pred odprtjem nove plezalne poti na Gradiško Turo, junija 1969, smo šli Otmar, Ana Pavlin iz Vipave in jaz označevat gorsko pot od Vipave do kmetije Abram na Nanosu. S seboj smo imeli belo in rdečo barvo. Ani je dal belo barvo s hudomušno pripombo, da so Vipavci 'beli' (misli! je na njihovo domnevno zadržanje v času vojne in revolucije), meni pa rdečo barvo s prav tako hudomušno pripombo, da so Podražani pač 'rdeči' (prav tako je mislil na njihovo zadržanje med vojno in revolucijo). Ta dan smo vse označili, tudi napise. Otmarje bit mojster čopiča (nadarjeni slikar), zato je hoteI označevati sam, midva z Ano sva mu le podajala barve.« Na pečatniku za žig na vrhu Gradiške Ture in na znački sta bila upodobljena obris Ture in vinska trta z grozdom. Kako zelo je bil Otmar ponosen na veliko delo nadelave te plezalne poti in na njeno svojstveno posebnost, je razvidno iz nadaljevanja Srečkove pripovedi: »Otmar je rad poudarjal posebnost, ki je ni bilo nikjer: da je mogoče iz vinogradov plezati direktno v steno. /.../ Po končani slovesnosti odprtja smo šli v gostilno v Potočah in tam je Otmar povedal tudi, da vsa južnoprimorska planinska društva nimajo skupaj toliko jeklene vrvi napete, kot jo je od takrat imelo vipavsko planinsko društvo na plezalni poti na Gradiško Turo - ISO metrov. To drži še danes, le da so jo po 37 letih zamenjali z novo.«22 Otmar Črnilogar in Srečko Vidrih na Velikem Nabojsu v zahodnih Julijskih Alpah, verjetno 1974 (zasebna last Srečka Vidriha, Podraga 76) Čisto za zaključek še Otmarjeva misel, ki jo je zapisal v knjigo obiskovalcev pri Abramu na Nanosu, 7. junija 1998, ko je že vedel za hudo bolezen in zveni kakor popotnica vsem, ki smo ga poznali: »Pozivam vas, zatreskance v višave, bodite zvesti soncu, zeleni zemlji, tudi čarom teme, posebno pa sebi. Amen.« Jurij Rosa PSBL, 1. knjiga, Gorica 1974-1981, str. 250 2 Jožko Kragelj, Primorski duhovniki - kulturni delavci 20. stoletja, samozaložba 2002, str. 57; Podraški zvon, 2004, št. 4 3 ARS, AS 1167 Planinska zveza Slovenije, t. e. 78, a. e. 4779 4 Sto let planinstva na Vipavskem 1903-2003, Vipava 2003, str. 38 5 Božja beseda danes, 1996, št. 1, str. 3 6 Sto let planinstva na Vipavskem 1903-2003, Vipava 2003, str. 50 7 Tura 1997, št. 4, str. 8 8 Pismo Vojka Čeligoja, Ilirska Bistrica, Hrib svobode 8, 24. 9. 2009 9 kakor op. 23 0 kakor op. 31 1 Zabeležka o pogovoru s Srečkom Vidrihom, Podraga 76, 24. 10. 2009 2 Sto let planinstva na Vipavskem 1903-2003, Vipava 2003, str. 42 3 Zabeležka o telefonskem pogovoru z Jurijem Nabergojem, Vipava, Ob Beli 5, 30. 3. 2009 4 kakor op. 29 5 Tura 1999, št. 6, str. 13 6 kakor op. 31 7 PV 1999, št. 7-8, str. 364 8 Pismo Tanje Žvokelj s spomini Milana Žvoklja, Goriška 39, Vipava, 30. 3. 2009 9 kakor op. 29 20 Pismo Karoline Srebotnjak Lipovec, Nova Gorica, Ulica bratov Hvalič 129, 4. 8. 2009 21 kakor op. 27 22 kakor op. 56 Uporabljeni viri in literatura Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 1211 Komisija Republike Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi (KOVS), t. e. 22, 24, 25 in 53 ARS, AS 1167 Planinska zveza Slovenije, t. e. 78, a. e. 4775, 4776, 4779 in 4780 Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (PANG), PANG 104 Skupščina občine Nova Gorica, t.e. 290 PANG, PANG 459 Občinski komite ZKS Ajdovščina, t. e. 1/2, 2/2, 3/2,4/2,6/2 in 7/2 PANG, PANG 82 Meddruštveni odbor planinskih društev Primorske, t. e. 1, a. e. 8 Zbirka dokumentarnega gradiva PD Vipava, t. e. 1 Pismo Franca Kralja, Slap pri Vipavi 53, 30. 4. 2009 - z navedbo odlomkov iz gradiva za kroniko Malega semenišča v Vipavi (hrani pisec) Spominska pričevanja (pisma in zabeležke hrani pisec); Pismo Magde in Marjana Rodman, Vipava, Milana Bajca 14, 1. 4. 2009 Zabeležka o telefonskem pogovoru z Magdo Rodman, 23. 4. 2009 Pismo Majde Kvaternik, Dragomer, Mima pot 8, 10. 5. 2009 Pismo Marijana Zupanca, Spodnji Brnik 41, 29. 6. 2009 Pismo Nade Kostanjevic, Dom starejših občanov Ajdovščina, 21.3. 2009 Pismo Ane Florjančič, Podlubnik 23 pri Škofji Loki, 31.3. 2009 Pismo Antona Štruklja, Ljubljana, 22. 6. 2009 Pismo Vojka Čeligoja, Ilirska Bistrica, 24. 9. 2009 in 7. 10. 2009 Pismo Tanje Žvokelj s spomini Milana Žvoklja, Goriška 39, Vipava, 30. 3. 2009 Pismo Karoline Srebotnjak Lipovec, Nova Gorica, Ulica bratov Hvalič 129, 4. 8. 2009 Zabeležka o pogovoru z Edvardom Krašno, Budanje lk, 23. 7. 2009 Pismo Edvarda Krašne, Budanje lk, 24. 1. 2011 Zabeležka o pogovoru z Ivanom Rodmanom, Zemono 19, 17. 4. 2009 Zabeležka o pogovoru z Jožetom Marcem, Vipava, Pod gradom 6, 16. 4. 2009 Zabeležka Cirila Škapina in zabeležka pogovora z njim, Vipava, Vojkova 27, 15. 4. 2009 Zabeležka o pogovoru z Antonom Sazonovim, Ljubljana, Iga Grudna 22, 28. 7. 2009 Zabeležka o telefonskem pogovoru z Jurijem Nabergojem, Vipava, Ob Beli 5, 30. 3. 2009 in 27. 1. 2011 Zabeležka o pogovoru s Srečkom Vidrihom, Podraga 76,24. 10. 2009 in 28. 1. 2011 Zabeležka o telefonskem razgovoru z Marico Pobežin, Šebrelje-Ljubljana, 9. 2. 2009 Zabeležka o telefonskem pogovoru z Anico Koren, Vipava, Kosovelova 9, 31. 3. 