Ocene in poročila
KNJIGA O SRBSKI IN HRVATSKI LJUDSKI  EPIKI
Profesor Janko Jurančič ima veliko razumevanja za pedagoške potrebe slovenskih šol, posebej še za hrvatsko in srbsko književnost in jezik. Za berili, Srbo-hrvatsko-slovenskim slovarjem in Južno slovanskimi jeziki je konec leta 1959 izšla knjiga Srbska in hrvatska ljudska epika, ki jo je izdala Mladinska knjiga v znani knjižnici Kondor. Pojavila se je v izložbah v okusnih platnicah z reproducirano sliko Boj na Kosovem slikarja Petra Lubarde, kot da hoče opozoriti, da je izložba samo njeno prehodno bivališče in da ji je pravo mesto v šolskih knjižnicah in na mizah profesorjev, učiteljev, kulturnih delavcev in dijakov, ki bi se radi seznanili z enostavnimi in globokimi lepotami ljudske epike svetovnega slovesa.
Knjigo, za katero je dal pobudo urednik Kondorja Uroš Kraigher, je praktično, realiziral prof. Jurančič. Iz velikega in širokega področja hrvatske in srbske epike je izbral sedemnajst pesmi, ki naj bi predstavile ustvarjanje ljudske epike od najstarejših časov do danes, od pesmi iz mitološkega ciklusa (Ljuba bogatoga Gavana) do epike iz NOB (Borbe na Sutjesci). Zastopane so tudi pesmi iz kosovskega ciklusa, iz ciklusa Kraljeviča Marka, iz hajduško-uskoškega ciklusa, kmečke revolucije in pesmi s tako imenovanimi mohamedanskimi motivi (San Fetipašinice). Od teh pesmi ena je bugarštica, druge pa so večinoma deseterske; nekatere pesmi so v ikavštini, ekavštini ali največ v jekavštini.
Razumljivo je, da je vsak izbor nekoliko subjektiven. Pri tem vprašanju se pojavi prvi pomislek, da bi bilo lahko v zbirki nekaj več pesmi. Res je, da nihče danes ne gleda z romantičnimi očmi na pomembnost ljudskih pesmi in ne sodi, da je vsaka ljudska pesem eo ipso dobra, temveč da pravzaprav samo majhen odstotek prenese resen estetski kriterij. Vendar če bi dodal še nekaj pomembnih pesmi, bi bila slika srbske in hrvatske ljudske epike bolj karakteristična in zaokrožena. Ce je morda pri tem izboru izpadel Banović Strahinja zaradi pedagoških razlogov, bi vendar pričakovali navzočnost zelo močnega lika Starega Vujadina. Mogli bi tudi pomisliti: ali je nujno potrebna v zbirki Hasanaginica, ki je ne štejemo toliko med klasične epske pesmi, temveč bolj med balade; zato je izšla v zbirki Hrvatske balade i romance, ki jo je priredil z natančnim estetskim kriterijem pesnik Olinko Delorko. Ali: zakaj ni nobene kajkavske pesmi iz Zgančeve zbirke?
Jasno je tudi, da je potrebno pri takšnih premišljanjih upoštevati prostor, ki ga lahko določi založba, in da je katera od omenjenih pesmi že izšla v srbohrvat-
.148............................................. .
skih berilih za Slovence, kot na primer Stari Vujadin, in da je urednik zato ni znova uvrstil v knjigo. Ker verjetno ne bo dalj časa posebne izdaje hrvatskih in srbskih ljudskih balad v slovenščini, je avtor izbral tudi Hasanaginico kot eno najlepših epskih pesmi z močnimi lirskimi situacijami in z učinkovito dramatsko poanto. V splošnem lahko rečemo, da je kljub majhnemu številu pesmi izbor v omejenem okviru možnosti kvaliteten.
Urednik je objavil hrvatskosrbske tekste ljudskih pesmi z akcentuacijo, da bi jih slovenski bralci čim pristneje doživljali. Čeprav je danes štokavščina v marsičem razvila nove nianse, je avtor pravilno ravnal, da je označil tipično vukovski akcent in s tem ustvaril pravo ritmično atmosfero ljudske pesmi.
Za boljše razumevanje je avtor dodal kratek pregled glavnih karakteristik in problemov srbske in hrvatske ljudske epike. Prikazal je zgodovinska poročila o ljudski poeziji, vpliv ljudske na umetno poezijo. Govoril je o nastanku, življenju in vlogi ljudske epike in njenem odmevu v tujih literaturah, potem o motivih, pesnikih in pevcih, o bugaršticah in deseterskih pesmih, o jeziku in stilu ter o ljudskih glasbilih. Dodal je tudi najvažnejše vire in literaturo o predmetu, obsežne opombe ob posameznih pesmih in na koncu slovarček neznanih besed, večinoma turških. Razen tega knjigo poživljajo likovne priloge Vlaha Bukovca, Ivana Meštrovića in risbe Saše Horvata.
Čeprav knjiga nima predvsem znanstvenega namena in je avtor prikazal v glavnem najnovejše dosežke proučevanj ljudske epike v strnjeni obliki, je vendar pri nekaterih problemih (o starosti deseterskih pesmi in bugarštic) nastopil z lastnimi pogledi in razlagami. Dobro bi bilo, če bi bil med literaturo o predmetu navedel tudi nekaj najnovejših člankov o važnih problemih ljudske poezije Maje Bošković-Stulli, ki so izšli v Pogledih, Umjetnosti riječi in v zborniku Rad kongresa folklorista Jugoslavije (1959).
Posebej bi bilo potrebno pohvaliti avtorja knjige, da je izbrane tekste kontroliral, z originalnimi Vukovimi teksti, zato ni napak, kot so v nekaterih novejših antologijah (Đurić, Cubelić). Pomembno je tudi, da je avtor v svojem izboru zajel ljudske pesmi od najstarejšega časa do NOB, ne pa do prve svetovne vojne, kot je že navada pri nekaterih antologijah, katerih izbor temelji v glavnem na Vuku.
Svoj namen, da solidno ilustrira in popularizira srbsko in hrvatsko liriko na slovenskem področju, bo knjiga v glavnem dobro in koristno izpolnila.     Emil Štampar