2009 Planinski vestnik (PV) 1967, št. 9, str. 432 PV 1967, št. 12, priloga PV 1969, št. 5, str. 230 PV 1969, št. 12, str. 583-584 P V 1970, št. 6, priloga P V 1999, št. 7-8, str. 364 Tura 1997, št. 4, str. 7 in 6-9 Tura 1999, št. 6, str. 4-15 Tura 2000, št. 7, str. 2-7 Božja beseda danes, 1996, št. 1, str. 3 Podraški zvon, 2004, št. 4 Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL), I. knjiga, Gorica 1974-1981, str. 250 Jožko Kragelj, Primorski duhovniki - kulturni delavci 20. stoletja, samozaložba 2002, str. 57-58 Otmarjeva pot - vodnik po planinsko-romarski poti od Podrage do Štjaka, Podraga 2007, str. 11-14 Zbornik ob zlatem jubileju Malega semenišča in Škofijske gimnazije v Vipavi, 2002, str. 223 Sto let planinstva na Vipavskem 1903-2003, Vipava 2003 Bom šel na planince - ob 100-letnici Planinskega društva Ajdovščina, Ajdovščina 2003, str. 84—85 G. Otmar Črnilogar - spominska knjižica ob odkritju in blagoslovu spomenika g. Otmarju Čmilogarju, Podraga, 8. julij 2006, str. 25 Janko Žigon, Inventura, Gorica 2009, str. 189 Usoda Lanthierijeve grajske kapele Na Lanthierijev grad smo vedno gledali kot na nekaj samoumevnega, od mladih nog sem rasla v njegovi senci. Bila sem še mala deklica, ko smo nekega večera skupaj z drugimi tekli na Hrib proti Staremu gradu gledat, kako gori Lanthierijeva palača. Gorelo je ostrešje v plamenih. Moj oče, gasilec, je vso noč pomagal gasiti in prišel zjutraj domov z močno opeklino na vratu. V prvih desetletjih po drugi vojni nas je iz zvočnikov, ki so viseli nad glavnim vhodom, po cele dneve, posebno ob državnih praznikih, »razveseljevala« glasba, večinoma srbska narodnozabavna ali pa vojaške koračnice. Nanj me vežejo tudi lepi spomini na novoletni čas, ko so nas šolske otroke peljali na obisk Dedka Mraza in smo ob njem in ob velikanski novoletni jelki plesali in peli ter se sladkali s piškoti in čajem. Odraščajoči smo ob sobotah komaj čakali, da se udeležimo plesa v veliki grajski dvorani. Rekli smo, da gremo plesat v Dom JNA, ne v grad. Po vojni vse do leta 1991 je bil grad družabni prostor za vojaščino, predvsem za oficirski kader. V desnem delu se je nahajala knjižnica, v osrednjem družabni in plesni prostori, v zadnjem delu pritličja ob reki Vipavi kegljišče, v vhodnem hodniku so imeli prekrasen (verjetno še grofov) biljard, zraven je seveda spadal še vojaški bife. V levem prizidku je bila vedno drvarnica in prostor za spravilo premoga. Starejši Vipavci so pravili, da je bila tu nekoč grajska kapela. Včasih, ko so bila vrata odprta, sem gledala, če se kje poznajo sledovi, ki bi kazali na posvečen prostor, pa nisem videla drugega kot ogromne bele stene, umazane od premoga in drv. Le nad vrati se je rahlo videl napis v kamnu, besede so bile tuje in nismo jih razumeli. Po osamosvojitvi so vojaki grad zapustili in začel je samevati in propadati. Nekaj časa je vladalo navdušenje, da bi v njem zaživela igralnica, pa smo se Vipavci temu uprli, v zadnjem času je videti, da se za grad zanima Univerza v Novi Gorici. Zanj sem se začela zanimati tudi sama. V knjigi Baročna arhitektura (Ars Sloveniae), Lj. 1969, str. XV.) avtor Nace Šumi uvršča Lanthierijev dvorec med tri pomembne zgodnjebaročne grajske komplekse (še graščini Planina in Dornava). Ko je pred štirimi leti izšla knjiga Igorja Sapača Grajske stavbe v Zahodni Sloveniji I. Zgornja Vipavska dolina, sem jo z zanimanjem prebrala. V njej obravnava tudi Lanthierijev dvorec, za katerega pravi, daje imel v preteklosti pomembno vlogo kot upravno, gospodarsko in kulturno središče zgornje Vipavske doline. Med drugim je mojo pozornost pritegnila drobna ilustracija s podnaslovom Quaglieva oljna slika, ki je nekoč krasila glavni oltar Lanthierijeve grajske kapele in se sedaj nahaja v Goriškem muzeju v Kromberškem gradu. Za slikarja Quaglia vemo, da je bil najpomembnejši slikar v baroku, daje poslikal ljubljansko stolnico. Njegova dragocena freska Snemanje s križa krasi oltarno steno kapele v Puštalskem gradu in velja za naj dragocenejše delo, ki ga premore Škofja Loka. Začela sem brskati po literaturi in nabrala nekaj knjig. Knjiga Postojinsko okrajno glavarstvo (V Postojini, lH89,str. 147,148) omenja, da so v Vipavi nekatere hiše stare od 300-400 let, med njimi grad grofa Lanthierija, lepo poslopje z bogato knjižnico in znanim zabaviščem »Pod skalo«. Omenja tudi prijazno grajsko kapelo sv. Bonifacija s posebno lepim oltarjem, posvečenim Materi Božji. UfcAJL "" Vipavski trg, v ozadju Lathierijeva kapela s preslico (zvončnico) na strehi V Steletovi Umetnost v Primorju (Lj., Slovenska matica, 1960, str. 94) avtor navaja, da seje baročno slikarstvo v Primorju razvilo predvsem pod vplivom italijanskih, posebno beneških slikarjev. Lanthierijev grad je imel benečanski slikarski okras, grad Lože je imel galerijo slik iz XVI. do XVIII. stol., in grad pri Planini (Haasberg), kjer je deloval beneški slikar Pittoni. (Da so bile v vipavskem dvorcu dejansko skoraj vse stene poslikane v fresco tehniki, sem videla lani poleti ob obisku notranjščine opustelega gradu.) Iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani so mi posredovali nekaj kopij iz Primorske topografije iz leta 1948 (umetnostnozgodovinski popisi kulturnih spomenikov). Med dokumenti se nahaja tudi popis z naslovom Kapelica sv. Bonifacija v Vipavski graščini. Popis navaja 5 slik, vse platno, olje; po drugi vojni so bile shranjene za oltarjem Srca Jezusovega v južni kapeli cerkve sv. Pogled v notranjost kapele Štefana v Vipavi. Seznam navaja naslednje slike: /. Mati Božja s svetniki, beneška šola, (uvrščena v 17. stol.) 2. Mučenje sv. Jerneja (17. stol.) 3. Kristus pade pod križem (17. stol.) 4. Obisk pri teti Elizabeti (16. stol.) 5. Kristus se prikaže Mariji Magdaleni (17. stol.) V Goriškem muzeju se, od zgoraj naštetih, nahajajo le tri slike, kje sta tretja in četrta, ne vemo. Avtor Sapač pravi, da se je del slik, ki so nekoč krasile stene vipavskega dvorca, ohranil v Lanthierijevi palači v Gorici. Umetnostni zgodovinar in kustos v Narodni galeriji v Ljubljani Ferdinand Šerbelj v svojem delu Baročno slikarstvo na Goriškem, Lj., Narodna galerija, 2002, str. 80, navaja, da je bila v gradu bogata zbirka slik, a o usodi le-te ne vemo ničesar. V gradu Kromberk, kjer je sedaj Goriški muzej, se nahajajo tri oljne slike, ki so nekoč krasile grajsko kapelo ali grad. Slika Mati Božja z detetom med svetniki (vel. 239 x 132 cm) je narisana na platno, z oljem, ni pa signirana. Slog slikanja, pravi F. Šerbelj, razkriva Quaglievo delo. V gornjem delu slike je Mati Božja, ki pestuje golo dete Jezusa. Ta v levici drži modro zemeljsko oblo, z desnico pa blagoslavlja. Upodobljen je torej Odrešenik sveta. Ob Mariji so naslikani štirje ikonografsko nedoločeni antični mučenci, v spodnjem delu slike pa prepoznamo še štiri osebe. Na levi je sv. Frančišek Ksaver, na sredini sedi sv. Katarina Aleksandrijska, na desni sta sv. Anton Padovanski z lilijo, ob njem pa sv. Frančišek Asiški v krčeviti molitvi. Ključ za upodobitev teh svetnikov ni znan. Morda se nanaša na člane Lanthierijeve rodbine, recimo na Franca Antona Lanthierija, ki je bil v letu 1694 in 1729 lastnik vipavskih posestev in graditelj baročnega dvorca v Vipavi. Druga slika, ki se sedaj nahaja v Goriškem muzeju, nosi naslov Jezus se prikaže Mariji Magdaleni. Njen avtor je slikar Francesco Pittoni, beneški slikar. Naslikana je z oljem na platno, velikosti 202 x 129,5 cm. Kustos Šerbelj pravi, da je to delo med tremi znanimi upodobitvami (ena je v Krminu, Italija, druga v Benetkah) najbolj zrelo in umetniško dognano, pa tudi mlajše od ostalih dveh. Slika je skrbno naslikana, z igro svetlobe in senc v ospredju, in mehko prelivajočim se ozadjem. Srečanje Magdalene z vstalim Jezusom je upodobljeno občuteno doživeto. Tretja slika nosi naslov Mučeništvo sv. Jerneja. Naslikana je z oljnimi barvami na platno (vel. 218 x 158 cm). Njen avtorje prav tako beneški slikar Francesco Pittoni. Glede na format slike je kustos Šerbelj mnenja, da ni služila kot oltarna podoba, ampak je bila verjetno del galerijske zbirke slik. Diagonalno v sredini je naslikan sv. Jernej v Latinski napis s kronogramom na kamniti prekladi vhoda v kapelo dramatični pozi, zraven sta dva njegova mučitelja, zgoraj pa dva angelca, ki čakata na izmučeno Jernejevo dušo. Lanthierijeva kapela v Vipavi je nenavadno velika in visoka, notranjščina gre skozi celotno širino gradu in obsega vse tri etaže gradu. Tlakovana je ''•3k Prazna stenska niša v kapeli z opečnatimi kvadratnimi tlakovci. Proti koncu je pregrajena s prečno steno, ki sega le do polovice višine, ob tej steni je na tleh opaziti sledove kamnov, kjer je nekoč stal glavni oltar. Steno so zgradili po vojni, ker so hoteli podaljšati kegljaško stezo, ki je potekala ob zadnji steni gradu. Stojišče kegljev je prav na mestu nekdanjega oltarja. Napis nad vhodom kapele govori, daje kapela posvečena Bogu in mili Materi Deo, etplae Matrl ConseCro, kar se ujema tudi z oltarno sliko »Mati božja z detetom med svetniki«. Letnica 1702 (v kronogramu) nad glavnim vhodom kapele kaže, da so tedaj kapelo povečali in verjetno preuredili. Še na Valvasorjevi upodobitvi je kapela s preslico na začetku strehe, nižja od ostale stavbe. Zvišali sojo v času Franca Antona Lanthierija (1662-1729), sina Janeza Antona, ko so izvedli večje gradbene posege. Tedaj je Franc Anton tudi naročil oltarno sliko z devico Marijo, ki jo je narisal verjetno najpomembnejši baročni slikar pri nasGiulio Quaglio (1668—1751). V letih 1701/1702 je namreč ta slikar deloval na Goriškem. Avtor knjige je mnenja, da velikost kapele nikakor ni naključna. Lanthieriji šobili v 16. stol. navdušeni protestanti, v dobi protireformacije so sicer prestopili spet v katoliško vero, Karel Lovrenc Lanthieri je leta 1584 na ukaz vojvode Karla II. izgnal iz Vipave vse protestante, pa vendar so morali Lanthieriji v 17. stol. vedno znova dokazovati svojo »pravovernost«. Ta seje odražala tudi v okrasitvi s freskami in bogati opremi. Danes kapela kaže zelo žalostno podobo, prazna je, prašna, obtolčene stene kažejo sledove fresk, sicer pa nič ne spominja na nekdanji sakralni in posvečen prostor. Na severnem delu ostrešja kapele še vedno lahko vidimo tako imenovano preslico, v kateri so bili nekoč obešeni zvonovi. Edina možnost prenovitve se komajda kaže v prenovitvi celotnega kompleksa gradu. Nekaj Vipavcev sem vprašala, ali se kdo spominja nekdanje še opremljene in nepoškodovane kapele. Gospod Jože Marc je edini, ki se spominja grajske kapele še pred drugo vojno. V kapeli so bile nameščene še klopi. Pred vojno je do te kapele šla procesija sv. Rešnjega Telesa, takrat je bila kapela vedno na stežaj odprta. Povpraševala sem tudi po fotografiji kapele, pa za enkrat še nisem nobene odkrila. Po ustnem pričevanju vipavskega rojaka, ki se je leta 1948 s prijateljem sprehodil po vipavskem trgu, je bil sam priča uničevanju glavnega oltarja v Lanthierijevi kapeli. Ko sta šla mimo kapele, sta zaslišala iz notranjosti razbijanje s kladivi. Nekaj vojakov je razbijalo glavni oltar, večje kose kamnitega oltarja so prenesli pred kapelo in jih tu razdrobili na manjše kose. Po nekajminutnem opazovanju se jima je približal oficir JLA in ju ostro opozoril, naj se umakneta. / * \ N -ji, H C/ j \ r Or 'r. Giulio Quaglio: Mati Božja z detetom med svetniki, nekdanja oltarna slika iz Lanthieri-jeve kapele Za ilustracijo povojnega dogajanja navajam odlomek iz knjige slikarja Vena Pilona z naslovom Na robu (Lj., SM 1965). Avtor, po rodu Vipavec, se na strani 155, v poglavju z naslovom Med kulturnimi spomeniki 1948, takole spominja obiska Vipave: »S prijateljem Sijancem, tedanjim ravnateljem Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov, sva se dogovorila za obisk na Primorskem. ... Vodil sem ga v Vipavo, kjer sem mu hotel pokazati poškodbe v gradu grofov Lanthieri, kjer je nekoč gostova! Goldoni. Pri svojem zadnjem obisku Vipave pred dobrim Francesco Pittoni: Mučeništvo sv. Jerneja mesecem namreč nisem več našel starokrščanske kapelice zraven grada; velika grajska dvorana, prej polna baročnih fresk, je bila prepleskana s kričečo rumeno barvo, monumentalni renesančni kamin odstranjen, grajska kapelica uničena, v parku onstran ceste so bili kamniti kipi skoraj večinoma brez glave, odbite roke pa so ležale razmetane po tleh. In to se je zgodilo nekaj mesecev po odhodu profesorja Steleta in njegovih učencev umetnostne zgodovine, ki so v večtedenskem seminarju skrbno popisali te in druge kulturne spomenike, takrat še nedotaknjene, ki so bili tako pri srcu domačinu dr. Francetu Mesesnelu. Poklicali smo predsednika ljudskega odbora, domačega brivca. Kot vipavski rojak sem ga vprašal: »Tovariš predsednik, kdo pa je razrušil kapelico in povzročil take kulturne poškodbe v gradu? Kako ste kot domačin dopustili kaj takega.« »Tovariši, ljudstvo je to zahtevalo,« je bil odgovor. » To ste sami ukazali, tako sem slišal med ljudstvom. Kot predsednik ljudskega odbora bi morali varovati ljudsko imovino, ne pa jo svojevoljno uničevati. To je tembolj žalostno, ker se je to nekulturno dejanje zgodilo v zadnjih treh mesecih. Nič ne bi rekel, če bi se bilo to pripetilo med borbo ali v revolucijski dobi, zdaj pa je oblast že utrjena in vi bi morali vprašati za dovoljenje pristojne urade, preden uničite kaj ljudske imovine.« Ravnatelj Zavoda Šijanec je strogo nastopil: »Tovariš predsednik, pred meseci sem poslal vašemu ljudskemu odboru okrožnico in Zbornik, v katerem je objavljen zakon o varstvu kulturnih spomenikov. Vi ste pa potem kljub temu izvršili tako poškodbo. Izjavljam, da ste osebno odgovorni za kršitev zakona.« »Zdaj je prepozno, tovariš ravnatelj. Na odboru nimajo časa brati vašega Zbornika, okrožnice se pa tudi pozabijo v predalu. Prijatelj Šijanec, če hočeš kaj doseči v tem pogledu, moraš organizirati pravo kampanjo kakor pri koloradskem hrošču, na vsak kulturni spomenik naj se pritrdi ploščica s primernim opozorilom (to bi bilo tudi dobro vzgojno sredstvo za domačine in turiste). Razen tega naj se dotoči poverjenik za vsak okraj ...« Ko smo se razšli, je pritekla za nama mlada tajnica ljudskega odbora in nama zaupno rekla: »Tovariša, jaz sem sicer preprosto kmečko dekle, toda služila sem osem let v Rimu in sem videla, kako ohranjujejo starinske spomenike. Zato sem se zelo začudila, ko je tovariš predsednik LO sklenil, naj staro kapelico podro. Bila sem mnenja, da bi sami ne smeli uničiti na naših tleh tega, kar so tujci pred nami tako dolgo in skrbno ohranili.« Slikar Giulio Quaglio (1668-1751) Rojenje bil leta 1668 v Laimu pri Comu (Italija), tu tudi umrl 3. julija 1751. Njegov oče je bil slikar. Francesco Pittoni: Jezus se prikaže Mariji Magdaleni ki naj bi se učil slikanja pri Domenicu Tintorettu, ni pa znano nobeno njegovo delo. Tudi dva Quaglieva brata sta bila slikarja. Slikanja seje učil v Bologni, v Parmi, v Piacenci in v Benetkah. Bil je ustvarjalen slikar, posebno talentiran za velike kompozicije. Zanj je značilna jasna, zanesljiva risba, svetla barvitost, bil je mojster iluzionizma v slikarstvu. V prvem obdobju je slikal na Furlanskem, po letu 1700 pa pride na Goriško, nato na Kranjsko in na Štajersko. V letih 1703-1706 poslika ljubljansko stolnico. Leta 1706 nastane tudi znamenita freska v škofjeloški puštalski kapeli Snemanje s križa. Leta 1721 je poslikal obok v Semeniški knjižnici v Ljubljani, tu mu je pomagal že sin. Trije njegovi sinovi so bili tudi slikarji,' dva pa duhovnika. Njegovo zadnje delo na Kranjskem je nastalo leta 1724, in sicer v Obršljanu pri Komnu na Krasu. Med njegove naslednike sodita slovenski slikar France Jelovšek in Anton Cebej. (gl.: Šerbelj F., Baročno slikarstvo na Goriškem, Lj., Narodna galerija, 2002, str. 192) Slikar Francesco Pittoni se je domnevno rodil v Benetkah, leta 1690 je v seznam slikarjev v Kolegiju vpisana njegova starost 36 let. V knjigi slikarske bratovščine je bil v letih od 1687 do 1712 označen kot odsoten in znova vpisan od 1712 do 1718. Leta 1720 je odšel v Pariz. Kje je umrl, ni znano. Njegov slikarski lok se razteza od leta 1684 do 1724, kar štirideset let. Veliko je potoval. Slikal je v Vicenzi, Veroni, največ v Benetkah. Število njegovih slik pri nas pa kaže, da seje mudil tudi v slik je bilo v goriški palači, nekaj pa tudi v gradu v Vipavi. Danes vemo za dve olji, ki visita v gradu Kromberk, in sicer Jezus se prikaže Mariji Magdaleni in Mučeništvo sv. Jerneja. Njegovo delo hrani tudi vipavska župnijska cerkev, nahaja pa se v levem stranskem oltarju. Slika je poimenovana Apostoli častijo Kristusovo ime (192 x 110 cm). V atiki nad sliko se nahaja manjša slika okrogle oblike Bog oče s Svetim duhom. Francesco Pittoni: Apostoli častijo Kristusovo ime (slika se nahaja v levem stranskem oltarju vipavske župne cerkve) naših krajih. Tako je slikal na gradu Haasberg pri Planin. Od 23 platen, ki so nekoč krasila stene tega gradu, jih je do danes ostalo le sedem. Slikal je tudi za družino Lanthieri, nekaj njegovih Kustos F. Šerbelj meni, da bi po barvni paleti, po tipiki obrazov in po obravnavi draperij lahko dela zanesljivo prisodili temu slikarju. (gl.: Šerbelj F., Baročno slikarstvo na Goriškem, Lj., Narodna galerija, 2002, str. 194) Na koncu naj omenim še drobec, ki me je tudi nagnil k raziskovanju usode Lanthierijeve kapele. V Škofji Loki živi arhitekt Tone Mlakar, kije prve mesece svobode preživel v Vipavi. Kot arhitekt je delal pri tehnični ekipi za obnovo Primorske, ki je imela sedež prav v Vipavi. Narisal je večje število motivov v akvarelu. Nekega dne je šel mimo Lanthierijevega dvorca in si ogledal kapelo. Povsod so ležale razbitine, na tleh je zagledal majhno kamnito glavico angelčka in jo pobral. Angelček še sedaj visi pri njem doma na steni. Njegova ljubkost ga je tako prevzela, da ga je upodobil v akvarelu. Poleg zgoraj omenjenih treh slikarskih umetnin je danes (po mojem vedenju) to še edina oprijemljiva sled notranje opreme grajske kapele. Usoda Lanthierijevega dvorca je podobna usodam številnih gradov in cerkva na Slovenskem. Čas in posebno druga svetovna vojna ter obdobje po njej jim niso prizanašali. Pisatelj Ciril Kosmač bi rekel: »Še sreča, da je bila v dvorcu po vojni nastanjena Francesco Pittoni: Bog Oče s sv. Duhom (v atiki levega stranskega oltarja vipavske župne cerkve) \ JLA!« Kdor je bral njegovo novelo Sreča, ve, kaj pomeni ta »še sreča«. Dvorec je sicer ostal, vendar le njegova lupina, brez vsakršne vsebine. Vmes je pogorel, arhiv so vojaki zmetali v naraslo reko Vipavo, freske so v celoti prebelili, opremo so že davno prej odpeljali lastniki ali morda kdo drug. Ostaja kar nekaj neodgovorjenih vprašanj: kje je oprema, kije bila v kapeli? Kdo je odpeljal slike v Goriški muzej? Kje sta preostali sliki, ki jih navaja seznam Zavoda za ohranjanje kulturne dediščine? Zakaj nismo doslej ničesar vedeli o tem? Prispevek sem napisala zato, da bi svoje rojake opozorila na to, daje Vipava kraj, iz katerega diha in izžareva dolga in bogata zgodovina. Nekoč je bila pomemben kraj v avstrijskem cesarstvu. Kolo časa je naredilo svoje, veliko je že izgubljenega, moramo pa se zavedati, da je tisto malo, kar je ostalo, zato še posebej dragoceno. Vsi skupaj, tudi občinska oblast in odgovorni v raznih uradih, ki naj bi (o)čuvali spomenike preteklosti, bi morali skrbno bdeti nad tem, kar je ostalo, ohranjati to dragoceno dediščino rodovom, ki nas bodo nasledili, in z njo odgovorno ravnati. Ana Florjančič Uporabljena literatura: - Baročna arhitektura (Ars Sloveniae), Ljubljana 1969 - Barok na Goriškem (zbral in uredil Ferdinand Šerbelj), Nova Gorica 2006 - Pilon Veno, Na robu, v Ljubljani 1965 - Postojinsko okrajno glavarstvo, v Postojni 1889 - Sapač Igor, Grajske stavbe v Zahodni Sloveniji. 1. knj. Zgornja Vipavska dolina, Ljubljana 2008 - Stele France, Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960 - Šerbelj Ferdinand, Baročno slikarstvo na Goriškem, Ljubljana 2002 - Vipava, iv. Bonifacij - kapelica v Vipavski graščini, Primorska topografija, 1948 (P.t. 1948), Ministrstvo za kulturo, INDOK center, Ljubljana »Tolovajstvo na Gočah« 1. del Več kot stoletje nazaj je v slikoviti vasici Goče prišlo do zanimivega izgreda med domačini, ki je še dolgo zatem polnil časopise in tako ali drugače odmeval v slovenskem prostoru. Dne 28. oktobra 1900 so namreč opiti Gočani iz klerikalne stranke fizično napadli liberalno usmerjene sokrajane, jih zaprte v županovi hiši ustrahovali več ur in s tem povzročili pripetljaj, ki jih je pripeljal v časopise in sodne dvorane, nekaj od njih pa celo v zapor. 82 oseb, večina domačinov iz Goč, je bilo zaradi tega dogodka pozvana za pričo, osemnajstim pa je bilo sojeno na ljubljanskem sodišču, zaradi česar je dogodek vplival na vsakega prebivalca te vasice, saj so bile bolj ali manj vse družine preko sorodstvenih vezi povezane z vpletenimi. Za vedno pa je goška afera, ki sojo liberalni časopisi hudomušno imenovali »Tolovajstvo na Gočah«, spremenila življenje Gočana kurata Josipa1, ki je svoj mir in srečo našel šele v daljni Ameriki. Vira v tem članku sta bila večinoma Slovenski narod in Slovenec, pri čemer je bil prvi kot liberalni časopis zelo zgovoren in posmehljiv do goških izgredov ter do kurata Josipa, ki ga je označeval za kolovodjo izgredov. Le izjemoma je obsojal ravnanje kuratovih privržencev, saj je v njih videl »zapeljane ovčice.« Časopis nasprotnikov, klerikalni Slovenec, je bil v začetku goške afere zelo zadržan pri svojih objavah, sčasoma paje predstavil svoje videnje dogodkov, hvalil bogaboječe Gočane, ki so po njegovemu mnenju oboževali svojega kurata ter ostro obsojal vse članke o goškem tolovajstvu, ki jih je objavljalo liberalno časopisje. Zaradi pristranskega pisanja obeh časopisov je resnico težko dognati, zaradi česar je v članku večinoma povsod natančno napisano, iz katerega vira, liberalnega ali klerikalnega, izhaja določen podatek, bralcu pa je prepuščeno, naj si resnico o izgredih ustvari sam. 1. Razmere na Gočah pred usodnim dnem Da razumemo izgrede, do katerih je prišlo zvečer 28. oktobra 1900, se moramo ozreti nazaj in spoznati okoliščine, ki so klerikalce pripravile do tega, da so napadli drugače misleče. Ob koncu devetnajstega stoletja in v začetku dvajsetega stoletja sta bili na Slovenskem prisotni dve politični stranki, liberalna, ki se je štela za naprednejšo, in klerikalna, ki je zagovarjala tradicionalne vrednote in se je zbirala okoli duhovništva. Nič drugače ni bilo na Gočah. Klerikalce na Gočah je idejno vodil goški duhovnik, liberalce pa goški župan Leopold. Klerikalna stranka je imela svoje pevsko društvo Nanos, liberalna pa se je udejstvovala v bralnem društvu Triglav. Poleti leta 1900 je vas sprejela medse novega duhovnika, sicer domačina, rojenega in vzgojenega na Gočah, kurata Josipa, ki so ga pozneje liberalni časopisi označevali kot glavnega krivca za goško tolovajstvo. Kdo je bil kurat Josip? Je bil njegov pomen pri izgredih res tako velik, kot je bil prikazan s strani liberalcev? Slovenec poroča, da je bil Josip rojen na Gočah leta 1864. Prvi dve gimnazijski leti je obiskoval v Gorici, zatem je bil sprejet v ljubljansko Alojzijevišče, kjer je ostal do konca gimnazije. Ves čas šolanja je bil s strani učiteljev štet za zelo prizadevnega učenca in nadarjenega glasbenika, bil pa je tudi sošolec Janeza Ev. Kreka, pomembnega slovenskega politika in pisatelja. Po gimnaziji je vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče, kjer pa je ostal samo dve leti. Potem je prestopil h lazaristom in v Gradcu nadaljeval bogoslovni študij, kjer je opravil tudi novo sv. mašo. Kurat Josip je bil znan po navdušenih govorih, po svoji privrženosti klerikalni stranki in vneti nastrojenosti proti liberalizmu. Prav zaradi slednjega je po svojem prihodu na Goče zelo hitro postal tarča liberalnih časopisov. Slovenski narod ga je dne 17. oktobra 1900 označil kot »znanega hujskača« in podal vest, da je kurat Josip na romanju pobesnel na natakarico gostišča, kjer je prenočeval, ker si mu je drznila prinesti liberalno usmerjeni časopis. Že dan pozneje, 18. oktobra 1900, je isti časopis ponovno pisal o kuratu kot o pobeglemu misijonarju, ki je v vipavskem Logu na cerkvenem shodu 15. avgusta tega leta s svojim (kot navajajo? jezuitskim-komedijantskim tulečim glasom primerjal liberalce z »... norci in osli, ki rigajo nasproti svarečim namestnikom božjih svoj monotoni i-a-i-a-i-a ...... Oba članka podajata razlago, zakaj je bilo kuratu Josipu pozneje očitano, da je nagovarjal svoje privržence proti liberalcem in tako ustvaril razmere, zaradi katerih so klerikalci fizično obračunali z liberalci. Ne glede na to, kaj je bilo kuratu očitano, dejstva govorijo drugače. Sojenje na ljubljanski sodniji je kurata namreč oprostilo od obtožb, da je domačine ščuval k izgredom. Poleg tega je bilo kuratovo obnašanje v Šniarjeti, kamor seje pozneje kurat preselil, po poročanju liberalnih časopisov, tako vzorno in hvalevredno, kar utemeljeno vzbudi dvom o tem, kar so liberalni časopisi poročali o njegovi vlogi pri goškem tolovajstvu do tedaj. In še eno dejstvo velja omeniti - goški klerikalci in liberalci so se fizično spopadli že večkrat, še preden je kurat Josip sploh nastopil službo na Gočah. 2. Izgredi 28. oktobra 1900 zvečer -pravo tolovajstvo V nadaljevanju članka na kratko povzemam izgrede, kot so bili opisani v obtožnici, prebrani na sodišču na ljubljanski sodniji prvi dan sojenja in natisnjeni enako v liberalnih in klerikalnih časopisih.2 Nedelja, 28. oktober 1900, seje na Gočah začela z mašo, zaključila pa naj bi se s prijetnim druženjem. Liberalno društvo Triglav je imelo namreč za ta dan napovedan ples, po zaključku tega pa še večerjo v gostilni župana Leopolda. Istega dne so imeli klerikalci napovedan svoj volilni shod v Mančah. Žal pa se je zabava spremenila v divjaško razbijanje, ki bi se lahko za kakšnega prebivalca Goč prav kmalu končalo tragično. Pri nedeljski pridigi tega dne se je kurat Josip šalil glede plesa, ki so ga popoldne organizirali liberalci, ter povedal obiskovalcem maše, naj si naredijo iz melon cilindre in počrnijo roke, da bodo imeli rokavice, in bili tako dovolj »nobel« za ples, ki ga pripravljajo liberalci. Pri pridigi je ljudi povabil, naj se namesto plesa raje udeležijo klerikalnega shoda v Mančah, ki ga organizira sam. Obe prireditvi sta potekali brez posebnosti do večera. Liberalci na Gočah so zvečer zaključevali ples in odhajali v gostilno župana Leopolda na večerjo. Ob približno istem času seje 70 opitih klerikalcev iz Manč vračalo v Jamškovo gostilno na Goče. V tej gostilni pa je skupina klerikalnih Gočanov razvnela strasti, eden je jezno zakričal, naj liberalci končajo s svojo godbo, iz česar so objektivni poslušalci sklepali, da se zna zgoditi kaj hudega. Kriku so se pridružili drugi, grožnje so se stopnjevale in se prenašale naprej po goških gasah, klerikalci so grozili, da bodo županu vse razbili in da morajo biti tisto noč vsi brezverci pobiti. France in Matija sta bila zadnja liberalca, ki sta s plesišča odhajala v županovo gostilno, in prva, na katera so se spravili klerikalci tisto noč. Zmerjali soju z zmerljivko »boksarji3«, eden od klerikalcev pa seje približal Matiji, kije nosil svečo, ga udaril in mu zbil svečo iz rok. France je skušal umiriti napadalce, končalo pa se je tako, da sta se dva klerikalca zagnala v njega. A France je moral biti očitno močan možakar, saj je oba stresel s sebe, eden je telebnil celo v lužo. Očarljiva vipavska vas Goče je bila v oktobru 1900 priča hudim izgredom med domačini. Fotografija T. Žvokelj. Ker seje to zgodilo ravno pred župniščem, je trušč zbudil kurata Josipa, ki je odprl okno župnišča in vprašal, zakaj je eden izmed njegovih klerikalcev v luži. France je priznal, da ga je vanjo stresel sam, nato pa seje kurat, kije videl samo zadnji del pretepa, razburil in zakričal: »Po njih! Strela ubij bure4! Razpodite boksarje in liberalce! Razženite te hudobneže! Nič se ne bojte, mi bomo zmagali! Bog z nami! Bog živi Nanos!« Sledeč tem besedam, so klerikalci napadli in udarili Franceta po glavi, ki je ves krvav padel na tla, se komaj pobral, skočil čez zid ter napadalcem ušel v hišo župana Leopolda. Medtem so se trije klerikalci z udarci spravili na njegovega tovariša Matijo, padel je celo predlog, da ga ubijejo. A tudi Matija seje napadalcev otresel in zbežal v gostilno k županu Leopoldu. Pri županu so medtem začeli pogrešati oba manjkajoča, zato so poslali ven še enega Franca, naj ju gre iskat. Nanj so zunaj planili štirje klerikalci. Eden gaje držal, drugi pa so tepli. Ker ga ni bilo nazaj, so liberalci v gostilni poslali ven še drugega liberalca, Janeza, ki so ga klerikalci ravno tako napadli. Obema se je uspelo iztrgali iz rok napadalcev in uspela sta pobegniti nazaj v županovo gostilno. Vsi napadeni so družbi v županovi gostilni povedali, da so klerikalci napadajo županove goste, zato sta se Avgust, županov sin, in France, učitelj, takoj odpravila na ulico, da bi ljudi pomirila in po možnosti preprečila nadaljnji pretep. A množica je napadla tudi županovega sina in ga pretepla. S pomočjo dveh domačinov se je rešil napadalcev in se vrnil v domačo hišo. Blizu šole so klerikalci napadli tudi liberalce Ferdinanda, Janeza in Andreja, slednja sta bila zaradi udarcev po glavi vsa krvava. Občinski odbornik in pristaš klerikalne stranke je prišel do županove hiše in zahteval od njega, da pride ven in naredi mir na Gočah, kar je župan odklonil. Pred županovo hišo se je nato začela zbirati množica klerikalcev in vedno znova pozivala župana, naj se prikaže zunaj. Med ljudmi seje razlegel glas, da ne bodo nehali, dokler ne bo prelita županova kri. Posamezniki so začeli metati kamenje, ki je kmalu nato padalo na hišo kot dež, zaradi česar so začele pokati šipe. Ljudstvo je nato navalilo na hišna vrata in hotelo vdreti v hišo. Na notranji strani županove gostilne so liberalci pritiskali na vrata, na zunanji strani pa klerikalci. Skozi vrata gostilne je priletelo tudi nekaj kamenja, ki je zadelo županove goste. Eden od klerikalcev je vrgel v obraz liberalca Franceta, župana Leopolda in v Johano kamen, težak dve kili in pol. Sčasoma so liberalci znotraj hiše uspeli postaviti na notranji del vrat zapah, zaradi česar množica od zunaj ni mogla več vdreti v gostilno. Kljub temu klerikalci zunaj niso odnehali. Napadi na županovo hišo, kričanje in metanje kamnov je trajalo od približno osmih zvečer do pol ene ure ponoči, zaradi česar so gostje ostali ujeti v županovi hiši. Napadalci so s tako silo metali kamenje v vrata, da je železna mreža nad vrati ob udarcu s kamni ustvarjala iskre, ki so letele naokoli. Zaslišal se je tudi krik, naj vdrejo v hišo s sekiro. Da so se gosti znotraj županove hiše bali za življenje, je na pričanju na ljubljanski sodniji pojasnil županov gost Anton Hrovatin, tedanji vipavski župan, ki je označil položaj v županovi gostilni za »skrajno opasen«. Časopis Slovenski narod poroča, da si oblegani županovi gostje niso upali iz hiše, zato so se v stiski odločili zaprositi za pomoč. Enega izmed liberalcev so po vrvi spustili na dvorišče in slednji je odhitel po pomoč k orožniku. Orožniški stražmojster Ignacij Turk je prišel na kraj dogajanja ob pol eni uri ponoči. Opazil je, da leži okoli hiše vse polno kamenja, a da se je množica po vsej verjetnosti razbežala. Skupaj z drugimi orožniki je stražil županovo hišo do jutra. Kljub temu si gostje niso upali domov in so bedeli do jutra. V gostilni je bilo okoli sto pristašev liberalne stranke, tudi njihove žene in otroci, ki so bili zaradi izgredov globoko pretreseni. V naslednjih dneh je stražmojster natančno izprašal ljudi in napravil ovadbo. Orožniki so še nekaj dni po dogodku patruljirali po Gočah in skrbeli za mir domačinov. 3. Odmevi v javnosti in dogodki po izgredih Dogajanje okoli goških izgredov so takoj povzeli vsi liberalni časopisi na Slovenskem, ki so v dogodku videli izvrstno priložnost za napad na duhovščino in klerikalno stranko, zaradi česar je goško tolovajstvo postalo prva novica v dnevnem časopisju. Slovenski narod je vso krivdo za izgrede pripisal kuratu Josipu, ki naj bi po njegovem mnenju napade vodil, kuratove ovčice pa naj bi bile zapeljane in nahujskane. Časopis je že dva tedna pred izgredi omenjal kurata Josipa z Goč kot znanega hujskača in objavil celo anekdoto, ki je ponazarjala kuratovo skrajno sovraštvo, usmerjeno proti liberalnim časopisom, zato je bil posmeh časopisa še toliko večji. Slovenski narod je dalje poročal, daje dogodek razburil vso deželo in napovedoval, da se lahko izgredi klerikalcev lahko zgodijo tudi drugje, če oblast ne bo naredila reda. Zahteval je, da se hitro in strogo kaznuje vse vpletene, predvsem pa kurata, ki bi ga bilo potrebno zapreti, saj bo verjetno skušal vplivati na priče. Drugi liberalni časopis, Rodoljub, je iz kurata naredil tarčo posmeha, med drugim ga je označil za »... enega izmed tistih fanatičnih popov, ki bi se morali prav na verigo deti«. Medtem ko je Slovenski narod skoraj vsak dan objavil zgodbo o goškem tolovajstvu ali ga vsaj omenil, je klerikalni časopis Slovenec o izgredih molčal vse do 6. novembra 1900. Tega dne seje Slovenec čutil dolžan braniti kurata Josipa pred članki, ki naj bi jih objavil Slovenski narod, in povedal, da je velika večina Gočanov podpisala zaprosilo, da se kurat ne odstrani iz Goč. Članek je bil zaključen z mislijo, da so Gočani s podpisi povedali, kaj si mislijo o krivdi kurata in o tem, kdo na Gočah res hujska, zadnje odgovore pa bodo dale sodne preiskave in volitve. Od tega dne dalje sta časopisa med seboj tekmovala, kateri od njiju bo v svojih člankih bolj prepričljivo predstavil izgrede na Gočah in čim bolj spodkopal trditve 113. tlcrllk*. l.j.Ujimi, t ubito 18. Miji 1(01. SIMM Ml JUOTMUkl luM1 M«Cm I ■ ■.■HMiUla MM Ms • ■ MiMka »aMaai Maotml ■afrafrfra«rfUMiln l*H> Goika a(6ra v drž. zboru. (U m »m pra| n« obraaaMaaa Cm* k» Huft mm iMikr. 1— Obar 4» at nar anaUndiarhon Hafia r 4ar Waiaaoll Hl I H D k> barab tu wtH bb4 atah dana aaaaaa Oran MTMm dar laraMoa dar ao aiair ailUab bllltaaa ilal«ataab.n W«n. Gosko tolovajstvo je za slovenske časopise postalo novica, vredna naslovnic. nasprotnega časopisa. V njun boj se je vmešaval celo sam kurat Josip, ki je večkrat zahteval objavo popravkov v Slovenskem narodu. Slovenec oz. njegov novinar, ki je pisal pod psevdonimom »Klerikalen lopovec«, je liberalcem 10. novembra 1900 posmehljivo predlagal, naj ustanovijo novo društvo na Gočah, ki bi se imenovalo društvo anti-tolovajev ali pa na kratko društvo anti-lopovcev. Hkrati je novinar kot dejavnost društva antilopovcev predlagal metanje nasprotnikov v lužo in kot pripomočke društva močno vrv za plezanje, s čimer se je Slovenec neprikrito norčeval iz goških liberalcev, ki so bili zvečer 28. oktobra ujeti v županovi hiši. 4. Podana obtožnica »Tolovajstvo na Gočah« v zadevi Liberalni časopisi poročajo, da je zaslišanje osumljenih v preiskavi potekalo v začetku novembra 1900 v Vipavi. Liberalni Rodoljub poroča, da so orožniki odpeljali sedem domačinov v preiskovalni zapor, dva od njih sta bila občinska svetovalca. V (se nadaljuje) sredini novembra isti časopis poroča, da je bilo v ječo odpeljanih celo trideset domačinov. 29. novembra 1900 Slovenski narod poroča, da se je enaindvajsetim vpletenim v nemire dostavila obtožnica državnega pravdništva, ki so jo morali priti iskati v Vipavo. Sojenje proti vsem vpletenim naj bi potekalo že v začetku februarju 1901, vendar zgodba na Gočah še ni bila končana, saj so se pojavili sumi, da skuša kurat Josip vplivati na priče, zaradi česar je bil dne 6. februarja 1901 odveden v preiskovalni zapor, a je bil kmalu izpuščen. O goški zadevi je govoril tudi državni zbor. Slovenski narod namreč poroča, da je liberalna poslanska skupina dne 14. maja 1901 podala interpelacijo na pristojna ministrstva, v kateri je bila glavna tema vprašanje, zakaj obtoženim v aferi goško tolovajstvo še vedno ni bilo sojeno. Končna obtožnica je obtoževala osemnajst oseb hudodelstva »javne posilnosti«, ki gaje po tedaj veljavnem kazenskem zakonu zakrivil tisti, kije iz kakršnegakoli sovražnega namena storil dejanje, zaradi katerega je nastala nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi ali njihovo premoženje. Enako je bilo kaznovano tudi napeljevanje k temu dejanju, tudi če je šlo za neznatno početje posameznikov. Zakon je določal za to hudodelstvo težko ječo od enega do petih let, po velikosti hudobije in nevarnosti pa tudi do deset let. Kurat Josip ni bil obtožen samo napeljevanja in ščuvanja skozi okno župnišča neposredno med izgredi, temveč tudi tega, da je to počel še pred 28. oktobrom 1900; daje govoril grdo o liberalni stranki, jo zaničeval in hujskal proti njej, navajal, da so liberalci šeme in norci, jih primerjal z osli in psi, poudarjal, da so brezverci, da niso ljudje in da se njihovih otrok ne sme pogledati, grdil njihove časopise in sramotil ples društva »Triglav«. Poleg tega je bil kurat Josip obtožen hudodelstva goljufije, storjene z napeljevanjem h krivemu pričanju. Kurat Josip seje namreč dan po izgredih dogovoril, naj pridejo od vsake stranke h njemu tri osebe, da se poravnajo. Kuratov sicer dobri namen, to je preprečiti orožnikom, da bi zaprli še več ljudi, seje izjalovil, saj je eden izmed liberalno usmerjenih domačinov, s katerim se je kurat na začetku poravnave pogovarjal iz oči v oči, v preiskavi povedal, da ga je kurat nagovarjal h krivemu pričanju. Vsi obtoženi so pričakali sojenje na prostosti in niso bili v priporu. Tanja Žvokelj Poniževa pekarna v Vipavi Pred mnogimi leti je bila v Vipavi znana pekarna pri Poniževih v stavbi sedaj Ulica Vojana Reharja Jernej Poni' :.i